Stran 47.
Kmetijstvo.
Pripomočki zoper grozdno plesnobo.
(Spisal F. Kober, preložil dr. Brenčič.)
Od vseh sredstev, ki se priporočajo zoper te glivice, je najvplivnejše in najsigurnejše žvepleni prah in žveplena moka. Vsa druga sredstva, kakor pepel, apno, lug, gnojnica so pa brez vsakega haska.
Žveplena moka mora biti jako fino semleta, tudi je žveplena moka boljša, kakor žvepleno cvetje, kajti žveplena moka ima ostrovoglate prašne dele, dočim so ti deli žveplenega cvetja okrogli. Ostrovoglati deli žveple-nega prahu ali moke se bolje primejo trsnih delov, kakor pa okrogli deli žveplenega cvetja.
Paziti ge mora tudi na to, da je fina žveplena moka brez vsake druge nesnage,   kakor apna, gipsa itd.
Fino zdrobljena čista žveplena moka (90 do 95%) je belorumene barve, onečiščena pa je manj ali več si-vorumena. Čim fineje je žveplo semleto, temveč uspeha dosežemo ž njim in tem manj ga porabimo.
Učinek žvepla na glavice je ta, da prouzročuje žvepleno kislino, to je tisti duh, ki ga zapaziš ako užgeš v posodo žveplo, predno naliješ vanjo vino. — Ravno ta žveplena   kislina je strup   za glivice ter glivice pokonča.
Ako hočemo doseči povoljni uspeh z žveplanjem, moramo žveplati ob mirnih toplih in solnčnih dneh in še le tedaj, ko se rosa posuši. Če tako žveplamo, bomo, ako stopimo po žveplanju v vinograd, natanko zapazili, oziroma ovohali žvepleni duh, katerega provzroči tvor-jenje žveplene kisline.
V krajih, kjer se pojavlja ta bolezen navadno vsako leto, moramo iz previdnosti in že v naprej žveplati, in sicer prvikrat takoj po razvitju mladih poganjkov in drugikrat pa še pred cvetom.
Žvepljanje vrši se ali z ročnimi mehi ali pa s tako imenovanim „Ruckenschwefleru. katerega rabijo na Spodnjem Štajerskem Podobno je to zadnje orodje brizgal-nici, s katero škropimo zoper strupeno roso. Delavec si ga ravno tako obesi na hrbet, kakor škropilnico za pe-ronosporo in žvepla potem slično, kakor se s škropilnico škropi. Ta „RUckenschweflertt, imenujmo ga „na-hrbtni žveplar" je najnovejša iznajdba, ki se je zelo obnesla, kajti delo ž njim (e laglje, hitreje in boljše, kakor pa z ročnimi mehovi, ker se laglje ž njim ravna in je tudi napolnitev veliko ednostavnejša. V meh lahko de-nemo samo 1—2 kg prahu, v „nahrbtni žveplar" pa 6—8 kg.
Žveplanje se mora sploh tako vršiti, da se požvep-Ijajo fino vsi deli trte, ne pa tako, kakor se je to do-sedaj storilo, da se razsiplje celi kup žvepla na posamezne dele trte.
Ako se nasipa preveč žvepla, se s tem poškodujejo posamezni deli trte, ker se tako vzdajajo tam, kjer seje vsipalo preveč žvepla, lise na jagodah, katere izgledajo, kakor da bi bile jagode požgane. V toplih legah se mora posebno na to paziti, da se ono grozdje, ki visi nasoln-čni kraj, nikdar preveč ne požvepla. Ako je začelo takoj po žveplenju deževati, se mora z nova žveplati. Ako se grozdje žvepla v poznem poletju, se s tem provzroči, da dobi vino okus po žveplu, »žvepleni vodik".
Ta okus se spravi s tem, da se vino kmalu pretoči ter užge žveplo. Na ta način bode vino ta okus kmalu zgubilo.
Kolikokrat se žvepla?
Čim močneje nastopi ta bolezen, tem večkrat se mora žveplati, kakor je to tudi pri strupeni rosi. V južnih deželah žvepljajo 3—6krat na leto.