Leposloven in znanstven list.
Jjelo IT-	y CeloTci, 1. januarja 1882.	Štev. 1.
Zvezdana.
Roman. Spisal Anton Koder.
Prvo poglavje.
Na Radovji, v zagorskej slovenskej vasi, bil je takov dan kakor praznik, če ravno ni bilo niti v velikej niti v malej pratiki radovskih vaščanov videti rudečega znamenja. Vendar to nič ne d£. Isti dan je bil prazničen vsem. Motike in sekire in vse orodje je počivalo in gospodarji tudi. Ondi pod starodavno širokovejato lipo so stali, kratke svetlo-tnrničkaste pipe tlačili, cele oblake dima v lipove veje spuščali —• in novega župana volili.
Poslednje ni bilo tako lahko in vsakdanje delo. Dobiti vrednega naslednika staremu Dragarju, ki je trideset let častno in možato župa-noval po Eadovji, mnogo lepih pravic soseski pridobil, mnogo zavitih in pretkanih pravd v občno korist pravdal in se prepiral z mustačarji v cesarskih pisarnah, to je ogrevalo mnogo glav soseskinih svetovalcev.
Da je moral Dragar ravno zdaj umreti, ko bi ga soseska najbolj potrebovala, ko se zaradi prevelikih davkov, kar je on sam gosposki dokazal, srenjski pašniki, gozdi in njive merijo, tega možakarji kar razumeti ne morejo. Zaradi tega godrnjajo in se liudujejo in morda s tem Dragarju cel6 smrtni mir, kterega ondi na griči med križi uživa, kratijo. Saj je v resnici Radovje sedaj v kritičnem položaji. Kje naj iščejo možakarji takovega župana, da bi bil podoben ranjcemu, da bi bil študiran, premeten, da bi po nemško umel jezik majati, da bi vedel, kako se je z gosposko po cesarskih pisarnah vesti, da bi vse tiste hudimanove postave, ktere se vedno ondi kujejo in ubogega kmetiča stiskajo, v malem prstu imel in kdo vč, kaj še vse. Tudi poslednje bi še ne zadostovalo. Župan mora biti tudi mož, prav mož, boljši od svojih sosedov, novcev mora imeti in ne gledati na krajcar. Kedar se prodaja kakemu soseščanu krava iz hleva, konj za plugom, pšenica na njivi, mora s pestjo ob mizo udariti, z nogo poteptati, in če ni drugače, nekaj petakov biričem vreči,
1
da se srenjska čast reši in občinsko posestvo v tuje oderuhove roke ne pride. Takov mož, takov župan je bil Dragar in takovega baje ne bode več.
Tako ugibljejo in razdirajo resni radovski gospodarji pod vaško lipo in na žulave prste preštevajo, kdo bi bil najvrednejši Dragarjev naslednik, kdo ne.
Precej dolgo se tak6 prepirajo in modrujejo, a brez uspeha.
Sicer ne manjka gospodarjev, ki so prepričani sami o sebi, da tudi niso tako pod nič. Eden je osem, drugi deset let pri vojakih častno cesarja služil, številke se pisati in v nemščini kleti naučil; drugi ima sina kaplana pri fari, tretji premerja in računi, da bi svojega paglavca v mestne šole dal in gospoda odredil. Zopet drugi ima novo pobeljeno hišo sredi vasi, toči staro vino po poštenej ceni, kamor cel6 sem ter tja farni župnik, rudečelični kaplan ali suhi učitelj zaidejo. Vse to so lepe, hvalevredne lastnosti, a za takovega župana, kot ga ravno zdaj Radovje potrebuje, je premalo.
V	takej stiski se spomni kmetič v razcvetenem belem slamniku, mešetar Pipec, nekaj imenitnega in vzklikne na vse grlo: „Možje vaški in gospodarji, poslušajte in ubogajte me, nihče drug naj ne bode župan kot gospod Kolovski ondi na Zabrdji. Povčm vam, njega izvolimo, pa je mir besedij in vse prav za sosesko."
„Gospod Kolovski, gospod Kolovski," oglasi se na en pot več možakarjev. Zadnje besede se vrste potem od ust do ust, od moža do moža. Sicer pa tudi ne smemo zamolčati, da bi poslednje ime ne bilo nekaj nevolje in godrnjanja pri marsikterem gospodarji vzbudilo.
„Da bi vas hudiman potipal in copernice odnesle, možakarji," čujejo se posamezni glasovi: „Takega izvolimo, takega, ki se je v domačem gnezdu izvalil, ki Radovje pozna in nas in naše potrebe, ki prtene ali irhaste hlače nosi, kakor mi in naši dedje, ki se v pondeljek drugače oblači kot v nedeljo, pa ne gosposkega, o kterem niti človek ne ve, kdo je in od kod, in kakovo vero ima, če je sploh krščen človek," razlegajo se sem ter tja nevoljni ugovori.
V	tem trenotku stopi mešetar Pipec na skladnico grčavih borovcev pod vaško lipo, razkorači se mogočno pred možakarji, razcveteni slamnik bolj na desno uho pomakne, z levim zakrpanim črevljem raztrgani desni zakrije, z žulavima rokama tleskne, po tleh pljune in pravi: „Možakarji, sosedje, vi ste neumni in brez glave, če tako mislite in trdite, da bi gospod Kolovski ne županoval prida. Jaz vam kar na ravnost v zobe povem in pravim, da je gospod Kolovski takov gospod, da ni takega, Res je, da ni iz tega kraja, a to nič ne de. Pošten gospod je, prijazen je, lepo po naše ume govoriti, dobro srce ima za uboge in lepo posestvo premore ondi na Zabrdji, da bi*se mu celo ime grajščak spodobilo. Kterega
naj Pa volimo, če ne njega? Ali Cestarja, ki so mu posestvo prodali, ali Reparja, ki ni za možato besedo in se ceK) sosedov ogiblje, ali kte-rega drugega? Gospod Kolovski je pa takov gospod, kakor navlašč za župana. Njegova beseda in njegovo ime velja pri gosposki v cesarskih kanclijah in povsod, zakaj pa se gosposki oblači, sam ne vem, koliko jezikov govori in se v svetlem koleseljnu vozi v mesto, kamor mi niti peš nimamo časa hoditi. Tudi verjemite mi, da on pozna naše križe in težave, akoravno ne živi mnogo časa tu. Povem vam, ko je bil zadnjič pri meni na žagi, saj veste, ki jo imam od njega v najemu, vedel je vse in govoril tako, kakor da bi bil že trideset let gospodaril na Radovji in ne na pernicah počival in v petek in svetek lahko brez dela hlačal okoli. Že tedaj sem mislil, to bi bil pravi mož, pravi župan, ko bi ga mogli izvoliti. Takov bi ne gledal na krajcar in kmetskih žuljev bi ne strojil in posestev na boben spravljal, ko bi se utegnolo primeriti, da bi mu bil kakov kmetič kaj na dolgu, ali bi na njegove duri potrkal, kedar bi mu birič zadnjo kravo iz hleva vlekel."
Tako je govoril Pipec, in možakarji so ga zvesto poslušali, z glavami kimali in njegovim besedam pritrkavali. Potem nastane sporaz-umljenje in konec preimenitnega posvetovanja.
Nekaj trenotkov pozneje se dvigne ves srenjski zbor izpod vaške lipe in hiti na bližnje Zabrdje gospodu Kolovskemu naznanjat, da je za župana na Radovji izvoljen.
Spredaj pred častitljivo deputacijo stopa z nepopisljivim ponosom kakor slaven vojskovodja pred mogočno vojsko mešetar Pipec, kajti svest si je če ne slavne zmage, vsaj podaljšanja obroka za zaostalo najemščino na zabrdskej žagi. Poslednje si je pa tudi brezdvomno zaslužil s svojim navdušenim govorom in le temu se ima zahvaliti gospod Kolovski, da se bode podpisaval s častnim imenom: Radovski župan.
Slovenski kmet je sicer krotek kakor ovca, vedno potrpljiv in voljen, a sem ter tja vendar ne more zakriti svojega skritega, ponosnega in tudi nekoliko revolucionarnega duha.
Tako je tudi isto popoldne nekaj kmetov klelo in se togotilo, da bode gosposki nepridiprav gospodaril, ukazoval in hlačal ponosno po Radovji, domači kmet pa, ki tudi kaj ve in ume, naj le vedno uboga in molči in trpi, pa nič drugega, in povrh visoke davke plačuje. Včasih vsega tega ni bilo, pa je bilo vse na boljšem. Škrici niso zahajali na Radovje, in županu niso rekali gospod, pa več pšenice se je pridelalo in dedje so si kakov požirek vina privoščili. Zdaj je pa pravi križ božji — in ves narobe svet.
Tako so sodili nekteri radovski gospodarji, o slabih časih tožili in hudomušno gospodo, velike davke in ostre postave so rahljali in pre-mlevali,
Ne vemo, ali so imeli po vsem prav ali ne, a to nam je znano, da neki pisatelj trdi, da slovenski kmet ni brez glave in je cel6 mnogo potov velik in resničen filosof ali kali?
Drugo poglavje.
Selišče Zabrdje je bilo pol gosposko. Stalo je samotno vrh prijaznega griča, kakor da bi se sramovalo ponižnih kmetskih stanovanj v gorskem zakotji. Lepo belo poslopje nove stavbe je obdajalo sadno drevje. Ob obzidji notri do oken polnih dišečih rož pa je plezala in se stegovala cel6 vinska trta. Na desno proti vzhodu so se razprostirali travniki in nekaj polja, proti severjn in zahod« smrekovi gozdi, proti jugn pa se je odpiral svet. Ondi je vas Kadovje.
"V tem lepem kraji si je gospod Kolovski, prijazen možak, na svoja stara leta stanovanje izbral. Prišel je pred kakimi petimi leti sem. Nihče ga ni prašal in ne v6 še dandanes, od kod. Kupil je opuščeni holm Zabrdje od zapravljivega kmeta na Eadovji, ondi belo gosposko poslopje sezidal, lep sadonosen vrt zasadil, opuščene senožeti pognojil, nekaj polja pridobil in stvaril tako v kratkem času prijazno selišče Zabrdje. Akoravno je bil Kolovski gospod, kmetje so ugibali in razdirali pri kupi vina ali žganja, da mora biti cel6 imeniten in petičen gospod, sramoval se vendar ni sem ter tja prijeti za lopato, sekiro ali drugo orodje. Videli so ga več potov na vrtu, na polji, na senožetih ali v gozdu delati s svojo malo družino, da naposled niso vedeli, ali naj bi mu rekali in ga klicali „gospod" ali kako. Tudi je včasih obiskaval gospod Kolovski vaško krčmo, edino na Radovji, ondi s kmeti več potov pri enej mizi pil, s kupicami trkal, jim o umnem gospodarstvu in kmetijstvu pripovedoval in posled pogostoma račun vsem pivcem plačal.
Poslednje in pa navada, da se je Kolovski dalje od doma v svetlem koleseljnu in ne v kmetskem vozu vozil, da se je ob nedeljah in praznikih kanclijskim gospodom enako oblačil in smodke pušil, ohranilo mu je vendar le prijetno ime: Zabrdski gospod.
Eekli smo, da je imel gospod iz Zabrdja le malo družino, in o hjegovej ženi in otrocih niti omenili nismo. Tega ni bilo treba. Kolovski je bil vdovec ali kaj, ker gospodinje ni bilo videti na Zabrdji in kopice otrok tudi ne. Edino desetletno, črnooko, črnolaso deklico je pripeljal pred petimi leti s seboj in ona je bila odslej njegova edina domača druščina.
Pa kako je odrastlo in se razcvetlo to ljubeznjivo dekletce. In imenovali in klicali so ga tako, kakor še živega človeka niso in ga ne b6do.
Zvezdana, kaj je to ime, žensko ime, pravo krščansko ime? Le reče naj kdo, ali ni to čuden poganski ali kdo ve kakov naslov! Vaške
gospodinje na Eadovji, ki tudi nekaj ved6, ki so mnogo otrok odredile in jih red<>) ki imajo pratike z vsemi svetniki in svetnicami božjimi na polici ali za tramovo počo, niso čule še nikdar takega imena in ga tudi raztolmačiti niso umele. Zmajevale so z glavami, sklepale roke na prsih in se čudile, kako more mati ali oče svojemu otroku ime dati, ki v nebesih in nikjer svetega pripomočnika nima.
Gospod Kolovski se za tako sodbo ni mnogo zmenil in potolažil je mlado Zvezdano, ko mu je spočetka tožila s solzami v očeh, da se jej smeje vaški otroci in zasmehujejo njeno ime, kedar hodi skozi Radovje.
Vendar v zadnjem času se je poslednje mnogo na boljše zasukalo. Odkar so se prepričali kmetje, da je Kolovski blag gospod, da ima srce na pravem mestu in da je že marsikteremu sosedu kakor dober angelj iz velike zadrege pomagal, spoštovalo se je njegovo ime in je veljalo kakor gotov denar.
Tudi Zvezdani so prišli prijaznejši dnevi. In kako bi ne? Iz ne-dorastlega otroka postala je kakor solnčnica črez noč krasna deklica.
Vaške hčere so v svoje osramočenje spoznale in pritrditi morale, da so Zvezdaniue oči in lica prijetnejša od kmetskih zagorelih, da so njena svilnata in dragocena krila — zapeljivejša od priprostih, ubogih. Zavidale so torej skrivši mlado Zvezdano in blagrovale so jo, kjer in kedar so jo videle.
Tudi radovski mladenči niso bili slepi za tako lepoto. Stiskali so glave skupaj v nedeljo pred crkvijo ali kjer koli, kedar se je vozila Zvezdana k maši ali skozi vas v svetlem koleseljnu in se tako modro in veličastno vedla, a tudi prijazno odzdravljala, da jo je moralo spoštovati in ljubiti vse brez izjeme.
Tako postane ime Zvezdana polagoma navadno, lepo, zavidano in blagrovano ime na vsem Radovji in še na daleč okrog.
Tisto popoldne, ko je vaška moška elita pod lipo župana volila, sedel je gospod Kolovski na svojem vrtu pred dišečim ulnjakom in marljive, neutrujene bnčele opazoval, kako se vračajo z medom obložene v svoje domovje in se dvigujejo zopet v zrak.
Poleg očeta je slonela Zvezdana, mnogo izpraševala svojega reditelja o bučelah in mnogih gospodarskih rečeh. Vse bi bila rada zvedela, vsega se naučila. A prečuditi se ni mogla, da je oče danes tako v misli utopljen, da jej mnogo potov niti ne odgovarja, ali ne razume njenih vprašanj.
Gospod Kolovski je imel danes v resnici nekako otožen dan. Kmetič, ki bi bil pregledoval njegovo ravno, lepo obdelano polje, zelene travnike, temne gozde in prijazno belo poslopje sredi sadnega vrta, zmajeval bi bil z glavo, poklel bi bil in dejal: Ni hudiman, da bi gospodar takega posestva ne bil srečen in zadovoljen. Kaj bodemo pa mi ubogi kmetje!
Birič je vsako četrtletje pred durmi, polna kopica otrok v hiši, jezična ženica v kuhinji, in niti požirka vina v nedeljo popoldne po krščanskem nauku.
A dejali smo, da je imel gospod Kolovski srce, pravo srce. Njega še ni osrečeval prijazen pogled na lepo lastno posestvo, on je zrl v globje rove človeške osode in jo vedel soditi drugače, kot neomikano ljudstvo. In takov ozir ni navadno prijeten. Le redki so oni, kterim je dano gledati in soditi v pravej luči življenja, in oni niso srečni. Koliko teme, koliko strupa in gorja zrejo razlitega po vesoljnem svetu, želja pa, osrečiti vse svoje brate, jim je nedosegljiva, vedno umikajoča se zvezda.
Takovo srce in razsodek je imel tudi gospod Kolovski. Našteti pa bi bil vedel tudi mnogo uzrokov za vse to.
Ravno danes je praznoval žal spomin iz svoje minolosti, ravno danes, mnogo let je od tega, mnogo se je spremenilo, mnogo predrugačilo, a uzor, ki mu je žaril tedaj prsi, ostal je nedosegljiv, neizpolnjen. v
Zdajci se ozre Zvezdana v dolino proti Radovju, tleskne z rokama, začudi se in vzklikne: „Oče, poglejte, kaj je to! Cela moška procesija se vije sem od vasi na ravnost proti nam. In kaj je to? Praznično so možje oblečeni, prijetno se leskečejo svetli gumbi na njenih brezrokavnikih in zapone na črnih klobukih. Samo pred njimi korači nekdo v belem, razcvetenem slamniku, kakor da bi se ne prišteval k njihovej druščini. Zdaj pa že vem , kdo je oni. Nihče drug ni, kot naš najemnik iz žage, tisti, ki tudi za silo nemščino govori in je pol sveta obhodil, če je resnica, kar mi je nekdaj pripovedoval."
Tako je govorila Zvezdana in gospod Kolovski je sivo glavo po-vzdignol, ozrl se v dolino in dejal : „Možje iz Radovja so. K nam gred6, in čudno je to. Zdaj pa le urno in pripravi se, Zvezdana, da jih prijazno sprejmeva. Zapomni si, pošteni, vse časti vredni so ti možje. Zvuuanjost ne odločuje. V priprostem kmetskem srci je največ potov poštenost, rodo-Ijubje in značajnost domd."
Med tem ko se oče in hči v malej zadregi tako pogovarjata, približa se vaška deputacija s svojim učenim mešetarjem Pipcem na čelu.
Že od daleč snamejo sivolasi in resni možakarji svoja pokrivala raz glav, vrtč jih pod obradkom, pogledujejo spoštljivo proti ulnjaku, kjer gospod Kolovski sedi, in stopajo v svetem strahu za svojim voditeljem.
„Bog Vam daj lepo popoldne pa prijeten mir, če počivate, gospod milostljivi," pravi v šepavej nemščini Pipec, da bi sosedom svojo učenost pokazal, ko se približa procesija gospodu Kolovskemu.
„Hvala lepa Vam in vsem možem za voščilo," odgovori stari gospod, stopi prišlecem naproti, vsem zaporedoma roko poda in pristavi potem:
Veseli me, ljubi sosedje iz vasi, da se potrudite v tako lepem številu k meni, in čast mi je, lepa čast. Sedite torej sem v vrtno senco, da kako pošteno razderemo, in sicer ne v tujem, temveč v premilem domačem jeziku, kterega nas je mati učila, in kaplja vina naj sladi naše domače razgovore."
Poslednje besede izgovori gospod Kolovski s posebnim naglasom. Potem se obrne k Zvezdani in pristavi: „ Vroče popoldne je, možje so trudni in žejni. "Zvezdana, priskrbi nam kupo rumenega vina!"
Kakor vrtalka zavrti se urno deklica nekoliko osupnena in izgine v belem poslopji.
Med tem se pripravlja Pipec na svoj imenitni govor, in potne kaplje se mu zbirajo na čelu; ne more namreč umeti, zakaj gospodu niso povšeči učene nemške besede, da govori on sam v lepej materinščini. Pol prejšnjega ponosa mu torej izgine; kajti ukloni se ponižno v dve gubi, pokrivalo pod pazuho vrti in nekako jecljavo in s tresočim glasom pravi:
„Gospod milostljivi, veliko čast si je predrznola naša srenja. Naznanjamo Vam, da smo Vas danes vsi možje brez izjeme za svojega župana pod vaško lipo izvolili."
Poslednjim besedam prikimujejo vsi tovariši, uklanjajo glave, kakor vidijo svojega voditelja in stoje nepremakljivo pred svojim novim županom.
Gospod Kolovski se skoro nasmehne pri tem resnem, a sicer precej čudnem prizoru, stisne govorniku in vsej deputaciji zapored desnico in reče:
„Prevelika čast je za-me ime župana ua Eadovji. Dvomim, ali zaslužim takovo spoštovanje in ali so moje slabe moči zmožne izpolnjevati natančno in uspešno tako imenitno in težavno nalogo. A zagotavljam Vas, dragi sosedje, da se bom trudil vedno skazati se vrednega Vašega zaupanja in da mi bode blagor občine najsvetejša in vedno prva misel.j Z Vašo pripomočjo, možje, upam, da se bode dalo storiti marsikaj v srenjsko korist. Če je vsak na svojem mestu, če izpolnjuje po svojej zmožnosti vsak dolžnosti, ki ga vežejo do človeštva in domovine, izginoti morajo krivice, ki tarejo toliko rodov, in sreča in radost mora polniti vse svetovne družine. K takemu delovanju nam pomagaj Bog in naša poštena možata volja, naš nepremakljivi značaj!"
Tako je govoril gospod Kolovski in veselje mu je sijalo raz lica, navdušenje iz žarnega prijaznega pogleda. Priprosti možje pa so strmeli pri teh lepih besedah. Odslej so ljubili vsi brez izjeme starega gospoda in v smrt bi bili za-nj šli, če bi bilo potreba. Mislili so si: Glejte, tako imeniten, imovit in častitljiv gospod je, pa tako prijazen. V svetlej kočiji se vozi, po gosposko se oblači, pa z ubogim kmetom tako govori
iii skrbi po očetovo za njegove pravice. Da takega župana še ni bilo na Radovji kot je gospod Kolovski in ga baje tudi ne bode več.
Med tem prihiti Zvezdana z zlato-rumenim vinom in belim prtom pod pazuho. V lipovej senci pogrne mizo, razvrsti kupice in povabi možč.
Nekaj trenot.kov pozneje je zbrana v hladnej senci častitljiva vaška deputacija in sredi nje sivolasi gospod Kolovski. Važne in resne govorice o srenjskih križih in težavah se raznamejo in modro posvetovanje o tem in onem se prične.
Možakarji se kar prečuditi ne morejo uljudnosti in temeljitej znanosti gospoda Kolovskega o najpriprostejših kmetskih razmerah, o poljedelstvu, živinoreji, in o vsakej stvari.
Še bolj pa jim raznema glave gospodična Zvezdana. Da bi moglo biti tako gosposko dekletce, v mestu izrejeno, učeno, nežno, ki se sicer tako ponosno v kočiji skozi Radovje vozi, tako prijazno in postrežno z ubogimi kmeti, bi ne bili nikdar verjeli.
Saj je pa Zvezdana tudi v resnici ljubeznjiva postrežnica in vaso-valka, da ni take. Tu ni bilo ničesar videti o njenem gosposkem stanu, o dragocenej obleki in sramežljivosti.
Zvezdana se je vrtela v belem predpasniku, priprostem krilu z dišečo vrtnico v gostih črnih lasčh okoli svojih gostov, da jo je bilo kar veselje gledati. Od nje bi se bila lahko učila vsaka vaška deklica uljudnosti in prijaznosti. Vse pa jej je šlo tako lahno, tako ročno od rok, kakor da bi bila vajena postrežljivosti že od mladih nog.
Takega lepega popoldne še ni bilo na Radovji kakor je današnje. Sivolasi možak sredi ubogega ljudstva, nežna deklica — služkinja trpečim vaščanom. To je radost, to je prava poesija!
Da ko bi bil šel slikar mimo zbrane druščine na zabrdskem vrtu, postal bi bil, strmel in vzel čopič v desnico in naslikal veličastno sliko. Izmed vseh podob pa bi bila bliščala črnooka, črnolasa Zvezdana in gospod Kolovski, — potem pa ondi na oglu mize zgovorni, polno kupo pogosto med prsti vrteči mešetar Pipec v belem razcvetenem slamniku.
Tretje poglavje.
Nekaj dnij potem je drdral po ozkej cesti med gorami voziček proti Radovju. Ne vemo, ali se je počivalo posebno prijetno na malem iz vrbovih šibic spletenem kmetskem koleseljnu, mislimo da ne. In iz tega uzroka je tudi stari kočijaš v rudečem, starodavnem brezrokavniku, v širokokrajnem pokrivalu in s pogašeno pipico v ustih precej pogosto vrtil hudomušni bič po zaprašenem in utrujenem sirci.
Tudi mlademu, rumenobradatemu gospodu, ki je slonel na slamnatej blazini za kočijaševim hrbtiščem, jelo se je dolgočasiti, kajti prižgal si
je dolgo smodko in precej hladnokrvno cele oblake dima za sabo puščal. Le sem ter tja, kedar pridrdra voz do kakega novega mostiča, do nove kapele ali prezidanega in izboljšanega poslopja ob cesti, nagne se na sprednji konec, kočijaša za ramo strese in pravi:
„Matijec, je-li, vsega tega pred petimi leti, ko si me ravno po tej cesti v mesto vozil, ni bilo? Mnogo se je spremenilo v tem času, kar
sem bival v mestu."
Matijec iztrka svojo pogašeno pipo ob levi palec, sede na vajeti in bič, pori116 hrbtišče za četrt okrožja proti zahodu in meni: „Da, da Vratislav, ali kako bi jim rekel in jih klical, zdaj jih ne smem več kar tako v en dan tikati, kakor kmeta, ker so gospod postali. Pač oni ne vejo, pa še ne znajo, kako je vse drugače na Eadovji in povsod, kar jih ni bilo, pa jih ni bilo na ogled od nobene strani. Jaz sem tudi tako preračunil in preštudiral, da bi ne bili minolo pomlad sivolasega očeta, Bog jim daj dobro in jim preloži, če bi ne utegnolo biti vse po godu onkraj za nje, zakopali, ko bi bili oni pri domu in bi bili zapisali zdravil in svetovali kaj. Ješte, saj jaz sem vedno tako ugibal, da bodo oni učen doktor, pretkan doktor, da ne tega. In zdaj so pa res takovi postali, kakor sem dejal. Pol fare, vsa fara govori v nedeljo pred crkvijo in povsod, da je Draganov Vratislav tako učen, tako hudo premeten, da mu vsi tisti mestni in tisti cesarski doktorji, ki po kaiiclijah kmetiča peste in stiskajo, ne morejo do živega in mu ne morejo."
Gospod Vratislav, otročji znanec priprostega kočijaša stare korenine, ne odgovori spočetka ničesar takovej pohvali svojega tovariša. Potem v svojo listnico poseže in mu dolgo dišečo smodko ponudi rek6č: „Matijec, pusti pipo zdaj in gosposko kadjenje poskusi. Tisto častitanje pa, ki si ga prej omenjal, pozabi. Midva ostaneva stara znanca in od tebe ne zahtevam poklonov."
„Tako, tako, Vratislav, gospod Vratislav kmetski sin iz Kadovja, pa le gospod zdaj, imeniten gospod, tega pa 110 smem tega, da bi bila midva kar tako kot nekdaj, ko so še z menoj ob počitnicah krave pasli po seuožetih in sva ogenj kurila in kostanj pekla, pa si storije pripovedovala. Leta teko, leta minejo in jaz sem se postaral in posivil in oslabel sem, oh oni so pa postali gospod, imeniten in pa lep, prav lep gospod."
Tako ongavi od samega veselja in pripoveduje Matijec ter gobo kreše, da bi dišečo gosposko smodko zažgal.
„Kaj drugega se pomeniva, Matijec, jaz sem se pol potujil v petih letih," povzame mladi gospod in hlapcu po novej šegi z užigalnimi klinčki smodko zažge.
„Potujili se niso, pa se niso, prejšnji Draganov Vratislav so prejšnji. Včasih smo jih pa kar „Slavčka" klicali, pa nič drugače. Zdaj pa se ve
da jih ne smemo več, imenitni so in študirani na visokih šolah, mi smo pa le kmetiči, nevedni kmetiči in ostanemo. Pa kaj so rekli in dejali, da se kaj drugega pomeniva? To pa to, pa oni naj začnejo onf, ki so bili v cesarskem mestu in so morda kdaj pri priložnosti cel6 s presvetlim cesarjem govorili. Ne da bi dejal, da bi bila tako kakovo rekla kot midva tu le na prašnej cesti, tega ne tega. Ali naš milostljivi cesar so neki jako prijazen in predobrega srca, vsakega radi poslušajo, zakaj pa bi njih ne, ki so učeni in študirani. Pa jaz sem tudi ugibal že in dejal: Matijee, ko bi se ti posrečilo kdaj v svojem življenji v cesarsko mesto priti, kar se ti ne bode, toliko poskusiš, da do svetlega cesarja prideš, z njimi govoriš in jim svoje križe in težave potožiš in odkriješ. Oni so že mnogemu revežu pomogli iz stiske in so mu. In kako bi mu ne! Denarja imajo kolikor hočejo, saj ga sami delajo, kedar in kolikor jim je ljubo. Pa jaz sem tudi pretuhtal, gospod Slavček, in preštudiral, da ko bi mene postavim za cesarja izvolili, pa bi bil svetu večno hvaležen za to. Toliko bankovcev, petakov in stotakov in vseh vrst bi naredil, da bi na vsej božjej zemlji ne bilo berača in stradača. In tistemu našemu mešetarju Pipcu, ki mu hočejo kočo prodati in mu za žganje in tobak vedno primanjkuje, bi kar tako tisočak vrgel in dejal: Tu imaš, pa opomozi si in kupico si ga privošči, ker si učen človek in po nemško umeš jezik majati in se pravdati na vse mogoče pečate."
Tega čudnega modrovanja je bilo Vratislavu naposled vendar le preveč. Le nekaj polovičnega odgovori njegovim besedam, in še le ko voz vrh strmega klanca dospe, dvigne prst in pravi: „Matijec, čigavo pa je ono belo poslopje nad domačo vasjo, ki se že od daleč vidi?"
„ čigavo neki? Oh zdaj pa še tega ne vedo, preljubi Slavček, da imamo .na Radovji gospoda za soseda in da oudi, kjer je pred malo leti robidovje rastlo, gradič v nebo moli. Saj pravim, pa prav imajo, po-tujili so se, ker ne znajo, da je neki gospod Kolovski, mi mu le „gospod" pravimo, Zabrdje kupil, lepo poslopje sezidal in da smo ga celo za župana na Radovji izvolili."
„Ni mogoče, ni mogoče, Matijee. To mi je pa novo to, in radoveden sem na svojega, kakor trdiš, gosposkega soseda. To ne bode napačno, če dobim v daljnem pogorji omikanega človeka za dolgočasne brezdelavne ure."
Poslednje besede je govoril Vratislav s posebnim naglasom in veseljem , vzel iz torbe daljnogled in je svoje dolgo zapuščeno domovje raz klanca ogledoval.
Matijee pa je prst desne roke na čelo položil, pokrivalo nekako na oči potegnol, mlademu gospodu hrbet obrnol, kakor da bi hotel reči: „Saj sem dejal, takova je gospoda, tu jo imaš. Dokler je domd kratke hlače trgal, bil mu je dober Matijee in mu je bil. Zdaj pa, ko nekaj
obrača se od domačih in se veseli tujstva. Vse so enake te gosposke
vrane!"
Tako nekako je modroval Matijec, če smemo soditi po njegovem modrem, nekako nevoljnem obrazu. Potem je pa kakor v maščevanje visoko bič povzdignol, urneje raz klanca vozil in po krivem nedolžno konjsko hrbtišče strojil.
Mrak se je ulegal na zemljo. Na zahodu je rudela večerna zora. Tiba in nekako praznična je bila dolina. Govor je umolknol na drdrajočem vozu, i» tiho, nekako otožno tiho je bilo v prsih mladega doktorja. Ondi se razprostira ponižna vasica, kjer je zagledal svet, ondi moli ru-deče barvani zvonik v nebo, in okoli njega se vrsti grob za grobom, — ondi počivata že tudi njegova roditelja, oče in mati, zopet ondi leži zelena senožet, senčni gozdje, kjer je preživel mladostne ure!
A koliko je tudi spremenjenega tu? To košato drevo je bilo pred petimi leti šibko, brez kinča. Kjer se razprostira zdaj rumeno polje, stala je gošča. Marsiktera lesena koča je spremenila svoje lice odslej, marsikteri sosed in znanec mu ne bode stisnol več desnice in dejal: „Ali si prišel, Vratislav, prišel še enkrat pogledat gorsko zakotje ? Je-li, povsod je lepo, domd pa najlepše? Domu žene nekaj nepopisljivega vsakega človeka, saj še ptica, pravijo, obišče enkrat pred smrtjo drevo, kjer je počivalo njeno gnezdo."
Take misli obspo našega mladega prijatelja, ko se vozi proti večeru po znanem domačem potu v rojstno, dolgo zapuščeno vas. Ko bi hoteli po teh znamenjih sklepati o notranjosti, o značaji človeškem, in ko bi naša sodba kaj veljala, dejali bi: Dober človek, dober in nepopačen mora biti to. Kako rado se potuji sicer v tujem mestu v tujem duhu izrejena mladina ! O ljubezni govori in poje, ono najlepšo iskro in kinč, najblažji čut pa izgubljava, čut, ki nikdar ne goljufa, nikdar ne zagreni: ljubezen do svojega naroda, do domovine.	. (Dalje pride.)
Nočni pozdrav.
Sladko mi spavaj, oj, rajski stvor, Deklet nedolžnih cvetoči vzor! Poljubi rož in vonjav morje Naj v nuren sen ti zlbljo srce.
Kedar počivaš, naj družno-vesel Bi vil cvetličnic ti zbor zapel: Ljubezni glasijo naj sladkost, Slave in hvalijo nje krepost.
Glasov milina te dvigaj v raj, Uživaj petja nebeški slaj! A dneva zora naj oživi Ljubezni upe, srca kali!
V, Eržen (f 31. okt. 1881),
Slovo od Rifenberga.
Pač zadnjikrat vam s tega kraja, Slovo jemaje, govorim; Srce mi bridka bol navdaja, Beseda skoro mi zastaja, In Bog le ve, kako trpim.
Kaj pač bi težko mi ne bilo? Tu bival sem nad osem let, Tu vse se mi je prikupilo: To ljudstvo mi je drago, milo, In ljub mi je ta krasni svet.
Rodila mene je planina, Očetov dom mi tam stoji; Vendar ti grički, ta dolina Se druga zde mi domovina, Za svoje štejem vas ljudi.
Zato, ko se poslavljam z varni, Pri srci, oh, mi je hudo; Zato poslavljam se s solzami, Zato ostavljam vas s prošnjami, Ki vroče mi kipe v nebo:
Ta cvetni dol, te gričke zlate Naj čuva in osreči Bog, On blagoslovi njive, trate, Vam žetve, bratve daj bogate, In vas obrani vseh nadlog.
A tudi seme plemenito, Ki v srce vam sem ga sejal, Naj zemljo najde plodovito, Z močjo nebeško, čudovito Priklij vam iz duševnih tal.
Vladar neskončne visokosti, Pa rast in cvet in sad mu daj! Potem ta kraj bo dom blagosti, Bo sreče dom in dom kreposti, Potem ta kraj bo pravi raj!
To želja moja je edina, — O naj nebo jo izvrši! Sedaj pa z Bogom, ti dolina, Vi starčki sivi, ti mladina, Oj z Bogom, dobro ljudstvo ti!
S. Gregorčič.
Mačeha.
Novela. Spisala Pavlina Pajkova.
I.
Bila je ura, ko si petelin izbere ležišče med svojima najdebelejšima piščetoma. Zadnji odmevi večernega zvonjenja so se izgubljavali v čistem, prijetnem zraku, ki je po polurnem gostem dežeku sledil za soparico vročega dneva o kresovem. Polži so se počasi vlačili iz svojih hišic in lezli po mehkej, mokrotnej zemlji. Cela truma mušic in komarjev je plesala po zraku, med njimi pa so se posamezne kresnice ljubeznjivo svetile s svojimi bliščečimi telesci.
Pred velikim, še jako dobro ohranjenim farovžem v vasi N., ki je postavljen na prijaznem griči in poleg kterega na desnej ponosno v dolino gleda farna crkev, na levej pa stoji enostropna lična kaplanija, ozirala se je isti čas skrbljivo v daljavo priletna ženska. Njeno rudeče od ognja zažgano lice in beli široki zastor, ki jej je skoro celo obleko pokrival, kaže na prvi pogled nje stan. Bila je Katra, farovška kuharica.
Mimo nje peljajo ravno voz sena, in Katra pravi vozniku: Martin, ali ste menda kaj srečali gospoda dekana? —
Ne, nisem jih srečal, Katra. Kam so pa neki šli ? Ali so se menda zopet enkrat v mesto peljali? —
Toda Katra mu ne d& odgovora, temveč gre nasproti gospodoma, ki sta se iz kaplanije prišedši napotila v farovž.
Ni jih še, ogovori jih Katra vsa skrbna. Kaj pa menite, gospod vikarij, popraša starejšega izmed njiju, kaj neki danes zadržuje v mestu gospoda dekana, da jih tako dolgo ni? V teh osemnajstih letih, kar služim pri njih, zgodilo se je samo enkrat, da niso prišli o pravem času nazaj. To pa je bilo tedaj, ko so pokopali ranjcega škofa Hilarija, Bog jim daj nebesa! Prej in slej so vselej točno ob sedmih v farovž z vozom priropotali, danes pa je že davno osma ura proč, pa jih vendar še ni. —
Ne vznemirjajte se, Katra, tolaži jo gospod vikarij; gospodu dekanu se vendar ni, upam, nič hudega pripetilo. Ali kedar človek obišče bolnika in ta bolnik je njegov brat, takrat se mu prav lahko zgodi, da se pri njegovej postelji zamudi dalje časa, kakor je bil namenjen. —
Jaz bi nič ne dejala, pravi zdaj Katra že nekoliko potolažena, ko bi se le bržole tako neusmiljeno ne sušile. Nocoj pa že ne bodo imeli kaj jesti na njih. Že zdaj so sama kost in koža. —
Kollega, greste z menoj k studencu pit kozarček vode? Med tem pridejo ravno gospod dekan, povabi vikarij mlajšega tovariša, ki je pod pazuho nosil debel brevir.
Kaplan pogleda v zrak, kakor da bi od zgoraj zvedel, kaj bi naj storil, potem pa pravi: Imel bi še eden kos domoliti; oprostite!
Kakor Vam je drago, odgovori uljudno vikarij, obrne se na levo in igrajoč z neko vejico, ktero je z grma utrgal, napoti se k omenjenemu studenčeku.
A kmalu začuje za seboj klicati: Domine vikarij, počakajte, jaz grem tudi z Vami!
Vikarij se obrne in zagleda kaplana, ki hiti za njim.
Ali ste si premislili? vpraša ga začudjen vikarij.
Kaplan nekaj odmrmrd, potem pa korakata oba po stezici, ki je vodila k studencu. —
Četrt ure pozneje je slekel dekan v svojej sobi površno suknjo, sezul črevlje, med tem ko je Katra njegov klobuk obesila in palico" prislonila ter tožila: Juhe že skoro nič ni v piskru; rezanci pa so tako gosti in močnati postali, da si jih ne upam na mizo prinesti. In kako so še le postale bržole!
Dekan spravi v miznico zavitek pisem, ktera je iz mesta prinesel, in zamišljeno pristavi: Zamudil sem nekoliko večerje? Ni bilo drugače mogoče.
Katro je razžalilo, da dekan tako maločutno govori o pokvarjenej večerji, in pravi še precej nevoljua: Nekoliko so zamudili, pravijo? Za celo uro in še deset minut povrh so jo zamudili, ne več ne manje. —
Toda dekan se ne zmeni za njeno togovanje, temveč mirno ukaže: Pojdite klicat gospodov kaplanov!
No, tema dvema bo pa tudi že godel želodec, godrnja Katra; bila sta že dvakrat tu.
Hoče oditi, a vrata se odpro in kaplana vstopita.
Ali se Vam je kaj neprijetnega pripetilo, gospod dekan? vprašuje vikarij skrbljivo.
Nič, hvala! Kakor vidite, prišel sem zdrav nazaj. Toda večerja že čaka. Oremus! —
Pokrižal se je in opravil kratko molitev. Kaplana sta enako storila, Katra gleda dvoumno dekaua, potem pa vikarija, kakor bi hotela reči: A vendar se je moralo nekaj pripetiti, ter gre tiho po večerjo. —
Za dve minuti je vladala tihota v sobi. Čul se je samo enakomerni tik-tak stare ure na steni. Veliki črni pes, dvanajstletni Mustafa, postavil se je sredi sobe in gledal po svojej starej navadi ves čas, ko je trajala molitev, nepremakljivo dekanu v obraz. Nič ga ni motilo, da mu je ravno takrat drzna muha šegetala nos; on bi se ne bil v teh važnih trenotkih zganol, tudi ko bi bil kdo s puško vž-nj nameril. —
Ko je Katra z žalostnim obrazom posušeno večerjo na mizo postavila, hoče nekaj poprašati, ali dekan jej takoj s prijaznim, a zapove-dujočim glasom reče:
Katra, čas je, da nas zapustite! —
Katri beseda v grlu zastane. Prestrašena in začudjena ob enem pogleda najprej dekana, potem pa gospoda kaplana. A ker si je vikarij ravno nalival kupico, kaplan pa si kruha rezal, ni videl nihče nje čemerni obraz, in obotavljaje se zapusti Katra sobo. —
Večerja se je tiho izvršila. Poznalo se je, da dekana teži neka skrb. A kaplana si nista upala z vprašanji nadlegovati ga, ker sta bila že na prvi pogled spoznala, da je nocoj dekan slabe volje. Vendar je pa vikarij, uljuden in razumen človek, izprevidel, da je treba ta neprijetni molk pretrgati.
Gospod dekan! začne zdaj vikarij; stari Matija s hriba želi, da bi se v soboto čitala sv. maša za njegovo ranjko hčer. Mlinarica pa —
Pustite to, odvrne nestrpljivo dekan; kar Vi storite, je vse prav, jaz — so li že zopet neka vrata, ali kje kako okno odprto? Tu je prepih, da bi človeka zvrnol! hudoval se je nenadoma dekan. —
Vikarij vstane, gre najprej poskušat, ali so okna dobro zaprta, potem pa k vratom.
Vrata so pa bila za eden prst otvorjena, in vikariju se je zdelo, da vidi v mraku v prednjej sobi neko osebo, ki je imela Katrino velikost in širokost.
Radovedna je, ubožica, misli si vikarij in zapre vrata. Skrbi jo vedeti, kod so se dekan tako dolgo mudili. —
Hvala Vam, rekel je dekan pomirjen. A trganje po udih se mi ponavlja pri najmanjšem prepihu.
Izpil je nekaj vina in položivši kupico na mizo dejal je: Danes sem slabe volje; oprostita!
Umolkne in gleda zamišljen v kupico.
Kedar je človek, nadaljuje zdaj počasi, prišel do svojega sedemin-šestdesetega leta, zdi se mu marsikaj nerazumljivo, in postaja zat6 ne-voljen, kar bi(ga morda pred tridesetimi leti ne bilo čisto nič ne izne-nadilo. Vprašam Vaju, gospoda, kakšen utis bi Vama napravila novost, da se hoče šestdesetleten starec na smrtnej postelji poročiti z devetin-dvajsetletno odgojiteljico svoje hčere, ne da bi bila med njima kakšna posebna zveza? —
In čakajoč odgovora pogledoval je radovedno zdaj vikarija, zdaj kaplana.
Kaplan je zarudel skozi in skozi ter hitel Mustafu v gobec metati velike kosove kruha; vikarija pa je skoro smeh posilil, a vendar je ostal resen ter reče ogledujoč si nohte na prstih svoje bele, polne roke: Težko
je odgovoriti na to vprašanje, predno se ne poznajo okoliščine, ki silijo bolnika k takemu koraku; kajti v sili se marsikaj stori. Sicer pa bi bil tak zakon vendar čuden in nenavaden. —
Videti je bilo, da je postalo zdaj dekanu lažje pri srci, ker je bil že povedal eden del skrivnosti, ki ga je težila. Ni gledal več tako resno kot poprej, in beseda mu je bolj gladko tekla. —
Kakor je Vama znauo, pričel je zopet dekan, vozil sem se danes obiskavat svojega brata inšpektorja, kteri že trpi več kakor deset let na nekej kroničnej srčnej bolezni. Pozval me je bil pismeno, češ, da ima z menoj nekaj važnega govoriti. Že takoj na stopnjicah srečam zdravnika ki mi je zagotavljal, da je inšpektorju dano le malo dnij življenja. Vznemirjen se podvizam v stanovanje. Našel sem samo kuharico domd. Elza, moja vnukinja, bila je s svojo odgojiteljico iz doma. Takoj vstopim v bratovo sobo. Brat me prijazno pozdravi, odpošlje strežnico in potem mi je, na moje vprašanje: Kako se počuti, skoro pol ure pripovedoval o svojej bolezni, o raznih zdravilih, ktere jemlje, o prebitih nočeh, o naduhi, ktera ga davi i. t. d. Naposled pa jaz vendar le pristavim: Dal si me poklicati, Filip, kaj je tvoja želja? —
Filip je z roko gladil plahto svoje postelje in dejal: Vidiš, Grega, jaz čutim, da moram v kratkem umreti, da-si me zdravnik, Elza, gospodična Eufemija — to je odgojiteljica — in najbrž zdaj tudi ti, hočete zagotoviti, da še ni take sile.
Kakor je božja volja, Filip, dejal sem jaz. Danes ti, jutre jaz, vsi moramo enkrat iz tega sveta, kjer smo le potovalci v našo pravo, stalno domačijo. —
Ti lahko tako govoriš, odgovori mi brat nekoliko razdražen, ki ne boš, kedar umrješ, drugega za seboj pustil, kakor blag spomin v srcih svojih faranov. A jaz pustim živahno, trmasto, eksaltirano, sedemnajstletno hčer. Kdo jo bode čuval, kdo vodil v njenih najnevarnejših letih?
Filip, Filip, posvaril sem ga jaz, zaupaš li tako malo v božjo previdnost? Ona mogočna roka, ki jej očeta vzame, ona jej tudi očeta nadomesti.
A brat ni bil zadovoljen z mojim modrovanjem. ' Majal je nekaj časa z glavo, potem pa me skoro bojazljivo prijel za roko in z negotovim glasom dejal: Kako mirno bi umrl, ko bi vedel, da bode moja Elza odslej živela pod tvojim varstvom. Grega, vzemi jo kot hčer k sebi! — Jaz sem se zamislil za trenotek, potem pa odkritosrčno dejal: Ljubi Filip, kolikor bi jaz rad bil tvoj namestnik, ko te vsemogočni Bog k sebi pokliče, toliko vendar zopet ne gre. Jaz — sedeminšestdeset-leten, bolehen, čemeren starec in pa sedemnajstletna, kakor sam praviš, živahna, trmasta deklica! Da, ko bi bil vsaj za dvajset let mlajši! A
zdaj, ko me že posvetne reči nič več ne brigajo, ko sem že davno pozabil, kako se sme in kako se ne sme obnašati mlada gosposka deklica! popisovati si pa hočem marljivo s tvojo hčerjo, nadzorovati jo z daleka, dajati jej dobre svete in nauke; naj me tudi ona večkrat obišče, vse sem pripravljen za njo storiti, kar koli je v mojih močeh, saj je moja vnukinja- A da bi se ona za vselej v farovž preselila, ne Filip, to nikakor ne gre! —
Dekan je ponehal ter si z ruto obrisal mokro čelo. Videlo se je, jjako še zdaj trpi pod utisi dokazovanja in da je bil prisiljen, bratu zadnjo prošnjo odrekati. —
Vikarij je z zanimivostjo poslušal dekanovo pripovedovanje. kaplan pa je o tej stvari premišljujoč gledal pred se.
In vesta, nadaljeval je dekan in čelo se mu je zgrbančilo, kaj je inšpektor zdaj sklenol storiti, ko je videl, da mu jaz njegove .prošnje odbijam? —
Kaplana sta ga radovedno pogledala. —
Poročiti se z odgojiteljico svoje hčere, ktero Elza za očetom edino spoštuje, češj da bode Elza potem imela nmater", ki se bo z ljubeznijo brigala za-njo.
Jaz sem menil, da me, to čuvšega, kaplja zadene. Pogledal sem v skrbeh brata. Mislil sem, da ni več pri pameti. A njegove oči so me tako slovesno-resno gledale, da sem bil kmalu prepričan, da ne blodi. —
Kaj me opazuješ tako čudno, Grega, rekel je inšpektor zbadljivo; ne boj se za moj razum. Ali res misliš, nadaljeval je z isto zbadljivostjo, da bi osoda gospodične Eufemija bila tako pomilovanja vredna, ko bi v ta zakon dovolila? Jaz skoro umrem. Gospodična Eufemija je sama na svetu. Ona ljubi Elzo čez vse. Toda kdo more vedeti, ali jo bo Elza pri svojih brezkončnih trmah tudi po mojej smrti*hotela pri sebi imeti? — Gospodična Eufemija bo pa zato, ker bode nosila moje ime, uživala za celo svoje življenje lepo pensijo. A zato jej je naložena dolžnost, tudi za naprej, kakor doslej, ljubiti mojo Elzo in jej biti v vsem dobra in skrbna mati. In gospodična Eufemija bode tudi taka, kolikor jo jaz poznam. Elza ima lepo premoženje od matere, in obedve skupaj imate potem lahko najsrečnejše življenje. —
Jaz nisem proti temu besede več zinol. Vprašal sem ga samo, ali veste Elza in gospodična Eufemija o njegovem sklepu. Odgovoril mi je, da ne, pa da sme upati, da boste obedve z njim zadovoljni. Prosil me je na zadnje, da se naj jutre k njemu povrnem, da blagoslovim hitro njegovo zvezo z gospodično Eufemijo, ako v to privoli, predno ne bode prepozno. —
Ker bi bila, kakor sem se prepričal, zastonj vsaka beseda, da bi
2
ga spravil od njegovega čudnega sklepa, obetal sem mu, da pridem jufre gotovo, ker mu nisem hotel zadnje prošnje odrekati. —
Potem ko sem brata zapustil, hitel sem opravljati druga svoja opravila, da bi se prepozno ne vrnol domu. A vendar sem zamudil večerjo za eno uro in deset minut, kakor mi je Katra izračunih, končal je dekan. Še enkrat: Ne zamerita mi, gospoda! —
Vikarij in kaplan sta se proti temu zabranjevala, da bi mu bila kaj zamerila. —
In zopet se je molilo, ter so se po medsobnih voščilih: Lahko noč, takoj razšli. —
II.
Nehal je trpeti. Čast njegovemu spominu ! rekel je slovesno zdravnik ter položil rahlo na posteljo roko mrtvega inšpektorja, na kterej je bil števal zadnje slabotne udarce že onemogle žile.
Dekan, ki je sedel pri bratovem vzglavji, izpusti knjigo, iz ktere je molil umirajočemu zadnje molitve, pogleda resnobno ginen prijazno lice pokojnega brata, potem pa ga z blagoslovljeno vodo poškropi.
Pri vznožji postelje ste stali dve ženski: Elza in Eufemija, ter zrli z neko vznemirjenostjo v umirajočega. Ko je zdravnik oznanil inšpektorjevo smrt, približa se Eufemija mrliču, prime nekoliko boječe njegovo še gorko roko ter jo nese spoštljivo k ustom. Potem hoče oditi, a ko se ozre na pokojnikovo lice, ki je še nosilo znamenje zadovoljnosti, obotavlja se jej nehote noga, ona silno obledi in drgetajoča po vsem životu poljubi mrliča na lice. Potem si z rokama obraz pokrije in odide iz sobe.
Prišedši v drugo sobo d<5ne roko na srce in vzdihne: Bog, kako bridek je bil ta ženitvanjski poljub! Ali bi bila jaz kdaj mislila, da bodem šest ur po svojej poroki že vdova? — O Arnold, Arnold, kje si ti zdaj? — Zakaj si me zapustil? — A na enkrat se zgane, kakor da bi se prestrašila svojega govorjenja. Z roko si drži čelo in govori polglasno: Kako sem prišla zdaj v tem prevažnem — žalostnem trenotku na to misel? — Menila sem, da sem že davno za vselej pokopala Žale spomine svoje mladosti, a zdaj so se v meni tako nenadoma vzbudili, da še bolj vznemirjujejo mojo danes že dovolj razdraženo dušo. Proč z njimi! Moliti hočem in moram za svojega dobrotnika, za blagega gospoda inšpektorja, pokojnega mojega — soproga. In obrisala si je solze, ki so jej močile lice ter se spustila na koleni. —
Med tem je Elza še vedno gledala očetu v obraz. Ko je za Eufemijo tudi zdravnik zapustil sobo in se dekan zopet zamaknol v molitveno knjigo, približa se ona z negotovimi koraki očetovemu vzglavju, zatisne s prstom eno njegovih očij, iz kterega je tako čudno sevala mrtva zenica, potem
dčje polglasno: Vedno si bil dober z menoj, oče! Zdaj, ko sem te Hubila, spoznam še le, kaj si mi bil! Koliko sitnob in skrbij sem ti v SILnji' delala, kako te mučila s svojimi trmami. Odpusti mi! A ti si X. ygem tem bil vedno skrben oče, nadaljevala je s suhim očesom, — ^videti je vendar bilo, da globoko trpi, — skrben z£-me do zadnjega hipa svojega življenja, ko si mi izbral svojega namestnika v gospodični Kufemiji- Hvala ti, oče, hvala! —
Sklonila se je tudi ona na mrliča in mu poljubila lice. Toda hitro privzdigne zopet glavo in z neko grozo šepeta: Gorje, kako je že mrzel, in če pomislim, da je vsakemu človeku namenjena ista osoda! Zgrozila se je in hitro zapustila sobo. —
Dva dni pozneje izročili so zemlji inšpektorjevo truplo. Dekan, ki je ves ta čas ostal v mestu, da priredi bratov pogreb, podvizal se je zdaj domu.
Poslovi se najprej od mlade vdove.
Ljuba Eufemija, poreče, moje dolžnosti me kličejo domu. Jaz grem, a zapuščam Vam svoj blagoslov in zagotovilo mojega visokega spoštovanja. Veliko žrtvo ste storili, olajšavši smrt mojemu pokojnemu bratu; a še veče so dolžnosti, ktere Vas čakajo. Ali se čutite dovolj pogumno, da jih radovoljno izpolnjujete, ljuba Eufemija? rekel je mehko ter jo nežno prijel za roko.
Eufemija povzdigne svoj otožni pogled na dekana in odgovori rahlo zarudevši: Jaz ljubim Elzo; za njo, čutim, ne bode mi nobena skrb pre-težavna, nobena dolžnost pregrenka. Elza mi je tudi bila do zdaj vedno vdana. Ali mislite, gospod dekan, — in pogledala ga je skoro bojazljivo, — da me bode odslej Elza manj ljubila, ker sem — nagnola je glavo, da bi dekanu nekoliko prikrila močno rudečico, ktera jo je na enkrat oblila, in po kratkem premolku je hitro in bolj tiho dostavila — ker sem jej postala mačeha? —
Ako Vas je cenila, rekel je resno dekan, ko ste jej bila samo od-gojiteljica, cenila Vas bode odslej tem bolj, ko jo je umirajoči oče Vam zaupal ter jo Vam pridružil s sveto vezj6. —
Hvala, gospod dekan, rekla je potolažena Eufemija; Vaše besede mi dobro denejo. Že dva dni me vznemirjuje misel, da bi me utegnola Elza za naprej manj ljubiti, kakor me je do sedaj. Ime „mačeha" dom tako trdo, podvrženo je tolikim ostrim predsodkom, da kdor je od osode izvoljen nositi ga, najde v zalivalo le .redko kdaj spoštovanja in ljubezni.
Eufemija umolkne in gleda zamišljeno v tla. Dekan jo je pa pomilovalno pogledaval. Zmislil se je namreč takoj na besede rajnega brata, s kterimi je svojo hčer opisal, da je živahna, trmasta, pretirana deklica. —
Ali je morebiti Elzin značaj tak, da Vam daje povod k tako temnim
2*
mislim? rekel je dekan skrbljivo, in gladko njegovo čelo se je na-grbančilo.
Eufemija ga iznenadjena pogleda. O ne, rekla je hitro, Elza ima dobro srce, midve se popolnoma razumeve v mislih, toda —.
A dekanovemu bistremu očesu ni ušla zadrega, s ktero je Eufemija to povedala. To je, segel jej je hitro s prijaznostjo v besedo, Vaše srce je dobro in zato prezirate tudi blagodušno v Elzinem značaji temne strani. Reklo se mi je, da je Elza trmasta in pretirana. Dva velika madeža dekliškemu značaju! —
Mlada je in živahna, to so nje slabosti, ako se to sme sploh slabost imenovati, rekla je Eufemija in toliko, da se jej niso mile oči solzile, začuvši tako ostro sodbo o svojej ljubljenki. —
Jaz Elzi častitam, da ima tako mačeho, rekel je ginen dekan, poudarjajoč besedo: mačeha. Bog Vam povrni Vašo ljubezen do moje vnukinje! Kje je Elza ? Tudi od nje se moram še posloviti. Bog z Vami! in podal je Eufemiji roko v pozdrav in slov6.
Elza je v svojej sobi in nekaj piše, pravi Eufemija in se skloni na roko ter jo poljubi spoštljivo, še predno jej je dekan utegnol to zabraniti. —
Dekan se podd v Elzino sobo. Elza je sedela ravno pri pisalnej mizi in marljivo pisala. Ko dekan v sobo stopi, Elza iznenadjena hitro vstane in gre dekanu nasproti z besedami: Vi ste, striček ? To je lepo, da Vas še enkrat vidim, predno odidete. Prosim, blagovolite se vsesti, in primakne mu mehek naslonjač. —
Elza je bila ena onih deklic, ki se ne morejo imenovati lepe, in vendar nimajo na sebi ničesar, o čemer bi se moglo trditi, da je grdo. Srednja velikost, rasti primerna širokost, kot iskri žive, divje oči, majhen nos, čisto malo privihan, ki je lasten samovoljnim značajem, nizko čelo, črne lasi in obrvi ter bledo-rujavkast obraz.
Nje govorjenje je bilo vselej živahno, a pri tem se je znala lju-beznjivo kretati. Smejala se je rada in poredno; a njen čisto doneči glas je blagodejno uplival na poslušalca. Oblačila se je ukusno in bila je v vsem mamljiva prikazen. —
Dekan se vsede in Elzo ginen pogleda, ki je zamišljena stala pred njim. Njena črna obleka in njeno nekoliko bledo lice, ki je še nosilo znamenje prelitih solz, spominjali so ga živo, da ima siroto pred seboj. — Da si je tudi dekan prizadeval njej nasproti miren ostati, vendar ni mogel zatisnoti solze, ki se mu je pri tem nenadoma v očeh prikazala.
Ljuba vnukinja, začel je z negotovim glasom, vsemogočnemu je do-padlo, poklicati k sebi tvojega dobrega očeta. A ti vendar nisi ostala sirota, kajti blaga Eufemija, ki ti je bila do zdaj največa prijateljica, bode ti odslej naprej dobra in skrbna mati. In to je ravno, kar zmanjšuje
tvojo nesrečo. Kakor pa si Eufemiji bila do zdaj vdana, ostani jej tudi za naprej in bodi jej v vsem ubogljiva, in ljubi Bog te potem tudi ne pozabi. —
Vstane in Elzi roko poda, ktero ona poljubi, in dostavi: Glej, da me z materjo prav kmalu obiščeš! —
Elza zarudf. Bil je dekan prvi, ki jej je Eufemijo kot mater imenoval. V teh dveh dneh, kar so imeli mrliča v hiši, bila je Elza z zalimi čuvstvi in s pripravo svoje žalne obleke preveč obložena, da bi še bila na to mislila, da se bode odslej spodobilo nekdanjo odgojiteljico klicati z imenom: „mati". Dekan jo je zdaj na to nenadoma spomnil.
Z materjo ? ponavljala je Elza v zadregi in je hitro s prtičem obrisala s črnilom zamazani prst. Ali ste kdaj culi, gospod stric, da bi sedemnajstletna devojka imela devetindvajsetletno mater? •— Ko to izreče, zapusti jo na enkrat prejšnja otožnost, in pogledavši dekana nekoliko poredno premaguje posmeh. —
A dekanu se je videlo, da mu ni po volji nje šaljivi odgovor. Popravil si je očali in resno pogledavši jo dejal je: Eufemija je pa zdaj vendar tvoja mati po volji očetovej, naj ona ima še tako malo let! Bodi zadovoljna, da ti je Bog izbral tako blago žensko, da prevzame do tebe materno skrb. —
Ljubi stric, odgovorila je Elza pol resno, pol šaljivo, ne delajte vendar tako resnega obraza. Saj sem Bogu gotovo hvaležna, da mi že skozi deset let daruje Eufemijino ljubezen, če koga na svetu ljubim, odkar sem očeta izgubila, je gotovo ona, ktero ljubim. Da bi jo pa odslej naprej imenovala „mater", potem ko sem jo celih deset let klicala „gospodično Eufemijo", upam, da tudi ona ne bode kaj tako čudnega od mene zahtevala. •—
Za Boga, kako jo pa meniš potem klicati ? vzklikne dekan neprijetno iznenadjen. —
Kako neki ? rekla je Elza nekoliko porogljivo; čisto kratko: Eufemija. Prejšnje ime: „gospodična" bodem pa izpustila in s tem jej dovolj dokažem, da vem, da je sedaj gospa vdova. —
Elza, Elza, rekel je vznemirjen dekan, ljubi in spoštuj Eufemijo, ker ona je tega vredna in to v prav obilnej meri! Nikdar ne pozabi, da ti je prvič to dolžnost naložil tvoj umirajoči oče, in drugič, da hvaležnost, ker ti že Eufemija deset let nadomestuje mater in ti tudi bode, dokler živi, zahteva od tebe, da si jej iskreno vdana! —
Kdo pravi, da je ne spoštujem, rekla je Elza nevoljna. Spoštovala sem jo prej, ko sem jej rekala „gospodična Eufemija" in spoštovala jo bodem odslej, ko jo bodem zvala samo po imenu: Eufemija. Pridevek „mati" bi pač nič ne uplival na moje čuvstovanje. In tako govoreč je zopet brisala prst, na kterem je še bila neka senca črnila. —
Bog te čuvaj, Elza, reče zdaj hitro dekan, meni se mudi. Vedi, da grem prav pobit od tod in obžalujem, da je Bog prehitro poklical k sebi tvojega očeta. —
Z Bogom stric, srečen pot, rekla je Elza lahno poklonivši se ter delala čemeren obraz. Prav kmalu Vas hočeve Eufemija in jaz obiskati. In ko dekan odide, vsede se zopet k mizici in namakaje pero v črnilo, da bi nadaljevala zaostalo pisanje, reče polglasno: Ubogi stric, kako je neveden! Je pač star in živi na kmetih; ni mu tedaj zameriti, ako ne ve, kako se je mestnej gospodični obnašati v takih slučajih. —
(Dalje pride.)
Iveri.
Spomladnji večeri — vonjivo cvetje — Prijetne sapice — slavčje petje — Kedar o vas čujem samo Utriplje srce mi glasno; Ko vrača spomlad se, vesel bi zavrisnil, Nje prvi cvet na srce pritisnil!
In vi dolgočasni zimski večeri, Kako mi težite duh in srce! Stoj! — Ees beroč le dremljem in kimam, A vendar hvalo dati vam imam:
Ker vaše nigdar ni konca vrste, Snovi vsaj novi ste dali iveri!
Kar Eve je borih otrok nas pod nebom, Prosjaka ob cesti, v gradi gospoda, Usmrti zdajci lehko nezgoda. A hujše, nego telesno umreti, Sam sebe dušno je preživeti! Zato se dušne le smrti bojim, In prosim Boga, ter vroče želim, Da sam bi za svojim ne šel pogrebom!
Hej, brž na mizo meso in juha, In peta maslenega belega kruha, Prikaži okusna se karbonata, A z njo vabljiva salata, Veselje želodcu, slast za nos, Pozdravljam te srčno, ljuba gos, Kako lepo so rumena piščeta, Prijazno se smeje glava teleta, Po všeči ste mi klobase mesene, Potvice ne sovražim medene,
In ker edino v njem je resnica, Iz kleti najboljšega vina lodrica. Da mi, prijatelj, ne jeli in pili, Kako bi domovini služili?!
Vse res, ko Bog je*človeka stvaril, Želodec mu tudi je zdrav podaril, Ki vsak dan odločno zahteva hrane In hvala ga^najlepša ne gane.
A kdor na sami želodec misli, Ti, draga očina, mu nisi v čisli, Oj, ti si njemu le molzna krava, Dobiček je geslo, ne tvoja slava! Črviči, ne sladka vonjava cvetja Nam slavca hranijo, mojstra petja, A sram ga bodi, kdor posten se kaže In domoljubje hlini in laže, Kdor trobi z rojaci v eden rog, Ker sami trebuh je njemu Bog!
Duhovnik o službi živi oltarja, Pero pozvanega živi pisarja, Beseda moža, ki v bučanji viharja Sovražnega pravdo očine povdarja," A v stran obrnimo se od šušmarja, Ki rodu v kvaro sebično se vkvarja, Od njega, ki vero, doni in cesarja Ima za ščit, da išče denarja!
Le godi, hitroprsti mi godec,
Križavec v plačilo, na! svetal, A ti, krčmar, skrbi za želodec,
Ter pridno toči do vrha bokal, Saj mnogi še v kleti imaš sodeč,
Obilo je vina Bog nam daJ, In jaz, ko zakonski me žuli povodec, Ne bodem plesal, pil, se smijal!
Kmetič živahnega konja lovi, Da blizu pride, mu ovsa moli. Kedar v oblast ga dohode kmetič, Po stegnih, po rebrih žvižga bič.
Mlade'nič vesel lepote cveta Izvoljenki hribe, doli obeta, In često mislita oni in ona, Da res je igrača zakonska spona.
Brezumno se družijo največ ljudje,
Brez yse ljubezni in čuvstva dolžnosti, A skoro iz rožnega sna se vzbude,
Na duri potrkajo skrb in bridkosti. Ugasne vsa vroča ljubezen, In drug je na drugega jezen.
Ko tožno prazna sta hram in kašča, In kruha željnih po mnogo ust je, V družini takšni o binkoštih pust je, Pogostoma iz jasnega treska, Preklinjajo se, da čuje soseska, Vse gleda srepo In vse je hudo, Nevesta in sin, in tast in tašča!
Ljubezen — bolezen: slabo se rima, A zmisel med soboj dober ima: Zaljubljenec vsegdar malo bolan je, Naj že kristjan, naj Mohamedan je.
J os. Cimperman.
Starec samotar na novega leta dan.
arec samotar si je napravil leseno kočo nekoliko proč od vasi, od stanovanja svojih znancev. Tukaj je prebival na stare dni. Les za kočo si je zaslužil z delavno roko. Odtegnol se je ljudem, da jim ni delal nadlege na starost. Po zimi je zapadel sneg poti, in samotar si je napravil gaz v snegu k studencu in v vas, kamor je moral hoditi, ako je potreboval za življenje potrebnih rečij. Studenec, nekoliko od koče, ni nikdar usahnol in imel je dobro, mrzlo vodo. Te lastnosti studenčeve so bile uzrok, da se je naselil samec ravno tukaj, ne drugod v tihem zavetji. Ni si želel hrupnega življenja, zato je bil za-nj ta kraj posebno ugoden. Nad kočo se je vzdigoval hribec nekoliko obraščen z bukovjem in smrečjem, nekoliko je bilo golega in skalnatega. Koča je bila proti vzhodu obrnena, na severno stran je bil svet zaprt. Ob velikih praznikih je hodil samotar v vas, obiskoval je crkvene službe. Po dokončanih opravilih je šel zopet s svojo grčasto gorjačo v samijo. —
Sedel je na novega leta dan na dolgej lesenej klopi, nekaj zamišljen gledal je v ogenj na ognjišči. Zvunaj je bilo debelo snega in hud mraz, da je škripalo pod nogami. Solnce je že zašlo, in mrak se je jel vlegati na zemljo, kmalu se je naredila noč. Vse življenje je potihnolo. Male ptičice, ki so po dnevu prišle pod kočo pobirat drobtinic, ktere jim je metal mož vsako jutro iz koče, poskrile so se v zavetji. Zadnje je videl
Še na plotu blizu ozke steze v snegu, predno je zakuril. Miloval jih je, da morajo hudega mraza premirati, rad bi jim bil dal podstrešja in privoščil bi jim bil gorkega prostora v svojem tesnem prebivališči, ko bi se ga bile hotele poslužiti. Pogovarjal se je vsak dan z njimi, ko jim je potrošal živeža po snegu, a povedati jim ni mogel, da bi jim dal tudi rad gorkega prenočišča. Poznal je že svoje navadne obiskovalce, tolažil jih je, da bode zopet prišla krasna spomlad in z njo tudi boljši čas, pa mnogo družbe, ki je šla v jeseni v gorke kraje.
„Tako se podi ura za uro, beži dau za dnevom in mine leto za letom," jame govoriti mož sam s seboj na klopi in položi stare kosti na leseno desko, ki je bila na klop oprta. „čas bi bilo premišljevati nocoj, koliko se je dobrega in koristnega storilo v preteklem letu. Ne škodovalo bi tako premišljevanje, ali mi pa more tudi koristiti, če ne škoduje? Da! Mogoče je, da sem kaj storil, kar bi bil moral opustiti, in v prihodnjem letu se lahko varujem, ako bi imel priliko kaj napačnega storiti."
Starec misli, čez nekoliko časa pa se vzdigne in stopi k vratom, ker čul je hojo zvunaj. Duri brez zaklepa in brez ključavnice zaškripljejo, v kočo pa stopi gost. Bil je znanec, ki je prišel samotarja obiskat.
„Dober večer!" pravi prišlec, mož tudi že v letih, vendar še mlajši kakor naš starec v koči.
„Boggadaj! Ne bi bil mislil, da me obiščeš, Juri, kaj boš povedal?"
„Novo leto sem ti prišel voščit, Bog te ohrani!"
„Tudi tebe, dragi moj, še mnogo let, da boš mogel več koristiti na svetu. Eavno so se me polastile misli in vprašanja, kaj sem dobrega dovršil v preteklem letu, a žalibože, da ne morem reči, da sem dosti delal! Več bi se moralo storiti, toda moje moči so slabe; vse peša na meni, leta so me potlačila; delati ne morem več, da bi dajal dober zgled, poduk sam pa nima tega uspeha, kakor z delom vred".
„Tolaži se, ljubi moj!" Dosti si storil, zdaj naj delajo drugi, ki imajo moči in zmožnosti. Tvojih sedemdeset let te ni nikdo videl lenobe pasti. Kazal si nam pot, po kterej naj hodimo; ko si vse daroval, premoženje in vse svoje moči, postal si še le samotar. Dosti jih je, ki tega niso storili, čeravno so imeli prilike ravno tako kakor ti. Vodil si nas kmete in nam pokazal tu pa tam, kako moramo ravnati, in zdaj v sivej starosti vidiš mnogo zadovoljnih ljudij, dokaj premožnih, kterih bi ne bilo, ko bi jih ne bil ti učil in vodil. Res je, da tebi ni ostalo drugega, kot ta lesena koča, a tebi zadostuje tudi ta, in gotovo smeš ponosen biti, da si dosegel, česar si želel. Ti nimaš prav svojih res nikogar, ali pomisli, da smo vsi tvoji, posebno pa oni, kterim si vse dal, kar si imel. Podpiral si reveže, delil si vse sproti in nisi obdržal ničesar zii-se, a pomagal si mnogim, ki ne bodo pozabili tvojega imena; še otrok otroci
ti bodo hvalo peli. Misliš, da bi ne bilo danes nikogar k tebi, ko bi ne vedeli, da ne vidiš rad, ako te kdo obišče in ti pride voščit? Edino to je, da sem prišel jaz sam. Prosili so me sosedje in znanci, kterim si bil dobrotnik, da naj ti izrečem zahvalo, in naj ti povem, kako gorko bije srce vseh za te, za njihovega dobrotnika, za dobrotnika nas vseh. Storim torej svojo dolžnost in te prosim: Sprejmi presrčna voščila od nas!
^Zahvaljujem se tebi in drugim in vesel sem, ker vidim, da ljudje spoznajo, da nisem sebično deloval. Ees da bi si bil lahko mnogo prihranil, ko bi bil hotel, in morebiti, da ni prav, ker si vsaj toliko nisem, da bi mi ne bilo bati se kdaj delati nadlege tujim ljudem. Pri svojem skromnem življenji si pač še dandanes toliko prislužim, da se preživim, samo ne vem, kako dolgo to pojde. Nikdar se me niso polastile te misli, kakor ravno danes. Bog daj, da bi ne bil za nadlego drugim!"
„To so prazne skrbi, dragi moj! in velika sramota bi bila za vso sosesko, ko bi se ti s tem mučil. Kmet ima žitnice napolnjene, rejeno živino v hlevu, travniki mu prinašajo dvakrat toliko, kakor nekdaj, in vrti so bogati okusnega sadja, to vse pa še le od tega časa, kar si ti začel kmetom kazati, kako naj se dela. V gozdih imamo že zdaj mnogo in lepega mladega lesa, suša nam ne dela več krivice, odkar je obraščeno, kjer je bilo pred leti še vse golo, iii povodenj ne trga več in ne odnaša senožetij, kakor jih je poprej. A nisem prišel naštevat, kje in kaj si dobrega storil, to sam najbolje veš, izreči ti moram le najlepšo zahvalo za vse to. Pristavim pa tudi, da nisem prišel samo z besedo na jeziku, temveč, da so to prava naša voščila. Dobro vem, da se je danes mnogo častitalo, da se je mnogo govorilo tu pa tam, a ravno tako mi je dobro znano, da se je govorilo le iz same navade, samo ker je šega taka, ne iz hvaležnosti, ne iz pravega namena. Tem bolj pa bodeš prepričan, da ti izrekam res prava čutila, ker ti je dobro znano, da še pri nas ni sladkarija in prilizovanje udomačeno."
„Vem to, in tudi uzroka nima nikdo meni prilizovati se, ker nimam nikomur kaj zapustiti, nikomur kaj dati. Prepričan sem, da so to res vaša čutila, in ravno zato sem jih vesel. Marsiktero prošnjo bi imel še na srci, vendar za danes izrečem samo eno željo, to namreč, da kdor noče domovini koristiti, ako bi jej mogel, naj jej vsaj ne škoduje ne. Znano mi je, da čeravno iz našega ožjega okraja ni ljudij, najde se jih vendar mnogo, ki imajo zmožnosti, a porabijo jih za to, da grdijo z njimi lastni dom, ne da bi mu koristili. Spominjam se na izrek nekega moža, ki je rekel, ko se mu je očitalo, da nima slavne domovine: „„Jaz nisem živel in deloval v sramoto in nečast svojej očevini."" To naj ostane tudi nam v spominu, da se nam ne bodo mogle lastne pregrehe očitati. Kolikor ima vsak močij, toliko naj dela, porabi naj jih tako, da bode mogel reči, da ni delal sramote in nečasii lastnej materi."	Samostal.
Sveti
večer.
ozana!" angelji pojo
V	nebesih in jezer Sporočb na zemljo tja neso, Nocoj je svet večer.
Jezer sporočb ogromni broj -Le angeljem mogoč In tebi večni Bog, nocoj Ki greha zjasniš noč.
Na vzhod, večer, na sever, jug Tja angelji hite; Povsod, povsod saj polen tug Je širne rod zemlje.
Ko zadoni iz line glas O polnoči okrog, Izdrami se naj zadnja vas, Posebno rod ubog.
In v crkev krasno tja hiti, Kjer orgle že done, Se križa, moli, iz očij Mu kapljajo solze.
„Ubogi rod, povej, zakaj Si zbral nocoj se tu; Predolg še dan je tebi, saj Potreben si miru?"
Tako sem vprašal gnečo to, Pokleknol poleg nje, Da videl bi, kdor mrtev bo Ob letu iz vrste.
Saj pravijo, o polnoči Večer se ta pozna Na lici, kdor čez leta dni Se loči od sveta.
Kako bi vse popisal jaz, Kar to sem gledal noč, Dovolj je eden že obraz Za Dantejevo moč. —
Možak je slonel v kotu bled, Otožen, zapuščen, Na rokah se mu bral je sled, Da hlapec je pesten.
A molil ni, se klanjal ni, Ni sužnih sklepal rok;
V	nebo obračal ni očij, Ko čul je jok, le jok.
„ Zakaj ne moliš, trepetaš, Se smrti ne bojiš, Na lici morda sam poznaš, Ob letu, da živiš?"
Tako govoril sem potem Jaz možu in roko Podal mu svojo ter očem Obrisal sem solzo.
„ Dovolj sem prosil, znanec moj, Rešitve iz neba, Sem rod pripeljal sem nocoj, Da konec svoj spozna.
Si mašnik ti in modrec vsaj, Prerokbe dan ti dar, Povej, če v sužnost vekomaj Ta rod poslal vladar?"
Tako govoril je možak, Potem pa mignol mi: „čemu li večni ta težak Na svetu rod živi?"
Zapel iz line zvon med tem, In orgel glas ubran: „Na zemlji mir naj bo ljudem, Teme je greh končan."
In mašnik dvignol je roke V molitev utopljen; Raz lic si brisal je solze Rod ginen, zapuščen.
Omahnol na koleni zdaj Je tudi znanec moj, Zapel ko mašnik: „sursum"! raj Odprt je vsem nocoj.
Potem govoril tolažeč, Prostiral je roke In blagoslovil rod klečeč, Po crkvi ga krope. ^
Donele pa so orgle vmes, Iz line zvon ubran Kakor hozana iz nebes, Da greh je zdaj opran.
In narod moj, nikjer poznan Domu je šel z menoj, Rešitve praznoval je dan — Kdaj zmage dan bo svoj?
y■
Šege, običaji in narodni praznici pri Srbih.
Piše Ivan M. Bogovič.
IV.*
Bolezen, smrt in pokop.
„Pomozi Bog, prijateljica Dara!"
„Bog ti pomogel, sestra Kožica!"
„Kje si bila?"
„Bila sem pri babi Soki."
„Kaj si delala pri njej ?"
„Mož mi je nekako onemogel, pa sem šla po malo trave, ako more, da mu pomaga."
„Kaj pa mu je?"
„Sama ne vem, ali nekako ne more. Kuhali smo mu že vsakovrstnih trav, kar smo jih doma imeli, pa mu nič ne odleže. V prsih ga tišči, pa ne more niti kašljati niti ležati. Tudi slivovica mu ne gre več kakor poprej. Ne vem kaj bo."
„Idi, idi pa glej, da revežu tem preje pomagate. Z Bogom!"
„Z Bogom, prija1!"
Dara in Kožica se razstanete, ali Dari se stvar ne dopada, kajti kdor išče lekovite trave pri babi Soki, temu ni prav lahko pri srci. Rožica že ugiblje, kdo bi bil za Daro najboljši, ako bi njen sedanji soprog umrl.
Dara gre domii, kuha travo in se ravna natanko po naredbi babe Soke, ali možu je vse slabše. Ko domači vidijo, da od Sokine trave ni pomoči, pošljejo po duhovnika, da mu „čita molitvu".
Duhovnik je izvršil od crkve predpisani obred, ali tudi to ne pomaga. Bolnik vedno bolj hira.
„Kaj čemo sedaj?" vpraša starešina navzočo družino.
„Da ga vozimo v samostan," je navaden odgovor.
„Hajdi, da ga vozimo!"
Nato se vzame voz konjski ali volovski, kakor je komu lažje, pa na „kola". V samostanu mu zopet „čitajo molitvu" in se vrnejo, ali bolnik je vedno slabši. Ce je hiša premožna, poskusijo še nekaj in to je najzadnje. Pošljejo namreč po zdravnika, in ako še ta ne pomaga, je pomoč še samo pri Bogu.
Pomoči ni, mož Darin je umrl — od božje volje. Ko je izdihnol
* Glej Kres I. p. 333, 505, 651, ' prijateljica.
svojo mučeniško dušo, počne od ženskega spola — malo in veliko — javkanje. Vse vpije, ne joka, kakor je navada pri drugih narodih. Tu se ye že pol ure hodd, kje je kdo umrl. Sosedje pridejo, njegovi prijatelji ga lepo omijejo in povzdignejo na mrtvaški oder. Potem še pridejo drugi od blizu in daleč mrtveca kropit. Vsak, kdor pride, ima na razpoloženji, da pije kavo, rakijo ali vino.
Čez 24 ur, včasi še poprej je pogreb. Kedar iznesti mrtveca iz hiše, postavijo odprto trugo na mrtvaška nosila; žena njegova se vstopi od ene strani k trugi, a ktera druga ženska od rodovine na drugo, in sedaj počne „kukanje". Žena našteva vse njegove dobre lastnosti, ktere je imel in — ne imel, priča, kako bo sedaj sama najnesrečnejša na svetli — za vsegdar. 1 To traje kake pol ure, potem vzemti štirje pokrov, drugi štirje pa trugo z mrličem ter ga odnesti na grobovlje. Nosači niso plačani, ampak vsak stori to iz ljubezni, in nikdar se ne sliši, da bi ta posel kdo odrekel. Ministranti in nosači dobijo po en robec, kteri je pripet pri prvih na svečnike in križe, pri drugih pa na ramo.
Prišedši na grobovlje izvrši duhovnik crkveni obred in odide, ostali pa mrliča zakopajo. Grob se polije z vinom, kar pomeni: V miru počivaj.
Teden po pokopu je kakor pri Slovencih sedmina, samo da se na ta večer še veliko več troši kakor pri Vas.
Dokler je mrlič v hiši, hodijo moški razoglavi, po nekterih predelih tudi še dolgo po smrti. Največ pa nato držijo Vlasi-Romani, kterih je v Srbiji okoli 120.000 duš. Vlah žaluje — to je hodi razoglav — za očetom in materjo eno leto, za bratom ali sestro šest tednov i. t. d. Pri pravih Srbih se je to že skoro izobičajilo. —
Jaz sem že v predgovoru (Kres I. 333.) opomnil, da pišem in posnemam vse to iz življenja prostega naroda, kar tukaj zopet ponavljam. Kar se tiče današnjega opisivanja, moram dodati, da gre glede tega v novejšem času mnogo na boljše, kajti narod je začel večjidel, osobito bliže mest, iskati zdravniške pomoči o pravem času. Tudi imamo po več srezih •— okrajih — zdravnike. V tem letu je tudi izšla naredba, da se mrliči ne smejo nositi ali voziti v odprtih trugah. Sploh pa se je nadejati, da se bodo sanitetske razmere pod sedanjim sanitetskim načelnikom dr. Vladanom Gjeorgjevičem v kratkem času zboljšale. Se v6 da je danes večina naroda še na gore popisanej stopinji.
1 Včasi se pa že čez šest tednov na novo omoži.
Beseda o našej ljudskej prosveti. i.
Potujoč po Skandinavskem, t. j. po Danskem, Švedskem in Norveškem nisem ničesar bolj občudoval nego tamošnjo ljudsko prosveto, ter v duhu primerjajoč si naše razmere s skandinavskimi nisem ničesar bolj obžaloval nego našo zaostalost.
Kaj pripomaguje, da skandinavsko ljudstvo tako napreduje, da je tako vzbujeno in naučeno, tako zvedeno in omikano ter pošteno, kakor menda nobeno drugo ne v Evropi — ali na svetu; da je v tako prijetno razvitem blagostanji, da v zadanih razmerah uživa vse duševne in telesne ugodnosti, ktere se po modernej kulturi dobivajo; da se svoje človeške dostojnosti ter državljanske ali politične veljavnosti vsakteri priprosti ratar, ribič in drvar ravno tako zaveda kakor njegov kralj? — Kaj so vsem tem prikaznim uzroki? — Kaj da je pri nas blizu da ne vse narobe? Kaj je vse te sreče ali nesreče krivo? —
Skandinavci so si svoje sreče edino le sami krivi, njim nikakoršna „mila osoda" ne siplje milodarov v krilo, oni čutijo v sebi staro resnico, da si mora človek vse, kar dobrega in veljavnega ima ali imeti želi, z vztrajnim delom in trudom sam pridobivati. S tem prepričanjem stavijo torej oni vse svoje duševne in telesne moči proti sovražnim jim silam ter jih z odločno trdno voljo tudi uspešno zmagujejo, tako da si zadanim okoljnostim primerno vsestransko blagostanje priborijo.
Kdor nekoliko življenje razmotruje, vidi, da so po naravnih zakonih ti-le glavni pogoji blagostanja in sreče tako vsakterega pojedinega človeka kakor celih narodov:
1.	duševne in telesne zmožnosti k razumnemu delu;
2.	vztrajna volja k razumnemu delu;
3.	razumno življenje ob delu;
4.	razumno ravnanje s pridelki;
5.	pravo poznanje pravih potreb in ugodnostij za življenje;
6.	prava moralična zavest in značajnost.
Ako ima naše ljudstvo kakor skandinavsko te pogoje in lastnosti, tedaj doseže tudi zaželeno blagostanje in srečo.
Duševnih in telesnih zmožnostij k delu ne manjka našemu ljudstvu; o tej resnici ne bode nikdo dvomil, kdor le količkaj naše ljudstvo pozna. Vendar so te zmožnosti brez vztrajne volje k razumnemu delu — kakor dragocene rude v globočini zemlje, kjer skrite in neizkopane brez vse koristi ležijo: no uprav te vztrajne volje k delu v obče in k razumnemu delu še posebej pač pomanjkuje mnogostransko našemu ljudstvu. Naš
delavec se v obče nerad na dolgotrajno in mučno delo naveže kakor germanski ali deloma še tudi romanski; naš človek nima toliko potrpežljivosti in vztrajnosti; njegov lahko leteči duh si hoče med delom večkrat odpočivati in se večkrat razveseljevati, ob kterih prilikah pa ga drag vztrajen ter neumoren delavec vselej prekosi.
A delavnost še sama po sebi tudi nikakor ne zadostuje: kdor hoče z uspehom delati, mora razumno delati, ker plačilo za delo se ravna po njegovej veljavi. V obče še naše ljudstvo preslabo čuti in premalo pozna važnosti za razumno delo: to čutjenje se mu mora bolje buditi in to spoznanje bolje priučevati, da bode moglo potem svoje duševne in telesne moči bolje ceniti ter si z njimi veči dobiček nego sedaj pri-delavati.
Naše ljudstvo pa tudi ob delu premalo razumno živi ter tako s pridelki, z zaslužkom svojega dela in truda nespametno ravna. Bednemu, razumnemu delovanju treba vselej rednega, razumnega življenja: dušne in telesne moči se morajo v pravej razmeri rabiti in krepčati; kdor danes dela kakor črna živina, a jutre svoj zaslužek s prazno lenobo zapijančuje, ne gubi samo svoj že pridobljeni kapital, temveč tudi svoj bodoči uspeh, svoje duševne in telesne moči, svoj moralni kakor materialni kapital.
Naše ljudstvo pa s svojimi pridelki zato razumno ne ravna, ker še pravih potreb in ugodnostij življenja zadosti ne poznava. Priučevanje tega poznanja mislim, da je še ena najtežjih in najvažnejših nalog naše ljudske prosvete, naše ljudske odgoje.
Kdor svojih pravih potreb ne pozna, tudi ne skrbi ustrezati jim, temveč prepušča vse starej navadi ali lenobi, kako neumna in pogubna bi tudi ta bila. Poznanje potreb in ugodnostij življenja raste vselej s kulturnim napredkom, z izobraževanjem in omiko. Divjaku ali nič ne izobraženemu človeku je malo kaj več treba nego prostim živalim; zima in mraz in vročina ga sili k obleki za golo kožo in k varnemu bivališču, naravni nagoni ga vodijo k druženju, po kterem se množi njegovo pleme, glad in žeja ga goni iskat si živeža in pijače itd. To vse so prvotne za obstanek življenja neobhodne potrebe, slepi motorji životne volje ali naravne sile. — Na Ogerskem sem večkrat opazoval rekrute, kteri so iz oddaljenih pokrajin k svojim polkom v mesta dohajali; med temi se vidijo ljudje, ki še na najnižjej stopinji človeške izobraženosti stojijo, ki še nobenih kulturnih potreb ne poznajo in ktere še revežni norveški Laponci v občej prosveti daleč prekosijo.
Takšnega divjaštva se med našim slovenskim narodom menda nikjer ne nahaja, no vendar se pri našem ljudstvu še ipak mnogo najpotrebnejših kulturnih nedostatkov opazuje. Res da so že po nekterih pokrajinah naše slovenske zemlje prav odlične kmetske hiše, da prijetnejših popotnik nikjer drugod ne nahaja, tudi na Skandinavskem ne, — pa kakšna je
večina ? ! — Premnogo mnogokrati ko do kmetskih dvorov prideš, bode te na vseh straneh nered, neka lenušna popustljivost in nesnaga v oči. Si li tujec, zija staro in mlado v tebe nezaupljivo; si utrujen, lačen in žejen — kako težko se ti postreže! Ako si bolj kulturnemu ali odličnejšemu življenju privajen, zadene te bridko pomanjkanje najneobhodnejših kulturnih ugodnostij: nimaš kam bi se ugodno vlegel in počinol; jed in pijača, ktera se ti nudi, pripravljena je tako slabo ali v tako nesnažnej posodi, da se ti gabi. No če pa razmere v takšnih hišah razmotraješ, opaziš brž, da ti „reveži" le zato tako nečimerno živijo, ker pravih pomočkov za prijetno kulturno življenje ne poznajo, torej za nje tudi ne skrbijo. V podrobnosti se tukaj ne moremo spuščati, saj jih lahko vsakdo vidi, kako se po zanemarjenih hišah nahajajo in kder se neumnost, nemarnost, nesnaga, nered in kar je še več takšnih nečednostij le z „ubožnostjo" zagovarja.
Materialnega blagostanja pa tudi ne more biti brez prave moralne zavesti in značajnosti; žalibog da med našim ljudstvom po nekterih krajih tudi te lastuosti zel6 propadajo in pomanjkujejo; da mnogo mnogo več, nego se na to nesrečo misli. Prava moralna zavest in značajnost je materialnemu blagostanju to, kar je duša telesu. S propadanjem morale propada moralni subjekt, bodi si osebna ali narodna individualnost; komur je mar za gmotni blagor, mora tudi skrbeti za duševnega, in tako narobe, ker enemu brez drugega ni obstanka. Posebnostij moralnih nedostatkov našega ljudstva tudi tukaj ne bodem našteval, saj jih naši duhovniki, naši advokati in naše sodnije dovolj poznajo. Mislim pa in prepričan sem, da ako bi naši ljudje denar in čas, kterega ob vsakojakem pijančevanji in kljubovalskem processovanji trošijo, razumno za koristne svrhe rabili, bi neizmerno pomnožili svoje blagostanje in odlično zboljšali svoje življenje. —
Kaj tedaj treba, da se tem različnim nedostatkom naše ljudske pro-svete v okom pride? —
Se ve da podučevati je treba ljudstvo, kazati mu škodljive zmotnjave, razsvetljevati mu temnoto, v kterej brez prave zavesti blodi, napeljavati ga na prave pote, po kterih ima k pravemu cilju hoditi, predočevati mu prijetnosti in blagor razumnega življenja.
Da, vsega tega je treba, vendar kdo bi naj vse to naše ljudstvo učil ?
Menda se nikjer na svetu o šolskem vprašanji ali ljudskej prosveti toliko ne govori in piše kakor pri nas v Avstriji; pa menda se o tej zadevi tudi nikjer tako plitvo ne misli kakor tukaj; jaz vsaj v mnogoterih govorih in razpravah tako v državnem parlamentu na Dunaji kakor v različnih deželnih zborih, v sejah mestnih očetov in vaških veljakov, in poleg tega še po raznih novinah — nahajam po največ le puhle fraze, | kterim povod je politična strast in sredstvo za samoljubna politična nastajanja. Koliko burje je nastalo zadnjič zavoljo skrajšanja šolske dolžnosti!
y tej strašnej nevihti pa ni kljubu vsemu bliskanju in gromenju bilo glasii, kteri bi bil razmotrival in določeval, česa in kako se ima učiti mladina, da jej bode v posebni in občni prid, da dojde do prave prosvete. No kaj bi! — vprašanje za pravi ljudski blagor ni bilo v programmu nobene stranke!
Pogosto se mi dozdeva, da govorijo avstrijski parlamentarci in to posebno naši nemški theoretiki o zadevah ljudske prosvete, kakor moderni astronomi o potrebah luninih prebivalcev; zastavile so se nektere namodne fraze, ob kterih se brez premisleka pro et^contra prisega in neprestano kliče in viče. — Apostoli nemškega kulturnega boja hočejo snovati po enej meri ljudske šole po samotnih planinskih vasčh kakor po glavnih mestih; mladež bi se imela tedaj po enej šabloni učiti tu in tam brez ozira na to, kakšne vednosti so dotičnim mestjanom ali kmetovalcem potrebne. Za „officialno" učiteljsko sposobnost zahteva se znanost enakomernih officialnih" predmetov, — torej šablonsko predmetno učenje tu, šablonsko predmetno učenje tam, kulturni boj velja za mesta in vasi, vse za namodne fraze, malokaj za pošteno praktično življenje.
Ako želimo, da se po ljudskih šolah prava ljudska prosveta razširja, moramo skrbeti za takšne ljudske učitelje, ki ljudstvo in njegove potrebe res poznajo ter imajo zmožnosti in voljo ga za dotične svrhe podučevati. Nikakor ne zadostuje, da se mladež v šoli samo „predpisanih predmetov", t. j. čitati, pisati, računiti itd. uči, temveč odgojevati se tudi mora k razumnemu, poštenemu, moralnemu življenju, njej je neobhodno potreben nauk, kako ima s svojimi duševnimi in telesnimi močmi ravnati, kako gospodariti ali gospodinjiti, kako se more po razmerah ugodno in srečno živeti. —
Takšno poslovanje ljudskega učiteljstva, ki bi imelo biti prav za prav ljudsko odgojevanje, se ve da ni lahko, kakor je odgojevanje v obče jako težaven posel; za t6 se sicer še mnogo dobrih in veščih predmetnih učiteljev nahaja, pa zel6 malo pripravnih in kaj veljavnih odgojiteljev bodi si v širjem ali ožjem pomenu.
Vsakteremu ljudskemu učitelju je naloga ljudskega odgojitelja; njegovo delovanje je mnogo težje in tudi mnogo važnejše, nego kterega si bodi universitetnega professorja; prvemu je učiti praktično življenje, drugemu pa theorijo kakšnega naučnega predmeta. Pri tej važnosti in znamenitosti ljudskega učiteljstva, ktero je vir ljudske prosvete, mora se torej na njegovo pravo sposobnost in dostojnost kar največ paziti. —
Dr. Ahasverus.
O telegrafičnih vremenskih poročilih.
Spisal Vinko Borštner.
Kako bo vreme? vprašujemo. Navadno nam ne more nikdo na to vprašanje točno in odločno odgovoriti, in sicer zato ne, ker so uplivi na prihodnje vreme tako mnogovrstni in razni, da nam ni mogoče vseh na enkrat spoznati. In ako bi jih tudi spoznali, ne vedeli bi jih vselej tako uporabiti, da bi se mogli zanašati na sklepe o prihodnjem stanji vremenskem. Največ upliva na vreme ima zračni tlak — ali vsakdo se je že prepričal, da dostikrat ravno takrat najhujše lije, kedar kaže barometer „lepo vreme", in nasproti prijazno solnce sije, ako kaže tlakomer „dež". Isto tako se ne smemo na vlažnost zraka ali na vetrove same na sebi, posebno pa v dolinah med hribovjem ne zanašati. Še le v novejšem času se je začelo opazovati, da ima vreme svojo pot po svetu, in ako vemo, kakšno vreme je bilo eni in isti dan na pr. po celej Evropi, nam je mogoče sklepati, ktero pot in po kterih krajih bode šlo slabo ali dobro vreme. Treba pa je zategadel na prav mnogih krajih opazovati tlak, vlažnost in toploto zraka, pa tudi mer in silo vetrov, in ta opazovanja od vsakega kraja drugim krajem telegrafično poročati. Taka telegrafična poročila beremo lahko vsak dan v večjih časopisih, in kdor jih pozna, bere jih, kakor borsijanec svoja borsijska poročila, in po teh poročilih sklepa na prihodnje vreme in se more o mnogovrstnih prilikah po njih ravnati. Ta vremenska poročila in njih podlage spoznati, tako da je mogoče na prihodnje vreme sklepati, je namen sledečim vrsticam.
Pri vsakem raziskavanji vremenskih razmer se mora, kakor se je že omenilo, najprej zračni tlak in njegovo spreminjanje dobro opazovati. Znano je tudi, da merimo tlak po tlakomeru ali barometru, in da se že več nego dve sto let opazuje, da je vreme v nekakej zvezi z zračnim tlakom; saj se še zdaj tlakomer „ vremensko steklo" (Wetterglas) imenuje. V obče sklepamo iz povišanja živega srebra v steklenej cevi na lepo, in iz ponižanja na slabo vreme; ravno tako nam je znano, da je zračni tlak pri hudem viharji večjidel najmanjši, ki ga moremo opazovati.
Spreminjanje zračnega tlaka pouzročuje pa v zadnjej vrsti spreminjanje zračne toplote. Toplejši zrak se dviga na kvišku, mrzlejši pa teče tja, od koder se je toplejši vzdignol, a zadnji se dalje dvigajoč vedno bolj ohlaja, postaja težji in poteka počasi zopet proti tlam in pride po tleh zopet na kraj, kjer se je kot toplejši zrak vzdignol.
Tak zračni tok imamo v velikej meri na zemlji. V polutniških (aequatorialnih) krajih, kjer solnce vsak dan najhujše pripeka, razgreje se zrak do dobra, in ko se dviga nad tri in še več tisoč metrov visoko in odteka proti južnemu in severnemu tečaju zemlje, tedaj nastane tok
mrzlega zraka od obeh tečajev proti polutniku. Ker se pa suče zemlja in z njo tudi obdajajoči jo zrak okoli svoje osi od zapada proti vzhodu, odkrene tudi tok toplejšega zraka v višini na severnej polutki proti vzhodu. Zatorej je tok v višini, kterega aequatorialni tok imenujemo, na severnej plati zemlje jugozapadni veter. Ta pa ne ostane vedno v tej višini, ampak čim dalje ko se proti severovzhodu pomika, tem bliže dohaja zemlji in sreča tok mrzlega zraka ali polarni veter, ki se vsled navedenih uzrokov premika od severovzhodne strani proti aequatorju.
Ta nasprotna vetra tekata po nekterih krajih zmernega pasa eden mimo drugega, pa se vč da ne tako, kakor si mislimo dve tekoči reki, temveč vedno se eden drugega dotikata, eden hoče drugega odstraniti, in iz tega boja med vetroma postane vihar ali cyklona. Ta dva vetra sta si, kar se tiče toplote in vlažnosti, v ravnem nasprotji, in od močnejšega teh dveh vetrov odvisi značaj vremena. Toplejši aequatorialni veter je tudi vlažnejši. Vodeni pari se pa, kakor znano, kondenzujejo ali zgostijo, če se ohladijo, in postanejo oblaki in iz teh dež. Zatorej postane vreme v naših krajih vselej deževno — po južnih in jugozahodnjih vetrovih, in deževati bo še le nehalo, ako severni ali severovzhodnji vetrovi one izpodijo. Polarni vetrovi so mrzli in suhi, torej mora zrak tudi težji biti in tlak zraka je tedaj večji kakor pri aequatorialnem vetru, pri kterem je zrak toplejši, tedaj tlak tudi nižji. Včasih se prigodi, da nam že barometer kaže v višini prevladajoči aequatorialni veter, a veternica še vedno, da sever piše.
Najvažnejše je opazovanje v tistih krajih, kjer se cyklone napravijo, in ko bi bilo mogoče tek teh vrtincev določiti, lahko bi bilo vreme za celo leto napovedati. Razvidno je, da vreme ne odvisi v obče od lokalnih razmer, ampak iz takih, ki obsegajo večjidel sveti Ako se vč, kakšen je tlak, vlažnost, toplota, sila in mer tekočega zraka v večjem oddelku sveta, na pr. v Evropi, sklepalo se bode lahko gotovo na prihodnje vreme vsaj za nekaj dnij.
Najprej je tedaj treba, da se kolikor le mogoče meteorologična ali vremenska opazovališča ustanovijo. Opazovališča (meteorologične štacije) v enem okraji pa si napravijo središče, na pr. na Koroškem v Celovci i. t. d., kamor svoja opazovanja poročajo, a ta središča poročajo zopet na glavno ali centralno središče, kakor na pr. na Dunaj. Iz glavnega opazovališča se poroča na vsa druga glavna središča — in tako naprej. Ta poročila se morajo telegrafično pošiljati, tako da dobivajo na centralnem observatoriji od vseh v internationalnej zvezi stoječih observatorij vsak dan poročila ob istem času. Na vsakem glavnem opazovališči pa imajo posebne zemljevide, na kterih so z malimi krogi zaznamovana le tista mesta, od kojih telegrafična poročila dohajajo. Pri vsakej takej štaciji se pa zaznamvajo v zemljevid brzojavljena vremenska opazovanja. Vse
3*
štacije, ki imajo enako barometrično stanje (Barometerstand) z navadnimi številkami pisano, zvežejo se s črtami. Te črte imenujemo isobare, to je črte enakega barom etričnega stanja. Z rimskimi številkami se zaznamva temperatura, a mer vetra kaže pušica, z ostjo tja obrnena, kamor veter piše, in število * peresec na pušici določuje silo vetrov. Bazven teb najvažnejših podatkov pa še najdemo zaznamovano, ali je nebo oblačno ali jasno itd., in sicer potem, da so dotični krogi progasti ali ne, in morske toke.
Ti tako popisani zemljevidi se tiskajo ali lithografujejo in potem razpošljejo na druge meteorologične štacije — in navadno se jim še dodd napoved prihodnjega vremena za centralni okraj po sklepu opazovalca na centralnem observatoriji. Telegrafična poročila se vrh tega še tudi po istih časopisih, ki so na ta poročila naročeni, naznanjajo. Sploh se pa lahko vsakdo na taka poročila naročuje.
Tedaj vemo vsak dan, kako vreme je po celej Evropi. V inter-nationalnej meteorologičnej zvezi v Evropi so večjidel vse evropske države. Bazven te zveze imajo posebno zvezo še Amerikanci, in po svojem izvrstno uredovanem „Signal Office" v Washington-u pozvedti vsak dan ob sedmih 35 m. opazovana vremenska poročila od okoli 400 štacij cele severne polutke, in njene „probabilities" imajo, kakor hočemo h koncu dostaviti, cel6 veliko važnost.
Bazvidno je, da več ko je zaznamovanih vremenskih mest in čim hitrejše in vestnejše poročila dohajajo, tem boljše bodo omenjene isobare kazale takratno razdelitev zračnega tlaka, in to je najvažnejše, saj je v obče od barometričnih razmer večjidel vse drugo odvisno. Na mero vetrov se iz tega na pr. lahko sklepa, in sicer po zakonu, ki se glasi: „ Veter teče vedno od višjega proti nižjemu zračnemu tlaku — in se vsled vrtenja naše zemlje na severnej strani na desno — na južnej strani zemeljske oble na levo zasuče." Čim večji ko je tedaj med dvema krajema barometrov razloček, tem močnejše bo pri enakih razmerah veter pihal. In ako črte enakih barometrovih razlik, na pr. razlik od 5 do 5 milimetrov na isti zemljevid narišemo, bo veter tam silnejši, kjer so na takem vremenskem zemljevidu" te črte bližje ena pri drugej. Kraj, na kterem je barometrično stanje najnižje, imenujemo „središče znižanosti" ali de-pressionscentrum, in zračni tlak je na vse strani večji, čim dalje ko se od tega kraja oddaljujemo. Povečanje tlaka za eno geografično miljo imenujemo vetrovni postopnik ali vetrovni gradient (Windgradient). čim yečji je ta gradient, tem silnejši je veter. Ako je na pr. gradient 0-2, bi to pomenilo: barometrov razloček med dvema krajema proti središču
* Po 1/2 Beaufort-ovej skali od O—6 je O = brezvetrije, 1 — lahki veter, 2 = mali veter, 3— živahnejši, 4 = močni veter, 5 = vihar, 6 = najhujša vihra. Za morje ima cela skala stopinj od 0—12.
znižanosti je na vsako miljo 0'2mm ; ko bi bil razloček 031™-, bi to pomenilo najhujši vihar, ki ga v naših krajih poznamo, in zato se 0-3 imenuje „ viharni gradient". Veliko hujši pa so strašni viharji v tropičnih krajih (v krajih med povratnikoma), v kterih se gradient včasih cel6 na 3-0 poviša.
Iz navedenega zakona ali iz zaznamovanja vetrovne meri na vremenskem zemljepisu se lahko razvidi, da leži središče znižanosti vedno ua levej strani vetrovne meri. Mi vidimo tedaj, ako so vse meri zaznamovane, da kroži veter okoli tega središča v onej meri, kakor mi Črko );o" pišemo, ali kakor se meteorologi izrazujejo: veter teka okoli središča znižanosti proti uri.
Okoli kraja največjega zračnega tlaka se godi se v6 da vse ravno nasprotno. „Ako vetru hrbet pokažemo ali se od vetra obrnemo, imamo barometrovo največjino na desnej nekoliko za nami, barometrovo naj-manjšino pa na levo nekoliko pred nami" (Buys - Ballot). Če na vremenski zemljevid pogledamo, vidimo, da so isobare cel6 oddaljene od barometrove največjine, tedaj nam ni nikdar pri visokem barometričnem stanji, temveč nasprotno pri nizkem stanji njegovem — silnega vetra pričakovati.
Lahko pa si je misliti, da ne more središče znižanosti zmirorn na istem mestu ostati, temveč da se premiče, in sicer v Evropi v obče proti vzhodu (izjeme imajo uzrok v lokalnih razmerah). Dalje postane malokdaj le eno samo središče znižanosti, temveč navadno še temu eno ali še več drugih sledi. Zategadel so pa včasih vetrovne razmere prav zamotane, če se ta središča proti vzhodu pomičejo, zmanjšujejo se ona ob enem v istej meri in veter ponehuje. Tedaj nam kaže pomikanje depressionscentra, da se slabo ali dobro vreme tudi pomiče, in iz tega pomikanja nam je mogoče na pr. na hudo uro v odločenem kraji sklepati. —
(Dalje pride.)
0 pesništvu v obče.
Spisal V. Kermavner.
Izmed svobodnih umetnostij človeških je pesništvo najbolj znano in najdalje razširjeno, brž ko ne tudi najstarejše. Kjer je prebival človek, povsodi se je razlegala bolj ali manj umetna pesen njegova, razodevajoč veselje ali žalost, strah ali up in druge podobne občutke. Osobito slovanski mehkočutni rodovi imajo v tem oziru neko posebnost, da jim pesniški izraz veselja in radosti, tuge in obupa podeljuje notranje zadovoljstvo in olajšanje; pevajoč so pozabljali muke vsakdanjega življenja. To petje pa je po raznih krajih raznega značaja: bolj poskočno in pre-
sekano se glasi okoli visokih planin, bolj tožno in enakomerno se zateguje po neprezirnih ravninah, drugače poje alpinski Sloven, drugače ukrainski Rusin, ali pesnij čestitelja sta oba v enakej meri.
Priprosti človek si sam sklada besede v pesni, sam izume tudi melodije držeč se naravnega nagiba svojega srca in sluha. Vetra šum v gozdu, rek in potokov vršenje v temnej noči ali tihej samoti in drugi enaki uplivi mu bude čut za takt in melodijo, in ker so ti prirodni učitelji na planinah drugačni, nego li po prostranih ravninah, mora tudi značaj pesnij tu in tam biti različen.
Tako in enako opazovanje budi in bistri um in srce človeško za takt in glasje; glasje in takt pa tako ugajata njegovemu sluhu, da se jima, kakor je opazil Aristoteles, cel6 pri trdem delu rad ukloni. Mlatiči in kovači jo bijejo po taktu; tesači in kosci jo sečejo po taktu; vojaki najlažje korakajo po taktu. Posnemanje z glasom in taktom se nam od mladih nog tako utisne, da pravijo nekteri, da je prirodno ali nam vrojeno. Iz prvotnih takih posnemalnih poskušenj z glasom in taktom so sposobnejši možje stvarili in polagoma do višje popolnosti razvili pesništvo ali poesijo. Vsemu človeštvu, pravi Goethe, je poesija občenita ter se v stoterih in stoterih ljudeh vedno poraja, samo da eden nekoliko boljše pesni pogodi kot drugi ter nekoliko dalje časa nad vodo plava; to je vse.
Pravo je zadel, kakor večjidel, tudi tukaj Aristoteles, da je poesijo imenoval posnemo ali posnemalno kazanje; pa ne le poesija, temveč tudi glasba, ples, slikarstvo, sploh vsaka umetelnost je njemu posnemajoče kazanje. Dve naravni stvari, tako piše v Poetiki, ste poesiji učinili po-vstanek. Človeku je namreč posnemalnost vrojena; on se loči vzlasti po tem od drugih stvarij, da najbolj posnemanje čisla; kajti prvo učenje mu je posnemanje. Druga prirodna lastnost mu je veselje v posnemah, ktero je toliko, da v podobi celo to, kar mu je v istiuitosti ostudno, rad gleda; na pr. grde, ostudne živali, mrtva trupla itd. so mu prijetna, ako so krasno upodobljena. Dobre slike pa gledamo le zato radi, ker naslikane stvari v njih poznavamo; kdor stvari same ni še videl, ne bode se slike kot posneme veselil, ampak hvalil bode lis umetno delo, barve itd. Tako Aristoteles.
Ker se umetnost in vzlasti poesija tako tesno z bistvom človeškim strinja, smemo v resnici reči, da je z&-nj prava duševna potreba. To je človek tudi s tem dokazal, da jo je vselej v žalosti in veselji negoval; ostane jej tudi v prihodnje zvest, dokler mu bode rod cvetel; le v poslednjem človeku, pravi A. Griin, pojde i poslednji pesnik iz sveta.
Najlepše se pesništvo razvija v ustih naroda; po knjigah se le rado popači, torej mu je treba umerjene oblike in za prijetno prednašanje glasopada, ki se bolj ali manj do petja povzdiguje. Staroklassični pesniki so že v skladbo besed toliko skrb obračali, da je pravilno njihovo
metrično čitanje skoro nekako petje; osobito opazujemo to pri tragičnih korih.
Prijetno, rekli smo, nam je primerjanje slike z naslikano stvarjo, prijetno, kakor vsako učenje, ako brez posebnega namena igrajoč urimo duševne moči. Učenje z namenom, da si pozneje služimo s priučeno rečjo kruh, to je težavno delo, to je včasih mučna robota. Ali prostovoljna delavnost brez koristolovja je skoro igra, pa vendar blago delovanje. Ono nima potrebam zadostiti. Brez skrbi se tedaj v božanskej mirnosti naš duh razvija in na resno delovanje pripravlja. Taka učba pristoja onim, ki se ne trudijo zaradi živeža.
So pa igre ne le za telo in razum, temveč tudi za čute srca. Kakor one trude in napore, tako posnemajo te notranje boje razuma s poželenjem. Take razdražbe človeškega srca so enako potrebne in sposobijo enako za resno vzburjenost, kakor telesne za prenašanje telesnih trudov. Človeško srce ne more biti brez čutjenja, čemur So priče i besede pesnikove:
Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, strahu dal, Srce je prazno, mirno ni, Nazaj si up in strah želi.
In podobno govori Goethe:
Etwas fiirchten und hoffen und sorgen Muss der Mensch fiir den kommenden Morgen, Dass er die Schvvere des Daseins ertrage Und das ermiidende Gleichmass der Tage.
Tej duševnej potrebi ustrezajo najblažje tako zvane svobodne umetnosti in med njimi v prvej vrsti poesija. One so posnembe človeškega čutjenja in poželenja, mišljenja in dejanja; one nam slikajo vse človeško bistvo, zato nam je njih dejstvo tako ugodno. Kedar opazujemo tako posnemo, tedaj stvar samo, t. j. v tem slučaji človeka bolje spoznavamo. Kajti pesnik ali umetelnik sploh, ki hoče kako stvar posnemati, mora jo prej v se sprejeti, premisliti in posnemajoč kazati, kako jo je razumel; mora jo torej z nova stvariti, ako želi, da se nam omili. To je naloga umetnikova; saj niti portrait ne more biti dober, ako ga slikar v pravem pomenu besede z nova ne stvari.
Bodi si torej umetnost posnema nature, vendar ne bode umetnik, ako je umovit, stvarij posnemajoč le obnovil, temveč primerjajoč več osebnostij, njihove sličnosti in razlike, od ene to, od druge ono lastnost sprejel, tako da ne stoji stvar pred njim, ampak pojem stvari, kterega utelesi. Goethe hoteč naslikati neki kraj ni sprejel vseh dreves, ki so rastla v istej okolici, temveč jih je po svojem nazoru spremenil, prestavil in v skupine dejal. Enako ni Sofokles, kakor je baje sam rekel, v svojih
dramah stvaril značajev, kakoršni so v istinitosti, ampak kakoršni bi morali biti. Tu se ne vpraša, kakov je bil knez Kreon v resnici, — takega predočiti bila bi zgodovinarju naloga — dalje se niti ne vpraša, je-li kteri knez prigodoma enako ravnal, ampak po nazoru pesnikovem bi moral knez, kteremu je mari države, domovino najviše ceniti, više nego osebne prijatelje ali sorodnike, svest si, da so le oni pravi njegovi prijatelji, ki so ujedno prijatelji domovine ali države, vsi drugi pa sovražniki. Po tem načelu ravna Kreon in obsodi nasprotujočo mu Antigono na smrt.
Akoravno se grški tragiki držč mythologičnih ali historičnih imen, kakor so Oedipus, Agamemnon, Ajas, Darius, Xerxes itd., stvarijo jim vendar le značaje po svoje ali jih pa po nekoliko spremenč. Držijo se pa radi takih imen, pravi Aristoteles, zato, ker ima to, kar se je zgodilo, vsak za možno, in ker se gledalci zaslišavši ova imena takoj orientujejo v basni; komikom pa je bila navada, verjetno basen izumiti ter jej ktera koli imena podtaknoti.
Tragiki starodobni so se gibali le v malem okrožji ter iste bajke razno upodabljali, tako da je Sofoklejeva Antigona ali Elektra povse drugačna kot Euripidovi enako nazvaui drami; oni niso vprašali, je-li bila snov že obdelana, nego kako se d& obdelati. Zategadel jim pa ni bilo treba nezaslišanih dogodeb za drame iskati. Iz prostega predmeta z mojster,sko izdelbo kaj narediti, to zahteva, pravi Goethe, več uma in darovitosti; a teh ni dandanašnji v tolikej meri, kakor v starej dobi. To prakso priporoča tudi Horatius Rimljanom, Ep. ad Pis. v. 128 si.
Tuque
Rectius Iliacum carmen deducis in actus, Quam si proferres ignota indictaque primus.
Se ve ko bi pesnik le pojmove utelesil, bila bi morda umetnina znanstvena, dostojna, uzorna, ali srcu bi ne zadovolila. Tu pomaga krasota, ki znanstvenosti život in toploto podeljuje. Kar je visokega ali vzvišenega, ublaži nam krasota in z milino obsije. Tako se umetnina zopet poosebi in nam umili, da je srce zadovoljno. Zadovoljnost mu podaje tedaj krasota in poleg nje blagost in dobrota človekova. Kajti kdor je dobrega dejanja zmožen, ta se ga veseli; kdor ga živo čuti, želi ga doprinesti.
V tem oziru so pesniki in vsi umetniki najboljši, da edini nenamestni učitelji: z živimi predočbami delujejo na človeško srce ter mu vdahnejo živ čut krasote, blagosti in dobrote, ktere človek vsled tega v dejanji pokazati želi. „To je božanstvena moč ljubezni, da vsegdar obnavlja krasne lastnosti milega jej predmeta, da se svojih del veseli, delavnosti svojej čudi, da znano vedno za novo ima."
Umetno posnemanje nature pa ni golo obnavljanje ali reproduciranje,
kajti umetnik dela vselej le z ozirom na človeka, za kterega se natura malo briga. „Kar natura ponudi, iz tega si le težko izberemo, česar želimo; kar pa stvari umetnik, to je našim čutom umevno, užitno, zadovoljno, to nam duh krepi, izobražuje, povzdiguje. Tako podaje umetnik naturi drugo naturo, toda čutjeno, premišljeno, človeku ugodno." (Goethe.)
Koga smemo tedaj imenovati pesnika?
Kdor življenje človeško ali prirodo, toda vselej z ozirom na človeka, bodi si v versih, ali ikako drugače, posnemajoč kaže, ta je poet ali umetni stvaritelj (notr/crjs). Horacijeve besede: Sat, I. 4, 43: Ingenium cui sit, cui mens divinior atque os Magna sonaturum, des nominis huius honorem. oznamljajo le v obče tri lastnosti, namreč znajdljivost, navdušenost in vzvišeno besednost, in so premalo določne. Priprostejše nam isto povč Goethe, rek6č: Lebendiges Gefiihl der Zustande und die Fahigkeit es auszudriicken, macht den Dichter. Ali tudi ta določba, kakor Horacijeva, je preobsežna ter ne ozuamlja stvari do dobrega.
Rekli smo že poprej, da umetnik dela za človeka, da deluje le na voljo ali srce človeško. Vsega delovanja sredotočje mu je človek, in kar koli opisuje, ne opisuje drugače, nogo da v slednjej stvari človeka opiše; to mora storiti vselej, bodi si da opisuje solnčni vzhod, bodi si da prepeva Iliado. Najviši in edini zastavek vsej umetnosti je človek.
Vse moči človeškega bitja pa se tako stikajo, strinjajo in podpirajo, da ni možno čno živo predočiti, a drugih ne sprejeti v to okrožje. In nalog dobrega poeta mora biti, vso obraznost obseči, celo človeško srce pretresti, vse sprejeti v svoj umotvor, kar ga more ganoti. V tem oziru še nikdo ni starih klassikov prekosil. Vsaka hymna Pindarjeva, vsak tragični kor, skoro vsaka Horacijeva oda podaje krasne zglede. Z ene strani nam predočujejo vzvišene bogove, silno osodo in zavisnost človeško, z druge pa veličino človeške dušnosti, visoki pogum, kteri mu pomaga boriti se zoper osodo, ali se cel6 nad njo povzdignoti. A vse to kažejo bolj živo, obilno in očividno Homerjeve pesni. Ne samo v celej epopeji, ampak tudi v vsakem spevu, skoro na vsakem posamnem mestu gledamo celo svoje življenje, da naš um lahko določi, kaj smo in zamoremo, kaj uživamo in trpimo, kje prav ravnamo, kje grešimo. Od tod oni mir, ki ga čuti vsako čisto srce prebirajoč klassika, od tod upokojenje strasti in ojačenje obupa. „Inopem solatur et aegrum", deje Horatius, Ep. II. 1, 131. a mi bi s Prešernom rekli:
On zna
Noč temno razjasnit', ki tare duha!
On ve
Kregulja odgnati, ki kljuje srce
Od zora do mraka, od mraka do dne J
On uči
Izbrisat' 'z spomina nekdanje dni, Brezup prihodnjih odvzet' spred oči, Praznoti vbežati, ki zdanje mori!
Kajti ako človek svoje razmere do sveta in osode popolnem pregleda in pretehta, kar pri čitanji takih pesnikov z lahka stori, vrne se mu ojačujoči mir v razburjeno srce. Le kjer vnanjost notranjo moč ali notranja strast vnanje ravnovesje posiliti namerja, ondi vzraste brezup (Humboldt).	(Konec pride.)
Polyfem v narodnej tradiciji slovanskej.
V IX., X., XI., XII. in nekoliko tudi v VII. spevu Odysseje pripoveduje „božji trpin", Odyssej zbranim Faiakom in kralju jim Alkinovu, kar je prestal odkar „sveto razdjal je bil mesto trojansko". Med drugim prignala ga je bila osoda v deželo ošabnih Kyklopov, orjaških ljudij, o kterih pravi, da ne orjejo in ne sejejo, a jim vendar zemlja v obilji rodi pšenice, ječmena in vina. Zakonov nimajo in prebivajo vrhu visokih gor& v obločnih (izdolbenih) pečinah (iv oniooi ylacpv^olai) in vsakdo je sodnik ženam svojim in otrokom ter jim tovarišev ni mar.
Želeč jih natančnejše spoznati odpluje Odyssej z nekterimi svojih tovarišev z bližnjega (kozjega) otoka proti njihovej domačiji in do obrežja dospevši veh' nekterim tu ostati in ladije varovati, a dvanajst najpogumnejših vzame saboj, oprtiv kozji meh (caytov daw>v), polen sladke črnine, ktero mu je bil nekdaj poklonil iz hvaležnosti Maron, Evanthejev sin, svečenik Apollonov.
Pridejo do bivališča Polyfemovega in ker obra ni doma svetujejo Odysseju tovariši, da si vzemo sira (zvqojv) ter odidejo, in potem zopet, da hitro odžen6 kozlčt in jagnjet na ladijo ter odjadrajo, ali on, hoteč velikana videti, jih ne posluša. Tedaj ostanejo, unetijo ogenj, opravijo daritev, najed6 se sira ter pričakujejo, da se gospodar s čredo vrne. Pričakovani pride, silen tovor suhljadi noseč, ktero telebi v pečini s tako groznim ropotom na tli, da se tujci strahu po kotih poskrijejo. Zmolzno drobnico prižene v pečino, ovne pak in kozle zvunaj pusti. Potem zavihtf in postavi pred pečino velike skalnate dveri (Vvgeor f.ityav), tako težke, da bi jih dva in dvajset močnih in štirikolesnih vozov ne spravilo z mesta.
In sedč tu molze ovcč in koze meketavke, Vse zapored, mladiče sesavne pod sleherno dene. Koj pa sesesti d& polovini se belega mleka, Vtlači je potler in razloži na lese pletene,
A polovino si drugo v posodah ohrani, da bila Kje mu pijača jemat' in da bi jo imel za večerjo.1 Ko vse opravi užgč ogenj in ugledavši tujce popraša jih kdo so in odkod. Vsi se prestrašijo njegovega strašnega rjovenja, vendar se Odvssej ohrabri iii odgovori, da so Achajci, vračajoči se s Troje ter ga prosijo po gosto-ljubnej šegi gostnine (^tivr.iov), ktere naj jim tujcem ne odreče, kterim je Zen maščevalec. „Nespameten si, tujec" reče Polvfem, „ali pa od daleč prideš. Mi Kyklopje smo dosta močnejši od bogov in se ne zmenimo niti za Zena niti za blažene bogove in tebi ter tvojim tovarišem bodem le prizanesljiv, ako bode meni prav." Potem povpraša Odysseja po ladiji ali ta mu lokavo odgovori:
„Ladijo mi je razbil Posejdon zemljetresitelj, Ki jo je trešil ob skale na mejah vaše dežele, Ostro na brdo drvivši; raznesel pa morski jo veter; Jaz pak s temi-le vred sem ubegnil nagli pogubi." v. 283—286. Grozovitnež na zadnje besede ničesa ne odgovori pač pa stegne roke po Odyssejevih tovariših, zgrabi dva izmed njih in ju kakor ščeneti (wg re axvlay.ag) ob tlži butne, da se možgani po zemlji razlijti in jo okrvave.
Udoma ju razreže po tem i večerjo napravi; Žrč pa ko lev na gor&h izrejen ter nič ne popusti, Drobovino, meso, celo še kosti mozgovate. Mi pa milo plak&je roke dvigujemo k Zenn Ljuto početje videč; omaga pa srce objema. Kadar vže Kyklop si napolni široki želodec Z mesjem človeškim i h temu s pijačo čistega 2 mleka, Sredi brloga leži razleknjen skozi krdela.	v. 291—298.
Odyssej bi mu lahko meč v prsi porinol ali premisli se vedoč, da bi mu bilo s tovariši poginoti, ker ne bi mogli zatvora odmakuoti. Zjutraj Kyklop zopet zapali ogenj in pomolze drobnico a zgrabi tudi vnovič dva Odyssejevih tovarišev, ja poje in uasitivši se vzdigne kamnene dveri, pusti čredo iz pečine in skalo zopet pred vhod postavi.
Zaprti Odyssej premišlja, kako bi se maščeval nad Polyfemom, — kar zapazi Kyklopovo kijačo, dolgo in veliko kakor s teženj ladije z dvajsetimi vesli. Odyssej jo blizu seženj obteše in potem
1 V. Kermavner: Odiseje IX. spev (Programm des k. k. Gymnasiums zu Cilli am Schlusse des Schuljahres 1870 str. 19—33) v. 244—249. Da mi ne bode nepotrebnega pisanja omenjam kar tu, da je vse Kermavnerjevo, kar je navedeno v šestomerih, tedaj v merilu izvirnika.
* T. j. ne z vodo zmešanega. Trezni Grk ni le v vino ampak tudi v mleko vode ulil in tako použil. Gl, Ameis Homers Odjssee. Leipzig 1862, ad IX- 297.
veli tovarišem, da jo ugladijo. Tovariši to store, ou pak konec poostri in (da trša postane) ožg6 na žarečem ognji ter jo potem v gnoj skrije, kterega je bilo v jami vse polno. Slednjič še ukaže tovarišem, da naj žreb določi, kteri štirje mu bodo pomagali obra oslepiti.
Te pa zadene, ki tudi bi sam si hotel izbrati, Štiri tovariše, jaz pa med njimi peti se štejem, v. 334, 335. Zvečer prižene Kyklop čredo domu in jo pusti vso v pečino, ktero zopet varno zaprč. Kakor sinoči zgrabi zopet dva tujca in ja pove-čerja. Zdajci se mu bliža Odyssej z vrčem vina in mu ga ponudi rekoč:
„N&, Kyklop, pij vino, ki mesje človeško si jedel, Zvedi, kžko pijačo je b'la nek ladja hranila Naša; v kropilo sem ti jo namenjal, ko milov&je Me bi domu poslal; a divjaš mi neprenesljivo. Groznež, kako bi se ti poznej kdo drugi približal Zmed številnih ljudi, saj nisi spodobno naredil, v. 347—352. Kyklop popije in poprosi Odysseja drugič slastne pijače, govoreč: „„Daj mi še blagovoljno, povej pa, kak6 da se zoveš, Preči sedaj, da gostine podam ti, ki boš jih radosten. Saj Kyklopom tudi rodi žitodarno zemljišče Velejagodno vino, deževje pa Zena je množi; Al' od ambrosije same i nektara 16 -1 e je kaplja.""
v. 355—359.
Odyssej mu žarnega vina z nova natoči:
Trikrat mu je prineseni i trikrat izpije v slepoti.
Al' ko vže zavčdo Kyklopu vino pregrne,
Kar ogovarjam ga tedaj z besedo milobno:
„Vprašaš me po imenu, Kyklop, slovečem, i jaz ti
čem je naznanit' a daj mi gostine, ko bil si obljubil.
Nihče je moje ime; Nikoga me zovejo vselej
Otec i mati, pa tudi vesoljni tovariši drugi."
Tak besedfm, odvrne pa koj mi nemilega srca:
„„Čem Nikoga poslednje za njega tovarši pojesti,
Vse pak druge poprej; tč naj ti bodo gostine."" 1 v. 361—370.
1 To jako važno mesto (t. j. v. 364—370) je prijatelj mi Mat. Valjavec poslovenil tako-le:
„Prašaš, Kyklop, za ime me slavno? povem ti ime mi,
Ali da me pogostiš in obljubljeno daš mi darilo.
Meni ime je Nikdo in Nikoga zoveta mene
Mati in oče in vsi me tovariši kličejo tako."
Tako velim mu, a on mi takoj neusmiljeno reče:
„„Jaz Nikoga pojem naj zadnjega predi pojedši
Vse mu drugove: tako pogostim te, to bo ti darilo.uu
PoIyfema kmalu vino upijani; zvrne se in zaspi. Ko začne smrčati, porine Odyssej kijačo v žrjavico. da jej ost ogorf, a potem jo prime četverica tovarišev in sune z ostj6 na ravnost v obrovo ok6, Odyssej pa z drugega konca kijačo v očesu vrti. Trepalnice (veka) in obrvi se osmodč in krv curlja iz očesa. Polyfem strašno zatuli in Odyssej ter tovariši mu odskočijo prestrašeni v stran. Krvavi kij iz očesa potegne in ga, ves besen od bolečine, daleč vrže, Kyklopov na pomaganje klicaje. Ti prihitijo jaderno od vseh stranij in okoli pečine stoječ poprašujejo: „Kaj te je trlo nek, Polyfem, da tako si zakričal Skoz ambrosično noč, in nas obujal iz spanja? Al' po nevolji ti drobnico mar kdo smrtnih uhita? Ali te samega kali mori zvijačno al' silno?" Spet iz otline pa jame rekoč Polyfemos okruti: „„0 prijatelji, Nihče mori me zvijačno ne silno."" Al' odvrnejo mu govoreč besede krilate: „Ako noben ti ne prizadeva samotnemu sile, Saj se bolezni od Zena velicega ni moč ogniti, Moli toraj k očetu Posejdonu. morjagospodu."1
v. 403—412.
Tako pravijo Kyklopje in odidejo. Odysseju pak se je srce smijalo, da jih je njegovo izmišljeno ime tako prevarilo.
Slepec odmakne skalo, vsede se sredi vhoda in čaka ali se ne bi kdo med ovcami hotel zmuznoti in mu tako v
1 Tudi ta odstavek je inetrično prevel prof. M. Valjavec; prepričan sem, da bode čitateljem prav tako po godu, kakor je bil meni, ki sem na njem radoval se velike spretnosti pisateljeve za posel, ki je baš tako mikaven kakor kočljiv. Glasi pa se tako-le: „Kaj te tako tišči, Polyfem, da v brezsmrtniškej noči Grozno zarjul si, in nas si iz sna in pokoja predramil? Morda odganja koze kdo tebi a ti mu ne puščaš, Ali pa samega kdo te ubija z zvijačo in s silo?" Odgovori jim hrust Polvfem tako iz pečine: „„Mili sosedje: Nikdo, Nikdo z zvijačo, ne s silo."" Njemu Kyklopi na to odgovarjajo hitre besede: „Ako ne dela nikdo ti sile, a sam si v pečini, Leka bolezni ga ni, ki prihaja od Zena mogotca, Moli, naj da ti pomoč tvoj oče in kralj Posejdaon." To govore odhajaje; srce pa se meni nasmeje, Da jih je moje ime premotilo in modra namisel. Gr. Ovrig <1is vccetvei doloj ovds (iirtfiv (v. 408) je v naščini težko^prevesti, ker brez nikalnice ni pravega smisla. Ker so Kjklopje umeli Ovtig za ov T(g bi bilo po našem: Nikdo me ne ubija niti lokavo niti šiloma. Ne poslovenivši besed [is a sivei, kterih je itak iz prejšnjega vprašanja ti g a' avtov v.r eivei lahko misliti je Valjavee smislu prav dobro pogodil in ni proti pravilom slovenske skladnje nikakor grešil. — Zanimivo je v gršč. šaljivo osebno ime Oirvig, ker je inače jeziku neznano in ima v enoj. tožilniku Ovtiv nasproti zaimenskemu T/V«.
pesti priti. Ali Odyssej je prekanjen in si izmisli vnovič zvijačo, s ktero utegne sebe in tovariše rešiti. S trtami zveže po tri ovne drug poleg druga in priveže pod vsakega srednjega enega svojih tovarišev, sam pa se obesi na najmočnejšega in na najbolj volnastega ter se čvrsto drži njegove kodraste volne Ko se zdani pusti Polyfem ovne na pašo in pazljivo potiplje vsakemu hrbet ne sluteč, da so pod njimi tujci privezani. Počasno se pomika oven z Odyssejem proti odprtini in tudi njega slepec potipa vprašaje ga, kak6 da je on danes zadnji, ki je sicer bil vedno prvi s paše in na pašo: „„Jarče preljubi, zakaj med bravijo zadnji po jami Divjaš? ostanši za ovni sicer nikoli ne ideš, Temuč prvi na rahlem cvetličiji trave se paseš, Širnih korakov, i prvi do rek tekočih prihajaš, Prvi do staje pa tu d' hrepeniš vrniti se zopet V večer; i zdaj za vsemi nap6sled. Okogospodarja Obžaluješ res, ki mož&k je neboren oslepil Z jadnimi ga tovarši, zavest omamivši z vinom, Nihče, kateri menda še nij ubegnil pogubi. Da bi ti mislil enako z menoj in tud' pregovoril Ter bi povedal, kod ogiblje se mojemu gnjevu, Zdajci možgani bi mu po brlogu tu sem in tam tje Vdarjenemu brizgali po tleh, in srce bi se mi Rev ohladilo, ki mi je nakopal z an i krni Nihče."" v. 447—460.
Ko je bil Odyssej od pečine nekoliko oddaljen, skoči izpod ovna in tovariše odveze. Hitro žen6 živali na ladijo in Odyssej zaukaže odpluti. Iz daljine pak še ogovori Kyklopa žaljivimi besedami, ktere ga tako razsrdijo, da odtrga ter vrže vrh visokega hriba za njimi, kteri tako močno poleg ladije v morje trešči, da postane valovito in ladijo proti pobrežju zažene ter jim je bilo vseh močij napeti, da so se 6gnoli nesreče. Ko so bili že dvakrat dalje od poprej zaupije Odyssej kljubu vsemu odgovarjanju tovarišev s srdom v srci na Kyklopa rekoč, ako bi ga utegnoli prašati kdo ga je oslepil, naj reče: „Laertov sin Odvssej, z Ithake domš".
To je kratka in v prostih besedah povedana vsebina večjega dela IX. speva Odysseje, ki živo in vseskozi mikavno opeva Odvssejeve do-godbe v deželi hrustov Kyklopov, zaradi česar so temu spevu naslov Kvvluneia nadeli. Ni nam naloga govoriti o velikej dovršenosti pesniške koncepcije, po kterej se le-t6 starinsko pripovedanje vse ter vzlasti v nekterih oddelkih odlikuje, — ampak le snov je sama na sebi, ktero si hočemo toliko ogledati, kolikor nas spominja na soglasne narodne proizvode slovanske.
Kolikor je meni mogoče danes že jako obsežno slovansko tradicijo-
nalno slovstvo pregledati,- uveril sem se, da se je ohranila priča o p0lyfemu v Srbih ter Veliko- in Malorusih in sicer tako, da je srbska starogrškej bližja nego maloruska ali velikoruska, kteri poslednji se pa zopet ne razločujete bistveno druga od druge.
Navedimo vse tri in pričnimo s srbsko, po Vuku Štefan. Karad-žiči priobčeno in to v knjigi „Srpske narodne pripovjetke; drugo umnoženo izdanje, u Beču 1870, na str. 147—150 ali br. 38, ki ima naslov: Divljan."1 Glavna vsebina te priče je ta-le:
Pop iu dijak sta potovala črez neko veliko planino, kar ju noč prehiti. Videč da ne moreta t£ dan dospeti kamor bi rada, začneta se ozirati sem ter tja po planini, kje bi jima bilo pripravno prenočiti, kar ugledata v daljavi ogenj v nekej pečini. Blizu pečine prišedši zapazita v njej divjega človeka (divljeg čoeka) z očesom vrhu glave (t. j. na čelu). Vprašata ga: „Hočeš li naju pustiti v kočo." On jima odgovori, da hoče. Ali k vratom pečine je bila pri valj en a velika plošča, ktere ne bi moglo sto ljudi j odmaknoti. Divljan vstane, dvigne ploščo, ju pusti notri, pa zopet ploščo k vratom privalf; potem uneti velik ogenj, poleg kterega sedeta in se grejeta. Ko se malo ogrejeta začne ju divljan tipati za vratom, hoteč se prepričati, kteri je debelejši,2 da ga zakolje. Popa otiplje bolj rejenega; popade ga torej in ubije, natakne na raženj in vrže kraj ognja, da se peče. Dijak preplašen vse to gleda ali uteči iz pečine mu ni moči.
Ko je pop bil pečen pozove divljan dijaka, da z njim je ali nesrečnež tega noče, izgovarjaje se, da ni lačen. „„Ako nočeš z lepo bodeš pa z grdo"", reče divljan. Dijak hočeš nočeš sede tedaj k njemu; divljan j 6 in tudi dijak de vije v usta ali zopet meče v stran. „„Jej"" vpije divljan, „„kajti jutre bodem tebe tudi pojedel.""
1 Prvič je bila ta Televažna knjiga natisnena 1. 1853. v Beči in že leto kasneje je po Vukovej hčeri prišla nemška prestava teh pripovedek na svetlo z naslovom: Volksmarohen der Serben; gesammelt und herausgegeben von Wuk Stephanowitsch Karadschitsch. Ins Deutsche iibersetzt von dessen Tochter Wilhelmine. Mit einer Vorrede von Jacob Grimm, nebst einem Anhange von mehr als tausend serb. Spricli-worter, Berlin 1854, XII -f- 345 pagg. Drugi natis je jako pomnožen in obsega vrhu vseh pripovedek prvega še 41 šaljivih prič (str. 278—312) in 20 pripovedek (str. 185 do 277). Poslednje je v nemščino prevel Vatroslav Jagid v svojem „Arcliiv fiir slav. Philologie II. 614—641", Reinh. Kohler pak, sloveči poznavalec narodno-pripovednih snovij, dodal jim je ondi sorodnic iz bogatega pripovednega zaklada raznih narodov.
8 „Koji je pretlji". Pretlji je compar. od pretio pinguis, t j. pre-tio in prim. stslov. tjti, t3'jffc pinguescere, stind. tu v tavlmi valeo, tavaš moč; tiv pinguescere. Le-sem spada tudi gr. TvAog, lat. tumere, tumor, tumulus, lit. taukai, tunku in obilo drugega. Spomina vredno je da ima še Belostenec (Gazoph. I. 920) za pinguis poleg tust, debel tudi pretil in vtil, a glagol titi (hrv.) mu ni znan. Prim. tudi pol. otyč, srb. toviti pinguefacere, pretilost, pretiliiia pinguedo.
Ko se divjak liajč leže kraj ognja, a dijak začne ostriti „mali šiljak", (t. j. malo leseno šilo, bodilo). Povprašan čemti to dela dijak odvrne, da se je pri ovcah brezposlen sedeč tega navadil. — Divljan za tis ne ok6 in zaspi, dijak pa, videč da utegne jutre tudi njemu nožič seči pod grlo, domisli se hitro, porine ono leseno šilo div-ljanu v ok6 in ga oslepi. Razjarjen skoči oslepljeni divljan k višku in reče dijaku: „Naj bode! Vzel si mi edino moje ok6, ker nisem umel tebi občh vzeti, — utekel pa mi ne bodeš."
Ko se zazori potiplje divljan vrata in ko jih najde zaprta, začne po pečini sem in tja iskati, da bi dijaka zgrabil ali ne more ga nikjer najti. Imel pa je divljan v pečini mnogo drobnice 1 in dijak se domisli, odere ovna, obleče njegovo kožo2 in hajdi med ovce. Divljan stopi k vratom in odmaknovši jih na enem kraji, začne drobnico vabiti ter posamesno iz pečine spuščati (metati). Dijak v ovnovej koži se z drugimi ovcami bliža divljann in ko do njega dospe ga divljan zgrabi in na piano vrže med druge. „„Ne išči me več,"" zavpije dijak, „„sem že vne."" Divljan o d p rž vrata na stežaj in ponudi dijaku neko palico rekoč: „Ker si mi že utekel, ud to palico, da goniš čredo, kajti brez nje niti ene ovce ne spraviš z mesta." Nesrečnež se d& pregovoriti in seže po palici ali kakor se je dotakne, že se je prime čn prst. Videč da je zgubljen jame okoli divljana skakati, da ga t& ne bi zagrabil. V tej nezgodi mu pride na misel nožič, kteri je nosil s sabo; seže hitro p6-nj, odreže na palico prjilepljeni prst in uteče.
Zdaj se začne divljanu rogati in smijati goneč čredo pred sabo. Dasi slep leti divljan za njim in ga pripodi do velike reke; sluteč da bi bilo mogoče divljana utopiti začne dijak okoli njega žvižgati in se mu rogati. Divljan se mu bolj in bolj približuje, hoteč ga zgrabiti a ko se vodi do cela približa, skoči mu dijak za hrbet in ga potisne v vodo, v kterej divljan utone. Zdaj dijak mirno odžene čredo in se vrne zdrav domu ali brez popa.
Grško kakor srbsko sporočilo govori o Ky klopih možakih in se v tem rusko od nju razlikuje, v kojem je na njihovo mesto stopilo žensko orjaško bitje. Toda čujmo, kaj in kak6 tradicija sama o tem pripoveduje.
' Po smislu za srb. „ mnogo stoke". Sicer je Vuku (ef. Lex. s. r.) stoka 1. copia armentorum et peeorum 2. merces.
' Spomina vredno se mi zdi in že tu opomnim, da se razven srbske tudi novogrška tradicija in nekaj drugih od epične starogrške v tem razlikuje, da se dotičnik ne obesi na ovna, no da ovna zakolje, ga odere in njegovo kožo obleče. Gl. m. dr. O. Jahn Erinnerungen und Mitth. aus Griechenland, Berlin 1863, pg. 281 sq. ter Bernh. Schmidt Griechische Marehen, Sagen und Volkslieder, Leipzig 1877, pg. 8.
Živel je neki kovač. „Hm", pravi, nadloge (licha) jaz Se nikdar nisem videl. Pravijo, da je nadloga na svetu; pojdem tedaj in si jo poiščem." On vstane in gre nadloge iskat. Na potu ga sreča krojač. ^Zdravstvuj!" „„Tudi ti. Kamo ideš?"" „Lej bratec, vsi pravijo, da je nadloga na svetu, ali jaz je nisem še videl. Pojdem je iskat." „„Tudi jaz živim dobro in nisem še videl nadloge; potujva samodruga in po-iščiva jo."" — Gresta, gresta in prideta v gost, temen les, v kterem najdeta ozko stezo; stopata po ozkej stezici, kar ugledata visoko kočo. Noč; ne vesta kamo. „Stopiva v to kočo", svetuje kovač. Vstopita; nikogar notri ni bilo, — vse pusto in grdo. Sedeta in čakata, — kar pride visoka ženska, suha, šepava, jednooka. „Aha!" reče ona, „imam torej gosta, — dobro mi došla!" „„Zdravstvuj babica! došla sva k tebi prenočit."" „Dobro, dobro, bodem imela vsaj kaj za večerjo." Prestrašita se. Ona gre iz koče in prinese veliko butaro drv, vrže jih v peč in uneti ogenj. Potem se vrne k tujcema, seže po krojači, ga zakolje, vrže v peč in ga z a v eč erj o p rip r a vlj a. Kovač sedi in premišljuje: Kaj mi je storiti, kaj bode z mano? Ona vzame pečenko in jo pove če rja.
Kovač gleda v peč in pravi: „Babica! kovač sem." „„Kaj umeješ delati — kovati?"" „Vse znam." „„Naredi mi tedaj ok6."" „Dobro," reče kovač, „ali imaš kako vrv? Moram te zvezati ali ti se mi menda ne daš; jaz bi ti ok6 vkoval." Starka prinese vrvi, tanko eno, drugo debelo. Kovač jo zveže s tanjo vrvj6. „Vlezi se babica!" Ona se vleže in rastrga vrv. „Ta ni nič prida, babica, nič prida." Kovač vzame na to debelejšo vrv in zveže starko čvrsto. „Zdaj se vlezi babica!" Ona leže in ne rastrga več vrvi'. Po tem vzame kovač šilo, je raz beli, nastavi na oko, na zdravo, seže po sekiri in udari obuhom po šilu. Starka rastrga vrv in sede na prag. „„Čaj vrag! ne bodeš mi ušel."" — Kovač spozna, da je zopet v nadlogi; sedi, premišljuje: kaj početi? Kmalu pridejo ovce s paše; starka jih žene v svojo izbo prenočevat.
Zjutraj je puščala ovce zopet na pašo. Kovač vzame kožuh (šubu), ga obrne, obleče in se jej bliža po vseh štirih. Starka potiplje vsakej ovci hrbet in jih pušča drugo za drugo na piano. Tudi kovač prileze; tudi njega potiplje starka po hrbtu in ga ven vrže. Ko je bil izven koče vstane in reče: „Srečno Nadloga (Licho)! pretrpel sem dosti nadloge od tebe; zdaj mi ne moreš ničesar več storiti." „„Po-stoj,"" odvrne starka, „„še bodeš trpel, kajti nisi mi še ušel."" Nato krene kovač zopet v les po onej ozkej stezici, — kar ugleda na drevesu sekiro z zlatim toporiščem; hoče se mu vzeti jo. No ko je hotel sekiro vzeti, prilepi se mu roka na toporišče. Kaj početi? Nikakor je ne odtrgaš. Ozre se in zapazi, kako stopa Nadloga
4
proti njemu in kriči: „„Zdaj vidiš zlodej, da mi nisi ušel."" Kovač seže po nožič v žep, odreže z njim roko in uide. Prišedši v domačo vas, kazal je roko, češ, da je zdaj Nadlogo videl. „ Glejte," pravi, „kakšna je: jaz sem ob roko, tovariša pa mi je cel6 snedla." Tut i skazke konec.1
S tem pričanjem se posebno sklada maloruska pripovedka, ktera je natisnena v obsežnem delu: Trudy entnografičesko-statističeskoj ekspe-dicii v zapadno-russkij kraj. Jugozap. otdel: Materialy i izslšdovanija sobrannyja P. P. Čubinskim, Peterb. 1878, II. 85—87, Nr. 21: Pro kovalja i babu ljudoidku. Po glavnej vsebini je t&ka-le:
Bil je neki kovač in ni poznal nadloge (bedy). Prinašajo mu ljudje dela in ta pripoveduje o svojej nadlogi, oni o svojej in kovač pravi: „No kakšna je nadloga in kaj je? Že sem doživel, zdi se mi, četvrti križ a nadloge vendar še nisem videl, — hočem jo poiskati". Zapre torej kovačnico in odide. Ide dalje in dalje in pride v deželo, kjer ni bilo niti mesta niti vasi in tudi kurilo se ni nikjer, — ali on vedno naprej in naprej, dokler ne pride do neke koče. Pojdem v to kočico, misli si, da se malo oddahnem. Stopi v kočo ali nikogar ni doml Leže na klop (na lavi) in zaspi. A v tej kočici je živela ednooka „baba-ljudoidka". Ona pride v izbo, ugleda človeka in se začudi. „„Zdrav, zdrav človek! človeškega mes& jaz še nisem jedla."" 2 Ali on le spi. Približa se mu, ga p o ti p a za rebra, ali medel je, jako medel. Ona ukrene: Kedar prižene sin domu, bodem ovna zaklala in človeka pogostila. Zakolje tedaj ovna in pogosti tujca vprašaje ga: „„čemu ste tebi dve očesi ?"" „Znabiti" pravi on, „bi tudi ti dve rada imela, ka-li?" „„Rada."" „Jaz sem kovač in ti lahko drugo oko ustavim." ,„,Dobro, stori kar praviš."" „Lezi na klop; segrel bom dleto." Ona leže na klop,
1 Afanasjeva Narodnjja russkija skazki; izd. 2., Moskva 1860, III. (Nr. 14) str. 59—61; Orest Miller Christomatija I.2 pg. 42, 43, Pet. 1866. Naslov je priči: Licho odnoglazoe. Prav za prav je licho naše zlo = malum; lotil sem se pa besede nadloga za r. lieho osobito zato, da pogodim smislu priče, ki ima licho ali Licho za žensko bitje. — Natisnena je ta priča angleški v Ealstonovej knjigi: Russian Folk-Tales, London 1873, pg. 178—181 (One-Eyed Likho) in francoski v Contes populaires de la Russie, recueilles par M. Ralston et traduits avec son autorisation par Loys Brueyre, Pariš 1874, pg. 177-181 (Likho la borgne).
* Ja šče čolovičogo mjasa ne ila! čudna izpoved starke ljudojede ali bolje rečeno narodnega sporočila , ki s tem baš ono zanikuje, kar najbolj označuje to pol-bajevno bitje. Najbrže se je hotelo reči, da človeškega mesa že davno ni več dobila med zobe. Sploh pa je pripovedka tu pa tam slabo izvedena in se jej pozna na prvi mah, da jej je le za glavne stvari vsebine a skoro nikjer za natančnost posameznih situacij. — Pastirja pa bi prav nič ne pogrešali, ko bi ga ne bilo. Cisto passivna oseba je in nas celo moti, osobito pak, ker si ne moremo tolmačiti, zakaj ves čas lastnej materi ne priskoči na pomoč in zakaj jej vsaj ne pomaga, da tujec med ovni ne uskoči.
;
on pa segreje [nagriv; v velikor. sk. razžog] dleto [doloto; v velikor. sk. šilo], vzame sekiro in ko mahne, odskoči še ono ok<5, ktero je imela. Baba skoči s klopi pa za njim a on med ovne in se skrije. Ona hiti k vratom, jih zapre (pozačinjala) in čaka kovača ali ga ne pričaka.
„„No,"" reče ona sinu, „„časje, da ženeš ovne na pašo."" Sin začne ovne na pašo goniti, ona pa se vstopi in tipa, da bi kovač med ovni ne ušel skozi vrata. On obrne kožuh, ga obleče in se pomika po štirih [rački, pol. raczkiem isto] proti njej. Prileze do nje. Ona ga potiplje na hrbtu — „oven", pravi in ga spusti'. On skoči skozi vrata in zavpije: „Ne tiplji dalje ne, sem že za vratmi."
Ko ona začuje njegov glas, zagrabi sreberno sekiro, jo vrže za njim pa v neko drevo tako, da se je ondi zasadila. On ubeži hoteč sekiro vzeti ali dotaknovši se je, obtiči mu roka na njej. Baba leti proti njemu s zobmi škripaje a on vidi kaj je nadloga, odreže si roko in uteče.
Navedene priče so posebno sorodne s starogrškim sporočilom a so tudi edine, vsaj meni znane, kterih je s poslednjim na ravnost prispodab-ljati. Bazven tega imamo še marsikaj, kar vsaj nekoliko in od daleč nd-nje spominja, a vendar prav za prav ne spada toliko le-sem, kolikor med priče opesoglavcih alipesjanih in njim podobnih bitij, o kterih nam bode tudi treba vsaj površno v tem sestavku govoriti. V mislih so mi pripovedne snovi, kakor je tš-le, kolikor mogoče kratko povedana m a 1 o r u s k a:
Na priganjanje svoje žene zapodi oče svojih ednajst sinov od hiše, ker je bil reven in mu jih ni bilo preživeti. Jokaje zapuste dom in odrinejo na tuje. Hodijo in hodijo ter dojdejo v les, kjer je stala koči ca. Vstopijo in poprosijo, da smejo tii prenočiti. V kočici je bila baba z ednajstimi hčerami, ki na njihovo prošnjo odgovori: „Le prenočite tu, deca, ali imam moža ljudojeda, ki utegne tudi vas pojesti." „„Nič ne dti, babica, le pusti nas,"" odvrne najmlajši brat, palček. Bratje ležejo. Po noči sname palček hčeram zavij a če (avbe) in jih pokrije bratom. Ljudožer pride in zakolje svoje hčere, kajti imele so čepice na glavah. Ko zjutraj (vranci, t. j. u rantce od ranok) ljudojed zapazi, da je hčere požrl, obuje črevlje brzohode (čoboti-skoro-chody; velikor. sapogi-skorochodi - siebenmeilenstiefel nemških prič)1 in jo popihne za brati. Na potu zaspi, a palček mu sezuje črevlje, je sam obuje in prišedši k starki veli: „Vaš mož (čolovik) mi je zaukazal,
1 Ruska tradicija pozna tudi junaka „Skorochoda", ki hodi po enej nogi a druga mu je k ušesu privezana. Ko bi hotel po obeh hoditi, bilo bi mu le enkrat stopiti in prestopil bi ves svet. Prim. Afanasjev op. cit. VI. 137- 143 ali Nr. 27: Letučij korablj.
da vzamem od vas denarjev (grošej) in mi je zat6 posodil svoje črevlje, da se brže vrnem." Starka mu dš denarjev. Ljudožčr se vrne in ko pozvč, kar se je bilo zgodilo, ubije ženo in se obesi. — Gl. Trudy etnogr.-statist. ekspedicii, II. 87, Nr. 22.
Ako bi se v tej priči ne govorilo o ljudož erstvu, bi je ne bilo niti ene značajne črte več, ki bi nas silila misliti na Polyfema. Ona se nam zdi in je tudi proti tej zgoli mračna episoda. V tem oziru se sklada s to malorusko pričo druga, tudi maloruska, ktere glavno vsebino naj še tu navedem.
Živel je nekdaj človek in ni vedel, kaj je „licho". Sklene torej ga iti iskat. Hodi, hodi in dojde do železnega gradu, okoli kterega je bil plot iz človeških kostij s črepinami na vrhu. Stopi pred grad. „Kaj bi rad?" „„Licha iščem."" „Tukaj je." tire v sobo in tam leži ogromen in debelušen velikan, z glav6 na enem konci sobe, z nogama na peči, a postelj mu <— človeške kosti. To je Licho a okoli njega sedita Zlydni in Žurba. Licho mu podš človečjo glavo in posluša. Bilo pa je Licho slepo. Gost vzame glavo in jo vrže pod klop. „Ali si jo pokusil," popraša Licho. „„Da."" „A kje je glava?" „„Pod klopj6."u Gosta prehaja zdaj vročina zdaj mraz. „Le pokusi, golobček, le! ti bodeš še okusnejši zd-me." On vzame glavo in jo skrije pod pazuho. A Licho: „Kje je glava?" „„Poleg želodca."" Tedaj jo je poj61, misli si Licho. „No zdaj pa pride vrsta na-te." Gost pristreže ugodni čas in se zmuzne. Železne dveri za-škripljejo in Licho sluteč da je gost pobegnol zakričl: „Dveri držite, da ne uide." No 011 je že bil vnč, samo desnica mu je med dvermi ostala, zato pravi: Lej, to je Licho! (Borovikovskij v Otečestv. zap. 1840, Nr. 2, str. 49 in Afanasjev op. cit. III. 137, 138).
Prav tako je tudi v tej priči skopo malo Polyfemovega in po svojej snovi i ta priča nagiblje k onim poročilom, ki govore o pesjanih ali pesjanom podobnih ljudojedih bitjih. Poprej navedena maloruska priča nič ne pripoveduje in kakor je osnovana tudi ne more pripovedovati, da bi bil palček ljudožerca oslepil; v tej pak tega celo treba ni, k e r j e velikan že itak slep. Prav to pak jej je jako na kvar, ako jo primerjamo ne le s starogrško ampak celo z onima ruskima, kterih vsebino smo gore povedali. — Spomina vredno je pa to malorusko poročilo vendar le, ker nam pričuje, da so po narodnem ruskem nazoru Poly-femu podobna narodna bitja ne le ženska, ampak (s starogrško tradicijo v soglasji) tudi moška.	Krek.
(Konec pride.)
f Dr. Janez Bleiweis-Trsteniški.
Potomni zarod je pogrebec predhodečemu, dokler sam ne pade pod sledečega mu lopato. Mlade, čile, krepke moči, žilavih udov, ognjenega duha, polne življenja in pogumnosti dvigale so se poleg našega zdaj pokojnega dr. Janeza Bleiweisa, osijane od njegove ljubezni, negovane od sladkega in ponosnega njegovega zaupanja, da mu kdaj olajšajo in snamejo težko breme skrbij za narod: on jih je videl še mlade okoli sebe veneti, hirati, za vselej upognoti ponosno glavo. Toman, Gosta in mnogi drugi mlajši so davno pred njim zapustili svetlobo tega življenja: on, kot orjak Triglav nad bežečim zarodom, stal je še krepko po konci, ponos in čast narodu in njegovo veselje. Ali Parka, ki ničesar in nikogar ne štedi, prerezala je tudi njemu trdno nit življenja. Krije ga gomila, objema ga krilo matere zemlje! — Da! kako ga ne bi pogrešali? Kdaj je on odložil svoje vzvišeno delo? Kdaj je miroval njegov duh? — D41i so ga res bili v „pokoj"! Ali ima pravi duh kdaj ,,pokoja4' ?! Ker je bil povsod sled njegove delavne roke viden, zat6 ga tudi povsod pogrešamo. Pravega junaka zadene kosa smrti na polji časti, na bojišči: našega dr. J. Bleiweisa je zadela sredi priljubljenega posla, sredi neumornega delovanja. In zat6 je občutek naše tožnosti tem večji, čim večja, čim čilejša je bila njegova delavnost. — Naš narod — to je bil njegov priljubljeni sadovnik! Gojiti drevesca, ktera je že kot mladeneč posadil, to je bila njegova najslajša slast. Pokažite mi kočo po Slovenskem, črez ktere prag je kdaj priromala slovenska knjiga ali slovenski list, in recite, da ni bilo v njej Bleiweisovo ime znana svetinja! Citajte tuj časopis kterega koli evropskega jezika, in recite, da v njem manjka njegovega opomena! — Da! znan je bil kot „oče domovine", koder se je čutil čut domovinski; njegovo ime se je glasilo kot narodno geslo, koder je še kaj našega naroda; njegovo ime je po svetu slulo, koder sluje reč in beseda slovanska! — In zakaj je slulo? Ker je njega nositelj bil mož trdne doslednosti, železen značaj, prav „vitez" v značajnosti, mož, ki ni nikdar krivil hrbta od strahu pred velikaši in strahovalci tega sveta; še starost ga ni upognola, dokler ni prišla nemila smrt sama. •— Ako ima vsaka stvar v prostranstvu svetd svoje mesto, svoj namen: on je našel namčn in cilj našemu narodu. Narodova celokupnost in edinost — to je bil končni cilj, kterega je on našeiyu narodu spoznal in postavil. V tem smotru je sodržano njegovo vse: narodova živobitnost, narodova bodočnost, narodov blagostan. Tega cilja on nikdar ni zatajil; on je to zastavo povzdigoval, ko so najhujši viharji rjuli proti narodu, ko so padale žrtve, ko se je črnilo vse, kar narodno čuti in diha. Mož je bil „ vitez", predno mu je došlo slavno priznanje viteštva! V tem ostane on narodni naš junak!
Kdo bode njegov naslednik? — Kdor mu bode v tem enak! V tem znamenji bodo se spoznali njegovi nasledniki, njegovi učenci! Kdor bode budil in hrabril narod na poti k lastnej narodnej zavesti, k narodnej časti, k narodnej edinosti: tega bodemo šteli v njegovo vojsko. Kdor bode z mirnostjo duhd, z vedenjem in znanjem narodnih potreb, s čistimi in blagimi nameni, z vzvišeno dušo in z enako železno doslednostjo dosezal isti cilj: tega bode ves narod čislal kot pravega njegovega naslednika! Najvrednejši bode njegov naslednik! —
Seme pa, ktero je on vsejal, vzide v klas, ako bode prava narodna ideja, ve rana roda v samega sebe to seme grela in njegovo rast pospeševala. Ali je on dobro ali slabo zrnje sejal, o tem ni dvoma: dober sejač samo dobro seme seje, ker ga poznž; ali da dober sad prizori in ga ljulika ne preraste, to je skrb potomcem! — In tega nas mora biti resna volja. Da bodo mnogi slučaji, viharji, zlobe nasprotnikov, svetovnih sprememb in menda še bližji uzroki rast zadrževali in motili, — kdo bi se temu čudil in se na to ne pripravljal? Vendar pogumnosti treba, kakoršno je rajnki imel. Ko bodo potomcem moči pešale, ko se bodo upi utrinjali, ko bode jasna luč, ki bi razsvetljevala temni p6t, pojemala , ko se bode malodušnost ulegala na utrujene prsi: v teh in tem podobnih trenotkih naj narodni duh pribeži na njegovo gomilo. Tam, v premisleku dragega življenja, ktero ona krije, zadobl on svojo zavednost, tam se poleže razburjenost prsij, utolaži pregnani in porogovani up, tam se bode duša vzdignola, podprta od spominov na junaška dela pokojnikova. Naše geslo v vseh bodočih vekovih bodi in ostani ime: JanezaBleiweisa, najdelavnejšega slovenskega patriota in vzgled nega narodnega voditelja! "	Pavlovski.
Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windiscl\graz.
Priobčuje Davorin Trstenjdk.
XVI.*
D. Rupertus de Gretz, 1255.
Ta plemič se imenuje v knjigi: „Thesaurus ecclesiae Aquilegiensis" (ad annum 1255); živel je torej pod patrijarhom Gregorjem (de Moutelongo), ki je vladal od leta 1251—1269. Pripoveduje se v onej knjigi, da je „Rupertus de Gretz" v patrijarhovej deželi slovenje-graškej, ktero je patrijarštvo dobilo od Gregorjevega prednika, patrijarha
* Glej Kres I.
jjertholda, bil z dohodki 10 mark investiran 1 na patrijarhovih kmetijah (inansus) s to pogodbo, da mora te dohodke s 100 markami povrnoti!
Iz tega se vidi, da so se takrat v oglej skej deželi že bili odrtniki vgnezdili. Posebno Toskanci in Benečanje, ki so se zaradi trgovine in obrtnosti bili v patrijarhovini naselili, terjali so velike obresti od posojene glavnice. Denarna stiska je bila takrat velika, tako da so 65 odstotkov plačevali posojevalcem obresti. Kdor ni imel denarja, odrajtal je z vinom ali zrnjem obresti, in sicer za eno marko en star pšenice, ali pa en „conzo" (congius P/ss vedro) vina. Brž ko ne je ta „D. Bupertus de Gret z" bil sin „Friderika de Gre t z", kterega smo kot pričo našli v listini patrijarha Wolfkera med letom 1204—1218.
Čudovito je to, da so patrijarhi oglejski zidove v deželo poklicali, da se rešijo toskanskih in benečanskih pijavk. V mestu: „Cividate" so jim dali mestjanske pravice, in patrijarh Bertrand je pomagal pri zidanji synagoge!! Sicer ga je papež zaradi tega na odgovor poklical, a patrijarh se je v dolgem pismu opravičeval. Vendar kar mačka rodi, rado miši lovi, — židovi so postali še hujši oderuhi, in isti patrijarh je moral v oglejskej synodi leta 1338. zapoved dati, da ne smejo židovi od kristjanov prevelikih obrestij jemati. Mnogo Židov se je dalo sicer krstiti, a hrvatska prislovica pravi: „Krsti vuka, a vuk o gora!" — lupus trans mare natans mutat pellem, sed non mentem, pokrščeni židovi niso nič boljši bili od obrezanih, in mesto Videm jim je vse barantanje po mestu in v okolici prepovedalo leta 1347. (Glej: Ciconi, TJdine itd.)
XVII.
D. Otto de Windisgratz, 1293.
V	X. članku teh zgodovinskih črtic („Kres" 1881, str. 468.) sem že omenil, da so se nekteri plemiči slovenje-graške provincije bili proti patrijarhu Baimundu della Torre spuntali. Med njimi sta bila tudi „miles OttodeWindischgretz",2 in „Nicolausneposquondam Bernardi de Windischgretz".
V	starih diplomih nahajamo več vrst „milites", in sicer: milites primi, secundi ordinis, milites de natura seu genere, milites gregarii itd. „Milites primi ordinis" so bili slobodnjaki dynasti,
1	„D. Patriarcha Gregorius investivit D. R o p r e 11 u m de Gretz de decem marcharum redditibus annuatim in mansus predii de Gretz ad rectum et legale feudum, et hoe pro satisfactione ejusdem debiti, in quo dictus D. Patriarcha sibi te-nebatur" (Thesaur. Ecc. Aquil. Štev. 468. str. 211.).
2	Drug „Otto de Gre e e" je živel okoli leta 1239. pod patrijarhom Bertholdom. Utegnol je biti brat „Henrika de Grece", ki je bil ob istej dobi patrijarhov Vice-dominus. Bil je priča pri pogodbi: Henrika de Traberch s št. pavlovskim opatom Leonardom (Codex trad. s. Paul. ad ann. 1239.).
ki so imeli svoje fevdnike, ktere so v boj peljali. Ti so imeli pravico, svojo lastno zastavo nositi in imeti. Ker se Nikolajev stric: „Bernhard de Grece" v codex. tradit. št. pavlovskega samostana (ad ann. 1197 resp. 1218) prosto imenuje „m i 1 e s" višjega škofa koločkega Bertholda iz rodbine Andechsov, poznejšega patrijarha oglejskega, ki je po svojem bratu podedoval slovenje-graško provineijo, sta „Otto in Nicolaus de Wiudischgretz" bila „milites de na tur a seu genere". Muchar tolmači take „m i lite s" s sledečimi besedami: Sie hatten r i 11 e r b u r t i g e n A del, stammten vom adelich-ritterlichen Geblute ab.1
Kakov je bil uzrok, da so ti plemiči patrijarhu Raimundu pokorščino odrekli in njegov grad napadli, ne morem prav dognati. V onem času (1290—1293) ko se je to godilo, ni živel patrijarh Raimund z vojvodom koroškim Mainhardom, ki je tudi Kranjsko in slovensko krajino v zalog (Pfand) imel, v prijaznih razmerah. Mainhard si je posvojil več posestev oglejske crkve, kterih pa na zahtevanje patrijarhovo ni hotel nazaj dati. Razven tega je bil patrijarh zapleten v boje z domačimi vasalli. Pri takem neugodnem položaji je utegnol Mainhard patrijarhove vasalle v slovenje-graškej provinciji našuntati, naj se proti patrijarhu vzdignejo in tako njegovo moč oslabljajo.
Tudi druga okoliščina je bila lahko uzrok temu puntu. Ulrik grof heunburški se je leta 1293. vdal Albertu vojvodi avstrijanskemu. Ulrik je imel v Grebenji, svojem močno utrjenem gradu, mnogo vojakov in te je moral razpustiti, ker ni mogel vseh preživiti. Ti vojaki so bili na plenjenje navajeni, bila sta jim v spominu rop in dobitek, ki njim je po premaganji mesta: „Sv. Vid" v roke padel meseca julija 1. 1292.; zato so se utegnoli ti razpuščeni vojščaki z nekterimi nezadovoljnimi patrijarhovimi vasalli sporazumeti ter pod njihovim vodstvom grad napasti in opleuiti. Kakor je že bilo povedano, kaznil je patrijarh Raimund te plemiče ostro in jih izobčil, vasallu: „Otto de Windischgretz" pa še je v posebnem pismu naložil, naj se pod zavezo storjene prisege in pod kaznijo izgubitka vseh svojih imenj odpove vsakej pravici na grad in trg slovenje-graški in na vse dohodke iz tega gradu in trga, kakor tudi na vse pravice patrijarhove v tem okrožji. Otto je obljubil v roke patrijarhove vse to storiti. Patrijarhovo pismo se glasi od besede do besede:2
Auno MCCXCI1I die nono intrante Julio in castro Utini, in nova
1	Taki členi staroplemenite koroške rodbine de Truchsen iuiajo v 13. stoletji praedikat: »Milite s de Truchsen (glej Dipl. Duc. Stjr. T. II. fol. 323.).
2	(Iz Bianchievih rokopisov hranjenih pri štajerskem zgodovinskem društvi}, štev. 38.)
sala Patriarchali. Presentibus magistro Peregrino Archidiacono Carniolie,
fratribus Johanne de Carpenedo et......(drugo ime se ne da več
brati, ker je listina na onem mestu skažeua) de Ordine Fratrum minorum, presbitero Monasterio Plebano plebis Albe Ecclesie, Magistro Johanne de Iiipico, infrascripti D. Patriarche Notario et aliis. Reverendus in C h ris to Pater et D. Kajmundns Patriarcha Aquilegiensis precepit I). Ottoni de Windisgratz sub debito prestiti Juramenti, et sub pena et in pena omnium suorum bonorum, quod ipse de cetero se non intromittat de Oastro et Burgo de Windisgraz, nec de aliquibus fructibus, sen redditibus, nec de aliquibus Offieiis sen Juribus D. Patriarche. Qui I). O 11 o statim ibidem hoc facere promisit et cessit in manibus ipsius p. Patriarche omnibus supradictis.	Albertiis, not.arius.
Poročila o poljskej književnosti.
i.
Odkar je poljski jezik postal učni jezik v ljudskih in srednjih šolah sploh, kakor tudi na dveh vseučiliščih v Galiciji, odslej se povzdiguje in množi tudi šolsko slovstvo na podlagi domačega jezika , ter nam vedno več boljših in potrebnih priročnih del od strokovnjakov doprinaša. In tako so pred nedavnim izšli med drugimi:
Przyklady do tlumaczenia z jezyka lacinskiego na polski i z polskiego na lacinski. Del I. Za prvi razred. Izdaja 2. ¥ Lvovu 1880. 8°. Cena 80 nov.
Przyklady do tlumaczenia z jezyka lacinskiego na polski i z polskiego na lacinski. Za II. gymn. razred. Lvov 1880. 8°. Cena 1 gold.
Spisovatelj teh latinskih vaj za I. in II. razred gymnasijalni je dr. Zygmunt Samolevviez, vodja gymnasije Pran. Jožefove v Lvovu in šolski svetovalec, ki ima sicer pri jako brojnem številu učencev svojega gymnasija veliko uradniških opravkov, a kljubu temu je vedno delaven tudi na polji šolskega slovstva, in si prizadeva od leta do leta nekaj za šolsko mladino porabljivega na dan spraviti. Najnovejši sad njegovega paedagogično-učiteljskega truda je tudi latinska slovnica, izšla pod naslovom: Gramatyka jezyka lacinskiego. W Lwowu 1881. 8°. Nakladem towarzystwa pedagogieznego. Cena 2 gold. Ta slovnica obsega neštetih 5 str., potem ¥11, in 410 ter XXIII. Najboljše spričevalo o njenej vrednosti in porabljivosti je to, da se je od leta 1879., v kterem je bila drugič natisnena, letos že tretji nje natis moral dovršiti. In res je knjiga jako spretno razvrščena ter umevno in jasno pisana, in opirajoč se na najnovejše preiskave ter dognane resnice, uporabljene osobito v obširnej, tri precejšnje zvezke obsegajočej latinskej slovnici dr. Eafaela K uh n er j a (tiskanej v Hannoverji 1877/79), podaje vse, kar za gymnasijsko rabo popolnoma zadostuje. Po mojem mnenji je to najpripravnejša slovnica latinskega jezika za gymnasijo. Ona ima mnogo pred-nostij ne samo pred drugimi poljski pisanimi, temveč tudi pred velikim številom latinskih slovnic, ki so spisane v nemškem jeziku.
Iz te stroke naj sledijo še: „Cwiczenia lacinskie" za ¥. in ¥1. razred gymn. Zložil Trzaskowski Bronislavv. Wydanie 2 gie. 8". Tarnovv 1879. Cena 1 gold. — Prochnicki Franciszek professor na gymnasiji Pran. Jožefovej v Lvovu je spisal in sestavil: Cvviczenia lacinskie na klase ¥11. i ¥111. Lwow 1881, 8°. Naklad
towarzystwa pedagogicznego. str. VII in 232. 8°. Cena 1 gold. 20 nov. Pripravne so te vaje za sedmi in osmi razred, in med 170 razdelki je dosti razne stvari na izbiro. Potrebna pojasnjenja ter besede sledijo spodej pod vsako številko, a med temi je marsikaj preveč kot premalo. Zavoljo tega se nam zdi popolnoma odveč slovarček, ki je pridejan knjižici, zakaj ta-le bolj učencu škoduje nego le hasni. V sedmem in v osmem razredu namreč mora dijak že takšno zalogo besed in toliko bogastvo izrazov imeti ter biti v istej meri v porabljenji latinščine izurjen, da mu ni potreba v slovarček po vsako besedo segati.
M. Tullii Ciceronis Laelius sive de amicitia dialogus, objasnil Stanislaw Sobieski. W Rzeszowie 1880. 8°. str. VI in 77. Bivši vodja gymnasije v Rzeszovu je znan kot izvrsten filolog že po svojem izdanji kommentarov Caesarjevih o galliškej vojski, latinske slovnice kakor tudi latinskih vaj za II. in III. razred gymnas., kteri spisi, malo let poprej tiskani, bili so s pohvalo sprejeti in služijo zdaj mnogim s precejšnjim uspehom. Zatorej je mnogim učiteljem, a še bolj učencem dobro došlo mikavno in jako podučljivo delce Ciceronovo „o prijateljstvu", s poljskimi pojasnili in razlaganjem priobčeno. Cena mu je 80 nov. — Navedene šoljske knjige sem zaradi tega tukaj naznanil, ker sem prepričan, da bi lahko služile slovenskim učiteljem po srednjih šolah v dober zgled, ako bi začeli spisovati enake učne knjige za slovenske gymnasije, ktere bodete Slovenci vendar le enkrat dobili?!
Pisma Ignacego Chodzki. Chodzko Ignacij roj. 1. 1795. na Litvi, dovršil je gymnasijo v Borunah, kjer so učili redovniki sv. Bazilija, a univerzo v Vilnu, ktero je kot magister philosophiae zapustil leta 1814. ter se je vrnol na dom svojih roditeljev. Ali kmalu ga je zadela velika nesreča, smrt očeta in matere. V svojem strici Janezu Chodzku imel je pa vendar velikega dobrotnika in varuha, kteri ga je uvedel v društveno ter literarno življenje. Potoval je Ignacij veliko, da bi spoznaval ljudi raznih stanov, a kolikokrat se je povrnol domu, našel je tukaj navadno Mihajela Lawrynowiza, starega prijatelja svojega deda ter očeta. Ta mož je prebival dolgo časa na dvoru litvanskih knezov Radzivillov ter drugih magnatov; mnogo je videl, mnogo doživel in zatorej tudi znal veliko pripovedovati ob dolgih zimskih večerih ali pa na daljnih sprehodih po letu o prigodbah svojega življenja, ter vedel lepo praviti o poprejšnjem gibanji na viteških gradovih, o šegah, navadah ter zabavah v palačah velmožev. Vse to je močno ganolo Ignacija ter je delalo neizbrisljiv utis na njegov um in njegovo srce. Kedar ga je njegov stric poslal v Varšavo, imel je Ignacij priliko poznavati tamkej tedajšnjega ministra uka, Stanislava Potockega, tudi Osinskega, Boguslavskega in skoro vse odlične može. Vrnovši se v Vilno seznanil se je pobliže z Odyncem, Julijanom Korsakom, Tomašem Zanom in drugimi v zgodovini poljskega slovstva slovečimi moži, kterih vrsto pomnožiti je imel kmalu tudi sam srečo.
Chodzko Ignacij se prišteva k prvim ter jako priljubljenim leposlovnim pisateljem, ki nam z izvenrednim talentom jako mikavno in ljubo popisuje pretekle čase, sympathično slika spomine minolih let ter z živimi barvami predočuje ugasle podobe. Spisi tega pisatelja, ki je umrl 1861. 1., izšli so na novo tiskani v treh zvezkih v Vilnu 1. 1880/81 v 8°. I. zvezek s sliko pisateljevo, str. 469, in II. zvezek str. 478. sodržujeta „Obrazy Litewskie", slike iz Litvanskega, to je prelepe povesti in različne episode iz društveno-domačega življenja na Litvi. III. zvezek str. 536 zapopa,da „Podania Litevrskie", to je pripovedi in ustna izročila na Litvanskem. Cena jim je 7 gold. 50 nov., a dobivajo se v vsakej knjigarni na Poljskem, na pr. Gebethner in Spolka v Krakovu, Seyfarth in Czajkowski v Lvovu, in pri drugih, kterih je tu jako veliko.
V zalogi knjigot.ržcev Gubrynowicza in Szmidta v Lvovu je izšla znana aesthetika jiemškega pisatelja in strokovnjaka v tem delu ljudske vede dr. Karola Lemkega v
poljskem prevodu, kterega je dovršil Bronislav Zawadzki. Prekrasno to izdanje, po vrsti drugo pomnoženo, obsega dva zvezka v 8° z 62 podobami najimenitnejših izdelkov umetnosti, a veljavo njegovo še to veliko poveča, da nahajamo v njem priobčenih nekoliko reprodukcij slavnih izdelkov iz domačega, poljskega umotvorstva takšnih ume-telnikov, kot so Witt Stwosz, (slavni poljski rezbar XV. stoletja, čegar rezbarije z veliko umetniško vrednostjo kinčajo prelepo stolno crkev na Vavelji v Krakovu, tudi slavno crkev device Marije in druga svetišča v tem mestu), Janez Matejko, J. Krudowski, J. Bran d t, H. Siemiradzki, Si m m le r, M. Gottlieb. Mora se videti ter z lastnimi očmi gledati na pr. 50. slika na str. 385., ktera predstavlja vrnitev z Golgate, da se zamore oceniti mojsterstvo dela in razumeti občutki, s kakšnimi nas tja do globočine srca prešinja ona nema, a vendar neizrečeno veliko govoreča bolečina, ki jo vidimo upodobljeno pred seboj. Ravno tako nas s seboj vleče in daleč tja na ukrainske stepe ponese podoba 62 na str. 405., na kterej nam je Brandt naslikal „Powitanie stepu", t. j. pozdrav stepe od vračajočih se kozakov. To delo se je jako občinstvu prikupilo in bilo je že v prvem izdanji pred nedavnimi leti . zelo častno presojeno. Cena mu je 6 gold. 40 nov., a lično v angleško platno vezano velja 7 gold. 60 nov..
Imel bi še mnogo, mnogo najnovejših poljskih in tudi nektetih rusinskih publikacij omeniti, ali za danes dovolj. — Želim Vam torej, kakor tudi vsem svojim prijateljem in znancem po daljnej slovenskej zemlji živečim na tem prostoru srečno veselo „Novo leto" iz celega srca, zagotavljaje Vam, da mi mili občutki ter spomini na lepo slovensko pokrajino nikdar v prsih ne ugasnejo. Bog živi slovensko zemljo, Bog živi nje sinove in vse, ki njen blagor ter napredek pospešujejo! —
V Lvovu 15. grudna 1881.	r/oi. Ogorek.
Drobnosti.
Vasilij Vasiljevie Vereščagin. Življenje Vasilija Vasiljeviča Vereščagina je bilo zelo nemirno, in le malo kdaj je velik umetnik toliko prepotoval in v kratkih odmorih to, kar je videl, tako pridno uporabil kakor Vereščagin. Po svojej zvunanjosti je Vereščaginovo življenje enako življenju velikih mojstrov 15. stoletja, ki so bili, kakor on, ob enem umetniki in vojaki, ki so, kakor on, na bojišči uresničevali pravilo, da mora pravi umetnik tudi dovršen značaj biti. Toda zadržaj teh raznih življenj je po osebnosti in času povsem različen. Vereščagin ni iz posebne ljubavi do poboja ali zavoljo osebnega prida poiskal tistih krajev, ki so pili njegovih bratov kri. Čista navdušenost za umetnost in ljubezen do svoje domovine vodili ste njegove korake in njegov čopič.
V	Novgorodu se je porodil sedaj blizu štiridesetletni umetnik. Eden izmed njegovih bratov, mlad slikar, padel je v rusko-turskem boji, drugi, ruski major spremlja umetnika po njegovih razstavah.
V	pomorskej šoli v Petrogradu pridobil si je sedemnajstleten mladeneč častniško mesto. V kratkem je to popustil ter hotel postati — umetnik. V Petrogradu in Tiflisu je živel potem dalje časa ob podučevanji, dokler mu ni dal oče, spoznavši njegovo nadarjenost, sredstva za potovanje v Berolin, Pariz in Pyrineje 1. 1861. Na tej poti poskusil je prvikrat z barvami malati. Že 1. 1864. najdemo mladega umetnika v Kavkazu in za tem zopet v Parizu, kjer je pod vodstvom gospoda Geromeja v „Ecole des beaux arts" vstopil. Še le takrat se je odločil postati slikar ter je malal po študijah, kterih si je na svojem potovanji nabral. Kar mu ni zadostovalo, in bil je
zelo strog, uničil je takoj. Z nazori svojih učiteljev se nikakor ni mogel sprijazniti. Učitelji so namreč smatrali kopiranje starih mojstrov za neobhodno potrebo, Vereščagin pa še danes trdi, da je slikarju sicer treba izučevati galerije, da pa sme le po naravi risati.
Ko je general Kaufman 1. 1867. v Kavkaz marširal, spremljal ga je tja Vereščagin. V Samarkandu so njegov oddelek vstaši obkolili, in imel je priliko kazati svoj veliki pogum. Zavoljo mrzlice šel je drugo zimo v Pariz, pa že 1. 1869. se je v Azijo vrnol. Obiskal je Sibirijo ter tamošnje razmere spoznaval.
Od 1. 1870—73. bil je v atelierji Horschelt-ovem v Mouakovem. Mnogo majhnih in velikih slik je v tem času dovršil. Leta 1874. bil je v Indiji, kjer je sicer imel priliko potovati s princem Wales-skim, česar pa večinoma ni storil. Potoval je rajši sam ter se popolnoma vdal izučevanju dežele in naroda. Iz Indije vrnol se je v Pariz. Tam si je dal sezidati krasen atelier (Maison lafitte) ter risal najprej velikanski sliki: „Molitev v mošeji v Delhiji" in »Potovanje princa Wales-skega". Na ■ drugej podobi so štirje sloni -v naravnej velikosti.
Ko se je rusko-turski boj vnel, hitel je na željo velikega kneza Nikole v Kišenev, kjer se je kozakom starejšega Skobeleva pridružil. Pri poskusu, turško ladijo s torpedom v zrak zagnati, zadela ga je krogla v bedro ter je moral mesec v Bukareštu ležati. Ko je okreval, hitel je k Plevni, da se udeleži obleganja trdnjave. Moral pa je zopet v bolnišnico. Ozdravel je prekoračil s četo generala Gurka Balkan ter se je kot tajnik generala Strukova v Drinopolji udeležil obravnavanj zavoljo miru. —
London (1873), Petrograd, Pariz in 1. 1881. tudi Dunaj videli so plode tako burnega umetniškega življenja, ter so z redkim soglasjem o posebnostih genijalnega Rusa sodili.
O Vereščaginovih na Dunaji preteklo leto razstavljenih podobah naj sledeče omenim.
V »umetniškem domu" na Dunaji t. j. hiši, ki je namenjena razstavi znamenitih sovremenskih umotvorov, videli smo v zadnjem času slike, ki so nas živo spominjale na strašne dogodke, ki so po dolgej borbi vendar le balkanskim Slovanom pridobili „svobodu zlatuu". V oktobru je bila razstavljena kolosalna podoba „berolinskega kon-gressa", ktero je za berolinsko akademijo slikal vodja tamošnje akademije F. Werner. Ona nam predstavlja trenotek, v kterem Karathodory Pascha za Turčijo podpisuje skleneno pogodbo, a drugi diplomatje se v majhne kroge vrste: Bismarck in Andrassj — Gorčakov in Beaconsfield itd. Žal, da nismo mogli dolgo ta dogodek, ki nam je samo več ali manj veseli konec vsega truda predstavljal, v spominu ohraniti. Na istem mestu razstavljale so se za tem slike Vereščaginove. Med njimi so vse obiskovalce mikale posebno tiste, kterim so predmet dogodki v zadnjem rusko-turskem boji. Ko sem gledal toliko grozno razmesarjenih vojaških trupel, kako so krokarji po umirajočih posedavali, iz luž kri pili: bilo mi je tesno pri srci, ker sem videl, kaj je bilo treba pretrpeti, da bode Slovan svoboden. Tantae mollis erat Romanam condere gentem . . .! — Kaj porečeš, ko vidiš neizmerno polje polno mrličev, spredaj mašnika, ki jih blagoslavlja, ter čitaš v katalogu: „Dva dni po predaji trdnjave Teliš znosili so Rusi oskrunjenih mrličev blizu 1300 — skupaj. Mašnik je molil zadnjo molitev, potem so jih vse v skupen grob položili . . . ."
Wernerjeva slika nam podaje nasledek celega boja, Vereščaginove — nasledke posameznih bitek. On ne riše trenotka, v kojem se ravno bitka, vrši — le 2 ali 3 take podobe nahajamo — ampak to, kar je nasledek: ranjenike, lacarete, grobove, zmrznena trupla, „skoro cela 24. divisija je zmrznola" pripoveduje katalog.
Realisem, s kterim je vse slikano, popolno preziranje do sedaj veljavnih aesthe-tičnih pravil, da more le lepo in vzviševajoče umetnostim predmet biti, pouzročilo je,
da je bila gneča pri teh podobah od dne do dne veča; vsakdo je hotel videti nečloveške Baši-Bozuke, krvave ranjenike, grozno pyramido iz človeških črepinj; saj ne manjka ljudij, ki z radostjo čitajo, kako so se v srednjem veku hudodelci drli, živi se pekli itd. Ko je grof M. Zichy razstavil lani svojo sliko, ki je illustrovala Goethejevo pesen Der Todtentanz", vrelo je tudi vse jo gledat, mislim pa, da je imel tisti kritik prav, ki je trdil, da bi umetnik to, kar hoče, le s tem dosegel, da bi položil v tisto sobano Se kako mrhovino zavoljo potrebnega »parfuma". Marsiktera Vereščaginovih podob je v istem genru. Ali pa je to res primerna snov za umotvor ? O tem se se pravda dolgo ne dožene!
Vereščagin pa ni samo slik iz tega boja razstavil, ampak večinoma takih, kojim je snovi nabral na svojem potovanji po srednjej Aziji 1. 1867, in po Indiji 1. 1873. V teh slikah kaže popolnoma nove, deloma do sedaj umetniški še neobdelane dežele tako živo, da nas podoba sama prepriča, da je po naravi slikana. „Kirgiški lovec s sokolom", »Derviši", »Politiki v srednjej Aziji", »Proslava zmage", to so res prekrasno izdelane slike. Posebno se sprijaznimo z umetnikom, ko vidimo, da je v sliki »Nepričakovani napad" kazal, kako se peščica ruskih vojakov brani proti krdelu Kirgizov, ki so jih iznenadoma»napadli. Gotovo! tudi ti Rusi bodo obležali, kakor njih tovariši na Balkanu, ali tam vidimo passivno smrt, tukaj čvrste postave, ki hočejo, dokler je le mogoče, braniti svoje življenje. Med najznamenitejše slike iz Azije prišteval bi sliko, ki predstavlja velikega Mogula v svojej mošeji (Delhi v Indiji). Perspektiva je izvrstna, in res mora biti prav umetnik, kdor brez velike sence, edino z belo in sivkasto barvo to doseže. —
Na Dunaji je obiskalo razstavo v 26 dneh 94.892 oseb, ki so vstopnino plačale, sredi novembra so pa slike zapustile Dunaj.
Temu genialnemu ruskemu umetniku na čast so napravili dunajski slovanski visokošolci komers. Iz Pariza je umetnik brzojavil, da sicer ne more priti, a dostavil je: »Zmirom se bom po meri naših sil trudil za razvitek človeštva", kar nam jasno kaže, kteri smoter ima Vereščagin pri svojih slikah.	Janko Babnik.
f Avgust Šenoa. Dne 13. dee. 1881. preminol je v veliko žalost vseh Slovanov slavni hrvatski pisatelj, gradski senator in urednik lista »Vienca". A. Šenoa, rojen 1. 1838. dne 14. nov. v Zagrebu, izvršil je normalne in gymnasijske šole v svojem rojstnem mestu in se učil pravoslovja na vseučilišči v Pragi in na Dunaji. V zadnjem mestu je začel svoje pisateljevanje, tam je uredoval lista „Glasonošo" in »Slav. Blatter" in spisaval za-nje raznih proizvodov. V Zagreb vrnovši s& postal je uradnik, in 1. 1873. bil je že magistratni sovetnik. V svojih prostih urah pa se je posvetil pesništvu in slovstvenemu delovanju sploh. Med njegovimi pesniškimi proizvodi se odlikujejo »Vilin prstan", »Opat i žetelica", »Gvozdeni div" itd. Še večjo slavo pa je dosegel Šenoa kot romano- in novelopisec. Tukaj se naj le omeni »Z lat aro v o zlato" 1. 1872. v »Viencu" in »Seljačka bunau. Ti in vsi drugi njegovi proizvodi, in teh je mnogo, nam kažejo izborni talent pokojnega pisatelja. L. 1873. je prevzel Šenoa uredništvo leposlovnega lista »Vienca", ter ga do svoje smrti uredoval in pisal za-nj. Povrh je bil Šenoa delaven ud »Hrvatske matice" in se poganjal za povzdigo nar. hrvatskega gledišča in narodne prosvete sploh. Večna mu slava!
Jurčiču v spomin. Založil in natisnil A. Keiss na Dunaji. Tako se glasi pesen, ki jo je zložil naš znani pesnik B. M. (J. Stritar) za Jurčičevo slavnost, ktero je napravilo slovensko dijaško društvo »Slovenija" dne 6. dec. na Dunaji. — Za isto slavnost je tudi zložil g. Anton Turkuš »Slavospev Jurčiču", kterega je g. Stanko Pirnat za to svečanost uglasbil.
Eno leto med Indijanci. Povest. Poslovenil F. H. V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1882. 8°. 80 str.
Pod turškim jarmom. Povest iz vojske Grkov zoper Turke. Poslovenil F. H. V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1882. 8°. 82 str. — Vešč rodoljub nima veselja z izdanji, ki na lici kažejo, da so prestave, izvirnikovega pisatelja pa ne imenujejo. Vsakdo namreč lahko sluti, da se mu ponuja v domačej besedi blago dvomljive vrednosti, kajti imena slovečega pisca inojezičnega noben prestavljavec rad ne zamolči!
Mir. Tako se imenuje nov slovenski list, ki ga bode letos začenši uredoval in izdajal vrli in delavni naš g. prof. Andrej Einšpieler v Celovci po dvakrat t. j.
10.	in 25. dne v meseci. List je namenjen v prvej vrsti koroškim Slovencem in velja za celo^leto samo 1 gold. Evo onim priložnosti, ki nočejo samo z besedo, temveč tudi dejanstveno podpirati koroške Slovence!
,,Arehiv fiir Heimatkunde (sic) von Franz Schumi." To je naslov novemu časopisu, ki je začel izhajati — kje, zvemo samo posrednje po tem, da je naročevati treba v Ljubljani. Važno pa bi vendar bilo, • ko bi se že iz nadpisa dalo posneti, kaj si misli izdajatelj pod pojmom „Heimatkunde", ker govori v uvodu le o Kranjskej, vsebina prve pole pa se ozira na celo „Slovenijo". Glede uvoda naj se tudi omeni, da se nam zelo čuden zdi „ton", v kterem je pisan. „Praehistorischer Verein" itd. vendar niso za znanstveno delo primerni izrazi. G. izdajatelj mnogo obljubuje, njegov list bode neki prinašal: „Urkunden nach meiner eingehefiden Forschung registrirt, die fiir die wissenschaftliche Welt von hohem Interesse sind. In den nachsten Bogen werden nach und nach Urkunden und Erlauterungen erbracht (!), welche die Beweise liefern sollen, dasz die Geschichte Krains mit allerlei Unwissenheiten (!!) und Unwahr-heiten ausgesehmiickt ist." Z ozirom na prvo polo bi vendar rekel: „die Botschaft hor' ich vvohl, jedoch mir fehlt der Glaube". Skoro na nobeno, za izdajo listin mero-dajno pravilo ni g. Schumi ozira jemal. V prvej poli podaje sedem listin (pele-mele, zdaj Kremsmunster, potem Kranjska, za tem Wind. marka, Istra in zopet Kranjska) in eno pismo Trubarjevo. Listine bile so že vse tiskane in le ena (štev. 2.) je s primerjanjem rokopisa poboljšana, a druge so ostale vse poprek polne pogreškov. — Začnimo s prvo, ki je ustanovno pismo za samostan Kremsmunster iz 1. 777. Ta listina je do sedaj kakih osemkrat tiskana. Ohranila se nam je le v dveh rokopisih, namreč v Cod. trad. Pataviensis in v Cod. Fridericianus saec. XIII. et XIV. (fol. 51). V Mon. Boica (28,
11.	196—200) so 1. 1829. porabili 1 e prvi rokopis, in to izdajo je g. Schumi ponatisnol, brez ozira na dve novejši kritični izdaji, namreč v „Urkdb. des Benedict. Kremsmunster, von P. F. Hagn" (Wien, 1852) in v „Urkdb. des Landes ob derEnns" (Wien, 1856) II., 2—4. Pa tudi natis v M. B. ni verno posnet; nahaja se v njem več pomot, izmed kterih naj omenjam na pr. le, da se je dolgi „s" (f) zamenjal s „f", mesto reke Ipfa čitamo torej zmirom Ipsa, kar uspešno tolmačenje zelo ovira. Ker ni g. izdajatelj drugega rokopisa poznal, manjka mu tudi konec, ki ga Cod. Frid. dodaja: „Anno domini 777 indictione prima fundatum est monasterium nostrum, scilicet Chremsmonstrense, ab illustri duce ac rege magnifico Tassilone, qui tenuit principatum Wawarie, Karinthie, Austrie et Styrie, . . . ." — Druga listina za to izdajo bila je, kakor razvidimo iz natanke opazke, 22. oktobra 1. 1881. vnovič kopirana; dodano je, da se v natisu te listine od 1. 1854. nahaja 10 tiskarskih pogreškov, -a ko bi štel pomote, ki so v prvej listini (o Krems.) z ozirom na najnovejše izdaje, bi se to število nekekrati povekšalo. — Nikakor ne namerjavam, naštevati vseh pogreškov v sledečih listinah; brez njih niso. V 6. manjka ime grajščaka „Gerlochus" itd. Tudi citati niso popolnoma brez hib. Pri 4. listini se hoče dodati, kar o njenej obliki Bianchi v thes. eccl. Aquil. pg. 340, Nr. 1163 pove, a to je spodletelo, kajti Bianchi (reete Snsannis, ki je to delo v 14. stoletji spisal, B. ga je le 1. 1847. izdal) piše tam: „Item Privilegium de Carniola et Istria per Henricum regem concessum in MLXXVII. cum Buli i s aurea et cerea", a g. Schumi piše: B. sagt: „cum buli a aurea". — Na zadnjih 5 straneh nahajamo
za Trubarjeve privatne razmere zelo zanimivo pismo, ktero je g. Sohumi v knjižnici ljubljanskega semenišča zasledil ter prvikrat objavil. Za to mu moramo res hvaležni biti. Dodan je prvej poli tudi authentični grb „der Windischen Mark", ki se bode v 3. ali 4. poli tolmačil, in takrat torej o njem kaj spregovorimo. Zakaj pa sploh nismo s sodbo čakali, da več izide? — Zdi se nam namreč, da redka radodarnost, s ktero g. Schumi poznavanje naše zgodovine podpira — pri tako okusnej zvunanjej obliki gotovo na dobiček še misliti ni — zares zasluži, da se spravi, predno se z neuspešnim delovanjem oguli, na njej pristoječo pot. Izdajanje listin po načinu prve pole ne bode nikomur koristilo. Učenjakom ne, drugi ljudje pa si obično ne kratijo časa s čitanjem listin, osobito ne, ako niso okusno urejene. Gotovo bi bilo največje važnosti, da se zbero vse naše zgodovine tikajoče se listine. Vendar to bi morala biti kritično urejena izdaja, ki bi potem gotovo našla mesto v zbirki „Monumenta spectantia histo-riam Slavorum meridionalium", ktero izdaja jugoslov. akademija v Zagrebu. List, kojega je g. Schumi blagodušno za našo zgodovino stvaril, pa naj bi donašal krajše spise ter objavljal le tiste za našo zgodovino pomenljive listine, ki še niso bile prej tiskane in ktere so po rokopisih natanko prepisane. Časopis izhaja „zwangslos". Na-ročuje se pri izdajatelji v Ljubljani (Kongresni trg 13), in sicer se naj pošilja znesek za 6 pol skupaj (1 fl. 80). Na naročila „o h n e Geld" se pa g. izdajatelj ne more ozirati. —	Janko Bobnih.
Gospodarski poučnik. V Šibeniku je začel izdajati g. P L. B ianchini list za kmetijstvo z illustracijami. Cena 3 gld. Dvakrat na mesec. — Hrvaščine zmožnim kmetovalcem list gorko priporočamo. —
„Epistola encyclica ss. domini Leonis pp. XIII. Grande munus." Editio slavica polyglotta V Pragi v Ciril-Methodijevej knjigarni za 1 gold. Ta knjižica obsega znano okrožnico sv. očeta Leona XIII. o apostolih slovanskih v izvirniku latinskem in v sedmih slovanskih jezikih. —
Cesta do Kima a dale do Neapole a Pompeje. Sepsal Bohumil H a k 1, farar v Horecich. Nakladem Dedictvim ss. Cyrilla in Methodeje na r. 1881. v Brnu pri K. Winikerji. Ta knjiga opisuje potovanje v Bim 1. 1877., mesta na poti tja, na pr. Ljubljano, italijanska mesta in Italijo. V tej knjigi je knezoškof olomuški Fr. Kožulek tudi popisal letošnje romanje Slovanov v Bim —
Novi zvuci, list za zabavu, pouku in književnost. Izdajatelj in odgovorni urednik Spiro P okraj a c, lastnik Jaša Tomič. S tem naslovom je začel 1. dec. nov list „moderne realistične šole" na Dunaji izhajati na enej poli velike 8° po dvakrat na mesec za 6 gold. na leto. —
Slovanske divadlo. G. S e h n a 1 v Jičinu izdaja zbirko slovanskih dram in iger v češkem prevodu. Te zbirke „ slovanskega divadla" izšlo je do sedaj sedem zvezkov v elegantnej obliki. I. Tajni zapisnik, hrvatski spisal Jurkovič, prevel Hudec. II. Š k o 1 n i i n s p e k t o r, veselohra, srpski spisal Trifkovič, prevel na češko Hudec. III. V y n o s n e misto, veselohra, ruski spisal Ostrovski, prevel Vavr. IV. Na je dnu kar tu, drama v 5 dejanjih, poljski spisal Henrik Sienkievič, prevel Celestin Prič. V. S o u s e d e, komedija v 4 dej., poljski spisal Mihael Balucki, prevel na češko Švab. VI Lovmladehokrale, igra v 1 dejanji, češki spisal Anton Koukla. VII. Smrt Ivana Groznega, tragedija, ruski spisal Tolstoj. — V tej zbirki izide tudi J u r č.i č e v Tugomer, kterega je g. Penižek prevel na češko Namen te zbirke je pofrancozjeni in ponemčeni repertoir poslovanjati ter Čehom podajati slovanske drame namesto slabih iz nemščine prevedenih iger. Dovoljujem si tedaj slovenske kroge opozoriti na to hvale vredno podvzetje bratov Čehov ter priporočati v podporo. Naj bi vendar tudi naši pisatelji začeli prevajati v slovenščino — rajši slovanske igre in drame, nego suhoparne nemške a la Kotzebue itd.!	Al. H.
Turgenjeva najnovejše delo. V ruskem znanstvenem journalu „ BicTHHicB EBpoiiM" izšla je ravnokar najnovejša novela Turgenjeva, slavnega ruskega pisatelja z napisom: „iiicilt TOp>KecTByiouiTeft ;ilo6bH (pesen zmagonosne ljubezni)". V tej noveli obravnava Turgenjev prvič nerusko snov Dejanje novele igra v Ferrari na Laškem. Prihodnjič nekoliko več o tem zanimivem spisu.	Al. H.
Beitriige zur Literatur der kroatischen Volkspoesie. Von S. Singer. Agram. Verlag von Leop. Hartman's Buohhandlung. 1882. 8° str. 111. Ta knjiga nam podaje kratek slovstveni pregled jugoslovanske narodne poesije. Pri najstarejših poročilih o jugoslov. narodnih pesnih v 14., 15. in 16. stol. začenši, predočuje nam spiso-vatelj delovanje Andreja Kačiča-Miošiča (1690—1760), Alberta Fortisa, Feriča, in poslednjič Vuka Štefan. Karadžiča. Od str. 65. do konea navaja razne prevode jugoslov. narodnih pesnij in označuje njih vrednost, potem ko je str. 51—59 navedel in ocenil novejše njih izdaje v izvirniku. Ta knjiga bode posebno onim dobro služila, ki se hočejo v kratkem podučiti o razvoji in razširjenji slovstva jugosl. nar. pesnij. Očito pa moramo zavrnoti ono strankarstvo v knjigi, ki skoro ves pesniški zaklad jugoslovanski le sebi pripisuje, in le o »hrvatskih" nar. pesnih govori. Tudi naše slovenske zbirke nar. pesnij so mu one, „welche die unter dem Namen „Slovenen" bekannten Berg-Kroaten aufzuweisen haben" (str. 58), in str. 80: „Anastasius Griin hat ein — reiches Interesse fiir die Volkspoesie der Kroaten in den Berglandern Oesterreichs an den Tag gelegt." S takim naivnim samoljubjem in preziranjem bratskih narodov (tukaj Srbov in nas Slovencev) ne doseže se ono zaupanje in vdanost, ki naj vlada med jugoslovanskimi narodi!	S. 'S
Sudslavisclie Revne. V Leop. Hartmanovej knjigarni v Zagrebu začenja 1.1882. v nemškem jeziku izhajati »jugoslovanska revue" štirikrat (15. jan., apr., jul. in okt.) na leto v 5 pol obsežnih zvezkih za 4 gold., in nam hoče slikati ne le literarno in znanstveno, temveč tudi duševno in javno življenje vseh jugoslovanskih narodov. Izdajatelj in urednik je dr. Ivan pl. Bojničič, adjunkt hrv. nar. museja.
Dopis h Belgrada, dne 6. decembra 1881. Novi časniki. Od prvega decembra po st. kal. začne izhajati tukaj »Beogradski dnevnik", pod uredništvom Kornela Jo v a novica, brata slavnoznanega srbskega pesnika dra. Jovana Jovanoviča-Zmaja, in od novega leta „Srpski venac", list za poesijo. Akoravno imamo dovolj časnikov — morebiti še preveč, nam bosta vendar obadva nova časnika vrlo ustrezala, kajti prvi izhaja vsak dan in je poglavito namenjen obrtu, trgovini in domačim potrebam, a drugi je za povzdigo poesije srbske, ktera je skoro popolnoma prenehala. Časniki, ktere imamo do sedaj, so večjidel politični ali šaljivi — izvzemši Rad, Otač-bina, Vaspitač, Prosvetni glasnik, Porota, Nar. zdravlje, Pobratimstvo, Srbadija in Eatnik, — ali naša politika je jalova, kajti vsaka stranka napada drugo na neizobražen način. Tako isto so naši šaljivi listovi — osebni napadaji in psovke, to je njihov extract. Človeku se že gnusi brati. Zato pa tudi večjidel životarijo. Neverjetno je, da Srbija — razven uradnih „srpskih novin" nima ne enega dnevnika. Temu je kriva — nesloga. Bliža se novo leto, Bog daj, da pride tudi za nas kaj boljšega, pred vsem pa bratska sloga. — Smrt dr. Bleiweisa obžalujejo vsi Srbi, kteri so ga više poznali. Za Vas Slovence je pač težko, ker se Vam vsi vodje tako hitro preseljujejo na oni svet. Dr. L. Tomana in dr. Bleiweisa Slovenci nikdar več imeli ne bodo, barem to je mnenje pri nas!	J. M. B.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.