Poštnina plačana v gotovini, * 1930 * ; Edini slovenski zavod brez tujega kapitala je VZAJEMNA ZAVAROVALNICA V LJUBLJANI, DUNAJSKA Kaj vem? Tiček je mlad. Noge ima spočite, pa ne morejo mirovati. Menda se uči hoje, ker pojde skoro k vojakom.« »Kod pa hodi?« »Kaj vem?... Bržkone, kakor drugi za — nosom.« V Marušinem srcu je vstala slutnja: »Tam je! — Gotovo je zopet pri njej.«-----------»Ti veš, kam hodi. — Povej mi! — Reci, da je v Samoti!« Jurij se je zarežal: »Hehehe... Ne hodim za njim. Ne vem, kam hodi... Ej, ko bi bil jaz tako mlad in tako zal... hehehe ... tudi jaz bi ne spal v dolgočasnem hlevu ... hehehe ... Fant ni neumen. Taka noči Mlada kri ne da miru, hehehe ...« > Gobec k je odvihrala Maruša v hišo. Prsa so se ji burno vzdigovala in oči bliskale: »Lepega sina imaš, stari! Sram me je, da sem tvoja žena .. .« »Kaj ti je zopet?« se je začudil mož. »Tvojega srčka ni!« »Kaj? — Kje je?« »Kaj vem? O, vem, vem! Dobro si je zapomnil kraj, katerega si mu pokazal ti! O, dobro ve, kje je Samota.« »Žena!... Strupena si ko gad... Vrag govori iz tebe. Zloba! Kako moreš dolžiti fanta, ko ne veš, kje je?... Ali si bila morda že v Samoti in si ga videla tam ? ...« »Kje pa bo neki drugod? Ali je morda tajil? Haha... In tako je tudi nocoj in morda sleherno noč! Huj, sramote in greha! In tak naj za nama gospodari na Višavi? Tak, ki se pajdaši z ljudmi, ki jih jaz videti ne morem! ... Nikdar! ... Nikdar!... Jaz bi se maščevala.« »Žena, ti blazniš.« »Čudno bi bilo, ako bi ne, kolikor gorja sem že užila pri tej hiši,« je sklenila roke in pokleknila k postelji. »Janez! Ljubi moj mož!... Ali me ljubiš?« »Kaj hočeš?... Morda sem kdaj pokazal, da te ne?« »Tvoja žena sem! Kar je moje, je tudi tvoje. Prosim te, kakor Boga v nebesih, usliši mojo prošnjo!« »Kaj hočeš?« »Janeza daj od hiše.« »Žena, ali si pri pameti?« »Od hiše ga daj, potem bom mirna in srečna. Tako pa ni mogoče. Neki sum, ki mi pravi, da Janez pripelje ono punico iz Samote, me preganja, me muči podnevi in ponoči. Janez, ljubi moj mož, usliši me!« »Kako si nespametna! Nič ga ne bom zagovarjal, samo dobro premisli tole: Drugega tako ne veš, kakor da je fant plesal z onim dekličem, pa to ti je samo Jera povedala, in Jerine besede — moj Bog — še nikogar nisem slišal, da govori Jera resnico. Mogoče je, da fant nima prav nič z njo, da je bil le slučaj, ki ga je pripeljal v njeno družbo.« »Kaj? Slučaj? Tak slučaj lahko pripelje njo tudi na Višavo. Proč ga daj!« * »Maruša, kdo te je vendar premotil, da sedaj sovražiš Janeza, katerega si imela prej tako rada, ko sina?« »Ne maram ga! Ni vreden postati dedič mojega premoženja.« »Tvojega?« »Mar ni? Kar je moje, je tvoje, a tvoje je tudi moje. Proti moji volji se z mojim premoženjem ne sme nič zgoditi.« »Lej, lej, kako si modra! Nisem vedel.« »A sedaj veš!« »Vem!« je vzrastel Debeloglav. »A vedi tudi ti, da na Višavi sem jaz gospodar. Janez je moj sin, bodi to tebi prav ali ne.« »Ali si ti moj mož?« »Molči! O tem si že mnogokrat dvomila. Da ne boš imela vzroka črtiti Janeza, mu prepovem, še kdaj pečati se z ljudmi iz Samote. Ti pa bodi pametna!« »Hahalia! Pametna? Slepa, gluha, mutasta naj bi bila! To bi bilo najbolje zate in za fanta. Kajne? Tvoja žena sem, zato povem: ako se ne zgodi tako, kakor Hočem jaz, bom naredila nekaj, da me boš pomnil ti in fant.« Po teh besedah je odhitela v drugi konec hiše jezna, ker ni dosegla tega, česar je želela. »Oh, oh!« je vzdihoval Debeloglav. »Ko bi bil prej to vedel! Nikdar! Pustil bi bil na Globokem njo in njen denar. Ni hudobna. Pa vendar je v njej hudič in tega ne morem pregnati. To me jezi. Da je ta trelesk zasledil fanta. Zakaj nisem šel sam ven! Moja butica!« * * * »Moja!... Moja boš do smrti,« je šepetal v Samoti Janez na uho svoji izvoljenki. 12. O kresu je prišel na Višavo Beligoj. Gospodarjev god je bil in pa košnja se je bila pričela na Višavi. Takrat je pa bilo ondi največ dela. Zato je prišel Beligoj po navadi o kresu in se ustavil nekaj dni, da je pomagal. Letos je bil prinesel dva jančka gospodarju za god. Kazal se je hvaležnega za dobrote, ki jih je izkazoval Debeloglav njegovemu sinu. Največja dobrota se je pa še obetala, zato je bilo treba obdržati Debeloglava in ženo pri dobri volji. Beligoj je vedel, da se včasih tudi z malimi rečmi lahko priveže koga. In Debeloglavovina je tako lepo, debelo jabolko, da bi bila škoda, velikanska škoda, ako bi komu drugemu padlo v naročje kakor njemu, to je, njegovemu sinu. Njegov rod mora priti na Višavo. Zato je Beligoj stregel na vso moč in večkrat prihajal na Višavo, dasi je bilo daleč in je imel obilo dela doma. Debeloglav je sicer s staro ljubeznijo spremljal povsod Janeza, a na obrazu je ležal neki oblak, za katerim so se skrivale črne skrbi in temne slutnje. »Kaj mu je?« je bil vznemirjen Beligoj. In kadar je pogledal Marušo in je videl, da nima ne lepega očesa, ne lepe besede za Janeza, ga je težilo še bolj. »Kaj je?« Zdelo se mu je, kakor da bi nekdo hotel izmakniti ono Debelo-glavovino, katero je držal v rokah njegov sin, in ga oropati do nagega. Uj, kako ga je to stresnilo! Tudi sin je bil molčeč. Mladeniška brezskrbnost je bila izginila z njegovega obraza in neka otožnost je čepela na njem. »Kaj je vendar?« — Beligoja je močno skrbelo. »Janez, kaj se je zgodilo?« Sin je pa pobesil oči in neki otožen smehljaj mu je zaigral okoli usten. »Nič!« »Ti! Ne taji! Jaz vidim!« »Oče, jaz ne vem,« se je umikal očetu, ki je bil še bolj prepričan, da nekaj ni prav. Zvečer, ko so povečerjali in so zažareli kresovi po gričih in vrhovih, ko so zagrmeli topiči po dolih in zadoneli zvonovi, je šel Janez z Jurijem in deklo ven,, da zažgo na starem kresišču pripravljeno grmado, da posvetijo sv. Janezu na čast tudi na Višavi. Ostal je Beligoj z gospodarjem in gospodinjo sam. »Kako pa kaj s fantom? Ali sta zadovoljna?« »Bo že! Dela rad.« To pa ni bilo všeč Beligoju, ker je bil navajen slišati o svojem sinu obilo hvale od obeh. Sedaj pa tako malo: »Bo že!« Debeloglav se je delal, kakor da bi se ne razgovarjal rad o tem. »Ali rad uboga?« povpraša Beligoj. »Uboga!« »Uboga in ne uboga. Tako reci, kakor je res,« se vtakne Maruša. »O, ti fant, ti! Kdo bi si bil mislil, da bi vaju ne ubogal,« je tarnal Beligoj. »Doma je vedno rad delal, nikdar ga ni bilo treba priganjati.« »0, saj dela rad,« ga je miril Debeloglav. »Dela že,« je pristavila Maruša, »toda nekaj drugega je. Janez ...« »Kaj je? — Kaj je vendar?« se je prestrašil Beligoj. »Z ženskami se peča.« Škodoželjen smehljaj, znamenje zlobne zadovoljnosti, ji je igral okoli ust. Debeloglav je bil zelo nejevoljen. O, da bi bil mogel potisniti ženi besede v grlo! »Ni tako hudo, Beligoj. Ne vemo nič slabega. Samo to smo slišali, da je pod Sloko goro z nekim dekličem plesal v gostilni.« To je bilo Maruši vendar preveč. »O, ni samo plesal, ne... Poslušaj, Beligoj, vse ti bom povedala po resnici. Nečem, da bi bila samo moja vest težka. Ti si njegov oče, tudi si odgovoren zanj, ne samo jaz, čeprav je sedaj pod mojo streho.« »Oh, povej, povej mi, povej vse, kar veš!« Maruša je vstala ter stoje mahala z rokam, krivila život in stresala glavo pa pripovedovala, kar je vedela o Janezu. Vedela ni mnogo, toda njena domišljija je ustvarila mnogo slik, ki naj bi pokazale očetu, da se je sin izpridil, da se je izgubil z ničvredno žensko. Beligoj je molče, s krvavečim srcem poslušal Marušo. Debeloglav si je podprl glavo in zdehal. Pripovedovanje ga ni prav nič zanimalo. Začel je jesti ostanke štrukljev. Beligoj je kmalu opazil, da slike niso tako črne, kakor jih riše Maruša, da Janez ni tolik vlačugar, kakor misli Maruša. Spoznal je, da Marušina volja na Višavi ni najzadnja, pa tudi, da se na Višavi lahko ne zgodi tisto, kar misli Beligoj, da se Janez lahko obriše pod nosom. »Zakaj ga pa nista prijela v strah?« je opomnil Beligoj. »To se pa ž njim pomenita! On je metla. Pa še več: on mu je dajal potuho,« je pobrala posodo in jo znesla v kuhinjo, da jo pomije. * Beligoj je zrl Debeloglava in čakal, saj je Maruša namignila, da on več ve. Debeloglav se je oddahnil, kakor da bi se bil iznebil težkega bremena. Natočil je iz buče tepkovca in pomaknil kozarec Beligoju: »Pij! Pa bodi dobre volje in ne verjemi vsega!« »Zakaj mi pa že nisi prej povedal?« je očital Beligoj. »Saj ni vredno besede! — In jaz ne verjamem, da bi bilo vse res. Vendar!... Moja žena je!... Fant ji mora biti pokoren. Naveličal sem se poslušati vedno eno in isto. Reci fantu in dopovej mu, naj bo pameten! Ona se je kar zavzela, neče ničesar slišati, da bi bilo vse fantovo, tako se ji je zameril. Včasih se ji človek kmalu zameri. Veš, svojeglava je. Nikjer pa ni pribito, da bi se moralo storiti po njeni glavi. Vendar... Fant je itak še mlad... Mudi se mu še ne. Ono v Samoti naj pusti za zmerom. Nu, če je pa ne more — pravijo, da se dandanes mladi ljudje tako zatelebajo, da ne morejo narazen — naj vsaj skriva. Ni treba, da bi vedela vsaka ženska, kje ima fant svoje dekle. Jaz mu je ne bom izbiral. Materi pa mora fant ustreči, spodobi se in pa mir bo imel in...« »Ti imaš zlato dušo,« je segel v besedo Beligoj. »Imaš prav. Mir mora biti pri hiši. O, fanta pa že primem ... Da je tako neroden!« Debeloglav se je nasmehijal: »O, neroden pa ni... Fant ima oči. Da bi ti videl! Toda prezgodaj se je zagledal.« Beligoj je že pred solncem sedel pred hišo in pasel oči po gozdu, po njivah in travnikih, ki so vsi last trhlih starcev brez otrok. Kar je bil zvedel zvečer, vznemirilo ga je istotako, da ni mogel brez skrbi zaspati. Načrti, o katerih je mislil, da so nerazrušni, so se mu zdeli v nevarnosti. »Ha! To mora biti naše! Moj sin mora biti tu gori gospodar. O, prokleti tepec! Zaradi ene ženske naj bi se pod nosom obrisal za vse to?« Janez se je očeta ogibal. »Boš malo odnašal,« je velel zadnji dan Beligoj sinu in mu pokazal culo, ki mu jo je bila navezala Maruša. Janez se ni mogel izgovoriti. Pomenljivo se pogledata moža pri ločitvi, a Maruši pravi Beligoj: »Potrpi in pozabi!... Ako teliček uhaja iz ograje, se mora privezati!« Molče sta spela s sinom v dolino. »Fant, fant!« izpregovoril je oče, ko sta se ustavila. »Nisem se nadejal, da zvem take reči. Malopridnež! Tako mlad, pa imaš že ljubico.« Janezu je šinila kri v lice. • »Tudi vi že veste?« »Zal! Zato me je sram. Veš, da ne slišim več o tem, kadar pridem. Pusti vlačugo in bodi pameten!« Janeza je obšel neki ponos. »Oče, ne mogel bi se vzdržati, kadar bi kdo slabo govoril o vas, a tudi o svojem dekletu ne pustim govoriti slabo.« »Haha! Glej, glej, kako govori! Hitro si dorastel. Fantovska norost! Le čakaj, da ti dopovem. 0 tem smo govorili zgoraj. Kakor veš, boš nekdaj ti gospodaril na Višavi, ako boš pameten. Višava je pa nekaj vredna. Zato bodi pameten. Zato pusti tisto ljubkovanje, ako ga je kaj. Izprevidel sem, da stric in teta ne marata ničesar slišati o tvojem dekletu, kar je čisto prav.« »A jaz je ne pustim.« Stari ga je osuplo pogledal. »Moraš! Lej,, upam, da se ti odpro oči. Razumel sem še več. Višave ne dobiš, ako ne pustiš dekliča. Sedaj veš!« »Oče, rajši pustim Višavo kakor dekliča!« Sinove besede so zvenele ravnodušno, a odločno. Staremu so hotele oči skočiti, in vsa kri mu je šinila v obraz, na katerem se je zbirala jeza. »Ali si pri pameti?« je bil zaripel in jezen Beligoj. »Budalost nesrečna! Vse ženske, kar jih poznam, niso vredne pipe tobaka: ti bi pa dal celo Višavo za eno ljubico?« »1’ako je, oče!« Ha! Tako! Višava mora biti tvoja, sedaj pa delaj, kakor veš in znaš! Tiste — tiste — tiste ljubice pa ne poglej več.« »Rajši ne pogledam Višave.« »Ubijem te!« je bil zmešan Beligoj. »Oče!« »Sin!« se je brž pomiril. »Pusti ono žensko! Zagrabi srečo, ki se ti ponuja! Malokomu na svetu se sreča vsiljuje tako, kakor se tebi: a ti jo pehaš od sebe. Drugi se pehamo‘za srečo, begamo utrujeni za njo, a ti bežiš svojeglavno pred njo, ko se ti ponuja. Sin! Sin! Pomisli, da so tvoji starši reveži, in bratje in sestre upajo, da bodo kdaj pri tebi dobili podporo in zavetje. Sin! Sin!« Iskrena prošnja je odmevala iz teh prisrčnih govorjenih besed. »Oče, ne morem, ne morem! Ljubim vas, ljubim brate in sestre, rad bi bil premožen in bogat in srečen na Višavi, pa ne brez Ma-rijanice. Ako bom kdaj srečen na zemlji, bom srečen le ž njo. Alco mi ne dajo Višave, ker ljubim Marijanico, naj jo imajo. Ne maram je, čeprav mi je všeč. — Hej, te njive in travniki in ta loza! To so denarci! Vendar, sreče za me tukaj ni brez Marijanice!« Stari si ni vedel pomagati. Kot kragulj za begajočimi kurami, je letal za rešilnimi mislimi. Sin ga je gledal strmeč in vpraševalno. »Imej jo!« je lovil sapo. »Jaz ti ne branim. Le imej jo, toda drži tudi Višavo! Le imej dekliča, toda skrivaj! Stara dva sta opešala. Vidi se, da ju že zalezuje smrt, ki ju bo prej ali slej pobrala, in potlej nu, v imenu božjem, potlej jo vzemi, ker jo hočeš, čeprav sem mislil, da boš dobil igraje bogato nevesto. Razumeš? Le imej Marijanico, morda je dobra ženska, jaz je ne poznam. Ako jo boš imel rad ti, je tudi tvoj oče ne bo črtil, toda Višava... Višava ti mora biti prva !« (Dalje prihodnjič.) Samo to je dosledno: Preobrnite prilike! Zidajte hiše! Sadite drevesa! Obnovite gospodarstvo! Preobrazite življenje! Da morejo ljudje zopet rasti. Da morejo družine zopet v sebi ostati. Da zopet cvete naravni zmisel zakonskega občestva. Kakor drevesa v pomladi! Dr. Sonnenschein. Mladi grobovi f Profesor Ivan Mazovec V petek, dne 13. junija je prof. Mazovec prišel po službeni dolžnosti na drž. realko v Ljubljani, da izpraša nekega privatista. Še pred izpitom pa mu je postalo tako slabo, da učenca ni mogel izprašati. Rešilni avto je bolnika prepeljal v bolnišnico, kjer so ugotovili, da je g. profesorja zadel mrtvoud po celi desni strani in da je njegovo stanje zelo resno. Naslednjega jutra ob pol petih je prof. Ivan Mazovec izdihnil svojo dušo. Pokojni profesor Mazovec se je rodil dne 27. avgusta 1888 na Perovem pri Kamniku kot sin kmečkih staršev. Po dovršeni srednji šoli v Kranju je odšel na vseučilišče na Dunaj, da se pripravi za svoj življenski poklic — profesuro. Leta 1912. je nastopil profesorsko službo. Služboval je na dvorazredni trgovski šoli, I. in II. drž. gimnaziji v Ljubljani, na gimnaziji v Mariboru in na realki v Ljubljani, kjer se je pri izvrševanju poklica zrušil zadet od možganske kapi. Pokojnik je bil mehak kot vosek, občutljiv za vsak duševni pre-tresljaj, dobra, blaga duša, ki je imel odprto srce in odprte roke za vsakogar, kdor je potreboval njegove pomoči. Ljubezen in prijateljstvo sta bili osnovna poteza njegovega značaja, sovraštva in maščevalnosti ni poznal. Te duševne vrline so blagemu pokojniku začrtale pot življenja. Ze na univerzi je pokazal, da ga srce žene kot delavca na njivo, katero more uspešno orati le oni, ki ima ljubezen do mladine. Kot akademik je vneto deloval v Slov. kat. prosvetnemu društvu »Straži« na Dunaju, bil marljiv sotrudnik katoliškega dijaškega lista »Zora«, ljubezniv tovariš in prijatelj med Daničarji, zlasti svetovalec in voditelj mlajših akademikov. Majska deklaracija, izrečena v dunajskem parlamentu, je navdušenemu Krekovemu učencu vlila upanje, da se bodo uresničile želje po kulturnem in političnem sodelovanju Slovencev in Hrvatov, za katere se je navduševal z mnogoštevilnimi prijatelji Hrvati, med katerimi je že pred vojno večkrat bival. Po vojni je delal v Slov. krščanski socialni zvezi (Prosvetni zvezi) v Ljubljani, koje predsednik je bil, in jo dramil iz spanja, v katero jo je zazibala svetovna vojna. In potoval je po deželi ter s svojim zabavnim načinom predavanja bodril in hrabril na delo za ljudsko prosveto. Kot oblastni poslanec kamniškega volilnega okraja se je, skoro bi rekli, naivno veselil uspehov, doseženih za njegov volilni okraj. S prirojeno mu ljubeznivostjo je sprejemal svoje rojake in jih spremljal v urade, da jim pomaga izpolniti njih potrebe. Kako je Ivanovo rahločutno srce gorelo za mladino! Ljubezni do petero otrok, ki jih je zapustil, ni mogel skriti, in kdor je le malo občeval s tem ljubečim očetom, pozna imena: Pavel, Majda, Polonca, Mihec in Marjetka. Kako se je moralo v žalosti trgati njegovo očetovsko srce, ko v zadnjih trenotkih ni mogel videti svoje ljubljene dece, kajti zdravniki so radi težkega bolnikovega stanja prepovedali vsak obisk. Svojim dijakom je bil pokojni profesor dober vzgojitelj in učitelj, vedno dobrohoten zagovornik, blag, mil in prizanesljiv, tako da so opravičeni njih vzdihi: »Zakaj ravno tako dober profesor umrje!« Tudi kot dolgoletni predsednik Akademskega doma je pokazal svojo skrb in ljubezen do dijaštva. Kako rad je povedal, da je akademikom preskrbel kuriva, »da jih ne bo zeblo«. Kako se je zanje zavzemal, s kakšnim veseljem ustrezal njih željam. In s kakšnim zanosom je govoril »o naših fantih«, kako zasledoval razvoj in razmah njihove organizacije, s kolikim navdušenjem omenjal voditelje, njih delo in uspehe: »Vi vzgajate cvet našega na- roda za Boga in domovino. Z opravičenim ponosom gledate na svoje fante in njih napredek. Slovenski narod in domovina vam bosta hvaležna za vaše delo!« Tudi T.ebi, dragi Janez, dolguje slovenski narod hvaležnost za ljubezen, ki si jo zanj gojil in z dejanji potrjeval. S Tvojo smrtjo je izgubila domovina zvestega in udanega sina, saj si jo ljubil iz globočin svojega srca. Dolge vrste prijateljev in znancev, ki so Te obiskovale, ko si mirno spal med cvetjem in svečami, ter Te spremile na zadnji poti, da ob odprtem grobu pomolijo za Tvojo blago dušo in Ti žele zadnji >Z Bogom!« so glasno pričale, da si za ljubezen žel ljubezen, za prijateljstvo prijateljstvo, za delo priznanje. Slovenski fantje se obračamo v molitvi do Vsemogočnega, da Te On nagradi za ljubezen, ki si jo za nas gojil, in za delo, ki si ga vršil v našo korist. Mir Tvoji duši! niča in vnetega Babnega pri Cel, 1909, umrl je v spomin Smrt je zopet segla z mrzlo roko v naše vrste. Večni je poklical k Sebi brata Alojzija Muleja, vzornega mlade-društvenika, doma iz Celju. Rodil se je 19. maja umrl je pa 8. decembra 1929. < Vzlic slabi mestni okolici je pokojnik ostal vedno dober in pošten, na mestu v društvu pa tudi v družbi. V cvetu mladosti ga je presadil božji vrtnar v boljše bivališče. Tvoj patron, Lojze, ni dopustil, da bi te omadeževala sMvarjenost življenja. Kakor skrbni brat in oče Te je čuval in Te končno pozval k sebi. Počivaj v Bogu! Če je krščanstvo odrešenje, aakaj ga ne morejo ovirani, poslušajoči, iščoči ljudje doživeti kot odrešenje? Naša dolžnost je, krščansko kulturo tako pomladansko, tako pristno, tako socialno izoblikovati, da morejo živi ljudje v njej rasti in iz nje vriskati. Dr. Sonnenschein. Najlepša slovenska knjiga Pred seboj imamo knjigo: Stori to! Navodilo za lepo vedenje. 110 strani. Gotovo nobena slovenska knjiga svetne vsebine se s tem delom ne bo mogla kosati, kar se tiče opreme. Vsebina je namenjena predvsem doraščajoči moški mladini, a bo tudi drugim prav dobro služila. Knjiga je skrbno sestavljena; pregledali so jo ponovno odlični naši možje, preden je šla v tisk. Oprema je pa brez vsakega pretiravanja visoko umetniška. Krasni tisk in sijajna vezava sta izšla iz rok bogonadarjenega umetnika. Že takoj naslovna stran platnic s krasno risbo v zlatu napravi velik vtis; temu popolnoma odgovarja monumentalna razporedba odstavkov v notranjosti. Kaj podobnega bo morda najti v starih umetniških izdajah. Tujec, ki niti besedice ne bi razumel, bo na knjigi vendar imel močan umetniški užitek. Ne boš dobil lepšega knjižnega daru, da z njim razveseliš fanta za god, za birmo ali katerokoli slovesno priliko. Dana nam je možnost, da to knjigo nudimo Kresovim čitateljem po zelo ugodnih pogojih. Knjigotržna cena je 45 Din, Kresovi naročniki pa (to je tisti, ki so naročnino poravnali) dobe knjigo po 25 Din; za pošto in odpravo se računa za en izvod 5 Din; če se naroči več izvodov, pride poštnina ceneje. Ta ugodnost pa velja le za naročila, ki bodo oddana na pošto do 1. avgusta 1930 in če se pošlje denar naprej. Poznejša naročila se odpravijo po knjigotržni ceni. ,Če pa naročiš po povzetju, zadošča dopisnica na upravo tiskana z tiskana z rdečimi ali s črnimi črkami, na belem ali na modrikastem papirju. Vezavo in tisk lahko dobite po svoji želji, dokler bo izbira. Knjiga se dobi v belih, modrih, rdečih ali zelenih platnicah, dalje tiskana z rdečimi ali s črnimi črkami, na belem ali na modrikastem papirju. Na ogled se knjiga ne pošilja. Tudi v senci brli luč, ker povsod je človeška narava od Boga ustvarjena, od Kristusa odrešena, od Duha napolnjena. Ne samo, da je dovoljeno reči, da človek, ki ni našel zadnje luči, ki ni hodil ravne poti, ni verski človek, celo dolžnost pravičnosti in ljubeEiii je, s to stvarnostjo o ljudeh govoriti. Samo taka sodba, taka beseda prodre do bistva in odpre tudi sovražen svet krščanstvu. Dr. Sonnenschein. DRUGI DEL KAKO MLADEC GOVORI STVARNIK NAM JE DAL DAR GOVORA. DA SI POVEMO, KAR MISLIMO 272. Katera so glavna pravila govorjenja? POGLAVITNA pravila govorjenja so: 1. da hočem vselej govoriti resnico; 2. da z govorjenjem ne mislimo nikogar žaliti: 3. da govorimo o sebi le tedaj, če smo vprašani; 4. da znamo druge poslušati ko govore. Med ljudmi prav In pametno govoriti al lahko. Kakor ae brat vaje nlčeaar no naučimo, a« moramo tudi v govor-|en|u vaditi. Na|-večja napaka mnogih ljudi v govorjenja |e, da ne znalo o pravem ča-au molčati. La pre-mnoue Je takih, ki mlalljo, da ae pred lludml nalbolj po-atavllo, če mnogo govore. Kar pa ni raz, temvoč ljudje najrala vidijo onega, ki lih zna pradvaam poaluiati. Tega ae pa naučimo z vztralno vajo. Zato ta vadi tako. da kadar z ljudmi govorli In mlatit, da bi moral U kaj povedati —■ če ni nujno — raje molči In poalutal onega, ki govori. Ze atarl Grki ao Imeli vlaoke iolc, na katerih so ae morali dijaki nalprej v molčanju vaditi. Potem. ko n z dallilm molčanjem dokazali, da ae znajo zata|e-vati v govorjenju, ao so iele smeli udeleievatl pouka. 75 Pomanjšana stran 75. iz knjige „Stori to!“ TOZARENJE IN ČRNJENJE 283 Kaj pomnimo o tožarenju drugih iz sebičnih nov? TOŽARENJE dragih iz sebičnih namenov je vselej nečastno. Kdor rad druge loži. tebe blati 284. Katero toiar-jenje in črne-nje bližnjika je posebno podlo? POSEBNO podlo je tožarenje in črnenje bližnjika za plotom, to je, če gn skrivoma tožimo in črnimo. 285. Kateri rek pomnimo za človeka, ki druge toži in črni iz sebičnih namenov? za Človeka ki druge toži in črni iz sebičnih namenov pomnimo: da kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. Zlatil trdo tovor, ienle jo obrekovani«: O obrekova- o|u pomolmo: da le mah hudobnega Človeka, da človok, ki obrekulo ni vre-dan, da ilvl med ni In da tl Cio- vak. ki obraku)«. nakoplje tetko breme prekllcovanla 79 Pomanjšana stran 79. iz knjige „Stori to!“ 149 Dr. Lojze C.: Po Evropi Ko smo se razgovarjali o glavnih gospodarskih vprašanjih Evrope, sem v zadnjem odstavku namignil, da bo treba pogledati malo tudi na politiko kot tako, da nam bo sedanji položaj razumljiv. Vsakega izmed nas zanima, kako se ustvarjajo te in one nove zveze in zdi se nam, da se v velikem svetu vse tako hitro spreminja, da smo že nestrpni, če nam naslednji dan ne prinese kakšne velike novice. In zanima nas zelo to, kako se v tem krogotoku doživljajev mednarodnega političnega trga počuti naša Jugoslavija. Zato pa, da bomo lahko vsi v glavnem imeli pred očmi tisto črto, ki je potrebna, da razumemo dogodke iz dneva v dan, se pomenimo v tem odstavku o razvoju mednarodne politike od svetovne vojne do danes, seveda s posebnim ozirom na našo državo. Če si pri tem zastavimo vprašanje, kaj naj bo izhod tega raz-motrivanja, se boste morda začudeno vprašali, če trdim: naše vsakdanje življenje. Politika je posnetek našega vsakdanjega življenja v velikem. Včasih, ko čujemo različne diplomacijske izjave in govore, ko beremo, kako se v neki tajnosti in vzvišenosti sklepajo zveze, kako se govori o programih, ljubezni, spoštovanju, miru in socialni pravičnosti, se nam zdi vse to kar nekaj neverjetnega in zelo težavnega in ko hočemo razštreniti te politične zagonetke, se čutimo kakor zvezdoslovec, ki morda na stoletja najde eno zvezdo. Pa vendar je stvar v bistvu čisto enostavna. »Dam, če mi daš.« To je vse. Kakor vidimo v občevanju s svojimi sosedi, da se to razmerje, če se ohladi in če ne donaša ničesar, hitro obrne kot jadrnica, iskajoča vetra za nadomestilo zgube drugod, tako je tudi med gospodi, pa naj se imenujejo zunanji ministri, poslaniki, konzuli ali že kakorkoli. Moramo kar priznati, da se vse vprašuje, kakšen interes bo za stvar svoje države imela zveza s to, zveza z ono državo in kamor se nagne tehtnica, tam je več suhega zlata, tam je več varnosti za državo, tam je več polja, tam bodo višje obresti. »Dam, če mi daš!« In tako gre razvoj pod tem programom iz dneva v dan ter se spreminja, kakor se spreminjajo dobri in slabi odnošaji med nami, običajnimi ljudmi. To naj nam bo izhod. Pri tem pa seveda ne smemo trditi, da je vse tako prav in da ne želimo, da bi bila tudi mednarodni politiki potrebna gotova načela, ki bi bila podlaga medsebojnemu življenju. Ali ko razlagamo politiko med državami kot je, vzemimo jo ravno zato tako, kot je. Na podlagi tega razmišljanja zastavimo drugo vprašanje, ki je prav tako nujno, namreč: kako pa to, da imajo nekateri narodi tako velik političen vpliv in zakaj ne morejo vsi, vsaj pa številno enaki imeti enakega prostora na gorkem solncu, v kolikor lahko uveljavljajo dotični »dam, če mi daš«? To pa je ravno ista umetnost, kot je umetnost, občevati z ljudmi. Francoz pravi, da se pravi vse razumeti, vse odpustiti. Ze ta prislovica nam kaže, da se je ta narod tekom svojega razvoja zelo trudil spoznavati ljudi in se jim prilagoditi. A še večji mojster v tem oziru je gotovo Anglež. To se mi zdi potrebno podčrtati ravno sedaj, ko toliko beremo o Egiptu, o Indiji in o tem, kako se bo to vesoljno kraljestvo v kratkem razrušilo; vse to namreč govorijo taki, ki Angleža in angleške politike ne poznajo. Da bomo spoznali Angleža, naj navedem samo en slučaj. Ko so v začetku tega stoletja krvavo potolkli Bure v Afriki, so jim nato dali vse, kar so hoteli, in nastala je prislovica: »Pod Angleži je prav za prav dobro biti.« Če kdo pozna življenje, ga pozna Anglež in ker on ravno obravnava življenje tako, kot je, zato je v politiki tako gibljiv in velik. To sta dva vidika, ko bomo sedaj napravili sprehod po Evropi in njeni politiki od tedaj, ko se je v Versaillesu sklenil svetovni mir. Tista leta je bil položaj jako enostaven: eden je zmagal, drugi je bil pa tepen. Tepeni so bili Nemci, Avstrijci, Bolgari in Turki, vsi drugi pa so bili, v kolikor so se udeležili vojne, zmagovalci, če izvzamemo Rusijo, kjer so nastopile seveda posebne razmere. Kakor med fanti, ki se stepejo, je bilo tudi tu dolgo nemogoče se sprijazniti; ali medtem pa že gleda eden ali drugi, kako bo prišel s tostran vode na drugi breg čez reko sovražnosti. Prav tako je bilo po svetovni vojni. Kmalu po sklenitvi miru smo videli, kako so države gledale, kako si bodo pridobile čimveč vpliva. Francija si je postavila za cilj, da postane najmočnejša država na celini in se ji je to posrečilo. Prav v ozke zveze z njo so stopile Belgija, Jugoslavija, Rumunija, Češkoslovaška, Poljska. V Evropi je bila z eno besedo Francija tista, ki je igrala prvo vijolino. Anglija je imela največ interesa na tem, da uredi oziroma vzdrži tekmo z deželo dolarja — Ameriko. Kajti ni bila šala, ko je Amerika dvignila glavo pokonci kot fant v svoji polnoletnosti in zahtevala gospodarstvo morja zase, oziroma hotela biti na morju in tudi sicer vsaj tako močna kot Anglija, ki je do sedaj gospodovala nad morjem. Zato je razumljivo, če se Anglija ni toliko udejstvovala v Evropi. Rusija'gre svoja pota od tedaj, ko je izbruhnila boljševiška revolucija in do danes se zvija v svojih notranjih bojih in strahovitih krčih. Zato je tudi razumljivo, da na evropsko politiko ni imela toliko vpliva, razen v kolikor je videla svojo nalogo v širjenju komunizma. Nemčija je bila na tleh, premagana, finančno brez moči, v težkih notranjih bojih, bojujoč se za monarhijo ali republiko, za ljudsko ali gospodarsko državo. Tak je bil položaj v Evropi, ko sta se naenkrat izvršila dva velika preokreta. K Nemčiji so prišli snubci z angleške in francoske strani. Saj smo že rekli, da je angleška politika ta, da nasprotnika potolče, potem ga pa snubi. Ravno v slučaju Nemčije pa jo je Francija prehitela in dva srdita nasprotnika sta se začela približevati. Sporazum za sporazum! To je bil prvi veliki preobrat, ki bo mogoče usodepoln za dolga desetletja evropskega življenja. Drugi preobrat pa je bil zbliževanje med Rusijo in Nemčijo. Prva pogodba namreč, ki jo je sklenila Rusija, je bila z Nemčijo in to vojaškega in gospodarskega značaja. Dva velika zaveznika, kot so Rusi in Nemci — to je pa že mnogokaj pomenilo! Mi vidimo, kako se je postopoma uveljavljala Nemčija, in sicer ravno na podlagi te zveze oziroma sporazuma na eni strani s Francijo, na drugi strani z Rusijo. Nemčija je igrala vedno večjo vlogo, poleg tega pa je zasledovala nekaj lastne politike in to je: pridobiti si čimveč prijateljstva in dokazati, da je ona najbolj pravična država na svetu. Kjer je pred vojno izsiljevala pogodbo z mečem, tam jo je po vojni s prijateljsko besedo. Ali ni to velika sprememba? Dalje! Nemčija je svoje narodne manjšine, ki jih ima okrog 30 milijonov po raznih državah, uklenila v to, da so postali enostavni organi zunanjega nemškega ministrstva in razširjevalci nemške miroljubnosti in gospodarstva v tujih državah. To so bili torej glavni pojavi evropske politike v povojnih letih. Vzporedno pa je vsaka država stikala za svojimi zvezami. Proti Madžarski, ki je zahtevala obnove starih meja in hotela ugrabiti Vojvodino in Prekmurje, ogromne dele Rumunije in celo Slovaško, se je organizirala čvrsta zveza med temi državami, Mala antanta. Italija se je spomnila, da je dobila v svetovni vojni premalo in da je potisnjena v stran od Francije. Pa zahteva povsod enakopravnost s Francijo in istočasno hoče biti brez tekmeca tostran Jadrana, to je naše države. Po čudoviti vztrajnosti in doslednosti je stopila v boljše od-nošaje z Nemčijo in povsod izpodriva Francijo. Na podlagi tega pregleda kaj lahko narišemo sliko držav v Evropi. Francija igra še vedno prvo vijolino. Močno je pridobila na zvezah Italija, močno pa se je dvignila zlasti Nemčija. V Evropi si stojijo nasproti države zaveznice Francije in države zaveznice Italije. Nemčija, ki je sicer mnogo bolj navezana na Francijo kot na katerokoli drugo državo, si je ohranila prosto roko, da izbere ugoden trenutek, ko si bo lahko ujela od kake še tako majhne države prijateljstvo. Rusija hodi še vedno stara pota notranjega razvoja in njena usoda je v božjih rokah. In mi? Francija in Mala antanta sta naša najmočnejša opora, poleg tega pa uživamo simpatije tistih držav, ki hočejo mir, in to je v prvi vrsti Anglija. Kaj mislite, da bo velemogočna Anglija v času, ko se rešuje vprašanje Indije in Egipta in ko mora vse sile zastaviti za to, da se ohrani na površju spričo mogočne ameriške konkurence, dopustila, da bi se kedaj zanetil požar v gorečem kotlu, kot se imenuje Balkan, in katerega glavna država smo ravno mi? In kdo si upa trditi, da ni ravno Nemčija najbolj interesirana na tem, da v mirnem razvoju zasidra svojo tehniko, gospodarstvo in trgovino ravno na Balkanu? Trdim, da je miren razvoj zavarovan. JtmerišJdt zamorci V Združenih državah Severne Amerike je blizu polotoka Floride država Alabama, z eno največjih zamorskih univerz; imenuje se Taskedži. Tu poučujeta dva profesorja, kojih zgodba dokazuje, kaj zmore zamorski talent in domoljubje. Ko so bile v Ameriki državljanske vojne, je neznano kam izginil zamorček, čigar mati je bila sužnja; mater so tudi prodali in potem ni nihče več o njem slišal. Dečka pa so le izsledili in ga dali gospodarju, pri katerem je bila prej mati za sužnjo. Ko je bila vojna končana, so suženjstvo odpravili in deček je potem služil še dalje pri svojem gospodarju do 19. leta; plačo, ki jo je prislužil, pa je obrnil v to, da se je izobraževal in danes je eden največjih učenjakov Amerike in član znanstvenih družb. Iznašel je celo vrsto važnih gospodarskih stvari in bi lahko zabogatel, če bi hotel, pa rajši poučuje na domači univerzi svoje rojake zamorce. Drugi profesor na tej univerzi je dobrodušen velikan, ki je pred 30 leti zapustil domačo vasico in jo peš mahnil v Taskedžo na univerzo, ki je bila nekaj stotin kilometrov daleč. Spotoma si je zaslužil kruh s tem, da je cepil drva in opravljal druga preprosta dela. Ko pa dospe na cilj, mu povedo, da ne more univerza nikogar več sprejeti, ker je prenapolnjena. Toda: korajža velja! In vitkemu velikanu je ni manjkalo. Brž si poišče dela na kmetiji ali farmi, ki jo je imela univerza, nekaj malega si zasluži tudi kot brivec in se s tem prehrani ter še plača učnino. Danes pa je eden najboljših strokovnjakov za kmetijstvo v Združenih državah in bi lahko postal vodja marsikatere kmetijske visoke šole, a tudi on rajši ostane med svojimi rojaki in jih poučuje kot profesor. Zamorci v Ameriki imajo dosti takih mož, kakor sta ta dva in to jim daje upanje, da bodo še bolj napredovali, kakor so že doslej. Tako n. pr. so leta 1866. vsi ameriški zamorci imeli 1100 milijonov dinarjev premoženja; danes ga imajo stokrat toliko! Leta 1866. so imeli 20.000 kmetij, leta 1926. že en milijon! Leta 1866. so imeli 15 univerz, leta 1926. že 500! Več ko vse to pa je vredna njihova domoljubnost! Če se slon pošali Neki indijski vladar je vzel v službo mladega angleškega uradnika, da bi mu pomagal pri vladanju države. Uradnik začne priganjati sebi podložne uradnike, naj prošnje točpo rešujejo, naj spise varno spravljajo, naj takoj pravično sodijo, naj denarja ne poneverjajo. Uradniki so se mu vljudno smehljali in kimali, storili pa nič. Bilo je preveč vroče! Bodo že jutri to opravili. V vladni palači je zazijala velika razpoka in Anglež jih opozori, da to ni samo grdo, ampak tudi nevarno. A spet so se nasmehnili in našli sto izgovorov, da danes še ne morejo popraviti. Ko je pa tako vroče! Bodo že jutri. Nekega dne se Anglež zopet ubija z zaspanimi uradniki in njihovimi spisi, ko soba nenadoma odjekne od strahovitega, pošastnega glasu. Kakor da groze še ni dosti, pa se mu pridruži tak strašen vrtinčast vihar, pravi ciklon, da vrtinči vse spise z miz in polic v zrak. Ko hrup utihne in se vihar poleže, so dobili dva uradnika v nezavesti, drugi pa so od strahu bolj ali manj noreli. Niso pa tega pošastnega prizora povzročili indijski duhovi, katerih se Indijci tako bojijo, ampak eden izmed kraljevskih slonov je postopal okoli vladne palače in opazil v zidu razpoko, pa poskusil, kako bi se dala pametno porabiti. Vtaknil je svoj rilec v luknjo ter pihnil in zatrobil po svoji slonovski navadi. No, za prazno šalo pa tak strah in poplah! Razpoko so potem le zazidali! Korajža velja Napoleon je znal napraviti svoje vojake nepremagljive s tem, da je vsakemu možu odprl pot do najvišjih vojaških časti. Vsakemu vojaku je dal vedeti: »Generalsko palico imaš v svojem tornistruk Danes pa se mladi fantje v armadah kmetov, obrtnikov ali delavcev in izobražencev tudi lahko prepričajo, da vsak lahko dospe do slave, samo če ima dosti poguma in krepke volje. Čigava imena danes svet tolikokrat izgovarja? Imena Schneider (Šnajder), ker je razpisal nagrado za najurnejšega pilota (letalca), in Royce.(Rojs), ker je sestavil motor, ki je gnal najurnejše letalo in ga pripeljal do zmage nad vsemi tekmeci. Ali je pa tema možema bila življenjska pot postlana z rožicami? Nak! Obema so se stavile na pot velike ovire, pa oba sta bila korajžna moža in ta korajža jima je več pomagala, kakor vse bogastvo. Šnajder je bil bogat pa je obubožal, Rojs je bil pa ubog in je zabogatel; vendar pa pri nobenem denar ni dosti pomenil. Slavo sta si pridobila s svojimi mislimi, svojim pogumom in s svojo odločnostjo; te lastnosti so ju preko vseh težav vodile do zmage. Rojs, ki je iznašel stroj Rojs-Rojs, je bil sin ubožnih staršev. Njihov sinko si je sprva služil kruh s tem, da je po cestah prodajal časopise. Imel pa je velik pogum in brihtno glavico ter je vsako priliko porabil, da se še več in več nauči. Postal je inženir in je sklenil sestaviti motor, ki bo bolj zanesljiv in močan, ko vsi drugi. Posrečilo se mu je in danes slovi njegov motor po vsem svetu. Pa vendar bi dal vse svoje motorje in avte, ako bi si s tem mogel kupiti zdravje. Hrom je namreč in ne more v svojo delavnico hoditi. Vse svoje posle mora opravljati doma sede. Vendar pa z železno voljo triumfira tudi nad telesno slabostjo, kakor je s svojim motorjem nad vsemi drugimi. Denar torej ni glavno, ako hoče kdo priti visoko. Denar v primeri s korajžo kar izgine. Fantu pa, ki je korajžen in delaven in ima glavo na pravem koncu, so vrata do zmage na stežaj odprta. Krasni, pa grossni lesovi Kanada v Sev. Ameriki obžaluje smrt mladega Mihaela Kurtoä (Courtois). Prigode ne more dodobra razumeti, kdor ni videl lepote kanadskih jezer in gora, kdor ni občutil njihove globoke tišine in samote. Pred nekaj meseci sta brata Mihael in Renat Kurtoä s svojim očetom odrinila iz Robervejla v kanadske gore, nastavljat kožuhari-cam zanke. Mihaelu je bilo 13, Renatu 19 let. Čudovito lepe ure so preživeli vsi trije v ogromnih gozdovih, 400 km severno od Kvibeka, ko so taborili in se greli ob ognju poleg jezer ali pa v gorskih to-kaväh in spali na kupih svežih vej. Brata sta poslušala očetove lovske zgodbe, se smejala in šalila; divja in lepa narava se jim je dozdevala kakor raj. Nekega dne pa je oče zapazil, da sinov ni nikjer. Čakal je še nekaj časa; ker ju pa le odhikoder ni bilo, je mislil, da sta se na lastno pest vrnila domov, zato se je še sam obrnil in odšel v Rober-vejl. Fantov pa tudi tam ni bilo! Tako se je oče prepričal, da sta se fanta v prostranih divjinah izgubila. Lepi lesovi, podobni mehki tigri, ki se igra s svojimi mladiči, so naenkrat pokazali svojo krutost in grozotnost. Brž je oče razposlal na vse strani ljudi, ki naj mu sinova poiščejo, pa pretekla sta dva meseca, preden so odkrili prve sledove za njima, nato pa fanta sama: Mihaela je bila le še kost in koža. Kakor strašilo v razcapanih cunjah je stražil ob truplu svojega brata. V svoji lahkomiselni mladostni podjetnosti sta bila skrivaj odšla iz tabora na kratek lov, nato pa se izgubila, da nista na noben način mogla najti pota v tabor. Klicala sta očeta, odgovarjala pa jima je le gluha in nema tišina lesov. Nobene opreme za tabor nista imela, tudi strelivo jima je hitro pošlo in začela sta stradati in prezebati. Končno je Renat omagal, legel in umrl. Mihael pa je dva meseca vztrajal ob truplu svojega brata. Ne bi ga zapustil in naj bi mu tudi grozila še tolika nevarnost. Niso ga oplašile mračne grozote lesa ne pošastni glasovi v tihih nočeh ne strašno veličastvo smrti; zvestoba mladega bratca je bila neomajna. Nabiral je jagode in brskal za koreninami, da si je ohranil bedno življenje. Če pa pomoč ne bi dospela še nekaj časa, bi pa tudi on omagal in umrl poleg brata. Žilava vztrajnost Leta 1909 je bil Artur Rump poštni sluga v St. Luisu v Ameriki. Nekega dne pade nanj težka poštna vreča ter mu zdrobi v tilniku hrbtenično vretence. Zdravnik ga je dejal v mavec. Čez devet mesecev so mu mavec odstranili, pa ohromel je po vsem telesu, le leva roka in obraz sta mu še živela. Od tedaj dalje leži ubogi Artur že dvajset let na postelji; kar je pa najbolj čudno: ves ta čas si sam služi svoj kruh! Seveda bi bilo pravično, da bi mu pošta plačevala pokojnino, saj si je bolezen nakopal v službi! Pa rekli so, da ni nobene postave, po kateri bi mogel dobiti pokojnino, dali so mu samo nekaj odškodnine in rekli: Zdaj si odpravljen. Najbolje bi torej zanj bilo, ako bi umrl, preden porabi vso odpravnino. Pa Artur je življenje ljubil. Vedel je, da ne bo mogel igrati športa, hoditi po lepih krajih. Vendar pa je lahko še bral knjige ip časnike, užival glasbo in se radoval cvetlic in tolažil priletnega očeta in mater, ki sta na stara leta pričakovala od njega pomoči. Sklenil je torej, da se loti primernega posla. Najprej je izumil telefon, ki ga lahko uporablja človek z eno roko in na hrbtu leže. Nato pa je postal agent neke zavarovalnice. Vse posle je opravljal po telefonu. Ljudje so se tudi radi dajali pri ubogem hromcu zavarovati, da je kaj zaslužil in šlo je. Danes ima lastno hišo z lepim vrtičkom in široko verando fer garažo z avtom, ki ga vozi na izlet in v opero. Vedno pa še dela. Tudi mu je vlada priznala majhno pokojnino in Artur živi kar zadovoljno, dasi mu je ohromela še leva roka in je moral iznajti zato nov telefon. Katoličani smo. Je to vera in kultura. Je to preteklost in prihodnost. Računaj torej s sedanjostjo. Dr. Sonnenschein. »Ali sem mar varuh svojega brata? Ki ga ne poznam? S katerim ne občujem?« — »Da, si varuh. Občuj z njim!« Dr. Sonnenschein. Roboti »R 6 b o t« je ime, ki so ga dali spretni mehaniki umetno sestavljenemu človeku, stroju, ki govori, poje, hodi, dela, seveda le, dokler je navit; robot je torej avtomat. Takemu robotu podobni postajamo ljudje, ali pa celo robotu sužnji! Je to prav? Nič ne očitajmo avtomobilu; prav dober prijatelj nam je. Pripelje nas v lepe in prijetne kraje. Vendar pa ne more nadomestiti dobre pešhoje, ki nas privede po še tako slabih stezah v gorsko vasico in na planinske vrhove. Bodimo avtu prijatelji, a zraven ne zanemarjajmo pešhoje; postanimo dobri pešci! G ramofon je čedna iznajdba; koliko lepih pesmi zna in celo godbe nam igra! Pa vendar se sami lahko še več naučimo. Gramofon igra le nekaj plošč; ako pa se naučiš igrati gosli ali klavir, boš lahko iz vsake tiskane skladbe ali pa celo na pamet sebi in drugim pričaral užitkov, ki ti jih gramofon ne nudi. Nikar torej radi mrtvega gramofona ne opuščajmo pridnih vaj v petju in glasbi. Pisalni stroj je koristen in piše vedno lepe črke, pa vendar dobrega rokopisa ne nadomesti! Le pomisli: Ako ti piše prijatelj, ali nimaš stokrat rajši njegovih pisanih črk pred seboj, kakor pa mrtve črke pisalnega stroja? V prijateljevem rokopisu je odsev njegove duše, kos njega samega. Kako visoko cenimo rokopise slavnih mož! Vse več so vredni ko njihove knjige, ki so tiskane. Potrudimo se, da bo naš rokopis lep! Stroji röboti nam pomagajo in to je prav. Naši hlapci naj bodo in pomočniki! Nikoli pa svojih zmožnosti ne nehajmo gojiti, češ: Čemu pa avto, gramofon, pisalni stroj! Ako bomo tako govorili, bomo postali njihovi sužnji, hlapci mrtvih stvari. To bi pa ne bilo več prav! Urednikova beseda Vsem dopisnikom in sotrudnikom. Prosim, da odslej naprej pošiljate vse dopise na Uredništvo »Kresa«, Ljubljana, Ljudski dom. — Fantje, ki želite priobčiti sliko pokojnega tovariša, morate plačati kliše. Isti stane v obliki, kakor je v tej številki + Alojzija Mulej, 65 Din. Če bi pa hoteli izdati razglednice s pokojnikovo sliko, bi stal kliše 135 Din. Najbolje, da obenem s sliko pošljete tudi denar za kliše. Ne hodi k službi božji zavoljo duhovnika in ne zavoljo pridige. Ampak zavoljo Boga! Gori rdeča lučka v zibajoči se svetiljki. Tako gori Tvoja duša k Bogu. Dr. Sonnenschein. Drobiš Avtoportreti likovnih umetnikov (10 kom.). — Umetniški salon (Miha Maleš), Ljubljana, Kongresni trg 3. — Je to zbirka avtoportretov Pirnata, Pilona, Cudermana, Ma-leša, Kosa, Peruška, Jakopiča. Šubica, Sirka, Čarga. Prav ima založništvo, da kupca na vsaki razglednici opozori: »Pišimo v tujino domače razglednice! Pokažimo svetu svoj kulturni nivo!« Na vsaki razglednici je tudi kratek potek študija dotičnega umetnika (v francoskem jeziku). Zbirko priporočamo. Jules Verne — 25 let mrtev. Najduhovitejši od vseh romanopiscev, ki so kdaj pisali o tehniki, je bil Jules Verne, ki je umrl dne 24. marca 1905. Jules Verne je bil Francoz, rojen 8. februarja 1828 v Nantes-u. Vsak, kdor čita njegove knjige, se mora čuditi, s kakšno gotovostjo je napovedoval tehnični razvoj na vseh mogočih poljih. Je popisal vodljiv zrakoplov, podmornico, dalekosežne topove, vojno s plini že pol stoletja prej, preden je tehnika vse te njegove zamisleke uresničila. Posnemovalcev ima le-gijon, pa nobeden ne zna tako živo popisati strojev in dogodkov, ki šele pridejo. Tudi v slovenskem jeziku imamo nekaj prevodov. Usodna vrv. Nemški učenjak je bil zopet enkrat po dolgem času v Londonu. Sedi v omnibusu. Ker je učenjak, sedi seveda resen, zatopljen, premišljuje in nikogar ne pogleda. — V londonskih omnibusih mora pa vsak potnik sam dati znamenje, da hoče izstopiti. Kar za vrv potegne, pa se omnibus ustavi. Kar naenkrat zapazi Nemec, da mora izstopiti, potegne za vrv in vstane. Vstane pa tudi njegov sosed in ga gleda, kakor da bi ga hotel z očmi predreti. Je Kitajec, ki ga je učenjak potegnil za kito. Kitajca pa najbolj razžališ, če ga potegneš za kito. Učenjak je nekaj mrmral in se opravičeval, pa Kitajec se ni dal pomiriti in ogorčenje je bilo vedno večje. Sprevodnik spravi lepo oba iz omnibusa, naj se na cesti prepirata. Na cesti sta si največ dopovedovala z rokami. — Pride stražnik, pa ne more pomagati. Kitajec besni. Nemec da Kitajcu vizitko, da ga ta lahko ob vsakem f'asu poišče. Kitajec gleda ime, Nemec pa pravi: »Ali nisva bila pred 25 leti skupaj v Britskem muzeju, da bi razrešila stare napise?« Res. Tudi Kitajec je bil mimogrede v Londonu. Vesela in zadovoljna sta jo ubrala v čajnico in si pripovedovala o starih časih. General ukraden. Da obleko kradejo, vemo, da bi pa kdo kar celega človeka ukral, pa še nismo slišali. Vsa Francija je strašno razburjena, ker je tam pri belem dnevu izginil general Kutjepov, Rus in nasprotnik boljševikov. — Sedaj je dokazano, da so ga odpeljali boljševjki z avtom do morja, kjer je čakala ladja, in z ladjo —? Kmetje v Rusiji so v zadnjih mesecih ogromno živine ali poklali ali pa prodali za nizko ceno, preden so pristopili k »skupnemu gospodarstvu«. Boljševiki so to početje s strogimi predpisi kmalu ustavili. Kdor še zakolje svojo živino, bo zaprt do treh let. Kar mu živine še ostane, bo zaplenjena in kmet ne bo sprejet v »skupno gospodarstvo«, ali drugače povedano: kmet se mora izseliti ali pa od gladu umreti. Milijonarjeva skrivnost. Pred 65 leti je prišel v Ameriko petnajstleten deček Avgust. Denarja je imel 100 funtov (100 X 275 dinarjev). S to vsoto je živel eno leto in se učil po knjižnicah angleščine. Tedaj pa mu je denar pošel in poiskal si je dela v premogovniku. Veselil pa ga je inženirski poklic, zato je prosti čas porabil za učenje. »Če le tako daleč pridem,« si je rekel, »da bom na leto zaslužil 2000 funtov, pa bom najsrečnejši človek na zemlji.« Nekoč si je s prihranki kupil nekaj zemljišča, prav tam pa so odkrili premog in Avgust je zabo-gatel. Ni pa še bil srečen. »Če bi bil še bolj bogat, potem bi pa bil gotovo srečen,« si je zopet mislil. Začel je kupčevati z zemljišči in nagrmadil toliko bogastva, da si je lahko privoščil vse mogoče razkošje, o kakršnem se mu nekdaj še sanjalo ni. Vendar pa se je nehote izpraševal: »Kako je vendar to, da niti zdaj še nisem srečen, ko mi ničesar ne manjka?« Ko je izpolnil 42 let, ga je njegov tekmec pripravil ob vse. — Avgust pa ni izgubil poguma. Prijatelj mu je posodil nekaj denarja in začel je zopet od kraja ter čez nekaj let znova tako zelo obogatel, da je danes pri 82 letih večkraten milijonar. Zdaj se je pa tudi naučil biti srečen: denar mu je prinesel srečo in zadovoljnost šele tedaj, ko ga je začel razdajati! Šest milijonov funtov je že razdal ubožcem in za dobre namene; pa ga je tudi to delo stalo nič manj skrbi ko zbiranje premoženja, ker je hotel dati res potrebnim. Prodal je svojo palačo v Peti Aveniji (najbogatejši ulici New Yorka), ker ga ni delala srečnega, prodal je svoje posestvo na deželi, ker mu je pri- neslo dela in zabave, ne pa sreče. Šele ko je začel bogastvo razdajati, se mu je v srce naselila sreča. In danes samo obžaluje, da je skrivnost prave sreče odkril šele s 70 leti. 14 pomočnikov v sili je 14 svetnikov — največ mučencev —, ki jih ljudje posebno častijo in na pomoč kličejo, kadar razsaja kaka nesreča (bolezen, potres itd.). So pa ti pomočniki ti-le: Sv. Ahac, sv. Tilen (lij), sv. Barbara, sv. Blaž, sv. Krištof, sv. Ci-rijak, sv. Dijonizij, sv. Erazem, sv. Evstahij, sv. J u r i j, sv. Katarina, sv. a r j e t a, sv. Pantaleon, sv. V i d. Krajevna ljubezen in zaupanje pa izpodrineta včasih kakega naštetih, pa postavita namesto njega drugega, bolj znanega, n. pr.: sv. Lenarta, sv. Nikolaja, sv. Osvalda, sv. Kviri-na, sv. Roka itd. Dan O’ Learij, ki je za svoje 88. leto športno prehodil 100.000 miljo. JSove Knjige Mašne pesmi za mešan zbor. II. oz. IV. natis. Zložil P. Hugo-lin Sattner, založila Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana. Cena partituri 40 Din, glasovi po 6 Din. Zapojmo Mariji. 18 Marijinih spevov za mešan zbor, deloma z orglami. Zložil Stanko Premrl, založila Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana. Cena partituri 36 Din, glasovi po 5 Din. Tebe Boga hvalimo. Velečasti-temu gospodu Janezu Keteju, dekanu na Vrhniki hvaležno poklonil Anton Grum. Založila Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana. Cena 12 Din. Marljiva in za narodovo kulturo res požrtvovalna založnica — Jugoslovanska knjigarna, je v zadnjem času založila celo vrsto raznih zborov, bodisi posvetnih (narodnih in umetnih), bodisi cerkvenih (evharističnih, Marijinih). Je to vesel pojav na našem glasbenem polju, ki kaže na eni strani potrebo naroda po boljši, moderni pevski hrani (vpliv absolventov Orglarske šole), na drugi strani pa, da so se naši skladatelji približali narodovi duši, ki je zabrnela ob zvokih njenih pesmi. Tako se nam izoblikuje res naša narodna, slovenska glasba. Voditelja te glasbe sta pač Sattner in Premrl, kar kaže dejstvo, da sta obe zbirki izšli že v II. oz. IV. natisu. — Ker se vedno bolj in bolj širi in opravlja po naših cerkvah liturgija v slovenskem jeziku, bo Grumov zbor »Tebe Boga hvalimo« (Te Deum laudamus, zahvalna pesem) prav dobro služil svojemu namenu. L. Vodnik po ljubljanskih pokopališčih, sestavil Marko Bajuk. Cena 8 Din. Založila Jugoslovan- ska knjigarna v Ljubljani. Knjižico je sestavil srednješolski profesor s posebnim ozirom na šolsko mladino. Vsem v »Vodniku« omenjenim možem so pridejani najvažnejši podatki, tako, da bo celo v šoli dober pripomoček pri učenju slovenske literature. Podatki so kritično sestavljeni in popravljajo na več mestih one na spomenikih in v Slovenskem biografskem leksikonu. Z »Vodnikom« bo mogla mladina dobiti vpogled v veliko število onih velezaslužnih mož, ki so gradili in pripravljali naš narodni prerod na prosvetnem, umetniškem, gospodarskem in političnem polju. »Vodnik« bo opozoril še posebno na kulturo pokopališč, ki je izredno važnega vzgojnega pomena. »Vodnik« bo zlasti prav prišel šolskim izletnikom vseh šol, ki bodo prihajali v Ljubljano na izlete in ekskurzije. Kaj more mladina lepšega storiti, kakor če obišče grobove zaslužnih mož in se ob spominu na njih požrtvovalno delo napije njihovega duha in se navduši tudi sama za njihove vzore! »Vodnik« pa ni sestavljen samo za šolsko mladino, temveč bo posegel po njem vsakdo, ki se zanima za slovensko kulturno zgodovino. V »Vodniku« so tudi načrti, ki olajšajo iskanje grobov. Junak s pristave. Za slovensko mladino priredil dr. Franc Knific. Založili Salezijanci. Cena 12 Din, po pošti 13 Din. Naroča se: Salezijanski zavod, Rakovnik, Ljubljana. Junak s pristave je bi. don Boško. V knjigi je lepo in prikupno popisano življenje tega velikega prijatelja in vzgojitelja mladine. Besedo na 172 straneh, pojasnjuje 42 slik. Priporočamo. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani priporoča nekaj najboljših slovenskih ponesti, preoodoo svetovnoznanih pisateljev: Jutranja zvezda. Povest, spisal II. R. Haggard, iz angleščine prevel P. M. Črnigoj. Din 30'—, vezano Din 40'—. Nodlag. Povest, spisal P. A. Sheehen. Din 24'—, vezano Din 32'—. Hanka. Lužiškosrbska povest, spisal A. Marbij. — Chateaubriand, Atala, povest. — Federer, Čudež v Bolzeni, srednjeveška povest. Din 22'—, vezano Din 30'—. Hči cesarja Montezume. Z god. povest, spisal II. R. Haggard, iz angl. prevel J. Poljanec. Din 30'—, vezano Din 42'—. ' Storžek in njegovo burkasto življenje. Povest za mladino s podobami. Spisal Lorenzini, poslovenil dr. Joža Lovrenčič. Din 14'—, vezano Din 2.2'—. Otroci solnca. Novela. Spisal dr. I. Pregelj. Din 24'—, vez. Din 32'—. Kleopatra, egiptovska kraljica, povest, spisal II. R. Haggard, poslovenil J. Poljanec. Din 28'—, vezano Din 40'—. Izpod Golice, tihotapska povest iz gorenjskih planin. Spisal Slavko Savinšek. Din 30'—, vezano Din 42'—. Na polju slave, povest iz časa kralja Jana Sobieskega, spisal Ii. Sienkiemicz. Din 28'—, vezano Din 40'—. Najnovejši katalog je brezplačno na razpolago. SALDA-KONTE ŠTRACE - JOURNALE ŠOLSKE ZVEZKE - MAPE ODJEMALNE KNJIŽICE! RISALNE BLOKE ITD. nudi po izredno ugodnih cenah KNJIGOVEZNICA JUGOSLOVANSKE TISKARNE PREJ Ka Ta Da V LJUBLJANI, KOPITARJEVA 6T.6/II. Nova založba r. z. z o. z. v Ljubljani, Kongresni trg (vZvezdi)priporočasvojo bogato zalogo vseh vrst knjig in revij, slovenskih,nemških in dr. Na željo naroča in dobavlja knjige 'in revije tudi iz inozemstva; — anti-kvaričnih knjig, ki jih kupuje in prodaja po naj-ugodnejših cenah; — pisarniških potrebščin, kakor papir, tintnike, svinčnike, radirke, peresa, zapisnike, mape in dr. po najzmernejših dnevnih cenah. Solidna postrežba! Dobro blagot Ljudska posojilnica reg. zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama. — Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo v lastni palači, zidani še pred vojsko iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom za vloge vsi člani z vsem svojim premožen jem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog Hranilne vloge 3našajo nad ISO mili j. Hin JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI Najbolje urejena: tiskarna knjigoveznica klišarna kameno- in offsettisk bakrotisk Prvovrstna izvršitev Zmerne cene NAJMODERNEJŠE GRAFIČNO PODJETJE V JUGOSLAVIJI m /