fJanez Jesenko. Po dolgi in mučni bolezni je preminul gospod šolski svetnik Janez Jesenko. Dolgo že 80 bili tržaški Slovenci pripravljeni na kata strofo; a vendar je vest o Jeseakovi smrti globoko pietresla vse. Z njim izginja iz vrste živih odličen delavee na slovstvenem polju slovenskem, vzoren nčitelj in vzgojevalee naše mladiue, kremenit značaj, ki je v svoji zvestobi do lastnih nazorov ni poznal nikakega transigiranja, mož, 6igar Ijubav do domovine in svojega rodu je bila uprav idealna, a njegova ljubezen do slovenske učeče se mladine naravnost brezmejna, in pa človek, ki je pod navidezno trdo vnaBjostjo nosil najmehkeje srce in najčuvstvenejo d.šo. — 0 tem more pripovedovati neštevilo njegovih bivših učeneev, ki jim je pokojni Janez Jesenko posvečal vso svojo ljubav in svojo skrb. Javno življenje slovensko šteje danes veliko vrsto mož, ki delujejo za blagor in napredek naroda v najrazličnejih pozieijah in ki nam jih je vzgojil Janez J e s e n k o. Ni jim bil pokojnik samo vzoren učitelj, ampak tudi pravi Ijubeči — o č e. Širom domovine je mož, ki gotovo, doznavši o Jesenkovi smrti, porose na sveži grob solze in usade nanj cvetko najresničneje, globoko čutene — hvaležnosti. Uprav ganljive so reminiscence in epizode, ki jih pripovedujejo izza Jesenkovega učiteljevanja njegovi bivši učenci in ki pričajo, kako jim je bil pokojnik pravi oče, ki neprestano skrbi za bodočnost svoje ljubljene dece. Ves svoj veliki vpliV in avtoriteto, ki jo je imel v zboru profesorjev, je zastavljal, ko je videl, da je kateri njegovih miljencev v nevarnosti. Z eno besedo lahko rečerao : marsikateri, ki je danes v dobri poziciji, bi bil morda izgubljen, da ni bilo Janeza Jesenka. Še ene vrline pokojnikove se moramo tu posebno spominjati: njegove radodarnosti. Bilo je v njem žarko srce za usodo svojega naroda, a ta njegov patriotizem je nahajal vsekdar izraza — v odprti roki. Kadarkoli je izšel apel na slovensko požrtvovalnost v plemenite namene, vsekdar je bil Jesenko med prvimi, ki so storili svojo rodoljubno dolžnost. Ali dosledno je odklanjal rsako hvalo, vsako laskaoje mu je bilo do kraja zoprno ; ko je dajala desniea, ni hotel, da bi vedela za to levica. In pri vsem tem, da ga je visoko cenil ves slovenski svet, da je njegovo ime z zlatimi črkami zabeleženo v sodobni kulturni zgodovini slovenskega naroda, da je bil najpresrčneje ljubljea od vseh svojih učencev, da smo vsi tržaški Slovenci brez razlike stanu in mišljenja gledali nanj z najvišjim spoštovaujem, da smo se ponašali z njim pred svojim slovenskim in drugorodnim svetom, da ga je tudi ta poslednji visoko eenil, da pokojnik — z eno besedo — ni imel nasprotnika med nami, pač pa neštevilo občudovalcev in prijateljev ; da so se od kompetentnih strani in tudi z najvišjega mesta izrekala priznanja njegovih vrlin kakor učitelju in vzgojevalcu, vzlic vsemu temu je bil pokojnik in ostal do smrti — skromen mož, pravi sin naše zdrave sloveiiske matere, pristen tip jedrnatega Gorenjca : odkrit, brez fraze, brez praznih komplimentov, ali vsekdar pošten ia lojalen — svetovalec. Z Janezom Jesenkom izginja markantna pojava iz našega tržaškega življenja. Težko ga bomo pogrešali, pozabirao ga pa ne — nikdar! V svojih srcih mu postavimo veeea spomenik — iskreno, bogato zaslužene hyaležnosti! * * * Prof. Janez Jesenko se je rodil v Poljanah na Gorenjskem dne 7. oktobra leta 1838. kot sin kmetiških posestnikov. Ko je dovršil domačo ljudsko šolo, je vstopil jeseni I. 1851. v drž. gimnazijo v Ljubljani, kjer je položil zrelostni izpit 1. 1859. Šel je potem na Dunaj in obiskoval modroslovno fakulteto na tamošnji univerzi. Svoje učiteljevanje je pričel I. 1863. kot suplent na goriški drž. gimnaziji. 0 Veliki noči I. 1867. je prišel za profesorja zemljepisa in zgodovine na drž. giranazijo v Trstu, kjer je po 33-letnem izvrstnem službovanju stopil v pokoj 1. 1899. Ob priliki vpokojenja je dobil naslov šolskega svetnika ; tedaj so celo nemški in italijanski listi pohvalno omenili njegovo delovanje na gimnaziji, ki ji je bil na slavo. Bil je izvrsten pedagog, ki je zanimivo in poljudno razlagal svoj predmet. Vsi njegovi bivši dijaki — in teh je neštevilo v raznih generacijah — se vedno radi spominjajo na JesenkoTe ure ; v srcu je bil vseh, ki so ga vsekdar spoštovali kot pravega očeta dijakov. Po vpokojenju je prof. Jesenko tudi nadalje stanoval v Trstu, ki mu je postal druga ožja domovina ; poleti pa je zahajal na Gorenjsko. Še do pred letom svež in zdrav starček je začel hirati za neizprosno boleznijo, dokler ga ni rešila smrt njegovih muk. Umrl je v isti sobi (ul. Acquedotto št. 1, III. nadstr.), v katero je prišel stanovat 1. 1867., ko se je preselil v Trst. Bil je torej neprenehoma 41 let podnajemnik — prof. Jesenko je ostal vedno 8amee — iste rodovine, oziroma dveh njenih generacij, v istem stanovanju. Bil je sploh prof. Jesenko glede življenskih običajev jako konservativea mož. Oprepia njegove sobe je bila vedno ista staromodna, ampak nežna, vzorno redna. Obleka njegova je bila vedao v enakem kroju, vedno enake barve in črtil je vsako lepotičje, vsako tiranstvo raode. Ou, navdušen občudovalec prirode, je ljubil preprostost: ono notranjo duše in preprostost zunanjosti. In vendar je bil on, strog konservativec v sTojih običajih, duševno mlad še v svoji starosti. On je pojmoval svojo dobo in bil vedno mladeniško zavzet za ideale naroda in človečanstva. Značaj njegov je bil blag do skrajuosti; zunaj ni tega nikoli kazal, ali pod to trdo skorjo se je skriralo najblažje, najplemenitejše srce. Ravno ta dozdevni kontrast je bil oni, ki je napravil iz Janeza Jesenka ono simpatično markantno postavo. Živel je z vzorno in proverbialno solidnostjo. Zaradi svoje štedIjivosti si je tekom časa prihranil precejšnje imetje. Ia to prihranjeno imetje je Jesenko porabil za to, da si je postavil najlepši spomenik : Ko je začutil, da se mu bliža zadnja ura, je že razdelil svoje imetje v svrho ustanove dijaških štipendij iu v lokalne slovenske dobrodelne svrhe. Velike so tudi Jensekove zasluge na literarnem in znanstvenem polju. Jesenkova delavnost se razteza na dvoje strok, na zemljepisno - zgodovinsko pa leposlovno in pričuje o njegovi nenavadni marljivosti. Lepe zasluge ima Jesenko za solsko slovstvo z ozirom na zgodovinsko in zemljepisno stroko, ker je priredil potrebne knjige. Zemljepisnih del je priredil šest: Mali in Veliki občni zemljepis, Zemljepis za I., II. in III. razred srednjih šol, oba v dveh izdajah, potem Avstrijsko - ogrsko monarhijo ; Občno zgodovino v treh zvezkih t manjši in večji izdaji, večinoma vse na svoje stroške. Njegovo delovanje obsega celo četrtstoletje, od 1865 1., ko je bil suplent na goriški gimnaziji, do 1890.1. NajVažnejša knjiga je njegov BObčni zemljepis" 1873. Knjiga, primerna ne samo raznim šolatn, nego tudi Tsakemu omikaaemu človeku, obsega zvezdoznanski, prirodoznanski in državnoznanski zemljepis (osobito je Avstrija popisana obširno). Ta zemljepis ni prevod, nego izvirno delo strokovnjaka, ki je vestno porabil' vse nemške, franeoske, angleške podatke ia bogato tvarino Slovencem priredil v lepi umevni obliki. Janez Jesenko je v izpodbujevalen zgled napisal lep sestavek : nMassimo Azeglio, eden največjih rodoljubo? italijanskih našega časa" in koreniti spis : BZemeljski potresi" ter je prevel več znamenitih romanov na slovenski jezik. Z veliko pohralo omenja Stritar v svojem -Zvouu" lepi Jesenkov prevod angleškega romana: BŽupnik ^Vakefieldski" ter poudarja, kako lepo ga je znal Jesenko prirediti za slovensko občinstvo. Po -Edinosti".