Posatottm! !*r©3 30 {froSer, ueseSo« aatt&ob« I Sffln|
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
IZ VSEBINE
VAŽNO OPOZORILO VSEM KOROŠKIM MOHOR JANOM
ISTRA IN REKA STA SE VKLJUČILI V JUGOSLOVANSKO PETLETKO
NEW YORK Z IN BREZ NEBOTIČNIKOV
SLOVENSKA LJUDSKA NOŠA
LETNIK IIL
DUNAJ, V PETEK 9. L 1948
ŠTEV. 2 (95)
Veliki uspehi v prvem letu
Jugoslovanske petletke
NOVOLETNA POSLANICA MARŠALA TITA JUGOSLOVANSKIM NARODOM
Imperializem naš največji sovražnik
Nikakor ni bil slučaj, da je tovariš Prusnik o priliki odkritja spomenika padlim partizanom v Velikovcu govoril pred zbranimi množicami o načrtih in namerah mednarodnega imperializma.
__Y tretjem letu po zlomu nemškega fa-
siz^a in njegovih satelitov postaja ved-no T>olj očitno, da prevzema zapadni imperializem v obliki amerikanskih in angleških monopolov idejno dediščino vojaško sicer razbitega, vendar politično se nikakor ne izkoreninjenega nacifa-šizma. Kot se je nemški nacizem v svoji ekspanzivni napadalnosti posluževal zlaganih gesel o potrebi življenjskega prostora, da bi utemeljih osvajanje tujih ozemelj, tako danes ameriški monopoli stremijo za tem, da bi si s pomočjo dolarske diplomacije v obliki Marshallovega plana in Trumanove doktrine zagotovili tržišča in podredili razrvana narodna gospodarstva evropskih in dru gih narodov in jih s tem tudi oropali njihove politične samostojnosti. Pri izvajanju ekspanzivne politike se poslužujejo rafiniranih oblik, ki se pa v bistvu ne razlikujejo od metod nemškega fašizma. Pri tem je treba ugotoviti, da zapadni imperialisti odvržejo vse krinke tam, kjor naleti njihova zasužnjevalska politika na množičen odpor prizadetega ljustva, ki ni voljno žrtvovati svoje svobode. Kot tipičen primer nam lahko služijo Grčija, Kitajska in Indonezija, kjer ljudstvo ni pripravljeno zamenjati nem-»ko-italijansko-japonskega jarma s su-ženstvom imperialističnim krogom Anglije in Amerike.
Povsod tam, kjer pa je ljudstvo med osvobodilno vojno odvrglo spone tujih zavojevalcev, si zgradilo ljudsko oblast, se notranje utrdilo s pomočjo nove ljudske demokracije, pa naletimo na onemogel bes imperialistov, ki so izgubili vse nade, da bi to zemljo še v bodoče izkoriščalL
POGLEJMO P0LA2AJ NA SLOVENSKEM KOROŠKEM!
Britanske zasedbene oblasti, ki ne kažejo nikakih prizadevanj, da bi izkoreninile velenemško miselnost, si prizadevajo na drugi strani, da bi Koroško pretvorili v smislu imperialističnih načrtov zapadnega kapitala v oporišče an-glo-ameriškega imperializma. Britanske in avstrijske oblasti na Koroškem s.) sovražno razpoložene do narodno osvobodilnega gibanja koroških Slovencev in njihove edine predstavnice vseljudske organizacije Osvobodilne fronte. Z druge strani pa nudijo načrtno podporo fašistični organizaciji BHS in ne ukrenejo ničesar učinkovitega proti Wurfkoman-dam. Obsodba, ki jo je izrekel britanski vojaški sodnik Cohen nad tovarišem Karlom Prusnikom — Gašperjem, fizični napadi na našo mladino*, obsodbe mladinskih funkcionarjev in drugih antifašistov ter napadi Wurfkomarid na pripadnike Osvobodilne fronte so samo drobci imperialističnega zatiranja, ki je naperjeno proti našemu narodno osvobodilnemu gibanju. Govor renegata Schumya, grožnje dež. glavarja We-le-niga, besna gonja reakcionarnih časopisov in blatenja vsega, kar je napredno, poizkusi razbijanja enotnosti koroških Slovencev, umazana vloga plačane-ga »prijatelja« koroških Slovencev Mr. Sharpa in. vseh njegovih belogardističnih ljubljencev okrog »Koroške kronike« ter izdajalsko delo Podgorca so sa-K»o različne oblike namernega podreja-
Predsednik vlade FLRJ maršal Jugoslavije Josip Broz — Tito je imel ob pričetku novega leta po radiu govor, v katerem je med drugim dejal:
»Minilo je leto 1947. in nastopa novo leto 1948. Za našo deželo ima preteklo leto poseben pomen zaradi tega, ker je bilo to prvo leto našega petletnega plana, prvo leto planskega gospodarstva v novi Jugoslaviji. V tem letu so prišle do izraza ogromne ustvarjalne sile naših narodov. Do izraza so pa lahko prišle edino pod novimi pogoji našega notranjega razvoja, tako gospodarsko kakor tudi politično in kulturno, to je v novi družbeni stnikturi naše dežele. Samo zato, ker so te ustvarjalne sile naših narodov osvobojene kapitalističnih, izkoriščevalskih okovov, so mogle dati v tako kratkem razdobju po pretekli vojni v naši deželi, ki jo je okupator tako opu-stošil, doslej nevidene rezultate pri graditvi.
Kljub nekaterim slabostim in negativnim stranem v raznih panogah naše gospodarske delavnosti so uspehi, ki so bili doseženi v tem zares kratkem obdobju, to je v letu dni, na vseh področjih gospodarske, politične in kulturne dejavnosti tako veliki, da je to zares najboljše jamstvo naših uspehov pri nadaljnjih naporih za uresničenje vsega, kar smo si zastavili kot osnovno nalogo, za dosego boljše ter srečnejše prihodnosti naših narodov.«
Maršal Tito je nato govoril o pomanjkljivostih in slabostih, ki so se pojavilo tu in. tam v jugoslovanskem gospodarstvu, in poudaril, da je treba govoriti najprej o slabostih in to zaradi tega, kor je to prav tako, če ne bolj važno, kakor če se govori samo o uspehih. »Če je mogoče popraviti in odpraviti pomanjkljivosti in napake, jih je treba odkrivati in vedeti, da je to potrebno ne le tistim, kii jih delajo, temveč tudi vsemu delovnemu ljudstvu, zakaj s pravočasnim odkrivanjem raznih slabosti in pomanjk-
nja tujim in protiijudskim prizadevanjem.
Proti tej fronti mednarodnih imperialističnih stremljenj pa se čedalje bolj utrjuje in širi fronta miroljubnih in demokratičnih narodov sveta. Borba Sovjetske zveze in ostalih naprednih držav za pravičen in trajen mir v svetu pridobiva vedno večje simpatije v širokih množicah naprednih in delovnih ljudi, katerih življenjski interes je mir in mirna izgradnja svojih držav. V to napredno fronto so vključene vse slovanske države na jugovzhodu in vzhodu Evrope, ki v bratski povezanosti s Sovjetsko zvezo utrjujejo ljudsko oblast ter načrtno grade svoje gospodarstvo. S tem se uspešno zoperstavljajo zasužnjeval-njm težnjam zapadnih imperialistov. Z miroljubno politiko, ki se odraža v tesnem medsebojnem sodelovanju in povezovanju na gospodarskem, kulturnem in političnem področju uspešno razbijajo politiko vojnih hujskačev, ki hočejo zaradi mastnih profitov pahniti svet v tretjo svetovno klanje. V to fronto so vklju-
Ijivosti dosežemo vzgojni namen: s tc-m se želi doseči ne le, da se poboljšajo tisti, ki delajo napake in pomanjkljivo sti, temveč da posvarimo druge, da jih ne delajo.«
Po konkretnih primerih, ki jih je maršal Tito navedel glede napak in slabosti v prvem letu jugoslovanske petletke, je prešel na poedine panoge jugoslovanskega gospodarstva in pokazal velike uspehe, ki so jih jugoslovanski narodi dosegli v prvem letu petletnega plana.
V	rudarstvu je bila v preteklem letu planska proizvodnja uresničena z okrog 104 odstotki. Storilnost je porasla za 120 odstotkov. Celotna proizvodnja premoga v letu 1947 znaša 96,7 odstotka, a republiška 94,7 odstotka, nadalje v črni metalurgiji 109 odstotkov, pri nafti 114 odstotkov, v metalurgiji svetlih kovin 106 odstotkov, v nekovinski 102 odstotka. Celotna proizvodnja v rudarstvu pa znaša 104 odstotke.
V	kmetijstvu je bil setveni plan žita realiziran za 99,2 odstotka. Lanskoletni proizvodni plan za žito je zaradi tega, ker je koruza dobro obrodila, presegel desetletno povprečje za 2,4 odstotka.
Plan zvezne industrije je bil v 11 mesecih leta 1947 za 106,5 odstotka izvršen. V republiški industriji je bilo izpolnjeno 94,5 odstotka, tako da je bil plan skupno zvezne in republiške industrije izpolnjen za 99,8 odstotka. Hidrocentra-le in kalorične elektrarne so dosegle v planu 103 odstotke brez tistih malih elektrarn, ki obratujejo v industrijskih podjetjih. Proizvodni plan za les in lesne izdelke je bil izpolnjen do 93,6 odstotka. V prometu je bil plan leta 1947 presežen glede prevoza potnikov, nakladanja in razkladanja blaga, zgrajeno je bilo 275,2 km novih prog, razen tega položeno 71 km tira in obnovljeno 75,5 km železniških prog. Pri vsem niso vštete gozdne železnice, ki jih je tudi bilo precej izgrajenih. Dalje je bilo zgrajenih ali obnovljenih 165 malih železniških
čene tudi široke delavske plasti in napredne organizacije mnogih narodov, katerim še ni uspelo, da bi se otresli izkoriščevalnili oblastnikov.
Ustanovitev informativnega urada devetih Komunističnih partij v Beogradu in njegovo delo je velik doprinos k utrditvi miru in preprečitvi imperialističnih načrtov.
V to napredno fronto se je zavestno vključilo tudi ljudstvo Slovenske Koroške pod vodstvom svoje politične predstavnice Osvobodilne fronte. V to fronto smo se vključili zato, ker vemo, (la je edino to jamstvo naše narodne svobode, gospodarskega in socialnega napredka. S tesno naslonitvijo na ves napredni svet in tesnim sodelovanjem in povezovanjem z vsemi resnično demokratičnimi silami doma si bomo koroški Slovenci priborili oni cilj, za katerega so naši partizani krvaveli v gozdovih in za katerega je naše ljudstvo doprinašalo žrtve v koncentracijskih in izseljeniških taboriščih: svobodo v Titovi Jugoslaviji.
Andrej H a d e r I a p .
mostov v dolžini 5 do 30 m. Zgrajenih je bilo 8 velikih mostov, med katerimi je samo most čez Donavo pri Bogojevu 620 m dolg. Temu je treba prišteti mostove na mladinski progi, ki so skupno 2.267 m dolgi. Razen tega je bilo v prometu preteklo leto zgrajenih mnogo majhnih in večjih železniških postaj, raznih stanovanjskih in drugih poslopij.
V	gradbeni stroki je bilo treba 1. 1947 zgraditi 200 velikih tovarn, kakor n. pr. v Železniku, Žitnjaku, Litostroj, skopelj-sko tobačno tovarno, bosansko industrijo sulfoceluloze in na stotine manjših objektov težke in lahke industrije. Graditi je bilo treba ogromne hidrocentra-le, kakor n. pr. v Vindolu, na Vlasini, Mariborskem otoku in mnogo manjših kaloričnih elektrarn in hidrocentral. Treba je bilo začeti graditi cele nove vasi in naselja, ceste in proge ter pristanišča in opraviti mnogo regulacij in melioracij.
Po dosedanjih podatkih je bilo 1. 1947 zgrajeno 92 odstotkov planiranih objektov: zgrajenih je bilo 5.349 novih poslopij in 448 gospodarsko industrijskih objektov. Zgrajeno je ali v delu 73.690 kmečkih hiš, razen tega še 1.316 šolskih poslopij in 67 novih zdravstvenih postaj. Zgrajeno in popravljeno je 988 km cest, med katerimi je novih betonskih in s kamnitimi kockami tlakovanih 181 km.
V	pomorstvu in trgovski mornarici glede prevoza tega pomembnega blaga in potnikov je plan uresničen za 100 odstotkov, glede graditve in obnove plovnih objektov in tehničnih sredstev pa za 94 odstotkov. Leta 1947 je bilo zgrajene 2.439 m obale.
Zadružništvo je v preteklem letu v Jugoslaviji številčno ^idno napredovalo, to se pravi, da se je povečalo za 146,3 odstotka. Zdaj je 10.296 raznih zadrug. Zlasti se je povečalo število kmetijskih delovnih zadrug, ki jih je bilo leta 1946 490, leta 1947 pa 793.
Do 30. junija 1947 se je naučilo brati in pisati 415.374 nepismenih, to je nad 20 odstotkov skupnega Števila nepismenih v Jugoslaviji.
• Do 30. junija je bilo odprtih 2.082 kulturnih domov; od tega jih odpade na vasi 82 odstotkov. Število ljudskih univerz znaša 1.158.
Tudi v radijski službi so v Jugoslaviji v preteklem letu dosegli dobre rezultate. Zmogljivost postaj se je od 48,3 kW v letu 1946 povečala na 98 kW, število naročnikov od 155.113 na 220.256. V kinematografiji, kjer je bilo leta 1939 izdelanih le 10.000 m filmov, so v preteklem letu izdelali 45.000 m raznih umetniških, dokumentarnih in drugih filmov. Medtem ko je bilo leta 1939 le 413 kinematografov, jih je sedaj 635, razen tega je še 32 potujočih filmskih garnitur.
V	socialnem skrbstvu je bilo leta 1947 odprtih 255 Ustanov za dojenčke in predšolske otroke, za defektne eftroke 21 ustanov in 357 raznih drugih ustanov, torej skupaj 663 socialnih ustanov za otroke in 127 za odrasle.
Kar se tiče specialne pomoči, je bilo
izdano za invalide, za družine padlih borcev, za žrtve fašističnega terorja in za razne socialne ustanove več kakor 4 milijarde dinarjev*'
Maršal Tito je nato govoril o uspehih, ki so bili doseženi pri repatriaciji jugoslovanskih izseljencev, o uspehih v turizmu, o planski preskrbi prebivalstva z življenjskimi potrebščinami, o povprečni minimalni mezdi v FLRJ, ki se je v lanskem letu dvignila za povprečno 20,56 odstotka, o izpolnitvi plana v jugoslovanskih financah in naglasil velik prispevek jugosJovnaske mladine, ki je s svojim delom na največjem objektu prvega leta jugoslovanske petletke — na progi Šamac—Sarajevo, in na drugih zgradbah prispevala s svojim delom vrednost 3 in pol milijarde din za jugoslovanski petletni plan. Vrednost celotnega prostovoljnega dela na ozemlju FLRJ pa znaša 6 milijard dinarjev.
Na koncu so je maršal Tito v svojem imenu in imenu vse vlade zahvalil vsem, ki so s svojim požrtvovalnim delom prispevali h graditvi države in izpolnjevanju petletnega plana in pozval vse delovno ljudstvo, naj v novem letu 1948 vloži vse silo pri izpolnjevanju svojih dolžnosti.
. Obračam se na naše rudarje, da nam dajo več premoga in raznih rud naše zemlje; na naše delavce in delavke v težki industriji, da dajo čim več jekla, železa in raznih proizvodov, obračam se na našo 'slavno mladino, da tudi v tem novem letu da zgled svojega delovnega junaštva in da tudi v tem novem letu pomaga pri izpolnjevanju našega plana. Toda hkrati apeliram na vso našo mladino po šolah, naj se marljivo uči, kajti
Romunska vlada je ob abdikaciji kralja Mihaela I. naslovilu proklamacijo'na romunski narod, v kateri je poudarjeno, da je dobil romunski narod z odstopom kralja svobodo, da si sam izbere novo obliko državne ureditve. V prokla-maciji je med drugim rečeno:
..Romunski narod, osvobojen 1944. leta izpod jarma fašističnih zavojevalcev in njihovih slug, je vzel svojo usodo v lastne roke. Romunski narod je z organiziranim, zavednim in odločnim delavskim razredom na čelu — zaveznikom delavnih kmetov, strmoglavil bojarski režim in kaznoval izdajalce narodnih interesov ter odstranil iz državne uprave vse tiste, ki so ščitili interese njegovih zasužnjevalcev.
Romunskemu narodu je na ta način uspelo ustvariti demokratično ureditev, ki se že danes utrjuje.
Monarhija je bila zapreka na poti nadaljnjega razvoja naše države, na poti ustvaritev ljudske demokracije, ki zagotavlja delovnimi ljudem našo države materialno in kulturno blaginjo, romunski državi pa neodvisnost in suverenost.
Z odstranitvijo monarhije se odpirajo tudi naši ljudski demokraciji nova potu veličastnih ustvaritev.«
Po odstopu romunskega kralja je bila sklicana izredna seja romunske narodne skupščine. Na seji so bili navzoči člaini vlade z dr. Petru Grozo na čelu.
Telegrafska agencija Nova Kitajska poroča, da enote narodne osvobodilne armade in vzhodne fronte nadaljujejo svoje napredovanje proti jugu. Zasedle so več Kuomintangovih oporišč in uničile tamošnje garnizije. Osvobodile so tudi štiri mesta v bližini Cengčuja, v srednjem delu pokrajine Honan. Osvobodilne sile so zapletlo Cankajškovo peto divizijo, ki so jo poslali na pomoč Kuomintangovim četam v bitko, ki je trajala tri dni in tri noči. Kljub tankom in letalom so bile Kuomintangove čete zaustavljene in so izgubile 2.300 mož.
Oddelki ljudske armade za fronto Ho-nan-Šansi-Hopej so prodrli že 150 km globoko v severozapadni Honan. V. bor
to mora biti njena prva dolžnost, da bo mogla tako čimbolj koristiti naši državi, ki so ji tako potrebni novi, sposobni in zvesti strokovni kaliri. Obračam se na vse delavce in delavke, ki izdelujejo gradbeni material: dajte tudi v tem novem letu naši državi čimveč gradbenega lesa, čimveč cementa, čimveč opeko in drugega materiala, kajti to je ogromnega pomena za zgraditev naših mest, tovarn, raznih kulturnih ustanov, stanovanj itd.
Obračam se na vse delovno ljudstvo na vasi, na naše kmete, naj posejejo vsako ped zemlje, da dajo čimveč raznih kmetijskih pridelkov državi, država pa si bo prizadevala, da bodo dobili Čiin-prej in čimveč industrijskih izdelkov, ki so jim potrebni.
Naša ljudska inteligenca, tako na šolah in univerzah, kakor v raznih drugih ustanovah, naj vloži vse svoje silo za vzgojo naših novih kadrov. To je velika in častna naloga in mi upravičeno pričakujemo, da jo bo naša ljudska inteligenca izpolnila.
Obračam se na našo inteligenco po ustanovah in v administraciji sploh, naj vloži vse sile pri izvrševanju svojih dolžnosti in onemogoči sleherni birokratizem v naših ustanovah.
Prav tako tudi naše ljudske oblasti ne smejo niti trenutek pozabiti, da so tu zaradi ljudstva in da so ljudstvu odgovorne za svoje ravnanje in svoje delo.
Z globokim prepričanjem, da bomo zgradili našo državo po planu, da bomo zgradili, socializem in dosegli srečnejšo bodočnost naših narodov, želim vsemu delovnemu ljudstvu po mestih in vaseh srečno novo 1948. leto!«
Narodna skupščina je ob dolgotrajnem in viharnem odobravanju ter navdušeni manifestaciji soglasno sprejela zakon o proglasitvi Romunske ljudske republike. Izdajo zakona: so poslanci pozdravili z vstajanjem in dolgotrajnim vzklikanjem novi ljudski republiki in demokratični vladi dr. Groze.
Člani romunskega parlamenta so po soglasnem sprejetju zakona o proglasitvi Romunske ljudske republike izvolili Prezidij Romunske ljudske republike.
Vsi romunski listi so objavili na prvih straneh besedilo abdikacije kralja Mihaela in odločbo romunske nar. skupščine o proglasitvi Ljudske republike Romunije. Neodvisni demokratični list »Ro-mania Liberai« piše med drugim:
»Na široko so odprta vrata novemu obdobju v zgodovini romunskega naroda. Romunija je postala danes napredna republika. Stoletne težnje in želje v preteklosti zatiranih kmečkih in delovnih množic romunskega naroda so danes uresničene. Po dolgih in krvavih borbah jo padla zadnja in največja pregrada, ki je našemu narodu preprečevala to, da bi si ustvaril boljše in srečnejše življenje. Odprava monarhije v Romuniji pomeni veliko krepitev antiimperialistične fronte na svetu in učvrstitev yrst svobodoljubnih narodov v skupni borbi za mir in ljudsko demokracijo.«
jih je bil zlomljen odpor Kuomintangovih divizij na področju Fančenga. Osvobojenih je bilo nad 20 okrajnih mest, obkoljeno pa je važno Kuomintangovo strategično središče. 12.000 Kuoinintun-govih vojakov in oficirjev je bilo ubitih, ranjenih ali ujetih, zaplenjenih pa nad 200 strojnic in 6.200 pušk, kakor tudi velike količine drugega vojnega mat 3-riala in živil.
Kitajska ljudska armada je od pričetka napada na šantunški polotok uničila
65.000	Kuomintangovih vojakov, med njimi 55.000 vojakov redne, 10,000 vojakov izredne vojske. Napad na šantunški polotok, ki ga je izvedlo 6 divizij, se je začel v avgustu. Že ob osvoboditvi
Čefuja je bilo uničenih 15.000 Kuomintangovih vojakov. Medtem ko so Can-kajškove čete napredovale v notranjost polotoka, so močni odredi narodno osvo bodiine armade prešli v njihovo ozadje in jim tako onemogočili umik. Osvobodilne sile so preprečile vso poizkuse Kuomintangovih čet, da bi#se umaknile proti zapadu in jim predvsem prizadejale hude izgube.
V	začetku oktobra so bile Kuomintangove čete v odločilni bitki ob reki Čiao premagane in so morale preiti v obrambo, v začetku novembra pa so bile znova premagane v bitki na črti Kiroksien-Kaomi. Prav tako je tudi ostanek Kuomintangovih čet na severni obali Šan-tunškega polotoka pred uničenjem.
V	zadnjih sedemnajstih mesecih borb proti Čankajškovim armadam so čete kitajske ljudske armade osvobodile ozemlje, na katerem biva 100 milijonov pre-
OSVORODILNA BORBA GRŠKEGA LJUDSTVA
Radijska postaja svobodne Grčije je v svojem komentarju o poročilih atenske vladfe poudarila, da je atenska radijska postaja priznala, da oddelki demokratične armade držijo pobočja za-padno in severno od Konice. To dokazuje, da je Demokratična armada obdržala svojo položaje pri Konici, kljub stalnim okrepitvam sovražnika in močni podpori letalstva. Demokratični oddelki so ojačali svoje topništvo, ki drži Konice pod stalnim ognjem.
Kakor poroča dalje radijska postaja svobodne Grčije, so enote Epirskega korpusa osvobodile 7 vasi in 4 naselja v Epiru. Drugi oddelki istega korpusa so pri vasi Igrener razgnali močne enote monarhofašistične vojske. Sovražnik se je moral umakniti s hudimi izgubami.
Oddelki Parnasidskega korpusa so na cesti med Livadio in Thebami zajeli devet kamionov, ki so bili naloženi z živ-ljenskimi potrebščinami. Živilske potrebščine so razdelili med ljudstvo tega kraja.
Preiskava nacistične zarote na Štajerskem, o kateri smo poročali na kratko že v zadnji številki, je dognala, da je bilo podtalno nacistično delo razišrjeno po vsej Avstriji. Graška centrala je bila povezana z vsemi deželami in je imela svoje postojanke v Tirolu, v Solnogradu, na Koroškem in na Dunuju. Njene niti gredo tudi do pred kratkim odkrite nacistično centrale v Linzu. Da v tem primeru ne gre za igračkanje nezrelih fantov, kakor bi to rado slikalo reakcionarno časopisje, se vidi iz dobro premišljene organizacije in popolnoma jasnega nacističnega programa, ki so si ga zarotniki drznili poslati tudi državnemu predsedniku Rennerju in vicekanclerju Schiirfu in celo Churchillu. Vodja vsega gibanja je bil bivši SA-Obersturmfuh-rer, vodja nacistične vzgojne šole in »NS-Fiihrer za posebno uporabo« dr. H. Rfissner, ki so ga aretirali v Beljaku pod krivim imenom dr. Mtiller — Resna. Preiskava je potrdila zvezo tega ilegalnega gibanja tudi s pobegom bivšega gaulaj-terja in vojnega zločinca Uiberreitherja iz taborišča Dachau, za katerega je preskrbel falzifičlrane dokumente ilegalec dr. Klinger iz Graza. Ta je lahko nemoteno potoval okrog, ker se je izdajal kot slepec za vojnega invalida, čeprav je izgubil vid pri dijaškem pretepu. Dokumente je predal bivšemu nacističnemu »Landratu« inž. Wersinu, za Uiberrei-therjevo ženo pa je poskrbel stanovanje v vili SS-HauptsturmfUhrerja Schmidta v Stubaitalu, ki jo je sezidal ta zločinec z državnim denarjem s pomočjo KZ-lerjev in ki je še danes njegova last. Preiskava je tudi pokazala, da so voditelji te nacistične zarote znali izrabiti za svoje delovanje različne uradne in poluradne ustanove, kot v Grazu tako imenovano : Heimkchrerbetreuungsstel-le«. Pod to krinko so delovali tem laže,
bivalcev. Od julija 1946 do novembra
1947 je ljudska armada zajela 1 milijon vladnih vojakov in vladnim četam prizadejala izgube, ki znašajo 64.000 ljudi. Te podatke je navedel predsednik KP Kitajske Maocetung na izredni seji Centralnega komiteja njegove partije. Izjavil je, da je prepričan, da je zmaga ljudske armade nad Čankajškom zagotovljena, kljub podpori, ki jo ta prejema iz inozemstva.
Kakor poročajo iz Nankinga, so zaradi velikih zmag kitajske ljudske armade lega mnenja colo visoki uradniki
Cankajškove vlade, ki mislijo, da so Oankajškovemu režimu šteti dnevi.
V Honkongu, angleški koloniji Kitajske, pa so te dni ustanovili protivlado Čankajšku, ki je protiameriška in prijateljsko naklonjena Angliji in Sovjetski zvezi.
POLOM TRUMANOVE DOKTRINE V GRČIJI
V svojem mednarodnem pregledu piše komentator Tassa med drugim:
Sestava provizorične demokratične vlade svobodne Grčije pod predsedstvom generala Markosa je pri grških monarhofašistih in njihovih imperialističnih zaščitnikih v ZDA in Angliji povzročila veliko vznemirjenje; saj je vsemu svetu nazorno pokazala polom tako imenovane Trumanove doktrine. Ameriški dolarji, ki so jih uporabili v podporo reakcionarnemu fašističnemu režimu in inozemska intervencija niso tvorcem Trumanove doktrino prinesli zaželenega »uničenja partizanskega gibanja. S praktično uporabo Trumanove doktrine je postal položaj vladajoče klike v Grčiji, ki se je sedaj v polnem razkrinkala kot agentura ameriškega imperializma, še bolj negotov. Hkrati pa kažejo uspehi z vsakim dnem močnejšega in mogočnejšega narodno osvobodilnega gibanja, tla jo trditev grških monarho-fašistov, da to gibanje ni povzročil notranji položaj, ampak da so ga organizirali severni sosedje Grčije«, očitna provokacija.
Sestava provizorične demokratične vlade Grčije in herojska borba grškega ljudstva sta nov dokaz, da evropski narodi niso voljni ukloniti se tujemu jarmu.
ker so bili skoro brez izjeme povezani z reakcionarnimi strankami. Tako je bil vodja OeVP-jevske povratniške ustanove bivši hitlerjevski oficir in »Ritter-kreuztragcr« grof Strachwitz hkrati tudi član štajerskega dež. vodstva OeVP, medtem ko je vodja socialistične povratniške ustanove Rosch, bivši oficir v nacističnem vzgojnem zavodu, hkrati zastopal tudi SPOe v komiteju za vojne povratnike prt štajerski deželni vladi. Zato se nikakor ni čuditi, da je v to zaroto zapleten tudi visok uradnik koroške deželne vlade višji vladni svetnik Folie. Do sedaj je bilo aretiranih v tej zvezi nad sto ljudi, na Koroškom poleg omeiijenegu Folie še njegova žena, nadalje žena vodje nacističnega julijskega puča iz leta 1934 Margarete Rauter, pri kateri so aretirali dr. RSssnerja, in bivši »Schulungsleiter« Axmann.
V svojem programu se ti zarotniki jasno priznavajo k nacistični ideologiji in zvesti Hitlerju še prav posebno propagirajo rasizem, sovraštvo do slovanskih narodov, »Drang nach Osten« in »velikonemško miselnost«. Pri tem ne pozabijo govoriti o »nemškem življenjskem prostoru« in o »nevarnosti boljševizma«. Prav tako vsebuje ta pro-gram navodila za »Werwolk, ki naj sodeluje v obstoječih avstrijskih strankah, »izvzeto je seveda vsako sodelovanje z in v KP«.
Notranje ministrstvo je napovedalo, da bodo ti zločinci po končani preiskavi najstrožje kaznovani. Kaj če bi posvetila preiskava na Koroškem tudi v delovanje različnih »Wurfkomand« in različnih »Bundov«, katerih delo, pisanje in programi so v vsem podobni ilegalni nacistični zaroti graške centrale? Naše ljudstvo je v številnih spomenicah in prijavah na varnostne organe opozorilo na to zakrinkano nacistično leglo.
Ljudski republiki Romuniji so odprta nova pota veličastnih ustvaritev
Kitajska ljudska armada napreduje
na vseh frontah
lllllllllllllllllllllll.Illllllllllllllll.Illlllllllllllllllllllllllll.Illliutllllllllllllt.Illllllllllllllllllllllllll.IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIU..
Nacistična zarota po vsej Avstriji
Važno opozorilo vsem kor, mohorjanom
_ Mohorjeva družba, ki je bila ustanovljena leta 1852 v Celovcu, je v teku skoraj celih 100 let ogromno storila za ohranitev vere, slovenske narodne zavesti, jezika in samobitnosti. Ko se je po razpadu stare Avstrije morala s svojim delom umakniti iz Celovca v Prevalje in od tod v Celje leta 1927, se nikoli ,ni izneverila svojemu narodnemu poslanstvu za vzgojo ljudstva in prepričanju o nedeljivosti slovenskega naroda. Zato se je trudila, kolikor so ji to dovoljevale politične razmere, svoj narodno-verski vpliv s pošiljanjem knjig vedno razširjati na ves slovenski narod tudi med Slovenci izven meja Jugoslavije, na Primorskem v Italiji, zlasti na Koroškem v Avstriji.
Tega svojega narodno vzgojnega poslanstva se Mohorjeva družba v Celju zaveda zlasti danes, v novi Jugoslaviji, ko imamo važno dolžnost in novo priložnost, da pritegnemo tudi Slovensko Koroško v okvir svobodne in demokratične Jugoslavije. V ta namen je celjska Mohorjeva družba poslala pred kratkim tri svoje odbornike v Celovec, da navežejo stike z ondotnimi moharjani. Ti so po preselitvi Mohorjeve družbe v Celje imeli sicer svoj odbor v Celovcu, v resnici pa le nekako poverjeništvo za člane prvotne Mohorjeve družbe, ki jim je pošiljala iz Celja svoje vsakoletne publikacije. Pred nam nenaklonjeno oblastjo je pa ostal naslov Družbe sv. Mcr-horja v Celovcu, ki pa nikoli ni delovala. Naši zastopniki so govorili v Celovcu s predsednikom tamkajšnjega odbora, s prelatom Podgorcem, pri katerem pa so naleteli na gluha ušesa za resnične skupne potrebe slovenskega naroda na Koroškem. Resnica je sicer, da to ni mnenje koroških mohorjanov, za kar smo dobili trdne dokaze ob neuradnem razgovoru s poverjeniki — duhovniki tamkajšnje Mohorjeve. Zato je naša dolžnost, da zoper stališče predsednika Podgorca odločno nastopimo in koroške Slovence opozorimo, naj se ne dajo begati z raznimi obljubami. Sedaj, ko gre še posebno za to, da bi se koroški Slovenci za vselej osvobodili avstrijskega ponem-čevalnega vpliva, je povezanost in enotnost Mohorjeve družbe tembolj važna in zato potrebna.
Predsednik Podgorc vseh dvajset let ni uvidel potrebe za izdajanje slovenskih knjig na Koi*oškem. Da to ni bilo povsem nemogoče, dokazuje zahteva celovškega odbora, da mu celjska Mohorjeva pošlje tiskarski stroj. Iz Celja je bil stroj in stavni material tudi odposlan, a je ostal desetletje neuporabljen. Zdaj, ko je celjska Mohorjeva z najboljšimi nameni skušala poživiti trdno narodno enotnost vseh Slovencev, pa je predsednik Podgorc izposloval pri koroškem deželnem glavarju odlok, s katerim »ob-navlja Mohorjevo družbo v Celovcu in ji vrača pravico tiskati slovenske knjige in publikacije za slovenski narod na Koroškem«. Tako je teden dni po obisku naših odposlancev poročala »Koroška kronika« z debelimi črkami. To jasno dokazuje, da se je predsednik Podgorc ujel na prazne obljube avstrijske po-nemčevalno usmerjene oblasti, ki bo skušala koroške Slovence v slovenski besedi in pod krinko slovenstva odtuje-vati jugoslovanski domovini in v njih slabiti zavednost o enotnosti in o nerazdeljivosti slovenskega naroda.
Mi v imenu vseh slovenskih mohorjanov, ki bivajo v Jugoslaviji in preko njenih meja na Koroškem, ugovarjamo zoper tako igro s slovenskim narodom. O neiskrenosti takih odločb nemških oblasti in o škodljivosti Slovencev, ki jim verjamejo, nam pričajo lepe koroške vasi, ki so bile pred tridesetimi leti še docela slovenske, pa so danes do malega ponemčene — vse zaradi nasilnega pritiska nemštva. Vse navidezne -pravice, ki so jih uradni krogi koroškim Slovencem milostno obetali in jih še dovoljujejo, imajo le en zakrinkan, a danes čisto očividen namen: trgati in odtujevati Slovence na Koroškem njihovi skupni domovini, slabiti v njih zavest o enotnosti tn nerazdeljivosti slovenskega naroda.
Prvotna, sedaj celjska Mohorjeva družba, je nepietrgano nadaljevanje pred sto leti ustanovljene Mohorjeve družbe
v Celovcu. Ona se zaveda svoje naloge za narodno, kulturno in versko vzgojo in je to že stoletje vršila med slovenskim narodom v vseh različnih političnih položajih. Zato tudi vestno nadaljuje s tradicijo svojih ustanoviteljev Einspielerja in Slomška. In prav zato tembolj upravičeno protestira zoper vsako zlorabo svojega imena, protestira proti delitvi Družbe v dVe Družbi — najbolj pa proti izdajanju slovenskih mohorskih knjig v avstrijskem, protijugoslovanskem duhu, ki naj bi pod krinko slovenstva in koroštva slovenski narod raznarodovale. Einspieler je ustanovil samo eno Mohorjevo družbo, ki je za ves slovenski narod. Kdor te ne mara in deluje zoper njeno tradicijo, tega naj slovenski narod ne posluša in naj ga nima za svojega.
To opozorilo naslavlja odbor Mohorjeve družbe v Celju prav posebno na mohorjane na Koroškem in jih poziva, da naj ne sledijo samozvanemu vodstvu tako imenovane Mohorjeve družbe v Celovcu, ki je pod vplivom naši domovini in slovenskemu narodu nenaklonjenih ljudi ter le orodje v njihovih rokah. Pravi koroški mohorjani so bili in bodo ostali zvesti udje naše skupne in enotne slovenske Mohorjeve družbe, ki ima sedaj svoj sedež v Celju.
Ko je odbor Družbe sv. Mohorja v Celju prejel poročilo svojih treh odbornikov, poslanih v Celovec, je na svoji seji 18. decembra 1947 soglasno sklenil, da sporoči to opozorilo vsej slovenski javnosti, zlasti še koroškim Slovencem mo-horjanom.
Odbor:
dr. Er. Cukala, predsednik; dr. Fr. Stele, podpredsednik; dr. Fr. Kotnik, blagajnik; F. S. Fi n ž g a r, urednik; dr. Marjan Brecelj, Fr. Bevk, dr. A. Trstenjak, Stanko Cajn-kar, B. Kotnik, Vinko M 6 d e r n -d o r f e r, Tone Fajfar, Matija M (1 n-d a in Lovro Kuhar.
(.Slovenski poročevalec«, 4. I. 1948)
Z opozorilom odbora celjske vsenarodne Mohorjeve družbe se v polnem obsegu strinjamo vsi koroški Slovenci. V našem listu smo nekoč že opozorili na škodljivo, izdajalsko vlogo nekaterih ljudi s prelatom Podgorcem na čelu, ki na vse mogoče načine poskušajo razbili enotnost slovenskega ljudstva v borbi za osvoboditev. Že tedaj smo pokazali, da so v ozadju tuji agentje, plačani za delo med koroškimi Slovenci, ki bi radi zasidrali na Koroškem imperialistično agenturo z belogardističnimi pritepenci okoli »Koroške kronike«. Od teh je izvirala zamisel o neki »Tiskovni zadrugi«, prav tako, kakor je izvirala zamisel ^»komisarja« za Zadružno zvezo od deželnega glavarja Piescha in drugih koroških šovinistov, ki so hoteli preprečiti obnovo slovenskega zadružništva. Prelat Podgorc je prvim kot drugim služil kot voljno orodje in tako v tem odločilnem času ponovno izdal resnične narodne koristi, kot leta 1920, ko je pri plebiscitu igral nadvse sumljivo vlogo.
Ker prvi kakor tudi drugi poskus nista uspela, si je prelat Podgorc izbral na pobudo istih sovražnikov osvobodilne borbe našega ljudstva novo obliko za rušenje narodne enotnosti. To pot si je izbral cerkveno bratovščino Mohorjeve družbe. Ni mu mar, da s svojim početjem razbija enotnost slovenskega naroda, da pljuva na zgodovinsko delo Mo horjeve družbe, ki je kot knjižni zavod vedno ohranila svojo prvotno vseslovensko smer, združevala vse slovensko ljudstvo brez razlike na politično prepričanje in po zamisli velikih ustanoviteljev poznala samo delo v korist skupnosti in dobro slovenskega naroda. Brez sramu se je ponovno- prodal sovražnikom slovenskega ljudstva, kar najbolj očito pove nenavadno hitri odlok koroškega deželnega glavarja, s katerim so tri dni po odhodu delegacije cbljske vsenarodne Mohorjeve družbe legalizirali disidentsko celovško Mohorjevo. To dejstvo najbolj jasno pove, komu je na tem, da se razbije stara vsenarodna ustanova in
komu predvsem koristi delo prelatu Pol gorca. Hkrati pa tudi pove, kdo v resnici kumuje v »Koroški kroniki« tako navdušeno pozdravljeni celovški Mohorjevi družbi.
Ozadje hitrega odloka in »začetka delo 'anja celovške Mohorjeve družbe jo namreč tole:
Da bi uredila medsebojne odnose in pripomogla vsem svojim starim udom in neštetim novim prijateljem na Koroškem ponovno do vsakoletnih mohorje-vih knjižnih darov, je Mohorjeva družba iz Celja poslala posebno delegacijo, ki je dne 29. itovembra 1947 prispela v Celovec. Delegacijo so sestavljali profesor dr. Franc Kotnik, profesor bogoslovne fakultete dr. Trstenjak in član odbora Beno Kotnik. Oglasili so se pri msgr. Podgorcu. V interesu sodelovanja in v smislu Mohorjeve družbe kot vsenarodne ustanove je bil prisoten tudi zastopnik POOF-a za Slovensko Koroško. Že takoj ob pozdravu je prelat Podgorc nevljudno napadel zastopnike, še prav posebno pa se je protivil navzočnosti zastopnikai POOF-a, češ: »Ne priznam nikakršnega POOF-a... Ne maram nobenih prič, ki bi razglašale moje izjave.« Svojo vlogo cepitve koroških Slovencev od matičnega naroda pa je še prav posebno potrdil na vprašanje .dr. Kotnika: »Ali bomo medsebojno sodelovali ,ali pa hočete biti popolnoma ločeni od celjske družbe?« z odgovorom, pri katerem je zlorabil celo ime odločnega borca za zedinjeno Slovenijo, velikega Einspielerja: »Mi bomo šli svojo pot. Mi moramo nadaljevati delo Einspielerja, širiti nabožne knjige, vzgajati novo inteligenco in naraščaj, bodoče predstavnike, ki bodo ustvarjali mejo in obrambo proti vašemu komunizmu.« Svojo renegatsko avstro-imperialistično stališče, ki ga je branil že leta 1920, pa je podkrepil še z izjavo: »Mi smo bili vedno za vero, dom, cesarja.« V nadaljnjem razgovoru je ponavljal svoje napade na novo Jugoslavijo, na celjsko Mohorjevo družbo, navzoče delegate je imenoval zločince itd. Odločno se je zavzel za jugoslovanske vojne zločince in bivše Hitlerjeve hlapce, ko je izjavil: »Blage katoličane kakor Basaja in Puša dajejo zapreti.« (Oba so zaprli na zahtevo Jugoslavije britanske oblasti.) Nadalje je prelat Podgorc v svojih klevetah proti novi Jugoslaviji med drugim tudi trdil, da je celjska Mohorjeva družba pod pestjo. Šele na odločni odgovor duhovnika, profesorja bogoslovja dr. Trstenjaka: »Pod kakšno pestjo pa ste vi, saj že 25 let niste izdali nobene knjige, pri nas jih pa redno tiskamo vsako leto in izdajamo na stotine knjig,« je prelat Podgorc utihnil in ni vedel odgovora. Prelat Podgorc ni bil dovzeten za noben predlog in nikakor ni hotel razumeti, da je bila Mohorjeva imovina v Celovcu v desetletjih prigarana z žulji vsega slovenskega ljudstva. Le tako je tudi razumljivo, zakaj Slovenska prosv. zveza še do danes ni dobila od celovško Mohorjeve družbe odgovora na predlog, da bi se stavila Mohorjeva hiša na razpolago za slovensko gimnazijo. Da je v hiši nemški invalidski urad in cel kup tujcev, medtem ko slovenske organizacije iščejo svoje prostore po Celovcu, prelata Podgorca ne briga, ker to ni v interesu njegovih naredbodajalcev in prišepetalcev. Iz vsega tega vidimo, zakaj razgovori celjskih delegatov s prelatom Podgorcem niso mogli prinesti nobenih uspehov in zakaj je potrebno opozorilo odbora celjske Mohorjeve družbe.
Začasna pravila celovške Mohorjeve družbe predvidevajo, da spada vsa Mohorjeva imovina v Celovcu izključno pod oblast celovškega škofa. Iz zgodovine le predobro poznamo »nepristranost in ljubezen« celovškega ordinariata do koroških Slovencev. To »ljubezen« je občutil na lastni koži tudi ustanovitelj Mohorjeve družbe veliki Andrej Einspieler, kakor tudi njegov predhodnik in vneti sodelavec Matija Majar — Ziljski, ki je bil med prvimi mučeniki za slovensko narodno zavest, tako da je zaradi stalnega premeščanja smel o sebi pisati, da ga ordinariat prestavlja tako naglo, da mi skoro sape in denarjev pri-
manjkuje. Sedaj sem zopet na poti. Na dveh in treh krajih imam svoje orodje, bukve, pisma itd. razdeljene in raztrose n e — jaz sem, kakor bi rekel, neki ,ewige Jude1.« Še prav dobro vemo, kako vestno je izvrševal povelja Heimat-bunda bivši rajhovski škof dr. Hefter in pomagal pri ponemčevanju Slovenske Koroške. Tudi sedanji celovški škof je že ob več priložnostih pokazal svoje, koroškim Slovencem nenaklonjeno stališče. Tudi v verskem oziru! Slovenski izseljenci ne bodo nikdar pozabili, da je celovški škof odklonil 15. aprila 1946 mašo za slovenske žrtve nacizma; koroški Slovenci ne bomo nikdar pozabili, da je celovški ordinariat na spomeniku v čast padlim partizanom v Celovcu prepovedal protifašistični napis. Dobro pa si bomo zapomnili, da je taisti škof dne 10. oktobra 1947, to je na dan, ko veli-konemški šovinisti praznujejo zasužnje-vanje koroških Slovencev, pri Gospe Sveti bral slavnostno pontifikalno mašo in v svojem nagovoru slavil fašistične vojake, ki so padli'kot žrtve »za domovino in katerih umiranje je imelo velik pom'en . To so dejstva, ki globoko žalijo čustva vsakega koroškega Slovenca. Isti dan, 10. oktobra 1847, je v Celovcu na hotelu Trabesinger, ki je prav tako last Mohorjeve družbe in vsega slovenskega ljudstva, kot v zasmeh bila izobešena zastava. Tako razpolaganje, upravljanje in zlorabljanje narodne imovine je skrajno žaljivo in v času, ko se naše ljudstvo vztra jno bori in doprinaša težke žrtve za svojo svobodo, znak čisto javnega izdajstva.
Koroški Slovenci ob teli ugotovitvah po pravici vprašujemo, od kod ima prelat Podgorc sploh pooblastilo za te svoje protinarodne mahinacije. Po pravici vprašujemo, kje je tiskarski stroj, ki ga je celovška Mohorjeva družba prejela od svoje celjske matične družbe? Danes ponovno in dosledno opozarjamo, da v naši borbi za rešitev Slovenske Koroške ne more in ne sme biti nikjer nika-kih kompromisov in nikakih izjem. Kdor koli ruši enotnost vseh zavednih koroških Slovencev, skovano v OF, ali se iz
Andrej Binspieier ustanovitelj Mohorjeve družbe
te borbene narodne skupnosti pod kakršnim koli izgovorom izdvaja, je narodni škodljivec. Mohorjeva družba je v teku zgodovine na Koroškem in ined vsem slovenskim narodom odigrala veliko vlogo v združevanju vsega slovenskega ljudstva. Tej svoji vlogi mora ostati zvesta tudi v teh odločilnih dneh, če hoče med našim ljudstvom ostati to, kar je bila: nadstrankarska, vsenarodna ustanova! Dobro vemo, da prelat Podgorc ni sam, ki služi tujim koristim, ampak da ga v ozadju podpira tudi peščica ljudi, ki ne morejo pozabiti glorije habsburške monarhije in poizkusa njene restavracije v klerofašistični Avstriji! Dobro pa se zavedamo tudi, da je na strani našega ljudstva večina slovenskih ljudskih duhovnikov, ki prav tako ne odobravajo izdajalskega dela peščice okoli prelata Podgorca in zagovarjajo enotnost Mohorjeve družbe kot borbo našega ljudstva za osvoboditev in priključitev Slovenske Koroške k FLRJ.
Strli niste spečih -
ne boste nas bedečih
Te besede zvenijo iz Aškerčeve pesmi
Mi vstajamo«. Njegova pesem je posta la last našega ljudstva, ki se bori za svoje pravice. Postala je simbol našega življenja in ustvarjanja, postala je odraz miselnosti in dela naše Kočne : in vse okolice.
Bilo je na prvi prosvetni prireditvi v Svečah po uničenju krvavega nacizma — na Miklavžev večer. Adamova dvorana je bila natrpana ljudi in Se novi so prihajali, da vidijo po sedmih letih na domačem odru spet slovensko igro in slišijo slovensko pesem.
Mlad rod je vstal in se prebijal do veljave z vztrajnim in nesebičnim delom. Nezlomljivo se je povezal s svojimi predniki in svojimi starejšimi, političnimi in prosvetnimi delavci. Vrstile so se prireditve, igre in pevski nastopi na domačem odru, a šli smo tudi po naši zem lii s slovensko igro in pesmijo — mladi in stari — od šestega do sedemdesetega leta. Videli in spoznali smo naše ljudstvo v št. Janžu, Glinjah, Borovljah, Šmihelu, Brnci in Ločah. Bili smo z njimi eno.
Mi smo vstali...
A naši nasprotniki so nas hoteli spet zatreti in uničiti. Kovali so zaroto in jo klijejo tudi danes. Oblast jc stala na strani in na čelu te zarote.
20. april m. 1. v dneh, ko se je v Moskvi govorilo o našem položaju in priključitvi Slovenske Koroške k novi Jugoslaviji, smo si vzeli svojo pravico sami in pokazali, da je ta zemlja slovenska. Na šoli in v vasi smo nabili slovensko napise. Naši nasprotniki, kot bistriški orožnik, izdajalec nadučitelj Wald-hauser, nemški priseljenec nacist Štefa-ner so nas zaradi tega spravili pred vojaško sodišče in v zapore.
Govorili so med seboj: »Sedaj smo jih ustrahovali in moramo jih uničiti!
Kampanja proti OF, proti prosvetnemu društvu in posameznim aktivistom se je pričela na vsej črti in tudi ni izostala v cerkvi. V cerkvi smo vsa desetletja poznali le slovensko bogoslužje. Danes pa mora slovenskp prebivalstvo v cerkvi poslušati nemško pridige, slovenskim pevcem se hoče usiljevnti nemško petje, ker
POGRCE
V nedeljo 28. decembra 1947 smo imeli v Pogrčah pri Rojaku božično prireditev, katere se je udeležilo nad 250 ljudi. Uprizorili smo igro »Pod božičnim drevescem;', ki je prav dobro uspela. Pionirji so zapeli celo vrsto božičnih in narodnili pesmi, posebno priznanje pa ,ie žel pri svojem prvem nastopu novo ustanovljeni mladinski mešani zbor, da so morali eno pesem ponoviti.
Pionirji so ob koncu zapeli pionirsko himno »Mi smo slovenski pionirji«. Nulo so bili naši mlujšl kulturni delavci lepo obdarjeni. Čeprav so bili darovi skromni, so pionirji zadovoljni odhajali domov.
BILČOVS
Zborovanje Kmečke zveze za Slovensko Koroško.
Dne 12. decembra 1947 je obč. odbor Kmečke zveze povabil naše kmete in kmečke delavce na zborovanje, ki je bilo zelo dobro obiskano. Navzoči so z zanimanjem spremljali izvajanje referenta, ki jim je razložil potrebo in korist, da se tudi slovenski kmet organizira v svoji organizaciji, ki bo zastopala njegove interese v Kmečki zbornici in pri drugih oblasteh.
Kmečka zveza za Slov. Koroško ima tudi možnost, da naroča skupno razne kmetijsko potrebščine kot semenska žita, umetna gnojila, apno za gnojenje njiv in travnikov, razne strojo, plemensko živali itd. Interesenti naj se javijo pri predsednikih obč. odborov Kmečke zveze. Za občino Bilčovs je to Reichman Jožef, pd. Linče], in za občino Zgornjo vesco Janez Einspieler, pd. Sramsičnik.
Vse naše kmete in kmečke delavce pozivamo, da se v novem letu še tesneje oklenejo svoje stanovske organizacije, ker je le tako mogoče v sedanjih dneh
to želijo gospodje okoli lesnega podjetnika nacista Gtitza in ravnatelja tovarne Mdbiusa, ki je pozabil, da je tudi njega rodila slovenska mati.
Iz teh podjetij prihaja na slovensko ljudstvo tudi gospodarski in socialni pritisk, češ da bodo delavci izgubili službo, če sodelujejo v slovenski prosveti in so člani OF. Z ničvrednimi šilingi, ki so jih dali za nove zvonove na Bistrici, so hoteli kupiti župnika, si prilastiti monopol nad cerkvenim bogoslužjem; z grožnjami odpustitve iz službe so mislili razbiti pevski zbor in igralsko skupino kot tvorno silo prosvetnega društva in narodnega izživljanja.
Mislili so, da bodo uspeli.
Niso in ne bodo!
Na Štefanovo popoldne je bila Ada-
mova dvorana ponovno nabita do zadnjega kotička. Ljudstvo je doživelo do sedaj najbolj uspelo prireditev v uprizoritvi : Lepe Vide : in nastopu pevskega zbora. Igralska skupina in pevski /bor sta se poživila z novimi močmi — številčno in v prepričanju.
Ko je Franček v uvodu recitiral Otona Župančiča pesem Korotan v srcu , mi je bilo, kot da poje z Župančičem vsa dvorana Ne izpustim Iz srca Korotana.:.
Igra »Lepa Vida« je pokazala, da se z zvestobo ne da barantati. In naša zvestoba velja slovenskemu narodu v borbi za svojo p it o pravico — združitev vseh Slovencev, resnično svobodnih in biez slehernih gospodov in hlapcev.
Nauk in šola našega dela pa sta: da se človeka in ljudstva, ki se borita za svoje pravice, ne more zatreti z zapori, grožnjami in ničvrednimi šilingi.
Zdrav rod je vstal in postaja z dnevom v dan močnejši v pesmi, hesedi, delu in borbi za lepšo in srečnejšo bodočnost.
Bojko
prebresti vse ovire, ki se nam stavljajo na pot k lepši in srečnejši bodočnosti.
Po sklepu zborovalcev poteče rok za naročila zgoraj omenjenih potrebščin 10. januarja 1948. Zaradi tega naj se z naročili ne zavlačuje.
Spet so nastopili naši igralci in na dan sv. Štefana ponovili igro »Vrnitev«. Le-pa je ta igra in prav v sedanjih dneh, ko se vrača toliko vojnih ujetnikov k svojim družinam, nam živo pokaže izgnanca, ki se vrača v domovino, potem ko ga je hotel njegov tekmec umoriti in prevzeti njegovo posest in ženo. A usoda je hotela drugače. Gospodar, o katerem so mislili, da ga je zločinec umoril, se po dolgih letih le vrne. Prav tako so so vrnili po dolgih letih tudi naši izseljenci. Vsi igralci so svojo vloge podali v splošno zadovoljstvo gledalcev. Prav prijetno nas jo iznenadil mladi pionirski zbor Prodnjakove družine, ki je pred igro štiriglasno in lepo ubrano zapel Slavček mili . Želimo, da bi nas naši igralci in peVci prav kmalu spet razvoselili s podobno prireditvijo.
SPODNJA VESLA
Dne 25. decembra 1947 smo ob veliki udeležbi bližnjih im daljnih sorodnikov in prijateljev spremili k zadnjemu počitku na pokopališču v Velinjo vas Ruperta K&ferja, pd. Klemena iz Spodnjo Vesce. Rajni je dosegel starost 76 let in bil oče številni družini. V svojem življenju se je moral boriti z raznimi težkočami pri svojem gospodarstvu. Spremljale so ga vse one težave, ki so spremljale in še spremljajo vsakega malega slovenskega kmeta no Koroškem. V teku dolgih desetletij, v katerih je vodil Klemenovo gospodarstvo, je vedn" našel dovolj časa, da je prebiral »loven ske liste. Dolga leta je zastopal tudi in terese koroških Slovencev kot odbornik
obč. odbora občine Bilčovs. Tudi potem, ko se je začelo nad nami nasilje Hitler jevih band, ni klonil ter jo svojo slovensko zavest priznal tudi pri zadnjem ljudskem štetju. Ko ga je komisar vprašal o njegovi narodni pripadnosti, je odločno odgovoril, da je Slovenec, Ko pa ie števni komisar omenil, da bi to moglo imeti zanj slabe posledice, mu je rajni brez oklevanja izjavil: Dokler Francozi ali Italijani ne pravijo, da so Nemci, tako dolgo tega tudi jaz ne bom storil. : Tako je rajni v odločilnih trenutkih ostal zvest sebi in svojemu narodu. Naj mu bo zemlja Slovenske Koroške lahka. Žalujoči družini naše sožalje.
MOKRIJE
Po dolgem času se hočemo še mi Mokri janci enkrat oglasiti, čeprav z malo razveseljivo vestjo.
Novo leto smo' pričeli zelo žalostno. Prav na novega leta dan nas je po večmesečni bolezni za vedno zapustil tova-
riš Joško Hochl, pd. Buč v Pudabu. Vsi smo ga dobro poznali in pri vseh je bil priljubljen. To dokazujejo številni udeleženci, ki so ga spremili na njegovi zadnji poti v soboto 8. januarja. Priljubljen je bil prav posebno pri vseh zavednih Slovencih, kajti že kot otrok se je zavedal, da ga je rodila slovenska mati. Tako je že v svojih mladih letih neutrudljivo in neumorno sodeloval pri kulturno prosvetnem delu. Leta 1944, ko je slovenski narod bil najhujši boj, je posnemal svoje tovariše ter odšel v partizano. Kot dober partizan in borec je bil spoštovan tudi pri svojih soborcih. Ko se je leta 1945 vrnil na svoj dom, se je dobro zavedal, da za nas koroške Slovence, čeprav je bil fašizem vojaško uničen, borba še ni končana ter se je z novim borbenim duhom udejstvoval v borbi na političnem področju. Njegove želje so bile želje nas vseli: osvoboditev koroških Slovencev s priključitvijo Slovenske Koroške k FLRJ.
Ni pa mu bila dana sreča, dočakali tega Časa, grenka smrt ga je nepričakovano iztrgala iz naše sredine in mu ni pustila nekoč uživati sadove svoje in naše borbe. V soboto 8. januarja toga lota smo na pokopališču zgodovinske kapelice Št. Danijela položili k zadnjemu počitku njegove zemeljske ostanke.
Kot partlzan-soborec se jo od njega poslovil tov. Butej Tone ter v imenu Zveze bivših partizanov položil venec na njegov grob. Poudaril je, du no žalujejo za njim samo njegovi sorodniki, temveč vsi njegovi soborci in s tem ves slovenski narod na Koroškem. V imenu Komunistične partije Avstrije Re jo od njega poslovil tov. Silan Karl ter prav tako v imenu okrajnega vodstva položil venec na grob.
Za njegove zasluge na kulturno prosvetnem področju se mu jc v poslovilnih besedah zahvalil tov. Andrej Božič, ki jc med drugim dejal: "Tvoje geslo je bilo: harod je vse, jaz sam nisem nič! To geslo velja tudi za nas in prisegamo ti, da mu bomo zvesti do zadnjega zdihljaja, kakor si nam bil ti za vzgled. Na tvoji zadnji poti pa ti izročamo še eno željo: Naj ti bo lahka ta naša zemlja, katero si tako ljubil!«
Poslovili smo se od našega, komaj 84 let starega tovariša in čeprav je umrl, njegov spomin bo ostal med nami vedno živ.
»NEPRI STRAN OST« NEMŠKIH DUHOVNIKOV V NAŠIH FARAH
V Žrelcu pri Celovcu, kjer je do plebiscita leta 1920 bil slovenski duhovnik, je danes Nemec —- nekorošec, ki ne razume slovenskega jezika. Čeravno bi se moral zavedati, da bi moral uporabljati slovenski jezik tudi v svoji župniji in da dela krivico svojim slovenskim župlja-nom, mu niti to ni po volji, da na slovenskih farah naši duhovniki opravljajo bogoslužje v slovenskem jeziku. Zato seje izrazil: To, kar je odredil Filhrer, bi
se moralo zgoditi že pred dvajsetimi leti, pa bi bilo slovensko bogoslužje nepotrebno.
Gališki gospod župnik pa grozi naročnikom :: Slovenskega vestnika : kar z izključitvijo iz Tretjega reda. Pri njegovem sovraštvu do vsega, kar je slovensko, se kar čudimo, da jim ne grozi tudi z izključitvijo iz cerkve. Apačani so sedaj veseli, da z gališkim župnikom nimajo ničesar več opraviti.
HODIŠE
Letošnji prazniki so bili za marsikatero družino v fari dokaj žalostni. Smrt nam je pokosila dva iz naše sredine, ki ju bomo težko pogrešali. Na Štefanovo je za vedno zatisnil svoje oči pd. Hoi-carjev oče. Bil je vzoren gospodar.
Na novega leta dan pa smo spremljali k večnemu počitku Falačnikovo Ka-tri jo. Rajnica je bila vse življenje ena izmed najbolj zavednih Slovenk naše občine. Dolga leta je bila odbornica SPD
»Zvezda« in v najtežji dobi, po plebiscitu, podpredsednica. Bila je izredno dobra igralka in je z nasveti in delom sodelovala pri vseh naših prireditvah. Pevski zbor Zvezda« ji je zapel na domu in ob grobu v slovo. Naj počiva mirno v slovenski zemlji, ki jo je tako ljubila.
V nedeljo 4. januarju so v našem Domu gostovali igralci SPD Bilka« iz BiL čovsa z igro »Vrnitev«. Številno občinstvo je bilo s prireditvijo zelo zadovoljno; videlo se je, da so se igralci brez izjeme dobro vživeli v svoje vloge. iMed odmori je pel domači pevski zbor.
Domači igralci se bodo v nedeljo 11. januarja podali na gostovanje v Glinje.
ŠKOFIČE
Ob koncu leta smo se tudi mi škofi-čani zbrali v našem Društvenem domu, da po stari navadi zaključimo staro — in začnemo novo leto. Program našega silvestrovanja smo sestavili in uprizorili sami. Predvsem moramo omeniti reportaži 12 mesecev« in »Novo lfeto«, ki ju je napisal tov. Podlesnik Pepi. Tudi tov. Andenvald Andrej nam je v svojih slikah pokazal, kako jo bilo v nekdanjih časih v Škofičah, ob jezeru in v Celovcu. Moški in mešani pevski zbori so nam zupoli naše lepe narodne in partizanske pesmi.
Po prireditvi je bila prosta zabava s plesom.
JUGOZA
Južnokoroška gosp. zadruga v Sinoi vasi. Poslovalnica v Slnči vasi (pritličje) posluje vsako sredo.
HRANILNICA IN POSOJILNICA V SINČI VASI
s sedežem v Dobrli vasi uraduje samo v četrtkih celodnevno.
PRISTOPAJTE K JUGOZI!
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO V RINKOLAH
bo 18. januarja 1948 ob 2. uri popoldne v Škocijanu v Podjuni gostovalo z veselo igro »V krvi«.
ZAHVALA
Ob težki izgubi naše ljube tete Katrije izrekamo prisrčno zahvalo vsem, ki so nam stali ob strani v njeni težki bolezni, posebno preč. gospodu Starcu za njegov obisk. Zahvaljujemo se pevskemu zboru za lepe žalostinke in društvu »Zvezda« za krasni venec, župniku dr. Mikuli za lepe besede ob grobu ter vsem znancem in prijateljem, ki so od blizu in daleč v tako velikem številu spremili našo ljubo teto k zadnjemu počitku.
F a 1 a č n i k ova družina.
sta se vključili
v jugoslovansko petletko
Istra in Reka
Z osvoboditvijo Istre izpod italijanskega fašističnega jarma so ustvarjeni vsi pogoji, da so popravijo krivice, da sc odstrani gospodarska zaostalost in da se razvije gospodarsko in kulturno življenje v Istri. S priključitvijo k Jugoslaviji jo dobila Istra vse svoje pravice, dobila je možnost, da sama odloča o svoji usodi in da sama sobi gradi boljšo in lepše življenje v skupnosti z ostalimi narodi .Jugoslavije. Istrsko ljudstvo si je svojo boljšo bodočnost samo izvojevalo, saj se jo narodno osvobodilna borba v Istri med vojno spremenila v vseljudsko vstajo. Ljudstvo je svojo usodo vzelo samo v svoje roke. Istra je danes siromašna in gospodarsko in tehnično zaostala dežela s slabo industrijo in z zaostalim kmetijstvom. Zato je gospodarstvo Istre postavljeno pred velike naloge. Te naloge bo istrsko ljudstvo obvladalo s pomočjo ostalih narodov Jugoslavije, ki ji bodo nudili vso pomoč. Jamstvo za bodoči napredek pa je vključitev Istre v petletni plan, ki nudi široke možnosti za gospodarski dvig dežele in za uresničenje boljšega življenja istrskega ljudstva. Že danes istrsko ljudstvo, tako hrvaško kakor tudi italijanske manjšine, vlaga vse svoje sile, da se odstrani gospodarska zaostalost, ki jo je povzročila tuja okupacija, in ustvarijo pogoji za srečnoj še in boljše življenje.
Zaradi vključitve Istre v petletni plan LR Hrvatske je bil hrvaškemu saboru predložen zakon o petletnem planu razvoja gospodarstva na področju Istre in Reke.
Ta plan določa hitri razvoj celotne proizvodnje, ki se bo leta 1951 povečala na 2.841 milijonov din, to je na več kakor dvakratni obseg dosedanje proizvodnje. Samo Industrijska proizvodnja, ki je pogoj za likvidacijo gospodarske zaostalosti in glavni činitolj za dvig gospodarskih moči in blaginje ljudstva, pa bo narasla na 3,8-kratni obseg letošnje proizvodnje.
Če se vzame v poštev tudi dvig zvezne industrijske proizvodnje na področju Istre, se bo skupni delež industrijske proizvodje leta 1951 dvignil na 67 odstotkov celotne proizvodnje, kar priča, da bo Istra dosegla visoko stopnjo industrializacije.
Petletni plan določa gradnjo vce novih tovarn in prečenje že obstoječih. Povečana bo, oziroma bo na novo uvedena proizvodnja stekla, premoga, ce-
menta, bencola, špirita, ur budilk, ključavnic, predmetov precizne mehanike, piva, izdelkov iz maščob, sulfurnega olja, testenin, keramičnih, opekarskih izdelkov itd. Industrializacija Istre gre za teni, da se izkoristijo domači viri surovin, da se izkoristi bogastvo Istre za zboljšanje življenja delovnega ljudstva Istre kakor tudi vse Jugoslavije. Pri razmestitvi industrije bo upoštevana potreba zaposlitve delovnih moči v nekaterih krajih, kjer prebivalstvo nima drugih virov dohodkov.
Plan predvideva tudi obsežno elektrifikacijo Istre in znatne investicije za promet, zlasti v zvezi z gradnjo novih cest. Po zveznem planu za Istro bodo zgradili železnico Pazin—Rasa—Reka, ki bo imela velik pomen za vso Istro.
Plan za pospeševanje kmetijstva predvideva zlasti napredek vinogradništva, sadjarstva, vrtnarstva in živinoreje kakor tudi velika melioracijska dela. Obrtna proizvodnja se bo povečala na en in polkratni predvojni obseg.
novice 11
Naloge povojne graditve v Bosni in Hercegovini so najbrž najtežje v primeri z vsemi drugimi ljudskimi republikami Jugoslavije. Vedeti je treba, da je bilo med vojno razdejanih 87.115 poslopij. Samo leta 1946 so obnovili 32.588 poslopij. Za leto 1947 je bila določena obnova 29.452 poslopij. Razen podeželskih naselij obnavljajo tudi mesta: Rogatico, Prozor, MekonjiČ grad, Bihač itd. Posebno pomembna naloga je bila obnova industrije. Do konca leta 1946 je bilo obnovljenih okrog 50 tovarn. Ponovno so odprli pet rudarskih obratov. Popravili so elektrarne in pričela je obratovati hi-drocentrala v Bbgatlčih. Zgradili so 450 mostov in popravili 236 km cest. Število živine narašča. Povečalo se je število goved za 29.680, konj za 6.555, prašičev za 7.484, koz za 7.822, ovac za 234.000 itd. Pri notranji kolonizaciji je prejelo
9.000	družin zemljo. Dvignila se je tehnična raven kmetijstva, ki je med drugim prejela 17.000 plugov.
Makedonsko ljudstvo je letos prispevalo nad 7 milijonov prostovoljnih delovnih ur pri raznih delih. Gradili so opekarne, razna javna poslopja in zapo-
Nadalje določa plan gradnjo številnih šol in naprav, dvig kulturnega življenja. Vse porušene in poškodovane stavbe bodo obnovljene, na novo pa bodo zgrajena zlasti nova delavska naselja. Za napredek turizma bodo povečali število hotelov in delavskih počitniških domov. Povečano bo število zdravstvenih, socialnih in drugih ustanov.
Celotne investicije za objekte republiškega in lokalnega pomena bodo znašale 4.160 milijonov dinarjev.
Investicijski plan, ki je bil v začetku leta 1947 določen v višini 300 milijonov dinarjev za cono B, je bil po večini že izpolnjen pred končno priključitvijo Istre, tz tega kredita je bilo zgrajenih 606 hiš in 44 drugih objektov, 70 objektov pa še gradijo. Ob končni priključitvi Istre je zvezna vlada odobrila nov kredit v znesku 500 milijonov dinarjev zu obnovo Istre. Iz tega kredita gradijo med drugim na Reki 109 stanovanjskih objektov, v Pulju 115 objektov, v ostati Istri pa 882 objektov.
sleni so bili pri pogozdovanju in melioracijskih delih. Zdaj člani Ljudske fronte v Skoplju sodelujejo prostovoljno pri graditvi stanovanjskih hiš s 500 stanovanji. Tako makedonsko ljudstvo veliko prispeva za obnovo svoje domovine.
Jugoslovanska gradbena podjetja so opustila staro načine zidanja; včasih so bila gradbena dela omejena skoraj edino na gradbeno sezono, tako da so pozimi povsem zastala. Zaradi tega so bili gradbeni delavci kot sezonski delavci nezaposleni p> več mesecev na leto. Zdaj je v jugoslovanskih mestih dovolj gradbenih del, ki jih je mogoče nadaljevati tudi pozimi. Zato se jo 15.000 gradbenih delavcev v Beogradu obvezalo, da bo ostalo na delu vso dotlej, dokler ne bo pritisnil hujši mruz, ko bodo nadaljevali z delom v zaprtih prostorih. kZ nadaljevanjem gradbenih del pozimi bodo pospešili izpolnitev petletnega, plana. Pozimi se bo usposobilo tudi več gradbenih delavcev za kvalificirane delavce.
Ovčarstvo je med vojno no Hr-vatskem tako trpelo, da je zdaj približno polovico manj ovac kakor pred vojno. Zato so tudi izdali odredbo o omejitvi klanja ovac in preskrbeli so si 30 tisoč plemenskih ovac iz Makedonije. Za

KAKO JE NASTALA
NOVA lUOOSLAVIJA
Nemci nas vse bolj stiskajo. Prodrli so na Sinjaje vino, gredo k Lever Tari, Čše-pan polje, Kruševo in Uzlup so stalno pod njihovim ognjem, prodirajo proti Savniku, najhuje pa je, danes hočejo popolnoma odrezati poslednji izhod s Pive, — pri Mratlnju. Danes so iznenada prodrli v Goransko in Krstac. Naše enote na tem odseku so jedva uspele, da se umaknejo, da jih ne bi številne nemške kolone odsekale in obkolile. Nemci prodirajo v več valovih. Vsi so odlično hranjeni, po naših planinah ma tuširajo zelo lahko, a letalstvo jim stalno meče municijo in hrano. Kakor hitro se ena enota utrudi, jo druga zamenja, tako da ne prestanejo z napadom niti podnevi niti ponoči. Razen tega so iz oddaljenih krajev pobrali nad 10.000 konj, skupno s konjevodci, pobrali so vse, kar so mogli, in vse to ljudstvo gonijo pred seboj in ga izrabljajo za vsakovrstna dela. Na ta način so Nemci dosegli, da so bolj okretni kakor mi, da niso odvisni od komunikacij, ampak da se lahko kretajo po vseh hribih in pobočjih. Nas mnogo ovira izčrpanost naših borcev. So enote, ki žo več mesecev krvavijo, iz ene bitke gredo v drugo. V zadnjem času je hrana.zelo slaba, meso na vodi brez soli in nič več. Gledam po se-
bi. V zadnjem času se ne gibljem mnogo, košček slabega mesa nam je edina hrana, kruh redko kdaj vidimo, pa sem tako iznemogel, da komaj hodim. Kako je šele našim borcem — iz marša v borbo, iz borbe v novi marš in tako tedne in tedne.
Sobota, 2. maj.
Danes zvečer nismo dobili nobenih poročil s fronte. Samo preko ^Svobodne Jugoslavijec so poslali naslednje obvestilo Arsi:
>Džido v težkem položaju, naj Arsa takoj krene tja, od koder je Kočar prišel lansko leto.«
Džido — to smo mi vsi. Arso se nahaja v centralni Bosni s peto divizijo bosanskega korpusa in mora s severa udariti Nemcem v hrbet.
Nedelja, 30. maj.
SušiČko jezero. — Milja Stanišič, Jera Kovačevič in še neki tovariš so odrejeni, da pomagajo sanitetskemu oddelku v tej ofenzivi. Število ranjencev se je povečalo in jih je okoli 1.700. Težkih ra njencev imamo 160. Razgovarjal sem se z Markom o naših bolnišnicah. Po vejal mi je vest, ki me je zelo razžalostila. Na Tari je padel naš Viča. To je bil eden izmed najboljših ljudi v bolnišnici.
Vedno je bil na začelju kolone ranjencev, vse od Prozora. Četudi je bil brez enega pljučnega krila -n ->že prod
12. leti bi moral po vseh zdravniških predpisih umretk — jo vodno uporno, partizansko vodil ranjence in skrbel zanje kakor oče.
Dosledno je uresničil besedo Črnoga:
‘.»Partizan ne more biti bolan.«
Viča je bil dober komunist. Ko se je v začetku maja pokazalo, da stotino tovarišev v bolnišnici počasi ozdravljajo, ker intendantura ni organizirana tako kakor treba, je takoj prevzel to najbolj odgovorno in najbolj važno nalogo našega saniteta. Še mi je v žepu neko njegovo pismo, ki ga je poslal partizanskim voditeljem intendanture v vseh naših bolnišnicah:
>V intendanturi, kakor vidite, ni nobenih sprememb, ftaša partija jo sedaj pravilno ocenila vprašanje intendanture kot najvažnejše vprašanje v bolnišnicah in poslalu tovariša Lacmanoviča in mene, da pomagamo, da so to uredi. Naš prihod pa bo zastonj, če ne bosto tuli vi s svoje strani nudili pomoč in tako pomagali ozdravljenju stotin naših borcev. To je postavila pred nas naša partija in to se mora uresničiti.«
Viča je padel pri izvrševanju to naloge. Treba je bilo nujno prenesti neko hrano in sol iz Sandžaka na Pivo, kjer so ranjenci znova pričeli stradati. Viča je šel, samo da bi izvršil to nalogo. Ko se je vračal, so ga napadli četniki. Most na Uzlupu je bil porušen — morali so prebroditi Taro. In ravno ko je preplaval reko, je četniška krogla zadela tega dobrega našega tovariša. Capajevska smrt.
Koča je nocoj krenil s svojo divizijo. Pred odhodom smo se pogovarjali. Nje-
izboljšanje ovčarstva bodo ustanovili največjo selekcijsko postajo v LR Hrval-sk'i v GoBpiču. V ta namen je odobren kredit 18 milijonov dinarjev, Za lansko leto j« bilo namenjenih 6 milijonov din. Na tej postaji bodo lahko redili okrog
10.000	ovac.
Stara univerzitetna'poslopja v Beogradu ne ustrezajo več svojemu namenu, zlasti ker se jo število slušateljev zelo povečalo. Zato bodo med petletko zgradili novo univerzitetno četrt, kjer bodo združene vse fakultete, razen kme-tijsko-gozdarske. Gradbena dela se bodo začela že spomladi. Najprej bodo začeli graditi poslopje za naravoslovno in matematično fakulteto.
V Zagrebu so pričeli graditi za mestna gradbena podjetja, ki zaposlujejo številne gradbene delavce in nameščence, delavsko naselje. Tu bo nastali jenih okrog 2.503 delavcev. Gradijo enonadstropne stanovanjske hiše, ki bodo imele po 20 sob.
Lani so cepili na Ilrvatskem
988.000	perutnine. Cepiti bi morali glede na število prijavljene perutnine 495.939 živali. Računajo, da mnogi rejci niso prijavili vse perutnine, zato je bilo cepljeno okrog 70 odstotkov živali. Kako potrebno je cepljenje, ruzvidimo iz tega, da je predlani za rudi kokošjo kuge poginilo okrog milijon živali, lani pa le okrog 10.000.
Sadjarstvo in zlasti pridelovanje oliv ima zelo velik pomen za Dalmacijo. V letu 1948 bodo posadili mnogo sadnih dreves. Takoj po osvoboditvi so posvečali veliko pozornost pospeševanju go-jitvo oliv. Posadili so 53.600 dreves oliv in 94.800 drugega sadnega drevja. Za pospeševanje sadjarstva so priredili 61 tečajev. Vse to je precej vplivalo, da je bila lanskoletna letina dobra. V novi sadjarski sezoni nameravajo posaditi še 56.500 oliv in 101.500 drugega sadnega drevja.
„Živel bo ta narod" je ime prvemu umetniškemu lilmu, ki ga je izdelalo filmsko podjetje „Jadran" v Zagrebu. 80 odstotkov scen je posnetih v naravi.
Dela pri regulacl)t Vrjaka so pred kratkim slovesno zaključili.
imiiiiiiiiiimiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiniiiimiiuuiiiuiiiiiiiniiiiuiiiHuiHunmiiiiiii
Vlada FLRJ je izročila ameriškemu zun. ministrstvu ostro protestno noto za rodi protivljenja Združenih držav, da bi vrnile Jugoslaviji zlato v vrednosti 40 do 50 miHjonuv dolarjev, ki so ga pred nemško okupacijo prenesli iz Jugoslavije v ZDA.
gova divizija bo prešla Pivo in zasedla položaje pri Vučevu in Sutjeski. Na položaju Sčepan polje, Rudine, Uzlup jo bo zamenjala Sedma divizija.
V borbah pri Foči so naši zaplenili dvn topa, vso komoro in arhiv nekega polka. Zaradi protinapadu Nemcev smo uspeli, da rešimo samo arhiv. 'Tu smo našli zelo važen dokument — zaupno nemško brošuro o četnikih, ki so jo izdali 5. maja. Naloga to brošure je bila neposredno pripravljanje nemških oficirskih kadrov proti nam.
Ponedeljek, 31. maj.
Podmilogora. — Sinoči bi bilo treba samo petnajst minut, pa bi so bili Nemci spustili s planinskih masivov nad Mra-tinjo in nam zaprli predzadnji izhod s Pivo. Nemci so prodirali preko Štirna k Javorku in bi ga skoraj zavzeli, če no bi dva bataljona Sedme krujiške brigade pod komando Rada Marijanca prodrla do grebena 15 minut pred Nemci in jih odbila v hudi borbi prsi v prsi. Junaško se bori Sedma krajiška brigada. Janj in okolica so dali nuši vojski mnogo borcev — oni se danes maščujejo po vsej Jugoslaviji, ker jim je okupator šestkrat požgal vas. Nikdar ne bo pozubljena tudi njihova plemenitost o priliki prehoda preko Konjic. Brez vsakega povelja so na Bijeloj prenesli sto naših ranjencev na svojih puškah in jih tako rešili pred četniki.
Sedmi krajiški brigadi gredo na pomoč Deseta hercegovska in Četrta proletarska. Že so prešle Mratinje in se vzpenjajo na masiv Volujak—Maglič. Prišlo bo do hudih bojev.
%	(Dalje)
fo&i MŠetitkilm
Po beograjskem listu »Borba« posnemamo dva odlomka iz knjige reportaž in člankov o Ameriki, ki jo je napisal jugoslovanski novinar Šime Balen.
Po ulicah z vsako hiše vpijejo reklame. V najbolj različnih velikostih in barvah. Zelene, rdeče, modre. Visijo draga nad drugo.
Po nedotakljivih pravilih »svobodne konkurence« in borbe za profit lahko vsak bussinesman izveŠa kakršno reklamo hoče. Vsaka trgovina obleke, vsak bar, vsak dragster (posebna ameriška kombinacija lekarne s ti^govino z mešanim blagom) hoče povedati svetu, da je njegovo blago najboljše in postrežba najhitrejša. Zato izstavlja čim večjo in čim bolj hvalisavo reklamo v čim bolj živi barvi. Samo da bi pritegnil pozornost mimoidočih, da bi jih pritegnil k sebi.
V reklamah vodi Broodway. Tu se reklama razvija do virtuoznosti. Broodway, posebno del okrog Times squera, ves gori v svetlobi reklam. Prebivalstvo New Yorka ga imenuje »velika bela cesta«.
Česa si vse ne izmislijo za reklamo! Ogromne plošče z gorostasnimi električnimi črkami tolčejo — z vseh strani. Direktno v glavo — v oči, v možgane. Slike s pikatno napravljenimi ženskami. Fantastične risanice. Premikajoča svetloba, ki se zliva kot potok, migota in blešči. Celi stripi in tudi filmi. Vse to v najbolj fantastičnih barvah obkroža mimoidoče in se jim vsiljuje v zavest in podzavest. In če gre človek samo enkrat po Broodwayu, potem se bo tudi proti svoji volji zapomnil, katera cigareta ali kateri žvečilni gumi je najboljši. In ko bo stopil v prvi dragster, bo nehote zahteval to pivo, cigareto ali gumi.
Kino-reklame pa prekašajo vse: pol-gole igralke, cowboyi v diru z lasom in revolverjem, morilci s krvavim nožem v rokah, neokusne ljubavne scene. Vse to v ogromnih, nenaravnih dimenzijah kliče človeka, naj stopi v kino. Za reklame izbirajo vedno najbolj senzacionalne stvari, čimbolj privlačne poze in čimbolj grozne scene. Vse to razdražuje najbolj negativne strani človeške domišljije.
Po Broodwayu se neprekidno stekajo množice ljudi. Poslovni ljudje, sprehajalci, brezposelni, obiskovalci kinematografov in barov. Gredo in se prerivajo v tem kotlu, obračajo se, kličejo, gestikulirajo in pripovedujejo. Dišijo pudri in parfumi. Iz bližnjih lokalov hrešče jazz kapele, tolčejo bobni in zavijajo pevačice.
Poleg bogatih izložb so se namestili prodajalci cenenega, navadno ukradenega nakita. Oni nimajo privlačnih reklam. Zato kričijo, vpijejo in vabijo publiko. Hvalijo svoje blago. Pretiravajo. Prav tako kakor reklame. Toda tudi med njimi vlada načelo »svobodne konkurence«.
»Dolar, en sam dolar,« in kaže na ži-vopisane uhane in prstane, ki se prelivajo v neštetih barvah.
Vrag vedi, ali je vse to res nekaj vredno, ali je samo pobarvano steklo.
Vpijejo ti prodajalci in vabijo publiko, a z enim očesom budno pazijo, da se ne bi od kje pokazal policaj. Kakor hitro ga zagledajo, dvignejo svojo trgovino, bežijo, se zgubljajo v množici in znova začenjajo sto metrov dalje.
Poleg reklam, sprehajalcev m prodajalcev so neobhodni rekvizit Broodwaya __ berači. Vsakokrat, ko sem se sprehajal po Brood\vayu, sem haletel na te bedne ljudi, ki v bogati Ameriki prosijo mimoidoče za kakšen cent. Prerivajo se s pesmijo skozi brood\vayski vrvež, ali
pa sedijo pred kakšno izložbo in držijo pred seboj krožnik za milodare.
Po pločniku so razmetani kioski s časopisi. Senzacionalni naslovi z ogromnimi črkami spominjajo na okolišne reklame. Kakor tovarnarji piva in žvečilne gume, ali filmska društva, mojstrsko postavljajo svoje reklame, da vsilijo svoje proizvode, tako tudi novinarska podjetja vabijo publiko s senzacionalnimi naslovi in skušajo, da bi čim bolje prodali svoje — ideje. Neverjetni naslovi. Najbolj često, skoraj vsak dan o rdeči nevarnosti, ki grozi Ameriki, ki hoče zrušiti idealni ameriški način življenja: »Rdeči planirajo svetovno revolucijo.« »Rdeči zaprli tri Amerikance.« »Rdeči so pripravljali državni prevrat v Meksi-ki.« »Rdeči v Hollywoodu.« In tako dalje. A »rdeči« so vsi, ki ne mislijo tako kakor Herst, Patterson ali Sulzberger. Rdeči so jim Rusi in Jugoslovani, Mao Tse Tung in Lombardo Tolledano, Wal-lace in pokojni Roosevelt, Charlie Chaplin in Katarina Hepbern...
Harlem! — To je zamorski del Manhattna, zamorski ghetto.
— Ghetto, se bo kdo vprašal: — Ali je v polovici 20. stoletja in to po zrušitvi fašizma, lahko še nekje ghetto? Da, ghetto je v Ameriki, v »demokratični« Ameriki, in tudi v njenem najbolj liberalnem mestu New Yorku.
Črnci ne morejo stanovati, kjer bi hoteli. Ne, črnci so po mnenju ameriških vladajočih krogov nižja rasa in morajo živeti ločeno od belcev — da jih ne pokvarijo. Na Manhattnu lahko črnci živijo samo v Harlemu in v kakšnem bohemi skem kvartu. Črni lahko delajo tudi v drugih delih Manhattna in pridobivajo svojim delodajalcem profil. Ali zvečer morajo črnci v '— Harlem.
Znano je, da imajo črnci veliko smisla za umetnost. Posebno za glasbo. Dali so vrsto najboljših pevcev: Paul Robinson, White, Lina Horn. Kulturni del ameriške publike jih posluša z uživanjem. Robinson je slavljen po vsem svetu. Pokojni predsednik Roosevelt je klical Whitea celo k sebi na dom. Tudi oni ne morejo stanovati nikjer v Manhattnu, razen v Harlemu. Predsodki ameriških meščanov, ki jih podpira vladajoča klika wall-streetskih magnatov, so strašni.
Harlem je del New Yorka, kakor recimo Slavija — Beograda in Medveščak — Zagreba. Ulice New Yorka vodijo v Harlem. Med njima ni nikakršne niti politične niti fizične meje. In vendar se zdita kakor dva svetova, dva antipoda. To protislovje zavzema posebno v jugovzhodnem delu Harlema kar strašne oblike. Tu je tako imenovani Lover East Harlem. Lower East Sud, Boweri in De-ad End so beda. Lower Harlem je dno bede. Ta slika je tem strašnejša, ker se ravno ta Lovver Karlem nadaljuje v najbogatejši ulici New Yorka —- v Park in Madison aveniji. Madison avenija je znana zaradi svojih trgovin. Park zaradi razkošnih stanovanj newyorških bogatašev. Tu so stanovanja od deset, petnajst, dvajset sob. Nekaj nadstropij, včasih cele hiše so stanovanje ene same družine. To so samo sezonska stanovanja. Druga so izven mesta — na farmah, v planinah ali na morju. In v istih ulicah, kjer je razkošje doseglo svoj višek, v teh ubcah je malo bolj severno — v Harlemu dno življenja.
Nekega dne sem hodil s skupino ameriških in tujih novinarjev po tem kraju. Majhne zidane hišice, črne od starostijn nesnage, se v slrašni podobnosti razšir-
jajo na vse strani in ustvarjajo težko, mračno psihozo. Zaustavili smo se pred eno teh hiš. Okna brez stekla so strmela v nas, kakor izpite oči. Okoli hiše razmetana opeka, deske, apno, posoda. Stopnice razbite. Kakor da bi bila včeraj bombardirana. Pred hišo se je igrala skupina bledih, umazanih otrok.
Presenetila nas je ta slika. Ali je mogoče nekaj takega v Ameriki? V bogati Ameriki, v New Yorku, kjer je zbrano zlato skoraj vsega kapitalističnega sveta.
Tudi naši ameriški prijatelji so presenečeni obstali. Eden od njih je stresel z glavo, stisnil ramena in dejal:
»To vidim prvič.«
»Nekaj takega se vidi tudi pri nas v Jugoslaviji,« sem dejal. »Samo pri nas se je polna štiri leta vojskovalo in brez štednje bombardiralo. Čez leto, dve, nekaj takega ne boste več videli v Titovi Jugoslaviji.«
»To je bombardiranje kapitalizma,« je vpadel v besedo francoski novinar.
Z nami je bila tudi neka harlemska črnka. Ona je član Harlemskega komunalnega odbora za stanovanjska vprašanja. Inteligentna,'samostojna žena. Zelo uporno se bori za izboljšanje stanovanjskega stanja v svojem kraju. Peljala nas
KULTURNI


Anton Aškerc
Dne 9. januarja 1856. leta se je rodil pri Rimskih toplicah naš največji pesnik balad in romanc Anton Aškerc. Po dovršeni srednji šoli je Aškerc, dasi do duhovniškega poklica ni imel pravega notranjega nagnenja, stopil v mariborsko bogoslovje in bil nekaj let nato posvečen za mašnika. Služboval je v več krajih na Štajerskem, nato pa stopil v pokoj in postal arhivar pri ljubl janskem mestnem magistratu. Umrl je 10. junija 1912. leta v Ljubljani.
S svojimi pesmimi se Aškerc ni oglasil tako zgodaj kot večina naših pesnikov. S štiriindvajsetimi leti je objavil v dunajskem »Zvonu« pod psevdonimom Gorazd svojo prvo pesem. Šele kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji, in sicer najprej liriki. V tradicionalnem slogu je izražal najraje svoje domoljubno mišljenje in svojo ljubezen do narave, a včasih tudi ljubavna čustva in verski dvom. Pozneje pa se je posvet til povsem pripovednemu pesništvu. Mo-: tive za balade in romance je najraje zajemal iz burnih časov slovenske preteki losti in preteklosti slovenske zemlje. Zgodovina dragih slovanskih narodov in svetopisemske zgodbe so mu tudi dajale snovi za njegove pripovedniške pesnitve. Bogat vir so mu bila narodna izročila, posebno pa se v njegovih pesmih zrcali sodobno življenje in trpljenje, družinsko, socialno in narodno. Posebnost Aškerčeva so njegove parabole (prilike), v katerih se odkriva njegova življenjska filozofija. V teh svojih prispodobah se je očitno priznal k svobodni misli, »ki si bo osvojila ves svet«. Zaradi tega preobrata v svojem duševnem življenju je bil Aškerc izpostavljen hudim napadom Mahniča, ki je grajal njegove pesmi, češ da niso v skladu s krščanstvom. Aškerc na vse te graje ni
je v nekaj hiš. Hiše vse enake. Mračni, ozki, nečisti hodniki spominjajo na srednjeveške, zapuščene samostane. Stanovanja kot kletke. Sobice nepobcljene, razpokani zidovi in stropi.
V nekem stanovanju smo našli rnlado, lepo, visoko črnko. Ljubeznivo nas je sprejela. Pokazala nam je vodovod, ki je že nekaj tednov pokvarjen.
»Ni to zaradi pomanjkanja gradiva,« nam je tolmačila. »To je Amerika, dežela, ki ima vsega v izobilju. Teh cevi je, kolikor hočete. V uri, dve bi bilo mogoče vodovod popraviti. Ali hišni lastnik ga drži že tri tedne v takšnem stanju. Upa, da me bo na ta način prisilil, da se izselim in bi potem vzel drugega najemnika, ki bi mu zvišal najemnino.«
Na ulici smo srečali skupino črncev in belih ljudi. Šli so skupno. Razpravljali so živahno o nečem. Nobene razlike ni bilo med nj^mi. Naša črnka jih ie s smehom poklicala:
»Halo...«
Zaustavili so se z nami. Spoznali smo se. Ko so slišali, da sem iz Jugoslavije, se je pričelo prisrčno stiskanje rok in udarjanje po ramenih. Neka črnka me je navdušeno spraševala za Beblerja, jugoslovanskega delegeta na zasedanju Združenih narodov, ki je prav v tem času bilo.
»Prosim vas, pozdravite ga lepo in zahvalite se njemu in vsej jugoslovanski delegaciji za hraber in smel nastop v OZN proti rasni diskriminaciji.«
Vprašal sem jih, kaj mislijo o Jugoslaviji. Draga črnka je vpadla prvi v besedo:
»O, zelo ljubimo Jugoslavijo, very, ve-ry much.c
»Zakaj?« sem vprašal.
; Zato, ker se tako junaško bori za pravice zatiranih.«
Razšli smo se kakor stari znanci. Neka črnka iz njihove skupine mi je stiskala roke in dejala:
»Pozdravite zelo, zelo Jugoslavijo in Tita...«
V njenem glasu je bilo polno ljubezni in zaupanja.
odgovoril samo s satiričnimi prispodobami, ampak tudi s tem, da je v še ostrejši satiri izražal svoje nazore o socialnih in družbenih napakah, da je še bolj odločno nastopil zoper vsake vrste zatiralce in se vedno bolj očitno postavljal zoper krščansko svetovno naziranje. V tem letu (1890) so o veliki noči izšle njegove »Balade in romance«, v katerih je dosegel višek svoje poezije.
Pozneje se je Aškerc znova vrnil k liriki; nadaljeval je vrsto pesmi »Iz popotnega dnevnika«, v katerih je poda-jal dojine s potovanja po Ital*ji, Slovaški, Češki, Turčiji, Bolgariji, Srbiji, slikal je socialno zlo tedanjih dni, opeval moč narave in kazal značaj svoje in moderne poezije. Leta 1890 je izdal »Lirske in epske poezije« in jim dodal še več lirskih pesmi in nekaj balad iz prejšnjega časa.
S to zbirko je vrhunec svojega pesniškega dela že prekoračil. Pozneje je izdal tudi tri dramatične slik? in hkrati delal z vnemo več let kot urednik »Ljubljanskega zvona«.
Nekaj let nato je izšel »Četrti zbornik
poezij«, kasneje še nekaj epskih pesnitev, nakar se je zopet vrnil k baladam in romancam.
S svojimi pesmimi, zlasti z baladami in romancami je Aškerc odločilno vplival na mlajše pesnike, ki so se z vnemo lotili pripovednega pesništva, zlasti balad in romanc. Aškerc je bil nedvomno naš najmočnejši pripovedni pesnik. Njegova pesem je nepretrgan boj svetov med lučjo in temo, med zatiranci in zatiralci.
Umetna gnojila leta 1948
Kakor vse kaže, bo pri nas spomladi 1948 na razpolago sicer dosti dušičnih solitrnih umetnih gnojil, ki jih izdeluje tovarna v Linzu, da pa bo veliko pomanjkanje fosfatnih in kalijevih umetnih gnojil, katere je treba uvažati iz Belgije, Luksenburško in sovjetskega zasedbenega področja Nemčije. Apneni dušik bo treba uvažati iz Jugoslavije.
Kako bomo torej gnojili, čc bomo imeli. na razpolago predvsem le dušično umetno gnojilo, apneni amonijev soliter? Dušična umetna gnojila vsebujejo sicer najdragocenejšo in najdražjo redilno snov, dušik, ki pa ob preveč enostranski uporabi lahko več škoduje kot koristi. Dušik namreč žene k rasti in zadržuje zorenje ter v preveliki enostranski množini povzroča poleganje žit, dovzetnost za rjo, razne gnilobne bolezni itd. Gnoj in umetna gnojila sploh delujejo povolj-no le tedaj, če damo zemlji, ako ta ni že deloma nasičena, vse redilne snovi: dušik, fosforno kislino, kalij in apno v pravem razmerju. Dočim navadni hlevski gnoj vsebuje vse snovi, čeprav ne v zadostni množini, vsebujejo umetna gnojila navadno le po eno samo redilno snov, razen na primer nitrofoska, katerega pa danes sploh ni dobiti.
Katere rastline rabijo razmeroma največ dušika? Na prvem mestu okopavine, potem oljnate rastline, dalje umetni pašniki in urejeni pašni travniki, v kolikor ti niso bili že zadostno preskrbljeni z gnojnico. Tudi krmske rastline, predvsem zelena koruza in koruza za silažno kisanje prenesejo skoraj neomejeno enostransko gnojenje z dušikom. Izmed žit najbolje poplačajo dušik ozimna pšenica in oves ter vpliva trošenje kakega dušičnega umetnega gnojila, predvsem solitra, po posevku pšenice, ki je slabo prezimila, čestokrat kot čudežno zdravilo.
Najmanj nevarno je pač enostransko gnojenje z dušičnimi umetnimi gnojili pri okopavinah (pesi, repi, krompirju itd.) in pri krmskih rastlinah. Na žitnih posevkih s preveliko enostransko uporabo dušika prepogosto tvegamo nevarnost polaganja, posebno na Slov. Koroškem, kjer sejemo povprečno le slabo °dporne, Stare domače vrste. Toda za rešitev slabe pšenice, ki bi jo sicer morali preorati, je vendar tudi morebitna enostranska uporaba dušika zgodaj spomladi prav na mestu.
Pravilna uporaba 100 kg kakega 10 do 20-odstotnega dušičnega umetnega gnojila (na primer solitra) zviša pridelke pri naslednjih sadežih in posevkih za 40 do 06 met. stotov pri krmski pesi, 16 do 20 metrskih stotov pri sladkorni pesi in krompirju, za 4 do o metrskih stotov pri
koruzi, za 3 do 4 metrske stote pri žitnem zrnju in 6 do 12 metrskih stotov na travniku.
Čim holj v »stari moči«, čim boljša je njiva ali travnik zaradi primernega stalnega obdelovanja prehodne preskrbe zemlje s humusom in apnom, tem boljši je učinek dušičnih gnojil in umetnih gnojil sploh.
Na površini 1 ha rabimo naslednje množine 16 do 20-odstotnih umetnih dušičnih gnojil (na primer solitra): pri krmski pesi, kolerabi, zelju, bučah, krmski zeleni rži, umetnih pašnikih in pašnih travnikih 3 do 5 met. stotov;
pri sladkorni pesi, zgodnjem krompirju, koruzi, prav dobrih travnikih 2 do 4 met. stote;
pri krompirju, ogrščici (repici), repi, maku, furi 1,5 do 3 met. stotov;
pri ozimni pšenici oziroma ječmenu, ovsu, proti poleganju odporni rži (na
Naravna oploditev živine se opravi s tem, da samec naskoči samico in pri tem izloči seme, ki se v maternici samice združi z jajcem, iz katerega se potem začne razvijati novo živalsko bitje, Ta način oploditve je zvezan z raznimi nepri-likami. Predvsem se z njim prenašajo spolne bolezni od bolne samice na samca in od tega zopet na druge samice. To okuževanje je toliko teže preprečiti, ker ae bolezen pokaže šele nekaj dni po okužen ju. Tudi razno druge živalske bolezni se lahko širijo po tej poti in nekatero izmed njih pogosto povzročijo popolno jalovost, kar povzroči živinorejcu občutno izgubo. Med take bolezni spada tako zvana »trihomoniaza«, ki ima za posledico jalovost živine in ki je tudi pri nas že precej razširjena.
Da bi te neprilike odpravili, so živinorejski strokovnjaki že davno iskali sredstev, da bi samčevo seme spravili v maternico samice brez telesnega stika obeh živali. Poizkušali so na razne načine, toda praktično so začeli samice umetno oplojevati šele v Sovjetski zvezi po zaslugi ruskega učenjaka Elijo Ivanova. V prvi svetovni vojni je bil namreč v Rusiji znaten del živine uničen in bi ga bilo mogoče z naravnim razmnoževanjem nadomestiti šele v več letih. Pri teh stremljenjih so ljudske oblasti učenjake v polni meri podprle in se je tako že pričelo .umetno oplojevanje v velikem obsegu. Iz Sovjetske zveze se je potem razširilo tudi v druge države, zlasti v Ameriko, kjer je zavzelo znaten obseg. Zato je
primer sorta Schlagler), osrednje dobrem travniku 1 do 2,5 met. stotov;
pri jari pšenici, ječmenu, lanu, stročnicah do 1,5 met. stota.
Manjše tu navedene množine uporabimo boij v suhih legah, v katerih je učinek in izraba umetnih gnojil manjša, večjo množino navedenega umetnega gnojila uporabimo v ugodnejših, rodovitnej-ših predelih.
Ob uporabi dušičnih umetnih gnojil naj po možnosti gnoji še vsak z naslednjo množino fosfatnega gnojila:
200 do 300 kg pri žitu, zgodnjem krompirju, pesi, koruzi, repi, ogrščici in na travniku.
' 150 do 200 kg pri krompirju in ostalih sadežih. Tudi dodatek 100 do 200 kg kalijeve soli na \L ha, posebno na lahki peščeni zemlji v vlažnejših legah poleg navedenih količin dušičnih in fosfatnih gnojil lahko prav tako znatno poveča pridelek.
Ta navodila naj vam predvsem služijo v primeru, če vam bo mogoče nabaviti si do spomadi v resnici le dušično umetno gnojilo.	Kočuški
prav, da se tudi naši ljudje seznanijo z njim.
Umetna oploditev živine se opravi na ta način, da pustimo samca naskočiti iz lesa narejeno samico, ki ima umetno nožnico, v katero se izlije samčevo seme. Izkušnja je pokazala, da samca z umetno samico ni težko prevarati. Tako pridobljena množina semena zadostuje pri konjih za približno 10 kobil, pri govedu za i5 krav, pri ovcah pa še za znatno večje število.
Pridobljeno seme se najprej razredči s posebno tekočino in se potem vbrizga v nožnico ali po možnosti naravnost v maternico z nalašč za to pripravljeno brizgalnico. Seme se lahko ohrani živo pri goveji živini in ovcah 3 do 5 dni, pri konjih le 12 ur. Ta čas zadostuje, da se seme prenese tudi na večje daljave.
Velika korist umetnega oplojevanja je v tem, da se prepreči, kakor smo že omenili, prenašunje raznih živalskih bolezni. Razen tega zmanjšamo s tem število potrebnih plemenjakov, kar pomeni zopet znaten prihranek pri stroških za vzdrževanje samcev. Končno nam umetno oplojevanje nudi večjo gotovost, da se živina ubreji. Sumo ob sebi umevno je umetno oplojevanje važno predvsem za kraje, kjer je živinoreja zelo razširjena. Pri nas na to do sedaj nismo mislili, ker imajo tudi večji kraji le omejeno število živine. Toda s primerno organizacijo bi bilo tudi v naših krajih mogoče uvesti umetno oplojevanje in s tem izkoristiti prednosti, ki jih daje. Inž. V. O.
Umetna oploditev živine
»Ali ni nobenega sledu, kako se je to začelo? Nič?«
»Pač. Jel Mislim, da sc ne motim glede neposrednega povzročitelja. Sam si ga maio prej omenil.«
»Skubink je vzkliknil Čedermac.
»Ako dodaš še Kručila, ubogo šemo, ki je ves pod njegovim vplivom, ne boš obrekoval, kakor me je sram to izreči.«
Čedermacu je grozeče pela palica; hodil je ves zamišljen, s težkim srcem. Čudni glasovi, ki jih je slišal o Skubinu in jim v svoji dobrosrčnosti ni mogel verjeti, so 6c mu zdeli stokrat potrjeni. Bilo mu je grenko, obhajalo ga je začudenje, hkrati se ga je polaščala ogorčenost.
»Glej, in vse dni mi je bil v mislih,« mu je hripavo prišlo iz grla. »Saj sem vedel, da je lahkomiseln, a da je tak ...' Kako le more?« se je razburil. »Kako le more?«
FRANCE BEVK
KAPLAN
MARTIN
ČEDERMAC
Dospela sta bila na vrh brda, kjer se je cepila steza. Počivala sta oprta na palice, da bi končala razgovor in se poslovila. Sonce je stalo že tik nad obzorjem; oblački sp se raztegnili čez polovico neba, bili so krvavordeči. V Nadiško dolino, ki je zijala pod njima, je že legala senca.
. »Kako le more?« se je Potokar grenko nasmehnil. »Zate je to nepojmljivo, zame tudi.« Pogled se mu je uprl v vrhove gora, ki so odsevali večerno zarjo, kakor da se mu je zapičil v neko misel. »Zame tudi. A vendar...« Znova jo utihnil in povzel po kratkem premolku: »Kakšni revčki smo ljudjel Ako dobro premisliš, se mu vendar ne moreš čuditi. Skubin nima nikakega narodnega čuta, brez korenin je, brez tal pod nogami... Kar dela, ni iz prepričanja, pri tem ga vodijo sebični nameni... To je najhujše. To je zlo k
Govoril je počasi, kakor da mu le stežka prihajajo besede. Ves čas se je oziral v nasprotni breg in ni pogledal Čedermaca. Ta je stal pred njim nepremičen, kot losenel, nobene besede ni preslišal, sproti mu jih je bral z ustnic. Pred očmi mu je nastajala tragična Skubino-va podoba, ki jo je bil v glavnih obrisih že sam začrtal, a se je zdaj zdrizal pred njo. Oživele so mu vse besede, ki so bile pale na žegnanju v Rupi. Bolestno so se ujemale s Potokarjevim pripovedovanjem. Sramoval so je, navdajalo ga je sočutje, bilo mu je hudo do dna duše. Ali so mar oni krivi, da ni dobil mesta, za katero se je potegoval z nedovoljenimi sredstvi? Kakšno maščevanje si je izmislil, bedni človek? Ne, ni ga moglo opravičiti, da je bil le slepo orodje v Zanettijevih rokah. Cavaliere bi se rad z njegovo pomočjo zopet prikopal do ugleda. Mortla se mu to posreči. Okoliščino so bile ugodne, roke so željno zgrabile za ponudeno jim odkupnino...
»Pa kaj misli, da bo imel od tega?« je Čedermac vzkliknil iz svoje poslednje misli. »Monsignor no postane ...«
»Monsignor ne, a morda župnik,« se je Potokar nasmehnil. »Plačilo dobi, četudi morda ne tako velikega, kakor ga pričakuje. Saj so nekaterim že samo za podpis ponujali tisočake.«
Čedermaca je nemilo zadelo; zdrznil se je in pogledal tovariša. Ali misli njega? Ne. Kazno je bilo, da je tudi Potokar to doživel. In še drugi. To mu je bilo v olajšanje. Niso se drznili le njega žaliti s sramotno ponudbo.
Poskusna molža
Poskusna molža obstaja v tem, da redno opazujemo množino mleka, ki ga daje krava. To ledno opazovanje opravljamo na ta način, da vsakih 14 dni mleko vsake ali vsaj vsake plemensko krave zjutraj in zvečer stehtamo in zmerimo. Opazovalnega dne namolzena množina mleka velja za povprečno količino za sedem prejšfljih in sedem naslednjih dni. Ako množimo ugotovljeno množino mleka s 14, dobimo množino za štirinajstdnevno opazovalno dobo. Vsota količine mleka vseh štirinajstdnevnih opazovalnih dob v enem letu nam z zadostno gotovostjo pove letno množino mleka dotične krave. Ako opazujemo vsak mesec le po enkrat, je uspeh precej dvomljiv. Tedensko opazovanje pa nam ne pokaže bistveno drugačnih uspehov ka kor štirinajstdnevno.
Prvi in glavni namen poskusnih molž je ta, da z njimi omogočafno in izpopolnjujemo izbiro plemenu, ker igra pri tem izbiranju z gotovostjo določena letna količina mleka važno vlogo. Ako izbiramo po načrtu in s kontrolo, nam bo mogoče v določeni dobi izboljšati goveje pasme glede na množino mleka. Saj imamo pri nas kraje, kjer letni donos mleka pri eni kravi ne dosega niti 1000 litrov! Zaradi tega naša živina še ni v nevarnosti, da bi mogla zaradi povečanega donosa mleka trpeti glede na zdravje. Majhna količina mleka pomeni velikansko znižanje surovega pridelka naših hlevov in s tem tudi znižanje čistega dohodka. Ravno mleko pa jo najzanesljivejši in največji pridelek v hlevu. •
Očitno je, da mora količina mleka znatno vplivati na uspeh živinoreje, ker je mogoče ta uspeh znatno dvigniti. Mlečna krava laže in bolje redi svoje tele, ki mu mleka tedaj ni treba odmerjati.
Poskusna molža daje živinorejcu tudi prav porabile podatke glede na množino krme, ki jo je treba pokladati živali. Kdor se razume na pokladanje krme, ve iz lastnega izkustva, da rabi slaba mlekarica manj krme, da se nahrani v pravilni meri, kakor pa dobra mlekarica. Če se živinorejec v tem pogledu podrobneje zanima za svoje krave in opravi vsakih 14 dni poskusno molžo, utegne prihraniti krme, jo pa lahko tudi pravilneje porazdeli. Umnemu živinorejcu zadostuje, da ve, da potrebuje za ohranitev 500 kg žive teže 10 kg in za proizvajanje 1 litra mleka 1 kg dobrega sena ali pol kilograma otrobov.
Dr. F. B.
»Ali jih je mar kdo vzel?«
Potokar mu ni takoj odgovoril. Ozrl se je po dolini, nato po gorah, daleč na
drugo stran.
;0 tem mi je težko govoriti,« je sko-mizgnil z rameni. »Ne bi hotel po krivem natolcevati. Sumim, da jih je kdo le vzel... kdo, ki bi se bil pa že tako vdal...«
In sta zopet molčala. Same bridkosti, ki so stiskale srce in dušile besede. Čedermac. je kot omotičen od bridkih občutkov gledal predse. Kdo? Saj je vseeno. Ljudje smo, na koncu koncev je vse razumljivo .., Na Matajurju in na grebenih Kolovrata je še zmeraj gorelo večerno sonce.	,
»Ako vidiš Skubina, roči mu, naj pride k menil«
»Prav.«
In še se nista mogla ločiti.
»Ali je Vatikan obveščen?« je vprašal Čedermac.
»Bojim se, da ni. Ali pa le pristransko. Poizkusili smo ga obvestiti, a so nam zaprli vse poti. To je sumljivo. Ne bomo odnehali... V nedeljo jo pri meni posvetovanje. Pridi tudi tik
»Ne,« je rekel Čedermac po kratkem premolku. »Le sami naredite. Saj veš, kako je z menoj. Opazujejo me, morda bi moja navzočnost stvari le škodila. Kar boste sklenili, bo že tako prav. Z vami sem...«
Poslovila sta se in izginila vsak na svoji stezi ined grmovjem. Sonce na vrhovih je bilo že ugasnilo, pisane barve
ga sukna, kratke suknjiče; velike klobu-čevinaste kape. Ženske so se pokrivale s pečo, rahlo položeno čez glavo. V začetku devetnajstega stoletja so nosili v mrazu dolgo suknjo. Izdelovali so iz domače volne blago za hlače in suknjiče. Na slikah iz srede 19. stoletja vidimo moške s kratkim rjavim suknjičem, kratkimi temnimi hlačami, dolgo rjavo suknjo. Ženske nosijo rokavce, ki jih imenujejo spodnji ošpetelj; njegove rokave zavihajo preko rokavov vrhnjega ošpet-lja. Zavezovale so si belo pečo z rogljem
Ženske so nosile opleča, fanelco — ži-votek; krilo nagubano, svileno, s širokim robom v drugi barvi. Fečov ali glavnik je vciina in s čipkami obrobljena peča. Pozimi so oblačile jopo iz domačega sukna.
Na Goriškem invBrdihsoše siedi preteklega stoletja moški oblačili temne, ozke, pod kolenom privezane hlače in bel jopič. — Ženske so tudi tu nosile ošpetelj.
V Beneški Sloveniji so Rezi-janke rade nosile črno obleko. Rokavce

SLOVENSKA
LJUDSKA
NOŠA
0 slovenski ljudski noši
malo vemo. Navadno mislimo, da je ljudska (običajno rečemo.»narodna;;) noša tista, ki jo vidimo v slavnostnih sprevodih, na prireditvah itd. V duhu vidimo avbe, pisane dele obleke, okraske... Pozabljamo, da obsega pojem ljudske noše vse, kar je naše ljudstvo kdaj v preteklosti nosijo in kar še danes nosi. K noši pa spada tudi obutev, lasje, brki, torba, palica ...
Prav težko je ugotoviti, kakšna je bila noša v daljni preteklosti. Toda v knjigah, arhivih (listinah), na slikah najdemo precej podatkov o njej. Pred kakimi 150 leti pa so jo že natančneje opisovali in slikali, vendar vse premalo. Še danes nimamo objavljene dobre razprave o naših nošah*
KOROŠKA
Noša v Mežici, Rožu in Podjuni je imela svoje posebnosti, po katerih se je ločila od ziljske noše. Moški so nosili platneno srajco s kolirjem, svileno ovratnico, ošpintel j, irhaste dokolenke, hlače na leso ali polkence — štirioglat del, ki se spredaj pripenja; hlačnice so pod kolenom zavezovali z usnjenimi trakovi. Telovnik — lajbič — je rdeč ali črn; kratki jopič pa iz sivega sukna. Čevlji so bili nizki, nogavice pa raznih barv. Dolgi ovčji kožuh je imel na hrbtu vezenine.
Ženske so oblačile rokavce, srajco, janko, niederc (nioderc); čez ramo so imele svileno ruto, odrco. Pokrivale so se s koroško avbo ali črno kapo, pod nemškim vplivom pa tudi s klobuki.
V Zilji nosijo moški srešč — platneno srajco s svilenim kolarjem: ozko irhaste hlače do pod kolen; žameten, živordeč suknen ali svilen telovnik — pru-štah; čezenj oblečejo lajbeč — kratek jopič. Obuti so v bele volnene nogavice, nizke čevlje ali čez kolena segajoče škornje. Pod klobukom nosijo svileno kapo s coiom.
Ženske nosijo kratko srajco — vaj-špat, olšpat, ki ima ovratnik z nagubanim našivkom. Ozko spodnje krilo — ra-javc oblečejo le za ples. Vrhnje kratko krilo z modrcem je ras, ki ima ob spodnjem robu progo v drugi barvi. Čez prsi imajo fcanatelj, svileno ruto, pripeto pod vratom z medanco. Debele bele volnene nogavice privezujejo pod kolenom s pisanimi panteljni. Na glavi imajo adrco, ob praznikih pa pinti iz belega platna.
PRIMORJE
Pred več sto leti je bila opisana noša Kraševcev: temne kape, obšito s kožuhovino ali vidrovino in z rdečim čopom; siv jopič, kratke hlače; rdeče ali višnjeve nogavice; visoko podkovani škornji. Valvazor piše leta 1689, da so na K r a -s u nosili moški široke hlače iz debele-
neba so se čimdalje bolj stapljale v mrak. Med oblački so zagorele prve zvezde in na pobočju prve luči.
Tisto nedeljo je bila v Vrsniku maša mrtvaško tiha, brez petja, Čedermac po opravilu ni izmolil navadnih zaključnih molitev, vzel je kelih in odšel v zakristijo. Verniki se temu niso čudili, bili so že pripravljeni na molk. Poslednja novica, ki je gospod Martin ni skrival, je šla od ust do ust, dosegla slednjo hišo. Nič joka in hudih pogledov, vsak je molil zase in se zatapljal v svoje misli; le vzdihi so bili gostejši, glasnejši, bilo jih jo razločno slišati v tihoti.
Po maši so se možje in fantje takoj razšli, a večina žena je ostala v cerkvi. Molile so rožni venec. Večernic ni bilo. Nedeljski popoldnevi v Vrsniku so bili zmeraj tihi, to nedeljo pa se je krčma nenavadno napolnila. Do kaplanije se je razlegalo glasno petje, vmes trde besede in vpitje. Gospod Martin, ki je s knjigo v rokah sedel pred odprtim oknom in se' drugače ni menil za glasove vasi, je zdaj pa zdaj začuden dvignil glavo.
Bil je miren, nenavadno miren, kakor človek, ki se je do konca vdal v svojo usodo. Zatekel se je k branju »Življenja svetnikov«, ki so »mnogo trpeli za Kristusa, a končno odnesli venec zmage«. Veliki, mogočni zgledi so mu bili v uteho, pomirjali so mu dušo. Le vpitje na vasi ga je vedno huje motilo, da je zdaj pa zdaj napeto posluhnil. Kaj se godi? Obhajala ga je tiha nejevolja, da ga mo-
na levo in desno. Obuvale so rdeče nogavice.
V	Vipavi so delali moško obleko iz rjavega sukna; hlače so imeli široke, kratko suknjo, svetlomodre nogavice, nizke čevlje in klobuk iz surove klobučevine.
Ženske so imele obleko iz domačega platna; bele rokave, rožasto zeleno krilo, na glavi rožnat robec.
V	okolici Trsta so v drugi polovici minulega stoletja moški nosili suk-njene hlače, segajoče nekoliko pod koleno; tem spodaj preklanim hlačam so rekli brente ali barješe. Telovnik — ka-mežlin je imel dve vrsti velikih osmero-oglatih srebrnih ali posrebrenih gumbov, ki so bingljali in cingljali. Nogavice —^ koejete so nosili modre, poleti bele; suknjič *— jaketa je bil tudi okrašen z gumbi in kot hlače obšit z rdečim suk-nom. Klobuki so imeli široke kraje; zimsko pokrivalo so bili frkindeži; kučme iz vidrovine, obšite z zeleno svilo ali z žametom. Pozimi so imeli na sebi kapot — dolg plašč.
tijo. Zopet in zopet se je poizkusil poglobiti v knjigo.
Z vasi je pritekla neka ženska; bila je upehana, imela je preplašene oči. Čedermac se je zavzet dvignil.
»Kaj pa je?«
»Vsi možje in fantje so pri Špehoniji,« je povedala. »Tako reč imajo. Tepli se bodo.«
»Pa zakaj?«
Tega ni vedela povedati.
Gospod Martin ni vedel, kaj naj si misli. Razen s prižnice se ni rad vtikal v zasebno življenje duhovljanov. Če le ni bilo velikih nerodnosti, je rad zamižal na eno okp. Prizanašal jim je majhne slabosti, zaradi zahajanja v krčmo jih še posebno ni pestil. Naj imajo svoje redko veselje. Niso se pijanih, ob razgovoru in balincanju so popili čašo vina in se mirno vračali domov... A danes ta dan, kakor da jih je obsedel vrag,. Osupnilo ga je. Ali bi nemara radi privabili orožnike v vas? Potem bi ne bilo konca nesreč.
Naglo je stopil po klancu. Vso pot mu je trdo pela palica. Bil je hud; pripravljal je besede, da jih ozmerja kot paglavce.
Ob kapelici, ki se je belila <v sivem dnevu, je stala skupina žena in deklet. Opazovale so prerivanje pred krčmo, sklepale roke in kdaj pa kdaj prestrašene vzkliknile. Zagledale so kaplana in se vse hkrati zgrnile na rob poti.
»Naj jih pomirijo!« se je oglasila Bir-tičevka, majhna, zajetna žena pšeničnih
imenujejo srakica, rokave; spodnje krilo je kotula, zgornje krilo pa dola kik-lja; životku pravijo tjamžot, predpasniku remija!; nogavicam — hlače.
O rezijanskih krilih poje pesem:
Kada na Ostrek pridemo, naše Rezijanke videmo, k‘ majo kratke janke, kratek ras, k; jim rase trebuh vun čez pas.
ir- r.v** h ct •• j	1 „•
OSREDNJA SLOVENIJA
Gorenjska
Moška noša sestoji iz dolge platnene srajce brez ovratnika; iz ozkih hodnič-nih hlač, ki so tudi iz mezlana (pol volne) ali sukna; segajo malo čez koleno; iz dolge rjave suknje iz padvana (po pa-duanskem načinu tkano blago). Pozimi so ogrnili ovčji kožuh; pokrili so se z nizkim klobukom, ki je imel široke kra-jevce.
Ženska noša Gorenjk: Preko dolge srajce oblečejo vrhnjo srajco do pasu, s širokimi rokavi in čipkami v zapestju;
las. »Moj je kot iz uma. Še kri bo tekla... Moj Bog in sveta Devica!«
Čedermac je molče Še bolj pospešil hojo. Prevzemala ga je rahla bojazen, a obenem ga je imela jeza; moral je kro-titi občutke, da še ne prenagli.
Krčma je šumela. Izba je bila polna fantov, skozi odprta okna je odmevala pesem. Možje so v dveh skupinah stali pred hišo, pod lipo in na kegljišču. Eni so gledali od daleč, se smejali in vzklikali, drugi pa so tiščali v Birtiča, ki se jim je besen in ves rdeč v obraz trgal iz i*ok. Silil je v Vanča Rakarja, ki je stal pod oknom in se mu porogljivo nasmihal.
»Pustite me, vam pravim!« je vpil Bir-tič, ki se mu je med ruvanjem odpel telovnik, da je kazal srajco; bil je že vinjen, še huje pa ga je pijanila besnost. »Prekliče naj, besede naj prekliče pred vsemi, ali pa ga udarim po gobcu!«
»Ne prekličem!« je Rakar strupeno sikal od okna. »Kar sem dejal, še ponovim. Če bi se pa rad tepel, kar sem!« mu je kazal močne, kovaške roke. <:Kar sem!«
»Možje!« je Čedermac iznenada stopil mednje. »Kaj pa se tu godi?«
Izpustili so Birtiča in odstopili, kakor da so kaplanu naredili prostor. Birtič se je hotel zagnati proti kovaču, že je bil storil korak, a se je kljub jezi in pijanosti pred Čedermacem zavedel. V zadregi si je segel z roko na čelo.
»Pravi, da sem ovaduh,« se je zopet zbral, zagorel iz jeze in užaljenosti in pokazal na Rakarja. »Dokaže najl Pove
krilo je nagubano, iz rjavega ali črnega mezlana. Poročene so pritrdile kite na meden venec, pritrjen na glavi z žametnim trakom — šapljem. Čezenj so nosile platneno avbo z nagubanimi čipkami in vezenim trakom čez teme.
Dolenjska in Notranjska
Tu so zelo uporabljali platno za obleko. Moški so nosili dolge črne hlače brez žepov, ki so segale do polovice meč. Obuvali so škornje in se pokrivali s širokim klobukom, kakršnega je opisal Levstik v »Popotovanju od Litije do Čateža«. Na Notranjskem so poznali škornje z vlekom, žameten telovnik, svileno ruto in kastorec. — Ženska obleka je bila pisana; poznajo ošpetelj (rokavce); udomačena je bila peča, zvezana vrh glave.
Osrednja in z a p a d n a Štajerska
je imela še v polpretekli dobi svoje značilnosti v noši, ki je bila v splošnem podobna kranjski noši. Moški so nosili platneno črno in sivo barvane hlače, ostalo obleko pa iz rjavega sukna. Ženske so polagale preko avbe pečo in so nosile škornje.
NA JUGU IN VZHODU
Značilno za nošo na jugovzhodu Slovenije je, da je tu obleka narejena iz domačega belega platna. V Beli Krajini nosijo moški čez gače, breguše iz belega platna robačo — srajco —, usnjeni pas imenujejo čemer, bele volnene nogavice pa kopice in klobuk škriljak. Lajbec —■ telovnik je iz belega sukna. Pozimi so nosili še čez vse suknjo ali halo. Čevlji so postole.
Ženske nosijo opleče z dolgimi rokavi in zatikajo za pas robače; krilo je go-renjka in dolenjka; širok pas iz raznih barv je tkanica, predpasnik pa zastor. Pražnje oblačilo pod oplečem je ošpetelj s čipkami na koncu rokava. Obuvajo kopice in papučice. Poročene nosijo jalbo, belo, s čipkami obrobljeno pokrivalo pod belo pečo, zavezano na tilniku ali pod brado. Drugo tako spodnje pokri-valce poročenih je poceij, pritrjen z belim trakom. Pozimi oblečejo zobunec brez rokavov.
Bela noša je v Beli Krajini še danes zelo živa; v raznih krajih jo drugačna in močno raznovrstna.
(Dalje)
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^
Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matko Scharwitzl, Wien XVI, Ottakrin-gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Zvvitter. — Uredništvo in uprava: VVien IV, VVaaggasse 6/II. Telefon B 21-5-50. — Podružnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vol-kermarkterstrasse 21/1. — Tiska: „Globus”, Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m. b. H., Wien I, Fleischmarkt 3—5.
naj, kdaj sem* komu v škodo obrnil jezik!«
Vane se je bil ves vzravnal, da bi pred duhovnim gospodom skril svojo vinjenost.
»Zakaj pa se šemiš?« je sikal. »Zakaj pa se šemiš, ko ti ni treba? In pri vsaki procesiji si poleg!«
»Kdo se šemi?« Je rasel Birtič. »Kako se šemim? O kakšnih procesijah govoriš?«
Rakar mu ni odgovoril, z zlobnim na-; smehom se je ozrl po sosedih. Oni že vedo, kaj misli. Tudi Birtič ve. Ob vsaki prireditvi, ki se je vršila v dolini, si je pripel na črno srajco dve vojaški svetinji in s košatim čopom na kapi kot general odkorakal iz vasi. Že vedo, tega ne bo šele razlagal.
»Bodite pametni!« je rekel Čedermac, ki ga je bila minila prva jeza. »To so otročarije! Saj ste možje, ne paglavci, in se lahko po pameti pomenite.«
Iz izbe se je oglasila pesem, ki je odmevala od pobočij:
»Je pa davi slanca padla na zelene travnike ...«
Čedermac se je nasmehnil, hkrati ga je obšlo začudenje. Vrsničani v krčmi nikoli niso prepevali slovenskih pesmi. Zdaj pa so se drli prešerno, uporno, kakor da izzivajo ves svet... Novi udarec so bili sprejeli z grenkim posmehom. Kaj jih more še doleteti? »Še mašo noj nam vzamejo, ki je latinska,« je bil slišal porogljivo za svojim hrbtom. (Dalje)