Naša Minka. 5. Kaznovana. Bilo je lepo poletno nedeljo, ko se je to-le zgodilo. »Minka, kje pa si bila danes popoldne?« »Rožice sem trgala, pa sem jih nesla v kapelico Marijino.« »Kje si jih pa natrgala?« ¦ Minki je zastala beseda. Notri v srcu se je oglasil črv vesti. »Molčiš? Že vem, zakaj. Minka, Minka!« »Mama, saj jih ne bom nikoli več.« »Bog varuj! Minka, zapomni si to: krasti je greh. Ukradenih rož Marija ne mara, če so še tako lepe. Kodrova Rozala je tudi žalostna, ker si ji potrgala najr lepše cvetice.« Minki so stopile solze v oči. Saj ni mislila pravzaprav nič hudega. Sama bi tistih cvetic še potrgala ne bila, pa jo je zvodila tista Kosova Reza. Oh, zakaj jo je poslušala! »Današnji dan si mora Minka zapomniti!« so si mislili mama in po kratkem preudarku so odločili: »Minka, greš z menoj. Greva prosit Marijo odpuščanja. Pa Kodrovo Rozalo tudi.« 109 »Oh joj, rnama, nikarte no! Kodrova Rozala bo tako huda, še tepla me bo.« : Tako je govorila in prosila in jokala naša Minka, da | omehča mamo. A zastonj! Kar mama enkrat ukažejo, to | se mora zgoditi. I »Tiho, pa z menoj!« Pa primejo Minko za roko, in t hočeš — nočeš mora Minka z njimi. } Oh, kako težka je bila ta pot za mlado Minko-greš- i nico. Kolikrat je šla takole z mamo po vasi, vselej vesela in. poskočna, živa in živahna... Danes pa... Vse ji za-staja, vsaka stopinja tako težka ... Pridejo do Kodrove biše. Mama deklico pouče, kako mora govoriti. Vstopijo. Pri mizi sedi Rozala in bere. Ozre se po hiši in zagleda vso objokano Minko in za njo mamo. Minka stopi naprej in začne prositi. »Rozala, u-u-u-u ...« Jok zapre besedo. »Minka! Vse ti odpuščam. Če bi rada imela rožic, pa pridi k nam, pa ti jih bom dala. Samo krasti ne!« Minka obljubi, mama se pa zahvalijo Rozali za njeno ravnanje. »Sedaj pa še naprej, k Mariji.« Tam na koncu vasi je stala lična kapelica Brez-madežne. V to kapelico vstopita mama ia Minka. Po-klekneta. Po kratki tihi molitvi začno mama narekovati, Minka pa ponavlja za njimi: »Marija, danes sem ti prinesla cvetic. Pa niso bil« naše. Vzela sem jih na Kodrovem vrtu. Tega nisem prav storila. Marija, odpusti mi, saj ne bom nikdar več. Krasti je greh. iMarija, nikar ne bodi name huda.« Mari mislite, da Marija skesani Minki ni odpustila njenega prestopka? 0, prav gotovo! Saj je Marija tako dobra in usmiljena. Minki se je zdelo, da ji je Marija celo pokimala. Vesela je šla zopet z mamo domov. Kako ji je bilo lahko pri srcu! Odpustila ji je Rozala, in še več: od-pustila ji je tudi Marija. Minulo je že nekaj let od tistega dne. Ali Minka se ga še vedno spominja. Kadar gre mimo kapelice, stopi vanjo, poklekne in moli za dobro matno, prosi Marijo, naj ji bo še zanaprej tako milostna Mati. In zdi se ji, kakor 110 da šepetajo Mariijne ustnice: Blagor tvoji dobri mami, in blagor tebi, dekle, dokler se boš ravnala po njenih naukih.« J. E. Bogomil