I

Slovenske

I

za

pouk in kratek čas.

I

V/  1

T/dala in založili

Družba sv. Mohorja xt  Celovcu.

1901 .

Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Slovenske

Večernice

za pouk in kratek čas.

> v

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

o 53. zvezek. °

V Gelovcu.

Natisnila tiskarnica Družbe sv. Mohorja.

1901.

C \ <Lf

&  1

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

ga ie

uslišal.

(Resnična dogodba. — Spisal Fr. J. Milo vršni k.)

I.

van Legat je imel veliko posestvo in lepo premoženje.
Porodil se ni v vasi, kjer je bival sedaj, ampak daleč
v strani odtod. Oče mu je bil ubožen kočar, ki je
imel celo kopo otrok. Kjer imajo stariši dosti sinov in hčera,
pa malo kruha, gledajo, da se jih kmalu iznebijo. Komaj so
odrastli otroškim letom, morajo k tujim ljudem in po svetu s
trebuhom za kruhom. Tudi našemu Ivanu se je taka godila.
Ni bil še dopolnil petnajstega leta, pa ga je izročil oče ne¬
kemu mesarju v bližnjem trgu, da bi se pri njem izučil
mesarskega rokodelstva.

»Kjer koljejo vole, ne manjka mesa!« mu je rekel oče,
ko ga je odslovil od doma in ga poslal v trg. O resničnosti
tega izreka se je mladi Ivan sicer kmalu prepričal, kajti v
mesnici je bilo zmeraj dosti mesd; če pa je hotel oče z onimi
besedami povedati, da se bo sinu pri mesarju posebno dobro
godilo, in da bo pri njem zmeraj sit mesd, se je dobri mož
zelo motil. Ivan je jedel isto, kakor vsi drugi posli, ako-
ravno je imel delo tudi v mesnici. In kako ga je njegov
gospodar izkoriščal! Nalagal mu je dela, ki nikakor niso
bila primerna njegovim letom. Ivanu se je vsled tega po¬
gosto tožilo po domu, kjer sicer ni imel nikoli dosti jesti,
pa tudi toliko truda ne. Neko nedeljo popoldne jo je zato
udaril proti domu, da očetu potoži svoje križe in težave.
Toda doma ga niso posebno veselo sprejeli. Dobil je bil v
tem, odkar je bil v trgu, še jednega bratca, in zdaj res zanj
doma ni bilo več prostora. To mu je oče tudi naravnost
povedal, ko je začel tožiti, kako hudo mu je, ter razkril željo,
da bi se rad vrnil pod domačo streho.

1 *

4

»Le vesel bodi, da si z doma,« mu je rekel oče, »in
kar nič se ne vračaj! Doma bi te ne čakalo drugega nego
stradanje.«

In ko mu je sin namignil, da ga mesarija ne veseli,
vzrojil je oče nad njim, in ni dosti manjkalo, da ni zgrabil
za palico in ga izpodil iz hiše.

Takrat se je Ivanu zdelo jako milo, da je bil oče tako
neprijazen z njim, in nekaj časa mu tega ni mogel odpustiti;
pozneje pa mu je bil le hvaležen za to, ker je spoznal, da
mu je bilo to v srečo. Vrnil se je namreč k svojemu gos¬
podarju, in ker je videl, da drugače ne gre, vdal se je v
voljo božjo in si izkušal s pridnostjo pridobiti naklonjenost
svojega mojstra. Posrečilo se mu je. Ko je gospodar videl,
kako se trudi, in kako je priden, je postal mehkejši z njim
in uredil vedno tako, da je imel po napornem delu tudi
kak oddihljaj. Jemal ga je odslej pogosto s sabo, kadar je
šel po kupčiji. To je dečka, ki je rad videl nove kraje, zelo
veselilo, pa tudi na basen mu je bilo, ker se je pri takih
prilikah učil, kako treba živino izbirati in kupovati.

Tako je prestal tri leta kot učenec, in njegov mojster
ga je sprejel na to za pomočnika. Toda kot tak ni ostal
dolgo pri njem. Razumeti se namreč ni mogel s sinom svo¬
jega gospodarja, kateri je bil velik nepridiprav. Ko je bilo
nekdaj v mesnici zmanjkalo celo nekaj denarja in je domači
sin, ki ga je bil najbrž izmaknil sam, dolžil tatvine Ivana,
poslovil se je od svojega mojstra in se podal v svet. Služil
je potčm še pri nekaterih gospodarjih, naposled pa prišel za
pomočnika k nekemu mesarju v zeld prijazni vasici lepe go¬
renjske strani. Ta je bil vdovec in že precej v letih. Imel je
samo dve hčeri, od katerih se je starejša bila že omožila v so¬
sednjo vas na bogato kmetijo, mlajša pa je gospodinjila doma.

Ivan se je v novi službi kmalu udomačil. Njegov gos¬
podar je bil zeld zaupljiv proti njemu in je malo ne vso
kupčijo za mesnico prepuščal njemu, deloma, ker je bil ne¬
koliko bolehen in se ni mogel več dosti truditi, deloma pa,
ker se je že prve dni prepričal, da ima spretnega, zvedenega
in pridnega pomočnika. Ivanu pa je delala ta samostojnost
veliko veselje, in mislil je noč in dan, kako bi se izkazal
vrednega tega zaupanja.

Imeli so ondi poleg mesarije tudi gostilno. Tisti čas
so ravno začeli tujci obiskovati naše lepe gorenjske kraje, in
Ivan, ki je bil pogledal že nekoliko po svetu ter je bil bistra
glava, je kmalu uvidel, da je v tem lepa prilika, pomnožiti

5

svojemu gospodarju premoženje. Svetoval mu je, naj kolikor
mogoče izboljša prostore, in ko mu je gospodar, ki je bil
tudi razumen mož in je njegov načrt odobraval, rekel, da
naj on le vse tako uredi, kakor se mu prav vidi, je prizidal
stari hiši celo prostorno sobano, katero je potem jako okusno
uredil. Dalje je del prostora med hišo in gospodarskimi po¬
slopji izpremenil v vrt ter poskrbel za to, da je bilo na njem
kmalu dosti sence. Kmetje so se takemu početju od začetka
smejali, a kmalu so izprevideli, kako modro je bilo vse to.
Od dne do dne je prihajalo več tujcev, in nova gostilna je
hitro zaslovela daleč na okoli, tako da nikdar ni manjkalo
gostov v njej.

Seveda je imelo to tudi svoje posledice. Gospodar je
čim dalje pogosteje tožil, da- delo presega njegove moči, in
skoro vsak dan je prigovarjal hčeri, da naj si izbere ženina
in potem pomnoži posle. Lepa Anica pa je na tihem že
davno rada videla čvrstega, postavnega in pridnega mesar¬
skega pomočnika, ki je bil že zdaj prav za prav gospodar v
hiši, samo upala si ni odkriti očetu svojega srca, ker se je
bala, da ne bi privolil v to, da hči vzame njegovega hlapca.
Ko pa ji je oče nekega večera, ko je ves dan skrbel za to,
da so bili številni gostje dobro postreženi, in je bil vsled
tega ves izmučen, rekel nekoliko razjarjen, da naj se skoro
omoži, če ne, da izroči Ivanu vse ter pusti njega, da se oženi,
ohrabrila se je in odgovorila:

»Pa mu izročite! Nič nimam zoper to, če se on oženi!«

»Kaj pa bo s teboj?« vpraša oče, začudi vsi se.

»Tu ostanem!«

»Za deklo?«

»Kdo ve? Morda pa vzame Ivan mene?«

»A tako!« reče oče in pomolči nekoliko časa. Potčm
pa zopet izpregovori: »Saj boljšega moža si ne moreš iz¬
brati! Premoženja res ni prinesel s seboj, a njega imamo
zahvaliti, da nam gre zdaj vse tako lepo izpod rok. Grdo
bi bilo, če bi ga odrivali. Samo če je za te?«

»On je že zame, samo ne vem, če sem jaz zanj!«
odgovori hčerka nekoliko plaho.

»No, no!« odvrne oče, ki je bil zlasti na svojo mlajšo
hčer zmeraj jako ponosen. »Saj jedna najgrših ravno nisi,
in naše posestvo — tvoja dota — tudi nekaj velja. Ne
verjamem, da bi se te posebno branil. Sicer pa me veseli,
da nista imela ničesar za mojim hrbtom! Stvar že jaz
uravnam!«

6

Ko je bil Ivan drugi dan s svojim gospodarjem v
mesnici, začne ta:

»Jaz se ne bom več ubijal! Zadosti sem se v že! Mislim,
da sem zaslužil na stara leta nekoliko počitka. Človek samo
enkrat živi!«

»Saj vas nihče ne sili k delu,« odvrne Ivan. »Vi zapo¬
vedujte, mi drugi bomo pa delali. Saj za to nas imate!«

»Tudi ukazovati sem se že naveličal,« odgovori gos¬
podar. »Kadar je človek star, naj se umakne mlajšim. Res
je sicer, da ima starost izkušnje, zato ima mladina pa bolj
bistro glavo. Glej, če bi tebe ne bilo, bi bilo pri nas mar¬
sikaj drugače. Jaz bi sam nikdar ne bil tako podjeten, da
bi bil prezidal hišo in napravil to in ono, kar nam nosi zdaj
lepe obresti.«

»E kaj bi se tako nazaj devali!« ugovarja Ivan, katerega
je gospodarjeva hvala spravila nekoliko v zadrego. »VI le
mislite, da bi ne bili tega storili, v resnici pa bi bili napravili
še vse kaj lepšega, nego sem jaz!«

»Mogoče, toda zdaj čutim, da mi pešajo moči. Opomnil
sem torej sinoči hčeri, da bi bilo dobro, ko bi dobili zeta v hišo.«

Ivan je hudo zardel, ko je slišal te besede. Da bi skril
svojo zadrego, reče kolikor mogoče z mirnim glasom:

»No, ni se vam treba bati, da bi ne dobili zeta. Saj
se jih dovolj oglaša, če si tudi morda ne upa vsak povedati
naravnost, po kaj hodi. Jaz se le čudim, da že davno ni
bilo svatovanja!«

»Doslej se ni tako mudilo,« pripomni gospodar, kate¬
remu Ivanov odgovor ni bil prav po godu. »Sicer pa tisto
tudi jaz vem, da bi moja hči lahko dobila moža, če bi ne
bila malo preveč izbirčna, in če ne bi čakala baš na tistega,
ki se ji noče približati.«

Ivan znova zardi.

»Tedaj ga ima že izbranega?« reče z nekoliko tresočim
glasom.

»Ima ga izbranega, ima, ali boji se, da bi je ne hotel!«

»Kaj?« zavzame se Ivan. »No, tistega bi hotel poznati,
ki bi se branil takega dekleta, kakoršna je vaša Anica!«

»Torej misliš, da njena bojazen ni opravičena?«

»Glavo stavim, da ne!« se razvname Ivan. Spoštoval
in čislal je hčer svojega gospodarja tako, da si niti misliti ni
mogel, da bi bil mož na svetu, ki bi si ne bil želel dobiti
je za ženo. Kam pa merijo besede njegovega gospodarja,

7

tega ni slutil. Preponižen in preskromen je bil, da bi bil
povzdignil oči do lepe in pridne hčere svojega gospodarja.
Tem bolj se je torej začudil, ko mu ta na njegove zadnje
besede v odgovori:

»Če je to tako gotovo, potem pa stopi k njej, in do¬
govorita se! Izbrala si je tebe, in jaz nimam nič zoper to.
Priden in pošten si, drugega pa ne zahtevam od svojega zeta!«

Imeli so še tisto jesen poroko, in Ivan je bil najsreč¬
nejši človek. Kot beraškega dečka ga je bil poslal oče z
doma, zdaj pa je imel lepo premoženje, zraven tega pa še
ženo, da si boljše želeti ni mogel. Tudi v drugem oziru je
imel srečo. Mesarija se mu je vseskoz dobro ponašala, polje
mu je večjidel dobro rodilo, in gostilna njegova je slovela
čim dalje bolj. Po letu je imel včasi toliko gostov, da bi jih
bil prav rad odstopil nekoliko komu drugemu, že zaradi tega,
ker se mu je smilila žena, ki je imela v kuhinji ves dan
črez glavo opraviti.

Naj večje veselje pa so mu delali zdravi in krepki otroci,
ki mu jih je bil Bog sčasoma dal. Skratka, bil je srečen
in zadovoljen človek in tega tudi nikdar ni skrival in tajil.
On ni bil jeden tistih, ki v jednomer tarnajo, tudi če za to
nimajo povoda, in ne da bi se hvalisal ali bahal, se je vendar
kazal vedno takega, kakoršen je bil. Na njegovih ustnah se
je zibal vedno zadovoljen smehljaj, in če ga je kdo vprašal,
kako mu gre, je odgovoril: »Bo že, hvala Bogu, da bi le
nikdar ne bilo hujšega!«

Ljudje so ga imenovali vsled tega »zadovoljnega Janeza
ali Ivana«. Tudi če ga je zadela sem ter tja kaka mala
nezgoda, se ni držal precej kislo. Tolažil se je s tem, da
bode že zopet bolje. Ljudje so bili zato navajeni, videti ga
vedno veselega in smejočega. Tem bolj se jim je torej čudno
zdelo, ko so nekega dne opazili, da hodi jako zamišljen in
s povešeno glavo okrog. Sklepali so iz tega, da se mu je
moralo pripetiti nekaj zelo neprijetnega. Pozvedovali so drug
od drugega, kaj je pregnalo Ivanu njegovo zadovoljnost, a
ni se jim posrečilo, kaj pozvedeti.

II.

Najbolj pa se je čudila žena Ivanova, ko je videla svo¬
jega moža hkratu izpremenjenega. Nekoliko dnij je molčala,
češ, da mu ali čemernost že preide, ali pa da ji sam povč,
kaj mu je. Ko pa je bilo preteklo že več ko teden dnij,
pa je še vedno hodil s povešeno glavo in tako zamišljen,

8

ne da bi bil kaj zinil, bilo ji je preveč. Bila je tako navajena,
videti svojega moža zadovoljnega in veselega, da ga je zdaj
komaj spoznala. Ko stopi torej nekega popoldne k njej v
kuhinjo v takem trenutku, ko ni bilo ravno nobenega dru¬
gega človeka zraven, ga nagovori:

»I kaj pa ti je vendar, da se tako kislo držiš? Si li
bolan ?«

On se vsede na stol in nekaj časa nič ne reče. Bilo
je videti, kakor bi premišljal, ali ji naj izda svojo skrivnost
ali ne. Nato pa odvrne nekako v zadregi:

»Zvečer ti povem, kaj mi je; zdaj bi naju znal kdo čuti.«

»Sama sva!« reče ona začudena. Bila je zelo rado¬
vedna, kaj bi ji imel mož povedati.

»Ce sva tudi!« reče on. »Pa bi znal kdo nenadoma
vstopiti, in jaz ne bi rad, da bi naju kdo slišal. Potrpi
torej do večera!«

»Pa koliko časa mi že prikrivaš, kar veš, in zakaj mi
prikrivaš ?«

»Vse zveš, le potrpi malo!« jo tolaži on in vstane.
Zena je izprevidela, da bi zdaj nič ne spravila iz njega, zato
je obmolknila. Čakala je pa komaj, da bi bila že sama
zvečer s svojim možem skupaj. Navadno je hodil on prej
k počitku nego ona, ker je imela večkrat še pozno v noč
opraviti v kuhinji. Zat6 je smela pa zjutraj malo delj po¬
ležati, dočim je njen mož vedno zgodaj vstajal. Tisti večer
pa se ji je zelo mudilo spat. Naročila je dekli, da naj po¬
streže gostom, če bi še kaj zahtevali, pa je Šla kmalu za
možem v spalnico. Stopivši noter, ga takoj nagovori:

»No, zdaj sva sama, in ni se treba bati, da bi prišel
kdo sem noterI«

»Kako si radovedna!« se zasmeje mož.

»Aloj Bog!« vzklikne ona skoro užaljena. »Veš, da mi
ni vse jedno, če vidim, da te kaj tišči!«

»Kaj pa misliš, da boš zvedela?«

»Gotovo kaj neprijetnega!«

»To je res!« potrdi mož. »Vedi torej, da imamo tatu
v hiši.«

»Pa vsaj ne!« se prestraši žena.

»Kdo zunanji ne vem, da bi bil tako predrzen, in da
bi sploh mogel počenjati kaj takega.«

»Pa kje si zapazil tatvino?«

»V kašči. Meni se je že delj časa dozdevalo, da ondi
ni vse v redu.«

9

»Ah!« vzdihne ona. »Tudi jaz sem se že čudila, da
nam tako hitro pohaja zabela.«

»No, vidiš! Jaz sem pa to opažal na drugih stvareh.
Pšenice mi nikakor nismo toliko porabili, kolikor nam je
manjka. Pri svinjini se tudi pozna, da jo nekdo jemlje v
stran. No, pa vse to bi bil morda prezrl, ko bi mi pred
kakimi desetimi dnevi ne bilo izginilo nekaj usnja. Ti ga
vendar nisi nikamor dela?«

»I kam, za božjo voljo! Veš, da bi ti bila povedala,
če bi bila sama škornjev potrebovala, ali če bi jih bila dala
delati komu drugemu.«

»No, in od tistega časa sem nekoliko pazil,« nadaljuje
mož. »Saj si morda opazila, da sem bil včasi še na večer,
predno sem šel spat, v kašči. Napravil sem gotova znamenja,
zaklenil vrata in vzel ključ s seboj. Ko pa sem drugo jutro
prišel zopet v kaščo, sem dobil sledove, da je moral biti
nekdo še za mano notri. In vendar je bil ključ v mojih rokah!«

»Zato si nemara te dni tudi tolikrat po noči ven hodil!«

»Seveda zato! Mislil sem, da zalotim tistega lopova!«

»Pa zakaj mi nisi vendar prej povedal tega?«

»Hotel sem se natanko prepričati o tem in pa mislil
sem si, da je najbolje, ako nikomur ne črhnem ničesar o
svoji skrivnosti. Upal sem, da pridem sam še najprej tatu
na sled. Ce bi bil pravil tebi kaj o tem, bi se bila težko
vzdržala, da bi ne bila komu kaj opomnila, kakor hitro pa
bi bil tat vedel, da kaj slutimo, bi bil postal še opreznejši.«

»No, no!« ugovarja žena. »Taka klepetulja pa tudi
nisem! Ce bi bil rekel: molči! bi bila tudi molčala. Sicer
pa menda zdaj izprevidiš, da to ni bila prava pot, zalotiti
tatu, če ga doslej še nisi dobil.«

»Toliko vem danes, kakor prvi dan, kdo zahaja v
kaščo,« reče on potrt. »In to me skrbi! Kdo ve, ob koliko
smo žel«

»Pa kaj misliš zdaj storiti?«

»Jaz sam ne vem!«

»Da bi molčal, pa hodil sam stražit kaščo, to ne gre,«
pripomni ona. »Tat se prej ostraši, če zaženemo hrup, in
glavna stvar je, da ga oplašimo. Ce je pa kak domačin,
kakor slutiš ti, ga že na drug način tudi izvohamo. Sicer
pa jaz ne vem, koga bi obdolžila.«

»Tudi jaz ne,« odvrne on. »Vsi posli so se mi zdeli
doslej jako zvesti in zanesljivi, tako da res ne vem, kaj
bi dejal!«

10

»Oh, mogoče je pa še zmeraj, da je kak tujec!« reče
žena po kratkem premišljevanju.

»Ne verjamem!« odvrne on. »To mora biti kdo, ki se
v naši kašči natanko spozna. Nobene stvarce ti ne bo brez
potrebe preložil in sploh postopa z največjo previdnostjo.
Kak zunanji tat bi bil tudi enkrat za vselej vzel s sabo,
kolikor bi se bilo dalo, a ta jemlje zmeraj po malem. Zato
tudi nismo tako dolgo prišli na to, da smo okradeni.«

»To je že res,« pritrdi ona, »ali mogoče je pa tudi le,
da postopa kdo drug, ki je tukaj v vasi, tako previdno.
Saj veš, da imamo nekaj sumljivih ljudij v vasi, pri katerih
bi se gotovo zglasili orožniki, ako bi se dogodila kaka večja
tatvina. Tudi ti imajo torej vzroka dovolj, da ne donašajo
dosti ukradenega blaga k domu.«

»Vse prav tisto, toda kako bi bil kak zunanji prišel do
ključa od podstrehe in pa še od kašče, kajti vrata so oboja
črez noč zmeraj zaprta in oboja mora odpreti, ako hoče
v kaščo.«

»Ti misliš torej, da je kdo domačih dal ključa ponarediti.«

»Drugače skoro ni mogoče!«

»Ee ... ne vem! Tako hitro se ključ ne da ponarediti,
da bi ga ne bili pogrešali, če bi ga bil kdo vzel v ta namen.
Sicer pa visita ključa vedno v kuhinji na zidu, in nikdar se
ne vem spomniti, da bi mi bila izginila izpred očij. Zvečer
pa jemlješ itak ti vse ključe od nekdaj s seboj, kadar greš
spat. To ne bo! Kaj pa vetrih?«

»Oh, za tako velik ključ, kakor je oni od kašče, in ki
je še votel zraven, ni vetriha!«

»Potem je pa stvar jako čudna!«

v

»Čudna, čudna! Zdaj razumeš morda, zakaj sem tako
čemeren?«

»No, sevčda! Toda tako se ne pride do smotra! Naj¬
bolje je, da skličeva jutri vse posle skupaj, pa jim poveva,
kaj sva zapazila. Potem naj pa vsako noč jeden straži. Ce
bo med stražniki jeden tat, ga kmalu zasledimo, če pa je
tat kak zunanji, ga pa tako tudi najlaže zalotimo. Ti vendar
ne moreš cele noči sam na straži stati, in jaz ti pri tem tudi
ne morem pomagati.«

»Ce misliš, pa naj bo tako, kakor ti praviš. Nocoj pa
vstanem še jaz parkrat in grem pogledat, ali ne zasačim
onega poštenjaka pri njegovem nočnem delu.«

11

III.

Drugo jutro, ko so bili posli pri Legatu odkosili in so
se hoteli ravno raziti vsak na svoje delo, stopi gospodar k
njim in jim veli, da naj gredo malo za njim v njegovo sobo,
kjer jih je tudi že čakala gospodinja. Ti so se začudeni
spogledovali, kajti kaj takega se jim ni bilo še nikdar pri-
godilo, a ubogali so in šli za gospodarjem. Ko so bili vsi
notri, zapre ta najprej vrata, potem pa stopi pred posle in
jih nagovori:

»Nekaj neprijetnega vam moram povedati. Že nekaj
dnij opazujem, da zmanjkuje iz kašče zdaj te, zdaj one stvari.
Tatvina pa se vrši tako, da bi človek skoro mislil, da je tat
kdo domačih.«

»Ja — ja—jaz že ni — nisem!« se oglasi jecljavi pastir z
jokajočim glasom.

»Jaz tudi ne, primaruha!« pristavi kljubujoče mesarski
pomočnik, velik, krepak, a precej surov mladenič.

Obe dekli pa sta zagnali glasen jok. Sam hlapec Simen
je ostal tih s povešeno glavo, kakor bi nekaj premišljal.

»Jaz ne dolžim nobenega,« poseže gospodar vmes. »Iz¬
rekel sem te besede zaradi tega, da izprevidite, da je tudi
vam vsem na korist, ako tatu kmalu zasačimo.«

»Boga zahvalite,« se oglasi hlapec Šimen, »da nam
povedo vse tako odkritosrčno, pa gledite, da napravimo kmalu
zopet red! Kdor je nedolžen, mu ni treba nič poudarjati,
da ni tat, še manj pa jeziti se!«

»Taka je!« pritrdi gospodar. »Jaz mislim, da sem vam
izkazal celo zaupanje, ko sem vam to odkril. Storil pa sem
to seveda pred vsem iz tega vzroka, da me podpirate,
in da mi pomagate zasledovati tistega grduna, ki hodi praznit
našo kaščo. Mislim pa, da pojde še najbolje tako, ako vsak
večer jeden izmed nas straži. Žensk seveda za to ne mo¬
remo rabiti. Vrstili se bomo samo mi moški, in sicer bom
nocoj čul jaz, potčm pa vi po vrsti vsako noč jeden. Jaz
bi dejal, da dolgo itak ne bo treba hoditi ostrezat. Tat, ki
zahaja k nam, je tat posebne vrste. Jemlje zmeraj po malem,
najbrž samo po potrebi. Ne bo nam torej dolgo čakati, da
se zopet prikaže. Ali ste zadovoljni s tem?«

»Zadovoljni!« odgovorč posli.

»No, potem pa pojdite vsak na svoje delo. Natančneje
povem že še vsakemu posebej, predno pojde na stražo, kaj
mu bo storiti.«

12

Po teh besedah so posli odšli, sam hlapec Simen se je
obotavljal pri vratih. Ko so bili vsi drugi že odšli, se obrne
in reče gospodarju:

»Zakaj pa niste meni prej že to povedali? Jaz bi ga
bil tačas že zalotil! Morda bi bilo bolje, če ne bi vedeli
vsi o tem! Jeden ali drugi bo kje kaj zinil, in če tat zve,
da pazimo nanj, ga ne bo blizu.«

»Tisto treba seveda še vsakemu posebej zaprečiti, da
ne bodo pravili o tem okrog,« pripomni gospodar. »Sicer
pa mi ni toliko na tem, če tatu dobim ali ne, samo da me
pusti odslej pri miru. Da mi tega, kar mi je doslej izmaknil,
ne vrne, o tem sem itak prepričan.«

»I se vč!« potrdi hlapec nekako zamišljen. »Nocoj,
pravite, boste torej vi stražili?«

»Nocoj jaz — jutri pa ti, potem naj čuje mesar, za
njim pa pastir. Dokler je vreme ugodno, itak ne bo nič
hudega. Napravili bomo med prvima dvema drvarnicama
pod podstreškom posteljo. Ondi bo lahko ležal tisti, ki bo
stražil. In če sem ter tja tudi malo zadremlje, nič ne del
Saj tako po tihem strešnih in kaščnih vrat ne more nihče
odpreti, da bi ga človek po noči ne slišal. Razen tega bo
pa tudi dobro, da se pes od skednja semkaj pripelje! Glejte
no, da se nisem prej že spomnil tega!«

»Eh, s tem psom ni niči« odvrne hlapec. »Kadar ni
treba, laja, kadar bi bilo treba, pa molči, kakor bi bil ubit!
Na psa se ni čisto nič zanašati! Tat mu vrže kos klobase tja,
pa sta prijatelja. Pes naj torej le ostane tam, kjer je. Saj
ondi tudi ni vse varno! Toda kaj drugega bi se pač še
lahko ukrenilo, da se zasledi tat. Jaz sem zelo radoveden,
kdo je ta magarec! Kaj pa, ko bi vi nocoj lepo v svoji
postelji spali in bi sploh stražo za nekaj časa pustili še na
stran. Saj je toliko drugih pripomočkov, da se pride tatu
na sled!«

»Kaj pa misliš, da naj bi se storilo?« vpraša gospodar.

»Najprej bi bilo treba vedeti, je li tat res kak domač
človek, ali pa je kdo zunanji. Ko doženemo enkrat to,
potčm ukrenemo že še naprej, da pridemo do cilja. To pa
se bo dalo dognati na zeld preprost način. Jaz posujem
nocoj stopnice, ki vodijo do podstrešja, precej na debelo s
pepelom, tako da se bo poznala vsaka stopinja. Kakor hitro
imamo stopinje, pa vemo takoj, so li tiste od kakega do¬
mačina ali od tujega človeka, kajti domače lahko prisilimo,
da primerjajo svoje stopinje z onimi, ki so se vtisnile črez

13

noč v pepel. Akoravno pravite, da vam je pred vsem na
tem ležeče, da odženemo tatu, je pa vendar še vse bolj varno,
ako se tat zasači in kaznuje. Kajti če se to ne zgodi, ga
morda preženemo za nekaj časa, a ko se je stvar nekoliko
pozabila, se pa zopet vrne.«

Gospodarju je ta predlog hlapčev ugajal, zato reče:

»Pa pustimo no tako enkrat, kakor ti misliš. Zvečer
pojdeva skupaj gori, da pregledava najprej, kako je v kašči,
potem pa posujeva stopnice s pepelom.«

Nato je Šimen odšel. Gospodar pa je rekel proti svoji
soprogi:

»Zvesta duša, ta Šimen! Kako si ta izmišlja in se trudi,
da bi prišel tatu na sled; prav kakor bi šlo za njegove stvari.
On že ni tat, tega sem gotov!«

»Mesar se je vedel nekako sumljivo,« reče ona, »ako¬
ravno se mi je doslej vedno zdel pošten.«

»Pustimo zdaj to, kaj bi ugibala,« odvrne gospodar,
»saj nam morda že nocojšnja noč prinese kaj gotovega.«

IV.

Legatova hiša je stala po dolgem ob cesti. Vzadi za
hišo je bil najprej raven, precej obširen prostor, katerega
jeden del, in sicer proti levi strani, je bil izpremenjen v go¬
stilniški vrt. Na levi strani za hišo je stala mesnica, na¬
vpično pa na hišno poslopje, in sicer kakih dvajset korakov
v stran, je bilo postavljeno dolgo gospodarsko poslopje, ka-
koršno more imeti le kak zeld imovit kmetski posestnik.
V pritličju so se nahajale najprej kleti, potem pa različni
hlevi in druge shrambe. Vinska klet je bila obrnjena tako,
da so njena vrata gledala v mala hišna vratca, vrata od na¬
vadne kleti in hlevov pa so se vrstila ob dolžavi poslopja
druga za drugimi in so bila torej obrnjena na drugo stran.
Nad vrati vinske kleti pa so se kar zunaj dvigale stopnice, po
katerih se je prišlo do strešnih vratec gospodarskega po¬
slopja. Ker je bilo vse poslopje zidano in dobro zoper
ogenj zavarovano, so bila tudi ta vratca z železnimi ploščami
obita. Pod streho so bili prazni prostori in so služili v to,
da so se po njih obešale in sušile kože od živalij, ki so jih
zaklali v mesnici. Nekako v sredi podstrešja pa se je nahajala
kašča. Postavljena je bila tako, da se je raztezala črez celo
širjavo strehe, in je bila zidana. Pokrita pa je bila samo z
debelimi žaganicami, ki niti pribite niso bile, ampak so se
lahko prestavljale sem in tja. Druge strehe kašča tudi po-

14

trebovala ni, ker je bila itak že po zunanji strehi dovolj za¬
varovana. Te žaganice so bile le za to tukaj, da ni mogla
od zgoraj doli kaka žival noter. Kašča je imela težka že¬
lezna vrata, ki so se z velikim votlim ključem zaklepala in
odklepala.

Na zadnji strani gospodarskega poslopja je bil svet ne- -
koliko vzdignjen, tako da do strehe od tu ni bilo tako vi¬
soko, kakor na nasprotni strani, in je bila zlasti vinska klet
na tej strani deloma v zemlji; vsled tega je bila po letu
zmeraj lepo hladna, po zimi pa gorkejša, nego bi bila, če
bi bila od vseh stranij izpostavljena vetrovom. Vse poslopje
je imelo na oni strani, na katero so bila vrata razen onih
od vinske kleti obrnjena, velik podstrešek, pod katerim so
bila v večjih in manjših presledkih drva zložena.

Ko se je bil tistega dne, ko je bil zjutraj poklical Legat
svoje posle k sebi, naredil že trd mrak, je prišel hlapec Simen
k njemu in mu rekel:

»Zdaj bi bilo čas, da greva pogledat v kaščo, in da
posujeva stopnice. Povedal sem že vsem, da nocoj ne boste
stražili. Morda se nam ptiček ujame na limanice, ki mu jih
nastavimo.«

»Pa pojdiva!« reče gospodar. In šla sta. Podala sta
se najprej v kaščo, in gospodar je to pa ono tako prestavil,
da je moral hitro spoznati, če bi bil prišel še kdo za njim
noter. Zaklenivši dobro vrata kaščna in potem še ona od
podstrešja, sta začela posipavati za sabo stopnice s pepelom,
katerega je bil Šimen v malem košku prinesel s seboj.

Gospodarju se je zdela ta misel Šimnova prav dobra,
in bil je na tihem jako zadovoljen, da ima tako pametnega
in pa skrbnega hlapca pri hiši. Nekako pomirjen je šel v
svojo spalnico, in dobro se mu je zdelo, da mu ni bilo
treba stražiti zunaj.

Drugo jutro pa pride hlapec Šimen zopet h gospodarju
in mu reče:

»Raca na vodi, zbal se nas je! Nobenega sledu ni,
da bi bil kdo hodil po pepelu. To je že nekoliko sumljivo!
Zunanjih naju pri posipavanju nobeden ni videl, pač pa do¬
mačini. No, pa prenagliti se ne smemo! Morda pa tat ne
prihaja vsako noč! Treba potrpljenja!«

Gospodar vstane in se gre sam prepričat, kako in kaj
je. Na stopnicah res ni bilo nobenega sledu o kaki stopinji.
Ko pa pride v kaščo, vidi takoj, da je bil črez noč zopet
nekdo notri. Začuden se ozre na Šimna, kateri ga je spremljal.

15

»Tat je bil zopet tu,« reče, »toda odkod je prišel? Na
zadnjo stran ni nobenih vrat, in moral je priti tod, kakor midva
— ali kako pa je potem to, da ni v pepelu nobenega sledu?«

»Morda se pa motite?« ugovarja Šimen in zmajuje z
glavo, kakor bi mu to nikakor ne hotelo v glavo.

»Saj vendar vidiš!« reče gospodar. »To je bilo sinoči
tukaj, ono tam, zdaj pa je prestavljeno, no in par klobas
tudi manjka; seštel sem jih sinoči.«

»Jaz se ne spominjam na nič,« odvrne hlapec. »Pre¬
malo sem pogledal sinoči, kako je to in ono, ker sem mislil,
da boste že vi vedeli, če zopet kaj izgine. Hm, hm, čudno
pa je to!«

»Čudno, kar se da!« potrdi gospodar.

»Eh, čakajte no!« vzklikne po daljšem molku Šimen.
»Ta s pepelom ni bila nič kaj pametna! V pepelu se da
sled kaj lahko izbrisati! Treba ga je le znova za sabo po¬
suti, pa se ne vidi nič! Ali ni res?«

»Res! Imaš prav! Toda če se je tatvina izvršila na
ta način, potem sem še bolj prepričan, da imamo tatu doma.
Tuj tat ne bo še pepela nosil s seboj, tem manj, ko niti vedel
ni, da smo ga posuli po stopnicah! Kaj ti praviš k temu?« ,

Hlapcu je bil gospodarjev pogled, ki ga je pri zadnjih
besedah uprl vanj, neprijeten. Uprl je nekako v zadregi oči
v tla, pa rekel:

»Sam Bog ve, kako je to! Nazadnje boste še mislili,
da jaz kradem!«

»Jaz sem že enkrat rekel,« odgovori gospodar, »da ne
dolžim nikogar, tebe pa še najmanj. Ali stvar se mora po¬
jasniti! Saj vidiš, vse okoliščine so po tem, da človek ne
more misliti, da bi kradel kak tujec. To je neprijetno za
me in za vse, ki služite pri meni.«

»Jaz še nisem obupal, da ga zalotimo,« pripomni Šimen.
»Samo malo nerodno smo začeli.«

»Da, boljše bi bilo, ko bi bil jaz sinoči stražil,« odvrne
gospodar. »Nocoj storim to na vsak način.«

»Ne bo treba!« vzklikne Šimen. »Že vem, kako ga
dobimol Po ključavničarja grem! Ta mi je nekdaj pravil,
kako je on zasačil tatu. Pritrdil je nabito puško tako k
vratom, da se je sprožila, ko je tat odprl vrata. Tako tudi
mi naredimo!«

»To je prenevarno!« ugovarja gospodar. »Tega ne
maram, da bi se kdo ustrelil pri meni.«

»Oh, to se tako lahko napravi, da se tat le malo po-

16

škoduje. Sicer pa bi ga ne bilo škoda, če bi ga tudi zadelo
v srce! Vendar je glavna reč to, da nas strel vzbudi. Vam
ni treba nič čuti! Jaz imam rahlo spanje! Če se puška
sproži, sem takoj na nogah, in prav gotovo mi ne uteče!
Če ga nismo sinoči, nocoj ga pa dobimo gotovo!«

Gospodar je imel Še nekoliko pomislekov zoper to,
naposled se je pa le vdal. »Da bi noč na noč stražili, tudi
ne pojde,« je rekel sam pri sebi, »in dobro je, ako se nam
posreči, zalotiti ga na drug način.«

Simen je šel torej po ključavničarja, in še tisto popoldne
je bilo smrtno orodje nastavljeno tatu. Legat je ukazal klju¬
čavničarju, da naj uredi stvar tako, da se tat ne rani prehudo,
no in ta mu je zatrdil, da dobi k večjemu v noge kako zrno.
Sicer pa je rekel, da je vse tako zanesljivo narejeno, da se
puška gotovo sproži, ako tat odpre vrata. Navadil ga je
tudi, kako ima ravnati drugo jutro, ako bi tatu po noči ne
bilo, da se ne zgodi kaka nesreča.

Simen je ves čas pomagal in stregel ključavničarju in
kazal se je prav zadovoljnega, ko je videl, da je stvar
dogotovljena.

»Nocoj ga bomo pa imeli,« je ponavljal v jednomer in
obljubil je vpričo svojega gospodarja, da da ključavničarju
za par vrčkov piva, ako njegov stroj ne odreče.

V.

Legat pa ni mogel tisti večer zaspati navzlic temu, da
ni stražil, in da je bil šel, kakor po navadi, počivat v svojo
spalnico. Premišljal je in premišljal, kdo bi bil tat. Vse je
na to kazalo, da je kdo domačih, in vendar ni mogel ne
jednemu, ne drugemu česa očitati. Še najprej bi bil dolžil
mesarskega pomočnika, ker je bil precej trmast dečko in je
tudi rad popival, toda v mesnici ni bilo Še nikdar niti nov¬
čiča zmanjkalo. Da bi se bil baŠ kašče lotil? Neverjetno!
Kam pa bi tudi deval ukradene stvari? Vsekakor bi moral
imeti koga, kateremu bi jih prodajal! Brez pomagača ne
more biti on, če je tat, niti kdo drug domačih.

Radoveden je bil, kako se obnese ključavničarjeva iz¬
najdba. Razen Šimna ni nobeden izmed poslov vedel, kaj
je imel opraviti ključavničar pri kašči. Mislili so najbrž, da
ključavnico prenareja.

Gospodarju se je vsak trenutek zazdelo, da je nekaj
počilo, in več kakor enkrat je skočil iz postelje. Ko pa je
stopil k oknu, je bilo popolnoma vse tiho. Premetaval se

17

je nemirno po postelji sem in tja in še le proti jutru je ne¬
koliko zaspal. Komaj pa je začutil, da so drugi po koncu,
je vstal tudi sam. Ni ga trpelo v postelji. Radovednost ga
je gnala, da se je brž oblekel, pa tudi skrbelo ga je, da bi
se ne bila prigodila kaka večja nesreča. Ko pride doli, za¬
pazi kmalu vse svoje posle, ki so se odpravljali vsak na
svoje opravilo.

»Od teh ni nobeden, hvala Bogu!« vzdihne zadovoljen.
Nato pa pokliče Simna in mu reče, da naj gre z njim pod
streho do kašče. Ko prideta gori, so bila kaščna vrata
zaprta, kakor sinoči.

»Zdaj se treba le še prepričati, je li bil kdo notri ali
ne,« reče gospodar.

»Kako bode notri!« odvrne v hlapec. »Saj vidite, da so
vrata zapahnjena in zaklenjena. Ce bi jih pa bil kdo odprl,
bi bilo tudi gotovo ustrelilo!«

»Jaz upam, da ni bilo nikogar notri,« opomni gospodar,
ki si tudi ni mogel misliti, kako bi bil kdo dospel noter, ne
da bi se bila sprožila puška, potem pa še vrata zaprl za
sabo. »Toda pogledati morava vsekako v kaščo. Da pa
se ne prigodi kaka nesreča, skoči rajši po ključavničarja, naj
pride on odpirat.«

Šimen je prišel kmalu s ključavničarjem, da odpre pre¬
vidno, in res najdejo puško še nabito.«

»Ni ga bilo!« vzklikne hlapec. »Ima pa ta dober nos,
da ga baš nocoj ni bilo! No, pa to past mu še nekoliko-
krat nastavimo! Prej ali slej se že ujame vanjo!«

Gospodar pa je v tem po kašči stikal. Sam svojim
očem ni verjel, kajti dobil je zopet nedvojbene znake, da
je bil tat notri.

»To je pa vendar čudno!« vzklikne. »Tudi nocoj je
bil tukaj!«

»Ni mogoče!« se začudita ključavničar in Šimen, oba
ob jednem.

»I no, če vama pa rečem, da je bil! Nocoj se je zopet
pšenice lotil. Natrosil sem bil sinoči moke po vrhu, a danes
ni o tem nikakega sledu več. Pa tudi tako poznam, da
pšenice manjka. Moral jo je precejšnjo merico odnesti. Kod
je prišel, in kod je odšel, to mi naj zdaj jeden pojasni!«

Ključavničar in Šimen sta molčala. Zgibala sta z ra¬
mami in majala z glavo, kakor človek, ki si ne vč sveta.

Ko se je ključavničar odpravljal, mu je rekel Šimen
nekoliko zbadljivo:

Večernice. 53. zv.

2

18

»Mi je žal, da ti ne morem dati za pivo! Zahvali se
pri tatu, ki je bil tako premeten, da ni sprožil puške.«

Gospodar pa je določil, da se ima prihodnjo noč na
vsak način stražiti. In res, ko je bilo čas iti spat, dal si je
napraviti posteljo pod podstreškom med dvema skladalni-
cama drv in se nikakor ni dal pregovoriti ženi, ki ga je na¬
govarjala, da naj prepusti stražo drugim.

»Vsi po vrsti bomo stražili, kar nas je moških,« ji je
odgovoril, »prvi pa začnem jaz, ker se spodobi, da daje gos¬
podar dober vzgled.«

Tisti čas pa, ko se je spravljal gospodar na svoje novo
ležišče, je imel hlapec ^imen mesarskega pomočnika in pa¬
stirja pri sebi v hlevu, kjer je spal. Točil jima je žganje
ter pravil: . ,

»Pri nas se ne gode pravdanske reči. Lepo vaju pro¬
sim, kar pri zaprtih vratih vam prihaja nekdo v kaščo! To
vam mora biti sam peklenščak, drugače si jaz ne morem
misliti tega!«

»Strrrah in grrroza!« zajecljd pastir, tresoč se na vsem
životu. Mesar pa odvrne:

»Ti si šema, Simen! Peklenščak bi menda tudi kje
drugje kako klobaso dobil, če jih je že tako željan, pa ne
da bi jih hodil iskat baš semkaj k Legatu.«

»Ko—ko pa nikjer ne—ne delajo t—t—tako dobrih,
kakor pri—pri nas!« ugovarja pastir v svoji bistroumnosti.

»A, tako ti misliš, ti moj ljubi Aleš?« se zasmeje mesar.
»Ti meniš torej, daje hudobec tudi izbirčen, ali kali? Ze mo¬
goče! No, potčm smo pa pri nas res lahko ponosni, da so
naše klobase tako daleč zaslovele! Samo, ko bi jih vrag
tudi plačal, pa ne zastonj jemal!«

»T—t—tistega denarja bi jaz že ne —ne hotel, ki bi—bi
ga on pustil,« jeclja pastir in se plaho ozira okrog.

»Jaz tudi ne!« reče Šimen. »Meni je vse jedno, naj
jemlje zastonj ali za denar, toda toliko vama rečem, da jaz
ga dolgo ne bom hodil stražit. Rajši iz službe, kakor da
bi prestajal takov strah. Enkrat, dvakrat, ne rečem, večkrat
pa nel Pa še tistikrat je najbolj gotovo, da jo kam popišem.
Med jednajsto in polnočno uro že ne ostanem sam na straži.
Skoprnel bi samega strahu.«

*J—j—jaz tudi,« pripomni Aleš.

»Vidva sta strahopetca!« reče mesar. »Meni je pa vse
jedno, o polnoči ali o poldne. Tudi mi ni nič na tem, kje
ležim. Meni dela to straženje še veselje. Prepričan sem, da

19

tatu bas jaz zalotim. Primaruba, tako ga bom prelomastil,
in če je tudi res sam peklenščak, da mu ne bo nikdar več
nobena klobasa dišala. Da bi le prišla že name vrsta! Toda
frakelj slivovke mi mora dati tisti večer gospodar, če ne, ne
bo nič!«

»Le gledi, da ti s svojim pogumom kaj ne izkupišl«
opominja Simen, zadnje kapljice žganja mesarju natočivši.
»S peklenščakom ni, da bi se praskal; ima preostre nohte!«

»U-u-uh!« zadrhti pastir.

»No, bomo že videli!« reče mesar. »Če gospodarja
celega pusti, tudi nas ne bo raztrgal. Jutri že zvemo kaj,
ali je bil zopet tukaj, ali se je pa ustrašil. Ce se boji gos¬
podarja, potem se bo mene še bolj. Zdaj pa pojdimo spat!«

Izrekši, odide s pastirjem, Simen pa je ostal sam. Ni
se precej vlegel, ampak sedel je še nekaj časa ob robu svoje
postelje in nekaj mrmral. Mesarjeve besede mu niso nič
kaj ugajale.

Ko se je drugo jutro začelo svitati na vzhodu, je
gospodar vstal s svojega ležišča in se takoj podal v kaščo.
Zdaj, ko so imeli tudi posli že skoro vstati, se ni bilo ničesar
več bati. Hotel je torej v svojo posteljo, da si odpočije,
kajti tukaj ni skoro nič spal. Premagoval se je, kolikor se
je le dalo, da bi ne zadremal, in res so mu bile oči le en¬
krat in še tistikrat prav za kratek čas padle skupaj. Čutil
ni celo noč nič sumljivega, in zdaj je hotel še po kašči
pogledati, ali je vse tako, kakor je bilo zvečer. Ko odpre
kaščo, se takoj prepriča, da to noč ni bilo nikogar notri.

»Glejte, glejte, mene se je torej res ustrašil,« reče sam
pri sebi. »To vendar ni drugače mogoče, nego daje tat kdo
domačih! Kako bi bil sicer tisti zvedel, da je kdo na straži.
Hm, stvar je čim dalje bolj čudna! Toda počakajmo še malo!
Bomo videli, kako bo, kadar bodo drugi stali na straži.«

Ko je šel gospodar po stopnicah doli, mu pride že
Simen naproti.

»No, kaj je?« ga vpraša. »Ali ste kaj čutili in slišali?«

»Nič!« odgovori gospodar. »Tudi v kašči ni bilo nocoj
nikogar. Bomo videli, kaj bo prihodnjo noč, ko boš stražil ti.«

»Da bi ne bilo le nič hujšega, kakor nocoj!« meni
hlapec in odide po svojih opravkih.

Legatova hiša je bila jako pobožna. Gospodar je gledal
tudi na dušni blagor svojih poslov, in čeravno je imel go¬
stilno in polno tujih ljudij v svoji hiši, je vendar skrbel za

9 *

20

to, da se je njegova družina zbrala vsak večer v posebni
sobi in molila rožni venec. Gospodar in gospodinja sta se
pa vrstila pri molitvi, ako je bilo še kaj gostov, ker popol¬
noma samih jih nista mogla puščati. Molil je naprej zmeraj
hlapec Šimen. Tisti večer, ko je imel iti on stražit, je prvič
pristavil: »še en ,očenaš‘ in ,češčenosimarijo‘ v ta namen, da
bi kmalu zasledili tatu«.

Gospodar se ni mogel prečuditi gorečnosti, s katero je
Šimen delal na to, da bi bilo konec tatvinam. Drugi pa
so se nekoliko norčevali iz njega, ko so bili odmolili.

»Zakaj nisi molil že prej v ta namen?« ga vpraša ne¬
koliko porogljivo mesar. »Ti bi si na vsak način rad pri¬
dobil slavo, da si ti zalotil tatu. Pa nemara da ga bom le
jaz! Toda, toliko ti rečem, ta očenaš mi imaš tudi jutri večer
moliti, ko pridem jaz na vrsto, da stražim.«

»Ne samo jutri, ampak vsak večer bomo odslej molili,
dokler nas Bog ne usliši,« odgovori Šimen.

»Prav je tako!« pripomni gospodar. »Tat je nesreča za
hišo, in Boga ravno tako lahko prosimo, da odvrne od nas
to nesrečo, kakor kako drugo.

»Kaj pa!« reče mesar. »Jaz sem tudi prepričan, da nas
Bog usliši. Vsekakor pa bo to zasluga Šimnova, ki je prišel
na tako srečno misel. Toda to vam rečem, če pride tat meni
v pest, jaz mu zavijem vrat!«

Nato so se razšli. Ko pa je bil čas iti spat, se je
Šimen stegnil na ležišče pod podstreŠkom. Bil je jako slabe
volje. Godrnjal je v jednomer, in sem ter tja je prišla kaka
precej robata kletvica iz njegovih ust. Kdor ga je slišal malo
poprej tako pobožno in vzdihujoče moliti, bi ne bil mogel
misliti, da je to ravno tisti Šimen. Oziral se je na vse strani,
če je še kdo po koncu, in ko se je prepričal do dobrega,
da čuje sam, se skloni z ležišča in vstane. Slekel se ni bil,
zat6 se mu tudi ni bilo treba oblačiti. Po prstih stopaje se
plazi proti vrtu, ki se je razprostiral za gospodarskimi po¬
slopji; ko pa je bil že enkrat na travi, koder stopinja ni več
odmevala, je pogumno stopal proti vrtnim vratcam, skoz
katera se je prišlo na pzko poljsko pot. Od tu zavije, dasi
je bilo precej temno, proti spodnjemu koncu vasi in se ustavi
še le pri zadnji, že skoro na samoti stoječi borni koči. Ta
koča je bila last postarne, grbaste ženske, katero so ljudje v
obče Brlavko imenovali, baje zato, ker je oči vedno tako
vkup stiskala, kakor bi ne videla dobro, ali pa kakor bi se
ji neprenehoma bleščalo. Živila se je starka s prekupovanjem

21

jajec, kokošij in takih rečij. Kupovala je sploh vse, kar se
je dalo v mestu prodati, in nahajali so se ljudje, ki so ho¬
teli vedeti, da ji ta kupčija nosi tolik dobiček, da ima v
hranilnici naložen že lep denar. Bila ni na dobrem glasu,
ker so se pri njej pogostoma shajali ljudje dvomljive vrednosti,
vendar pa se ni doslej nikdo potrudil, da bi ji bil dokazal kako
krivico.

Simen, dospevši do bajte, postoji nekoliko pod oknom,
kakor bi se hotel uveriti, ali ni nobenega nepoklicanega notri;
potem pa, ko se je prepričal, da je vse tiho, potrka na okno
in pokliče še precej glasno:

»Brlavka, Brlavkal . . . Ali že spiš?«

»Kdo je?« se oglasi notri hreščeč glas.

»Jaz, Simen! Vstani malo!«

Kmalu potem se odpre okno, in pri tistem se pokažejo
v temi obrisi sključene človeške podobe.

»Si li kaj prinesel v ?« vpraša starka s hripavim glasom.

»Nič!« odgovori Simen. »Slabi časi so nastopili. Saj
sem ti pravil že zadnjič, kako je. Sinoči je stražil gospodar
sam, in ni se dalo storiti nič; nocoj je pa še slabeje, ko
stojim sam pred seboj na straži.«

»Zakaj slabeje? Nocoj bi te vendar nihče ne motil!«

»Ali si neumna? Nocoj vendar ne bom kradel, kajti
če to storim, bodo vedeli precej, da sem jaz tat.«

»Kaj pa jutri?«

»Tudi težko kaj! Mesar se ne da oplašiti. Morda
pojutrnjem, ko bo stražil pastir.«

»Škoda, da ravno zdaj ne moreš kaj več prinesti! Zdaj
je najboljši čas za spečavanje! Kaj pa, ali gospodar sluti,
kdo mu krade?«

v

»Nima slabega nesu, ne!« odvrne Simen. »Trdi zmeraj,
da mora biti tat cdo domačih.«

»Pa saj ne misli tebe!«

»O, tisto pa že ne!« se zasmeje Simen. »Rekel mi je
sam, da meni popolnoma zaupa. Saj ga pa tudi znam slepiti,
da je veselje! Svete mu dajem, kako naj stori, da tatu za¬
sledi, in on kar vse uboga. Nocoj sem prišel pa še na drugo
dobro misel. Ko smo molili rožni venec, sem pristavil še
en ,očenaš‘ in ,češčenosimarijo‘ za to, da bi kmalu našli
tatii! In to bom storil zdaj vsak večer. Ali ni ta dobra!«

»O ti zvitorepec ti!« se zakrohota baba. »Samo gledi,
da te Bog ne usliši!«

»Sem prevelik grešnik! Saj ti je znano, da grešnika

22

Bog ne usliši rad! Pa veš li, po kaj sem prav za prav prišel?
Požirek žganja mi daj. Po dnevi sem ga pozabil kupiti, zdaj
ga pa drugje nikjer ne dobim.«

Baba se za nekaj trenutkov skrije, potčm se pa zopet
prikaže s precej veliko steklenico v roki.

»Na!« reče. »Toda zaslužil ga nisi. Ce boš odslej tako
poredkoma nosil, bo slab zaslužek «

Šimen potegne dvakrat, trikrat iz steklenice, potem pa
odgovori:

»Jaz mislim, da pridejo že boljši časi. Ce pa ne pojde
drugače, grem od Legata proč, potčm mu pa enkrat pošteno
izpraznim kaščo. Pa kje drugje poskusim tudi Še svojo srečo.
Navadil sem se že tako tega ponočnega posla, da mi delo
po dnevi že kar nič več ne diši. Toda delati moram že
zaradi tega, da me imajo za pridnega in zvestega.«

»Seveda!« pritrdi starka.

Govorila bi bila morda še nekaj časa, toda nebo se je
bilo zagrnilo v črne oblake, iz katerih je čim dalje pogosteje
švigal blisk. Sem ter tja je tudi že prav mogočno zagrmelo,
in ravnokar so začele padati redke, a debele kaplje.

»Nevihta se bliža!« reče Šimen, potegne še enkrat iz
steklenice, potčm jo pa da nazaj starki.

»Lahko noč!« ji reče še, potčm pa zbeži.

»Pa gledi no, da prineseš kmalu zopet kaj,« je vpila
starka še za njim, potčm pa zaprla okno in se vlegla spat.

Drugo jutro je bil Legat jako zadovoljen, da tatu zopet
ni bilo v kašči; kajti še najraje bi bil videl, da bi bila tatvina
prenehala, in da bi ne bil imel nikakih sitnostij s tatom.
Neprijetna mu je bila sicer res misel, da je tat nemara kak
domačin, toda na drugi strani se je zopet s tem tolažil, da
nima za to nikakega dokaza, in da je tat prav lahko tudi
kak tuj človek, ki po dnevi natanko opazuje, kaj se godi
pri njih. Sicer pa se je bilo itak že po vsej vasi zvedelo,
da pred tatom stražijo, in prav lahko je bilo torej mogoče,
da se je tat ustrašil tega, in da se več ne pokaže. Samo
nekaj Legatu ni šlo v glavo, to namreč, kod je tat prihajal
v kaščo. Zat6 pa je tudi sklenil, da se ne vda tako kmalu
brezskrbnosti.

Tako je bila prišla vrsta na mesarskega pomočnika, da
bi stražil. Predno so se vlegli, je imel Šimen zopet njega
in pa pastirja v hlevu pri sebi. Točil jima je, kakor zadnjič,
žganja in zlasti mesarja je naganjal, da naj pije. Gospodarju

23

je bil na vprašanje, ali je kaj čutil, odgovoril Simen, da nič;
zdaj pa je pravil grozne stvari, ki jih je bil doživel po noči.

»Mesar, jaz te obžalujem,« tako je govoril, »da moraš
čuti in prežati na tata, katerega po moji misli še ni ne. To,
kar hodi v našo kaščo, je vse nekaj drugega, nego tat.«

»Kaj neki?« zavrne mesar zaničljivo.

»Kaj, tega jaz sam ne vem,« nadaljuje Simen, »ali toliko
ti pa lahko rečem, da me ni bilo še nikdar tako groza, kakor
preteklo noč. Vojak sem bil in marsikatero temno noč sem
stal na straži, pa nikdar Še nisem užil takega strahu.«

»I kaj pa je bilo vendar!« sili mesar.

»Le poslušajta! Ura jednajsta je bila že odbila, in meni
je začelo vse to na um hoditi, kar sem kdaj čul o duhovih
in strahovih. Dolgočasno mi je postajalo tako, da bi jo bil
kar popihal. Toda dolžnost je dolžnost! Nisem hotel, da
bi mi kdo kaj očital. Ostal sem torej, toda zaril sem se
pod odejo črez glavo in komaj sem si upal sopsti. Da bi
le že skoro odbila ura dvanajst, sem si mislil. Ali čas je tekel
grozno počasi. Vendar pa je bilo vse tiho, in že sem mislil,
da izteče vse gladko, ko se vzdigne prav nad mano vihar.
Završelo je grozno, in vsa opeka nad kletjo je zašklepetala,
kakor bi se bila vzdignila kvišku, pa zopet padla nazaj.
Bilo je, kakor bi bil sam zmaj prišel.«

»Strrrah in grrroza!« zaječi pastir, ki je kar z zobmi
šklepetal od samega strahu.

Mesar se pa zasmeje na vsa usta in reče:

»Beži, beži, Simen! Kaj misliš, da sem baba, da se
bom ustrašil takih pravljic! Naj le pride, če hoče, zmaj, ali
kdor hoče, jaz mu že pokažem, primaruhab

»Jutri bodeš drugače govoril,« meni Simen. »Saj
gospodar je bas tisto slišal, kar jaz, pa povedati nič ni hotel!«

»E kaj! Jaz pa pravim, da je ravno tako malo slišal
kakor ti. Pod odejo si zaspal, potčm, ko je začelo grmeti,
si pa sanjal, da je prišel zmaj, in da je vzdigoval opeko na
strehi. To ni vse vkup nič!«*

»Je že prav, da si pogumen!« reče Simen, toda s takim
glasom, da se je dalo sklepati, da mu ta pogum ni nič kaj
po volji. »No, pa pij še, da se boš še manj bal. Pijača
daje tudi pogum.«

»Jaz ga rad malo cuknem,« reče mesar, »toda nocoj
ga nočem več, ker bi me drugače zaspanec premagal; če
pa jaz enkrat zaspim, potčm pride lahko zmaj z vso svojo
družino in pomeče vso opeko s strehe, pa bi ga še ne slišal.

24

Ker pa sem jako radoveden na tisti tvoj strah, ki si ga čutil
ti, nočem zaspati. Da bi ga vrabec le prinesel nocoj, jaz
mu že navijem ušesa, primaruha!«

Šimen ga ni nato nič več silil, da naj pije. Po tihem
mu je bilo še za tisto žal, kar mu je bil izpil, ker s pijačo
ni bil dosegel svojega namena.

Ločili so se nato precej hladno.

VII.

v

Drugi dan je mesar zbadal Simna in se norčeval iz
njega, če mu je le prišel pred oči.

»Ti presneti zmaj ti,« je rekel, »da se meni ni hotel
prikazati! Pa tudi tatu ni bilo! Vse kaže, da bomo zdaj
imeli mir. Ko bi bili začeli le že prej stražiti, pa bi bilo
dobro! No, jaz hodim na stražo, če treba tudi celo zimo.
Prej se bo tat mene naveličal, nego jaz njega. Sicer pa bi
mi ne mogel napraviti večjega veselja, kakor če bi prišel.
Toliko rečem, da bi ga jaz za vselej odvadil krasti!«

Simen pa je bil ves dan zelo slabe volje in je kar
bežal pred mesarjem. Ta je mislil, da ga je jezilo njegovo
zbadanje, a jezilo ga je nekaj drugega še bolj.

Pastir je bil, dokler je stalo solnce na nebu, še precej
srčen, tem bolj, ker je čul mesarja, kako se je norčeval iz
Simna in njegovega zmaja. Ko pa se je začel dan nagibati,
ga je bolj in bolj skrbelo, kako bo po noči na straži, kajti
prišla je bila nanj vrsta. Ko so bili odvečerjali in odmolili,
ga pokliče Šimen k sebi in mu d£ zopet žganja piti. Me¬
sarja ta večer ni bilo zraven.

»Le pij,« mu reče, »da boš laže prestal. Mesarja nikar
nič ne poslušaj, on je tak širokoustnež, da je malo takih!

Ga lahko ni bilo strah, ko niti stražil ni! Sel sem bil nalašč

po noči enkrat pogledat, če je še na mestu, pa ga ni bilo.
Kdo v^, kod se je potepal. No, saj za neki del je tudi prav
imel! Nikdo ni dolžan, za gospodarja tvegati življenje! Vse
do gotove meje! Jaz ti svetujem , da tudi ti tako storiš!
Zlasti pa, Če kaj začuješ, jo kar potegni! Bog ne daj, oglasiti
se, ali pa ozreti se na ono stran, odkoder prihaja šum. Precej
bo po tebi! Le mene ubogaj, pa bo prav! Grem stavit, da
gospodar sam-tudi ne bo hodil dolgo stražit. Ga bo že

kmalu tudi groza. Kajti da bi hodil kdo krast, to Še misliti

ni' lo hodi samo strašit, drugega nič! Jaz še ne verjamem
ne, da bi bilo katerikrat kaj zmanjkalo. To se gospodarju
le tako zdi, ker je zjutraj zmeraj vse premetano po kašči.

25

Nespametno je torej, da nas sili tukaj čuti. Za maše naj bi
raje dajal, za maše, da bi pregnal strah od hiše! Nič naj te
torej vest ne peče, če pobegneš. In to je najboljše, kar
moreš storiti, ako kaj začutiš. Z duhovi ni, da bi se človek
podajal v kak prepir, ali pa da bi jih motil v njih počenjanju!
Ali me boš ubogal?«

»Bo—bo—bom!« zajeclja pastir in izpije še kozarček
žganja, katerega mu je ponujal hlapec, potem pa se poda,
na vsem životu tresoč se, na stražo.

Aleš je bil v telesnem in duševnem oziru siromaček.
Bil je že blizu trideset let star, pa je bil slaboten, kakor
kakšen petnajstleten deček. Noge je imel vse zverižene, da
je bil videti, če je hodil, kakor bi mu bile zvezane. Vrh
tega je revež jecljal in je bil tudi na umu precej slab.
Zaradi tega se tudi nikdar ni više povzpel, nego do pastirja.
Kar je bil z, dvanajstimi leti, to je bil tudi zdaj še, in brez
dvojbe mu je bilo odločeno, da ostane svoj živi dan pastir.
Ljudje so se zavoljo njegovih slabostij radi nekoliko ponor¬
čevali z njim, zlasti razposajeni vaški dečaki so mu delali
včasi dosti preglavice. Tem srečnejšega se je čutil, če je
kdo kdaj z njim spregovoril kaj prijaznega. S:men včasi ni
bil dober z njim. Ce ga zmerjal ni, ga je pa preziral. Zdaj
ga je pa hkratu vabil zvečer na žganje. Slaboumen, kakor
je bil, se Aleš temu ni čudil. Pozabil je, kar je bilo, in veselil
se je, da je zdaj hkratu v taki veljavi, da se ga še celo prvi
hlapec ne sramuje. Nevajen prijaznosti, je bil zdaj Simnu
jako hvaležen. Imel ga je za svojega najboljšega prijatelja
in tudi kar nič dvojil ni o tem, da mu hoče Simen dobro,
ko mu je za to noč dajal svete. Sel je na svoje ležišče s
sklepom, da ostane na svojem mestu samo toliko časa, dokler
kaj ne začuje; kakor hitro pa bi kaj začutil, bil je namenjen,
popihati jo, češ, ako se Simen kaj takega ne sramuje, se tudi
njemu ni treba sramovati.

Strahoma je pričakoval Aleš jednajste ure in tega, kar
se je imelo zgoditi. Pa niti jednajsta ura še ni bila odbila,
ko začuje ropotanje na drugi strani strehe. Bilo ni sjcer tako
hudo, kakor mu je pravil Simen, pa mislil si je: »Ce ropoče
že zdaj pred jednajsto uro tako, kaj bo še le med jednajsto
in polnočno uro!«

Hitro jo torej pobere v šupo, kjer je navadno spal, in
se zarije tako globoko v listje, da bi se bil kmalu zadušil.
Prav nič ni zdaj dvojil, da se dogaja res vse tako, kakor je
pravil Simen. Ko je končno nekoliko zadremal, je videl

26

velikanskega zmaja med strašnim šumom leteti nad seboj.
Z glasnim krikom se vzbudi. Bilo je že svetlo, in zdaj se
zave tudi on svoje dolžnosti. Skrbelo ga je, da bi ne bil
že kdo prej vstal ter zapazil, da ga ni na mestu, kjer bi bil
moral stražiti. Brž otepe listje raz sebe in se poda ven. Bilo
ni še nikogar zunaj. Gre torej na prejšnje ležišče in se še
malo vleže, da bi bilo videti, kakor da je vso noč tu preležal.
Kmalu potčm so bili posli kar vsi ob jednem na nogah.
Aleš je čakal, kdaj ga kdo kaj popraša o tem, kako je bilo,
pa nobeden se ni zmenil zanj, niti Šimen ne. Da, ta se ga
je sedaj celo nekako ogibal. Gnal je torej živino na pašo,
ne da bi si bil olajšal svoje srce. Ko pa je bil gospodar
vstal, je šel pogledat v kaščo, kjer se je takoj prepričal, da
je bil to noč tat zopet notri.

»Kaj je to?« reče sam pri sebi. »Pastir je vendar pre¬
neumen, da bi kradel!«

Ko je Aleš opoldne prignal živino nazaj, ga pokliče
gospodar k sebi in ga vpraša, ali je kaj čutil po noči. Ta
je bil v veliki zadregi. Vedel je, da ni storil svoje dolžnosti,
a bilo ga je sram povedati, da je iz strahu pobegnil. Gledal
je v tla in jecljal še bolj kakor po navadi, pa pravil vse
tako, kakor Simen njemu, o groznem vršenju in šundru
nad njegovo glavo.

»Zakaj pa nisi klical?« ga vpraša gospodar.

>Be—be—beseda mi kar n —n—ni šla iz grla!« se iz¬
govarja pastir.

Gospodar je pa precej vedel, da laže, toda ne reče mu
nič. Hotel se je natanko prepričati, kako in kaj, predno ga
je obdolžil. Čudno se mu je zdelo, da bi bil tat ta bebec,
in vendar ni bilo skoro drugače mogoče. Ko so drugi čuli,
je bilo vse v redu, nocoj pa je bil tat zopet v kašči.

Vendar je hotel poskusiti še enkrat, češ, morda se pa
tat vendar tudi pri kakem drugem še pokaže. Začeli so
torej zopet od konca po vrsti stražiti, najprej gospodar, potčrn
Šimen, nat6 mesar, dokler ni zopet prišla vrsta na pastirja.
Simen pa je vsak večer med globokim vzdihovanjem molil
,očenaš‘ in jčeščenosimarijo 1  v ta namen, da bi kmalu za¬
sledili tatu. Gospodar je bil poslom povedal, da je bil ta
čas zopet enkrat tat v kašči, toda zamolčal je, da takrat, ko
je stražil pastir, ker je menil, da pride tako prej resnici do
dna. Mesar se je rotil, da ga on zasledi, če le vrabec ni,
Simen je molčal in skrivnostno vzdihoval, pastir pa je bil
tisti večer, ko je imel iti zopet stražit, nenavadno vesel in

27

pogumen. Bil je prišel po svojem mnenju na jako srečno
misel in je bil prepričan, da ulovi tatu on in nobeden drug,
pa naj bo tisti, ki je hodil v kaščo krast, človek, ali duh,
ali pa res kak zmaj, kakor je trdil Simen.

Ko je nekdaj v gozdu pasel, je bil našel železno lisico,
ki jo je bil nekdo nastavil neki živali. Na to se je zdaj
spomnil. Lisica je bila po njegovem mnenju najhujši stroj
na svetu, kateremu ne uide nikdo, če ga je enkrat prijel.
»Ne da bi jaz stražil, nastavim rajši lisico,« misli sam pri
sebi, »pa bo ravno tako varno, ali še bolj.«

Poišče jo torej in na večer, ko se je že zmračilo, gre
pod streho z njo. Podstrešna vrata so bila navadno ves dan
do večera odprta, ker je bilo treba vsak trenutek po kako
stvar pod streho in se ni bilo treba bati, da bi se bil črez
dan kdo nepoklican splazil gori; kajti videlo se je iz kuhinje
tjakaj, in tudi domačini so hodili vedno sem in tja.

Ko je bil Aleš pod streho, se poda z lisico v desnici
proti kaščnim vratom in jo položi ondi na prag. Bil je jako
zadovoljen sam >s seboj, kajti bil je prepričan, da se posreči
njemu, kar se doslej še nobenemu ni posrečilo. Ob jednem
pa si je s tem potolažil tudi vest, saj je bil že naprej name¬
njen, da jo zopet popiha, kadar se približa skrivnostna jednajsta
ura. »Saj je vse jedno,« je rekel sam pri sebi, »naj tatu pre¬
ženem ali zalotim že na ta ali na drugi način; drugi, ki niso
tako pametni, kakor sem jaz, naj čujejo, meni pa tega ni treba!«

Imel je tisti trenutek res velike misli o sebi in v duhu
je že videl, kako ga bodo slavili, če se ujame v nastavljeno
past tat, ali pa kaka druga pošast.

Simen je tudi to noč poklical pastirja k sebi v hlev,
predno je ta šel na stražo. Točil mu je zopet zganja in
jezil se na gospodarja, da jih izpostavlja takemu strahu in
taki nevarnosti.

»Jaz že ne bom hodil dolgo na stražo,« je rekel.
»Zadnjič bi bil kmalu od same groze poginil, tako je hru¬
melo in šumelo pod streho. Sreča je bila, da sem imel bla¬
goslovljeno vodo s seboj, če ne, bi bilo gotovo po meni.«

Alešu so stali lasje po koncu, ko mu je Simen to
pravil. Toda izdal mu ni nič, kako si misli on pomagati.
Bal se je, da bi ga Šimen ne pripravil ob slavo, zat6 je rajši
molčal. Simen pa je ta molk le strahu pripisoval. Bil je
jako zadovoljen z uspehom svojega pripovedovanja, kajti bil
je uverjen, da ga Aleš tudi to noč ne bo motil pri nje¬
govem ponočnem poslu.

28

VIII.

Alešu se je ta večer kmalu stožilo na straži. »Kar je
v moji moči, sem storil,« si misli in se poda na svoje na¬
vadno ležišče, kakor hitro je čutil, da je sam. Toda nič se
mu ni dalo to noč kaj spati. Preveč je bil prepričan, da se
tat, ali duh, ki je hodil strašit, ali pa kar je že bilo, ujame
v njegovo past, zato je bil razburjen. Najrajši bi bil imel,
da bi bilo kar že jutro. Premetaval se je sem in tja, sklonil
se včasi po koncu in vlekel na ušesa, ali se nič ne sliši, pa
se zopet vlegel. Strah ga je bilo, in Boga je prosil, da bi ga
to noč, ko se je podal v boj z neznanim bitjem, obvaroval
vsega hudega. Kajti akoravno je na jedni strani upal, da
se mu njegova namera s pastjo posreči, si je vendar sem
ter tja tudi mislil: »Kaj pa, če res prihaja sam hudobec k
nam! Ta bi se lahko moji pasti izognil, potem pa prišel in
me prijel za vrat, ker sem ga hotel uloviti!«

Tako je med strahom in upom prebdel vso noč. Komaj
pa se je bilo začelo svitati, se je splazil do ležišča, kjer bi
bil moral po gospodarjevi odredbi stražiti. Ker je bilo Še
prezgodaj, se vleže, a komaj se je bil skobacal pod odejo,
začuje čudno jokanje in ječanje izpod strehe. Prestraši se
tako, da je bil ves trd in se ni mogel ganiti z mesta. »Zdaj
bo, kar bo,« si misli. »To je najbrž moj poslednji dan!«

Ko pa le nič ni bilo, temveč se je le ono ječanje po¬
navljalo, se mu nekaj zasveti v zaspani glavi.

»O— o — oh!« vzklikne. »Ujel sem ga!< Vesel skoči
po koncu in gre klicat Simna, mesarja, dekle in gospodarja.
Kričal je tako, da so vsi mislili, da je zblaznel. Kmalu je
bila vsa hiša po koncu. Zbrali so se vsi okoli Aleša, ki je
jecljaje pravil in pripovedoval, pa ga nihče ni razumel.

»U— u—ujel sem ga, u—u—ujel sem ga!« je v jedno-
mer ponavljal in Še le črez dolgo časa jim je dopovedal, da
je nastavil lisico, in da je ujel tatu.

»Kaj boš ti ujel!« se obregne zaničljivo mesar nad njim.

»Saj sem ga slišal, ka — ka — kako je jo—jo—-jokal!«
zavrne pastir. »Le gledat pojdite, ga— ga boste že—že dobili.«

Mesar res skoči v gospodarjevo sobo po ključ od pod¬
strešnih vrat in se spusti potem kar v tek gori po stopnicah.
Bil je prepričan, da ni nič na tem, kar je pravil pastir, pa
ga je vendar gnala radovednost. Komaj pa je bil pod streho,
ko zavpije:

»Je že res, je že res! Ujel ga je!«

Vse se spusti po stopnicah za njim, sam Simen je

29

strmeč stal na svojem mestu in zrl neverjetno gori. Predno
pa so bili oni pod streho, prikaže se že mesar vrh stopnic.
Držal je velikanskega mačka v rokah, katerega je držala
železna past za jedno nogo.

»Zdaj ga pa imamo!« je kričal mesar in dvigal mačka
visoko gori. »Aleš ga je ujel, pa nobeden drug. Kje pa
si, Aleš, na, ta je zdaj tvoj! Stori z njim, kar hočeš!«

Glasen smeh je sledil tem besedam. Najhuje pa se je
smejal Simen, ki je bil v prvem trenutku jako iznenaden.
V tem, ko so se drugi norčevali iz ubogega Aleša, se je pa
gospodar nekoliko ozrl po kašči in pri tem, kar je opazil,
mu je kmalu prešlo veselje do smeha. Ni bilo dvojbe, da
je bil tat zopet notri. Odkar je prihajal bolj poredkoma, je
pa tem globokeje posegal v ta ali oni predel, prav kakor
bi se bil hotel odškodovati za to, da ni mogel več vsako
noč v kaščo. To pa se je gospodarju zdelo strašno čudno,
da se je tatvina odslej dogajala samo takrat, ko je imel
stražiti pastir. Skoro ni bilo drugače mogoče, kakor da on
krade. Toda, da bi bil ta revež tako premeten? Neverjetno
se mu je zdelo to. Sklenil je torej, da bode prihodnjič, ko
pride zopet na pastirja vrsta za stražo, tega opazoval ter se
na lastne oči prepričal, kaj počne. Za sedaj pa je zopet molčal.

Po tej nezgodi je imel Aleš še manj zaupanja v samega
sebe nego doslej in bal se je še bolj straže, kakor prej, tem
bolj, ker mu je Simen zatrjeval, da je bil res peklenščaka
ujel, pa da se je ta izpremenil v mačka. Sicer se je Alešu zdel
maček, ko so ga bilj rešili pasti, znan, vendar je v svoji
slaboumnosti verjel Simnovim besedam. Po vsem životu
drgetajoč, se je torej tisti večer, ko je bila prišla zopet vrsta
nanj, bližal ležišču, kjer bi bil imel stražiti.

»Joj mene, joj, joj mene!« je vzdihoval in se plaho
oziral okrog, kje bode zagledal kakega mačka. Od tistega
dne je mislil, da tiči v vsaki taki živali hudobec, in še po
dnevi ga je bilo zdaj mačke strah. Rad bi jo bil precej
potegnil v šupo, toda ker je bilo ravno v soboto, je bil šel
mesar ponočevat, in zdaj se je bal, da bi ta, vrnivši se domu,
ne pogledal po njem ter ga pogrešil. Ravno je bila odbila
jednajsta ura, ko začuti pastir zopet neko šumenje. *

»Aha!« si misli, »mesar je domd. Zdaj pa lahko grem!«
Počaka še nekoliko, potem pa se skloni po koncu in se hoče
spustiti v tek proti šupi, kjer je navadno spal. Toda komaj
stori par stopinj, pa buti v nekoga. Prestraši se tako, da
zavpije na vse grlo, kakor kdo, ki mu gre za življenje. Skoro

30

ob jednem pa zaropota opeka na strehi, in z velikim hruščem
telebi onkraj poslopja nekaj na tla.

Zdaj pa je tudi gospodarja, ki je hotel samo pogledati,
kaj počne pastir, in v katerega je bil ta butil, izpreletela zona.
Toliko, da mu strahu ni sapa pošla. Pred njim na kolenih
se je vil pastir, ki je mislil, da je peklenščak prišel ponj,
ker mu je bil nastavil past, vzadi izza poslopja pa je priha¬
jalo čudno ječanje. Se le črez precej časa jame klicati:

»Simeni Simen! Oj Simenl«

Toda Simna ni bilo. Pač pa prileti od vasi sem mesar,
ko je slišal ta klic.

»Kaj je?« vpraša.

»Brž prinesi luč!« veli gospodar.

Mesar stori to brez obotavljanja. Ko se je bil vrnil
s svetilko, si je Aleš kmalu toliko opomogel, da se je sklonil
po koncu. Ko se je prepričal, da stoji gospodar pred njim,
a ne rogač, mu je takoj odleglo.

»A— a — ali ste vi?« je jecljal.

»Jazi« odgovori trdo gospodar. »Kam pa si hotel?«

»O — o— odpu — pustite!« zaječi ubogi pastir, ki je zdaj
čutil, da ga je gospodar zasačil pri njegovi nezvestobi. Ta
pa si je razlagal njegov strah drugače, kajti mislil je, da je
bil s kom zmenjen, in da mu je pomagal pri tatvini. Zatd
zagrmi nad njim:

»Precej povej, kam si hoteli«

»Strrrah me je bilo, pa sem be—bežali«

»Tako? Kdo pa je tam vzadi?«

»Ne—ne vem!«

»Pojdimo torej gledati« reče gospodar. In šli so: mesar
z lučjo naprej, za njim gospodar in za tem tresočih nog pastir.
Ko pridejo za poslopje, vidijo na tleh lestvico in moškega na
njej, toda tako, da so mu bile noge pod jednim klinom
lestvice in je torej ležal sam na svojih nogah.

Pastirja ni bilo zdaj več spraviti naprej, mesar je pa
takoj vedel, kako stojč stvari.

»Ahd!«*reče. »Dobili smo ga torej vendar! Pokaži
se malo, pokaži, da bomo vsaj vedeli, kdo si! <

Izrekši, pristopi bliže, prime onega, ki je ležal na zobeh,
za lase, mu privzdigne glavo in mu posveti v obraz.

»K-a-a-aj?« vzklikne mesar. »Ti si, Simen? Ila, ha,
ha! Glejte si no, glejte! Ti mrcina grda ti!«

In sunil ga je z vso močjo s Škornjem, da je Simen
bolestno zaječal in vzdihnil:

31

»Oh, nikar me, prosim te! Zadosti sem izkupil!«

»Kaj govoriš?« vpraša gospodar začuden mesarja, kajti
bil je še toliko oddaljen, v da pri slabi luči ni mogel razloče¬
vati, kdo leži na tleh. »Simen, praviš, da leži na tleh?«

»Simen, Simen!« potrdi mesar in ga znova brcne.

»Ali si nor!« zakliče gospodar, zraven priskočivši. »Ne,
da bi mu pomagal na noge, ga še suješ!«

»Saj drugega ne zasluži!« odgovori mesar.

»Menda y  si nocoj malo preveč pil!« se zahudi gospodar
nad njim. »Simen, kako pa se je zgodila ta nesreča?«

Toda Simen ni dal odgovora, pač pa je mesar po¬
jasnil stvar.

»I kako?« reče. »Tu ni treba nič ugibanja! Bog je
Simnovo gorečo molitev uslišal! Tatu smo zalotili! Pa
pogledite, kaj mu vse štrli iz žepa! Naravnost iz kašče je
prilezel; pa kar po strehi! Pia, ha, ha, ta je pa res dobra!
O ti Simen ti! Šema pa res nisi bil! Toda zaslužiš pa, da
bi ti jih nekoliko naložil! Zaradi tebe bi bil kmalu prišel
še kdo drug ob- dobro ime!«

Gospodar ni svojim očem verjel, ko je videl Simna na
tleh s polnimi žepi vsakovrstnih stvarij iz njegove kašče.
Vsakega drugega bi bil prej obsodil nego njega. Pa še ta
predrznost, da je vsak večer molil v ta namen, da bi prišli
tatu na sled! Zdaj mu je bilo jasno, da je storil to samo
iz tega vzroka, da bi odvrnil sum od sebe. Ker ni bilo
dvojbe, da je hudo poškodovan, je odredil gospodar, da so ga
prenesli v posteljo. Ko pa se je začel delati dan, je stvar
nekoliko natančneje preiskoval in zdaj je videl, kako je tat
prihajal v kaščo. Baš nad steno od kašče so bili strešni
remeljni tako prežagani, da so se lahko jemali v stran, in
sicer v toliki velikosti, da se je skoz luknjo lahko splazil
človek. Vzeti je bilo treba najprej opeko v stran, potem kose
od remeljna, vse to se je položilo na zid od kašče, in vhod v
kaščo je bil prost. Nazaj grede pa je tat kose remeljnov
zopet pritrdil na njih mesto — bili so že tako zažagani, da
so se lepo prijeli — obesil opeko črez nje, in sled je bil
izbrisan. Ker so bile za poslopjem vedno lestvice pripravljene,
vse to ni zahtevalo dosti časa. Gospodar je zdaj tudi vedel,
kako je prišlo, da je Simen padel. Ko je bil pastir tako grozno
zakričal, se je gotovo ustrašil. Opeka, ki jo je držal najbrž
ravno v roki, da bi jo položil nazaj na streho, mu je zdrk¬
nila iz'rok, on jo je hotel uloviti, pri tem pa sunil lestvico
nazaj in z njo vred telebil na tla.

32

Drugo jutro v  je dal Legat poklicati zdravnika. Ta je
izjavil, da si je Simen zlomil obe nogi, in da se je tudi
drugače precej potolkel po životu. Legat ga ni hotel v svoji
hiši obdržati. Poiskal mu je torej drugje stanovanje in ga
velel tjakaj prepeljati. Pred odhodom pa mu je vpričo cele
družine rekel:

»Posvetnemu oblastvu te ne bom ovadil. Dovolj te je
Bog sam kaznoval za tvojo predrznost. Upam, da ne boš
nikdar več tako lahkomiselno klical božje jeze nase, kakor
si storil to poti Molil si k Bogu, da bi nam dal zalotiti
tatu, ko si bil sam tat! Uslišal te je in ti očito pokazal, da
ne pusti, da bi se takov črv norčeval iz njega. Vzemi si
to k srcu in skesaj se! Ako obžaluješ odkritosrčno svojo
pregreho in ga prosiš odpuščenja, ti usliši tudi to prošnjo.
Le pojdi! Med boleznijo ti bom pošiljal jaz potrebno hrano,
potem y  pa skrbi zase, kakor veš in znaš!«

Simen je jokal, ko je kmet pognal konja, ki je bil
prišel ponj. Tudi vsi okoli stoječi so bili ginjeni vsled gos¬
podarjevih besed, ki so bile sicer ostre, pa je vendar od¬
mevala iz njih krščanska ljubezen.

Samo mesar je bil bolj trdega srca. »Prav je, da se
je polomil,« je mrmral napol glasno, ko so odpeljali Simna.
»Zakaj pa je kradel!«

Odslej je bil pri Legatovih mir, in gospodarja so lahko
po pravici zopet imenovali »zadovoljnega Janeza« , kajti
prejšnja zadovoljnost se mu je vrnila, ko se je bil iznebil
nevarnega tatu.

Kdor bridkega kesanja
Nikdar okusil ni,

O sreči lahko sanja,
Pokojno lahko spi.

A komur kes zadira
V srce skelečo ost,
Veselje mu umira,
Obup njegov je gost.

Pokoja mu tihota
Noči temnč ne dri,

Ne srinjava samota,

Ne hrup in šum svetri.

Fr. Neubauer.

Ne vdajmo se!

Kratkočasnica v jednem dejanju. Spisal dr. J. Vošnjak.

Dogaja se v neki slovenski vasi na Koroškem.

V igri nastopajo:

Luka Černič, kmet in župan.
Katra, njegova žena.

Reza, njuna hči.

Jurij Korenjak, mlad kmet.
Muha, občinski pisar.
Zavijač, zakotni pusač.

Soba v županovi hiši. Vzadi dve okni, na strani vrata. Nasproti v
kotu klopi-ali trije stoli in miza, s prtom pogrnjena.

Prvi prizor.

Katra  (z molitveno knjigo v rokah) in Reza  (obe praznično

opravljeni).

Katra: Ali Še nisi gotova? Davno je že odvabilo.
Daj, da pojdeva!

Reza  (se ogleduje v majhnem zrcalu, katero drži v roki
in si pripravlja lase): Poglejte me no! Ta ruta, katero mi
je Jurij podaril, se mi pa res lepo prilega.

Katra:  Kdo bi se zmeraj ogledaval v zrcalu!

Reza:  O, ko ste vi bili mladi, mati, tudi niste v zid
gledali.

Katra:  Tačas še poznali nismo takih zrcal.

Reza:  Takrat pa tudi moški niso bili tako izbirčni.

(Ogleduje se zopet v zrcalu.) Jurij zna res dobro izbirati. Pozna
se mu, da je bil v šolah, v latinskih, kaj ne?

Katra:  Saj veš, da so ga stariši dali študirat v Kranj.
Ko pa je starejši brat umrl in je on sam ostal pri hiši, so
ga obdržali dom3, da je prevzel posestvo.

Reza:  Večkrat mi je pravil, da bi zdaj že bil ali du¬
hovnik ali kak dohtar. Pa mu ni žal.

Katra  : Zakaj bi mu bilo žal? Bolje se mu godi, kakor
marsikomu od gospode, seveda, če bo pridno gospodaril, in
če bo tudi gospodinja kaj prida.

Večernice. 53 zv.

3

34

Reza:  Kaj mislite, mati, da bi jaz ne znala gospodariti?

Katra:  Bomo še le videli. Doslej si se preveč bala
za svoje bele roke.

Reza:  Pojte, pojte! Ce hočete sami vse opravljati, zakaj
bi se jaz sililal Kadar bova z Jurijem sama —

Katra:  Z Jurijem? Stvar še ni tako gotova.

Reza:  Kaj zopet neki ?

Katra:  Ali ne vidiš in slišiš, da ga oče vsak dan
manj marajo ?

Reza:  E, to je zavoljo teh neumnih volitev. Oče so
pa tudi čudni, da ga nočejo poslušati. On gotovo več vč,
kakor tista pijana muha.

Katra:  Oče pač mislijo, da ga več nočejo izvoliti za
župana, ko je vendar že dvajset let pošteno zasedal to častno
mesto, kakor ga on imenuje. Koliko pa je v tem času po¬
žiral jeze in imel sitnob, to sem jaz reva najbolj čutila.

Reza:  Veste, mati, Jurij očeta močno spoštuje, le do
tega bi jih rad pripravil, da bi pisali v našem materinem jeziku.

Katra  : Do tega jih ne spravi, dokler jim pisari Muha.
Jaz se bojim, prav bojim —.

Reza:  Naj bo, kar če, jaz Jurija ne pustim.

Drugi prizor.

Jurij  (je med poslednjimi besedami odprl vrata in hiti k Rezi).

Jurij:  Jaz pa tebe ne. Zakaj se pričkata?

Reza:  Mati pravijo, da so oče prav hudi na tebe.

Jurij:  Vem, pa se bodo že vdali.

Katra:  Ne bodo se ne. Pa bi ti odjenjal, ti si mlajši.

Jurij:  Jaz? Zakaj ne, ko bi zahteval kaj krivičnega.
Da bi pa izdal svoj narod, ali v kot postavil svoj materin
jezik, nikdar, nikdar! Naša pesem, saj ste jo že slišali, se
glasi: Ne vdajmo se!

Katra:  O joj, kaj bo Še iz tega!

Jurij:  Nič hudega. Ali se tudi ti bojiš, Rezika?

Reza:  Prav nič, bodeta se že poravnala z očetom.

Jurij:  Kje so pa oče? Ne pojdejo li z nami?

Katra:  Bili so pri zgodnjem opravilu. Zdaj so pa v
gmajnski kancliji.

Jurij:  V občinski pisarni se pravi, mati, ne pa v
gmajnski kancliji!

Katra:  To je pač vse jedno.

Jurij:  Ni ne vse jedno. Mene kar ušesa bolč, kadar
slišim, kako ljudje pačijo mili naš jezik. Tudi ti, Rezika, včasi.

35

Reza: Mene le pusti v miru. Ali te nisem ubogala
in ne rečem več gvant, ampak obleka, in tudi ne firtuh,
ampak predpasnik? Tudi to vem, da je štala hlev, kelder
klet in še več takega*) Ali ti tudi naš dro, dro ni prav?

Jurij:  Prav, prav, iz tvojih ustec. Glej, kaj sem ti
prinesel? (Potegne iz žepa petljo, iz belo-modro-rdečega
traka narejeno.) Ali niso to najkrasnejše barve?

Reza:  Glejte, mati, kako lep trak. Kje si ga naj pri¬
penjam?

Katra:  Tu na strani. Cujte, že vkup zvoni, mi pa tu
stojimo in se menimo. Brž, brž! (Odpre duri in odide.)

Jurij  (v šali ponuja Rezi roko): Prosim, gospodična!

Reza:  Burklež! (Hiti skoz duri.) Jurij  (za njo).

(Crez nekaj časa vstopita)

Tretji prizor.

Župan Černič in Muha.

Muha  (kakih 50 let star, z očali nad rdečkastim nosom,
v obnošeni obleki): Kaj vam pravim: ta Jurij nam bo vse
zmešal Ce se bolj na noge ne postavimo, grdo propademo.

Černič:  Jurij, pravite ?

Muha:  Kdo drug, kakor on. On hujska ljudi proti vam.

Černič:  On, proti meni, zakaj?

Muha:  Zakaj, zakaj ? No to pač vsak slepec vidi.
On hoče biti to, kar ste vi zdaj, kar ste bili skoz dvajset let.

Černič:  Tega ne verjamem in ne verjamem. Vem,
da ima svoje muhe v glavi.

Muha:  Pa še kakšne!

Černič:  Da bi mi morali pisati, kakor on pravi, v
našem materinem jeziku.

Muha:  Ali ste že slišali večjo bedarijo? Kaj ne, vi
bi ne smeli biti Gemeindevorsteher, ampak župan, in jaz ne
Gemeindesekretar, ampak občinski tajnik. Ha, ha! Ge-
meinderati, pravi, da so občinski svetovalci, Gemeindeaus-
šusi pa občinski odborniki, in vrag ve, kakšne spake si bo
še izmislil. Še svojega imena bi ne smeli več pisati s te-es-
ce-ha — Tschernitsch, ampak ce predi, ce vzadi in nekake
kljuke gori — Černič, ali ni to prismojeno?

Černič:  V šolah so mu glavo tako zmešali.

Muha  : Jaz sem bil tudi v šolah v Celovcu, pa sem

*) Tu se lahko uvrstč še druge tuje
kraju, kjer bi predstavljali to igro.

besede, ki so navadne v

*

36

ostal pameten, in vi tudi. In zdaj prihajajo take prismode,
ki bi vse rade prekucnile, kakor je ta Jurij.

Černič:  Je pač še mlad in neizkušen.

Muha  : Zato pa bi moral vas spoštovati.

Černič:  No, jaz vem, da me spoštuje.

Muha:  On vas? O sancta simplicitas! To je namreč
latinsko, da veste — nisem še pozabil, kar smo se tam učili
— in pomenja: o sveta preprostost! Se le te dni sem po-
zvedel, kako grdo so vas napadali v nekih cajtengah, da ste
starokopitnež, da niste nič skrbeli za sosesko, in da vas
nobeden ne sme več voliti.

Černič:  Jaz, da nisem imel nobene skrbi za našo so¬
sesko, ko sem se toliko trudil — kdo si upa kaj takega pisati ?

Muha:  Kdo neki? Ptiča poznamo po perju, Jurija
pa po v  pisavi.

Černič:  Ce je to res!

Muha:  Kaj pak! Le vprašajte, kogar čete.

Černič:  Potčm tudi jaz vem, kaj bom storil.

Muha:  No, ni še vse tako, kakor si Jurij domišljuje.
Še so pametni možje, ki z nami držč in se ne dajo voditi
za nos. Pa čas je, da se brigate tudi vi za to.

Černič  : Ali naj nagovarjam ljudi, da me volijo ? Kaj
Še ? Ako jim res nisem všeč, pa se rad umaknem, saj sem
se dovolj dolgo jezil in imel nepotrebne skrbi. Dobro, pa
vse pustim!

Muha:  To bi se pač Jurij krohotal.

Černič:  Kaj pa naj storim?

Muha:  Le meni vse prepustite, samo da smem go¬
voriti v vašem imenu. Ugnali jih bomo v kozji rog, da se
jim bo r  ves svet smejal.

Černič:  Pa kako ?

Muha:  V cajtenge jih bomo dali, oče, v cajtenge, in
to v take, katere bere vsa imenitna gospoda, in katere vsak
zastopi, kdor je hodil v Šolo. To bodo zijali in se praskali
za ušesi, ko jim povemo, da mi v mazincu več pameti imamo,
kakor oni z Jurijem vred v celih glavah. O jaz sem dobro
znan s tistimi gospodi, ki te cajtenge pišejo. In zdaj čujte!
Ker sem videl, kako se vse meša, nisem rok križem držal.
Pisal sem v Celovec in povabil gospoda, ki ima prvo besedo
pri teh cajtengah. Obljubil mi je, da pride gotovo tu sem,
da se do dobra domenimo.

Černič:  Iz Celovca? In ta bi bil?

M u h a : Gospod doktor Zavijač.

37

Černič: Doktor Zavijač? Jaz vendar poznam nekaj
doktorjev v mestu, tega imena pa še nisem slišal.

Muha  : Verjamem. Bil je poprej v Gradcu in se še le
pred nekaj meseci preselil v Celovec. Vi, to vam je zvita
buča. Vi lahko prehodite devet dežel, pa mu ne najdete
para. Poznava se iz šolskih let, no on je naprej študiral,
jaz pa sem moral izstopiti. Postal je imeniten gospod. Kar
on piše v cajtenge, to je pribito, in nikdo mu ni kos.

Černič:  In on, da se bo pripeljal?

Muha:  Da, d k y  po železnici.

Černič:  Zakaj mi niste tega prej naznanili ? S čim
mu hočem postreči?

Muha:  Dobil sem še le danes zjutraj njegovo pismo,
da pride. S čim postreči? Bodite brez skrbi. Njemu ni
za jed in pijačo, lahko si jo sam kupi. On hoče vam le
pomagati proti vašim in našim protivnikom. No, nekaj se
bo že našlo, kaj ne, kak kos svinjetine s kruhom.

Černič:  To že, to že; pa ko bi bil vedel, da dobimo
takega veljavnega gosta, bi bil kaj boljšega preskrbel.

Muha  : Sodček vina, vem, da imate tudi v kleti.

Černič:  To že, pa vendar —.

Muha  (gleda skozi okno): Aha, že prihaja.

Černič  (pogleda tudi skoz okno): Kdo? Ali tisti suhač
tam, s črnimi očali na nosu in s pinjo na glavi!

Muha:  D&, dh, on je, moj sošolec doktor Zavijač.

Černič:  Hm, obleke pa nima kaj prida; prav oguljena je.

Muha:  Veste, da se za potovanje vzame najslabša
obleka. Hitim mu naproti. (Odide.)

Černič  (sam): . .. Videl sem že dosti doktorjev, pa
tako preprostega še ne.

Četrti prizor.

Černič. Muha in Zavijač (vstopita).

Zavijač:  Dober dan,  gospod birgermajster (poda
Černiču roko).

Černič:  Bog daj dober dan.

Zavijač  (k Muhi): Si li že povedal gospodu birger-
majstru, kdo sem, in zakaj sem prišel?

Muha:  Povedal, povedal.

Zavijač:  Vidite, mi se brigamo za vse, kar se po
celi deželi godi. Ko sem pozvedel od svojega starega
znanca in prijatelja, gospoda Muhe, da vam čejo tukaj ne-

38

kateri negodni prenapetneži zgago delati, brž na noge in
sem na pomoč!

Černič:  Lepa hvala, da ste se potrudili.

Zavijač:  Kaj bi ne?  Vaše ime dobro slovi v mestu
in pri gospodi. Še te dni mi je dejal neki gospod pri vladi:
Ko bi mi imeli več takih mož, kakoršen je Černič, potem
bi povsod bil red in mir.

C e r n i č: Jaz storim, kar se da.

Zavijač:  Več, veliko več.

Muha:  Prav imaš. Takih mož ni kar si bodi najti.

Černič:  Preveč hvale. Pa prosim, vsedite se! Zal mi
je, da vam nimam s čim posebnim postreči.

Zavijač:  Mar smo prišli na gostovanje? Za mene se
nikar ne potrudite!

Černič:  Kaj malega za prigrizek in kupice vina ne
boste zavrgli.

Zavijač:  Prosim, ne mislite, da sem ošaben; le nad¬
lege vam nočem delati.

Černič:  Nobene nadlege. Kar imam, to rad dam.
(Odide.)

Peti prizor.

Muha. Zavijač.

Zavijač:  No, Muhel, kako se ti kaj godi?

Muha:  Nič kaj prida.

Zavijač:  Oho, kaj pa to pomeni?

Muha:  Da ne ostanem več dolgo tukaj. Vse gre na¬
robe. Stari je pa prava mevža. Morda veš ti za kako
drugo mesto.

Zavijač:  To se najde. Ko bi jaz hotel kam na de¬
želo, bi že zdavna bil našel kako gorko gnezdo. Pa vajen
sem na mesto, kakor riba na vodo, če je tudi včasi huda
suša. Kaj pa ta stari? Ima kaj cvenka?

Muha:  Pa Še dosti. Prodal je vole za 500 kron,
katere Še ima shranjene.

Zavijač:  Dajmo deda oplesti za nekaj kron, da nisem
zastonj prišel.

Muha:  Zakaj ne ? Pa kako ?

Zavijač:  Kako? Kako? (Premišljuje.) Aha,  jo že
imam!

M u h a: Radoveden sem.

Zavijač:  Zlatega križca za zasluge še nima?

Muha:  Kdo bi mu  ga neki dal?

39

Zavijač: Dobro. Ali nikoli ni godrnjal, da drugi so
dobili križce, on pa ne, ki ima ravno toliko, če ne več zaslug?

Muha:  To pa to! Prav nevoljen je, da nanj še niso
zmislili. Pa kaj hočeš s tem?

Zavijač:  Kaj? Natvezel mu bom, da imam pri višji
gospodi take zveze, da mu lahko preskrbim odlikovanje.

Muha:  In upaš, da mu s tem odpreš mošnjo? Ti se
varaš. On jo ima trdo zapeto. Poprej bi vrag dušo izpustil,
kakor on vinar.

Zavijač:  Ne boj se, to je moja skrb. Ravno si do¬
mislim: Ali ni v tem kraju neki rogovilež? Piše se Jurij
Korenjak.

Muha:  Seve. On je tisti, ki nam vse zmeša.

Zavijač:  Kaj vraga, tukaj je doma? Aj ti šment, da
bi se le ne srečala!

Muha:  Ali ga poznaš ?

Zavijač:  Pa še kako? To ti je kričač, pravi divjak.
Le pomisli. Jaz sedim v neki mestni krčmi in razlagam
dvema kmetoma, kako se naj pravdata, in da jima že jaz
pisma naredim, bolje ko vsak doktor. Ta Jurij pri sosednji
mizi posluša. Na enkrat priskoči, me psuje za lažnivca in
sleparja, ki kmete goljufam. Zgrabi me s svojimi, kakor
kremplji trdimi pestmi, da bi me sunil iz hiše. In bi me
tudi bil, da ga nisem ustrahoval s tožbo, in da ni krčmar
priletel in ga pomiril.

Muha:  In ga nisi zatožil?

Zavijač:  Zatožil? O, to ti je sitna stvar. Pri sodniji
me poznajo in nemara bi še mene obsodili. Doktorji in
notarji, vsi preže na mene, kakor lovci na zajca. Išči si
potem pravice. Slabi časi so, da ti pravim, prav slabi za
človeka, ki si hoče kruh služiti po poštenem potu. Toda
pozor! Dedec s polno mošnjo prihaja. Dajmo jo malo
posušiti!

Šesti prizor.

Černič  (vstopi v jedni roki z lesenim krožnikom, na katerem je na¬
rezana svinjetina in na vrh pol hleba kruha in tri kupice, v drugi roki

z litrom vina). Muha. Zavijač.

v

Černič  (postavi vse na mizo): Vsedimo se, vsedimo!
Rad bi vam bolj postregel, pa sem sam doma.

Zavijač  (se vsede, si odreže kos kruha in vzame od
svinjetine): Veste, oče, boljšega kruha ne poznam, ko je naš
koroški, in svinjetina, dh, d&, ta je prava, ne pa ona, ki jo
dobivamo v krčmah.

40

v

Černič  (natoči kupice): Na vaše zdravje!

Zavijač  (trči): In na vaše, gospod v  Černič. Kar smo
se poprej domenili, nat6 se zanašajte! Čudim se le, da se
najdejo nehvaležni ljudje, ki si upajo nagajati takemu zasluž¬
nemu možu. No vi ste sami krivi. Da vam rečem, prepo-
hlevni ste, preskromni!

Muha:  Gola resnica.

*

Černič:  Sam se ne bom hvalil.

Zavijač:  Kdor se sam v kot postavlja, ostane v kotu.
Takšen mož, kakor vi, to je več ko čudno, da vas še niso
odlikovali z zlatim križcem.

Muha:  Ker se sam ne sili naprej.

Černič  (vzdihuje): Včasi sem rčs pričakoval —.

Zavijač:  In  po pravici! Pa se vas niso spomnili? O
jaz vem, kako se godi pri takih rečeh. Ze trem sem pri¬
skrbel zlati križec.

Černič  (začuden): Kaj pravite? Vi da ste v stanu —?

Zavijač:  Ne gre lahko. Toda če jaz koga v svojih
cajtengah priporočam, in če še posebej mažem kolesa, potem
teče voz gladko, da je joj!

Černič:  Kolesa mazati, pravite?

Zavijač:  Ej, ljuba duša, da vi tako malo poznate
svet! Tisti birgermajster, ki je lani bil odlikovan, je potrosil
tri sto kron, da smo to dosegli. Tebi, Muha, sem to že
pravil.

Muha  (ki med tem zmeraj je in pije): Vem, vem.

Černič:  Tri sto kron? Bodite pametni, kdo pa bi
toliko dal za tak križec?

Zavijač:  Kdo? Vsak bi rad dal. Le pomislite, kako
vas bodo gledali, kako se vam klanjali, ko boste v nedeljo
z zlatim križcem na rdečem traku, pripetem tu-le na vaših
prsih (ga potipa na levi strani po prsih), stopili iz hiše! V
cerkvi bodo gledali vsi na vas namesto na oltar. In kdo
si bo še upal vam, kakor zdaj, metati polena pod noge?

Černič:  Vse prav, pa tri sto kron tudi niso pasje
dlake. Za tri sto kron si lahko kupim dve kravi.

Zavijač:  Ali si boste kravo tu za gumb obesili? No
jaz vas ne silim, jaz od vseh treh sto kron zdse ne vzamem
niti vinarja. Vse gre le za stroške.

Černič:  Za kakšne stroške ?

Zavijač:  Mislite li, da cajtenge kaj zastonj natisnejo?
Potem štemplji, in kakor sem že rekel, mazati treba pri
gospodi, mazati I

41

Muha:  Ali hočete doživeti to sramoto, da vas odstavijo?
Hej, kako bi se smejali Jurij in njegova kompanija!

Černič:  Hm, kar je preveč, je preveč. Rajši vse pustim.

Zavijač:  Saj ne rečem, da vas bo ravno toliko stalo.
Za vas bo morda šlo ceneje, ker ste res zaslužen mož. Za¬
stonj pa nobena stvar ni na svetu, še smrt ne.

Černič:  No, kakih petdeset kron bi že tvegal.

Zavijač:  S tem še štemplji niso plačani. Pa da se
dolgo ne razgovarjamo, dajte sto kron! Ko se vam izroči
križec, boste pa poravnali, kar bi več stalo.

Muha:  To je poštena beseda. Zdaj pa pijmo na
zdravje — (hoče natočiti, pa vidi, da je liter že prazen).
Gospod Černič, mislil sem trčiti na vaše zdravje, pa — (kaže
na prazen liter).

Černič:  Saj sodec še ni prazen (vzame liter).

Muha:  Ne vem, da mi je danes grlo tako suho.

Černič:  Ali samo danes? (Odide, smehljaje se.)

Sedmi prizor.

Zavijač. Muha.

Muha:  Ha, ha. Dobro si ga navil.

Zavijač:  Kaj ne. Takega neumnega kmetavzarja jaz
desetkrat o vijem okoli prsta. Koliko sem jih že in jih še
bom. Ali meniš, da bo dal sto kron?

Muha:  Toliko že ne, pa nekaj boš iztisnil iz njega.
Seve polovica bo moja.

Zavijač:  Bodeva že napravila po poštenosti.

Muha:  Pa ne po tvoji.

Zavijač:  Mar pa po tvoji? Muha, Muha, ne bodi
muhast. Saj še nič nimava, da bi si delila.

Muha:  Jaz sem le tako dejal. Pa kaj, če da denar,
in potčm vendar ne dobi križca?

Zavijač: Mar mi je za to.

Muha:  A če te zatoži 1

Zavijač:  Zatoži? Tega pač ne bo storil, da bi se ves
svet smejal njegovi neumnosti.

Osmi prizor.

Černič (z vinom vstopi).  Muha. Zavijač.

Muha:  Zdaj pa le pijmo!

Černič:  Premislil sem vso stvar. Sto kron je le še
preveč.

Zavijač:  Kakor čete, meni nič mari. Saj bi drugega

42

ne imel, kakor dolge pisarije in sitne pote. Pa brez zamere.
Čas je, da se odpravim. (Vstane.)

Černič:  Kam ? Prav nič se ne mudi ne.

v

Muha:  Gospod Černič, vendar pomislite. Zlati križec,
daleč okoli ni nikogar, ki bi se mogel z njim, pobahati.

Černič:  To je že res, pa sto kron!

Muha:  Vam je za sto kron toliko, kolikor meni za
deset vinarjev.

Zavijač  (poprime kupico): Torej z Bogom!

Černič  (potegne listnico iz žepa v suknji): Bom videl,
če imam toliko. Naj pač bo v božjem imenu! (Šteje pa¬
pirje, narezane v velikosti petakov:) Deset, dvajset, trideset,
štirideset, petdeset, vidite, da nimam več.

Zavijač:  Vaša listnica je še napeta, kakor breja krava,
le naprej I

Černič:  Dajte se pregovoriti!

Zavijač:  Ljubše mi je, da zopet spravite te denarje;
čemu bi si jaz nalagal to skrb?

Černič  (se čoha za ušesi): Ta je pa huda. (Vzame
zopet nekaj papirjev iz listnice:) Šestdeset, sedemdeset, osem¬
deset — ali še ni zadosti ?

Zavijač: Ne.

Černič:  Devetdeset, sto. Oh, škoda lepih denarcev,
kako težko sem jih pridobil!

Muha:  Težko? To še ni toliko, kolikor ste imeli
dobička pri volih.

Zavij  ač  (šteje): Deset, dvajset (mrmra),... sto. Pošteno.
Zdaj pa začne moje delo, in v par mesecih se vam bo svetil
tu-le (tipa na prsi) zlati križec! Živio! (Vsi trije trčijo.)

Deveti prizor.

Katra, Reza in Jurij (vstopijo).  Prejšnji.

Jurij:  Hvaljen bodi Jezus Kristus! Nobenega odgo¬
vora? Tu so pa dobre volje (k ženskam). Kdo pa je tam
tista Šema s črnimi očali na nosu? Tako nekako znan se
mi zdi. (Stopi k Černiču) Dober dan, gospod župani
(Ponuja mu roko, a ta se obrne proč.)

Černič:  Že dobro, že dobro. Že vemo, vse vemo.

Jurij:  Kaj pa to pomeni? Kaj veste?

Katra  (k Rezi): Zdaj pa vidiš, kako so oče navihani.

Reza:  Naj bodo, jaz se ne vdam.

Jurij  (stopa proti Zavijaču, ki se izkuša za Muho po¬
tuhnili): S kom pa imam čast?

43

Černič: Pusti moje goste v miru. To je gospod
doktor Zavijač iz Celovca. Zdaj pa veš.

Zavijač  (k Muhi): No zdaj bo vrag. Jaz osel, da je
nisem poprej popihal.

Jurij  (potisne Muho na stran): Dovolite! (Ogleda si
Zavijača od glave do nog, potem se začne silno krohotati): Ha,
ha, doktor Zavijač, pravite? Kak veter pa je tebe sem za¬
nesel, ti kvedrasta spaka ti ? Kaj stikaš tu ?

Zavijač  (se ohrabri): Ali se vam blodi? Koga pa
mislite, da imate pred seboj. Jaz sem doktor. Še jedna
beseda, in tožil vas bom.

Jurij:  Glejte ga no, kako se ta žaba napihuje. Ti
doktor? Ko bodo sleparje doktorje imenovali, boš ti prvi.

Černič:  Ali se poznata?

J v urij:  Pa še kako. Le vprašajte ga!

Černič:  Ali ni  doktor?

Jurij:  Toliko, kakor vi ali jaz; le da smo mi pošteni,
on pa je prebrisan slepar.

Za vij ač :-Zdaj pa mi je zadosti vaših psovk. Odidem,
pa varujte se! Zatožil vas bom.

Jurij:  Le kar brž ven iz hiše. Tam so vrata. (Zavijač
naglo gre proti vratom. Ko jih odpre, zakriči)

Černič:  Drži ga, drži ga!

J v ur ij: Koga?

Černič:  Tega doktorja. Moj denar nazaj, moj denar!

Jurij  (skoči za Zavijačem in ga vleče za roko nazaj
v hišo): A tako! Oj ti cigan, ti! (K Černiču:) Za koliko
vas je pa obril?

Černič:  Za sto kron.

Jurij:  Sto kron! Glejte ga navihanca! Zdaj pa le nazaj
te krone, če ne —.

Zavijač:  AH me hočete oropati? Denar je moj po
ustni pogodbi, (k Černiču) pa tajite, če vas ni sram!

Jurij:  Ne kvantaj! Denar nazaj, če ne, te zvežem in
peljem k sodniji. v

Zavijač:  Če ste pa taki divjaki, tu ga imatel (Potegne
listnico iz žepa, jo odpre, pri čemer pade neko pismo na tla,
in daje Juriju nekaj bankovcev.)

Jurij  (jih prešteje): To je še le petdeset kron.

Zavijač:  Več pa nisem prejel.

Černič:  O ti lažnivi kljukec ti! Ali nisem naštel sto

kron? Muha, vi ste priča.

Muha  (v zadregi): Jaz . . . jaz . . . pač ne vem prav.

44

Jurij: Aha, vrana vrani ne izkljuje očij. Le sem še
petdeset kron (prime ga za ramo)!

Zavijač:  Mi boš še kosti polomil. No to jih imate!
Zdaj vas pa naj vrag vzame, neumne kmetske buče! (Odhiti
skoz vrata.)

Jurij  (k Rezi): Jednega smo se iznebili, drugega pa
se še bomo.

Reza: Da bi le!

Jurij  (k Muhi): Lepega prijatelja imate, gospod Muha!

Muha:  Jaz, jaz, zares nisem vedel, da je takšen.

Jurij:  Slepar, le izrecite! (Vidi na tleh pismo, katero
je padlo Zavijaču iz listnice.) Kaj pa je izgubil ta doktor?
(Pobere pismo, ga odpre in čita, potčm se glasno nasmeje.)
Ta je pa dobra. Citajte vendar, gospod župani

Černič:  Nimam očal pri sebi. Pa ti prečitaj!

Jurij  (čita): Moj dragi! Pridi v nedeljo. — Stari osel
je vole prodal. Ima bece. Tvoj Muhel.

Černič:  Kaj, kaj? Kdo je to pisal? Jaz, da sem stari
osel! O ti spaka ti, nesramna! (Preti s pestjo.) Kdo je
to pisal, kdo?

Jurij:  Podpis menda poznate.

Černič:  Kaj ? Vi Muha ? Vi se predrznete ?

Muha:  To ni moja pisava.

J ur ij: Čigava pa?

Muha:  Kaj jaz vem.

Jurij:  Veste, Muha, tam so vrata, le kar poberite se
za svojim doktorjem! Gliha vkup Štriha! Ali še ne greste?
(Ga prime za roko.)

Muha  (razjarjen): Pustite me! Sam grem. (K Černiču:)
Vi pa da veste, res ste stari osel in mevža. (Hiti proti vratom.)

Jurij  (za njim): Čakaj no, čakaj, da ti nategnem ušesa
(ga sune pri vratih iz hiše). No, hvala Bogu, zdaj je zopet
čist zrak v hiši. Kaj pa vi, oče, nikar se ne jezite!

Černič:  O ti grdoba ti! In kako se mi je dobrikal
in me vodil za nos!

Jurij:  Čudno je pa res, da sta vas tako hitro oskubla
za sto kron, ko vendar, ne zamerite, oče, peneze trdo držite
pod palcem.

Černič:  Pustiva to! Od same jeze bi počil, zdaj mi
pa že vse preseda. Le bodi ti župan, saj hočeš biti.

Jurij:  Jaz? Kdo vam pa je to zopet natvezel? Aha,
Muha, da bi vas razdražil proti meni. Ravno narobe. V vsej
občini smo se dogovorili, da vas zopet volimo za župana.

45

Černič: Mene? Ali res?

Jurij:  Koga pa? Dvajset let ste že na tem mestu in
ste se v zmeraj pošteno potrudili za našo občino.

Černič:  Kolikor sem mogel. Pa zdaj sem se vsega
naveličal. Le drugega si izberite!

Jurij:  Vsa občina hoče le vas imeti za župana, in vi
ne boste odrekli.

Černič:  Če je res tako — pa prestar sem že, prestar.

Jurij:  Kaj še. Saj še šest križev ne nosite na hrbtu.
To smo se pač tudi zmenili, da ta Muha, ki dela le pre¬
pire, mora proč odtod.

Černič: To se ve.

Jurij:  In dokler ne dobimo pisača, ki zna pisati v
našem jeziku, bom pač jaz pisarjenje prevzel, vi pa bodete
podpisovali. Torej vi ostanete naš župan.

Černič:  Ce ni drugače, bom pač moral Še dalje
nositi to breme.

Jurij:  To je zdaj v redu, hvala Bogu. Zdaj pa imam
še nekaj na srcu.

Reza  (h Katri napol tiho): Čujte, mama!

Černič:  To bi bilo.

Jurij:  Jaz in vaša Rezika, to tak veste, sva si dobra,
in če vam je prav, bi se danes zaročila. (Prime Rezo za
roko.) v  Tu že imam prstan za  tebe. Kaj pravite, oče?

Černič:  No, no! Bog vaju blagoslovi!

Jurij:  In vi, mati? (Katra si briše solze.) Solzni? Pojte,
pojte, saj je vam ne odpeljem v Ameriko.

Katra:  Od hiše bo le šla, in jaz ostanem sama. Bog
vama daj srečo!

Jurij:  In tako smo danes vse srečno opravili. Vi, oče,

* ostanete župan in se iznebite hinavskega pisača, jaz pa do¬
bim k hiši pridno gospodinjo.

Reza:  To boš še le videl. Mama me nič ne hvalijo.

Jurij:  Se boš že privadila. Ali vama (h Katri in Rezi)
nisem danes zjutraj že pravil, da vse gre, le da ,ne vdajmo sel*

(Zagrinjalo pade.)

Dodatek. Ko bi se igra predstavljala v kraju, kjer imajo
pevski zbor, bodisi samo moški ali mešani, se igra lahko tako nadaljuje:

Jurij  (se ozre skoz okno): Glejte, tam gredd naši pevci
(in pevke), ki so danes tako krasno peli pri svetem opravilu.
Pokličem jih, da se z nami  vesele pri veseli zaroki.

46

Katra: Nikar. S čim jim hočem postreči, ko nimam
ničesar pripravljenega?

Jurij:  Saj gori na ognjišču, vaša shramba pa tudi ni
prazna, in oče, saj vidim na mizi, imajo še kako kapljico v
kleti. (Hiti pri vratih ven.)

Katra:  Kaj naj skuham, kaj denem na mizo?

Reza: So že tu.

Jurij:  Jaz sem danes tako srečen, da bom dobil pridno
ženko. Veselite se z menoj, prijatelji, in kakor vselej naj
bo tudi danes naša prva pesem:

(Ko zbor odpoje pesem, kličejo pevci: Živela zaročenca!
Živela! (in zavesa pade).

Spet doma!

Blestelo, žarelo je zvezdic zlato,

Mir plaval je lahno nad spečo vasjč,

Po vasi pa fantje so peli.

Na oknu sem slčnel, strmčl sem ven v noč,
In sladka objela srce mi je moč,

Kot mamice pev ob zibčli.

Med svet mi je velel življenja ukaz,

Iz hiše očetove moral sem jaz,

Od doma, od ljubega doma.

Kako to hudč je, kako to boli,

To zna, ve le tisti, ki žive vse dni
Nemiren iz kraja v kraj roma.

Jaz dolgo sem romal, — zdaj spet sem doma.
Nad mano zlatd se leskeče zvezda,

In fantje pojčjo po vasi.

Mir krila razpenja nad spečo vasjo,

Srce mi s presladko, čarobno močjč
Domači objemajo glasi.

Deseti prizor.

Prejšnji. Jurij  (vstopi s pevci in pevkami).

»Ne vdajmo se!«

Fr. Nrtibauer.


v*

Oskrbnikov sin.

(Povest. Spisal J. M. Dovič.)

I.

rvava zarja se je vzpenjala po nebesnem obroča ter
potegala za gore poslednje žarke zahajajočega solnca.
Po vrhovih so se še lesketali biseri na sneženih plasteh, dolino
pa je objemal mrak. Hladen veter je gibal golo vejevje, in
studenci so vreli od vseh stranij z gora ter se stakali v potok,
ki je šumel po sredi jarka.

V tem jarku med Besnico in Selci je bilo leta 1817.
kakih deset posestnikov. Ob gorskem robu na ravninici je
stala lesena hiša, obdana na levo s hlevom, na desno s ko¬
zolcem. Nad vrati je visela deščica, na kateri je bila vžgana
številka peta v Nemilji vasi.

Žena pri tridesetih letih je stala na pragu in se ozirala
nestrpno po poti, ki drži v Selce. Močna ženska je bila,
visoke rasti, dolgega obraza in prekanjenega pogleda. Oble¬
čena je bila v črno mezlanko, in zelen nederc se je tesno
oprijemal raznesenega života. Razkrita, z dolgimi kitami in
razmršenimi lasmi je zrla motnih očij za ovinkom. Pogostoma
se je prestopala z bosimi nogami. Daši je bilo že mračno,
vendar se je poznalo na njenem obrazu, da mu skrb in beda
razjedata lice, in pod očmi so se poznali sledovi pričetih
guba. Žena nekdaj ni stradala; a zdaj se ne more reči o
njej, da se ji godi dobro. Težko je stala na nogah, in skoro
bi mislili, da potrebuje počitka ali česa drugega.

»Ali ga še ni videti?« se oglasi v veži votli glas njenega
moža. Žena se umakne, in on stopi na prag.

Tudi njemu se ni dobro godilo. Stal je sicer čvrsteje
na pragu kakor njegova žena, toda obraz ta je kazal si¬
romašne poteze! Debele gube so se kopičile na njegovih
licih, dasi je bil komaj pet let starejši od žene. Bolestno je

48

stiskal ustne, trdo potegnil robove plašča okrog sebe in
žalostno nadaljeval:

»Da bi le Jurce ne opešal. Pot je dolga, in on je sla¬
boten. Pa je menda saj kaj dobil v Selcih za med zobe!
Res da niso tudi tam Bog ve kako založeni, ali kaj malega
se pa že dobi v malinu «

»Presramežljiv je, da bi prosil, naš Jurce.«

»Saj ni več otrok . . . Najbrž je moral čakati v malinu,
ker ni bilo še zmleto. No, mi se utegnemo že še preživiti
to pomlad, ker slame ima naša liska še za par tednov in
nekaj mleka še zmeraj daje od sebe. Ali naš gost, ta An¬
drej, kaj bo z njim?...  Saj ga veter zmeraj okrog nosi.
Ravno letošnjo zimo, ko nam gre tako trda za živež, pa je
moral obležati. Verjemi mi, Katra, da nas Bog tepe radi njega.«

»Ne bodi nespameten! Popotnih ljudi j ne smemo za¬
ničevati. Dobrega nam je pa tudi že dosti storil«

»Ti se zmeraj vlečeš za tega človeka. In vendar ni¬
mamo sreče, odkar prihaja on k nam.«

Zena umolkne na moževe besede in odide v izbo.

Na klopi pri peči je ležal človek pri štiridesetih letih.
Kolikorkrat so se odprle hišne duri ali je zaškripala deska
pod nogami, je ta človek zaječal. In vendar ga ni bolelo
nič. Le na želodec je pritiskal svoje suhe prste in tožil,
da ga nekaj tišči. A kaj ga hoče tiščati? Saj je bil želodec
skoro prazen, in bolnik bi bil rad okusil žlico juhe. ko bi
bila. Nekaj usnja je včeraj odtrgal od črevlja in ga hlastno
pogoltnil. A to usnje mu je obtičalo v želodcu. Gospodinja
mu je pač dala vsak dan par žlic mleka, a kaj je to za
takega možaka? Nič mu ni bilo, in vendar je ležal. Zdrav
je bil in še hoče biti, a vendar se ne more držati po koncu.
Lakota ga je trla, in od lakote je ležal na klopi. Zgrbana
koža se je nabirala v vzporedne vrste na njegovih licih. Sive
oči so mu bile udrte, medle; nos je bil tanek in potegnjen,
brada pa se mu je zasukala navzgor. Suhe ustne je težko
odpiral, in ušesa so molela daleč strani. Rjavi lasje, pomešani
s sivimi, so štrleli na vse strani, in že davno neobrita brada
ga. je delala strašnega. Vrat se mu je potegnil, in roke so
kazale kost in kožo.

»Ah, Bog se nas usmili in mati božja! Zaslužili smo,
zaslužili . . . Koliko hudodelstev leži na moji glavi, koliko
se jih je treslo pred mano, koliko jokalo, koliko trpelo, ko¬
liko stradalo? In zdaj? Prišla je vrsta name. Božji kazni
se ne uide. In ti, ljubi Žan, ti se maščuješ mrtev nad mano,

49

ker se živ nisi mogel! Tvoja kri vpije, me preganja, mi ne
da miru! Oh, Bog bodi milostljiv njegovi in moji duši!
Katra, Katra, kaj bo z nama?«

Tresel se mu je glas in je prenehal.

»Molči, in ne govori mi o tem! Kaj tlačiš še mene v
svoje homatije?«

Bolnik umolkne. Čutil je stopinje po veži in vedel, da
nekdo v prihaja. Zaupen je bil le do hišne gospodinje.

»Ze gre Jurče!« zakliče hišni gospodar, stopivši v izbo.

Vsem se je obraz razjasnil. Celo Tonček v zibelki se
je vzbudil in zaklical »mama!«

Ali mati ni več slišala sinčkovega klica. Hitro zleti za
možem, in oba hitita naproti Jurčku, ki je nosil malo vrečo
na rami.

»Nekaj otrobov sem dobil, a še te komaj,« reče sin
in izroči vrečo očetu.

»Da je le nekaj, bo že!« reče oče.

»In z gospodom Matijem sem govoril. Sli so ravno
mimo malina, .ko sem jaz stal na pragu. Vprašali so me,
ali je še tisti tujec pri nas.«

»Kaj pa jih to briga?« se zadere žena osorno.

»Ne govori tako o božjem namestniku! Ali nimajo
pravice, poprašati za bolnike po župniji ?« svari mož ženo.

»In kaj so še rekli gospod Matija?« popraša žena po-
hlevneje fanta.

»Dejali so, da bi vi, mati, prišli v nedeljo po sv. maši
k njim. Imajo vam nekaj povedati,« odgovori Jurče.

»E, jim je že kdo natvezel kake čenče!« se obregne
hišna gospodinja in hiti v kuhinjo pripravljat za peko.

Kruh iz otrobov — Bog da je bil!

II.

Andrej Sulec je bil jedini sin Florijana Sulca, oskrbnika
šentpetrskega gradu pri Kranju. Oče je bil doma nekod na
Tolminskem in je že izza mladih let prišel v te kraje, dokler
se ni povzpel s svojo spretnostjo in žilavostjo do grajskega
oskrbnika. Grajščak ga je čislal, ker mu je bil skrajno vdan
in je umel grajske podložnike dobro držati v strahu. Ti pa
ga niso cenili. Na tihem so škripali z zobmi in ga preklinjali
v dno pekla. Toda Florijan se ni menil za opravičene tožbe
trpinov, in dovolj mu je bilo, da je le ustregel svojemu gos¬
podarju. Kar pa je znal on, tega se je naučil tudi njegov
sin Andrej. Bil je neusmiljen, maščevalen, oduren, sovražen,

Večernice. 53. zv. 4

50

nezaupen, bil je pustolovec in lahkoživec. Ljudje so se ga
bali in izogibali. Dobro je vedel, da se čuti varnega za
očetovim hrbtom, in nihče si ga ni upal zatožiti pri očetu.
Grajščak pa se ni spuščal med ljudi, da bi slišal o krivicah
oskrbnikovih. Verjel je vse svojemu oskrbniku in se zanašal
le nanj.

Sin Andrej je bil vedno med ljudmi in je poznal sla¬
bosti podložnikov. Te slabosti je spretno ovajal očetu. Ta
ga je zat6 ljubil in je bil nanj ponosen. Da bi pa čul tudi
nasprotne glasove, in da bi od ljudij pozvedel, kako živi
njegov sin, tega mu ni bilo mar. Sin ni imel strahu, in
njegova hudobnost je zgodaj dozorela. Pač ga je oče tudi
posvaril, kadar se je pozno v noči priklatil domu, toda
Andrej je imel vselej tehten izgovor.

Doli pod gradom je bila krčma vdove Pelke. Tam je
Andrej prečul dneve in noči. Imel je nekaj prijateljev, ki
so mu znali govoriti na srce, in ti so živeli dobro na njegov
račun. Laskali so se mu in pripovedovali vsake vrste do¬
godke iz bližnjih vasij. In te dogodke je Andrej nosil na
ušesa svojemu očetu.

Krčmarica je imela več hčer&.za možitev, in najstarejšo
Katrico bi bila rada vrinila Andreju. Ta sicer ni bil izbirčen
v ljubezni, vendar pa je kazal nekaj več nagnjenja do Ka-
trice, kakor do drugih. Imel pa je sovražnika tudi v krčmi
sami, in to je bil domači sin Zan. Ta je večkrat opomnil
mater, naj se čuva oskrbnikovega sina. Ali krčmarica je bila
drugačnih nazorov.

»Andrej je oskrbnikov sin,« je modrovala, »in ima do¬
volj denarja. On plačuje, drugi pij6. Ako bi tudi Katrico
pustil na cedilu, dobiček meni vendarle ne uide. Ce pa
imam jaz denar, dobi Katrica tudi lahko moža.«

Ako je krčmarica Pelka imela take nazore o poštenosti,
si lahko mislimo, da sta se z Andrejem dobro razumela.
Andrej je dajal pridno za pijačo, Katrica mu je govorila na
srce, Pelka je štela denarce, prijatelji pa so pili in peli, hvalili
Andreja in tožili grajske podložnike. Le Zan se je izogibal
te družbe in ni hotel »trotiti« pri oskrbnikovem sinu.

Neko nedeljo je bilo mnogo pivcev pri Pelki. Dva
godca sta sedela za pečjo: jeden je pritiskal na meh, drugi
pa piskal na piščal. Gostje so plesali, da se je kadilo
od prahu in duhana. Bili so največ fantje, ki so se izkušali,
kdo se bo znal najbolj postaviti. Andrej se je vrtel na sredi
izbe s Katrico, z dolgimi peresi za klobukom. Plesal je

51

»štajeriš« in hotel, da drugi prenehajo, dokler ne izpleše
plesa do konca. Prevzetno vrže godcema staro ,cvancgarico‘
na peč, povabi Katrico na rahlo izza mize, in začela sta se
vrteti, sukati, zvijati in upogibati v najraznovrstnejših podobah.
Ali Žan ni mogel mirno in občudujoče zreti na plešočo dvo¬
jico kakor drugi fantje. Vstane izza mize, izreče nekaj za¬
ničljivih besedij in odide iz hiše. Ko pa je stopil mimo
Andreja, mu nastavi nogo, da se plesalec spotakne.

v

Oskrbnikov sin zakolne surovo in priloži Žanu krepko
zaušnico. Takrat pa nastane prepir in pretep. Takoj se
napravita dve stranki, jedna za Andreja, druga za Žana.
Ta pa zgrabi oskrbnikovega sina in ga pahne pri durih na
piano. Pretep se je nadaljeval pred hišo. Noži so se bliskali
v zraku, polena so frčala okrog hiše, kletev se je vrstila s
pretilnimi besedami, in ječanje se je tudi slišalo.

Toda Andrej se kmalu povrne v hišo. Tudi fantje
njegove strani so se zbrali krog njega in potolažili domače.
Žana in njegovih pa ni bilo nazaj.

Toda Andrej ni več plesal. Pošepetal je Katrici nekaj
na uho — in izginil.

Iz temne noči pa so se kmalu začuli glasovi: »Zan
je ubit!«

III.

Od tiste nedelje ni oskrbnikovega sina nihče več videl,
niti slišal o njem. Preiskava je dognala, da je Andrej ubil
Žana, mahnivši ga s polenom po sencih, da se je takoj mrtev
zgrudil na tla.

Pri Pelkovih se je od takrat mnogo izpremenilo. An¬
drej je bil izginil, prijateljev njegovih ni bilo več, krčma je
ostala na slabem glasu. Zato pa je Pelka zastonj čakala, da
bi omožila svoje hčere. Le Katrici se je posrečilo, da je
dobila moža, a ne doma, ampak drugod. listi ležič v
Nemilji vasi se je že več let ženil, a ni mogel dobiti neveste.
Ko je zahajal po opravkih doli v Kranj, se je večkrat ustavil
pri Pelki. Tej je razodel svoje želje, in krčmarica mu je
ponudila Katrico. Težič bi bil sicer rajši izbral katero njenih
sester, toda Pelka mu je dokazala, da najbolje stoti, ako
vzame Katrico. »Vidiš, Jože,« mu je rekla, e st\aice so
zate prenežnej ne bi se navadile hnbov. Katrica pa je že
polnoletna, in njen sinček Jurček ti bo kmalu pomagal pri
delu. Doto ji bom že dala tako, da te bodo sosedje zavidali.
Saj veš, mlade, nedolžne, bogate in pridne pa ti ne boš dobil.«

52

In Katrica je znala Jožetu tudi lepo govoriti na srce.
Zmeraj bolj mu je bila povšeči, in Jurček ga je kar klical
za ,ateja‘.

»E, star si dovolj, ženil si se zadosti, lep nisi, doma¬
čija tvoja je zadolžena in ne Bog vč kako velika. Kar vzemi
jo, pa je,« mu je nekaj reklo.

Pred pustom so naredili.

Težičev Jože je pripeljal nevesto na svoj dom. Katrica
je gospodinjila na Težičevem.

*

* *

Jože ni dosti vedel o Katri čini preteklosti. Tudi se ni
mnogo brigal za to. Vesel je bil, da se je oženil. Pridno je
obdeloval svojo zemljo, nosil koš na njive in raz njive, vodil
s seboj Jurčka, ki se mu je zeld priljubil. Pač je slišal praviti
o oskrbnikovem sinu in o Petkovem Žanu, toda kaj se je menil
on za stražiške razmere! Nekaj tlake je že hodil delat vsako
poletje v šentpetrsko grajŠčino, a ni je bilo dosti. Tudi graj¬
skega oskrbnika je dostikrat videl, a govoril je malo z njim.
Samo enkrat mu je rekel stari Florijan:

»Ali je ta fant tvoj?«

In pri tem je pomeril Jurčka od vrha do tal.

»Moj je, moj, zmeraj pa ni bil,« odvrne Težič.

»Čigav pa je bil poprej?«

In oskrbnik je Težiču ostro pogledal v oči. Spoznal ga
je na očeh in na odgovoru, da ne ve, kdo je Jurčkov oče.

»Ona ga je prinesla za balo. In prav vesel sem ga bil,
ker mi že zdaj dosti pomaga pri delu. Čigav je, e — kdo
to vč? Pri gostilni zmeraj ljudje prihajajo in odhajajo.«

»Ali si ti tudi zahajal prejšnja leta v Pelkovo gostilno?«

»Vsake vrste je bilo. Saj veste, gospod oskrbnik, kako
je pri mladih ljudeh! Vse izvohajo, vse obetajo, samo da
so v družbi in dobre volje.«

Oskrbnik je Težiča zadovoljen odpustil. Tudi pri tlaki
ga ni nikoli posebno priganjal. Sploh so pravili, da se je
stari Florijan poboljšal. Skrb, sramota, starost in druge take
nadloge so se ga prijemale. Cim starejši je bil, tem pogosteje
se je spominjal svojega Andreja. Bog ve, kje je? Ali je še
živ? In da bi se vsaj njemu — očetu dal pokazati! Vse bi
bil storil zanj, samo da bi ga našel. Kako rad je gledal
mlademu Jurčku v obraz! Saj je bil tako podoben njego¬
vemu sinu. Taiste oči, taisti lasje, taista hoja, taista živost,

53

taista premetenost! In vendar

sramoval se je Težiču

razodeti svojo ljubezen, svoje sorodstvo . . .

Ko bi bil Težič bolj bistrega duha in pogleda, kakor
ni bil, bi bil lahko opazil, kako sta si njegov tujec Andrej
in njegov Jurce podobna! In ko bi bil natančneje opazoval
obnašo svoje žene proti tujcu Andreju, bi bil našel marsikaj,
česar si ne bi mogel razlagati! In ko bi proučil obrazne črte
Andrejeve ter jih primerjal s črtami starega oskrbnika, za
svitalo bi se mu bilo v glavi. In ko bi izpraševal Andreja
previdno in pretkano, spoznal bi v njem Kajna, ki se je po¬
tikal okrog in iskal miru, a ga ne našel. In ko bi staremu
oskrbniku povedal, da se v njegovi hiši oglaša že več let
in večkrat v letu neki popotnik, ki ga kličejo za Andreja,
in ki je popolnoma podoben Florijanu in Jurčetu, dobili bi
bili že davno v pest ubijalca Pelkovega Žana.

Tako pa vsega tega pri Težiču ni bilo, in zato je po¬
potnik Andrej brezskrbno prebil po več dnij v Nemilji vasi,
dasi se drugim ljudem ni rad pokazal. i : o noči je p; išel
in po noči je odšel.

Ali zdaj se je imelo pozorišče nekoliko izpremeniti.
Andrej Sulec je obležal, in lakota ga je trla kakor vse druge
v Nemilji vasi. Ni si mogel pomagati in vezan je bil le na
Težičevo družino. Pač Andrej ni bil nikoli brez denarja.
Tihotapil je duhan in sol črez mejo in s tem si je precej
pridobil. Vendar je puščal svoj zaslužek zvečine po gostilnah,
kolikor mu je pa ostalo, je prinesel k ležiški. I udi tist*»
pomlad, ko je obležal pri Težiču, je hranil za pasom še precej
tolarjev. A kaj so mu pomagali, ker v Nemilji vasi tudi za
denar ni bilo dobiti živeža.

A ne samo skrb za živež je trla Andreja. \ edno bolj
je slabel, in vest se mu je oglašala. ležiška ga je sicer
znala tolažiti, a potolažila ga ni. Že par krat je povedal na
tihem svoji zaupnici, da se želi spraviti z Bogom. Aii

TežiŠka ni marala slišati o tem. Kaj
se zve, kdo je ta Andrej? Kaj bo, ako sc zve, d.
jalec, daje sin šentpetrskega oskrbnika, in daje ona
nekdanja izvoljenka . . . Odtod nj
odtod njena zaupnost do tujca, c
kaplanu Matiju, ki je Jurčka poj
če že kaj' vedo, Če že kaj sumijo,
ni si upala misliti dalje!

In vendar! Gospod Matija jo kliče k sebi. Cernu;
Nekaj mora vendarle vedeti. Kar tako zlepa, brez vzroka

\  t

J L

54

je ne bo klical. Morda je pa vendar boljše, misli zopet
dalje, ako grem in povem gospoda kaplanu, kako je. Nekaj
mu povem, nekaj zamolčim — in vse se bo dobro izteklo.
Najlepše se tako izteče. Ali ta naš Jurče, preblebetav je.
Morda je on kaj izklepetal? Morda je kaj opazil, ta ne¬
pridiprav? Zvedav je silno in prebrisan tudi, dasi šteje
komaj deset let. Izkušala ga bom. Morda kaj zvem.

Tako je Katra premišljala od tistega dne, ko je Jurče
prišel iz malina, noč in dan in ni bila mirna. Tudi njena
zastarela vest se je oglašala vedno huje. Kar nič več ni
mogla živeti. Skrb, beda, nemir in lakota so jo mučili.
Zamišljeno je hodila okrog, možu je odgovarjala redko¬
besedno, Andreja se je izogibala, Jurčka je izpraševala —
še preveč.

Ali miru ni bilo — ni bilo nikoli.

IV.

Leta 1817. je bila na Kranjskem huda lakota. Več¬
letne vojske so opustošile deželo, ljudstvo obubožale, polje
zanemarile, kupčijo zatrle. Slabe letine so se vrstile leto za
letom, zlasti 1. 1816. kmetje niso skoro nič pridelali. Za¬
tegadelj je pretila huda lakota osobito po krajih, ki so bili
oddaljeni od velikih cest in mest. Saj je veljal takrat mernik
pšenice 6 gld., ajde 7 gld., ovsa 2 gld., v tem ko je leto
pozneje, ko je bila zopet dobra letina, mernik pšenice veljal
1 gld. 40 kr., ajde 1 gld. in ovsa 40 kr.

Tudi v Nemilji vasi je bilo tako. Kmetje vsled raznih
uim niso pridelali skoro ničesar, in zveze z mesti in velikimi
cestami ni bilo skoro nobene. Le po kozjih stezah so Ne-
miljci donašali, kar so ravno potrebovali. A takih potreb
takrat ni bilo mnogo, ker so kmetje vse potrebno za živež
in obleko pridelovali doma. Zat6 pa je lakota tem hujše
pritisnila, ker so bili navezani le na svoj dom.

Našli pa so se tudi takrat dobri ljudje, ki so stradalcem
pomagali, kakor so vedeli in znali. Tako v cerkvici sv. Petra
blizu šentpetrskega gradu (Schrottenturn) v šmartenski župniji
pri Kranju še zdaj visi na zidu zgodovinsko imeniten ko-
sitren korec in pod njim deska, na kateri slovenski in nemški
napis povč, kako so s tem korcem 1. 1817. delili stradalcem
»rumfordsko juho«. Dobrotljivi ljudje so namreč delili v
Stražišču vsak dan petdesetim najpotrebnejšim takozvano
»rumfordsko juho«. Za 50 ljudij je bilo potreba: 40 funtov
vode, 22 lotov soli, 53 lotov kisa, 10 lotov krompirja, 2 funta

55

in 50 lotov graha, 2 funta in 30 lotov ječmena in 2 funta in
50 lotov kruha.

^ Tudi Težičevi so zvedeli za to delitev v šentpetrski
grajščini. Ker je bil Težič tudi grajski tlačan, je bil opravičen,
poslati po juho. Jurčeta bi bili radi poslali, toda ta je znal
le pot v Selce. Prerekali so se precej časa, kdo pojde v
St. Peter. A kakor skoro vselej, obveljala je tudi to pot
materina, da naj gre oče v Stražišče po »rumfordsko juho«.
To juho kuhati so Kranjce naučili francoski vojaki.

Bila je skoro velika noč. Ganljivi dnevi velikega tedna
so se bližali, priroda se je oživila, po travnikih so že tro¬
bentice in marjetice pomaljale rumene in bele glavice izpod ze¬
lene ruše. (Solnce je prijazno svetilo in ogrevalo otrplo zemljo.

Ali Težiča ni zanimala pomlad.’ Zamišljen je korakal
po gorskih stezah in senčnatih dolinah proti Stražišču. Pre¬

mišljeval je svojo družino, kako jo bo preživil do poletja.
Liska, njegov jedini up, je prišla popolnoma ob mleko, in s
slastjo je žvečil zjutraj travo, ki mu jo je skuhala žena.
Večkrat je sedel na kak kamen in počival Slabosti so ga
napadale. Ali velik lonec, ki ga je nosil v roki, mu je dajal
nove moči, da je nadaljeval svojo pot. Nobena cvetlica ob
gorskem porobu mu ni ušla izpred očij, da bi je ne odtrgal.
A trgal ni cvetlic, kakor jih je trgal kot malo dete, da jih
nese materi pokazat; trgal jih je za to, da jih je užival.

Naposled zagleda pred seboj gradič, ki se je lesketal
ob solnčnih žarkih. S prerojeno močjo podviza svoje korake.
Že vidi pred gradom množico, ki se je gnetla okrog stari¬
kave lipe in rožljala z ilovnatimi lonci in lesenimi skledami.
Bili so ljudje, ki so čakali na »rumfordsko juho«. Bilo je dosti
šumenja in govorjenja, a to ni bil brezskrben smeh in za¬
dovoljna govorica, ampak glasovi nestrpnosti, zavisti in ža¬
losti. Klaverni obrazi so se ozrli proti novemu prišlecu.

Iz grada pa se je valil gost dim proti nebu.

»Kaj pa ti hodiš semkaj? Saj nisi domačin.«

»Pa sem,« odgovori Težič in se rine med množico.

V tem hipu se pokaže pred grajskimi vrati Florijan
Sulec, za njim pa grajske dekle, ki so nosile v rokah velike
posode. Mračen, pa še vedno mogočen obraz oskrbnikov
napravi hipoma tišino med čakalci. Z velikim korcem v
roki stopi Florijan pred množico in začne klicati čakalce

po imenih.

Naštel jih je petdeset, ali Jožeta '1 ežiča m bilo vmes.

56

#

»Gospod oskrbnik, ne pozabite tudi mene,« se oglasi
Težič izza lipe in pokaže svoj lonec.

Oskrbnik ostrmi, a takoj odgovori:

»Počakaj!«

Dekle so oddelile vseh petdeset čakalcev, ki so se hitro
razšli na svoje domove.

»Zdaj pa nalijte še temu-le juhe, in jedna naj prinese
hlebec kruha iz moje sobe.«

Težič je že tiščal lonec na usta, ko je dekla prvikrat
korec poveznila na lonec. Kako se začudi, ko sliši naklo¬
njene besede oskrbnikove!

»Bog vam povrni stokrat, gospod oskrbnik!«

Dekle so odšle v grad, Florijan in Težič ostaneta sama.

»Še ta-le hlebec vzemi za Jurčeta,« nadaljuje oskrbnik.

»Ali smem dati nekoliko prigrizniti tudi našemu gostu,
ki je najbolj potrt od lakote. Oni dan je pogoltnil kos usnja,
ker je bil tako lačen. A obležal mu je v želodcu, ki že ni
mogel več prebavljati tako težke stvari. Leži že več tednov
pri peči, in ne vem, kaj bo z njim.«

»Kdo je ta gost?« popraša oskrbnik zvedavo. Težič,
nič hudega ne sluteč, pripoveduje v svoji preprostosti o
Andreju vse, kar je vedel.

Oskrbnik je gledal divje okrog sebe, barve so ga iz-
preletavale, nemirno je prestopal, obraz se mu je raztegnil,
ustnice so koprnele, a premagal se je vendarle in poslušal
možaka do konca.

Nat<$ sede ob lipi na klop.

»Le pojdi domu in daj svojemu gostu kruha in juhe,«
izpregovori naposled mirno, dasi se mu je tresel glas.

In Težič odide, staremu Florijanu pa je padla solza
na plašč.

Nekaj časa sedi in premišljuje. Hipoma vstane in
omahujoč se povrne v svoje stanovanje. Napiše pismo in
pokliče hlapca.

Pol ure pozneje je že hlapec s pismom odjahal proti
Selcem.

V.

v

Ze so v selskem župnišču ugasnili luč, ko potrka nekdo
na vrata. Nevoljno pogleda kuharica skoz okno, češ, kdo
trka ob tej pozni uri.

Hlapec odda pismo za gospoda župnika skoz okno.

Kmalu je bila župnikova soba razsvetljena.

57

Župnik Jožef Gogala sedi v naslanjaču in čita pismo
grajskega oskrbnika.

v

»Častiti gospodi

VNemilji vasi, št. 5., Vaše župnije, leži bolan neki tujec
Andrej. Zbolel je vsled lakote. Stari spomini me do¬
mišljajo marsičesa, in zdi se mi, da ima ta tujec Andrej svojo
preteklost, ki je z mojo v naj ožji zvezi. Zanašam se na
Vašo previdnost ter Vas prosim, da pošljete jednega svojih
gospodov kaplanov prej ko prej v Nemiijo vas ter mi
sporočite, kaj ste zvedeli in opravili. Obet m Vam Vašo
prijaznost poplačati z dejansko hvaležnostjo. Prosim pa
stroge zaupnosti in molka.

Roko poljublja Vaš pokorni služabnik

Florijan Sulec,

oskrbnik šentpetrskega gradu.«

v

Župnik čita to pismo in čita, nato vstane, sede k pi-
salniku in spiše odgovor:

v

»Spoštovani gospod oskrbnik!

Vaše pismo sem prejel in bom opravil, kakor ste
mi naročili, jutri večer naj pride sel in dobode točen

odgovor. Vaš vdani J. Gogala,  župnik..

V

Hlapec je odjahal s pismom. Župnik pa še dol. o ni
mogel zaspati in je premišljal vsebino oskrbnikovega poročila.

Ko pa se zdani, je že gospod kaplan Matija držal v
roki oskrbnikovo pismo.

»Eh,  eh,  zdaj mi je marsikaj jasno,« govori gospod

Matija.

Ali veste, kdo je ta človek?« popraša župnik.^ ^

Ljudje so mi pravili, da sta ta Andrej in Težiška že
stara znanca. Govorili so tudi, da se predobro razumeta, in
da je Težič slep mož, ki ne vidi, kaj se godi v njegovi hiši.«

»Aha! Skrbite torej, gospod Matija, da se pohujšanje
odstrani,« reče naposled župnik. Gospod kaplan pa je za¬
mišljen, s pismom v roki, zapustil župnišče.

Nekaj časa pozneje ga že vidimo korakati od doma.
Imel je sv. mašo pri bližnji podružnici in odtod se je na¬
potil v Nemiijo vas.

Že je pomladansko solnce stalo visoko na nebu, ko je
stopal proti Nemilji vasi. Ne ustavi se, ne ogleduje se okrog
sebe, ne poprašuje. Naravnost jo zavije proti ležiču.

»

»

58

»Ali so vaši doma?« popraša Jurčka, ki je cepil drva
pred hišo, in mu pomoli kos kruha.

Z nepopisno radostjo se deček nasmehne znanemu
gospodu in brzo odgovori:

»Doma so, doma. Ali tisti naš Andrej je hudo bolan
in ne more več jesti.«

»Pa kaj mu je?«

»V želodcu ga tišči, in nobena stvarca ne ostane v
njem. Pravijo, da bo umrl.«

»Ali nimate nič jesti?«

»O, zdaj je že bolje. Oče bodo hodili odslej v Stražišče
in prinašali juhe. Tudi kruha in še marsikaj drugega jim bo
dajal grajski oskrbnik. Silno dober gospod je. Ali Andrej
ne more jesti. Še juhe čisto malo zaužije.«

V tem se prikaže na pragu hišni gospodar. Z veseljem
sprejme gospoda kaplana in ga prijazno nagovori:

»Prav je, da ste prišli, gospod Matija, tudi k nam po¬
gledat. Bolnika imamo, in ne vem, kaj bo z njim. Nič se
mu ne izboljša. Mislili smo že poslati po vas.«

Ali obraz gospoda kaplana je ostal resen.

»Odkod pa je ta človek?« popraša hišnega gospodarja,
stopivši v  v vežo.

»Ze več let prihaja po večkrat na leto k nam. Dober
človek je tako «

»A s čim se peča?«

»Menim, da je nosil po svetu okrog iz Trsta vsakoršne
reči, ki se ne dobč v teh krajih.«

»Odkod pa je domd?«

»Poprašal ga nisem, odkod je ravno doma. Mislim
pa, da je Tolminec.«

»Ali se nista z vašo ženo že poprej poznala?«

»To bo pa ona vedela povedati.«

»Ali je žena v hiši?«

»Nak! Katre pa ni domd. Šla je k svoji žlahti doli
v Stražišče.«

»Pa poglejmo bolnikal« reče gospod kaplan in stopi v izbo.

»Andrej, čujeŠ, gospod Matija so te prišli pogledat!«

»Aha! Prav, prav! Saj bi se rad izpovedal.«

Gospod kaplan vzame iz torbice malo steklenico in
veli bolniku, da naj nekoliko pokusi.

Veselje se je razlilo po Andrejevem obrazu in s hva¬
ležnim srcem je izročil steklenico darovalcu, rekoč:

»Hvala vam! Bog vam povrni!«

59

»Oče Težič, pa stopite malo ven kaj, da se midva z
Andrejem sama nekoliko pomeniva.«

Nekako nerad se je Težič odstranil in ni se mogel
premagati, da bi v veži pri vratih ne bil poslušal, kaj se
menita onadva v izbi.

Jezilo ga je, da ni mogel nič slišati.

Gospod Matija in Andrej pa sta se menila dolgo časa.
Dvakrat ju je zvedavi Jože prišel vprašat, ali sta že pri kraju.
Pa še nista bila.

VI.

v

Ze je bilo solnce porumenelo ob gorskih vrhovih, ko se
je gospod Matija povrnil v selsko župnišče.

Za ograjo pa je že stal privezan konj grajskega hlapca
iz Št. Petra. <

Gospod župnik je sedel pri pisalniku in pisal pismo
nastopne vsebine:

»Spoštovani gospod oskrbnik!

Kar ste slutili, se je uresničilo. Gospod Matija, moj
prvi kaplan, se je na svoje oči preveril, da je tisti tujec
v Nemilji vasi Vaš sin — Andrej. Vsled lakote je opešal
tako, da ne more nikamor, in kakor ga je gospod Matija
presodil, ne bo več dolgo živel. Želodec ima pokvarjen,
in vročnica se ga oprijemlje. Jutri zjutraj bo previden, in
ako ga hočete videti še živega, podvizajte se v Nemiljo

vas, št. 5.

Vaš vdani

V Selcih,  5. rožnika 1817.

J. Gogala, župnik.«

S tem pismom je sel še tisti večer odjahal proti domu.

Ko pa je začela zora rumeneti na nebu, je že šent-
petrski oskrbnik Florijan Sulec jahal svojega Šarca proti
Nemilji vasi. Mož se je silno postaral, in počasi je korakal
njegov stari prijatelj Šarec po gorski dolini. Večkrat je prišlo
oskrbniku slabo, in njegov hlapec ga je moral držati na
konju. Barve so ga izpreminjale, srce mu je tolklo neredno,
naduha ga je trla, in noge so se mu tresle. Daši je bil
obilen črez pas, vendar je bil njegov obraz upadel in bled.
Njegove oči — tiste oči, ki so prodrle vsakega človeka s
še hujšim pogledom, so bile motne in trudne.

Ni bilo več rose na travnatih bilkah, ko se Florijan
približa Nemilji vasi.

60

Tam s hriba doli pa se začuje zvonček. Zmeraj bolj
se oglaša, zmeraj razločneje se čuje duhovnikova molitev,
in oskrbnik ne dvomi več, da se njegovemu sinu nese sveta
popotnica.

Hlapec prime oskrbnika, ki je omedlel, in ga položi
na travo.

»Prosi za nas grešnike zdaj ob naši smrtni uri. Amen,«
je odmolil cerkovnik, ko zagleda, stopivši izza bukve, dva
človeka in dva konja.

Hlapec je močil čelo in sence oskrbniku z mokro cunjo.

Stari Florijan izpregleda. Milo upre oči v duhovnika,
in solze se mu udero po licih.

Gospod Matija takoj spozna položaj, namigne cerkov¬
niku, da se odstrani, popraša nekaj besedij hlapca, ki se
tudi odstrani, in duhovnik pa oskrbnik sta sedela sama v
zeleni travi.

Le šareč je stal v bližini in zadovoljno prikimaval z glavo.

Četrt ure pozneje namigne duhovnik cerkovniku, ki se
približa in posluša naročilo.

Oskrbnika je opominal mrtvoud. Cerkovnik je poklical
ljudi, ki so na nosilnici iz vej odnesli starega Florijana v

'I*' V • Y t • V

lezičevo hišo.

Oče in sin —- sta se spoznala.

»jaz sem ti kriv nesreče, ker sem ti dajal potuho,«
reče še oče, in spomin ga je zapustil.

»Jaz sem ti ubil tvojega brata Žana,« je izpovedal
očitno v  Andrej, obrnivši se do hišne gospodinje Katre.

Še je prejel stari oskrbnik sveto popotnico iz roke
gospoda Matija. Solze so mu drle po licih, solze kesanja
in veselja. Kmalu pa so se te solze izpremenile v mrtvaške,
in gospod kaplan je rekel pričujočim:

»Molimo za rajnega!«

Tudi Andrej je prejel sveto popotnico. Z velikim kesa¬
njem in še večjim trdnim sklepom se je pripravljal na smrt.

»Odpustite mi vsi, kar vas je tukaj. Velik grešnik sem
pred Bogom in ljudmi. Ubijalec sem, zapeljivec sem, tat

sem, hinavec . . .!«

Sapa ga je prekinila. In zopet je začel:

»Božja kazen ne izostane. Moj oče je neusmiljeno za¬
tiral podložnike, jaz pa sem mu pomagal. Izstradal je ljudi,
njegov sin pa umira lakote. Ni ljubil svojih podložnikov in
zdaj je umrl daleč od njih.«

Andrej je prenehal. In zopet je nadaljeval:

61

»Katra, Katra, spokori se, ker ti Bog prizanaša! Midva
sva kriva toliko nadlog. . . In ti Jurce, moje drago dete!
Vzgleduj se nad stariši, kako ne smeš biti; bodi pošten, bodi
pameten, bodi priden, ne pozabi božjih zapovedij!«

»Vam pa hvala neizmerna, božji namestnik! Vam se
imam zahvaliti za vse, vam naj Bog povrne, da ste me
spravili z Bogom, in da popravim, kar se da še popraviti.
Vse očetovo imetje naj dobi Sv. Martin!« —

Tako je govoril v pretrganih stavkih oskrbnikov sin
še ves dan in vso noč.

Ko pa je jutro napočilo, je tudi njegova duša šla pred
večnega sodnika . . .

Katra je postala pametna žena, Težič jo je ubogal še
bolj kakor poprej, Jurče pa je pridno delal ter pridno zahajal
v cerkev, in gospod Matija ga je večkrat postavil za vzgled
drugi mladini.

Čednost se plačuje, pregreha kaznuje.

¥

v

Odlok.

Po smrti očetovi sini trije,

Vojak, rokodelec, duhoven,
Soglasno reko, da živeti pošteno
Poklic bil očetov, poklic je sinoven

»Jaz sem rokodelec,« najstarjši de sin,

»Ves dan izdelaval bom sode;

Zakladov ni več, in plačilo gotovo
Samb od človeka se danes dobode.«

Vojak se oglasi: »Jaz pojdem nazaj.

Na potih vseh morja in zemlje
Cesarju služabnik, od njega bom živel.

Če cesar ne da mu, kje človek naj jemlje?«

Duhoven veli jima: »Hvalo Bogu
Popeval v cerkvenem bom hramu.

Kdor služi oltarju, od njega se hrani.

Kje cesar naj jemlje, če stvarnik ne da mu?«

Odprli očetov so zadnji odlok
In čitali v kratkem izreku:

»Bodite hvaležni za vsako plačilo
Bogu in cesarju in bratu človeku!«

Anton Medved.

(Na podlagi zakona spisal Anton Janežič,  c. kr. finančni komisar.)

No, nikar se mi tako ne repenčite in ne gubančite
svojih obrazov, če čitate naslov o davku, in to še celo
o novem davku. Saj sem sam prepričan, kako ga vsak
nerad in marsikateri povrh še težko plačuje. Koliko truda,
potov, skrbij in sivih las je že povzročil davek! Koliko
sitnostij in nepotrebnih stroškov ste poleg tega imeli mnogo¬
krat, in to samo radi tega, ker niste vedeli postavnih določeb.
Da se slednjega vsaj deloma obvarujete, to je namen slede¬
čim vrsticam. V teh vrsticah torej ne bodete našli nikakšne
razprave o davku, kateri se naj v prihodnjosti še le uvede,
marveč o »novem davku«, kateri je že od leta  1898. v
veljavi.

Kakor je vam vsem znano, nimamo samo pri nas v
Avstriji davkov, temveč davke plačevati morajo podlož¬
niki tudi v vseh drugih državah, in to ne še le od včeraj.
Tudi stari podložniki rimskega vesoljnega cesarstva so morali
dajati svoje davke. Saj je vendar nam vsem znano, kaj je
naš Odrešenik rekel farizejem, ko so ga izkušali! »Dajte Bogu,
kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega!«

Vzemimo našo državo! Pred novim davkom so bile
v Avstriji, kar se pridobninskega in dohodninskega davka
tiče, že stare, prestare določbe, katere niso ugajale več za
sedanje razmere.

Leta 1812., v katerem se je uvedla pridobnina s ce¬
sarskim patentom od 31. grudna leta 1812, so bile gotovo
razmere drugačne kakor sedaj. Ravno tako je bilo treba
stalno uravnati tudi dohodninski davek, kateri se je uvedel
s cesarskim patentom od 29. vinotoka leta 1849. provizorično
ali mimogredč samo za leto 1850. — kateri pa je ,provizo¬
rično 1  bil skoro pol stoletja v veljavi.

63

V korist države same, kakor tudi na prid posameznega
davkoplačevalca je bilo treba že enkrat davčne postavne do¬
ločbe predrugačiti času primerno. To tem bolj , ker se je
tekom let vedno več nepriličnosti pokazalo, bodisi pri od¬
meri, bodisi pri izterjavanju davka. To potrebo so tudi dr¬
žavniki splošno občutili. Že leta 1862. je vlada predložila
državnemu zboru načrt o zakonu gledč na preosnovo pri-
dobnine in dohodnine. Toda radi notranjih in vnanjih ho-
matij je preteklo trideset dobrih let, predno so sedanje po¬
stave stopile v veljavo.

Marsikdo se je ustrašil sicer novih davčnih postav, toda
to ni opravičeno. S postavo od 25. vinotoka leta 1896. (drž.
zak. štev. 220.) so se stare krivice odpravile, in davek se je
pravičneje in jednakomerneje razdelil. Glavna napaka, katero
je imel cesarski patent od leta 1812., da se je davek po pre¬
vidnosti  davčnih oblaste v odmeril, ne obstoji več. Pri
odmeri davka sodelujejo sedaj po novi postavi davkoplače¬
valci sami po svojih zastopnikih, toda o tem pozneje.

Večji obrati, kakor banke, železnice, akcijske in zavaro¬
valne družbe, so pravičneje obdačeni, kakor prej; zasebniki
in sploh ljudje, kateri imajo mnogo denarja in režejo kupone,
morajo po novih postavah tudi davek plačevati, dočim so
se po stari postavi odtegnili davku. Sploh naj po novi po¬
stavi premožnejši več, manj premožni manj davka plačuje,
a nobenemu se naj — kar je nas vseh želja — ne godi krivica!

Vsled nove postave sta prišla cesarska patenta iz 1. 1812.
in 1849. ob veljavo Določbe o pridobnini so se popolnoma
preosnovale, na novo pa so se uvedli sledeči davki: rentnina,
osebni dohodninski davek in plačarina od višjih službenih
prejemkov. *

No, poglejmo si malo natančneje našo »novo« postavo.

Določbe o pridobnini so se, kakor smo slišali, popol¬
noma predrugačile. Kdo naj torej po novem piačujc pi i-
dobnino ?

Pridobnini (davku od pridobitka ali od dobička ) je pod¬
vržen vsak, kateri se peča s kakšnim pridobitnim  obttom
(t. j. obrtom, iz katerega se kaj pridobi), ali pa izvršuje kako
opravilo radi dobička.  la  davek se imenuje občna
pridobnina.  Občno pridobnino torej plačujejo na pr. vsi
obrtniki in trgovci, pisatelji, umetniki, zdravniki, odvetniki
in notarji, založniki tobaka, tobačni trafikantje itd.

Pridobnini je pa podvržen tudi vsak, kateri opravlja

64

kakšno podjetje, od katerega mora postavno-v določeni dobi
polagati račune. Taka podjetja so pridobitna podjetja in obče
koristna podjetja, kakor tudi združitve v samopomoč. Taka
podjetja so na pr. gospodarske zadruge (posojilna in kreditna
društva, konsumna društva, stavbene, stanovanjske in hra-
nilniške zadruge, in to ne gledč na to, ali omejujejo promet
samo na svoje ude ali ne), hranilnice, zavarovalnice, občinske
posojilnice, državne železnice, delniške družbe itd. Za ta
podjetja so posebne postavne določbe, in pridobnino, katero
navedena podjetja plačujejo, moramo strogo ločiti od občne
pridobnine.

Ker pa mora vsak, kdor opravlja katero imenovanih
podjetij, že itak dobro poznati postavne določbe, pustimo
davčne določbe o pridobnini od teh podjetij v nemar, in
oglejmo si bolje le občno  pridobnino.

0 občni pridobnini.

Ponovimo torej še enkrat. Kdo plačuje pridobnino ?
Občno pridobnino plačuje vsak, kateri izvršuje kako prido¬
bitno podjetje, ali kako na dobiček mereče opravilo. Toda
določene so tudi izjeme. Občni  pridobnini niso podvržena,
oziroma občne pridobnine so oproščena sledeča podjetja:

1.  ) podjetja, katera so zavezana, polagati javne račune
(za ta so, kakor vemo, posebne določbe; plačujejo sicer pri¬
dobnino, a ne občne  pridobnine);

2.  ) podjetja, katera opravlja država (državne železnice
so pa izrečno davku podvržene);

3.  ) opravila, katera se opravljajo proti plačilu. Občni
pridobnini torej na pr. niso podvrženi javni in nekateri za¬
sebni uradniki;

4.  ) kmetijstvo in gozdarstvo, vrtnarstvo, lov in ribarjenje.
Pri tej točki si pa zapomnimo, da lov po tujem  zemljišču
ni prost občne pridobnine. Ravno tako je občni pridobnini
podvrženo  tudi ribarjenje v prostih ali v zakup (najem)
vzetih in pa v javnih vodah (rekah in jezerih); dalje ribarjenje
na morju, kakor tudi umetno in trgovinsko  vrtnarstvo.

Pridobnine je nadalje prost:

5.  ) pridobitek iz zakupa  (najema) zemljišč in kmetij,
katere obdelujeta zakupnik  in njegova družina sama, čeprav
včasi in izjemoma v ta namen zakupnik najme (udinja) dni¬
narje. 1 orej če vzamem v najem kmetijo in jo obdelujem

65

sam s svojo družino, nisem podvržen občni pridobnini, če bi
tudi ob žetvi ali košnji najel nekaj ženjic ali koscev. Občne
pridobnine pa ne bi bil oproščen, če bi v tem slučaju skoz
celo leto imel hlapca, deklo in sploh delavca, in bi torej
poleg moje družine mi še ti pomagali pri kmetiji.

6) delavke, katere imajo opraviti z navadnimi ročnimi
deli, ali z opravki samo v stanovanju svojih naročnikov ali
doma brez pomagačev.  Tako so občne pridobnine
proste: šivilje, perice, postrežkinje.

7. ) postranski posli, ki jih majhni kmetovalci opravljajo
samo od časa do časa in ne kakor kakšno obrt, kakor tudi
prodaja narejenih izdelkov. Na pr. če si kmetovalec s svo¬
jim konjem, kateri je namenjen za kmetijo, po strani pri
vožnji zasluži kako krono; ravno tako ne plačuje občne pri¬
dobnine, recimo, kmetovalec, ki doma po zimi napravljene
zobotrebnike prodaja.

8. ) domači obrtniki, ki narejajo ali obdelujejo obrtnijske
izdelke samo po nalogu in za račun podjetnikov sami osebno,
ali s pomočjo oseb svoje družine, toda brez tujih pomagačev.
Na pr. domača slamnikarska obrt, toda le pod navedenimi
pogoji: torej 1.) če mi podjetnik naroči, 2.) če delam na
njegov račun, in 3.) če delam sam, ali pa da mi pomaga
moja družina.

9. ) dijaki, ki poučujejo osebno, potem tiste osebe, ka¬
tere zasebno poučujejo ali pisateljujejo, in to tako, da jim
je pouk ali pisateljevanje samo postransko opravilo, ki ne
donaša toliko, kolikor je treba za preskrbo potrebnega ži¬
veža. Dijaki v srednjih, obrtnih,  trgovskih in višjih šolah
so pod vsakimi pogoji prosti, uradniki,  ljudski učitelji itd.
pa le v tem slučaju, če je poučevanje ali pisateljevanje po¬
stransko  opravilo.

10. ) postranska opravila sploh, ako njih letni čisti
donos ne presega 100 kron; tako na pr. če mizarski po¬
močnik v svojih prostih urah na svoj račun prevzame in
izvrši popravila.

11. ) osebe, katere oskrbujejo, ker so nesposobne za obrt,
ki bi jim dajal redni živež, posamezne obrtne opravke brez
pomagačev, da si vsaj deloma pridobe svoj po¬
trebni živež.  Tako na pr. krojač ali črevljar, ki se radi
svoje bolehnosti ne more s svojim obrtom redno pečati in
le sem ter tja kako obleko, oziroma črevlje zakrpa ali po¬
pravi, da si kaj malega prisluži.

Jednajst točk smo navedli. Vse osebe, ki so v teh

—

Večernice. 53. zv. 0

66

točkah navedene, in ki opravljajo opravila pod določenimi
pogoji, so občne pridobnine popolnoma proste.

Finančni minister ima pa oblast, da podeli davčno pro¬
stost tudi takim podjetjem, katera 1.) pospešujejo javne, do¬
brodelne ali občne koristne namene, in pri tem 2.) ne dajejo
nobenega dobička, ali pa prinašajo primeroma le majhen
dobiček. Taki zavodi so na pr. ljudske kuhinje, ljudske
kopeli, bolniščnice, otročja oskrbovališča.

Poleg tega pa imajo pridobninske komisije pravico,
revne  davkoplačevalce, ki opravljajo svoj obrt brez po¬
magačev  ali samo z jed ni m pomočnikom ali učencem,
oprostiti od občne pridobnine za dotično priredbeno dobo.

Da, kaj pa je to, p r i d o b n i n s k a komisija, in kaj
priredbe na doba,  me bodete vprašali. No, le malo
potrpite, s to stvarjo se hočemo tudi pečati. Pa pojdimo le
lepo po vrsti!

Pred letom 1898. se je pridobnina za vsakega davčnega
zavezanca ali davkoplačevalca, če bolje razumite, vsako
leto  posebej odmerila, ne glede na to, kolikor drugi plačuje.
A sedaj je drugače. Občna pridobnina se za vsakega davč¬
nega zavezanca odmeri za dve leti.  Doba dveh let, za
katero se občna pridobnina odmeri, je takozvana prired-
bena doba.  Prva priredbena doba je obsegala leto 1898.
in 1899., sedaj imamo priredbeno dobo 1900 in 1901. Dru¬
gače je sedaj tudi radi tega, ker država zahteva gotovo svoto
denarja, katero ji naj občna pridobnina donaša; ta svota naj
se med posamezne davkoplačevalce razdeli. Prej pa je bilo
drugače; čim več je prišlo davka na pridobnini v državne
blagajne, tem bolje je bilo.

Sploh državna uprava noče imeti z uvedbo novih davkov,
kar smo že omenili, in kar bodemo še pozneje natančneje
videli, nič več dohodkov, kakor jih je imela pred prenaredbo,
t. j. pred letom 1898.; hoče jih pa imeti toliko, kolikor bi jih
imela, če bi bila Še prejšnja pridobnina in dohodnina v veljavi.

Kako se odmerja občna pridobnina? Slišali smo, da je
določeno, da naj občna pridobnina državi nese gotov znesek.
In sicer je v postavi določeno, da naj občna pridobnina znaša
za prvo priredbeno dobo (1898 in 1899) 17,732.000, torej
nekaj črez 17 1 /* milijona goldinarjev. Za vsako daljnjo dobo
dveh let se pa po postavi znesek občne pridobnine poviša
za 24 odstotkov.

Toda če osebna dohodnina  (t. j. davek, o katerem
bomo Še tudi govorili) več nese, kakor se pričakuje, tedaj

67

pa se znesek za občno pridobnino še za toliko odstotkov
ne poviša. Za priredbeno dobo 1900 in 1901 naj bi občna
pridobnina znašala približno 18 milijonov goldinarjev ali 36
milijonov kron; toda v resnici se je med posamezne davko¬
plačevalce razdelilo samo nekaj malega črez 35 1 / 2  milijona
kron. Za vsako priredbeno dobo se naj torej svota občne
pridobnine za 2*4 odstotkov zviša. To zvišanje pa ne gre
vedno naprej, temveč samo do leta 1909. V tem letu se
mora namreč postavno določiti, koliko naj državi nes6 novi
davki. — Rekli pač bodete, da to ni prav, da bi se svota
občne pridobnine v vsaki priredbeni dobi zvišala za 24 od¬
stotkov. Toda to ni previsoko. Pred letom 1898. se je pri¬
dobnina in dohodnina vsako leto še za več zvišala. In to
ni čuda, saj trgovina in obrtnija se vedno bolj razvijata, in
od leta do leta bo več občni pridobnini podvrženih davko¬
plačevalcev.

Torej za vsako priredbeno dobo je postavno določeno,
koliko mora občna pridobnina nesti državi. Za priredbeno dobo
1900 in 1901 .mora dobiti država približno 35 ] / 2  milijona
kron, toliko in nič več, pa tudi ne manj. Kako se bo pa
razdelil ta znesek ali svota, katero imenujemo pridobninsko
glavno svoto,  med posamezne davkoplačevalce ?

V Avstriji imamo okoli devet sto tisoč občni pridobnini
podvrženih davkoplačevalcev Da se pridobninska glavna
svota pravično med te razdeli, določuje postava, da se davko¬
plačevalci uvrste v štiri razrede, in sicer 1.) po visokosti
davka, katerega so v zadnjem letu prejšnje priredbene dobe
plačali, in 2.) po gotovih določenih okrajih.

V prvi  razred se uvrste tisti davčni zavezanci, katerim
je predp san o letnega davka več kakor 2000 kron; v drugi
razred tisti, katerim je sicer več kakor 300 kron, pa ne več
kakor 2000 kron; v tretji  razred tisti, katerim je več kakor
60 kron, pa ne več kakor 300 kron; v četrti  razred pa tisti,
katerim ni več letnega davka predpisanega kakor 6< > kron
Ta uvrstitev se vrši pa tudi po gotovih o kraji  ir In sicer
so v prvi, kakor tudi v drugi razred uvrščeni vsi obdačenci
jednega okraja trgovinske zbornice. Na Kranjskem obsega
okraj trgovinske zbornice vso deželo; ravno tako je na
Koroškem, v Gorici, Trstu in Istri, med tem ko ima na pr.
češka kraljevina, Štajersko, Galicija več trgovinskih zborničnih
okrajev. Torej vsi na Kranjskem v prvi razred uvrščeni davčni
zavezanci, to so vsi tisti, katerim je bilo več kakor 2(XX)
kron na leto občne pridobnine predpisane, so v jedno sku-

68

pino združeni; ravno tako je z davkoplačevalci drugega raz¬
reda. V tretji in četrti razred so uvrščeni vsi tisti obdačenci
mest in obrtnijskih okrajev, kateri imajo, če se vojaki od¬
štejejo, več kakor 20.000 prebivalcev; nadalje davkoplačevalci
posameznih političnih okrajev. Torej vsi občni pridobnini
podvrženi davkoplačevalci postojinskega političnega okraja,
katerim ni več kakor 60  kron davka predpisanega, so v
jedno skupino združeni; oni, katerim je več kakor 60 kron,
pa ne več ko 300  kron pridobnine predpisane, pa tvorijo
zopet zase jedno skupino ali družbo

Torej davčni zavezanci se uvrščajo v štiri  razrede po
visokosti davka in po okrajih. Okraji, po katerili so davčni
zavezanci v posamezne razrede uvrščeni, se zovejo prired¬
be  ni  okraji, in vsi pripadniki vsakega pridobninskega razreda
sestavljajo v vsakem priredbenem okraju takozvano davčno
družbo.

Kdo pa uvrsti davkoplačevalce v posamezne davčne
družbe? Davčna oblast prve stopinje, t. j. okrajno glavarstvo,
po večjih glavnih mestih pa davčna administracija. Ta oblast
nato vsakega obvesti, v kateri razred je uvrščen. Proti
uvrstitvi v posamezni razred pa se smeš pritožiti na finančno
ravnateljstvo.

Pa vprašali bodete, čemu so vendar davčne družbe? —
Kakor smo že slišali, mora občna pridobnina nesti državi
gotovo svoto, takozvano pridobninsko glavno svoto. Ta svota
se razdeli med posamezne, občni pridobnini podvržene davko¬
plačevalce. In sicer se razdeli na posamezne davčne
družbe.  Kako? Vzemimo za priredbeno dobo 1900/1901
davčno družbo tretjega razreda v novomeškem okraju. V
davčno družbo tretjega razreda spada, kakor vemo, vsak,
kateri je leta 1899 . v novomeškem okraju občne pridobnine
več ko 60  kron, pa ne več ko 300  kron plačal. Recimo,
da so vsi tisti, kateri po visokosti svojega davka spadajo v
davčno družbo tretjega razreda, v novomeškem okraju leta
1899 . plačali približno 2000  kron pridobnine; tedaj se je ta
znesek 2000  kron za priredbeno dobo 1900/1901  med po¬
samezne člene davčne družbe razdelil. — Predno še natanč¬
neje pogledamo, kako se to izvrši, pa si zapomnimo, da se
postavno reče znesku, kateri je podlaga razdelitvi med po¬
samezne člene davčne družbe: družbeni prispevek

(kontingent).

Torej po gornji primeri se razdeli za priredbeno dobo
1900/1901 med pripadnike davčne družbe tretjega razreda v

69

novomeškem, okraju družbeni prispevek 2000 kron.
Kako se pa ta stvar vrši, kako se razdeli družbeni pri¬
spevek?

Med tem ko je po stari postavi davčna oblast odmerila
pridobnino in dohodnino na podlagi izjave občine ali zaupnih
mož, se sedaj občna pridobnina odmeri, oziroma razdeli med
posamezne davkoplačevalce po komisijah.

Vsaka davčna družba ima svojo komisijo, katera je
sestavljena iz predsednika in nekega števila udov, katero
število določuje finančni minister (navadno 4 — 6 udov).
Predsednika imenuje finančni minister, polovico udov volijo
pripadniki davčne družbe izmed sebe, polovico jih pa ime¬
nuje finančni minister. Predsednik, kakor tudi udje komisijski
imajo za slučaj, da so zadržani, svoje namestnike; predsed¬
nikovega namestnika in polovico udov namestnikov imenuje
zopet finančno ministerstvo, polovico pa jih volijo členi do-
tične davčne družbe. Te komisije torej razdele med pri¬
padnike dotične davčne družbe takozvani družbeni prispevek.
Ali nimajo te komisije svojega imena? Seveda, priredbe n e
komisije  jim pravimo. No, sedaj vemo, kaj je to, pri-
redbena komisija, in kakor smo že v začetku in sedaj sli
šali, vidimo, da ima ta komisija veliko odgovorno nalogo in
moč. Zato so pa tudi volitve za te komisije jako važne.
Dobro bi bilo, da bi sedeli v komisijah sami pravični in
pošteni možje, kateri bi po svoji vesti, ne glede na levo ali
na desno, na prijatelja ali na nasprotnika, delali za svoje
družabnike.

Predno o volitvah izpregovorimo, poglejmo si nekoliko
še priredbene komisije. Koliko imamo na pr. priredbenih
komisij davčne družbe prvega razreda na Kranjskem: Kdo

v davčno družbo prvega razreda spada, to veste. Znano
vam je tudi, da davčna družba prvega razreda obsega okraj
trgovinske zbornice. Ker je na Kranjskem samo jedna trgo-
vinska zbornica, obsega okraj trgovinske zbornice vso kranjsko
deželo. Za davčno družbo prvega razreda imamo torej na
Kranjskem samo jedno priredbeno komisijo, katera obstoji
— mimogrede bodi povedano — poleg predsednika iz štirih
udov. Pripadniki te davčne družbe volijo torej dva uda in
dva namestnika. Ravno tako je na Koroškem, v Isti i, Goi i< i
in Trstu samo po jedna priredbena komisija, med tem ko
sta na Štajerskem dve priredbeni komisiji za davčno družbo
prvega razreda. Zakaj sta na Štajerskem dve komisiji ? Zato,
ker sta ondi dve trgovinski zbornici, jedna v Giadcu in jedna \

70

Ljubnem, torej sta tudi dva okraja trgovinskih zbornic. — Za
davčno družbo drugega razreda, kar se tiče števila komisij,
velja ravno isto, kar za davčno družbo prvega razreda. Raz¬
loček je samo ta, da imajo te komisije po več udov. Tako
je na Kranjskem na pr. šest udov.

Za davčno družbo tretjega, kakor tudi četrtega razreda
imamo pa že več priredbenih komisij. Saj je, kakor vemo,
za vsako okrajno glavarstvo in za vsako mesto, če ima več
kakor 20.000 prebivalcev, jedna priredbena komisija. Število
udov vsake kom sije je 4 do 6. Kaj pravite, koliko bo torej
za davčne družbe tretjega in četrtega razreda komisij na
Kranjskem ? No, vprašajmo našega Janezka! Janezek, ti, ki
že v prvi gimnazijski razred hodiš, koliko je na Kranjskem
političnih okrajev ali okrajnih glavarstev? Jednajst. Dobro.
Da ima Ljubljana več kot 20.000 prebivalcev, tega te še
vprašati nočem, drugače bi te s takim vprašanjem še osra¬
motil. Slišal si, za katere okraje se volijo priredbene komisije;
torej koliko ima kranjska dežela priredbenih komisij za davčne
družbe četrtega razreda? Dvanajst, in sicer jedno za Ljub¬
ljano in jednajst za okrajna glavarstva. Koliko komisij imajo
pa davčne družbe tretjega razreda? Tudi dvanajst. Torej
na Kranjskem je, če vzamemo še davčno družbo prvega in
drugega razreda, vseh priredbenih komisij skupaj? Davčna
družba prvega razreda ima za celo Kranjsko samo jedno
komisijo, in davčna družba drugega razreda tudi samo jedno;
na Kranjskem imamo torej za davčne družbe vseli štirih
razredov 26 priredbenih komisij.

Sedaj pa poglejmo, kako in kje se volijo udje v po¬
samezne davčne komisije. Volijo se neposrednje, volijo se
pa tudi po volilnih možeh. Tisti, ki pripadajo davčni družbi
prvega, kakor tudi drugega razreda, izvršujejo svojo volilno
pravico samo neposrednje. — Volitev se vrši na sedežu tr¬
govinske in obrtne zbornice pod vodstvom cesarskega ko¬
misarja. Na Kranjskem torej v Ljubljani, na Koroškem v
Celovcu, za Trst v Trstu, za Gorico v Goiici, za slovensko
Štajersko v Gradcu itd.

Pripadniki tretjega in četrtega razreda volijo zopet raz¬
lično — ali neposrednje ali po volilnih možeh. Po mestih
in po obrtnijskih okrajih z več ko 20.000 prebivalci  se
voli neposrednje; tako na pr. za Ljubljano v Ljubljani, in sicer
v volilnih zborih pod vodstvom občinske oblasti. V vseh
drugih primerah izvršujejo pa davčni zavezanci svojo volilno
pravico po volilnih možeh. Volitve za volilne može, kateri

71

potem volijo ude v pridobninsko komisijo, se vrše za vsak
davčni okraj  na sedežu davčnega urada  pod vod¬
stvom volilnega komisarja. Na vsakih 20 davkoplačevalcev
vsake davčne družbe in pa na kak obstanek pod 20 pride
po jeden volilni mož. Volilni možje jednega priredbenega
okraja volijo potem na sedežu okrajnega glavarstva določeno
število udov za komisijo, kakor tudi namestnike.

Voli se z uradnimi glasovnicami, in to posebej za ude,
ki se odpošljejo v komisijo, in posebej za njih namestnike.
V glasovnice se zapišejo imena udov, oziroma namestnikov,
nato se iste podpišejo in oddajo osebno ali pa pošljejo pravo¬
časno frankovano po pošti na onega, ki vodi volitev. V
komisijo so izvoljeni tisti, kateri imajo odnosno največ glasov;
če je jednako glasov, odločuje žreb.

Kdo ima pravico voliti, ali kdo ima aktivno volilno
pravico? Volilno pravico imajo vsi tisti občni pridobnini
podvrženi davkoplačevalci, ki uživajo vse državljanske in po¬
litične pravice. Aktivno volilno pravico imajo torej tudi
ženske, nedoletniki. Nedoletniki volijo po svojih postavnih
zastopnikih (po jerobu ali varuhu). Kdo pa sme biti voljen
za uda ali namestnika v komisijo, ali z drugimi besedami,
kdo ima pasivno volilno pravico? Pasivno volilno pravico
imajo samo osebe moškega spola, ki so 24 let stare ter uživajo
vse državljanske in politične pravice, seveda pa le tisti, ki
poleg tega plačujejo občno pridobnino.

Ali se izvolitev ne sme odkloniti? — Pravilo  je, da
mera vsak, ki je izvoljen, volitev tudi sprejeti. Vendar smejo
volitev odkloniti 1.) državni in deželni poslanci, 2 ) osebe,
ki so stare nad 60 let, 3.) osebe, ki imajo na sebi kako
ovirno telesno napako (na pr. kruljavci), 4.) osebe, ki so bile
že štiri leta nepretrgoma udje kake pridobninske komisije,
toda samo za nastopna štiri leta,  in 5.) osebe, ki so
udje kake cenilne komisije za osebno dohodnino.*)

Komisijski udje in njih namestniki so praviloma pokli¬
cani na štiri leta. Konec vsakega drugega leta se izloči polo¬
vica imenovanih in voljenih udov in namestnikov. Za izločene
voljene ude in namestnike so potem nadomestne volit\e.

Predno preidemo na poslovanje pi idobninskih komisij
in na določnejša postavna načela, kako se občna pridobnina
odmerja, vzemimo nekoliko primer, da postavne določbe o
volitvah v komisije bolje razumemo.

*)”O^čenilnih komisijah govorimo pozneje.

72

Kje bi volil, recimo, trgovec iz Črnomlja, kateremu bi
bilo v letu 1899. na občni pridobnini predpisano 2000 kron
davka? — Ta spada, kakor že vemo, v drugi razred; voli
torej neposrednje in pošlje — seveda gledati mora, da pravo¬
časno — po pošti frankovano podpisani uradni glasovnici
(jedno za ude in jedno za namestnike) na cesarskega komi¬
sarja v Ljubljano, ki vodi volitev na sedežu trgovinske zbor¬
nice. Nihče mu pa seveda branil ne bo, da pride, če hoče
in ima dosti časa in denarja, volit osebno v Ljubljano.

Kako in kje pa voli, recimo, gostilničar v Ljubljani, ki
je plačal leta 1899. občne pridobnine 50 kron. Ta spada v
davčno družbo četrtega razreda. Ljubljana ima več kot
20.000 prebivalcev — voli torej neposrednje, in sicer v vo¬
lilnem zboru pod vodstvom magistrata. Voli osebno ali pa
pošlje glasovnici po pošti na voiitvenega voditelja.

Kje pa bo volil za priredbeno dobo 1902/1903 trgovec
v Lukovici , ki je na občni pridobnini leta 1901. plačal 80
kron. Lukovica je v okrožju brdske davkarije (Brdo). Mož
spada v davčno družbo tretjega razreda in bo volil na Brdu
volilne može. Voliti more pa za volilne može samo take,
ki so občni pridobnini podvrženi, in ki spadajo v davčno
družbo tretjega razreda. Volilni možje brdskega volilnega
okraja in oni iz kamniškega okraja bodo potem volili na
sedežu okrajnega glavarstva, t. j. v Kamniku, za svoje za¬
stopnike določeno število udov v priredbeno komisijo.

Pridobninsko komisijo imamo. Kako neki posluje? —
Kakor sploh vse komisije, ima tudi pridobninska komisija
svoje seje, in sicer na sedežu davčne oblasti prve stopinje
(instance), t. j. na sedežu davčne administracije ali okrajnega
glavarstva. K vsaki seji povabi predsednik komisije vse
komisijske ude, če so pa udje zadržani, njih namestnike.
Pozvani namestniki imajo potčm pri seji ravno iste pravice
kakor udje. Komisije so sklepčne, ako je poleg predsednika
ali njegovega namestnika navzočna vsaj polovica udov. i^e
na sejo ne pride toliko udov, kolikor jih je za sklepčnost
potrebno, tedaj je na prihodnjo sejo povabiti pismeno vse ude
z dostavkom, da ho komisija sklepčna ne gledč na število
navzočnih udov. Komisije odločujejo z nadpolovično (ab¬
solutno) večino udov. Predsednik glasuje samo, kadar je
jednako glasov.

Kako pa odmeri komisija občno pridobnino? — Slišali
smo že, da pridobninska komisija na posamezne pripadnike
davčnih družeb razdeli tisto davčno svoto, katera je bila leto

73

pred priredbeno dobo predpisana vsakočasnim udom davčne
družbe, prištevši zraven še svoto, katera se je predpisala tistim,
ki so med zadnjo priredbeno dobo na novo pričeli kakšno
obrt. Vzemimo, da je leta 1899. bilo predpisano davkopla¬
čevalcem v davčni družbi prvega razreda na Kranjskem na
občni pridobnini 50.000 kron. V tem letu je pa prirastlo še
nekaj obrtov, kateri spadajo po davku tudi v prvi razred.
Davek teh obrtov je znašal na pr. 5000 kron. Torej bode
pridobninska komisija prvega razreda na pripadnike davčne
družbe prvega razreda za priredbeno dobo 1900/1901 razdelila
svoto 55 000 kron. — Pustimo davčno družbo drugega in
tretjega razreda in vzemimo samo še davčno družbo četrtega
razreda, in sicer v postojinskem okraju. Vzemimo pnmeroma,
da so leta 1899. pripadniki davčne družbe četrtega razreda
na občni pridobnini plačali 1900 kron. V zadnji priredbeni
dobi 1898/1899 je prirastlo 20 novih obrtov, kateri spadajo po
davku v četrti razred; plačali so občne pridobnine 200 kron.
Pridobninska komisija četrtega razreda bo torej na svoje pri¬
padnike za priredbeno dobo 1900/1901 razdel la svoto 2100
kron. Kako še že imenuje ta svota ? Tej svoti pravimo
družbeni prispevek (kontingent).

Na kaj se pa naj ozira komisija pri razdelitvi? — Pri¬
dobninska komisija vzame v pretres obrte po posameznih
skupinah; na pr. najprvo same gostilničarje, potem same kro¬
jače, nato črevljarje, mizarje, zdravnike, odvetnike, notarje, in
sicer vse, kateri spadajo v dotičnem priredbenem okraju v
dotično davčno družbo. V vsaki skupini vzame nato naj-
prvo tistega, kateremu obrt po znakih in razmerah donaša
najmanj dohodkov, in določi gotov davčni postavek. Ko se
je določil najnižji davčni postavek, se razvrste ostala podjetja
in opravila po tem, kar davkoplačevalcu nesd, in sicer tako,
da se isti davčni postavek naluži vsem podjetjem in opra¬
vilom, ki se ne razločujejo bistveno med sabo.

Kako pa ve komisijski ud, kateri davčni postavek naj
bi predlagal, oziroma za katerega naj bi glasoval? Kako se
pa to naj sodi, koliko nese vsaka obrt, vsako podjetje ?
Vsak ud dobi pri seji tabelo. V tej tabeli so posamezni
davčni postavki; najnižji davčni postavek je 3 krone, potem

4 krone, 5, 6, 8, 10 kron in tako naprej.

Koliko pa vsako podjetje nese, ali donosnost  obrti,
kakor se izraža postava, presoja pridobninska komisija po
gotovih znakih, in sicer na pr. pri mizarjih, krojačih po številu
pomočnikov, pri kramaricah, koliko katera na dan skupi, torej

74

po dnevnem skupilu, pri gostilničarjih, koliko da stoči; poleg
tega se seveda ozira na lego dotične obrti in na druge znane
razmere. Crevljarju sredi mesta, ki dela z 10 pomočniki in
z glavnico (kapitalom\ njegova obrt gotovo več nese, kakor
črevljarju na deželi, ki dela brez pomočnikov in brez glav¬
nice. O tej stvari so seveda še natančnejše določbe, toda
te prepustimo predsednikom priredbenih komisij, da jih po
domače raztolmačijo komisijskim udom. Vam zadostuje, da
vidite, na kaj se mora ozirati pridobninska komisija pri od¬
meri davka, in da vidite, kako važne so torej volitve v pri-
dobninsko komisijo.

Rekli smo, da se komisija ozira na posamezne znake obrti
ali podjetja. Kje pa zve komisija znake moje obrti, kako vč,
koliko imam pomočnikov, ali koliko sem skupil na dan?

Postava določa, da mora vsak davčni zavezanec zastran
odmere davka podati pred začetkom priredbene
dobe  pri davčnem oblastvu prve stopinje, t. j. pri davčni
administraciji ali pri okrajnem glavarstvu, lakozvano pr i do le¬
ninsko izjavo.  Kdaj in v katerem času pa moraš oddati
pridobninsko izjavo? To določi in javno razglasi finančno
ravnateljstvo. Za priredbeno dobo 1900/1901 ste že vložili
izjavo, za priredbeno dobo 1902/1903 bodete oddali izjavo
pred začetkom priredbene dobe, in to v roku, katerega bo
določilo finančno ravnateljstvo. Kakšna pa je pridobninska
izjava, ali kaj mora obsegati ?

Pridobninska izjava mora obsegati:

n)  vrsto poslovanja ali obrta, katerega vsakdo ravno
izvršuje, na pr. branjarija, točenje žganja, prodaja tobaka,
mesarija itd.

b)  kraj, kjer se podjetje opravlja, na pr. v Ljubljani,
Breg hiš. štev. 1., v Višnji gori, na Vrhniki itd.

c)  kakšni so prostori, v katerih se obrt izvršuje, in
koliko bi ti prostori bili vredni, če bi jih vzel v najem, ali
pa dal v najem. Izjava mora obsegati, kakor pravi postava,
kakovost in najemno vrednost obratnih prostorov; na pr.
soba za prodajalnico 200 kron najemne vrednosti;

d)  število in vrsto pomagačev, na pr. tri pomočnike in
jednega učenca;

e)  vrsto in vrednost napravne glavnice, na pr. 200 kron
v gotovini in vrednost strojev 200 kron;

f)  vrsto in vrednost glavnice za obrt, na pr. pri kaki
veliki tovarni zaloga v surovem blagu 10.000 kron, v goto¬
vem blagu 8000 kron, v gotovini 20.000 kron;

75

g)  število in kakovost vseh, posebno pa tistih sredstev,
katera se rabijo pri obrtu, na pr. stroji, konji, vozovi;

h)  za posebne obrti, katere bodemo pa še pozneje
omenili, poleg tega tudi gotove posebne dejanske okolnosti,
ki so bistveni znaki za obseg dotične obrti; na pr. pri go¬
stilniškem obrtu je bistven znak za to, če je dobra ali slaba
gostilnica, koliko hektolitrov se iztoči vina, žganja, piva; za
mesarski obrt je bistveno, koliko se zakolje živine.

Ni mi treba dalje omenjati, da je vsakega davčnega
zavezanca dolžnost , v  izjavo oddati po resnici in po najboljši
vednosti in vesti. Ce povem vedoma z namenom, zato da
se odtegnem zakonitemu davku, v izjavi kaj neresničnega,
ali če kaj zamolčim, sem kazniv, in proti meni bi začela davčna
oblast kazensko postopati, in primoran bi bil, poleg davka
plačati še kazen.

Za katero dobo mora pa izjava vse gornje točke ob¬
segati? — Za jedno leto, toda ne za koledarsko leto, temveč za
dobo jednega leta od 1. malega srpana do 30. rožnika pred
priredbeno dobo. Za priredbeno dobo 1902/1903 bo obsegala
izjava leto od 1. malega srpana 1900 do 30. rožnika 1901.

Kje se odda pridobninska izjava? Ta izjava se odda pri
davčnem oblastvu prve stopinje, t j. pri davčni administraciji,
ali pa pri okrajnem glavarstvu. Odda se pa pismeno ali
ustmeno, t. j. izjavo, katero mi dopošlje davčna oblast, od-
pošljem izpolnjeno po pošti na okrajno glavarstvo, ali če
se ne spoznam, grem sam k okrajnemu glavarstvu ter dam
izjavo na zapisnik. Svetoval bi pač vsakateremu, da naj iz-
avo spiše sam doma, ker tako si prihrani pot in uradnikom
ne krati časa. Toda porečete, saj bi jo rad napravil, ko bi
jo le znal, pa v teh novotarijah se ne spoznam. Pa le po¬
gum! Kakšna pa je izjava? Vzemimo vsaj jeden ali dva
vzgleda, na pr. mesarski in gostilničarski obrti

Obrazec F.

Izjava za odmero občne pridobnine.

za obrat  \  J. mesarije
(izvrševanje) / 2. gostilnice

ali opravila)

f 1. Škofji Loki
v  | 2 Litiji

Številka dosedanjega pridobninskega \  I četrti razred,  štev. 30fJ
lista (razred, številka) /2. tretji razred, štev. 180

76

Začetek obrata, oziroma otvoritve \  1. 188 0.
novega obratovališča /2. 1895

Povedba, ali se ima opraviti s
preselitvijo ali prevzetbo opravila

1 .

2 .

prevzela sem mesarijo
]• a j n e m m o ž u
gostilno sem prevzel

Vsaka neresnična ali nepopolna povedba, katera bi utegnila povzročiti predpis
nižjega kakor zakonitega davka, ali onemogočiti predpis pristoječega davka, se kaznuje
po kazenskih določilih §§ 239. in 241.

I. Splošne povedbe.

1.) Ime (krstno) in priimek davku zavezane
stranke (oznamenilo tvrdke). Ako oddaje izjavo
pooblaščenec, se mora pooblaščenec imenovati po¬
sebej ter priložiti kolka prosto pooblastilo.

Neža Boštjan
Jože N a d r a h

2 ) Stanovališče slranke.

I  1. Š k o f j a Loka, štev. 60.
1 2. Litija, štev. 40.

3. Sedež družbe. (Ta točka je izpolniti samo pri družbah.)

4. Ime in stanovališče družabnikov. (Ta točka je izpolnili samo
j■!**! družbah.)

5.) Navedba obitnopravne ali drugačne pravice
do obrata. (Koncesija, obrtni list, licencija, dopustilni
dekret itd.)

1. obrtni list

2. koncesija

6.) Vrsta obrta
ali opravila.

1. koljem teleta in prašiče, večinoma

pa kupujem zaklano živino.

2. P r o d a j a m dolenjsko in štajersko vino

7.) StojaliSče ali obratni kraj in pa | , Škofja Loka, Štev.  60.
obratovališča istega obrta v istem prired- > . ..

benem okraju (okraj, ulica, hišna štev.) I Litija, štev. 40.

8.  ) Povedba, ali je mimo obratovališč, navedenih pod točko 7., |

še kaj drugih obratovališč istega obrata zunaj priredbenega okraja; • •
povedba, katero obratovališče je glavna naselba. |

9.  ) Število in kakovost) 1. v svoji hiši z jed no prodajalno

obratnih prostorov in znesek I sobo, najemna vrednost  120 kron.
najemnine, ki jo je plačevati [ 2. tri sobe; najemnine plačujem
zanje, ali najemne vrednosti. 1 400 kron  na  leto.

10.  ) Povedba, ali služi obrt ali opravilo
samo krajni potrebščini ali ne; zlasti je na¬
vesti, ali je kaj izvažanja (ekspoita) ali dru¬
gačnega prometa z vnanjimi deželami.

11.  ) Cas opravilnega obrala, ali se ta vrši vse leto i j YSe  i e t G
ali samo ob določenih letnih časih, ali nepretrgoma ali !

v določenih dobah (tedenski, mesečno). I ' se  ' e *°-

| 1. k rajni potrebščini.
| 2. krajni potrebščini.

77

12.) Pri zakupih navedba datuma zakupne pogodbe, znesek i
zakupnine in kake postranske davščine, oznamenilo zakupodajalca. /

13.) Ime prednika v opravilu. } ^ Prince Ko

vač.

14. ) Povedba. ali in kako dela v obratu davčni \ 1.  delam sama.

zavezanec sam, pri družbah pa družabniki. /2. delam sam.

15. ) Vrsta in število uradnikov, poma- ] 2. žena pomaga, poleg

gačev itd. s posebnim oznamenilom dru- !> tega imam še nat.a-
žinskih udov med njimi. j kari  c o.

16. ) Kakovost in število obratnih sredstev (motorjev, delavnih |
strojev, delavnih priprav); zlasti vrsta in število vprežnih in to- I
vornih živalij, pii mehaničnem obratu število konjskih sil vodne j
sile. parne sile ali drugačne motorne sile (potem vrsta in obseg, '
njih rabe).

. A  . , * | 1. 40 kron v potrebnem orodju

17. ) Vrsta m vrednost na- I (tehtnice, sekire).

pravne glavnice. | 2. 3 00 kron.

18. ) Vrsta in vrednost obratne l 1. 2 00 kron.

•/.

/

glavnice.


4000 kron v kreditu.

19. ) Oznamenilo drugačnih, ne že pri točki 8. navedenih,
posebej obdačenih opravil ali podjeteb iste stranke ali njenega za¬
konskega družeta; povedba obratnih krajev in katastrskih številk.

II. Posebne povedbe.

20. ) Morda potrebne natančnejše povedbe k točki 6. \

o vrsti opravilnega obrata. \ 1

J

21.) Povedbe o posebnih
dejanskih okolnostih, katere
se oznamenjajo kot bistveni (
znaki obratnega obsega. ] ^

po zimi zakoljem 2 prašiča na
teden, po letu kupim 5 zakla¬
nih telet na teden, po 40 kg
težkih, in jih prodam,
iztočim na leto 190 hi  vina.

22. ) Kake povedbe stranke, na katerih podstavi ona \

misli, da sme zahtevati prostost od občne pridobnine. f

23. ) Drugačne po stranki storjene povedbe in opomnje.

/*

izjavljam, sem

S tem -T-T- -r--* da

izjavljamo, smo

storil

spredaj stoječe povedbe P°

vednosti in vesti.

najboljši

Š k o f j a Loka  j cJne  j q  ve ijk e g a  srpana 1901.
Litija /

Podpis

)

\

Neža Boštjan.
Jože Nad rab.

78

Omenili smo že prej, da se pri nekaterih, toda ne pri
vseh obrtih morajo v  v izjavi navesti tudi bistveni znaki (glej
izjavo točka 21.). Ce jih nisi navedel, bo to zahtevala davčna
oblast pozneje od tebe. Vseli obrtov, pri katerih se naj to
navede, ne bomo vzeli; našteti hočemo le iste, kateri so pri
nas navadnejši. Pod točko 21. se mora pri gostilničarskem
obrtu navesti množina iztočene  pijače, in to posebej za
vino, pivo, žganje; pri tobačnih trafikantih skupni dohodki,
pri mesarjih vrsta in množina zaklane živine, in sicer je
treba navesti posebej število pitanih volov, telet, prašičev in
druga goveda; pri mlinih število in vrsto kamenov, mno¬
žina zmletega žita; pri trgovcih z mešanim blagom, pri
branjevcih, kramarjih, trgovcih z živežem višina dohodkov
na dan ali na teden; pri vinotržcih vrsta in množina speča-
nega blaga in skupne dohodke; pri žagah število bran,
okrožnih žag, strojev za skodlje in množina razrezanih trkljev.

No izjave smo hvala Bogu oddali; kaj bo s temi storila
davčna oblast? Davčna oblast jih odda predsedniku pridob-
ninske komisije, in predsednika dolžnost je, da vse potrebno
ukrene, pozveduje in tako izjave pripravi za p.idobninsko ko¬
misijo. Predsednik in od njega pooblaščeni uradniki imajo
torej tudi pravico zahtevati od vsakega davčnega zavezanca
vsa potrebna pojasnila. Ce so kakšni pomisleki zoper na¬
tančnost in resničnost izjave, se tisti tudi naznanijo, in dolžnost
vsakega davčnega zavezanca je, odgovoriti in jih pojasniti.
Ravno tako imajo pravico, na izjave zaslišavati zvedence,
kakor tudi druge osebe, katerim so razmere posameznih
davkoplačevalcev natanko znane; Če je zastran prave davčne
odmere potrebno, se smejo ogledati tudi obrtne naprave in
zaloge. Pravice pa nimajo, pogledati v obrtne knjige; to se
le sme, če se jim dovoli; ravno tako ni nobeden dolžan,
razodeti svojih kupčijskih tajnostij. Tako na pri. gostilničar
ni zavezan povedati, kje je vino kupil, in po Čem ga je plačal.
Pri pozvedbah se sme predsednik po svojem preudarku obr¬
niti tudi na druge politične in finančne oblasti, na sodnije in
na županstva, in dotične obiasti so nato dolžne, da odgovorč.
Tako se lahko obrne do županstva v Litiji, da zvč, koliko je
mesar J. zaklal živine, ali na sodnijo, da zve vsebino pogodbe.

Ko so vse pozvedbe dokončane, sklice predsednik pri-
dobninsko komisijo, in ta razdeli nato, kakor smo že videli,
med pripadnike davčne družbe družbeni prispevek.

Kaj pa je v tem slučaju, če kdo sploh pridobninske
izjave ni odposlal? Ce davčni zavezanec izjave ni oddal v

79

pravem času, ga davčna oblast opomni, da naj tekom 8 dnij
tem gotoveje vloži izjavo, ker drugače bi se mu naložila
kazen toliko in toliko kron. In če navzlic temu davkopla¬
čevalec ne vloži izjave, se mu naloži zažugana globa, in ob
jednem se mu določi zopet čas, v katerem mora izjavo oddati.
Torej izjava, drugače kazen! Najpametnejše je pač, da se v
pravem času odda izjava; enkrat mora biti, čim prej, tem
bolje, in človek si prihrani dosti sitnosti. No pa če je kdo
imel nesrečo, da je pozabil na izjavo in se mu je radi tega
naložila globa, naj napravi nekolkovano  prošnjo*) do
davčne oblasti, da mu pregleda kazen.

Kaj pa, če bi sploh nobene izjave ne vložil? No, ne
boj se, Jaka, da bi pridobninska komisija čakala na tvojo
milost — davek se ti bo vsekako odmeril, in to na podlagi
sredstev, katere ima komisija ravno pri rokah.

Sedaj vemo, kako in na podlagi katerih sredstev pri¬
dobninska komisija pripadnikom davčnih družeb razdeli druž¬
beni prispevek. Za vsakega davčnega zavezanca določi ko¬
misija po tabeli gotov davčni postavek, kaj ne? — Je li to
pa že davek? — Ne, to še ni znesek, katerega bo moral
posameznik plačati koc občno pridobnino.

Svota vseh davčnih postavkov, kakor jih je pridobnin¬
ska komisija določila, je namreč lahko večja ali pa manjša,
kakor je ravno družbeni prispevek. Na pr. družbeni prispe¬
vek za davčno družbo tretjega razreda v radovljiškem okraju
za priredbeno dobo 1900/1901 je 2560 kron; svota vseh
davčnih postavkov pa znaša 2800 kron, torej je v tem slu¬
čaju komisija za 240  kron preveč naložila pripadnikom davčne
družbe. Taki razločki ali diference so neizogibni. Kaj je
treba storiti? Ta razloček se mora nato znižati pri vseh
pripadnikih davčne družbe za toliko odstotkov, da se na¬
zadnje dobi svota 2560 kron, katero naj ravno na davku
vplačajo pripadniki davčne družbe tretjega razreda, le raz¬
delitve družbenih prispevkov na posamezne davkoplačevalce
pa ne preskrbi več pridobninska komisija, temveč davčna
oblast  (v našem slučaju torej okrajno glavarstvo v Radovljici),

*) Slavno c kr. okrajno glavarstvo!

Z razsodilom od 20. kimavca 19 . . sc mi je naložila kazen 20 kron
radi tega, ker nisem vložil izjave. To kazen mi je jako težko plačati;
v slabih gmotnih razmerah sem in skrbeti imam za obilo družino.
Prosim, da se mi kazen milostnim potom pregleda.

Ob jednem pošljem v prigibu zahtevano izjavo.

V Kranjski gori, dne . . . Jože Miklavec.

80

in sicer ne za vsaki dve leti enkrat, temveč za vsako leto.
To je samo ob sebi umevno; saj ni izključeno, da v teku
jednega leta več davčnih zavezancev umre, ali svojo obrt
opusti, ali se preseli v druge kraje. Družbeni prispevek je
sicer ravno isti, a razdeliti se ima med manjše število davč¬
nih družbenikov. Odstotek bode v tem slučaju večji kakor
v prejšnjem letu, in plačal bodem tudi večji znesek občne
pridobnine.

Predno se pa ta razdelitev vrši, je treba, da še pri¬
spevna  (kontingentna) komisija svoje delo izvrši. Kaj pa
je to, prispevna komisija, in kakšno delo ima? Dobro smo
si zapomnili, da je postavno določeno, koliko ima občna
pridobnina na leto nesti državi. Za priredbeno dobo 1898
in 1899 je bila glavna pridobninska svota 17,732.000 gld., za
priredbeno dobo 1900/1901 je določena svota 17,759.416 gld.
ali 35,518.832 kron, toliko in ne vinarja več.

Zgoraj smo videli, kako pridobninske komisije v vsaki
deželi razdele med pripadnike davčnih družeb družbene pri¬
spevke. Ce vzamemo svoto vseh  prispevkov vseh  davčnih
družeb v vseh  deželah, ki so zastopane v državnem zboru,
najdemo zopet, da je svota razdeljenih prispevkov večja ali
pa manjša, kakor pridobninska glavna svota. Za prired¬
beno dobo 1900/1901 vse komisije v Avstriji vendar niso
mogle ravne svote 35,518.832 kron razdeliti; razdelili so več
ali pa manj. To je neizogibno. Ta razloček ali diferenco
med družbenimi prispevki in postavno določeno pridobninsko
glavno svoto ima poravnati posebna državna komisija, tako-
zvana prispevna  (kontingentna) komisija na Dunaju. Pri¬
spevna komisija obstoji poleg predsednika iz 26 udov. Pred¬
sednik je finančni minister ali od njega imenovani namestnik.
Polovico komisijskih udov imenuje finančno ministerstvo,
drugo polovico pa izberd prihodninske deželne komisije tako,
da spada po en izvoljen ud na Dolenje Avstrijsko, na Gorenje
Avstrijsko i n Solnograško, na Tirolsko i n Predareljsko, na
Štajersko, na Koroško, na Kranjsko, na Trst, Goriško in
Istro, na Dalmacijo, na CeŠko, na Moravsko, na Slezijo, na
Galicijo in na Bukovino. Ta komisija ima nalogo na to paziti,
da je davek jednakomerno razdeljen na davkoplačevalce, in
če vidi, da je katera davčna družba črez svojo moč preob-
dačena, ima pravico, davčni prispevek za isto znižati; uvidi
pa komisija, da je katera davčna družba v Avstriji premalo
obdačena, ima pa tudi pravico, zvišati prispevek. Kakor
vidimo, ima prispevna komisija zeld važne pravice.

81

Pridobninska komisija, kakor tudi prispevna komisija
sta svojo nalogo izvršili, in davčna oblast je občno pridob-
nino porazdelila na zavezance ali davkoplačevalce. Tudi
davek se je že predpisal, in sicer, kar je pravilno, v tisti
davčni občini, kjer leži podjetje ali obrt

Kako bodete pa zvedeli, koliko imate plačati davka?
— Davčna oblast prve stopinje dostavi vsakemu plačilni nalog.
V tem naznani letni znesek pridobnine, in sicer izkaže lo¬
čeno davčni postavek, kakor ga je komisija določila, in
potem poleg tega še odstotek, za katerega se je davčni po¬
stavek po davčni oblasti povišal ali znižal, da se doseže
družbeni prispevek. Zapomnimo si pri tej priliki, da se ta
odstotek imenuje porazdelbeni pribitek ali poraz-
delbeni odbitek.  — V plačilnem naloga se davčni za¬
vezanec tudi pouči, kdaj in kje se ima pritožiti, če ni zado¬
voljen z odmerjenim davkom. No v katerem času in kje se
pritoži, ali kje se vloži priziv? — Priziv*) se vloži tekom
30 dnij, računajoč od dneva po vročitvi plačilnega naloga, in
sicer pri davčni .oblasti prve stopinje, torej pri davčni admini¬
straciji ali pri okrajnem glavarstvu, nikdar in nikoli ne pri
finančnem ravnateljstvu. Če se priziv (rekurz) vloži pri drugi
instanci, ga ta kratkim potem pošlje nazaj tistemu, ki ga je
vložil.

Davkoplačevalec se lahko pritoži proti temu, da je ob-
dačen, proti temu, da je po njegovem mnenju davčni postavek
previsok, proti temu, da se ni oprostil, ali proti temu, da se
mu ni v pravem okraju predpisal davek, ali proti obravnavi
sploh; pritoži se pa lahko tudi proti temu, da se davčni
znesek ni pravilno preračunih

Ce se pritoži proti preračunu davčnega zneska, in ako
okrajno glavarstvo smatra priziv za popolnoma utemeljen,
tedaj ta oblast sama v svojem delokrogu popravi pomoto in
davčni znesek. Ako se pa prizivni zahtevi ne ugodi popol¬
noma, mora okrajno glavarstvo predložiti priziv s svojim
mnenjem finančnemu ravnateljstvu v odločitev.

V vseh drugih slučajih pa okrajno glavarstvo ne sme
rešiti prizivov v svojem delokrogu, temveč jih mora pred¬
ložiti z mnenjem pridobninske  komisije finančnemu
ravnateljstvu. Finančno ravnateljstvo pripravlja prizive za
deželno  pridobninsko komisijo, in ta deželna pridobninska
komisija razsoja vložene prizive v drugi instanci. Deželna
pridobninska komisija obstoji poleg predsednika iz gotovega

*) Prizivi
Večernice.

se morajo kolkovati s kolkom jcdne
53. zv.

krone.

M

82

števila udov in namestnikov. — Koroška, Kranjska, Trst,
Gorica in Istra imajo po 9 udov, Štajerska ima 14 udov.
Od teh jih imenuje finančni minister (poleg predsednika in
namestnika) 4, oziroma na Štajerskem 6, drugo polovico iz¬
voli dotični deželni zbor in po jednega izvoli vsaka trgovinska
zbornica.

V katerih obrokih se pa plačuje občna pri-
dobnina?  — Pridobnino je plačati za vsako četrtletje naprej,
in sicer dne 1. prosinca, L malega travna, 1. malega srpana
in 1. vinotoka vsakega leta. V določenih štirih obrokih moraš
pridobnino tudi tedaj plačati, če bi se bil proti odmeri pri¬
tožil, in če bi deželna pridobninska komisija še priziva ne
bila rešila, zakaj prizivi nimajo nobene odložne moči.

Kaj se zgodi, kadar se obrt odpove ali pa
trajno popolnoma ustavi? — Na prošnjo  davko¬
plačevalca se v obeh slučajih pridobnina odpiše, in sicer od
prvega plačilnega obroka, ki pride po Času, ko je obrt de¬
janski ustavil ali odpovedal. Vzemimo primero! Nekdo je obrt
20. rožnika 1900 ustavil. Davek se mu bo za ta obrt od 1. mal.
srpana 1900 naprej odpisal, toda le pod sledečimi pogoji:

1. )mora pravočasno, t. j. v štirih tednih  po dnevu, ko je obrt
odpovedal, oziroma popolnoma ustavil, ta dogodek naznaniti
davčni oblasti (davčni administraciji ali okrajnemu glavarstvu);

2. ) ob jednem mora prositi za izbris pridobnine.

V navedenem slučaju je davkoplačevalec opustitev obrti
še pravočasno naznanil, če jo je najpozneje do 18. malega
srpana 1900 zglasil pri davčni oblasti. Pridobnina se mu
izbriše s 1. malim srpanom 1900. Kaj pa, če bi jo bil po
preteku štirih tednov, v navedeni primeri torej recimo Šele
19. malega srpana 1900 naznanil? To ima toliko vpliva, da
mora dotičnik, ki postavno določeni čas štirih tednov za¬
mudi, davek še do 1. vinotoka 1900 plačati, in ne pomaga
mu nobena prošnja nič, da bi se davek ustavil že s 1. malim
srpanom 1900. Torej naznanite opustitev obrti pravočasno,
drugače je le vaša škoda!

O prošnjah za izbris pridobnine odločuje davčna oblast
prve stopinje (davčna administracija in okrajno glavarstvo).
Zoper odločbo davčne oblasti se sme vložiti priziv na finančno
ravnateljstvo.

Poglejmo še, kaj postava določuje, če se obrtnik pre¬
seli v drugi priredbeni okraj in tam svojo obrt nadaljuje, in
kaj velja, če prevzame kdo že obstoječo obrtnijo ali podjetje
od drugega?

83

Kadar se davčni zavezanec preseli v drugi okraj, tedaj
plača v kraju svoje nove naselbe pridobnino od obrti še le
od prihodnjega četrtletja, če dokaže, da je 1.) obrt v kraju,
kjer je prej prebival, ustavil, in sicer to najpozneje dne, ko
je začel s podjetjem v novem kraju, in 2.) da je plačal pri¬
dobnino v kraju prejšnje naselbe. Ako se torej krojač iz
Črnomlja dne 20. velikega travna 1901 preseli v Ljubljano
in tukaj nadaljuje svojo obrt, bode v Ljubljani pridobnino
od krojaštva še le od 1. malega srpana 1901 plačeval, če do¬
kaže, da je najpozneje dne 20. velikega travna 1901 prenehal
s svojim obrtom v Črnomlju, in da je pridobnino za drugo
četrtletje (od l.mal. travna — 1. mal. srpana) plačal v Črnomlju.
Seveda mora o pravem času, t. j. v štirih tednih
opustite v v obrti naznaniti pri okrajnem glavar¬
stvu v Črnomlju — v Ljubljani pa pri davčni
administraciji takoj naznaniti novo obrt (ustmeno
ali pismeno).  Ako pa naš krojač opusti to svojo dolžnost,
se mu pripeti, da bo v Črnomlju in v Ljubljani plačeval
davek.

Kar se pa tiče obrti, katera pride med davčnim četrt¬
letjem na kako drugo osebo, določa postava, da je pridob-
nina predpisati prevzemniku še le od prvega prihodnjega pla¬
čilnega obroka. Seveda mora tisti, ki obrt prevzame,
to na znanje dati pri davčni oblasti, tisti pa, ki
je obrt oddal, mora tekom štirih tednov oddajo
obrta naznaniti, drugače  se proti prvemu uvede ka¬
zensko postopanje, in zadnji po nepotrebnem davek plačuje
od obrti, ki jo je že oddal. Zapomnite si pa še, kar je
jako važno, če oddajalec izjavo, katero mora
prevzemnik oddati, s prevzemnikom vred pod¬
piše, da to nado mest uje naznanitev opustitve,
in oddajalec obrti ni dolžan, še posebej nazna¬
niti o d daj o obrti.

No davek se ti je pripisal, proti plačilnemu nalogu se
nisi pritožil in pripravljen si tudi, pridobnino plačati, ker obrt
ti ne gre prav slabo. — Vzemimo pa, da ti na enkrat vsled
velike konkurence, ali pa mogoče radi tega, da nisi svojim
odjemalcem dobro in prijazno postregel, ne gre več tako,
kakor prej: obrt gre rakovo pot. Nimaš li pravice, cla ti
davčna oblast na davku kaj odpiše? — Pravico že imaš, da
prosiš, a prošnja ne bo pomagala Postava namreč določuje,
da izpremembe v obrtnih razmerah, ki nastanejo med pri-
redbeno dobo,  praviloma ne dajo nobene pravice za no-

6 *

84

beno premembo v davčnem postavku, katerega ti je odločila
priredbena komisija. Na žalostne razmere se bode ozirala
priredbena komisija še le za prihodnjo priredbeno dobo. —
Vendar pa bi bila velika krivica, če bi se ne oziralo tudi na
izvenredne okolnosti, katere se še prevečkrat pripetč v vsak¬
danjem življenju. Za take slučaje, ko obrt trpi vsled smrti ali
bolezni obrtnikove, vsled požara, povodnji ali drugih izven-
rednih okolnostij, pravi postava, da finančno ravnatelj¬
stvo  sme  (primorano torej ni) odpustiti deloma, ali če je
bila obrt vsled navedenih bistvenih motežev ustavljena skoz
celo četrtletje, popolnoma jednega ali več četrtletnih obrokov
občne pridobnine. Prošnje, če jo vložiš, ni treba kolkovati.
Zoper odločbo finančnega ravnateljstva se sme vložiti priziv
na finančno ministerstvo, in sicer se vloži priziv pri finančnem
ravnateljstvu.

Predno preidemo še k drugim novim davkom, poglejmo še
podjetja ali opravila, ki se pričnd med priredbeno dobo, in o ka¬
terih priredbena komisija še ni mogla izreči svojega mnenja.

Kakor se mora vsaka odpoved ali ustavitev obrti na¬
znaniti, tako je tudi dolžnost vsakega, ki prične davku pod¬
vrženo podjetje, da to prej, ali pa vsaj ob jednem s pričetkom
obrti naznani pri davčnem oblastvu prve stopinje (pri davčni
administraciji ali pri okrajnem glavarstvu).

Te dolžnosti pa nisi izpolnil, če obrt po obrtnih pred¬
pisih le pri obrtnem  oblastvu naznaniš; vendar pa zado¬
stuje, da oddaš kolka prost prepis  zglasila, ki si ga
poslal obrtnemu oblastvu, o pravem času pri davčnem oblastvu.

Pri podjetjih, ki na novo nastanejo, odmeri davek davčna
oblast. Tudi v tem slučaju pošlje davčna oblast novemu
davkoplačevalcu plačilni nalog, zoper katerega se smeš pri¬
tožiti tekom 30 dnij pri davčni oblasti prve stopinje. Pri
prihodnji priredbeni dobi se novi davkoplačevalec uvrsti po
znesku davka, katerega je plačal, v gotov razred davčne
družbe, in sedaj ima opraviti z njim tudi pridobninska komisija.

Toliko o občni pridobnini.

0 osebni dohodnini.

Poleg občne pridobnine imamo še drug davek, katerega
si hočemo od blizu pogledati. Dobili ste že — sevčda ne
vsi — plačilni nalog za osebno dohodnino, rentačili ste tudi
že skoro gotovo, ker se je po vašem mnenju od vaših do¬
hodkov predpisalo toliko osebne dohodnine 1 Zakaj pa vsi

85

ne dobe plačilnega naloga za osebno dohodnino, mislite si;
tudi mi bi bili rajši osebne dohodnine prosti.

Kdo jo mora sploh plačevati?  — Vsak, kateri
ima na leto več kakor 1200 kron čistega dohodka. Kdor
torej nima 1200 kron dohodkov na leto, je osebne dohod¬
nine prost.

Kaj in kateri so pa dohodki, od katerih naj plačujem
osebno dohodnino? Prav po domače rečeno, dohodki, ki
so osebni dohodnini podvrženi, so vsi tisti, katere dobivamo
iz zemljišča, poslopij, podjetij, od službe, glavnice (kapitala)
itd., odštevši od teh vse stroške, katere moramo izdati, da
dobimo zgornje dohodke. To, kar nam ostane za živež,
stanovanje, in če smo varčni, kar denemo v hranilnico, je
osebni dohodnini podvrženi dohodek. O tem bomo sicer
še pozneje natančneje govorili, vendar tudi lahko že tukaj
omenimo, da se od dohodkov torej ne smejo odšteti stroški
za stanovanje, obleko in hrano, in ne to, kar se je na dol¬
govih odplačalo.

Obrtnik ali trgovec si ne sme za trud, katerega ima v
prodajalnici, ničesar od dohodkov odračuniti; ravno tako si
ne sme zaračuniti nobenih obrestij od glavnice, katero ima
naloženo v svojem podjetju. K dohodkom se prišteva vred¬
nost stanovanja v lastni hiši ali sploh prostega stanovanja itd.

Kako pa zve davčna oblast, koliko dohodkov imaš na
leto? Davčna oblast (davčna administracija ali okrajno gla¬
varstvo) napravi seznam ali izkaz vseh tistih oseb, o katerih
se domneva ali misli, da imajo toliko dohodkov, da so osebni
dohodnini podvrženi. Davčna oblast se pri tem delu poslu¬
žuje zaupnih mož. Drugo sredstvo je nadalje, da morajo
posestniki hiš, v katerih se stanuje, predložiti davčnemu ob-
lastvu v gotovem času izkaz vseh oseb, ki stanujejo v
hiši. Tretje sredstvo je, da mora vsak, kateri izplačuje na¬
stavljenim osebam, služabnikom, uradnikom, poslom itd. na
leto prejemkov ali plače več ko 1200 kron, oddati pri davč¬
nem oblastvu v gotovem času naznanilo dotičnih oseb. V
tem naznanilu se morajo povedati imena, stanovanje, posel,
višina in vrsta v prejšnjem letu izplačanih prejemkov. Glavno
sredstvo je pa napoved davčnega zavezanca. Vsa navedena
sredstva pa še ne izključujejo, da se vendar še kdo izmuzne
osebni dohodnini, dasi ima več ko 1200 kron dohodkovna
leto. Če pride davčna oblast temu na sled, je posledica ob¬
čutljiva denarna kazen radi davčne zatajbe.

Napoved.  Vsak, kateri je imel več ko 2000 kron

86

*

dohodkov, mora  vložiti napoved za priredbo osebne do¬
hodnine. Davčnemu zavezancu, ki je imel sicer manj kakor
2000 kron, toda več ko 1200 kron dohodkov, ni sicer treba
vložiti napovedi, vendar bi svetoval tudi temu, da vloži na¬
poved, ker to ie v njegovo korist*)

Kdaj in kje naj se odda napoved ?

Vsako leto  (torej ne na vsaki dve leti, kakor pri
občni pridobnini) se mora  tekom meseca prosinca vložiti
napoved, in najpametnejše je, da se to stori prej ko mogoče
in ne odlaša na zadnji dan. Kdor ne vloži o pravem času,
tega opozorijo, da tekom 8 dnij svojo dolžnost stori, drugače
bo kaznovan**) Torej vložite o pravem času svojo napoved
— drugače imate le sitnosti in pota. Napoved se vloži pri
davčni oblasti prve stopinje, torej po glavnih mestih pri davčni
administraciji, drugod pa pri okrajnih glavarstvih.

Napoved se vloži ali pismeno ali ustmeno. Pismeno,
to se pravi, tiskovino, katero ste dobili zastonj pri davčni
administraciji ali okrajnem glavarstvu, izpolnite in pošljite
po pošti na to oblast. Napoved oddaste pa lahko tudi ust¬
meno, t. j. na zapisnik pri davčni oblasti prve stopinje.

Za katero dobo naj se dohodki napovedd?

Tukaj moramo razločevati med stalnimi in premenlji-
vimi dohodki. Kar se tiče stalnih dohodkov, pridejo za
osebno dohodnino v poštev samo dohodki, katere ste imeli
v preteklem letu pred davčnim letom. Za davčno  leto 1900.
ste napovedali stalne dohodke, ki ste jih imeli v letu 1899.
Stalni dohodki so: plačana najemnina  od hiš, zakupnina
od posestev. Ge ste dali na pr. svoje posestvo v letu 1900.
za 2000 kron v najem, torej napoveste v napovedi za 1901.
leto 2000 kron dohodkov iz zemljiške posesti, ne gledč na
to, kar ste dobili v prejšnjih letih na zakupnini.

Vse kaj drugega je pri premenljivih dohodkih. Kar se
namreč slednjih dohodkov tiče, napoveste tiste, katere ste
imeli poprečno  v zadnjih treh letih pred davčnim letom.
Za davčno leto 1901. bi napovedali dohodke iz zemljiške
posesti, katere ste imeli poprečno v letih 1898., 1899. in 1900.
Recimo, da je kmetovalcu leta 1898. naredila toča ali po¬
vodenj veliko škodo, in da je imel pri kmetiji 400 kron

*) Na zahtevo davčne oblasti mora pa vsak napoved vložiti,
če bi tudi 1200 kron dohodkov ne imel.

**) Če ste kaznovani na denarno kazen radi tega, ker na poziv
niste vložili napovedi, vložite takoj napoved in ob jednem prošnjo za
odpis kazni milostnim potem. Glej prošnjo pri občni pridobnini str. 79.

87

izgube, v letih 1899. in 1900. pa dobiček, in sicer leta 1899.
4000 kron in leta 1900. pa 2400 kron. Za leto 1901. bi naš
trdni  kmetovalec napovedal dohodke iz zemljiške posesti,
kakor sledi: 4000 + 2400— 400 = 6000 kron; tretji del torej
2000 kron. V zadnjih treh letih je imel poprečno 2000 kron
dohodkov in za davek torej ta znesek napovč, in ne, kakor
bi kdo napačno mislil, 2400 kron, t. j. dohodke iz leta 1900.

Poglejmo sedaj natančneje, kaj naj posamezni davko
plačevalci iz posameznih virov in vrst dohodkov med do¬
hodke štejejo, in kaj smejo uvrstiti med stroške in odračunati.

A.  Dohodki iz zemljiške posesti (premenljivi) se napo¬
vedo torej poprečno iz zadnjih treh let (glej vzorec B).

Med prejemke štejemo:

1. ) vse to, kar nese zemljištvo in gozdarstvo, lov in
ribarija na lastnem ali tujem zemljišču;

2. ) vse to, kar donašajo skladišča, dvorišča, vrti itd.;

3. ) vrednost stanovanja;

4. ) vrednost gospodarske zaloge koncem leta.

Od tega se smejo odbiti stroški, in sicer:

1. ) za vzdrževanje in obrabo gospodarskega poslopja
in živega, kakor tudi mrtvega inventarja (na pr. stroški za
gospodarska orodja, za podkovanje konj itd);

2. ) za zavarovanje gospodarskega poslopja in inventarja,
kakor tudi zalogi proti ognju, toči itd.

3. ) za kurjavo in razsvetljavo (svečavo) posameznih
prostorov gospodarskega poslopja (toda odbiti se ne smejo
stroški za kurjavo in svečavo v stanovanjih);

4. ) stroški za semena, krmo, gnojila in surovo blago
vsake vrste;

5. ) stroški za hlapce, dekle, za ženjice, kosce in vred¬
nost hrane za imenovane osebe; nadalje se sme odtegniti
tudi vrednost hrane za svoje domače ljudi, na pr. vrednost
hrane za sina ali hčer, toda to le pod pogojem,  da sin
ali hči resnično trajno  dela pri kmetiji;

6. ) vrednost gospodarske zaloge v začetku leta.

Stroški, ki so navedeni pod točkami 1. do 6., se od¬
štejejo od prejemkov, in svota, katera se tako dobi, se vpiše
kot dohodek na prvi strani napovedi. Kako, to zvemo po¬
zneje. Poleg navedenih stroškov se na drugi strani napovedi

še smejo odbiti nadslednji izdatki:

a)  zemljiški in hišni davek z vsemi dokladami, ne pa

osebnadohodnina;

b)  obresti za dolgove in rente, ki so vknjiženi na zem-

88

ljiški posesti, na poslopjih, za opravilne dolgove v obrtu in
za drugačne dolgove;

e)  trajajoča bremena, ki se naslanjajo na pogodbe,
pismene zaveze, odredbe, poslednje volje, na pr. užitek, ka¬
terega so si oče izgovorili;

d)  prispevki za bolniške blagajne, za zavarovalnice na
pr. za nezgode ali ostarelosti, za vdovske, sirotinske in po¬
kojninske blagajne, toda to le pod pogojem, če ste po za¬
konu ali pogodbi dolžni, pristopiti k zavarovalnici in plačevati
te prispevke;

e)  premije za zavarovanje življenja; vendar če je
davčni zavezanec sam zavarovan, ne sme več odbiti kakor
200 kron, in če bi morebiti resnično tudi več plačeval; za
slučaj, da so tudi žena in otroci zavarovani, se sme k več¬
jemu 400 kron odbiti.

Aa.  Dohodki iz zemljišč, katere si oddal v zakup:

Prejemki: 1.) zakupnina od zemljišča in za gospodarsko
poslopje, potem za pravico do lova ali ribarjenja;

2.) vse to, kar zakupnik posestniku daje v naravi, kakor
tudi morebitne koristi, katere ima posestnik še od posestva,
ki ga je dal v zakup.

Odbije se: 1.) kar se je zakupniku vsled slabe letine
odpustilo na zakupnini; 2.) obraba v zakup dane reči, in

3.) na drugi strani napovedi se odbijejo izdatki, navedeni
zgoraj pod točkami a  do e, toda to le pod pogojem, če
jih ne nosi in trpi zakupnik sam.

B.  Dohodki iz hišnega posestva. (Ti dohodki so stalni
— napovedo se torej dohodki preteklega leta pred davčnim
letom; glej vzorec C.)

Dohodki: 1.) Najemnina, katero je davkoplačevalec
resnično  prejel (toda brez najemninskega krajcarja);

2. ) najemnina od vrta, dvorišča, pohištvenima (za hišno
opravo);

3. ) vrednost lastnega stanovanja.

Od kosmatih dohodkov se odštejejo stroški:

1. ) resnični  stroški za ohranitev in popravo poslopja,
za vrt, za vodovod, plinovodne naprave (davkoplačevalec sme,
če ne more več stroškov izkazati, odšteti 10 odstotkov kosmate
najmarine [hišnega davka]);

2. ) primeren odstotek za obrabo poslopja, in sicer jedno
petino Čistega davka;

3. ) za razsvetljavo;

4. ) stroški za dimnikarja itd (vštevši tudi novoletna darila);

89

5. ) nagrada za hišnega oskrbnika (vštevši vrednost pro¬
stega stanovanja in novoletno darilo);

6. ) zavarovanje za poslopje.

Na drugi strani napovedi je ravno tako, kakor pri
zemljiškem posestvu (glej A  točke a  do e).

C.  Dohodki iz podjetij (na pr. pri obrtnikih, kupcih itd.).
Za osebno dohodnino se napovedd dohodki, katere je imel
davkoplačevalec poprečno  v zadnjih treh letih pred davč¬
nim letom. Glej vzorec D.

Dohodki:  1.) dohodki iz kupčijskih ali obrtnih opravil
in poslov;

2. ) dosežena cena za prodano blago ali prodane izdelke
(bodisi na upanje ali proti gotovini);

3. ) vrednost doma porabljenega blaga ali doma po¬
rabljenih izdelkov;

4. ) vrednost zalog na koncu preteklega leta.

Odbitki:  1.) stroški za vzdrževanje in popravo, kakor

tudi obrabo obrtnih poslopij, naprav, in za vzdrževanje in
dopolnitev živega in mrtvega inventarja; stroški, katere
je davkoplačevalec imel, da si je sezidal novo
poslopje za obrt ali kupčijo, ali pa, da sije  ob¬
stoječe poslopje razširil, se ne odbijejo od davkov.

2. ) najemnina za obrtne prostore,*)

3. ) zavarovalnini za obrtne prostore, naprave in zaloge;

4. ) kurjava in svečava za obrtne prostore;

5. ) nakupni (nabavni) stroški za surovino (neobdelano
blago) in blago, katero se sploh rabi v obrtu;

6. ) plače za uradnike, delavce, pomagače, pomočnike,
hlapce, sluge itd., vštevši hrano, nagrade (remuneracije), novo¬
letna darila, katera obrtnik ali trgovec plačuje za imenovane
uslužbence;

7. ) vrednost zaloge blaga začetkom davčnega leta.

Stroški, ki so navedeni pod točkami 1. do 7., se od¬
štejejo od dohodkov, in svota, katera se na tak način dobi,
se vpiše kot dohodek na prvi strani pod C  (glej napoved).
Na drugi strani napovedi se odbijejo stroški, kakor pii zem¬
ljiškem posestvu (glej A  točke a  do e).

Cc.  Dohodki pri odvetnikih, notarjih, zdravnikih, pisa¬
teljih itd.

*') Za poslopja ali posamezne prostore poslopja, katere porablja
lastnik  hiše v obrtne namene, se vrednost ne všteje v dohodke,
pa tudi ne v stroške.

90

Dohodki: 1.) dohodki iz odvetniške pisarne, notarijata;

2.) dobiček pri spekulativnih opravilih.

Stroški:  1.) najemnina, stroški za vzdrževanje pisarne,
stroški za ordinacijske sobe;

2.) plače za delavske- moči, stroški za nabavo potrebnih
knjig, orodja.

Na drugi strani napovedi, kakor pod A  točke a  do e.

I).  Službeni dohodki (plače; napovedo se dohodki
prejšnjega leta; glej vzorec E).

Dohodki:  1.) plače, osebne doklade, aktivitetne do¬
klade, nagrade (remuneracije), kakor tudi drugi naprej do¬
ločeni prejemki v denarju ali v blagu uradnikov in slug
države, javnih zavodov, zasebnih uradnikov in zasebnih slu¬
žabnikov vsake vrste;*)

2.) pri duhovnikih prispevki iz državnega zaklada, javnih

zakladov ali od občin;

3. ) pokojnine in preskrbnine vsake vrste;

4. ) kolegnina, preskusnina, takse, mezda od kosa ali
časa, provizija itd.;

5. ) dohodki iz ustanovljenih maš, štolnina in drugi darovi;

6. ) postranski dohodki (darila o božiču, o novem letu,
redni darovi pri vratarjih, hišnih oskrbnikih, pivnine pri na¬
takarjih).

Odbitki:  Resnični službeni izdatki. Na drugi strani
napovedi se navedejo stroški: 1.) plačarina z dokladami, 2.)
najemninski krajcar, 3.) službene takse, 4.) prinosi za bolniške
blagajne itd., 5.) premija za zavarovanje življenja, 6.) obresti
od zasebnih dolgov.

E.  Dohodki iz glavnice (navadno dohodki prejšnjega
leta); kakor na pr. obresti iz vrednostnih papirjev, od vseh
vknjiženih ali nevknjiženih posojil in terjatev, od kavcij, hra-
nilničnih vlog vsake vrste, zakupnina od obrti, dobitki v
loteriji  ali od izžrebanih srečk.

Odbitki,  na pr. stroški za vzdrževanje in obrabo in¬
ventarja, plačana rentnina, toda to le, če jo davkoplačevalec
sam plačuje (rentnina, katero hranilnica od vlog plačuje, se
ne sme odtegniti).

Na drugi strani napovedi slično, kakor pod A  točke
a  do e.

*) Dijete, popreČnine (pavšal), potni .stroški državnih uradnikov
so davka prosti. Ravno tako so davka proste izplačane dijete in
potni stroški državnih in deželnih poslancev, udov davčnih komisij,
porotnikov in zaslišanih prič.

*

91

Kateri stroški se ne smejo odbiti? — Videli smo, ka¬
tere dohodke mora napovedati, in katere stroške lahko od¬
bije zemljiški posestnik, hišni posestnik, obrtnik, odvetnik,
zdravnik, duhovnik, uradnik, služabnik, delavec in kapitalist.

Postava pa tudi določuje izdatke, kateri se ne
smejo odbiti od dohodkov.  Ti so sledeči:

1. ) Izdatki, kateri se porabijo za poboljšanje ali po-
množitev premoženja, za razširbo opravila (obrta ali kupčije),
za odplačilo dolgov in pa za poprave, katerih ni šteti samo za
stroške, ki jih terja dobro  gospodarstvo, in ki se zalagajo
iz obratnih prejemkov.

Ce torej obrtnik obrtno poslopje na novo sezida ali k
obstoječemu poslopju kaj prizida, se radi tega nastali stroški
ne smejo odbiti od dohodkov. Ako poleg obresti davko¬
plačevalec odplača kaj na dolgu, sme odbiti plačane obresti,
ne pa odplačanega dolga. Kar se izdatkov za zidanje poslopij,
za nabavo novega orodja tiče, se vendar ne sme iti tako daleč,
da bi se na pr. ne odbili stroški, katere je imel davkoplače¬
valec vsled tega, ker je namesto podrtega hleva napravil
nov hlev, ki je sicer določen za ravno toliko glav živine, pa
je bolje zidan, ali ker je namesto starega stroja kupil nov
stroj, ki je bistveno  jednake vrste in delovitosti, toda no¬
vejše sestave. V polni meri se pa ne bi smeli odbiti stroški
za napravo hleva za večje število glav, za stroj večje delo¬
vitosti.

2. ) Izgube, ki zadevajo samo imovinsko osnovo. Tako
na pr. ne smeš odbiti zneska, za katerega je zemljišče ali
hišno poslopje vsled povodnji manj vredno; ravno tako tudi
ne izgube dednih deležev, izgube pri opravi v stanovanju. —
Odbiti se pa smejo, kakor že vemo, obratne izgube, na pr.
če se pridelki ali blago pokvari; nadalje, če se pri obrtu
izgubi ali pokvari hišna oprava (na pr. pri gostilničarjih), iz¬
gube radi neizterljivosti terjatev pri odjemalcih blaga.

3. ) Obresti za lastno glavnico (kapital) davkoplačevalca,
ki je naložena v kakem podjetju. Kdor je torej vložil v svojo
obrt toliko in toliko svojega denarja, ne more nikakor še
obresti od naloženega lastnega kapitala odbiti od dohodkov.

4. ) Stroški za stanovanje in hrano (živež) davčnega za¬
vezanca, njegove družine in poslov, ki jih ima za osebno
postrežbo; ravno tako se ne sme odbiti denarna vrednost
domačih izdelkov in blaga, kar se ga porabi za domače na¬
mene. Kar davkoplačevalec plačuje za stanovanje, ne sme
odbiti od dohodkov; kar pridela ali izdela in doma porabi

92

za se in za družino, pri odbitkih ne pride v poštev. Odbitijpa
sme denarno vrednost hrane,  katero daje družinskim
udom, ki jih uporablja trajno pri kmetiji, v svo¬
jem obrtu, pri kupčiji.

5. ) Odbiti se ne smejo darila, darovi in podpore. Podpor
in daril, katere davkoplačevalec daje svojim starišem, sorod¬
nikom ali ubožcem, ne more odbiti. Odbiti pa sme darila
in sploh naklonila, če spadajo k obrtnim ali kupčijskim
izdatkom. Tako se smejo odtegniti darila delavcem, novo¬
letna darila pismonošem, ki prinašajo pošiljatve v prodajalnico.

6. ) Davkoplačevalec ne sme odtegniti osebne dohod¬
nine, katero je zase plačal.

Dohodki, kateri niso davku podvrženi.

Dohodki, katerih ni treba napovedati za osebno do¬
hodnino, so izvenredni  dohodki iz dedščin, iz zavarovanja
življenja, darila (dobitki iz žrebanja, loterije in dobički pri
igrah so pa davku podvrženi); nadalje dobički iz prodaje
zemljišča, poslopij, vrednostnih papirjev; vendar so pa davku
podvrženi dobički pri prodaji iz spekulacije.

Primere.  Davkoplačevalcu torej ni treba napovedati
dedščine po svojem bogatem stricu; ravno tako ni treba na¬
povedati zavarovalne svote, katero je na pr. dobil na slučaj
smrti zavarovane umrle soproge; darila ali podpore, katere
dobivajo stariši na stara leta od svojih hvaležnih in dobrih
otrok, so tudi proste davka. Osebni dohodnini ni podvržen
dobiček, katerega je davčni zavezanec naredil, ko je prodal
svojo hišo, pač pa je treba plačati davek onemu, ki je terno
ali pa žreb zadel. No v tem slučaju bo pa že vsak rad
plačal, kaj ne? Ravno tako mora davek plačati možiček,
ki le iz dobičkarije posestva kupuje in zopet prodaja; ljudje
take vrste naj pa le plačajo, saj so navadno itak sami sko¬
puhi ali oderuhi.

Nekatere določbe in postavne olajšave za

hišnega gospodarja.

Posamezne vrste dohodkov smo navedli, in sicer smo
vzeli dohodke iz zemljiškega posestva, iz poslopij, iz prido¬
bitnih podjetij, iz službenih prejemkov in iz glavnice. Vsak
torej, ki ima iz jedne ali več teh vrst dohodkov'skupaj
več ko 1200 kron na leto, je osebni dohodnini podvržen.
Dobro, si misliš; če je temu tako, izognil se bodem temu
davku. Oženjen sem in lahko se izgovorim, da imam jaz

93

samo 1100  kron, žena 900  kron in moj sin 600  kron dohodkov;
tako nima nobeden več ko 1200 kron dohodkov, in prosti
smo vsi davka. Toda, prijatelj, zmotil si se! Postava namreč
določuje, da se pri odmeri osebne dohodnine morajo prišteti
tudi dohodki posameznih družbinskih udov, če se ne do¬
kaže, da se dohodki družbinskih udov ne pri¬
spevajo k skupnemu gospodarstvu. V tem slu¬
čaju se morajo dotični dohodki obdačiti  posebej.

Katere osebe pa se prištevajo družbinskim udom, ka¬
terih dohodke mora hišni gospodar napovedati s svojimi do¬
hodki v napovedi? — Pripadnikom hišnega gospodarja se pri¬
števajo žena, od davkoplačevalca preskrbljeni stafiši, otroci
in vnuki z vštetimi pastorkami in rejenci, tasti in taščami
in pa zeti in snehami. K družinskim udom ne spadajo
bratje in sestre, strici in nečaki, tete, hlapci, dekle in druge
tuje osebe.

Nedoletni  otroc' in vnuki se prištevajo družinskim
udom tudi tedaj, če so zastran vzgoje, izobrazbe ali iz po¬
dobnih razlogov izročeni začasno kam zunaj hiše. Da hišni
gospodar za omenjene družinske ude skrbi, je smatrati tudi
tedaj, kadar so v njegovi očetovski oblasti ali dobivajo od
njega hrano.

Izjeme.  Če imajo nasprotno dorastli  (ne torej
mladoletni) otroci, vnuki, zetje ali snehe, nato stariši, stari
očetje ali stare matere, ali pa tasti in tašče pri hišnem gos¬
podarju stanovanje in hrano, pa za to primerno od¬
škodnino plačujejo,  tedaj hišnemu gospodarju ni treba
napovedati v napovedi še dohodkov teh oseb. Nadalje tudi
ni treba hišnemu gospodarju nikdar napovedati še dohodkov
svojih družinskih udov iz plač nad 1200 kron.  Od teh
mora davek že tisti plačevati, kateri to plačo izplačuje.

Primera.  Recimo, da ima tvoj sin, ki je pri tebi na
hrani in stanovanju, kot trgovski pomočnik 1000 kron plače.
Za hrano in stanovanje ti plačuje na mesec 40 kron, katera
odškodnina ustreza pač dejanskim razmeram. Plače 1000 kron
tvojega sina ni treba napovedati posebej, tvojemu sinu pa
tudi ni treba plačati osebne dohodnine, ker nima dohodkov
nad 1200 kron. — Poglejmo zopet drug slučaj. Sin ima 1300
kron plače pri trgovcu, pri tebi pa plačuje za hrano na
mesec po 50 kron. Kaj je sedaj ? I ebi tudi v tem slučaju
ni treba napovedati dohodkov svojega sina; temu bo odpa¬
dajoči osebni dohodni davek od 1300 kron odtegnil že
trgovec sam.

94

Olajšave glede na družinske razmere.

a)  Hišni gospodar, kateri nima na leto več ko 4000
kron dohodkov in mora skrbeti za veliko število nepreskrb¬
ljenih družinskih udov, ne bode plačal osebne dohodnine od
svojih dohodkov, temveč nekaj manj. Skrbi namreč hišni
gospodar, čigar dohodki ne presegajo 4000 kron, poleg
svoje žene in dveh družinskih udov še za druge, kateri
nimajo samostojnega dohodka,  tedaj se odšteje za
vsakega daljnjega, družinskega uda jedna dvajsetina od či¬
stega  dohodka hišnega gospodarja. Te dvajsetinke odbije
davčna oblast ali cenilna komisija; davkoplačevalcu se v tem
oziru ni treba več brigati in računati, in zadostuje, če je na
drugi strani napovedi napovedal število udov, za katere
mora skrbeti.

b)  Kadar žena ali drugi družinski udje pridobivajo
kake dohodke, ki se prištejejo, kakor smo zgoraj videli, do¬
hodkom hišnega gospodarja, tedaj davčna oblast ali cenilna
komisija za vsakega, takega družinskega uda odbije znesek
500 kron; če pa dohodkom hišnega gospodarja prišteti de¬
lavni dohodki žene ali družinskih udov znašajo manj ko
500 kron, tedaj se odbije ta manjši znesek od dohodkov.

V slučaju b)  se odbije 500 kron ali manjši znesek ne
gledč na velikost družinskega stanu.

Primera.  Posestnik Jakob Kovač v Zatičini ima leta
1900. z vštetimi dohodki svoje žene od gostilne 3000 kron
čistih dohodkov po odbitku davka, obrestij, dolgov itd.
Skrbeti mora poleg svoje žene za 6 nedorastlih otrok. Go¬
stilna je nesla v zadnjih treh letih poprečno 400 kron na
leto. Od katere svote se imenovanemu odmeri osebna do¬
hodnina? — Slišali smo, če hišni gospodar, čigar letni do¬
hodki ne znašajo 4000 kron, skrbi poleg svoje žene  Še
za v e Č kakor dva družinska uda, da se odbije za vsakega
družinskega uda jedna dvajsetinka. V navedenem vzgledu
odbijemo od 3000 kron štiri dvajsetinke ali dve desetinke,
torej 600 kron. Sedaj imamo že znesek 2400 kron. Od te
svote odbijemo še dohodke žene (glej b)  od gostilne in tako
dobimo svoto 2000 kron, od katere se odmeri osebna do¬
hodnina za leto 1901.

Še jedna primera.  Umirovljen žandarmerijski po-
stajevodja ima 1000 kron letne Čiste pokojnine, njegova žena
pa ima prodajalnico, od katere je imela v zadnjih treh letih
1800 kron dohodkov. Postajevodja mora skrbeti za svojo

95

staro mater in 11 nepreskrbljenih otrok. Poleg žene in dveh
družinskih udov nam ostane še 10 oseb, za katere hočemo
odbiti postavne dvajsetine. Torej na delo. Deset dvajsetink
ali pet desetink od 2800 kron je 1400 kron. Poleg tega
(glej b)  odbijemo za ženo še 500 kron, in po tem računu
nam še ostane 900 kron. Naš postajevodja nima 1200 kron
in je osebne dohodnine prost.

Postava se pa še drugače ozira na družinske razmere.
Dovoljeno je namreč, da se v razmerah, katere davkoplače¬
valcu posebno otežujejo plačevati davke, zniža osebna do¬
hodnina, če letni dohodki ne znašajo 10.000 kron. Take
razmere so sledeče: 1.) izredne obremenitve vsled vzdrže¬
vanja in vzgoje otrok (na pr. za slepe, gluhe otroke, za otroke,
ki študirajo v mestu); 2.) dolžnost, skrbeti za uboge svojce;

3. ) trajna bolezen, bodisi davkoplačevalca ali družinskih udov;

4. ) zadolženost; 5.) posebne nesreče (povodenj, požar itd.);
6.) poziv k vojaškim vajam.

Napoved.

Poskusimo sedaj napraviti napoved za davčno leto 1901.
Obrazec je sicer, če ga površno pogledate, tak, da si marsi¬
kateri ne upa in ne zna pomagati. Pa poglejmo si ga bliže,
natančneje — in prepričali se bodemo, da ni tako težko. Le
ne ustrašiti se pred črtami 1 Znano nam je, da se bode
osebna dohodnina za leto 1901. odmerila od stalnih dohod¬
kov, katere ste imeli v letu 1900., in od premenljivih do¬
hodkov, katere ste imeli poprečno v zadnjih treh letih pred
letom 1901., torej v letih 1898., 1899. in 1900. Stalni do¬
hodki so najemnina, plača ali mezda in večinoma dohodki iz
glavnice. Premenljivi dohodki so iz zemljišča in iz podjetij.

Vzemimo v roko vzorec napovedi za osebno dohod¬
nino. (Glej vzadi str. 101.)

Na prvi strani se zapiše krstno ime in priimek, poklic
in stanovanje, kakor tudi davčno leto, za katero se napoved
odda; na pr. Janez Kopitar,  zemljiški in hišni posestnik v
Novem mestu, hiš. štev. 40., za davčno leto 1901. Nadalje se
zapišejo imena družinskih pripadnikov, katerih dohodki se
prištejejo hišnemu gospodarju; na pr. soproga Frančiška in
sin Anton.

Sedaj pridejo na vrsto posamezne vrste dohodkov najprej
A  iz zemljiške posesti. Kčr so premenljivi dohodki, jih ne
zapišemo v prvi, temveč v drugi razpredelek, in sicer pridejo
poleg številke 1 dohodki iz leta 1898., poleg štev. 2 dohodki

96

iz leta 1899. in poleg štev. 3 dohodki iz leta 1900. — poleg
številke 4 popolni dohodki navedenih treh let po odbitku
stroškov (glej četrto stran napovedi in vzorec B).  V tretjem
razpredelku se zapiše svota, katero smo dobili pod štev. 4
v drugem razpredelku, in sicer v jednaki visokosti. Na pr.
900 kron, 600 kron, 700 kron — poprečno torej 733 kron.
Dovoljeno je pa tudi, da se samo pod štev. 4 navedejo po¬
prečni dohodki, in da prostor poleg štev. 1, 2 in 3 ostane
prazen. V tem slučaju bi torej zadostovalo, če bi samo
pod številko 4 zapisal poprečne dohodke v znesku 733 kron;
tretji razpredelek se mora sevčda izpolniti.

Dohodki B  iz poslopij. Kopitar ima prvo nadstropje
v najemu za 600 kron, v pritličju stanuje sam, in stanovanje
je vredno 300 kron. Stroški so za vzdrževanje in popravo
10 odstotkov od kosmatega dohodka, torej 90 kron, za ob¬

rabo hiše 20 odstotkov od kosmate naj marine = 1 krona
20 vinarjev, zavarovalnina 9 kron. Dohodki torej 799 kron
80 vinarjev ali 800 kron. Zapišemo jih v prvi — seveda
tudi v tretji razpredelek.

C.  Dohodki iz samostojnih podjetij in opravil (so pre-
menljivi dohodki, in o njih velja to, kar smo povedali pri
dohodkih iz zemljiške posesti). Zena Kopitarjeva ima še le od
leta 1899. branjarijo; v tem slučaju se vzamejo le dohodki
zadnjih dveh let. Leta 1899. je imela 500 kron dohodkov,
kar se zapise poleg Štev. 2 v napovedi; leta 1900. znašajo
dohodki 200 kron, to pride poleg štev. 3. Stroški — glej
vzorec I)  — so se že odbili od dohodkov. Poleg štev. 4
pridejo poprečni  dohodki v znesku 350 kron; ta svota se
zapiše v isti višini v tretjem razpredelku. Tudi pri dohodkih
iz podjetij zadostuje, če se vpišejo poprečni  dohodki samo
poleg številke 4.

J).  Dohodki iz službenih in mezdnih prejemkov. Ko¬
pitarjev sin Anton ima pri glavni davkariji v Novem mestu
kot davčni praktikant 600 kron adjuta ali plače. To pride
kot stalni dohodek v prvi in tretji razpredelek.

E.  Dohodki iz glavniŠke imovine, na pr. obresti iz hra-
nilnične vloge od 2000 kron po 4 u / 0  znašajo 80 kron. Kot
stalni dohodek se zapiše ta svota v prvi in tretji razpredelek.

F.  Drugačnih dohodkov nima Kopitar razpredelki
se pustijo torej prazni. Nat6 se seštejejo dohodki v vseh
treh razpredelkih; zadostuje pa, če se zapišejo dohodki samo
v tretjem razpredelku. Dobili smo torej glavno svoto 2563
kron, katera se tudi na drugo stran prenese.

97

Predno preidemo na drugo stran napovedi, omenimo
še, da se delavni zaslužek žene in sina Kopitarja (350 kron,
oziroma 600 kron), za katere se zahtevajo postavni odbitki,
zapišejo na prvo stran napovedi. Glej napoved str. 102.

Na drugi strani se odštejejo od dohodkov pod štev. 1.
davki (zemljiški in hišni davek in najemninski krajcar od last¬
ne g a stanovanja — občno pridobnino  od obrti je
Kopitar že na prvi strani odštel od dohodkov iz obrti). Na
pr. . . . 60 kron.

Pod štev. 2. se odštejejo obresti od dolgov, ki so \ knji¬
ženi na zemljiškem posestvu, na hišnem posestvu, nadalje
obresti od dolgov iz obrti, če se slednji niso odtegnili že
na prvi strani napovedi, in slednjič še drugi dolgovi (štev. 2.
a> c  in d).

Naš Kopitar je obresti od dolgov iz obrti že na prvi
strani odštel pri izračunanju čistega dohodka iz obrti. Dolga,
vknjiženega na zemljiškem posestvu, Kopitar nima, pač pa
ima 6000 kron dolga, vknjiženega na svoji hiši. Dolžan je
pri ljudski posojilnici v Ljubljani in plačuje po 6 odstotkov,
t. j. 360 kron.

Štev. 3. Kopitar daje svoji stari materi 200 kron užitka
na leto. Zapišimo torej to v napoved.

Štev. 4. Prispevkov za bolniške blagajnice itd. Kopitar
nima; razpredelki ostanejo torej prazni.

Štev. 5. Kopitar je s svojo ženo zavarovan pri banki
(ime se pove). Premije je leta 1900. plačal 460 kron. Štev.
police 32.856. Kakor vemo, sme odšteti samo 400 kron.

Vseh stroškov imamo v našem vzgledu 1020 kron.
Dohodkov, kateri so podvrženi osebni dohodnini, ima Kopitar
tedaj 1543 kron. Zapišimo jih v razpredelek napovedi.

Predno se naš Kopitar podpiše, pove še pred podpisom,
koliko ima otrok, oziroma diužinskih udov, in navede tudi
tiste izredne obremenitve, katere mu obtežujejo plačevati
davke. Na pr. Kopitar ima poleg žene in stare matere šestero
nedorastlih otrok, stara mati je bolna. Kako to naš Kopitar
zapiše, poglejmo v vzorcu na strani 105.

No, najtežje smo že prestali. Preidimo na tretjo stran!
Čemu je prazen prostor na tretji strani napovedi ? Na tej
strani mora davkoplačevalec navesti ime, stan in stanovališče
dotičnika, od katerega dobiva on ali kdo njegovih družin¬
skih udov plačo. Navesti mora natančneje tudi glavnico,
iz katere dobiva svoje dohodke pri terjatvah, posebno obrestno
mero, kakor tudi ime in stanovališče dolžnikov. V naslednjih

Večernice. 53. zv.

98

letih se navedeni podatki le v toliko predrugačijo, v kolikor
so se izpremenili; sicer se pa smeš sklicevati tudi na povedbe,
katere si že oddal v prejšnjem letu.

Na četrti strani napovedi (če ni namreč na tretji pro¬
stora) ali še bolje na posebni prilogi sme davkoplačevalec,
če hoče,  navesti, kako je izračunal posamezne dohodke in
izdatke na prvi strani napovedi; navesti sme tudi posebna
pojasnila in opomniti, kar se mu zdi potrebno.

To bi vsakemu svetoval in na srce polagal, ker s tem si
prihrani morebiti poznejša pota in pojasnila, Poglejmo napoved.

Kaj naredi davčna oblast z napovedmi? — Davčno
oblastvo mora pregledati napovedi in jih, če treba, dopolniti
in pripraviti za cenilno komisijo.*) Davčna oblast je tudi
dolžna, v dvomljivih slučajih pozvedovati o dohodnih raz¬
merah tistih oseb, ki niso podale napovedi.

Kadar so dela davčne oblasti že dovolj napredovala, se
obvesti o tem predsednik cenilne komisije, in cenilna komi¬
sija prične nato v osmih dneh svoje delovanje.

Poklic in sestava cenilnih komisij.

Cenilne komisije so poklicane, da pozvedujejo dohodne
razmere, t. j. koliko ima vsak davkoplačevalec dohodkov,
in določujejo davek (glej »delo komisije«). Cenilno komisijo
imamo v vsakem političnem okraju in pa v mestih in obrt-
nijskih krajih z več kakor 10.000 prebivalci. Kar se tiče
števila komisijskih udov, je to različno, in sicer je to od¬
visno od velikosti in dohodnih razmer cenilnega okraja.
Predsednika in njegovega namestnika imenuje finančni mi¬
nister, polovico udov in namestnikov se voli izmed prebi¬
valcev cenilnega okraja, ki plačujejo osebno dohodnino, po¬
lovico jih imenuje finančni minister.

Ude in namestnike volijo v treh volilnih skupinah, v
katere so razdeljeni osebni dohodnini podvrženi davkoplače¬
valci dotičnega cenilnega okraja po visokosti davka. Če je v
kakem okraju manj kakor 42 volilnih opravičencev, sta namesto
treh napraviti samo dve volilni skupini. Vsaka volilna skupina
voli jednako število komisijskih udov in namestnikov.

Določila o volitvah v komisije.

V cenilne komisije se voli na sedežu in pod vodstvom
političnega oblastva prve stopinje (okrajno glavarstvo ali

*) Cenilna komisija se radi tega tako imenuje, ker ceni do¬
hodke posameznih davkoplačevalcev.

99

magistrat). Voli se z uradnimi glasovnicami tako, kakor pri
volitvah v pridobninske komisije. (Glej stran 71.) Aktivno
volilno pravico imajo samo tisti, ki uživajo vse državljanske
in politične pravice, nedoletniki izvršujejo svojo volilno pra¬
vico po postavnih zastopnikih. Voliti se smejo samo tiste,
osebno dohodnino plačujoče osebe moškega spola, ki so
dokončale 24. leto ter uživajo vse državljanske in politične
pravice. Volitev smejo odkloniti udje državnega zbora, de¬
želnega zbora, duhovniki, javni učitelji, državni, deželni, ob¬
činski uradniki in služabniki in vojaške osebe; potem osebe,
ki so stare nad 60 let, ali katere imajo na sebi kako telesno
napako; naposled udje, ki so bili že štiri leta nepretrgoma
udje kake cenilne ali prizivne komisije, za nastopna štiri
leta. Drugo je bistveno slično s pridobninsko komisijo.

Delo komisije.

Cenilna komisija ima glede na osebno dohodnino vse
pravice davčne oblasti. Preskušati mora vse došle davčne
napovedi. Predsednik in komisija imata pravico, pozvati
davčne zavezance, naj vložč, oziroma obnove svoje napovedi,
zapretivši jim kazen zavoljo nereda; nadalje imata pravico,
povabiti davčnega zavezanca, naj sam pride na določen dan
k razpravi o dejanskih razmerah, ki so važne za priredbo ali
odmero davka. Če se pokažejo pomisleki, da podatki v na¬
povedi niso pravi ali popolni, tedaj ima predsednik, oziroma
komisija dolžnost, davčnemu zavezancu naznaniti razloge ter
ga pozvati, naj da potrebna pojasnila pismeno ali ustno, kakor
si to izbere sam. Komisija ima tudi pravico, od njega za¬
htevati pismena ali ustna pojasnila o gotovih vprašanjih, toda
to mora komisija skleniti. Predsednik in komisija imata pra¬
vico, h komisijskemu posvetovanju privzeti zvedence ali osebe,
ki morejo dači k,ako pojasnilo. Komisija ima tudi pravico
ukazati, da se morajo priče o gotovih dejanstvih in zvedenci
o gotovih vprašanjih zaslišati pod prisego. Davčni zavezanci
imajo pravico, nasvetovati zvedence za gotova vprašanja, ki
so za nje bistvene važnosti, in predlagati, da se pod prisego
zaslišijo.

Če ostane davčni zavezanec, dasi so se mu pomisleki
proti podatkom v napovedi naznanili, pri svoji napovedi, ko¬
misija pa izprevidi, da so navedeni dohodki premajhni, in
nima nobenih drugih sredstev, iz katerih bi se dala višina
dohodkov spoznati natančno po številkah, tedaj je paziti na
to, da se dobi sodba o velikosti dohodkov zlasti po vnanjih


100

znakih. Posebno se je ozirati na ves gospodarski položaj
davčnega zavezanca, na višino potroška in na razmerje po¬
sameznih dohodnih "virov med sabo.

Cenilna komisija določi za vsakega davkoplačevalca po
višini dohodkov osebno dohodnino, in sicer po postavno
določeni lestvici. Vzemimo nekoliko stopinj davčne lestvice:

Cenilna komisija je svoje delo končala. Kaj je potčm ?
Davčna oblast prve stopinje (davčna administracija ali okrajno
glavarstvo) mora nato naznaniti davčnemu zavezancu znesek
dohodnine, ki ga mora plačati, s plačilnim nalogom.

Zoper plačilni nalog ali proti odmeri osebne dohodnine
se davčni zavezanec sme pritožiti na drugo stopinjo, to je
na prizivno komisijo,  in sicer tekom 30 dnij, računajoč
od dneva, ko se mu je vročil plačilni nalog. Pritožbe so
kolka proste,  vložiti pa se morajo  pri davčni oblasti
prve stopinje. Drugo je bistveno jednako, kakor pri občni
pridobnini.

101

O pritožbah odločujejo prizivne komisije v drugi sto¬
pinji. Prizivna komisija obstoji iz več udov. Število udov
določuje z ozirom na velikost dežele in na dohodne razmere
finančni minister. Predsednika in namestnika, kakor tudi
polovico udov in namestnikov imenuje finančni minister.
Drugo polovico udov in namestnikov volijo deželni zbori,
toda le iz oseb, ki so zavezane osebni dohodnini (torej ne
iz samih poslancev).

Kje se odmerja in predpisuje osebna dohodnina,

in v katerih obrokih se plačuje?

Osebna dohodnina se praviloma odmerja in predpisuje
tam, kjer ima davkoplačevalec svoje redno domovališče.
Plačuje se v dveh jednakih obrokih, in sicer dne 1. rožnika
in 1. grudna vsakega leta, in to tudi tedaj, če je davkopla¬
čevalec vložil pritožbo. A ko se pritožbi ugodi, dobiš na
vloženo prošnjo preveč vplačani znesek nazaj, ali pa se pre¬
plačilo vračuni v druge davke.

*

* *

Vzeli smo najvažnejše  točke iz občne pridobnine in
osebne dohodnine. Upam, da vam bo to zadostovalo; kadar pa
ne, tedaj se obrnite za svet do bližnjega davčnega urada ali do
okrajnega glavarstva. Uradniki vam bodo šli gotovo vljudno
in prijazno na roko, saj to morajo tudi storiti po svojem poklicu.
Ne hodite pa nikdar in nikoli po zakotnih pisarnah; zakotni
pisači o novem davku ničesar ne razumejo. Škoda za vsak
vinar!

Vzorec A. (Prva stran.)

Politični okraj \  To izpolni
Dežela. f  davčna oblast.

Cenilni okraj . . . • • I To izpolni
Davčnouradm okraj , davčna oblast .
Občina.J

Napoved za osebno dohodnino.

(Im e} Janez Kopitar , (poklic) zemljiški in h ih ni po sest n i k ,
(povedba rednega dornovališča in stanovanja) v Novem mestu ,

hi s. štev. 40.
za davčno leto 1901.

Moji davku zavezani dohodki, s
nega gospodarstva dohodki vred
namreč :

pripadnikov mojega hiš-
, k a t e r e j e prištevati meni,

102

Opomnja: Tuje imenoma navesti tiste domačine, Soproge Frančiške in
katerih dohodke je prištevati po § 157. zakona .

in po členu 3. izvršitvenega predpisa. Sl na Antona.

Znašajo:

A,  Iz zemljiške posesti: Obrat kmetijstva in
gozdarstva na svojih ali tujih, zlasti v zakup
vzetih zemljiščih, dajanje zemljišč v zakup ali
v najem, njih drugačna poraba (na pr. užitek),
potem iz kmetijskih obrtnostij in postranskih
ohrtov — vsi ti dohodki z všteto denarno vred¬
nostjo v hišnem gospodarstvu porabljenih gos-
• podarstvenih pridelkov ali izdelkov in z odbitimi
stroški za obdelovanje.

15. Iz poslopij:  Zares doseženi znesek najem¬
nine ali čista vrednost užitka poslopij, v katerih
prebiva ali katere sicer rabi napovednik sam
ali jih prepušča brezplačno v porabo drugim
osebam, brez poslopij, imenovanih v § 164.,
odstavku 2. in d., in p a o d b i v š i stroške
za vzdrževanje poslopij.

C. Iz samostojnih po d je teh in opravil,

kakor so: rudarstvo, trgovina in obrt, in iz
drugih dobiček nesočih opravil, vštevši denarno
vrednost v hišnem gospodarstvu porabljenih
izdelkov svojega obrata; iz pisateljskega, umet¬
niškega, zdravniškega in znanstvenega delo¬
vanja; od vseh teh dohodkov odbivši opravilne
in obratne stroške.

D.  Iz službenih in mezdnih prejemkov,

.pokojnin  in jednakih prejemkov, kakor so:
plača, mezda, osebna doklada, dejalnostna do¬
klada, stanarina, nagrade, prejemki iz kongrue,
pristojbine, štolnine, tantijeme, navzočnine, ko-
legnine, preskusnine, provizije, postranski do¬
hodki (na pr. pri vratarjih, natakarjih i. e.),
mezde po dogovoru in kosu, čakarine, pokoj¬
nine, vdovščina, sirotinščina in drugačni tekoči
prejemki, kateri niso obseženi v E)  nadalje de
narna vrednost naturalnega stanovanja in dru¬
gačni naturalni prejemki .

Službenih prejemkov, iz katerih moram za¬
lagati službene stroške, mi pristoji A”,

stroški, ki jih je iz njih založiti, znašajo K.

[Ime, stan in stanovališče oseb (družeb), ka
tere izplačujejo pod D  omenjene užitke, je po¬
vedati na tretji strani napovedbe.]

Delavni zaslužek zakonske žene in pripadni¬
kov hišnega gospodarstva, za katere se uve¬
ljavljajo odbitki po zmislu § 173. odstavka 2..
znaša, in to:

I.

Razpredel :
II.

III.

I

*
P,

O
„ O
xi  O<3*

| S 3

ne več kron kakor

1

2

3

1

2

3

800 \  4

1

2

3

900

600

700

4 799 799

800

500

20O

4 350 350

3

600 \  4

hOO

103

zaslužek zakonske žene . .

zaslužek mojega sina Antona
(davčni praktikant)  .

350 K

600 K

E. Iz glavniške imovine:  Obresti od hranil-
niških knjižic, zadružnih deležev, glavniških
terjatev vsake vrste ne glede, so li hipotekovane
ali ne, so li zavezane rentnim ali ne; obresti
(kuponi) vseh  vrednostnih papirjev brez  iz¬
jeme; dividende od delnic; rente vsake vrste;
zakupnine od obrtov, danih v zakup; donosi iz
rudniških kosov (kuksov); eskomptni dobički .

F.

V drugačnih dohodkih:  Davku zavezani
prejemki deželnih odbornikov, županov itd.,
tantijeme upravnih svetovalcev.

Vkupe .

* O pom n j a: V razpredel 4. je postaviti preračunjeni poprečni
znesek; v razpredelih 1 — 3. se smejo vpostaviti dohodki zadnjih let. ki
prihajajo v poštev pri preračunu poprečnega zneska.

Pozor! Da se izognejo nadaljnjim pozvedbam, se opo¬
zarjajo stranke v svojo korist na to, da je kolikor moči
natančno oznameniti nepremičnino, poslopje, rudnik,
obrt itd., na kar se nanašajo zgoranje povedbe.

(Na drugi strani vzorca A.)

Prenos

Od tega je odbiti:

1. Po davčnem zavezancu plačevane nepo-

srednje davke, doklade k njim, deželne, okrajne,
občinske in drugačne doklade brez osebne do¬
hodnine, v kolikor se niso ti stroški od¬
bili že spredaj pod A  do F  ob preračunu
dohodkov med stroški .

Nastopni stroški se ne smejo kakor drugi
obratni in opravilni stroški odbijati naprej od
dohodkov pod A  do F . ampak se morajo navesti
posebej.

2. Obresti za dolgove in rente, in to:

a)  za dolgove, ki so hipotekovani na zemljiški

posesti.

104

c)  za opravilne dolgove, na katere se ni oziralo
že pri točki C .

d)  za drugačne dolgove

3. Trajajoča bremena, na primer dajatve iz¬

govorjenega užitka, ki se naslanjajo na posebne
pravne naslove (pogodbe, pismene zaveze, odredbe,
poslednje volje).

4. Prispevki za bolniške blagajnice, za za¬

varovalnice na primer nezgode, starosti in ope 4 a-
losti, za vdovske, sirotinske in pokojninske bla¬
gajnice ali jednake zavode, v kolikor je davčni za¬
vezanec po zakonu ali pogodbi dolžan, pristopiti
k zavarovalnici in plačevati te prispevke . . .

5. Premija za zavarovanje življenja davčnega

zavezanca, njegovega zakonskega družeta in nje¬
govih otrok, in to za zavarovanje na primer smrti
(odbitek je pripnsten samo z naj večjim zneskom
200 kron za davčnega zavezanca samega, z znes¬
kom 400 kron pa za njega in pa za zakonsko ženo
in otroke vkupe). Premijo je preračuniti, odbivši
prej kako premijsko povračilo (bonus) . . . .

Zavarovalnica: banka  (tukaj se imenuje ime
banke). Štev. police: 32.856 .

_ ><=>
bS

•c S2

C3 E

15523

X) o

g M

O

- ^  H
C > g

CJ

o

»- c

Oh £>

kron

1

2

3

b)  za dolgove, ki so hipotekovani na poslopjih . 360  4

1

2

3

Vkupe

Torej znašajo vsi dohodki  .
Sumarna povedba kakih osehni dohodnini ne

zavezanih dohodkov

1

2

3

— 4

1

2

3

200  *

1

2

3

— 4

3

400 \  4

1020

• •

360

200

400

1020

1543

• Opomnja:  V razpredel 4 je vpostavili preračunjeni poprečni
znesek, v razpredelih 1—3 se smejo vpostavili bremena zadnjih treh let,
ki prihajajo v poštev pri preračunu poprečnega zneska.

105

Prostor za dejanstvene povedbe o okolno-
stih, katere po mnenju davčnega zavezanca opra¬
vičujejo znižbo davčnega postavka po § 173. ali
174., na pr. povedba o številu družinskih udov
ali o posebnih, dajatnost davčnega zavezanca
bistveno ovirajočih razmerah.

Poleg stare matere in žene
imam še 6 nedorastlih otrok, od
katerih ima samo moj sin Anton
600 kron dohodkov. Stara mati
so že pol leta bolni.

S tem zatrjujem, da sem storil sprednje povedbe po najboljši
vednosti in vesti.

Novo mesto,  dne 3. prosinca  19 01.  Podpis:

Janez Kopitar.

(Tretja stran vzorca A.)

Davčnemu zavezancu je dano na voljo,  priobčiti preračune, ki
so v pod tavo spredai stoječim povedbam, dalje višino opravljenih od¬
pisov ali drugačna pojasnila in pristavke na tej strani ali pa v posebni
prilogi: po § 202., odstavku 3.-7., pa se morajo  opraviti tukaj tudi
podrobnejše povedbe o imenu, stanu in stanovališču tistega, ki je dolžan
dajati službene prejemke, nadalje o naturalnih prejemkih, o prejemkih
duhovnikov, naposled pri dohodkih iz glavniških imovin povedbo pred¬
meta, ki daje donos, in to pri glavniških terjatvah zlasti povedim obrestne
mere, in pa ime in stanovališče tistega, kateri je dolžan plačevati.

Davčni zavezanec se sme pri tem sklicevati tudi na povedbe, oprav¬
ljene prejšnje leto,'ter povedati samo kake nastale premembe.

Ako gre za dohodke, ki se dado ovedeti samo s cenitvijo, je na
vesti, kar je potrebno za to cenitev dohodke,  ki niso zavezani osebni
dohodnini, je tukaj popisati nadrobno po njih vrsti in višini.

v

Zena moja ima od leta 1890. branjarijo ; sin Anton dobiva adjutum
600 kron pri c. kr. glavni davkariji v Novem mestu. V mestni hranilnici
v Ljubljani imam 2000 kron glavnice (hranilnična knjižica štev. 8016.),
360 kron sem plačal na obrestih  „ Ljudski posojilnici “ v Ljubljani za
vknjiženi dolg, 200 kron užitka dajem svoji stari materi vsled izročil
nega lista od 26. aprila 1889, štev. 2060. Pri banki  (pove se ime banke)
sem zavarovan z ženo skupaj.

(Četrta stran vzorca A.)

Dohodki

Stroški

“v -

I polja  . . .

^ • ) travnikov

Donos  12  vrta . . .

' gozda . . 100

Dobiček pri prodaji ži¬
vine  . 100

Vrednost doma porablje¬
nih izdelkov  .... 500

iz zemljišča :

400 K
500  „

100

V

n

V kupe . 1700 K
od tega se odštejejo

stroški  .... 1000  „

700 K

Vzdrževanje gospodarskega

poslopja . 80 K

Vzdrževanje živega in mrt¬
vega inventarja . . . 350  „

(živine, gospodarskega orodja
in stroške za kovan jr)

Za varovanj e gospodarskega
poslopja in žita na polju 100  „
Stroški za seme, mlada dre¬
vesa, gnoj . 130  „

Mezda za hlapca, za deklo ,

za delavce, žen j ice in kosce 340  .

V kupe  . 1(XX) K

ostane čisti dohodek .

106

Opomnja: Ravno tako Kopitar navede natančneje dohodke in
stroške za dohodke, katere je imel in navedel na prvi sttani napovedi
iz poslopij, obrti (žene) itd. Kateri stroški se smejo sploh odbiti od po¬
sameznih vrst dohodkov, glej vzorec B, C m D.

Vzorec B.

A.  Dohodki iz zemljiške posesti

9  c

K* •r—i

O OJ

cvS .5

cdOO

C

<D

d

N H

^ S "O
C o

a> a)
‘o?

Ch  • rH

CU ^

o

o,

rt

3

Izdatki, kateri se smejo odtegnili od

dohodkov

Opravilni stroški

Izdatki

Opomba

<33

<v

• r—

• f ■■  »

P

rt

n

O

O

C

>0

<D

C-

P*

O

Ph

% o

o

>

c

p«

ec

C

o

O)

c

—

o

o

c

>0

rt

rt

N

CD q

S 'f

O) <x>

C ^ .

s’"-

rt 1  a;

rt

C r O

o

s

cu
o

c
o

>2 -m M
03 J-.

-Q > <13

' C «\2
•SI S

^ O 03
% > M

-3 -O w

rt rt

£ 'S

rt rt

g «3

tO c/3
O
C c
o

rtQ

KJ
•V)

rt

—

O

CL,

C/)

C

6/D

- 4 -j

CA)

O

C

CD

rt

o

N

N

O

c

rt

P

KJ

•'/) >
:p> o
— c

p rt

g«

o

p

Za vzdrževanje in ob¬
rabo gospodarskega
poslopja in živega ka¬
kor tudi mrtvega in
ventarja.

Za zavarovanje gos¬
podarskega poslopja
in inventarja, kakor
tudi zalogi proti ognju,
toči itd.

7a kurjavo in razsvet¬
ljavo posameznih pro¬
storov gospodarskega
poslopja.

Stroški za semena,
krmo, gnojila in su¬
rovo blago vsake vrste.

Stroški za hlapce,
dekle zaženjice, kosce
in vrednost hrane za
imenovane osebe,
vrednost hrane za do¬
mače ljudi, toda za te
pod pogojem, če traj¬
no delajo pri kmetiji,
vrednost gospodarske
zaloge v začetku leta.

Svota, katero dobiš, če odšteješ
opravilne stroške od prejem¬
kov, je čisti dohodek zadnjega
leta. To zapišeš na prvo stran

napovedi.

Zemljiški in hišni
davek z vsemi do¬
kladami, ne pa
osebna dohod¬
nina.

Obresti za dolgove
in rente, kisovknji-
ženi na zemljiški
posesti, na poslop¬
jih ; za opravilne
dolgove v obrtu
in za drugačne
dolgove.

Trajajoča bremena,
ki se naslanjajo na
pogodbe, pismene
zaveze, odredbe,
pogodbe.

Prispevki za bol¬
niške blagajne, za
zavarovalnice za
slučaj nezgode, o-
starelosti, če si po
postavi ali pogodbi
dolžan, pristopi' i
k zavarovalnici in
plačevati prispevke,
premije za zavaro¬
vanje življenja.

*

To pride na drugo
stran napovedi.


a° >

OD
* O

c n

>{Ji

03.5 «

Cj >0 b/D C

I g^ž.-

c o c
g.*

• *—5 ™  •*-*

rt ^ 73
6C 03 — .
rt 2 > brj

3  R  o s

■f SS--S

a  «
rt a

'c-*  g
-5 £ —

<«_

c

rt > o ^

N M > O

»? ca

CD

V)  */> -r -1

• M * _1

03

'Z'*  vv

a®  cn Kfl

— > ‘S. >
-a o > c

3 M M
—* g rt -ž

«- 03 oj rz

JS  °-3.a

--S-S.C

-Ui C C 03
<33 ~ •—>

V 4) g C

rt »n N 2

^ > a

— c-** c

— ^ 03

KO •</: 33
•3 O O «
—' -3 C

r x - 8,1

* 3)

•2 = . S rt
C rt

4) C- c o
s: O ^ 72

107

Vzorec C.

B.  Dohodki iz hišnega posestva

Opomba

ci

O

cd

bn

o

‘ET

Gj

N

• f— i

O

-C

O

r CS

•O

r O

D

k

o

o,

rt

C

(D

cfl

O

-*->

—

O

C

KJ

>

rt

T3

rt

N

Najemnina,
katero si

resnično

prejel. *

Najemnina
od vrta, -

dvorišča,
pohištvenine
(odškodba
za hišno
opravo).
Vrednost

lastnega

stanovanja

Resnični stroški za ohra¬
nitev in popravo poslopja,
za vrt, za vodovod, plino¬
vodne naprave

Primeren odstotek za ob¬
rabo poslopja in sicer jed no
petino čistega davka.

Za razsvetljavo.

Stroški za dimnikarja itd.
(vštevši novoletna darila).

Nagrada za hišnega oskrb¬
nika (vštevši vrednost pro¬
stega stanovanja in novo¬
letno darilo).

Zavarovanje za poslopje.

Ravno tako

kakor pri

vzorcu B.

.


Svota, katero dobiš, če odšteješ opra¬
vilne stroške od prejemkov, je čisti
dohodek iz hišne posesti.

Znesek zapišeš na prvo stran napo¬
vedi.

Pride na

drugo stran
napovedi.

c3

Glej vzorec B.

Prejemki: * Najemnina, katero si resnično  prejel, toda brez najemninskeg

krajcarja.

108

Vzorec D.

C.  Dohodki iz podjetij.

<D

<X>

s-

c

CZ

N

15

r O

o

c

• f—*

c

►o

<b

t—

C-.

c

P.

•o

O

>

W

P«

cc

C

<u

Cfi

c

O)

O

c

KJ

>

rt

T3

rt

K

Dohodki iz
kupčijskih
ali obrtnih
opravil in
poslov.

Dosežena
cena za pro-
dano blago
ali prodane
izdelke.

Vrednost
doma po¬
rabljenega
blaga ali
doma po¬
rabljenih
izdelkov.

Vrednost
zalog na
koncu pre¬
teklega
leta.

Stroški za vzdrževanje in
popravo, kakor ludi ob¬
rabo obrtnih poslopij in
naprav, za vzdrževanje
in dopolnitev živega in
mrtvega inventarja.

Najemnina za obrtne pro¬
store, zavarovalnina za
obrtne prostore, naprave
in zaloge.

Kurjava in svečava za
obrtne prostore.

Nabavni stroški za ne¬
obdelano blago in za
blago, katero se sploh
rabi v obrtu.

Plača za uradnike, de¬
lavce, pomagače, pomoč¬
nike, hlapce, sluge itd.,
vštevši brano, nagrade,
novoletna darila, kalere
plačaš za uslužbence;
vrednost zaloge blaga
začetkom davčnega leta. !

Ravno tako

kakor pri

vzorcu B.

Glej

vzorec B.


Svota, katero dobiš, če odšteješ opra- Pride na
vilne stroške od prejemkov, je čisti

dohodek iz podjetij. drugo stran

Znesek zapišeš na prvo stran napovedi. napovedi.


_, . , . , , Za napoved

Za davčno leto se napovedo dohodki zadnjega leta ^ merodajna doba

109

Vzorec E.

D.  Službeni dohodki

Prejemki,

ki se naj napovedo

Izdatki, kateri se smejo
odtegniti od dohodkov

Opravilni

stroški

Posebni izdatki

Opomba

5

Dijete, po-
prečnine,
potni stroški
državnih
uradnikov
so davka
prosti.

Ravno tako
so davka
proste izpla¬
čane dijete
in potni
stroški dr¬
žavnih in
deželnih po¬
slancev, udov
davčnih ko¬
misij in za- ,
slišanih prič.

II >

Kakor na kup, tako s kupa.

(Povest. — Spisal I. P.)

I.

stajalo je jasno, mrzlo zimsko jutro.

Svetli solnčni žarki so se polagoma spuščali na višja
slemenska brda, povzročali s svojo zlato svetlobo v mrzlih,
drobnih snežinkah čudovit blesk, da so prisolnčne strani
bile slične bisernemu prtu, a tako svetli in čisti solnčni žarki
so bili povsem brez gorkote.

Jeden onih vzhodno ležečih hribov, na katere je zjutraj
najprej posijalo solnce, so imenovali Slemenčeve Pušče,
posestnik tega griča pa, čigar poslopja so se vzpenjala na
vrhuncu iz tal, se je zval Puščak. Težko je uganiti, zakaj so
tako lep kraj, najlepše in najboljše posestvo v celi okolici,
nazvali s tako puščobnim imenom, in to toliko bolj, ker je
bila lega PuŠčakovega posestva najprijetnejša, najudobnejša
in tako prikupna, da bi ne bilo nikomur težko, privaditi se
ondi. Kolikor pa ni že sama naravna lega nasprotovala imenu,
potrudil se je še sam gospodar Miha Puščak, ki je bil na
glasu petičnega moža, da si je omislil vse tako, kakor se
spodobi trdnemu kmetskemu domu.

Prezidal in prizidal si je hišo, sezidal popolnoma nov
prostoren hlev, postavil nov skedenj, podaljšal kozolec, na¬
pravil nove, pripravne svinjake in si zasadil prostoren vrt,
ki je segal doli do gozda.

Ponosno je stari Miha stopal okrog svoje domačije ter
vedno in vedno učil sina, kako in kaj je treba na svetu, da
človek kaj premore in kaj velja pri ljudeh, ali pa je ošteval
hlapce in dekle ter jim pridigoval o starih, boljših časih, ko
je bila vsa služinčad manj razvajena, ko je veliko delala, a

lil

imela malo plače. In kadar je hotel kaj prav tehtno podpreti
in potrditi, se je obrnil samosvestno okrog sebe ter se za¬
dovoljno ozrl po lepih svojih poslopjih, ali pa se potrkal po
telovniku.

Res Miha Puščak je bil bogat, premožen kmet. In vse
to obilno premoženje si je nabral sam, kar je vselej bahavo
poudarjal. Ali način, po katerem si je Miha Puščak zbiral
premoženje, ni bil lep, ni bil pošten, in premoženje, ki je
bilo nabrano tem potem, ni moglo pomiriti vesti. Puščak je
bil oderuh, in njegovega premoženja se je držalo mnogo
kletve, krvi in solz. In prorokovali so po okolici, da ne bo
teknilo sinu, kar je nagrabil stari s svojimi pohlepnimi rokami.
Obrti in kupčije ni imel prav za prav nikakšne. Nakupil si
je nekaj več jarmov volov ter jih oddajal zadolženem kmetom
za nekaj časa na upanje proti velikanskemu dobičku. In ako
kateri dolžnik ni mogel pravočasno plačati in se iznebiti pi¬
javke, ga je odrl in opeharil brezsrčni Puščak tudi za po¬
slednje novce. Jemal je neverjetno visoke obresti, vlagal tožbe,
gonil rubežni in razprodaje, a zato si zaračunjal tako visoke
stroške in si tako drago dal plačevati pota, da je dolžna
svota kmalu poskočila in postala dvojna. Posojal je tudi denar,
in le stara zemljiška knjiga je vedela, koliko so mu nesle
na leto oderuške obresti. Včasi ga je pri tem doletela tudi
kaka neprijetnost, a njega to ni ganilo. Kolikokrat ga je kdo
prosil z dvignjenimi rokami, z solzami v očeh, naj ga ne goni
z domačije, naj ne meče sirot na cesto, naj počaka še ne¬
koliko časa, da se bo že tako ali tako prekrenilo; a on je
bil brezčuten, trd, neizprosen, če je uvidel, da bo imel od
tega kak dobiček. Zato pa ni bil priljubljen pri okoličanih,
a vendar se mu je vse hlinilo in mu kazalo spoštovanje, kakor
se to povsod godi mogotcem in bogatašem.

Miha Puščak je imel troje otrok. Starejša hči Marija,
ki je dobila ime po materi, katera je pa umrla že v petnajstem
letu svojega zakona, se je bila omožila nekam daleč na Do¬
lenjsko ter odnesla s seboj tri tisočake 2a doto. Drugi je bil
sin Anton, ki je bil sedaj nekako dvajset let star, najmlajša
pa je bila hči Francka, šestnajstletna hroma sirota. Nekateri
so videli že v tej bolezni prst božji za očetove ^rehe.

Tudi do otrok ni kazal Miha Puščak kake ljubezni ali
sploh kakega mehkejšega čuvstva. Učil in svaril jih je pred
zapravljanjem in jih priganjal k skoposti in pohlepnosti po
denarju. Za druge stvari se ni brigal, ker tudi sam ni imel
drugačnih mislij in potreb. Otroci pa so bili najmanj njemu

112

podobni. Ko so nekoliko odrastli ter se začeli zavedati, tem
bolj so se odtujevali očetu. O mirnem družinskem življenju,
o tihi sreči v ljubezni starišev do otrok in otrok do starišev
na Puščah ni bilo ne duha, ne sluha. Od narave tako lep,
krasen kraj je bil prav za prav nekak grob za žive mrliče.
Ko so se naveličali godrnjanja očetovega, so to mirno, tiho
prenašali, dalje pa se ni nihče brigal. Oče pa tudi ni imel
prilike, posebno rohneti, ko mu ni nihče ugovarjal. Raz¬
mišljal je vedno, kako si bo premoženje povečal, razširil,
pomnožil . . .

Tistega mrzlega zimskega jutra je stari Miha sedel že
na vse zgodaj pri peči, raziskaval stare kanclijske papirje,
različne odloke, tožbe, plačilna povelja, vknjižbe, rubežui in
listal po stari zamazani knjigi, v kateri je imel vpisane svoje
mnogobrojne dolžnike, ter je čakal, kdaj bo kdo prišel odkod
in mu prinesel obresti ali morda celd kapital, ali pa ga bo
prišel prosit vnovič na posodo.

Njegov obraz je bil ob taki priliki še bolj izrazit, in v
vseh potezah njegovega zasušenega lica je bilo znati silno
poželenje po denarju. Na majhnem, suhem nosu so mu če¬
pela stara, s črno nitjo zvezana očala, kakor bi si siromak
ne mogel kupiti boljših; male, sive oči pa so včasi skoz
stekla, včasi prek njih zrle na velike, nerazločne, s trudom
naslikane kljuke v njegovih bukvah, ki so pomenjale v kratkih
potezah dolžnika, svoto, datum, obresti in še vse drugo, kar
je važno za tako stvar. V neokretni desnici je nerodno sukal
svinčnik, ga vrtel med prsti, potikal med ustnice in slinil ter
se pripravljal, da bo kaj zapisal.

Hroma, sključena Francka je sedela v drugem kotu
pri peči in pletla iz debele domače volne gorke nogavice,
sin Anton pa je na majhnem hrastovem sekalniku tik vrat
obdelaval toporiŠče za novo sekiro, ki si jo je bil kupil na
zadnjem semnju v trgu. Vsi trije so molčali in se samo pečali
s svojim poslom.

Od velike, zelene, dobro zakurjene peči se je Širila po
sobi dobrodejna toplota.

V veži so se začuli težki koraki in topotanje zmrzlih
črevljev ob zidana tla, kakor bi kdo otresal sneg raz obutev.

PuŠčak je napel ušesa in popravil stara očala, Anton pa
je prenehal z obsekavanjem toporišča ter radovedno zrl v
vrata, češ, kdo bo tako zgodaj hodil v takem zimskem jutru
tod okrog.

113

Vstopila je nekako štiridesetletna ženska, za njo pa
komaj petleten deček, tresoč se mraza po vsem životu.

Komaj je voščila dobro jutro, že jo je spoznal stari
Puščak, in to večinoma po glasu, kajti obraz je imela malo
ne ves zakrit v star volnen robec, ki jo je varoval mraza.

Takoj je skremžil nevoljno obraz in je gledal rado¬
vedno, kaj mu bo povedala.

Došlica pa ni mogla kar naravnost povedati, po kaj
je prišla. "Začela je torej po ovinku:

»Mraz je danes, mraz!«

»I — kaj ne bo, saj smo v času!« se je odzval prijazno
Anton; črez nekaj časa pa je nadaljeval: »Pa da v takem
mrazu vodite fantiča s seboj, je pa res nespametno; saj je
dobro, da vam ni ostal v zametih.«

»Komu pa ga naj pustim domd, ko nimam nikogar, da
bi pazil nanj, ko. sem sama za vse.«

Med tem je Francka poklicala k sebi malega dečka na
klop, ki se je takoj jako pogumno povzpel nanjo ter pritisnil
rdeči, drobni ročici h gorki peči.

Oče Puščak je ves čas nestrpno čakal, kaj bo došla
ženska povedala. Ali mu je prinesla kaj na račun, ali ga je
prišla samo prosit, da bi odložil prodajo in še nekoliko po¬
čakal. Dolgovala mu je precejšnjo svoto, za katero pa je
sedaj tožil in grozil prodati posestvo. Umevno je, da ni bilo
lahko ženski, pričeti pogovora, in zakaj da je tako popraševala
o drugih stvareh. '

Naposled pa jo je vprašal sam Puščak:

»Kaj pa bi prav za prav rada, Kropka?«

»E, saj veste, gorje je človeku, če mora hoditi po
takih opravkih.«

Nekaj časa so potčm vsi molčali in bili mirni, le mali
dečko pri peči je postajal živahnejši, ko se je nekoliko ogrel.

»Pa si li kaj prinesla? Vsaj tako na račun, ali pa za
stroške, kaj?«

»Ravno zdaj ne morem nič, pozneje bom že kaj; samo
za božjo voljo vas prosim, potrpite še malo in ne gonite nas
z domačije!«

Stari Puščak je nemirno mencal z rokami in nezadovoljno
raztegoval obraz.

»Da, da, to ni nič; na ta način pridem ob vse pre¬
moženje. Jaz tudi rabim, in če sem posodil, se mora menda
enkrat tudi vrniti. Ne bo nič!«

Večernice 53. zv.

8

114

»Oh, saj ne boste izgubili, ampak samo, da bi nekoliko
počakali, vsaj do velike noči; takrat bo mož kaj poslal iz
Amerike, zdaj pa ne more, šest mesecev je bil bolan. Lepo
vas prosim, vi ne veste, kako je hudo biti v stiskah?«

»Ne morem, pa ne morem; kar je, jel«

Puščale je odločno zmajal z ramami in se delal, kakor bi
sam Bog vč kako krvavo potreboval denar.

Francka in Anton sta bila že navajena takih prizorov,
vendar je njiju očetova trdosrčnost zabolela v srce, da sta
molčala in gledala sramežljivo v tla.

»Dajte no - storite nam to dobroto, in mi vam

bomo do smrti hvaležni. Poplačali vam bomo - vse

- vse, samo sedaj se nas usmilite in ne gonite nas ven

na mraz in sneg! Ce ste človek, če imate srce v prsih -

samo dva meseca počakajte — — za božjo voljo!«

Miha Puščak se je držal resno, niti najmanj ga ni ganila
živa prošnja uboge žene, kateri se je poznalo na glasu in na
obrazu, da bi rada storila vse, samo da ohrani lastni dom.
Majal je z ramami in z glavo ter se delal, kakor bi ne mogel
ravnati drugače.

»In če se že mene nočete usmiliti, če se že nočete
usmiliti mojega moža, ki se peha in trudi za vas po Ameriki,
usmilite se vsaj tega-le ubogega otroka, ki ga boste pahnili
izpod strehe, iz gorke sobe tja ven — — na cesto 1«

A Miha Puščak je ostal miren in se ni dal preprositi.
Antonu je bilo mučno pri srcu; sram ga je bilo lastnega
očeta, rad bi bil kaj posredoval, a čutil je le predobro, da
ne pomaga vse vkup nič, in da je ves trud brezuspešen.

Hromi Francki pa se je iz sočutja prikazala soha v

očesu.

»Ne pomaga vsa prošnja nič!« seje oglasil Puščak črez
nekaj časa, ko mu je bilo že neprijetno; »jaz hočem denar,
če pa tega ni, pa naj se izvrši prodaja!«

Trde besede so Kropko posilile v jok. Premišljala je,
kaj bi še rekla, kako bi še prosila, a sproti je spoznavala,
da je ves trud zamanj, vsak poskus odveč . . .

Tedaj pa se je osrčil Anton:

»Pa počakajte še par mesecev, oče, saj to ne bo tak
razloček!«

Stari Puščak se je jezno obrnil proti sinu, a dejal ni
besedice.

To pa je znova osrčilo Kropko:

115

»Pri Bogu in vseh svetnikih vas prosim, Puščak, storite
to dobroto! Pomislite, če bi se vam tako godilo, ali pa
vašim otrokom! Bog je pravičen. Jaz jim sicer ne želim tega,
da bi se jim godilo slabo, toda spomnite se, da on kaznuje
pogosto za grehe starišev njih otroke. In če bi Vsemogočni
maščeval vašo trdost na vaših otrocih, vašo neizprosnost, vašo
pohlepnost, vaše poželenje po tujem blagu? Pomislite, da nič
ne traja večno! Kako morete misliti, da se še vam ne bo slabo
godilo? In da bo rodovina srečna? Spomnite se na pregovor:
Kakor na kup, tako s kupa!«

Prepričevalne besede obupane ženske so se čule po
sobi, kakor obsodba z onega sveta, kakor uničevalna kletev,
ki bo gotovo rodila posledice. Sključena Francka se je sklo¬
nila pri teh besedah na svoje pletenje, Anton pa se je obrnil
proti oknu. Le stari Puščak je ostal hladen, zmajal je z ra¬
meni in se uglobil v svoje račune, kakor bi se ne hotel več
brigati za Kropko.

To je tudi ta dobro čutila. Vzela je fantiča s klopi, se
ogrnila tesneje v volneni robec in tiho odšla tja ven v lepo,
a mrzlo zimsko jutro.

II.

Po tem dogodku je poteklo nekako deset let.

Deset let pa je že precejšnja doba v človeškem živ¬
ljenju, in marsikaj se lahko izpremeni med tem časom.

Tudi na Puščah se je bilo mnogo predrugačilo v zadnjih
desetih letih. Stari Miha Puščak je bil umrl, poprej še pa je
bil oženil sina Antona tam nekje daleč v struški dolini in
mu preskrbel sicer precejšnjo doto, a slabo ženo.

S tem pa se je začela nesreča. Pokazali so se tudi še
drugi nedostatki slabe vzgoje Antonove.

Anton je bil sicer v mladosti mirna, pohlevna duša,
toda odkar se je bil pri vojakih precej razvadil in se vdal
pijači, so se pojavile v njem hude napake. K temu se je še
pridružila zavest, da je posestnik najlepšega imetja, prav¬
cati kralj med kmeti, in ker so se mu radi te prednosti vsi
lizali in prikupovali, je postal častiželjen in ošaben. Ako ga
je kdo hvalil in občudoval, je dajal rad za vino ter ostajal
v taki druščini pozno v noč. Ko pa so vsi zvedeli za to
njegovo slabost, ni manjkalo takih, ki so jo često izkoriščali.

Pri volitvah v občinski odbor so tudi njega izvolili.
Neznansko se je čutil počaščenega, to pa tem bolj, ker se je
nadejal, da bo izvoljen za župana.

8 *

116

Vse dni je kolovratil okrog in dajal za vino. Pozno
proti jutru se je Še le vračal pijan domu, kjer sta se potem
z ženo prerekavala in zmerjala. Pa ne, da bi bila žena huda
nanj, ker je zapravljal, ne, tega ne; saj je bila tudi ona raz¬
vajena od mladih nog in si je privoščila vse mogoče reči;
ampak zato, ker jo je jezilo, da je njo puščal doma in se
sam zabaval.

Doli pri Pečniku, v zadnji gostilni pod Slemeni, je naj-
češče popival mladi Puščale.

Pečnik je bil majhen, debel možiček, prekanjena glava,
ki je vsled tega užival velik ugled med okoličani. Tudi
on je bil izvoljen za občinskega odbornika ter je bil cel6
kandidat za župansko mesto.

Nekega popoldne sta sedela pri majhni, okrogli mizi v
prostorni Pečnikovi hiši slemenski sedanji župan Lenček,
novoizvoljeni odbornik Puščak in postopač Komar, ki pa je
ob jednem s svojim postavanjem opravljal tudi posle občin¬
skega tajnika.

Zupan Lenček, visok, trden mož, v pošteni kmetski
obleki, je govoril resno in mirno ter pripovedoval drugim
o opravkih, ki jih je imel v trgu z okrajnim glavarjem.

Puščak je bil že napol vinjen, in čudno lepo se mu
je zdelo tako pripovedovanje. Komar pa, ki je take stvari
kaj naglo razumel, je poskušal iz Lenčka izvleči še več ter
je kolikor mogoče veliko dodajal iz svojega, da so se pol-
pijanemu PuŠčaku pričele vzbujati želje po županskem stolcu.

Klical je vina. Pečnik pa ga je donašal in pospeševal
pogovor, ki je bil vzrok pijači.

Potčm se je zasukal pomenek tudi na bližnjo volitev
župana.

Lenček je odločno zatrjeval, da ne mara več biti župan,
da je že sit teh potov in sitnostij, ter je prigovarjal Pečniku,
naj prevzame županstvo.

Komar pa je preračuni 1, da bo ta večer največ mokrote,
če kar Puščaka imenujejo za kandidata; zato je to tudi pri¬
merno izrazil.

Puščak se je sramežljivo obrnil v stran in se izgovarjal,
da je še premlad, da je veliko drugih sposobnejših, in kar
mu je še prišlo na um.

Videlo pa se mu je na vsem, kako mu ugaja ta
misel, in Pečnik je tudi drezal Komarja, naj še govori
o tem.

Med tem pa so pili in pili.

117

Zunaj se je že mračilo, a nihče izmed vseh še ni silil,
da bi se odpravili, ampak vsi so se obnašali, kakor da bodo
ostali pozno v noč tukaj. Pečnik je prinesel svetilko, zagrnil
pri oknih stare, rdeče zavese, in storila se je noč, ne da bi
bili glasni gostje to opazili. Zdaj je prisedel tudi Pečnik sam
in si natočil poln kozarec:

»Veš kaj,« je začel s svojim visokim glasom, »ti bi bil
pa res najboljši za župana, Puščak! Denar imaš, ti se lahko
postaviš. Možak si tudi, da smo lahko ponosni na te. Vsa
okolica te spoštuje, vsak te ima rad razen tistih, ki so ti
nevoščljivi, da imaš kaj pod palcem.«

»Res jel Meni bi bil ti najbolj po volji; jaz oddam zate
svoj glasi« je dejal že nekoliko vinjen župan Lenček, ki se
ga je rad zastonj napil.

Komar pa je kričal na ves glas:

»Tako je, živio!! Bravo 11 Bog živi take može, čast
vami! Živio 11'—Jaz bom letal okrog, nagovarjal bom ljudi
zanj, dokazoval jim bom vse lepe lastnosti, ho, ho. Bog živi
novega župana Puščakal?«

»Bog ga živi!«

»Bog!«

In trčili so s kozarci, da se je vino polivalo po mizi.

Anton je bil že močno vinjen, a vendar je oči povešal
od sramežljivosti. Branil se je, in jezik se mu je opletal; po
vsem pa je bilo videti, da se brani le navidezno, in kako mu
v resnici ugaja ta misel.

Vino pa je Šlo čim dalje bolj v lase. Vsi so postajali
glasni ter hoteli prekričati drug drugega.

»Za župana jaz nikakor nisem, premlad sem še; drugi
naj bodo, ki so že bolj vajeni, starejšim gre ta čast; vi bo¬
dite še, Lenček, ki že vse znate, ali pa vi, Pečnik, ki ste
izkušen mož!«

Komar pa je naglo segel vmes:

»Kaj boš tisto onegavil, Puščak; ti si za to, pa je! —
Kaj pa je treba znati? Kar je sitnega, tisto vse jaz napravim.
Ali ni res, oče Lenčkov?«

Županu Lenčku so se sklopile motne oči namesto od¬
govora.

Puščak se je čutil srečnega spričo teh pogovorov in
čim dalje si je bolj mislil, da bo on župan.

Pečniku pa, katerega se ni tako hitro prijelo vino, in
ki ga je le bolj tako zaradi drugih navidez pil, se je zdela
ta misel, da bi naj bil Puščak bodoči župan, čim dalje

118

pametnejša; obetal si je od tega precej dobička in sklenil
je, da bo napel vse svoje moči, da se to izpolni.

Kazalci na stari, zaprašeni uri v gostilniški sobi so se
pomikali urno naprej in kazali čim dalje več.

Možaki so še vedno pili.

Pričeli so tudi peti. S početka bolj tiho, a vedno glasneje,
naposled pa so že kričali na vsa grla, kakor to vedno delajo
pijanci.

Celo Pečnik je pomagal, da je obdržal veselost v družbi
in mudil nekaj časa delj svoje petične goste.

Ko je ura začela kazati blizu tri črez polnoč, se je
sklonila težka glava sicer pijače vajenega Komarja na mizo,
in to je bilo znamenje, da je sedaj vsega dovolj.

Počasi so se začeli odpravljati domu, in Puščak sam je
poravnal račun; župan Lenček se je sicer delal, kakor da
mu to ni prav, in da bi on sam tudi rad nekaj plačal, v
resnici pa mu je bilo to še zeld po volji; od Komarja pa
itak ni bilo pričakovati nobenega beliča.

Oprezno so stopali po temi, in noge so bile vsem trem
čudno težke. Komarja ni sililo v noben določen kraj,
zato se je kar takoj obrnil v Pečnikov hlev na steljo.
Lenček in Puščak pa sta korakala do razpotja skupaj proti
domu. Govorila ni?ta nič med seboj, ampak se le oprezno
ogibala velikih kamenov in neprijetnih kotanj po slabi poti.

Puščak se je čutil nenavadno zadovoljnega. Misel na
bodoče županstvo mu je ugajala tako, da je bil ves iz
sebe. In ker ga je obilo zaužito vino močno razgrevalo in
mu dražilo kri in domišljijo, se je čutil tako srečnega, da
je bil kar zavriskal, ko sta se ločila na razpotju z Lenčkom.

Ko je prišel domu, je le s težavo odprl vrata in se
potihoma splazil v spalnico. Vendar je pri vsej previdnosti
tako ropotal in se zaletel v zibelko, v kateri je trdno spal
njegov jednoletni Tonček, da se je žena vzbudila in ga ob¬
sula s kopo psovk. On je nekaj časa poslušal, a v slabo voljo
ga ni mogla pripraviti.

»Ti - Polona - slišiš - jaz bom za župana

— — ti boš pa za županjo!«

Zena je prenehala; te besede so jo potolažile. Vendar
pa ni mogla kar takoj postati prijazna, zato je precej časa
molčala.

On pa je godrnjal proti spečemu otroku:

»Hoj, hoj, Tonček, tvoj ata bo župan, ti paglavček
mali ti, nagajivi, slišiš, ata bo župan, župan!«

119

»Kaj, kako . . . kdo pa ti je to dejal?«

»Ho, ho — — Polona — — bom, bom!«

Pa kakor je bila Polona radovedna in bi bila rada kaj
več zvedela na to stran, ji Anton pri najboljši volji ni mogel
nič gotovega razložiti in je samo zatrjeval, da bo in bo.

Ko pa se je bil s težavo spravil v posteljo, je kmalu
zaspal.

Polona je še dolgo razmišljala o tem; mislila si je tudi,
da jo je nalagal, zato da bi jo potolažil in se ognil prepiru.

III.

Drugi dan je spal Puščak nenavadno dolgo.

Ko pa je vstal, mu je bila glava težka, telo pa iz¬
mučeno, kakor da ga je kdo pretepel prejšnji dan. Pregledaval
je okrog poslopja, pri družini, in premišljal dogodke prejšnjega
dne. Domišljal se je vsake posamezne stvari natanko in to je
potem vezal v celoto. Zal mu ni bilo, da je prejšnjo noč toliko
zapravil in tako dolgo izostal, saj je bil tega navajen in se
je to velikokrat že zgodilo. Včasi se je pripetilo tudi tako,
da ga je drugi dan Polona tako dolgo zmerjala in zbadala
ter ga tako razjarila, da je odšel nazaj v gostilno, kjer je
popival dalje. Čudno pa je bilo danes, da mu ni črhnila niti
besedice, kazala pa se tako, kakor bi komaj pričakovala,
kdaj ji bo kaj več povedal o bodočem županstvu.

On pa ni mogel o tem natančneje govoriti, ker sam ni
veliko vedel, dasiravno mu* je ta misel še danes prav tako
ugajala, kakor sinoči. Premišljal je, kako bi to zadevo po¬
spešil, kako bi si do tega pripomogel, a nič pravega mu ni
prišlo na um. Je pač križ, prizadevati se za tako stvar, pri
kateri se mora človek kazati, kakor bi se je branil, kakor
bi mu nič ne bilo do tega.

Prav tako pozno pa sc je vzbudil tudi Komar na stelji
v soparnem Pečnikovem hlevu. Najprvo se je zvedavo oziral
okrog, vsa okolica se mu je zdela precej znana, vendar se
ni mogel takoj spomniti, kje je prav za prav. Predno pa je
uganil, kje da je prebil noč, se mu je oglasila v grlu tolika
suša, da ni mogel skoro dihati. Zvedavo je pretipaval prazne
žepe, kje bi iztaknil kak groš za prvo silo, a po žalostnem
obrazu, ki se mu je kremžil v neljubeznive poteze, je bilo
spoznati, da je bil uspeh njegovega iskanja naravnost ne-
povoljen.

Toda Komar je bil takih zadreg navajen, kakor berač
mraza. Postavil se je na noge, se parkrat leno pretegnil,

120

očedil se stelje in drugih neprijetnih smetij, ki bi lahko glasno
govorile, kje je prebil to noč. Med tem pa so mu šinili v
glavo vsi sinočnji dogodki, in v motni glavi mu je postalo
vse jasno. Preudaril je na kratko vso stvar in se prepričal,
da prav sedaj vzhaja zvezda njegove sreče. Kar poskočiti je
hotel samega veselja, ko je premislil, kako se bo njemu
godilo, če se izvršč njegovi načrti. In izvršiti se morajo, zato
se hoče potruditi, in trud njegov bo obilo poplačan.

Pri teh mislih je kar poskočil včn iz hleva, pa Šel noter
v sobo k Pečniku.

Pečnik je bil že vstal. Stopical je po prazni sobi, ra¬
čunal, koliko je prav za prav iztočil sinoči vina, ter ugibal,
da bi res ne bilo napačno, če bi izvolili Puščaka za župana.

Komar pa ga je v tem utrdil do dobra.

»To bo življenje tu pri vas, Pečnik, če bo županil
Puščak; ta ni stisnjen, kakor je bil stari; rad daje za vino. In
gledali bomo, da bo pri vas popival. Vsak krajcar bo ostal
tu. Jaz bom pri njem tudi precej zaslužil, saj zna sam komaj
svoj podpis načečkati. In če bom ulovil kak goldinarček,
ga bom prinesel vam, oče Pečnikov, na tisti stari dolg, saj

veste - . Toda kaj vam bom to razkladal, saj sami le

predobro znate, če bo Puščale župan, da bodo počasi cele
Pušče vaše, ha, ha, oče Pečnikov!«

Oba sta se zadovoljno smejala.

Pretresovala sta nadalje, kako bo treba to napraviti,
ter sta se končno v vsem strinjala. Dognala sta drug drugega
vredna poštenjaka, da bodo vse tiste lastnosti, kakor so
častihlepnost, bahavost, dobrodušnost, zapravljivost in druge,
katerih je bil mladi Puščak poln, njegov grob, nesreča njegove
rodbine, tema dvema pa rudokop, kjer bosta kopala zlato . . .

In ko sta si razdelila vlogi, in predno je Komar odšel
na agitacijo po Slemenih okrog novoizvoljenih občinskih
odbornikov, je bil Pečnik tako dobre volje, da je natočil
Komarju kozarec vina kar tako brez vsake prošnje.

Komarju je bila znana vsa okolica, poznal je pa tudi
vse dobre in slabe strani vsakega izmed novih občinskih
odbornikov. Skrbelo ga je samo še to, če se bo res stari
župan Lenček odpovedal tej časti, ali pa je to samo zaradi
lepšega in pa zaradi pijače zatrjeval sinoči pri Pečniku.

Slemenska občina je velika in ima osemnajst odbor¬
nikov. Za izvolitev župana pa je treba dvetretjinske večine.
Preudarjal je Komar, kako bi dobil dvanajst glasov, in prišel
je do zaključka, če se bo Lenček odpovedal in se ce!6

121

potegnil za Puščaka, da je potem tega izvolitev zagotovljena.
Troje starejših mož je bilo v odboru, o katerih je bil Komar
prepričan, da se bodo protivili taki misli, da bi se županstvo
občine izročilo tako malo resnemu in do cela nesposobnemu
možu, kakoršen je bil mladi Puščak. Lojze Dolščakov pa bi
bil rad sam postal župan; o tem je bil tudi prepričan, da
ga ne pridobi. Te štiri je torej kar prekrižal Komar že med
potjo in sklenil, da jih ne obišče. Največ preglavice in
skrbi pa mu je delal Lenček, zatorej se je napotil najprvo
do njega.

Dobil ga je doma, a bil je po včerajšnji pijači grozno
slabe volje. Ob takih prilikah pa ni rad Komar nagovarjal
Lenčka za kaka važnejša podjetja. In prav danes bi se bilo
lahko zgodilo, če bi ga bil kar naravnost vprašal o tem, da
ne bo nič, in Lenček je navadno držal svojo besedo, ker je
hotel kot dolgoleten župan veljati za moža. Čakal je torej
Komar prav nezadovoljno in premišljal, ali bi začel ali ne.
Obraz pa je delal tako nezadovoljen, kakor bi bil obsojen
na smrt

Naposled pa je župan sam omenil včerajšnjega do¬
godka in se dotaknil tudi zadeve o Puščaku.

Komar se je potrudil vzdržati ta pogovor delj časa.
Ko pa je bil uverjen, da Lenček res ne mara biti več župan,
ga je pričel nagovarjati, naj deluje za Puščaka. In ko sta se
vedno zaupljiveje pogovarjala o tej stvari, je Komar celo
obljubil, da hoče izposlovati zanj neko dobroto pri Puščaku
za to prizadevanje.

Sijajno zadovoljen je šel Komar od Lenčka ter ga od¬
hajajoč povabil, naj pride še popoldan k Pečniku na kratek
pomenek.

Po kosilu se je oglasil Komar na Puščah. Poklical
je Puščaka v sobo in se delal jako važnega. Tudi Polona
je prišla, da bi poslušala, ker jo je zanimalo; saj je dobro
vedela, za kaj gre.

Puščak se je delal sramežljivega, odklanjal navidezno
z vso silo to čast, a v resnici se mu je čudno laskalo, ko
ga je tako premeteno nagovarjal Komar, naj prevzame žu¬
panstvo že zaradi koristi občinske, kakor je dejal.

Komar je bil zgovoren možic, in ker si je bil vrh
tega še v svesti, da ne govori zastonj, da je njegovo govor¬
jenje Puščaku prijetno, in da ugaja tudi njegovi ženi, zato
se je potrudil še bolj, da je obema dovolj nabožal ušesa.

A Puščak se je še vedno branil.

122

Komar pa ga je dalje nagovarjal, da naj pride pozneje
doli k Pečniku, ter mu je naštel vse tiste, ki bodo tudi tam,
in mu obrazložil, da je to potrebno, da se osebno razgovore
o volitvi.

Puščak je že toliko prijenjal, da je tako za silo ob¬
ljubil priti k Pečniku.

»No, bom pa morda stopil doli do Pečnika pozneje!«

Komar je bil izvenredno zgovoren in se delal, kakor
da bi dvomil in ne verjel PuŠčaku, da bo res prišel.

»Saj bo prišel, kaj pak, da bo!« se je oglasila Polona
in se zadovoljno zasmejala.

Po Komarjevem odhodu sta čutila Polona in Anton
toliko zadovoljnost, kakor že dolgo ne. Zlasti Anton je komaj
čakal trenutka, da bo vsaj pol popoldneva minilo in bo lahko
krenil k Pečniku.

Polona je bila danes po dolgem času zopet prijazna s
Francko, katero je sicer vedno zaničevala in prezirala ter jo
zmerjala s priimki in ji oponašala njeno bolezen, kar je
siroto grozno bolelo. Sploh je preživela Francka mnogo ne¬
srečnih dnij, odkar je bila prišla Polona k hiši. Danes pa je
bila sicer vedno odurna in hudobna Polona z njo dobra,
prijazna in zgovorna, kakor bi je nikdar ne črtela. Živahno
ji je takoj vse zaupala, da bo morda Anton župan, da se
mu to prav za prav spodobi, saj je posestnik najboljšega
posestva v celi soseski; kako bo potem pri hiši, kaj in kako
se bo vse moralo izpremeniti!

Francka je vse mirno poslušala in niti čudila se ni,
ko se je Polona tako veselila te časti. Radostiti se pa tudi
ni mogla Polonine prijaznosti, ker je le predobro vedela, da
je vse samo za danes, hipna izprememba, ki se pa lahko
v najkračjem času izpremeni v poprejšnje zaničevanje, ali
pa še celd v hujše črtenje.

Anton je hodil po vrtu in kar kri mu je silila v glavo,
ko je natančneje premišljal o vseh častlji vili opravkih bo¬
dočega župana. Zaplesal mu je pred očmi sladkoprijazni
okrajni glavar, ki je bil kakor iz medu, in potem še vsi
gospodje, s katerimi bo imel čast, občevati osebno pri služ¬
benih opravilih. In vsi ti ga bodo nazivali »gospod župan!«
VČasi mu bodo celd stiskali roko, drugi se mu bodo odkrivali,
nekateri se ga bodo bali ali česa prosili, on pa se bo sukal
med njimi kakor kak kralj.

To vse mu je prihajalo pred dušo v prav živih slikah,
in neznansko si je želel, da se vse tudi res zgodi. In prešel

123

je dalje na Komarja, ki se mu je zdel ta hip jeden najbolj¬
ših, najplemenitejših ljudij na svetu, obljubil mu je ta čas
večno hvaležnost in trdno sklenil, da mu obilo poplača vso
naklonjenost in obilni trud za njegovo osebo.

Predno je bil pravi čas, oditi k Pečniku, se je že
napotil tja, kjer je našel poleg župana Lenčka in Komarja
še par novih občinskih odbornikov, nekaj mož, ki so bili
na glasu, da ga radi pijo za tuji denar.

Vse zbrano omizje ga je zelo spoštljivo pozdravilo in
ga iskreno sprejelo v svojo sredo.

Nekaj Časa se je vil pogovor krog letine in vremena,
potem o živinski kupčiji. Pomenek sta vodila Komar in
Pečnik, ki sta imela za take prilike največ prirojenega daru.

Naposled so prešli tudi na volitev župana, vsled česar
so se baje tukaj zbrali.

Zbrali pa so se bili prav za prav le radi pijače. In ta
namen so izvrševali prav pridno.

Pečnik je točil in le točil, na sod pa delal z belo kredo
debele, dolge črte. In črte so se množile, čim več je ka¬
zala ura.

IV.

Zadnje, kakor tudi vse naslednje dni je bilo gori na
Puščah kaj Čudno življenje. Anton je zahajal vsak dan k
Pečniku, kjer je ostajal pozno v noč, in odkoder se je na¬
vadno vračal pijan. Polona je ostajala po ves dan pri otroku
ter dobro jedla in pila. Za botrinjo je bil kupil Anton sodec
vina, od tedaj pa je popila že četrtega, a otrok je bil komaj
jedno leto star.’ Za družino je kuhala in gospodinjila velika
dekla, ki je ravnala po svoji volji, in to ne ravno na posebno
korist gospodarjevo. Družina se je potikala krog oglov, po¬
stavala in lenarila, čakala jedi in se zabavala po svoji volji,
gospodarju pa — kakor pravijo — rezala gumbe. Tudi
nekdanji hišni red, ki je toliko let imel veljavo pri Puščaku,
je bil do cela izginil. O večerih niso več skupno molili rož¬
nega venca, vsak je šel po svoji volji na svoj kraj.

Najbolj je to razdiranje, to brezskrbno, lahkomiselno
zapravljanje očetovega doma bolelo hromo Francko. A ona
ni smela reči ničesar, niti svariti ni smela. Vedno je sedela
na svojem navadnem prostoru pri peči in kaj Šivala ali pa
pletla. In ako je tudi k vsemu molčala, vendar ni odšla jezi
Polonini, kadar se ta ni imela nad kom drugim znesti. Sirota
je molila, molčala, hirala, bledela . . .

124

Od dne do dne je hujšala.

Služinčad sama se je norčevala iz takih razmer pri
hiši, in vsak posameznik je izkušal to zmešnjavo, to raz¬
padanje po svoje izkoristiti zdse.

Pušče so pričele lesti rakovo pot.

Najprej so to opazili po okolici, in različno je bilo
mnenje, ki so ga izražali ob tej priliki.

»Stari je grabil, hranil, stiskal, ta pa razsipava; jeden
gori, drugi doli!«

»Dva gospodarja drug za drugim nista nikdar dobra!«

»To so nasledki oderuštva! Božja kazen. Stari je bil
preveč lakomen, zatd bo pa zdaj tako: Kakor na kup, tako s
kupa!«

Ljudje so mnogo govorili o tem. Nekaterim se je
smilil mladi, lahkomiselni mož, drugi so videli v tem kazen
za trdosrčno ravnanje starega Puščaka, in zdelo se jim je
vse to naravno, kakor da bi drugače biti ne moglo. Nekateri
so mu zopet prav iz srca privoščili vse zlo, ki se bo izcimilo
iz tega nepremišljenega ravnanja, in to so bili tisti, ki Antona
radi premoženja iz nevoščljivosti niso mogli trpeti.

A nikogar ni bilo, ki bi bil mladega, neizkušenega,
lahkomiselnega moža poučil, mu pokazal vse zle nasledke in
ga posvaril ter odvrnil od pota v pogubo, v prepad! Ni¬
kogar ni bilo!

In zgodilo se je, da so izvolili Antona Puščaka za žu¬
pana. Nekaj, a prav malo jih je bilo, ki so se protivili temu
in obsojali to bedasto početje, da se je izvršila očividna šala,
ko se je poverilo županstvo velike, slemenske občine malo
resnemu Antonu PuŠčaku. Drugim pa ni bilo do tega, ampak
so se le smejali in zbijali slabe dovtipe.

Za pristaše Puščakove, one občinske odbornike, ki so
ga dvignili do te časti, pa je bil ta dan pravi praznik. Doli

pri Pečniku se je peklo, cvrlo, jedlo in pilo ves dan. Tudi

Polona je šla takrat tja doli in nepopisno srečno se je čutila,
ko so se ji hinavsko hlinili ter jo nenavadno častili. Zlasti
Komar je bil ves v ognju. Čutil je, da bo sedaj na Puščah

kakor domd, da bo ondi imel večen opravek, kjer bo s

svojim občinskim tajništvom tako sijajno živel, kakor še nikdar
v svojem življenju . . .

Poslej pa se je Še bolj izpreminjalo življenje na Puščah.
Anton ni hotel delati nič več. Niti nadzirati ni hotel svojih
delavcev; najrajši je kolovratil okrog lepo oblečen in se kazal
župana. Pa tudi na domu si je vse drugače uravnal, ker

125

je imel večkrat kake obiske. Imel je doma vedno dvojno
vino, da je vsakemu lahko postregel s pijačo. Peš tudi ni
hotel poslej več hoditi v trg, češ, da se to ne spodobi žu¬
panu tako velike občine. Kupil si je par konj, lep voz, čedno,
napol gosposko vprego, kar ga je stalo mnogo stotakov.

In vse tiste očetove dolgove, ki so včasi donašali tako
visoke obresti, je polagoma izterjal in porabil.

Tudi ženino doto je tako počasi zapravil, saj veste,
kako ima denar polžek rep.

Antona je začela po malem preganjati tudi nesreča. Po
letu mu je treščilo v kozolec, ki je pogorel do tal. Nov je
veljal precej denarja.

V drugem leta se fnu je rodila hroma hčerka. To ga
je silno potrlo. Ljudje pa so trdili, da se je Polona pre¬
grešila nad ubogo siroto Francko.

Take in druge stvari so ga počasi opominjale, da ni
na pravem potu.

Toda Anton se ni zavedel, ni se streznil, dasi so se
mu včasi že porajale skrbi: kaj bo iz tega?

A kakor bi ležalo nad njim prokletstvo očetovega ode-
ruštva, ni si mogel pomagati in se je bližal prepadu.

Vedno popivanje, konji, nove naprave, slabo gospodar¬
stvo, vse to stane denarja, obilo denarja.

In če ni novih dohodkov, novega zaslužka, se morajo
izprazniti naposled še tako polne skrinje.

Puščak je prišel poslej seveda večkrat v zadrego za
denar, a to ga ni motilo, saj je imel poln gozd najlepšili
smrek, nebroj hrastov v logu in poln hlev živine.

To je pričel počasi prodajati.

Padale so smreke, padali so stari, debeli hrasti, na
katere je bil pokojni oče tako ponosen, Anton pa je popival
in zapravljal.

In oglasila se mu je vest, ta sodnica našega početja,
ostra, neukrotna prcganjalka vsega slabega. Anton se ji je
sicer upiral, se je ogibal, jo tlačil in tlačil, a vse zaman . . .

Kadar je bil najbolj vesel v družbi, takrat se je najhujše
oglašala vest in ga pekla. On pa jo je ugašal z vinom . . .

V tretjem letu županovanja mu je umrla sestra Francka.
Siroto je bilo potrlo njegovo nezmerno življenje popolnoma.

Tudi Polona se je izpreminjala. Prvi blesk časti, ki jo
je uživala, je kmalu otemnel. Naveličala se je bila že vsega,
in z Antonom sta se pogosto sporekla

126

Prepiri so se vedno množili, in naposled je prišlo do
pretepa.

Anton je do cela podivjal.

Po okolici so se bili vsi že tega privadili, samo čakali
so še, kdaj bo počilo.

V.

Nadloge in skrbi, slaba, pekoča vest zadnjih dnij, vse
to je vtisnilo mlademu, čvrstemu Puščaku vidna znamenja v
obraz in ga precej potrlo. Nekdaj rdeča, polna lica so upadla,
oči so se udrle, pogled pa mu je postal neprijazen, nekako
oduren. Tudi polni, vzravnani život mu je ovenel in zlezel
v grbo.

Doba njegovega županovanja je potekala, bližalo pa se
je h koncu tudi njegovo premoženje. Z obupom je pričakoval
izvršetka svoje krivde, a ne morda skesan, potrt, ne, v pi¬
janosti, v obupnem igranju je čakal svojega konca.

A dolgo ni bilo treba čakati.

V trgu je bil letni semenj, in Anton je gnal tja zadnji
par volov, da bi poravnal vsaj obresti pri Pečniku, ki ga je
zadnje dni vedno bolj nadlegoval s svojo terjatvijo.

Komar je bil Šel z njim, kajti to navado je imel vedno,
da ga je spremljal po vseh potih. Kupčija je bila slaba,
Antonu pa je bila sila prodati, da je dobil kaj denarja.

In dal jih je onemu, ki mu je največ ponujal zanje.

Potem pa sta šla s Komarjem pit.

Puščak, ki je bil po mnogoletnem pijančevanju postal
jako slaboten in vrtoglav, se ga je kmalu nabral. V takem
stanju pa je bil zmožen, storiti vse.

Premeteni Komar je že davno izprevidel, da je s Pu-
ščakom pri kraju; zato je porabil zlasti zadnji Čas vsako pri¬
liko, da se je okoristil za poznejše čase. Tudi ta dan je ves
čas preudarjal, kako bi spravil Antona do kake igre, da bi ga
lahko obral. A nič pripravnega ni bilo danes. Za kartanje ni
bilo prave prilike, in tudi ni bilo družbe za to. Slednjič se
je domislil Komar, da danes kegljajo, in brž je počel raz¬
mišljati, kako bi na kak lep način spravil Puščaka na kegljišče.

Pregovoril ga je, da gresta še malo po semnju pogledat,
potem pa še v kako drugo gostilno, češ, kdo bo vedno
sedel na istem prostoru, kakor bi bil prilepljen.

In polpijani Anton se je rad vdal. Nekaj časa sta se
vrtela po silnem blatu med gnečo ljudij sredi kramarskih
šatorov, a danes ni užival Anton toliko časti in spoštovanja,

127

kakor prejšnje čase. Prej se mu je vse odkrivalo, vse ga je
pozdravljalo in se mu klanjalo. Danes pa ga je le tu pa tam
ogovoril kak znanec prav na kratko, če se mu že ni mogel
ogniti. Skrivaj pa so ga s prstom kazali onim, ki ga še niso
poznali, in si šepetali med seboj: »To je tisti župan!«

Anton je živo čutil to izpremembo in je bil prav za¬
dovoljen, ko ga je Komar odvedel na drugi konec semnja,
ven iz gneče v obcestno gostilno, kjer so imeli kegljišče.
Ker pa je hotel Komar Antona naravnost tja spraviti, je šel
kar naprej skoz vežo na dvorišče, kamor mu je Anton brez
ugovora sledil.

Na kegljišču je bilo vse polno ljudij. Krogla je ropotala
po koritu in srednji debeli deski, čule so se kletvice, šale,
smeh, včasi kak prepir in krohot paglavcev, ki so zijali in se
po svoje preganjali črez planke.

Tukaj so Antona zelo prijazno pozdravili, tako da ga
je to spravilo precej v dobro voljo. Napravili so mu tudi
prostor pri mizi, kjer je takoj sedel, in kamor se je prislinil
tudi Komar. Poklical je vina in dajal po vrsti piti vsem
znancem.

Znanci njegovi pa, ki so ga obkolili na kegljišču, so bili
vsi ali zadolženi, zapravljivi kmetje, ali pa fantje, kateri so
že od mladih nog kazali, da ne bo iz njih nikdar nič.

Dolgo časa je Anton samo pil in gledal. Vabili so ga
sicer prav medeno, naj tudi on poskusi, in naj zaluča par
krogel; a s početka se je tega odločno branil, potčm pa je
obljubil, da bo kasneje začel.

Med tem so kegljali drugi, nekateri dobro, drugi slabo
. . . dobivali . . . izgubljali . . .

Anton pa je pil, gledal, kako se premetava denar po
tleh, in čim dalje bolj ga je mikalo.

Komar ga ni hotel nič siliti. Saj je le predobro vedel,
da bo sam rad začel.

Ko pa ga je imel že toliko v glavi, da se je že malo
opotekal, si je slekel suknjo, jo obesil na klin, zagrabil v ko¬
ritu kroglo, vrgel petak na tla in povabil na stavo.

Pet rok se je stegnilo in spustilo pet srebrnih goldi¬
narjev k petaku.

Komar je pazil, da ni zaostal.

Zalučal je kroglo na desko, ki je pa takoj zaropotala
po plankah in se točila ob kraju proti stožcem.

Stavo so naglo pobrali in jo razdelili ter si skrivši na-
mežiknili.

128

»Ne gre . . . vraga, kako je to, saj včasi sem znal!«

Anton se je gugal sredi kegljišča na šipkih nogah in
iskal drugi petak po žepu.

»Bo že, bo že!« so ga tolažili in zastavili brž tudi
ta petak.

In Anton je zalučal drugič ter zadel.

Pobral je zdaj hitro jeden petak, drugega pa porinil z
nogo na stran. In zopet so stavili, in zopet je zadel.

Tako je šlo večkrat zaporedoma. Oni so se za¬
čudeno spogledovali, kaj bo to. Takoj pa so si znali po¬
magati. Jeden izmed njih je stopil vzadi doli do fanta, ki je
postavljal stožce, ter ga podkupil, da je nametal pred ploščo
nekaj kamenčkov.

To je takoj pomagalo. Anton je izgubil svoj dobiček,
nat6 pa pričel metati zopet svoje petake iz žepa ... in potčm
desetake.

Obilo zaužito vino, vedna izguba . . . Anton je postajal
silno vznemirjen in je pričel preklinjati.

A to mu ni nič pomagalo. Denar, ki ga je bil dobil
za vole, je izginjal kakor kafra.

Naposled se je začelo Antonu že čudno dozdevati,
kako je to, da vsaka krogla odskoči ravno takrat, kadar bi
morala zadeti, ali pa kadar že pride med stožce.

Navzlic temu pa je hotel prisiliti, da dobi denar nazaj.
Obraz mu je postajal zaripel, rdeč, žile so mu bile napete,
pogled divji. Od jeze je kar hropel, in nekateri radovedneži
so jo popihali, ker niso hoteli čakati konca. •

Puščak je Še vedno izgubljal.

Ko pa je imel le še par petakov od vsega izkupila za
vole v žepu, se je le potrudil tja doli do fanta, da bi pre¬
gledal, ali je vse v redu, ker od daleč ni mogel ničesar
opaziti. A poredni fante ga že ni čakal; v hipu je bil
Črez pregrajo, potčm pa bežal po vrtu naprej, kar so ga
nesle noge.

Ko je Anton izprevidel, kako so ga goljufali, je postal
grozen. Izgubil je zadnjo iskrico zdrave pameti, poslednjo
trohico zavesti. Planil je kvišku, kakor obstreljen jelen, in se
obrnil nazaj v dir.

Tu so se vsi umaknili. Jedini Komar je ostal in nekaj
radovednežev, ki pa niso bili nič stavili z njim. Komar se
je delal nevednega, izpraševal ga je, kaj je prav za prav, ter
ga izkušal tolaž ti.

Puščak pa je bil, kakor blazen.

129

»Ti, ti vrag si me goljufal!« A glas mu ni hotel iz
grla, ječal je, kakor bi ga kdo davil, z desnico pa je po¬
grabil težko kroglo in jo zalučal nesrečnemu Komarju v glavo.
Zadel ga je tako nesrečno, da je Komar kar telebnil na tla
kakor snop, ne da bi bil kaj zakričal.

Pol ure pozneje je sedel Anton Puščak, župan, nekdaj
posestnik najboljšega posestva na Slemenih, v ječi zaradi uboja.

*

* *

Kaj naj še povem?

Komar je umrl na mestu. Pušče so bile prodane, Polona
in otroka sta živela pri stariših, Anton pa je po dveh letih
umrl v ječi . . .

Na Puščah je zopet srečno življenje. Ondi prebivajo
sedaj drugi ljudje, ki se pa varujejo oprezno Antonove
nesreče. In prijazno, dobrotno solnce, ki pošilja vsako jutro
najprvo svoje zlate žarke gori na Pušče, jih žari in osvet¬
ljuje, da niso več tako puste, kakor so bile za nesrečnega
županovanja Antona Puščaka.

Izginili so tudi zadnji sledovi oderuštva po okolici,
odkar so ustanovili v trgu rodoljubni možje posojilnico, ki
prav uspešno deluje.

-Š3E3-

Ob zibelki, ob jami.

Ko ležal si v mehki zibel
In jokal, kdo vedi, zakaj,

Zapela ti pesem je mati,

Zazibala v spanja te slaj.

Glas materin te je uspaval,

Narahlo božajc uho,

Sam angelj je z neba priplaval,

Poljubil ti rosno oko.

Zadremal si miren in srečen ...

Ko ležal boš v hladni gomili
Utrujen, kdo vedi, kedaj.

Pogrebci ti bodo zapeli,

Zvonovi zapeli ti vsaj.

Ta glas te ne bo več uspaval,

Ker gluho bo tvoje uho,

A z neba bo angelj priplaval
In dušo ponesel*v nebo.

Tam pokoj objame te večen ...

Anton Medved.

-

Večernice 53. zv. 9

Dva nesrečna človeka.

(Spisal Fr. Rant.)

Žaloigre sc dogajajo v naši solzni dolini. Svetla palača, ponosna
kmetska hiša in borna koča jih gledajo. Tok časa jih preplavlja in
zagrinja v morje večnosti, in mi jih pozabljamo, ne da bi se učili iz' njih.

1. Klemenov France.

Neke sobote popoldne so nakladali »balo« pri Klemenu;
starejša Klemenova hči Katra se je omožila v Zabnico. Tri
težke vozove so naložili. Na prvem sta bili dve omari iz
črešnjevega lesa, štirje stoli, kad, čeber, dva škafa, polna ku¬
hinjskega orodja, ploh, množica burkelj, malih in velikih,
omelo, lopar, osem peharov in velik bujno pisan jerbas. Na
drugem, je bila posteljna oprava in dva posteljnjaka, na tretjem
pa skrinja, velika pobarvana skrinja, polna žita, na skrinji
vreča soli; vzadi pa je bila privezana lepa cikasta krava.
Trije žabniški fantje so prišli z ženinom po balo. Konji so
imeli suhe šopke na komatih, na vsaki ročici je bila pribita
smrečica z malo zastavo Fantje vozniki so pa imeli šope
za klobuki, da so se jim obešali na stran.

Gledalcev ni manjkalo. Otročad je vršela okrog vozov
in konj, smejala se, radovedno ogledovala naloženo blago
in vlekla na ušesa primerne in neprimerne šale. Stari za-
sebnikarji, gostači in domači berači so sloneli ob zidu in
plotih ali držali konje in čakali, kdaj jih doleti kak kozarček
vina, kajti pijače ob takih priložnostih ne manjka. Izza oglov
so bližnje in daljne sosede prodajale zijala, hvalile in grajale
balo ter jo primerjale z nekdanjo svojo.

»Mislim, da bo dosti,« se oglasi prileten mož Klemen
in reče proti ženinu: »Dobro si potresel Klemenovo hišo, v
ponedeljek jo boš pa še bolj; dvanajst sto dote ni mala reč.«

131

»Zahvalim, oče, lepo balo in doto ste dali Katri; pa
saj nevesta ne pride na prazno; pri Maticlju ne bo stradala.«

»Že dobro, že dobro, Bog daj srečo! Srečno vozite!«
dč Klemen. »Hi, hi!« Konji se natezajo, a ne speljejo. Kako
naj speljejo, ko jih vozniki drže za uzde in ne puste naprej.

»Oče Klemen, ne gre in ne gre!« kličejo vozniki.

»Pa odložite, ne branim,« pravi Klemen.

»Slaba kola imamo, oče. Speljati bi se morda dalo, če
še mi potisnemo, a po poti se nam zna kaj streti. ,Petega
kolesa 4  ni, oče Klemen,« hite praviti vozniki.

»Peto kolo, peto kolo,« kliče vse poprek in se smeje.
Po stari kmetski navadi se pričkajo, seveda le na videz, za
peto kolo.

V tem stopi na vežni prag čvrst mladenič s hlebom v
roki, s hlebom velikim ko ribniška reta. Hleb položi na
skrinjo. Bil je Klemenov sin France.

»Tu imate peto kolo; ali bo šlo zdaj?«

Poskusijo. Konji potegnejo, in šlo je. Vozniki zaukajo,
da odmeva daleč tam po Brezju in Jekeljnu. France gleda
za njimi. Ko zavijo na cesto, jim zauka v slovo.

Ne le v Bitnu, pod vsem šentjoškim zvonom je bil
Klemenov France najzalši mladenič. Visokorasel, krepek, a
vendar ne trščat, malce podolgastega obraza, temnorjavih
las, modrih očij in precej močnih brk — to je bil Klemenov
France. Pred tednom je doslužil vojake. Vojaška čepica na
glavi se mu je krasno prilegala. Ni se še udomačil v kmetsko
življenje, ni še pozabil, da so mu pri vojakih rekali »gospod
korporal«. Vsak korak, vsak gibljaj je kazal njegovo žilavost
in njegovo moč, in na to svojo moč je bil ponosen Kle¬
menov France. Imel je pa slabost, da je rad ponočeval.
Seveda, ko mladenič odraste očetovi šibi, nični, da je sra¬
motno, če gre v soboto zvečer spat in ne na ponočevanje.
Tako je mislil nekdaj tudi Klemenov France. Oče ga je
sicer opominjal, a odločnosti ni kazal nikoli. Ko so pa Fran¬
ceta potrdili v vojake,' ga niti opominjal ni več. Dosluživši
vojake, tudi ni opustil ponočevanja. Kaj Se vse dogaja na
ponočevanju ali, kakor sami pravijo, na fantovanju, si vsak
lahko misli; dobrega gotovo nič. Mladeniči se privajajo pi¬
jančevanju, ugonabljajo svoje zdravje, zapravljajo svoje po¬
štenje in drugim kratijo počitek. Z mogočno pipo v ustih
ti modruje in možuje osemnajstleten fantič, kakor da je
prvi občinski svetovalec. In pri tem modrovanju si pridejo

9 *

132

navzkriž, zavihti polena in nože — in žalostnim stariŠem
nosijo ranjene in mrtve sinove na dom.

Tudi Klemenov France se je pri ponočevanju rad po¬
bahal s svojo močjo in s svojim korporalstvom ter zbadal
slabejše tovariše.

V nedeljo zjutraj pa so ga pripeljali domu. Nezaveden
in krvav je ležal na razvezanem otepu slame na vozu.

Kako se je to zgodilo? No, takč-le:

Pri odhodu je bil ženin povabil Franceta v Zabnico k
Farončku, kjer se to noč poslovi od fantov tovarišev. Kle¬
menov France in Tomažev Jurij se odpravita zvečer v Zabnico.
Ženin je fantom plačal vina, da je teklo raz mizo. Prijateljsko
sedč okoli mize, prepevajoč in uganjajoč svoje burke.

»Vino rado baha,« pravijo modri možje. Ko je začelo
iti fantom v lase, je hotel vsakateri več vedeti, vsakdo je bil
izkušenejši in — močnejši. No, beseda da besedo, tu malo
zabavljivo, ondi rezko. Pa gotovo bi se bili pomirili, da ni
bilo med Žabničani treh znanih pretepačev; saj so Žabničani
v obče dobri in pošteni ljudje. Gčzdarjev Jurij, Anškov
Tomaž in Križnarjev hlapec so bili trojica, katere seje ogibala
vsa vas. Zaprti so bili že večkrat zaradi tepežev.

»Bitenca bosta pa tekla nocoj,« pravi Križnarjev hlapec,
ki je bil najbolj vinjen, »primojdunaj, da bosta 1«

»Bosta, bosta,« pritrjujeta mu Gozdarjev Jurij in Anškov
Tomaž.

»Jaz pa pravim, da ne bosta, posebno pred takimi sra¬
kami ne, kakor ste vi trije,« ga zavrne Klemenov France.

»Fantje, pamet, pamet, pijmo ga, veseli in prijatelji bo¬
dimo!« jih pogovarja ženin.

»Kdo je sraka, kdo?« kriči Križnarjev hlapec in sili v
Franceta. Treznejši fantje ga potisnejo na klop in pogovarjajo.
Ženin prisede k njemu, ga miri, mu natoči kozarec in pravi:
»Štefan,« tako mu je bilo ime, »trčiva na tvoje zdravje!
Veseli bodimo in ne kregajmo se, saj ti Klemenov ni hotel
ničesar in brat moje neveste je.«

»Ne trkam s teboj. Jurij, Tomaž, pojdimo 1 Sam pij
svojo kislico, mi pa gremo k Bučkarju.« Pri Bučkarju je bila
razvpita žganjarija.

»Saj res, tja pojdimo!« pritrjujeta mu onadva. Odšli so

Črez polnoč sta ostala Klemenov France in Tomažev
Jurij pri Farončku. Ko odhajata, jih hoče ženin s tovariši
spremiti; bal se je namreč, da bi jih oni trije ne napadli, a
nista pustila.

133

»Teh treh se ne bojiva, sama pojdeva. Lahko noč,
fantje!« pravi France. Zaukata in pevaje stopata proti Bitnu.
Se na misel jima ne pride, da bi jima upal kdo storiti kaj
žalega.

Izza Bučkarjevega ogla pa planejo tri črne postave ne¬
nadoma na njiju. Bliskoma udari jeden Franceta s težko
jeglico po glavi, da se zgrudi na tla. Tudi Jurij jih dobi
nekaj s poleni. Ko vidi svojega močnejšega tovariša kakor
mrtvega na tleh, zbeži in teče, kolikor ga noge neso, nazaj
k Farončku. Se nekaj žabniških fantov dobi ondi. Tem pove,
kaj se je zgodilo. Ženin je bil že odšel.

Prestrašeni hite na lice mesta, kjer dobe Franceta v
mlaki krvi nezavestnega. Skličejo Bučkarja. Daši nerad, do¬
voli vendar, da neso ranjenca v njegovo hišo. Ondi ga močijo
po glavi, kličejo po imenu, a France se ne gane.

Takega pripeljejo v nedeljo jutro domu. Prestrašen pošlje
oče po duhovnika in zdravnika. Duhovnik mu podeli sveto
poslednje olje, potem ga preiskuje zdravnik, resno odkimava
z glavo in pravi: »Crepina prebita, možgani pretreseni, smrtna

nevarnost.«!

y  ?

Se le proti večeru se zave bolnik, a le toliko, da začne
blesti v vročici. Sam bled, kakor sin njegov, bdi stari
Klemen pri jedinem sinu vso noč. In to noč se je postaral
za nekaj let.

Žalostno in tiho je bilo ženitovanje, nevesta je pa bleda
in žalostna sedela za mizo. Popoldne so peljali orožniki Goz¬
darjevega Jurija, Anškovega Tomaža in Križnarjevega hlapca
zvezane v ječo; oni so bili napadalci.

Polagoma se je Francetu celila rana. Okreval je toliko,
da je mogel sedeti na postelji. Govoril ni veliko, a kar je
govoril, je bilo — neumno. Z grozo je spoznal stari Klemen,
da se sinu meša, da ni več pri zdravi pameti. Upal je še, da
se mu sčasoma vendarle zopet posveti v glavi, hodil je okrog
zdravnikov, prosil pomoči, a nikdo ni mogel pomagati.
France je pač vstal, hodil, a pamet se mu ni vrnila. Strašna
nesreča zanj, tolika, če ne še večja za vso Klemenovo hišo!
Kaj je pomagalo, če so bili oni trije pretepači obsojeni v po¬
sebno ostro kazen ?

PVance za delo ni bil več. (Je je pasel krave, jih je
jahal in komandiral, kakor da sedi na vojaškem konju. Poleg
drvarnice je posekal najlepšo hruško, ko bi imel cepiti drva.
Mimoidoče je zmerjal, kamenje lučal za njimi in otroke
podil, da so se sosedje jeli pritoževati. Zaprli so ga torej v

134

čumnato in ga niso več izpuščali. Oče mu je nosil hrano,
on sam je stregel svojemu nesrečnemu sinu. Gotove čase je
bil France miren kakor ovca, včasi pa je rjul, klel in raz¬
bijal, da so ga morali zvezati.‘V takem stanju je nekdaj tolkel
in dušil svojega očeta, da so mu ga poklicani sosedje komaj
še iztrgali živega.

Zupan svetuje Klemenu, naj ga da v norišnico, a oče
se ne more ločiti od sina. Zagovarja ga, da ni nevaren, da je
že mirnejši, in da hoče še nekoliko počakati, predno ga da
od hiše.

V tem pride zima. Skrb in žalost položita starega Kle¬
mena v posteljo. Francetu streže njegova mlajša sestra Mina.
Boji se ga sicer, a sestrina ljubezen premaga strah, saj brat
je brat. In čudo, bolj je ubogal svojo šibko sestro kakor
očeta.

v

Žalost se je naselila v Klemenovo hišo. Oče je v zadnjih
vzdihljajih, sin pa, ki bi imel prevzeti gospodarstvo, norec,
zaklenjen v čumnati. Mina gospodinji in gospodari sama.

Na svečnico so pokopali starega Klemena. Mina je
ostala sama z nesrečnim bratom. Gospodarstvo je šlo rakovo
pot. Kako ne bi? Hlapca delata po svoje, kolikor se jima
ljubi, dekla pa vasuje pri sosedah. Rada bi jih spodila mlada
gospodinja, a kaj, ko se dobri posli bojč hiše in norca. Rada
bi poslala brata v norišnico, a še na smrtni postelji je obljubila
očetu, da ga obdrži domd. Kako je reva molila in prosila
Boga, naj se je usmili in ji pomaga nositi toliko gorjd.

v

In Bog se je je usmilil. Žalostno je končal Klemenov
France. Nekega popoldne ga je zopet prijelo. Rjul je v svoji
sobici, razbijal in divjal, da je bilo groza. To je trajalo pozno
v noč. K njemu si niso prav upali, no, in nadejali so se, da
pojenja kakor drugekrati.

Zjutraj pa je bilo mirno, popolnoma mirno v njegovi
sobici. Ko mu Mina prinese zajutrk, s strahom opazi, da
Franceta ni, in da je mreža pri oknu odtrgana. Ušel je.

Sled po snegu je kazal, da je divjal v gozd, daleč tja
v Zakladnik. Tam ga najdejo sosedje zmrzlega. Bos in golo¬
rok je divjal v mrzlo zimsko noč in tam sklenil.

Slučaj je nanesel, da sem prišel ravno tedaj domu in
videl nesrečnega Franceta, ko so ga pripeljali iz gozda.

Nikdar ga ne pozabim! Trd, zmrzel, divje zmršenih las
in odprtih očij je ležal na saneh. In te oči, te očil Noge so
bile odrgnjene od trdega snega tako, da so bile do kolen

135

le jedna jedina strašna rana. Ni čuda, udiralo se mu je, ko
je gazil za dobro uro hoda po zmrzlem snegu.

Mina je jokala, jokala. »Kaj je z mojim bratom, kaj je
z njim,« je vzdihovala v jednomer. »Ne jokaj, Mina; Bog je
milostljiv,« jo je tolažil star sosed, a tudi on je imel rosno oko.

Kaj ne, slovenski mladenič, večje nesreče, žalostnejše
smrti si skoro misliti ne moreš, nego je bila ta? Res!

Spomni se Franceta, kadar te vabijo nerodni tovariši
na ponočevanje, na pretep; spomni se ga in — ostal bodeš
doma.

2. Jakopičev Boštjan.

Pa niste poznali Jakopičevega Boštjana? Gotovo ste ga
poznali, saj ga je poznal ves okraj.

Prileten, majhen, medel možic, nekako blaznega, a čudo
živega pogleda. Upadel njegov obraz je bil pravo rženo str-
nišče. Brado si je namreč postrigel, kadar mu je dobra roka
vsilila škarje, bril je pa ni. Skoz prevrtan klobuk so rado¬
vedno pogledovali zmršeni, tu in tam pobeljeni lasje v lepi
božji svet. Za trakom mu je vihralo dolgo petelinje pero.
in pod peresom je bila zataknjena in z iglico pripeta po¬
dobica sv. Jurija na konju. Srajce je gledal mal robček izza
vratu, tako da si dvomil, je li to srajca ali ne. Suknja pa
gotovo ni bila njemu umerjena, saj je bila po gosposko pri¬
krojena in vzadi na dolgo preklana. Kakšne barve je bila
nekdaj, tega ti pa ne morem določiti. In hlače, oh, te hlače!
Široke, da širjih ni nosil svoje čase noben mestni gizdalin,
a še širje so se ti zdele, ko so plale ob tankih Boštjanovih
nožicah. Pa da bi bile vsaj jednoiste barve! Zaplata poleg
zaplate, ta siva, ona črna, ta bela platnena, ona bujno rdeče
Disana, gotovo od kakega starega ženskega krila. Seveda
ludomušni ljudje so mu dajali nalašč tako blago, da je bolj
vpilo. Zašival je pa Boštjan hlače sam, pa kako! No, zanj
je bilo vse dobro. Spodaj ob gležnjih so pa hlačice cvetele,
kakor trobentice ob zgodnji pomladi. Po letu je Boštjan
hojeval bos, po zimi pa v neznanskih škornjih, ki so mu jih
dali »Golobov stric«. Gori za vasjo, tam gori za Stražiščem
pod Šmarjetino goro, je živel v lični hišici stari gospod Golob,
bivši kanclist, v pokoju; on je dal Boštjanu večkrat kaj obleke,
ker se mu je smilil revež. Slučajno pa je imel gospod Golob
veliko nogo, Boštjan pa precej majhno. Kako je hodil in
štorkljal v teh velikih škornjih, si lahko misliš; pa saj si
ga poznal in videl. Takega sem jaz videl prvič.

136

Še nekaj ne smem pozabiti. Na prsih mu je visela okrog
vratu privezana stara švicarska stenska ura. Šla seveda ni druge-
krati, kakor tedaj, ko sta šla oba z Boštjanom. In koder je hodil,
je govoril sam s seboj: tika-tika-tika-tika. Obhodil je pa veliko,
a jednega kraja se ni držal dolgo. Prosil ni, čemu neki, saj
so mu ljudje sami dajali. Kako to, se čudiš. No, vstopil se
je zunaj pred vežnimi vrati, stal ondi ko pribit, dromljal v
jednomer svoj tika-tika-tika-tika ter pritrkaval z levo nogo.
Ogledoval in preobračal je uro ter se ji ljubko nasmehaval.
Tako ti je stal večkrat po ves poldan pred kako hišo. Kaj
so hoteli ? Dali so mu kaj, pa je šel naprej.

Le nekdaj se mu je trda godila. Na svojem potovanju
je prišel zgodaj zjutraj gori v Cepulje h Kosmu, lačen seveda.
Pred Kosmovo hišo se ustavi; da so bila vrata zaprta, kaj
to njemu mar? Stoji in stoji in dromlja svoj tika-tika. Pri
sv. Joštu odzvoni poldne, Boštjan še stoji. Odbije dve, tri.
Še nič! Kako se ti je tedaj pod telovnikom godilo, Boštjan,
če si ga imel, tega ne boš pozabil. Odzvoni »Zdravo Marijo«,
še vedno nič. Še le v mraku pridejo Kosmovi s polja domu.
Boštjan dobi opoldanjega ričeta, da si potolaži sitni želodec,
in takoj nat6 zaspi na klopi. Truden je bil; seveda ves dan
stati na mestu in povrh še lačen! Zjutraj na vse zgodaj
vstane, stopi pred hišo, pazno ogleduje tla pred hišo in
godrnja: »Tu ni bilo, tu tudi ne; kje pa je vendar bilo? Saj
bi morala vendar biti luknja v tla.«

%  Pa je bil navihan Boštjan, boš dejal. O ne, ni bil na¬
vihan, a pameti, zdrave pameti ni imel. Od tedaj še postaja
pred hišami, a pri Kosmu ga ni bilo nikdar več.

Otroci so imeli pravo veselje z njim. 'hudi Boštjan jih
je imel rad; saj je bil sam tudi otrok, dasi velik in star.
Brž jih je bila cela tropa okrog njega.

»Boštjan, frči, frči!« Menite li, da jih ni takoj ubogal teh
razposajenčkov? Postavi uro na tla, jame mahati in opletati
z rokami, privzdigovati noge, da so opletale hlačice po njih,
in odskakovati od tal in vriščati: vžvžvžvž! No, mislil je
morda, da res frči.

♦ Boštjan, maši no, maši no!« Pograbi uro s tal, jo obesi
okrog vratu, se čudno namrda, zacvili, da gre skoz ušesa
vsakemu, le tem našim paglavčkom ne, začne hropeti

buh-buh, buh-buh, bhbhbh - in teči, teči, kolikor ga

nes6 noge. Otroci vriŠče za njim, on pa hrope buh-buh —
dokler ne omaga. In kolikrat je vse to ponavljal! Vendar

137

jednoistim otrokom in na jednoistem kraju nikoli ne. Otroci
se mu zlepa niso mogli zameriti.

Znanec moj, dokaj mlajši od mene, mi je pravil, da je
bil Boštjan nekdaj vendarle hud na otroke, prav zelo hud.
No, znanec moj je vedel to, saj je bil tedaj med njimi. Boštjan
je bil zaspal za Hrovatovim skednjem. Stefucov Tonček,
Mihcev Franček in Bednikov Janezek, ti malopridneži, kaj
store Boštjanu ? V žepe in v uro mu natlačijo fig, no, pa ne
pravih, ampak — konjskih. Potem ga cukajo za rokave in
vpijejo: »Boštjan, jej fige! Boštjan, jej fige!«

Ko Boštjan izpregleda in vidi, kaj so mu storili, tedaj
pa je bil hud, prav zelo hud. Bednikov Janezek, ki je pa
sedaj že Janez, mi je pravil vse to. Plane kvišku, pograbi
uro, jo zadega za otroki in kriči in vpije, da joj! Ura se
razleti, sem in tja se takajo kolesca. Boštjan pa se togoti in
— joka za uro. Imenovani znanec mi je pravil, da so se
sramovali oni trije paglavci in kesali, ter da se jim je Boštjan
smilil. Verujem, saj vendar niso tako hudobni ti naši malčki,
ampak le razposajeni so.

Izza onih let je preteklo dokaj časa, od tedaj namreč,
ko sem poznal Jakopičevega Boštjana, in popolnoma sem
pozabil nanj. Lansko leto pa mi piše sestra, da ga je pod
Drulovko povozil vlak. »Vlaka sta se trčila,« boste dejali,
saj je bil Boštjan tudi »mašina«. Tudi naši ljudje so rekali
tako, a ne vsi; nekateri so ga pomilovali. Se bolj sem ga
pomiloval jaz, pomiloval sem njega in njegovo borno življenje.

Pa čemu sem pravil vse to? Norec je bil pač! Da, d k,
norec, a zakaj je bil norec?

Pomiloval sem nesrečnega Boštjana zato, ker sem po-
zvedel o njegovi mladosti in poznal vzrok njegove nesreče.

Rodil se je na Dobračevem pri Zireh. Oče mu je bil
precej trden kmet, ki je imel četvero otrok. Boštjan je bil
najstarejši. Bil je zal in umen dečko in iz žirovske šole je
nosil najboljša izpričevala. Le nekako samosvoj je bil in
delal ni rad. Na paši so mu uhajale krave v škodo, ker jih
ni dovolj pazil. Ob potoku, ki namaka Jakopičev pašnik, je
postavljal mlinčke, kakor jih ni znal nihče njegovih vrstnikov;
celo stope jim je napravil. Voziček, ki ga je naredil svoji
sestrici, je bil prav čisto tak, kakor očetov poljski voz. Delo
na polju mu pa ni dišalo; zato so ga stariši večkrat trdo
prijemali, posebno oče; bil je zadnji med Jakopičevimi otroki,
vse ga je suvalo in pehalo. Očeta in mater je skrbelo, kaj bo
z njim. Posestvo je bilo že nekako odločeno mlajšemu bratu.

138

Pri Jakopiča so imeli staro stensko uro. Ko se je ista
tu in tam hotela malo oddahniti, snel jo je gospodar s stene,
dejal jo narazen, obrisal in namazal kolesa, sestavil jo zopet,
in šla je. Najvernejši njegov gledalec in učenec je bil vselej
Boštjan. Kar trenil ni z očmi od teh kolesec, ki jih je oče
po vrsti nastavil po mizi. Glej, in ravno ta kolesca so mu
bila v nesrečo.

Dopolnil je že trinajsto leto. Nekega popoldne je bil
Boštjan sam domd Mati mu je stresla na mizo pehar fižola,
da ga prebere. Prebiral ga je pač, a ne dolgo. Na steni je
tako vabljivo tikala stara ura, da je pozabil na fižol. Tako
uro mora imeti I Sname jo s stene, dene narazen, ogleduje
in primerja kolesca. Ko meni, da pozna njene skrivnosti,
sestavi jo, in zopet je šla.

Odslej pa Boštjan ni imel nujnejšega opravila, kakor
delati uro. Iz trdega bukovega lesa izrezuje kolesce za ko¬
lescem. Crez tri tedne je bila ura gotova. Nekaj pa je bilo
njegovi leseni uri, iti ni hotela. Kje je napaka? Pogledal bo
še enkrat ono, ki tako veselo tika v hiši. Sreča mu je kmalu
mila, zopet je sam domd Stenska ura leži narazen na mizi
pred njim, kolesce pri kolescu, bitje in itje, in Boštjan gleda
in gleda; d&, tako je zamaknjen v njene skrivnosti, da ne
opazi očeta, ki je bil ravnokar stopil v hišo.

Ne rečem, da je bil Jakopič čuden mož; no bil je pač
tak, kakor jih je premnogo med nami. Za otroke se ni
menfl kaj prida; a kadar je bil hud, kadar ga je kaj grizlo,
tedaj jih je pretepaval za vsako malenkost brez pomisleka,
brez meje, dasi tudi jim je včasi vse izpregledal. Danes pa
je imel Jakopič slab dan. Birič mu je zjutraj izročil poziv od
sodnije. Tožil je sosed, ker mu je Jakopičeva živina popasla
jaro rž. Pastir je bil tedaj seveda Boštjan. Že samo to bi
bilo Boštjanu nakopalo klobasasta pleča, a sedaj pa leži še
razdrta ura na mizi. To Jakopiča do cela razjari. Plane po fantu,
ga bije, tolče j n lasa in ne gleda, ali padajo udarci na hrbet
ali na glavo. Še le tedaj se zavč, da je preveč, ko se Boštjan
vsled težkega udarca na glavo opoteče v kot in ondi zleze
na kup. No, kmetska roka je težka in koščena. >Oče, ura,
ura!« je viknil in obležal kakor mrtev.

Od tedaj se je Boštjanu zmračilo. Ni bil več prejšnji
povzetni in prebrisani dečko. Delal ni in tudi silil ga oče
ni več k delu. Suvati in pehati ga tudi ni pustil več. Živel
je pri hiši tako, kakor živč stari užitkarji. Očeta je vselej

139

nekaj speklo, 'kadar se je"~ozrl na sina. Spoznal je, kaj je
bil storil.

Leta so tekla, in tekom petnajstih let se je mnogo
izpremenilo. Pri Jakopiču je gospodar mlajši Boštjanov brat.
Oče je bil Boštjanu pač izgovoril kot in kosec kruha do
smrti, a Boštjan ni ostal doma. Hodil je od vasi do vasi,
kamor ga je privedla pot. Najbolj ga je razveselil oni, ki
mu je podaril kako staro uro, katero je bil poiskal zanj iz
stare šare pod streho. Kako je živel, sem bil povedal že
poprej.

Kaj praviš na vse to, dragi čitatelj ? Ali bi ne bilo
moglo postati Boštjanovo življenje vse drugačno? Kaj bi bil
ti storil na Jakopičevem mestu? Jaz bi ga bil dal učit urar¬
stva. Mislim, da Jakopičev odgovor, ki ga je dajal svojemu
Sodniku, ni bil lahek, in z drugim se ni mogel zagovarjati
kakor s svojo nevednostjo.

Kdor zna, pa zna!

(Povest. — Spisal Ivo Trošt.)

I.

elčevka se je za trenutek ustavila pred Mihičevo pro-
dajalnico v Zaborju. Pazljivo, kakor da ne verjame last¬
nim očem, je prečitala napis, da se tam prodaja raznovrstno
blago, žganje in pivo po najnižji ceni. Ohrabrivši se za vele-
važno delo, je slednjič še zagodrnjala samozadovoljno: »Po¬
kazati hočem Petrinki, mhm, ali res ni nikjer nič dolžna;
mhm, še danes bode!«

Držala je za kljuko, in še predno je ponovila v spominu
skrbno sestavljeni načrt maščevanja in lakomnosti, kako hoče
pokazati Petrinki, je že zapel zvonček nad vrati: cin-cin,
cin 1 Skoro ustrašila se ga je. Zakaj neki ? Trgovec je ne
pozna; saj ni bila še nikdar v njegovi prodajalnici. Kdo jo
sploh pozna? Ali ni vsega snovala domd že več nočij in več
potov v Trst in iz Trsta?

Montari tudi nekaj zna! Ali so njegovi nauki za nič?
Zdaj je gotovo bogat mož, ki je nagrmadil premoženje tako,
kakor je svetoval tudi Belčevki.

140

»Tinca, naprej!« je na tihem velela sama sebi.

Za prodajalno mizo sloni mirno mož srednje dobe in
srednje dolge brade z nekoliko daljšo pipo dolgocevko v ustih.
Nos se mu je v ostrih črtah ločil od redko porastlih obrvij,
prijaznih očij in odločno zaokroženih ustnic.

»Kaj bomo?«

Zopet je Belčevka v zadregi. Pogledala je v ceker ter
izvlekla steklenico starega poliča, boječe zahtevajoč za pet
vinarjev olja. Ker je Mihič ni poznal, se tudi ni na glas za¬
čudil toliki steklenici in tako malemu naročilu.

»Kaj še drugega, prosim!«

»Pa za pet vinarjev jesiha — na vrh.«

»Nič drugega?«

»1 — nič! - Seveda bi še marsikaj, pa — a —.«

In z zadnjo besedo je tako srčno vzdihnila, da je s tem
povedala že dobršno polovico vsega, kar bi še rada.

»Manjka denarja, denarja, kaj, mamica?«

»O, manjka, manjka. Kaj pomaga vse drugo, če ni tega.
Mi imamo v Dolenji vasi veliko posestvo, več glav v hlevu,
pašnike in gozdove, a kje naj vzamem — uboga reva, mož
mi je na orožnih vajah, pomlad pa za kmeta najslabši čas!

O Diol«

Glas je Belčevki donel prepričevalno milo in proseče.

Mihič je dvignil dolgocevko skoro v vodoravno lego
in prek nje opazil, da ima ženska črne lase, črne oči, ne-
kobko finejšo kožo, finejšo ruto in starosti blizu toliko, kakor
on sam.

»Povsod, povsod je sedaj trda za krajcar.«

»I, seveda, pa si vsaj pomagajo kakorkoli. Ali naj jaz
ugriznem kamen? Naj li otrokom odtrgam kos hišnega ogla,
če mi nikdo ne upa?«

»Kako? Nikdo ne upa? Če ste Petrinka, kakor pravite,
če imate res v Dolenji vasi posestvo, vam upa vsak.«

»Saj bi vprašala, veste, gospod, pa me je sram,« mu je
zašepetala v gosto medlo brado. »Tako le skrivaj moram,
da ne zvedč ljudje. Kako naj si pomagam drugače!«

»Meni je žal. Dolenja vas je od tukaj pičle tri in pol
ure, jaz vas zadosti ne poznam, ne morem upati.«

»O, lepo vas prosim, gospod!«

Videč, da sta sama, sklene roke proti trgovčevi pipi,
na kateri se je šalil tirolski lovec z mlado planšarico, in po¬
navlja: »Kakor se le Bog prosi, gospod Mihiči Saj se lahko
prepričate, da je vse res, kar pravim. Še nikdar nisem lagala.«

141

Poslednja trditev se je zdela Mihiču nekoliko pretirana,
zato je Belčevko vnovič premotril s pipo v ustih od nog
do glave. Vendar si je mislil: Moja trgovina utegne pridobiti
to-le njeno trdno hišo in še katero iz Dolenje vasi, kamor
hodijo od nas po bližnjici od sodišča ali od glavarstva.

»Koliko bi pa radi?«

»Ne dosti, gospod. Saj bom vse plačala, ko se vrne
mož od vojakov in prodam zgodnji grah.«

«No, dobro ! Nekaj vam že upam. Le povejte, kaj in
koliko!«

»Lepa hvala! Bog povrnil«

Toda onega, samozadovoljnega nasmehljaja ob njenih
ustih ni videl Mihič, sicer bi bil svojo najnovejšo odjemalko
sedaj le pogledal še pazljiveje.

Njej je pa šumel po glavi laški slepar Montari. Ugibala
je, kaj bi on počel v tem položaju, ko se ji odpira svet...

Začela se je ozirati po predalih kave, riža, cveb, moke,
fižola in pšeničnega zdroba ter vzela vsakega nekaj. Ko je
dvignila oko na osrednje police, ji je zopet obviselo na razno¬
vrstnih cikorjih, svečah, slaščicah, na dobrem pecivu in pre¬
kajeni slanini. No, sram jo je bilo, zahtevati več. Ozrla seje
samo še v strop in pod stropom na najvišjo polico ter izbrala
nekaj krtač in metlo.

Račun ni bil preskromen.

»Kako se pa pišete?«

>1, Franca Markič,« pove mirno Belčevka ime svoje
sosede Petrinke.

Privoščila si je še »Šilce« brinjevca za bodljaje, pa je
odšla s težkim cekrom in vendar lahkimi petami; zakaj
v svesti si je bila, da se je vrlo maščevala Petrinki in odprla
sebi za nekaj časa vir živil — brez denarja.

Belčevki ni bila Dolenja vas nič preveč oddaljena od
Zaborja, da ne bi prišla naslednji teden zopet k Mihiču cel6
dvakrat in pozneje še večkrat.

Mesec april je otepal z repom, razsipal sodro in sneg,
dež in solnčne žarke, po hribih in dolinah so pa navzlic
muhastemu aprilu žgoleli krilati pevci, narava se je ogrinjala
v slavnostno odejo. Vse to ni bilo Belčevi Tinci nič, še manj
ko nič. Mož jo mora hvaliti, da je kmalu obdelala vse zem¬
ljišče, potrosila pa bore malo navzlic vsestranskemu pomanj¬
kanju v hiši.

Neko popoldne je zopet dvigala pete k Mihiču po

v • _ v

zivez.

142

A ta dan ni bilo za prodajalno mizo moža z mirnim,
vse preiskujočim pogledom in gosto, medlo brado; bila je
njegova soproga, sloka ženica, tudi z bolj medlimi, rumenimi
lasmi, a modrih, z velikimi vejicami osenčenih očij, v vsem
drugem večinoma nasprotje svojega moža.

»Kaj bomo, mamica?« — »O, dober dan!« — »No,
Bog daj!« Na toliko pozdravov hkrati bi se zdrznil seveda
še kdo drug, ne le Belčevka.

»Prosim, kaj ni vašega gospoda danes tukaj?«

»Ne, pa če želite, pošljem ponj; kako treba reči, da bo
vedel, kdo ste?«

»I-Franca Markič! — Kmalu bi se ne bila spomnila.

Pa iz Dolenje vasi — prosim, če ste tako dobri.«

Velela ji je sesti, pomolila peto kruha in »Šilce« tistega,
ki ga hoče. Vse to pa v isti sapi, ko je napisala in oddala
skrbno zavit listek za soproga nekemu dečku na cesto, da
je tekel z njim k Mihiču na drug konec vasi.

»Zdaj, zdaj bo tu!«

Belčevka se je ozrla, če res že prihaja; tačas ji je pa
Mihička napolnila »Šilce« s tistim dišečim brinjevčkom, ki
tako uspešno preganja bodljaje.

»Prosim, gospa, ali je to-le moje?«

»O, seveda! Čigavo pa! Kar izpijte!«

Bosonogi deček je bil kmalu nazaj z drugim listkom,
a brez gospodarja. Belčevka je slišala, da jo poznajo, raz¬
veselila se je, pohvalila redko dobroto, da ji še upajo, ter
si velela natočiti jedno, pa še drugo »Šilce«. Res, da potčm ni
prav dobro vedela kaj izbrati za ceker in vrečo.

No, Mihička ji je pomagala: »Boste še kave in c uk ra ?«

»E, prosim, gospa!« Pa je dobila.

»Boste salame in slanine?« Pa je dobila.

»Slaščic za otroke?«

v

»Si, ši, digo!« 1 ) In zopet je dobila.

Izbrala je še marsikaj, napolnila vrečo in ceker ter se
odpravljala domu, skoro jokaje, da ni moža tako dolgo od
vojakov. Mihička se ji je na skrivnem posmehovala, ker je
dobro vedela, da, kdor stisne sedem »šile«, joče tudi zato.

Račun se je Tinci zopet nategnil, in Mihička jo je opo¬
zorila, da ni več majhen.

»Ko prodam v Trst zgodnji krompir — se digo —
vam pošteno plačam do vinarja. Ne bojte se'«

*) Da, da, pravim.

143

»Ze prav, že! Saj je moj mož zvedel, da niste napačni.
Dolenjevaščani so vas pohvalili.«

»E, digo mi; saj ne morejo drugače. Ali morda lažem?«

Mihička, pristna Kranjica, nevajena njeni laški meša¬
nici, ni mogla več zadrževati smeha. Obrnila se je v stran,
prisilno kihnila in natočila Belčevki še jedno »Šilce«; zato ji
je ta še nekekrati zagodla: digo, digo!

Kakor veter je brzela Dolenjevaščanka potem domu,
kamor je dospela vsa razbeljena s težkim bremenom »šile«
in še s težjo zalogo živil . . .

Deset dnij pozneje — bil je že majnik — je odvihrala
zopet v Zaborje, a sedaj z jerbasom.

Mihič je bil zopet sam v prodajalnici in je osorno
vprašal predrzno žensko: »Kdaj se pa vrne vaš mož?«

»Ne vem, zakaj ga še ni. Drugi so prišli, mojega ni.«

»Morda je pa zaprt zaradi kake kazni.«

»Ne verjamem; sicer bi bil kaj pisal.«

Molče je razgrinjala različne zvežnje: za moko, riž,
zabelo, slanino, sol in drugo. Poleg tega se je še ozirala,
ali se spomni danes tudi on, dasi je zelo neprijazen, da
tisti brinjevček v človeški notranjščini tako dobro dene.
Toda nič.

Mož potegne po pipi dolgocevki, nato po bradi, potčm
pa reče: »Ne morem več! Veste, jaz tukaj plačujem na¬
jemnino, plačujem davek, prihodnino in vsega zlomka. Ne
morem več!«

»1, kaj pa bo?«

»Prav nič, kaj bo? Še danes vam dam na upanje, po¬
tčm nič več. Prinesite plačat to, pa dobite drugo.«

»Bom, gospod, prav gotovo, ko prodam zgodnji krompir;
tudi preklarja fižola imam prav zgodnjega.«

»No, le glejte, da bo. Brez denarja mi ne hodite več!«

Belčevka je odšla brez »Šilca«, vendar zadovoljna, češ,
vi glejte sedaj in pa Petrinka, kako se pobotata, jaz sem
opravila.

11 .

Tinca Belčeva je že v rani mladosti nosila mleko v
Trst. Zjutraj zgodaj jo je mati vzbudila, ji pripravila po¬
sode in jo poslala v božjem imenu še prej, nego so drugič
peli petelini v Dolenji vasi. S seboj je vzela kos domačega
kruha, odmerila od izkupička groš za krožnik »mineštre« —
ričeta s fižolom in kislo repo — nazaj gredč na polu pota,

144

ubrala cesto pod noge in računala, kdaj bo zopet doma z
mnogimi zavojčki utihotapljene kave, svile in dragocenih čipek
za sosednjo trško gospodo.

Iz Dolenje vasi rabijo peš v Trst slabe tri ure, in Tinci
se ni zdela ta pot še nikdar predolga.

Ko ji je umrla mati, ni nehala hoditi po navajeni poti
z mlekom, zgodnejšimi poljskimi pridelki, zlasti s sadjem v
Trst, z utihotapljenimi stvarmi pa iz Trsta. Nekolikokrat so
jo sicer tudi zasačili stražniki in jo kaznovali, da je pomnila;
zato pa je prihodnjič po drugi poti unesla toliko več, dokler
je niso spoznali in vsakokrat kaznovali, tako da končno ni
mogla več tihotapiti.

V mestu se je bila seznanila z nekoliko boljšo rod¬
bino delavca Montarija, kamor je dajala mleko. Gospo¬
dinja je bila Kraševka, nje soprog Italijan iz Kalabrije.
Govorila sta med seboj in z otroki italijanski. No, Tinca
tudi ni bila tako slabe glave, da si ne bi bila v malo ne
tri sto in petdesetih kratih na leto v Trstu zapomnila tri sto
in petdeset laških besed. V petih, šestih letih je znala tega
jezika že mnogo več, kakor za vsakdanjo potrebo.

Pri Montariju pa se ni navadila samo laškega jezika.
Umela je tudi, ako ji je on pravil, kako si mora pomagati,
da bo kot bogata Katarina kmalu nehala romati v Trst in
iz Trsta.

»Mi smo vsi reveži,« ji je razlagal. »Kaj se pozna
bogatinu, ako mu vsak dan od njegove obilnosti odškrbimo
toliko, da živimo laže, da živimo nekoliko bolj človeški.
Ali je to greh? O ne! Greh je, ako mi stradamo, a oni se
tam v razkošnih palačah mastijo dan za dnem nad telesno
potrebo.«

Nekaj časa* je zmagovala Tinčina vest in materini mla¬
dostni nauki, da je ugovarjala, češ, to je tatvina.

»E, kaj tatvina! Tatvina je še le potčm, ko jo spoznajo.
Toliko previdna pa moraš biti, da te ne zasačijo. Kdor se
dd ujeti, ni za ta posel; on naj strada.«

»Pa vest, signor Montari?«

»Vest je za tiste, ki imajo vsega dovolj, in pa za tiste,
ki hočejo po sili stradati. Ali ne vidiš, kako gonijo danes
male tatove vklenjene, a veliki, gosposki sleparji se vozijo v
kočijah ?«

Gospodinja ji je pripovedovala sto in sto primer iz
najnovejših dogodkov tržaških, kjer so si spretni uzmoviči
lastili na prepovedan način tuje blago in niso prišli v roke

145

pravici. Take dogodke sta poznala Montarijeva tako natančno,
kakor da sta z njimi v kaki zvezi.

Polagoma izdolbe voda kamen; polagoma so se tudi
Tinci zdeli ti nauki prijetni. Slednjič je morala Montariju
pripoznati, da ne uči slabo.

»Bravo, Katina!« jo je pohvalil, a njegova soproga se
je ponosno ozrla po lepem stanovanju, napolnjenem s krasnim
pohištvom. In Belčeva Tinca je začela misliti, da ti ljudje
samo ob pičlem zaslužku ne morejo izhajati tako izvrstno,
kakor izhajajo.

V njej se je vzbudila želja, čim prej napolniti svoj moš¬
njiček. Razodela jo je svoji rojakinji, ženi Montarijevi, tajno,
zaupno.

Montarička je vedela, da je dekle dovolj prekanjeno,
in da bi lahko pomagalo »tajni zvezi«, zatorej reče:

»Potrpi, Tinca! Moj mož je rekel, da mu boš kmalu
pomagala prenesti nekaj blaga. S tem zaslužiš lepo svotico,
potem pa vsak teden več. Ti si za to.«

Tinca je objela svojo prijateljico, obžalujoč, da ni doma
signora Montarija; češ, prav rada bi ga bila zahvalila za to
ponudbo.

Se nikdar ni Tinca tako lahko stopala črez Opčino
domu. V duhu je bila že bogata Katarina, govorila laški in
se posmehovala drugim.

Baš je ugibala neki dan, dvigajoč pete v četrto nadstropje,
kje je tisto blago, s katerim bo zaslužila lepih novcev, kar
zvč na stopnicah, da njenih nekdanjih znancev ni več v tem
stanovanju. Hišnik ji je povedal, da je policija prišla na
sled veliki tatinski družbi; tista noč potčm pa je vzela tudi
Monta rij e ve.

»Pa moje novce za mleko — so li pustili?«

»Hm! Meni nič!«

»Ka-aj? Kam so jo pa potegnili?«

»Ce sem slišal prav, naravnost v Ameriko.«

»Oh, oh! In moji lepi novci!«

»Ne žaluj, dekle! So jih unesli drugim Še več in še
lepših. Kdor zna, pa zna. Samo ne verjamem, da bi jim tudi
teknili. Addio!« 1 )

Tinca je odšla jokaje.

Domu gredč se je spomnila zdravila, kakoršno ji je
Montarička nasvetovala, Če jo zadene nesreča: Ako te kdo

*) Z Bogom!
Večernice 53. zv.

10

146

oslepari za tri krone, glej, da ti njega ali pa koga drugega
za Šest, sicer je izguba.

Montarijevih denarcev res da ni imela v mošnjičku, tlel
ji je pa v srcu trden sklep, okoristiti se s prvo najlepšo pri¬
ložnostjo, da nadomesti izgubo. Ce je sklep nepošten, kri¬
vičen, kaj ? — O tem ni nikoli vprašal Montari.

Po materi je podedovala Tinca malo, zadolženo po-
sestvice, ki je komaj redilo družino in par kravic. Temu
premoženju primerno se je tudi omožila; njen soprog je
prinesel k hiši le malo stotakov, toda pridne roke in po¬
šteno srce. Krivičnega vinarja ne bi vedč trpel pod streho,
a da bi mu kdo pošteno zasluženega utrgal, pa tudi ne.

Iz dolgov nista mogla, kakor ne more marsikateri,
sicer priden kmetovalec, a živela sta le po dohodkih in raz¬
merah v Dolenji vasi.

Toda Dolenjevaščanke so vedno češče tožile, da je
tukaj zmanjkalo jajec, tam nekaj piščet, ondi je bil požet
zgodnji radič, špargli, salata, pozneje grah, krompir, sadje, fižol.

In kdo je bil vsega tega kriv? Nemarnost poljskega
čuvaja Matije! Sum je letel seveda na Belčevko, ker jo je
marsikdo videl, da je take stvari prodajala v Trstu. A kje
jih je dobivala? Kdo ji more očitati kaj naravnost, ko je
kupovala tako drobnjavo, kjer ji je kazalo? Vendar je včasi
stopil čuvaj Matija resnega obraza k Belcu, ko je bil sam
domd, in mu tožil, kako so ga ženske vzele na piko. Matija
jq svoj čas služil pri finančni straži ter se naučil marsikaj,
tudi gladke in zvijačne govorice.

In sam Belec mu je pomagal, toda uganila nista ničesar.

»A-a. Ptič si ti, Belec, ki ne poveš,« sije mislil dobro-
voljno čuvaj, »pa ptič sem tudi jaz, ki vem, kdo krade;« toda
rekel mu tega ni. Zato je pa tem pazljiveje zalezoval pota in
kupčijo njegove žene.

Belec res ni vedel ničesar, a čuvaj je bil Belčcvki vedno
za petami.

Lepe, rumene hruške, kakoršnih ne zmore vsa ostala
Dolenja vas, je imela na vrtu soseda Petrinka. Kar klicale
so o solnčnih popoldnevih: Pridite, ljudje božji, in uživajte!

In res! Prišla je nepričakovano neznana roka, jih obrala
in odnesla uživat — kdo vč kam?

Se prej nego Petrinka je zvedel čuvaj Matija, da ni več
hruŠek, in srečno dognal po stopinjah v rosni travi, da niso
romale nikamor drugam nego k Belčevim. A gospodinje ni
bilo več domd. Belec je rekel, da je šla v Trst, pa tudi nič

147

več. Matiji se je zdela o tem vsaka beseda odveč, pa tudi
nevarna. Kako naj dokaže očitno tatvino?

v

Čuvaj Matija ni zinil besedice; vzel je »potni les« in jo
ubral za Belčevko v Trst. Ali pot se mu ni posebno odlegala.
Želel si je peroti. Namesto perotij pa ga je došel po državni
cesti zakasneli pivški senar. Njemu se je skobacal na voz,
pa je šlo hi-i-il kakor na perotih na opčinski vrh, odkoder
je hitel po bližnjici peš v mesto. Niti zahvaliti se ni mogel
prijaznemu Pivčanu.

Pa se mu je tudi res mudilo na »lesni trg«, kjer je
takoj zvohal Petrinkine hruške. Belčevke pa ni dobil, da si
je bilo solnce komaj pogledalo v mesto. V dokazilo je kupil
tistih hrušek za dva groška in se podvizal domu, veselo mislčč:
Ne bo mogla tajiti; to so Petrinkine hruške, pa so!

Tudi Petrinovi so se razveselili, in vsa vas je hvalila
Matijevo bistroumnost in službeno spretnost, češ, zdaj bo
zmikanja konec.

A Belčevka ni bila zastran tega prav nič v zadregi.

»Bog vedi, kje so rastle te hruške. So podobne, so,
vašim. Toda koliko je v Trstu sadja, ki je vašemu podobno !
Ko bi bilo tisto vse. vaše, ehej, gran Dio!« 1 )

«Ljuba moja,« reče Petrinka, »kam pa naša jajca iz
gnezda?«

»Kaj? Kuna jih je pobrala kakor meni. Ali naj jo
grem tožit?«

»Pa tisti cukrasti grah?«

»Slab človek ga je obral — slab človek, ne drug.«

»Torej nam je tudi krompir izkopal in ga v Trst prodal
slab človek?«

»Nihče drugi«

»In ti prodajaš te reči v Trstu tisti dan, ko nam zmanj¬
kajo. Kje jih jemlješ?»

Belčevka jo pogleda, da bi jo prodrla z očmi: »Kaj
vam mari? Vam jih ne jemljem!«

Petrinka je izrekla svoj in vse vasi sum o njeni po¬
štenosti. Belčevka je vzrojila in ji očitala ošabnost, a Petrinka
njej dolgove, katerih Petrinovi nimajo in ne bodo imeli, dokler
bo ona gospodinja, če bo božja volja.

Belčevka se je penila od jeze in že tedaj kovala naklep
za naklepom, da se bo maščevala Petrinki.

») Veliki Bog!

10 *

148

Petrin pa je ovadil tatvino sodišču, in sodišče je bilo
o Petrinovih hruškah drugačnih mislij, kakor Belčevka. Ker
ni mogla dokazati, kje je kupila tiste hruške, in ker sta
Petrin in Matija potrdila, da v Trstu prodane hruške niso
bile nikogar drugega nego Petrinove, in ker sta dokazala tudi
sled v rosni travi od Belca in nazaj, tedaj je morala plačati
hruške, poravnati tožne stroške in bi morala še nekaj dnij
sedeti v temnici; toda Belec je prosil, da ji — nekaznovani
še — dovolijo namesto zapora položiti toliko petakov, kar
se je zgo'dilo, ne brez jeze in ne brez izposojenega denarja.

Poleg maščevanja je imela zdaj Belčevka še dvojno
izgubo, katero je izkušala poravnati po Montarijevih nasvetih.

Zaman se je trudil tisto jesen čuvaj, da bi jo kje zalotil
in se maščeval za očitanje, da je ni nikdar dobil, ko je
obirala hruške.

»Ti moj Bog, kako brezvestni so ljudje 1« se je jezila
na čuvaja in Petrinove. V tej navidezni nedolžnosti, katero
je verjel, kdor je hotel, je tekala v Trst in iz Trsta. Ni je
ustavila niti po zimi najhujša burja. Otročiči so hoteli jesti,
in brez zaslužka ni bilo grižljaja.

Na pomlad potem pa jo je bilo še huje stisnilo zastran
živeža, otročje obleke in neporavnanih obrestij. Belec se je
lotil marsičesa, da bi zamašil toliko potreb, pa zamašil ni
mnogo. Treba je bilo orati, kopati, sejati, saditi — pa kaj
deti v lonec.

Ko je Mihič v Zaborju pomagal Petrinki, je še le
utihnilo nekaj najhujših potreb.

Po letu se je obrnilo nekoliko na bolje.

Tinca je prodala grah, kupljen od Petrinke, ki je bila
že pozabila tisto jezo. Tudi zgodnji krompirje v Trstu spravila
v denar, a Mihič ni dobil od dobička niti vinarja, in od
fižola preklarja mu ni prinesla ničesar; vse je šlo sitnim
upnikom v usta, in še premalo je bilo.

Bližala se je jesen naglih korakov. Mihič je začel za
zimo urejevati svoja naročila in plačila, poterjal tega in
onega, ki je hotel biti slep in gluh, ter med drugimi tudi opo¬
zoril za Bclčevkin dolg — Petrin ko, kakor je imel zapisano.

To je bil polom tisti večer pri Petrinu. Otroci so jokali,
gospodar je razgrajal, in Petrinka ni hotela priznati, da bi
bila kdaj vzela kaj »na upanje« ne pri Mihiču, ne kje drugod.

Gospodar ji je očital, da laže, metal po mizi Mihičev
opomin in robantil, kakor Še nikdar. Huda je pela Petrinki in
njeni resničnosti, dokler ni prihitel čuvaj Matija in potolažil

149

moža do jutra, ko se sam lahko prepriča pri Mihiču, če ni
kaka pomota. To ga je umirilo.

Petrinka je pa govorila še drugi dan, da se za svojo
pravico ne boji ne Mihiča in ne nikogar; a mož je godel svojo.

III.

»Saj vam pravim, da jaz vas ne poznam,« se je iz¬
govarjal drugi dan Mihič mirno ter samosvestno zajetnemu
možu iz Dolenje vasi.

»Jaz vam pravim pa, da sem Petrin; jaz sem Petrin in
ostanem. Moja hiša do danes ne pozna dolgov. Imam hlapca,
imam deklo, imam več glav živine, nad petdeset ovac . . .«

»Vse mogoče, toda vas nimam zapisanega v dolžni
knjigi, marveč vašo ženo. Njo pripeljite, pa vam povem, če
ste dolžni, ali niste.«

»Pa kaj še domu nazaj? — Pa moram? — Pa spet v
v Zaborje?«

»Ni drugače 1«

»Ti preteta sleparija!«

Nič prav. ljubeznivo se poslovivši, je odkorakal trdo,
nevoljno. Na koncu Zaborja, kjer se začenja bližnjica v
Dolenjo vas, sreča Matijo, katerega radovednost ni vzdržala
doma. Hotel je biti navzoč, ko se pokaže Belčevka v svoji
zlobnosti, in ji v zadostilo zaklicati: Pa tako znaš, Tinca?

Moža se nista dolgo dogovarjala.

Matija, postrežljiv in lažjih pet, jo je drage volje od¬
brusil v Dolenjo vas, a Petrin je natlačil pipo, zažgal tobak
in stopil za ta čas v najbližjo hišo se gret.

Mihič je tarnal, ko ga niso motili prihajajoči in od¬
hajajoči vaščani, ter pometal smeti z dolgim omelcem izpod
tehtnic: »Kaj pa, Če je ne najdem. Na nosu nima nobena
zapisano, da je meni dolžna!«

Prav nemirno se mu je zibala brada, in pipa dolgo-
cevka mu je ugasnila, da sam ni vedel, kdaj.

»Ti prešentana reči Ljudje so danes navihani, navihani.«

In zopet je ugibal, kako bi jo dobil.

Nekoliko ur pozneje zapoje zvonček nad vrati, in v
prodajalnico stopi tuja ženska ter položi predenj plačilno va¬
bilo, vprašujoč: »Kaj ste mi t6-le poslali? Za pol vinarja
nisem vzela jaz pri vas še nikdar na upanje. Tudi bila še
nisem v vaši prodajalnici, to morate potrditi, če imate kaj
duše.« V tem času se je približal za njo tudi Petrin in za

150

njim veselega, nekoliko od burje obritega lica poljski strah
iz Dolenje vasi — Matija.

»Ali vidite? Ali vidite, vi Mihič?« pomaga Petrin.

Mihič bi bil najrajši zopet potegnil po bradi in po
dolgocevki, tudi »ta prešentana reč« bi bil izustil, da ni
bil v tako sitni zadregi. Segel je za uho in se odrezal:

»Resnično, vam nisem dal še nikdar za vinar ,na
upanje*. Ali jaz imam zapisano Petrinko! Tukaj mora biti
pomota. Ne zamerite, prosim; vas ne poznam.«

Spogledali so se, in Matiji se je obraz razjasnil, pa
tudi Petrinu, a Petrinki je šlo na jok.

»Morda se pa ona, ki je vzela pri meni več blaga,
piše tudi — Franca Markič,« pozveduje Mihič.

»Ni mogoče! — Katera bi se tako pisala kakor jaz?«
vpraša moža in za njim režečega se čuvaja, ki jo je kmalu
uganil.

»Ajte, no! Franca bi bila še marsikatera, ali Markič,
Markič pa ne.«

»Samo mi smo tega priimka v vasi.«-

»Katera bi pa bila?« želi vedeti Mihič in se potiplje
po laseh na tilniku.

»Tega vam mi ne moremo povedati. Opravili smo;
pa z Bogom!« To izrekši, hoče oditi Petrin.

»Čakajte no, ajte! Kaj se ne bomo ogrešili s tistim-le
slivovčkom ali tropinovčkom; tudi po brinovčku se mi cedč
6line. Hitro sem hodil kakor pes, ali ne, Franca?« opomni
zdaj naglo Matija.

»Nate, nate en požirek!« mu ponudi Mihič. »Morda
boste tudi vi, Petrin? Vam bo vsaj to za pot.«

»Jaz ne; zahvalim. Tukajle moja žena je razgreta. Pa
ga ti potegni, Franca!«

Branila se ga je res, a potegnila ga je vendarle.

Ko jim Štacunar ponudi še kruha, pomežikne Matija
na desno oko, pogleda Petrinko, potčm Petrina, nazadnje
Mihiča:

»Pa kakšna je bila tista, ki vas je ociganila?«

»Kakšna? — Ne velika; Črnkasta v lase in oči; ne baŠ
lepa, a tudi ne, da bi rekel, grda; balj fine kože, finega
jezika . . .«

»Aha! Ajte!« Matija bi bil rad nekaj potrdil, pa je
samo zinil, da je založil kruha.

»Prodaja grah, zgodnji krompir, fižol preklar, in kaj
vem, kaj mi je še pravila, da me je prepetnajstila.«

151

»Ajte, no, ajte! — To je-.«

»Pa mož njen je bil spomladi na orožnih vajah.«

»Ali vidiš, kako je znala uganiti; ti si bil res spomladi
pri vojakih!«

Petrinka je obrnila »Šilce« in čakala, kaj poreče mož.

»Ajte! Pa grah prodaja, je rekla? V Trst?«

»Mislim, da; tukaj je še nisem videl prodajati ničesar.«

»Saj sem rekel: pa imate vraga v škatlici 1« In Matiji
sta se zjasnili obe lici, ko je govoril: »Moja glava, moja
častitljiva glava ni prazna, ker vlečem penzijon, da jo nosim.
Toda svojo penzijonsko glavo stavim, da to ni nihče drug,
nego Belčevka.«

»Pa res! To je Belčevka!«

»Nobena druga, ajte! Saj pravim, maščevala se je za
tiste hruške.«

Mihič je pogledal zadovoljno na levo in desno, pohvalil
svojo modrost, da je te ljudi pristavil pod streho, segel po
svinčnik in vprašal naglo, kakor ni bila njegova navada:
»Kako se pa piše?«

»Katarina Petrač; prej se je pisala Belec, pa še sedaj
pravimo tam pri Belcu,« pojasni Petrin.

No, Mihiča ni zanimalo, kako se je pisala prej. »Katarina
Petrač« je napisal na listek papirja in ga spravil v knjigo in natočil
čuvaju posebno »Šilce«. S tem je bil Matija, nekdanji financar,
bas zadosti počaščen, kar je sam najbolje čutil in tudi razodel:

»Aha, zdaj pa zdaj!« Pogledal je Mihiča hvaležno in
začel praviti o Katarini Petračevi in o svojem brezuspešnem
zasledovanju.

Štacunar je zataknil svinčnik za uho, pripravil pipo
dolgocevko in ponudil Petrinu tobaka.

In zmenili so se še marsikatero, a nobene ne v prid
Belčevi Tinci.

Solnce je samo še s poslednjimi žarki pozdravljalo
kraške robove in daljne gore, ko so se pomikali trije za¬
dovoljni in zgovorni Dolenjevaščani po znani bližnjici iz
Zaborja domu. Še najmanj zadovoljen, pa najbolj glasen je bil
poljski čuvaj. Jezilo gaje, da ni on sam mogel Belčevki dokazati
sleparstva. Skoro žal mu je bilo, da so jo ujeli tako na lahko.

Burja je pihala od notranjske strani, zvezda za zvezdo
je upirala oko na mrzlotno zemljo. Podvizati so se morali
zaradi bližajoče se noči. Zato je včasi zastajala beseda cel6
zgovornemu Matiji, ki je snoval proti današnji premagalki
uničujoč načrt, da se mu je smejal ce!6 resnobni Petrin.

152

Nastala je kmalu noč, in slovesni mir je potem objemal
zemljo.

A te tihote niso nocoj uživali v Dolenji vasi.

Belčevka je še pred mrakom pridrobnela za drugimi k
studencu po vodo za večerjo in pomagala premlevati naj¬
novejšo novico, da ni mogel Petrin sam opraviti v Zaborju.

»Mora biti že nekaj resnice, mislim, šil« potrdi Belčevka
in zadene škaf na glavo. A tovarišica jo zavrne:

»Jaz pa ne verjamem; staro žito, star fižol in staro za¬
belo imajo še sedaj, pa bi jemali na upanje?«

»Jaz tudi ne morem misliti kaj takega,« potrjuje druga.
»Kaj hoče jemati v štacuni, ko ima brez soli in kofeta vse
domd?«

»Le molčitel Mož je bil pri vojakih, ona se mu je pa
hotela s tem prikupiti, da bo rekel, ko se vrne, kako je
dobra gospodinja. Digo mi!«

»Pa bi šla zato delat dolgove! Ha, ha! — Pojdi no,
Tinca, saj si pametna! — Pa res! — Pa res!« so se ji po¬
smehovale, a ugnale je niso.

»Ali ne poznate gospodinj tudi v naši vasi, ki po letu
kupujejo maslo in sir, da jeseni pokažejo možu več izkupička?«

»Katera je taka, povejte! — Povej! — Iz jednega žepa
jemati, pa v drugega devati, ni modro!«

»Kakor sedaj kaže, tudi res ni bilo modro, pravim
tudi jaz.«

»Kako pa to ti veš, malopridnica?« se oglasi za njo čuvaj
'Matija tako grozovito, da so se ženske razmaknile, kakor čreda
ovac, ko vržeš med nje svojo suknjo. Tudi Tinca se je
zganila in mu vrgla Škaf z vodo pod noge: »Se veliko bolje
vem, nego ti, ki si trdil, da sem jaz kradla Petrinove hruške.«

Matija se je vzdramil in čutil, kakor bi mu kdo z reso
poščegetal pod nosom. Vendar se ni vdal.

»Počasi, počasi,« je rekel slovesno, »Belčevka, danes
še ni vseh dnij konec.«

Zdaj se oglasi za čuvajem Petrinka:

»Prej ko jih bo konec, zvemo tudi tisto žensko iz naše
vasi, ki je letos spomladi jemala na moje ime pri Mihiču v
Zaborju.«

»O soseda! jaz jo že poznam.«

»A-a-a! Poznate? Poznaš? Katera pa?«

»I, Petrinka, digo mil«

In zopet je zagodel vmes Petrin: »To ni res! Mihič sam
je danes to potrdil.«

153

»Ce je potrdil, pa naj išče drugo. Vsaka ne bo tako
neumna, da plača tuje dolgove. Lahko noč! Meni se mudi.
Addio!«

Pobrala je po sreči nerazbiti, le nekoliko oskrbljeni
škaf, natočila vode in zbežala. Za slovo ji je še zaklical čuvaj:

»Mihič ti je sporočil pozdrav, hi, hi!«

Zdaj se je pa Belčevi Tinci hkrati nehalo muditi domu.
In ona slovesna tihota, ki je sicer tako zložno kraljevala po
vsej okolici, je preminila kar hipoma. Tinca je namreč vzkipela,
pritekla izza ogla, reglala in klepetala, zmerjala in se rotila,
razlivala vodo in zopet točila, da so ljudje na drugem koncu
stali na vratih in ugibali, kaj mora vendar to biti!

»Ce je to res,« je rekel Belec tisti večer mirno svoji
preglasni ženici, »potem se pa le pripravi! Jaz sem iz poštene
hiše! Prvič zaradi hrušek sem ti skoro napol verjel, da
trpiš po krivici, a sedaj ti ne bom verjel ne tega, ne onega,
poplačal pa za vse krati. Varuj se me! — Nekaj se mi do¬
zdeva. — Pojdem in pogledam sam. A potem?«

Tinca je klepetala ter se opravičevala, in še le pozno
v noč se je sklonil mir tudi na Dolenjo vas, a najkasneje
na Belčevo hišo.

Naslednji dan popoldne je bila Tinca že iz Trsta, ko
je prikrevsal k Belčevim prav ponižno in mirno, kakor da
ne zna do pet Šteti, poljski čuvaj Matija. Pred njo na ognjišče
je položil nekaj v modrem zavitku, na čigar gornjem robu
je bil tiskan naslov: Ludovik Mihič v Zaborju,  pod
naslovom pa z razločnimi, zanesljivimi potezami, kakor da
velja vsaka krono: Katarina Petrač v Dolenj ivasi,
Štev. 34.

Belec se je osuplo dvignil in odšel godrnjaje, da se
ona ni upala niti žugniti. Vesel, da mu ni treba odgovarjati
na različna sitna vprašanja, jo je čim prej odkuril tudi
čuvaj gledat na bližnji hribec, kaj se bo godilo sedajle pri
BelČevih.

Malo pozneje je z doma drobnela Tinca, napol praznično
oblečena, s cekrom na roki, morda še nekoliko preveč za¬
vita okoli glave. Glasno in preglasno se je pomikala proti
Zaborju:

»Jaz mu že pokažem, kdo sem. Vsem moram pokazati,
koga sumijo! — Boste že videli ! Maledetti . . .«

Od vzadi pa ji je krilo mogočno odletavalo na desno
in na levo.

154

»Ajte, ajtel« si je mislil Matija, »kakor da ji res ne
moremo priti do živega! Vendar ne verjamem, da ji bo nazaj
gredoči tudi tako odletavalo krilo.«

In varno, škodoželjno, kakor mačka za mastnim plenom,
je stopal v primerni daljavi za njo v Zaborje.

IV.

Toliko, da se nista srečala na pragu Mihičeve proda-
jalnice Belec in njegova žena. On je odšel naglo, grdo je
gledal in grdo klel, kar ni bila njegova vsakdanja navada,
'['udi ni krenil po bližnjici domu, marveč po cesti v
bližnji trg.

Ona je prišumela v prodajalnico k Mihiču vsa zasopla,
srepo gledajoča in zavita v razna ogrinjala, da je Mihič videl
samo konec njenega nosu. Belčevka je govorila tiho in hri¬
pavo, kakor da jo je med potom pozdravil medved.

»Za grošek olja, prosim!« In segla je v ceker, Mihiču
že nekako znan, po steklenico, katere se je — menda po
nesreči — držalo Mihičevo dopoldansko vabilo in padlo
na tla.

Hlastno ga je pobrala in stlačila v ceker.

Prodajalničar je odložil pipo in si mislil: »Aha! Vabilo
je sprejela! Zdaj bo morala priznati.« Od veselja je skočil
in raztegnil ustnice, in vznemirjen je ženski nameril olja
— za dva groŠka.

Ona je pogledala olje in potčm Mihiča, čigar oči so
vedno razodevale zadovoljen smeh: »Kaj gledate? Meni se
zdi, da sem vam že meril olje v tisto-le steklenico.«

»Ni, ni — mogoče!«

. »Saj ste vi Katarina Petrač.«

»Kaj pa da sem, ali me poznate?«

»No, poznam? — — Ali niste prejeli vabila?«

»Seveda; pa jaz vam nisem nič dolžna. To je morala
biti druga.«

»Druga, druga — je samo zapisana v moji dolžni knjigi.
Petrinka ni meni nič dolžna. Vi ste lagali; pa ne zamerite,
da vam povčm.«

Še tesneje si je popravila Belčevka ruto na usta in na
oči in se začudila:

v

»Jaz lagala? Se nikoli!«

»Pri meni vselej. Saj vas imam že v pesteh. — Tukaj,
tukaj pri meni!«

155

»To mora biti druga!«

»Nobena druga ko tista, ki prodaja grah v Trst, pa
krompir in fižol — vsak dan mleko in smetano in kaj vem
še kaj.«

»Petrinka prodaja, jaz ne!«

»Petrinka vam, vi drugim v Trstu. Mari mi utajite! Kaj
pa s čuvajem Matijem?«

Mihič jo je gledal in se ji smehljal.

Čutila je, da se ji izpodmlevajo tla pod nogami. Nos
in čelo se ji je skremžilo, kakor bi jo pičil gad, ob zavesti:
Tukaj so me ujeli. Ali res?

Montari pomagaj!

»Petrinka nisem bila Še nikdar.«

»A Belčevka pa — Katarina Petrač vsak dan.«

»Tako je!«

»Samo spomladi ni bilo tako — v moji štacuni — in
v moji dolžni knjigi, ko ste jemali —.«

«Jaz nikdar. Pa me tožite! Prisežem —!«

Mihič je mirno zapalil tobak in se ji zopet smehljal,
misleč si: Prešmentana reči Ta je pa res trdovratna. Jo li
uženem ali ne?

»Kaj? Vi — vi prisežete? Le pomislite, kaj se pravi
priseči! Vaš mož je bil ravnokar pri meni in sam priznal,
da ste bili spomladi v stiski za živež, da )e  vedel, da jemlje
žena nekje na upanje, pa je vam verjel, da jemljete drugod.
Prosil me je, naj počakam, in šel vprašat tja, kjer ste doslej
jemali za denar in na upanje. Ne vem, kje. V trgu ali kje?«

»Pa on je to rekel?«

»On sam; saj se mu pozna, da je pošten.«

»Kaj pa on ve? Zaradi njega kupujem lahko tudi v
Benetkah 1 To je morala biti druga!«

Zadnjo trditev je izgovorila že bolj mirno, manj samo-
svestno, zakaj mislila si je: Ti neumni dedec, ti si me po¬
kopal. Plačati bo treba! Ne bo drugače.

Ceker je postavljala na prodajalno mizo, pa zopet z
mize, zavijala si nos, oči in usta ter se zagovarjala, kakor
bi se bil jedva — sam Montari.

»Čakajte, pošljem po svojo ženo!«

Tinci je zasvetil žarek upanja: »A, me vendar še ne
pozna! Njo uženem še laže. E, Montari!«

Začel se je prav nestrpen molk, ki je pa kmalu minil,
ker ni bilo treba Mihičke čakati.

156

»Kaj pa tako hudega?« vpraša, ko je še zvonec brnel
nad vrati.

»Nič posebnega; ta-le žena bi se rada nekaj pomenila s
tabo.« Belčevka zavije nos še bolj v ogrinjalo. Mihič pa zopet
pogleda ženo in ji reče v tujem jeziku: »Saj veš, kako sva
se menila sinoči.«

»Kaj takega, mamica?«

»I — nič, gospa,« hohnja Belčevka skoz ogrinjalo.

»Pa odgrnite se vendar! 'kukaj imamo toplo!«

Potem se je izgovarjala, da jo bolč zobje, a Mihička je
zahtevala, da se razgrne, ker je ne pozna in ne razume. In
Belčevka si je nekoliko razgalila oči ter se ozrla po proda-
jalnici.

»O, Petrinka, vi ste zopet tukaj! Kaj ste nam prinesli?
Kmalu bi vas ne poznala!«

»Saj me tudi sedaj ne, gospa! Nisem Petrinka, sem
Petračevka.«

»Morda res prav ne vidim, ali zdi se mi, da ste vi za¬
pisani tam-le v grešnih bukvah za nekaj malega. O, ste, ste!«

Tinca je molčč odkimavala in se branila z obema ro¬
kama, zakaj Mihička je trdila zdržema: »Vi ste Petrinka, in
vas poznam za Petrinko, pa bodite zastran mene tudi
ne vem kdo. Saj ni tako dolgo, kar sem vas videla, in ne
samo enkrat . . .« •

»Še nobenkrat, verjemite mi!«

»Tudi to je kaznivo, da si je izbrala drugo ime,« začne
počasi trgovec.

»Pa res! Prava ptica mora biti,« mu pomaga ona bolj
zase; »zakaj tako nas ni ociganila že davno nobena. . . Ali
bi jo morda vi poznali ! Iz Dolenje vasi je; pa naj bo
katerakoli.«

»Jaz bi nekaj plačal, da jo najdem.«

»Montari zmaguješ! Tudi plačati ne bo treba! Oba sem
ugnala,« si je mislila zdaj Tinca.

In ta srečna misel jo je tako omotila, da je čutila v
glavi neko pijanost, kaj pa še le zavest, da pokaže domd vsem
obrekovalcem in obrekovalkam — figo.

»Pa čujte, Belčevka — ali kaj ste, ko trdite, da niste Pe¬
trinka — ali pije Petrinka rada žganje? Ko sem jo jaz videla
poslednjič, se ga je nalezla do živega?«

Z gotovo zmago v pesti odgovori l inča, ne marajoč za
ves svet in pozabi vsi vse ozire: »E, digo mi, da ga pije, pa
Še kako rada!«

157

Mihička je sicer težko zadrževala smeh, Mihič ga pa
ni mogel. »Saj sem pravil, da nobena druga ni, kakor ta!«
je rekel nato ženi. Obrnjen proti tujki, pa nadaljuje:

»Sedaj ne morete več tajiti. Jezik vas je razodel. Digo,
digo! Kaj se pravi: digo, digo? Ali se ne spomnite, kdaj
ste pri nas godli: digo, digo, in praznili »Šilce«? He, he!«

O-! Ah!-« Sramotno je povesila oči

in začela ihteti. Temelji Montarijevih naukov so se omajali.

Dolgo je ihtela in vzdihovala: »Ah! Ti moj Bog! —«
Dvakrat je zaporedoma dvignila glavo, da bi odgovorila;
toda kaj ? Ali hoče zopet tajiti ? Kaj bi pomagalo ?

Cin, cin, cin! zabrni zvonček, in kakor bi padel z neba,
prihrumi noter poljski čuvaj Matija: »Ali je niste še izročili
orožnikom, ajte? Ta vas še namaže, da ste vi njej dolžni,
ne ona vam. Še danes zjutraj so mi pripovedovale naše po¬
štene sosede v Dolenji vasi, da so jo večkrat videle, ko je
letos spomladi nesla ceker, vrečo in tudi jerbas iz Zaborja
po bližnjici. Odkod drugod je nosila olje, moko in take v reči?
— Prifrigana škarjica, he-he! Sedaj sem te ujel, he! Čakaj,
drevi ti pokažejo!«

Belčevka je pogledala čuvaja, kakor bi pogledala samo
živega vraga;.solz pa ni mogla ustaviti.

»Ah, prosim, ne zamerite! Vse poplačam! Samo so¬
dišču ne naznanite, da sem jemala na Petrinkino ime.«

»Pa jaz naznanim, Tinca!« se hudomušno ponudi čuvaj.

»Nekaj lončene posode bi rada izbrala,« reče jokaje in
tišči Mihiča v sosednjo zalogo. Nevoljno se je pomikal tja.
To videč, se podviza tudi Matija za njima, da izbere, kakor
je trdil nalašč, dve skledi za — Petrinko.

Belčevka ga menda ni videla, zakaj prišedši v zalogo,
se je takoj zgrudila pred trgovca na koleni, dvignila obe
roki proti njemu in ječala: »Kakor resnično je Bog svet —
vas prosim, gospod, prosim, potrpite, da —.«

»Potrpeti ne morem. Vidite, to so velike sitnosti in
pota zame, za mojo ženo in za Petrinove. Ne gre gladko.
^Kaj takega ne sme pripustiti noben trgovec. Kam pa pridemo ?«

»Nič, nič! Ajte, to je res. Zakaj je pa goljufala. Le v
luknjo z njo!«

Vzela je brez pomisleka dve kozici in hitela nazaj v
prodajalnico.

»Ali ste jo dobili, gospodi«

»Zvita ptica to; ni šlo rado. Ali na svetu pride vse na
dan. Vsekako jo naznanim sodišču zaradi zamenjave imena.«

158

Pinca je odšla jokaje k Mihički prosit, naj pregovori

s vojega moža, da ne bo tožil. Jokaje se je tudi vrnila, prosila

in moledovala.

»Naj bo!« se slednjič omaje tudi Mihič, da se reši njene
nadlege; »ako vas ne bo tožila Petrinka, vam prizanesem tudi
jaz zaradi goljufije; denar mi pa pripravite v štirinajstih dneh.«

»Oh! — Ali, ko bi ga imela kje vzeti!«

»To je vaša skrb. Tudi Petrinko prosite sami. Cq  vam ona
ne prizanese, boste imeli z nama obema opravila pri sodišču.«

Trde so bile te besede, a Belčevki se je dozdevalo, da

bi utegnil biti še trši njen mož; zato je obljubila vse in odšla

ne posebno težko brez — »Šilca«.

Toda težko je stopala proti domu, dasi ni bila toliko na¬
ložila kakor drugekrati. Veličastna večerna zarja se je dvigala
iznad daljnih gor. V gori je dolgočasno bavskal lisjak, in
brinjevka v goščavi je, preletavajoč z veje na vejo, iskala
toplejšega prenočišča. Tudi to noč je bilo mrzlo, a Belčevkino
čelo je rosil obilen pot; zbirala je besede, da z njimi omeči
Petrinko. Hoteč ji objasniti ves položaj, kamor je došla, in
potožiti svoje resnično trpljenje, se je njej sami dozdevalo
vedno bolj očitno, da ni vredna milosti, ker je vse zakrivila
sama.

V duhu je videla dolgo vrsto iznenadenj, katerih je bil
začetnik tisti Montari s svojim naukom. O, gotovo je tudi
njega že srečala roka pravice! — In jaz reva sem mu verjela!

»Vsega tega ni bilo treba!« je ponavljala in za nekaj
• časa pristavila: »Vsega tega mora biti konecl«

Kolikor bliže je bila Dolenja vas, toliko trdnejši ji je
postajal ta sklep.

»Pa še s kako zvijačo so me ujeli!«

Spoznavala je, da je sama sebi preveč zaupala; in kolikor
bolj se je bližala domu, toliko bolj ji je bilo vroče. Ko je
došla v vas, se ji je zdelo, da sliši, kako razbija in razgraja
njen mož po hiši, otroci jokajo, kravici se oglašata v hlevu.
»O, ti uboga, uboga hiša! Niti luči nimajo!«

Hitela je k Petrinki. Tema je bila, in nihče je ni opazil. #
Plašno in s pritajenim glasom jo je poklicala na pragu. Pe¬
trinovi so bili že izmolili rožni venec in Še nekoliko časa
molčč strmeli v ugašajoči pepel na ognjišču. Petrinka, rado¬
vedna, kdo jo išče tako pozno, hiti k vratom in ostrmi.
Belčevka!

»Lepo vas prosim, Franca, odpustite mi! Sam vrag me
je zmotil. Lepo vas prosim, za pet ran božjih! Mene mož

159

ubije doma, ako me bosta tožila z Mihičem. Franca, pa saj
ne boste, Francka?«

Zbrane se Petrinki niso zdele te besede, pa govorila
jih je tako milo in prepričevalno, kakor še nikdar.

»Ne morem, ne morem; saj veš, plačati ne morem zate.
Ali odpustiti, to pa hočem, to je krščansko.«

Petrin je tudi proti svoji navadi ta večer po molitvi na¬
tlačil še jedno pipo, se približal k vratom, hoteč nekaj ugo¬
varjati, pa žena gaje potegnila za rokav in mu šepnila: »Tiho!
Mogoče, da se res poboljša!«

Vendar bi bil rad Petrin še nekaj govoril zastran poti
v Zaborje, ali Tinca ga je prehitela:

»Bog povrni, Franca! Saj sem vedela, da ne boste taki!
Lahko noč!«

Lahno je odbrzela nekaj korakov, pa takoj obstala:
»Joj, joj! Kaj je pa to?«

Tudi Petrin in Petrinka sta prihitela na prag, za njima
otroci in dekla. Pred Belčevo hišo so bobnali kotli, ponve,
pokrivače; ropotali so škafi, kositraste škatle od petroleja in
vaškega črednika rog; vmes pa so odmevali mogočni kriki
iz mnogih grl: »Kdor zna, pa zna! Kdor ne zna, naj bo doma!
Ha, ha, ha! Belčevka zna! Belčevka zna!«

Prav lahko je vsakdo spoznal med množico Matija
čuvaja grlo, ker je rjul najhuje: »Ha, ha, ha! Belčevka zna,
kakor oni, ki je s svedrom kravo drl!«

Tako so razgrajale vaške ženske pred Belčevo hišo, da

pokažejo svojo nevoljo nad sosedo, v hiši pa je rohnel Belec,

da je bilo joj. *

* *

Petrin sam je šel tolažit razžaljene vaščanke z novico, da
Belčevke še ni doma; naj torej ne vznemirjajo vasi z mačjo godbo.

Belčevka je ostala tisto noč pri Petrinu. Tudi so ji Pe¬
trinovi po mnogih prošnjah in obetih posodili toliko denarja,
da je poravnala dolg v Zaborju. Ko je Mihič prejel novce, je
odložil pipo dolgocevko, se pogladil po bradi in rekel samemu
sebi: Dandanes se pač ne sme verjeti vsakemu rokovnjaču,
ki pravi, da hoče osrečevati ljudi.

V nekoliko dneh sta se poravnala tudi Belec in Tinca,
seveda ne prav zlepa. Naposled se je pomiril cel6 čuvaj Matija,
ko je slišal, da vaščanke ne tožijo več o tatvini na polju.
Rad seje ponašal, rekoč: »Vendar sem jo ugnal, ajte! Takrat
se mi je posrečilo. Kdor zna, pa zna!«

Kazalo.

Stran

Bog gaje uslišal. (Resnična dogodba. Spisal Fr. J. Mil o vrš ni k) 3

Kes. (Pesem. Fr. Neubauer).32

Ne vdajmo se! (Kratkočasnica v jednem dejanju. Spisal dr. Jos.

Vošnjak) .33

Spet doma. (Pesem. Fr. Neubauer) .46

Oskrbnikov sin. (Povest. J. M. D o vic) .47

Odlok. (Pesem. Anton Medved) .61

Najvažnejše določbe o novem davku. (Spisal Anton Janežič).  62

Kakor na kup, tako s kupa. (Povest. Spisal I. P.).110

Ob zibelki, ob jami. (Pesem. Anton Medved) .129

Dva nesrečna človeka. (Spisal Fr. Rant)  .130

Kdor zna, pa zna! (Povest. Spisal Ivo Trošt).139

NPRODNP IN UNIVERZITETNP
KNJILNICP

00000465410


>> •


«1

•' ? - r ‘: ■* .



^ l’*


»• ■ 1  «


' t




A -

ISS

.

»V' “'^ S'


. . <■' ti

v j; • .f ■
k. - '' • ' • • ■








r.v ' *. t

/ • . * {. '  * • > ;’V

'v' * '





vm&Sb.


v.* &*>/.■ $©•.*'&, 'O






r *$.:*«**?*£ $K:

«.• V*.*:

-


-5  t

* e f


\v • /. , ;mrM

■

-'V ... ■ A 7 J • • • -.*• -: .. , v • . ■ • • -A'

'~W -.X . / •<«?' * * r / ... « -•/ .■ ... .


- >;•:  7 ./

v  >■  V,.v. 7 ;. 7 ‘

• •

k. ■

‘■-iv



:rA-A;'A:<-,.

• / t-a  v.



.

■ S •

••* • >''V J

.


/<

'S


< . ‘

t •

v. r



.7  V -«!

A •

• .V-’ • S&  -:*■

* >r * . a • . • •

*•. : p .*< p.i  ^7ni

■

.> .r *-•*£» ■?<»> *

;v?L -'** ^

:  7 r,-

Vi.

Ki ' “V •' ' • ?•'




, . 'T
••t:* .7  <-* ■ -• 'C v

•. - r- .

A',— r ¥  „ *. • - *

• 2 r% •.*:* iu.MvSV. 7 C

*« -V


• •



^'




A.:* • 1 - 7 ,
jf?-: • •' ,• • •

—'.*? '  v ,. 1  -■ v?* .:d‘ - &  - »• •*•.«• --

• •-

•H


*' % ' s:.




'A



i v-7 p  •:. ; - jp

•- • ; • *. s w  * . • * \ ' v  • ^

k  . ", k  .'.A ’ •■ ./•* * *s ■ ' ^ • ■'*’■ -'Z-*' '■■  •*

->r ^ .

■

. - -"V..- x ■ X  V.'*:

- • :  Z- -..■7 -- . • -.a-/;-: ' A

»j


‘V- .A' 7 'j^ 4 '-^.


• ■' * ■;:•?■ a- ^77 ' ,—•

■V-v

• i' $; Vf? <jf . ‘v. ' j 'ti?*



~  * *

- *»



-• :  «.v»,-




M






■ >

✓ :*


NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA