105 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia* OB 15-LETNICI ETNOLOŠKEGA MUZEJA NA KOSTANJAH Materialna kulturna dediščina pri Slovencih na avstrijskem Koroškem in njena zaščita * Martina Piko-Rustia, mag. filozofije, znanstvena vodja inštituta, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, Avstrija; piko@ethno.at. Uvod Petnajstletnica muzeja na Kostanjah leta 2017 je bila pri- ložnost za pogled na prehojeno pot v prizadevanjih za ohranjanje materialne dediščine na avstrijskem Koroškem v preteklih desetletjih, hkrati pa je bila to tudi priložnosti pogledati današnje stanje in prihodnji razvoj. Ob koncu leta 2016 je pred praznovanjem petnajstletni- ce muzeja pravočasno izšel Katalog muzejske zbirke na Kostanjah (Sereinig in Sketelj 2016). Izdaja kataloga je bila načrtovana že ob odprtju muzeja, 21. oktobra 2002, kar pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev takrat ni bilo mogoče. Leta 2016 je izšla publikacija, ki poleg opisov predmetov in fotografij vsebuje tudi besedila vseh osemin- tridesetih tematskih sklopov, ki na razstavi seznanjajo obi- skovalke in obiskovalce s poglavitnimi dejavnosti v kme- tijstvu, rokodelstvu in hišnem gospodarstvu v 20. stoletju na Kostanjah in v okolici. Katalog je bil med drugim 7. ok- tobra 2017 predstavljen ob praznovanju 15-letnice muzeja na Kostanjah, 19. aprila 2017 pa v Etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer so pripravili okroglo mizo o razvoju tovr- stnih zasebnih zbirk in muzejev na prostem v prihodnosti, s pogledom na že pridobljene izkušnje. Pogled nazaj – etnološke zbirke brez muzeja Skrb za etnološke predmete na dvojezičnem območju se je začela že kmalu po drugi svetovni vojni, ko so takratni koroški in ljubljanski dijaki in študentje na predlog in pod vodstvom študenta etnologije in filozofije Jerneja Šušter- šiča med letoma 1951 in 1953 zbirali etnološke predmete na celotnem dvojezičnem območju južne Koroške. Zbir- ko, ki obsega 539 predmetov, hrani Slovenska prosvetna zveza, strokovno jo je uredila in jo na občasnih razstavah predstavlja etnologinja Irena Destovnik, zgodovino zbirke pa je predstavila v člankih, obširneje v članku ‘Narodopi- sne zbirke Slovenske prosvetne zveze’ (Destovnik 2001, 2004a, 2004b: 81–88). Z ustanovitvijo etnološkega oddelka pri Krščanski kultur- ni zvezi leta 1983 in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik leta 1992 se je ob terenskem delu proti koncu 90. let vedno bolj kazala nujnost, da se področju material- ne dediščine posveti večja pozornost, saj so izginjali tako predmeti kot tudi znanje o njih. To je bil čas, ko je umirala starejša generacija, ki je etnološke predmete uporabljala v vsakdanjem življenju in poznala njihov način uporabe in (narečna) poimenovanja zanje, mlajša generacija tega znanja ni imela več. V raznih etnoloških raziskavah (pri dokumentacijah noš in oblačilne kulture, pri krajevnih monografijah, življenjskih zgodbah ipd.) je etnologinja Marija Makarovič v svojih raziskavah dokumentirala (z opisi in s fotografijami) mate- rialno dediščino in etnološke predmete in tako v številnih etnoloških publikacijah ohranila vedenje o njih (npr. Kont- schitsch idr. 1995: 113–169). Vprašanje njihove hrambe je ostalo odprto. Leta 2004 je Marija Makarovič v prispevku z naslovom ‘Etnološke zbirke brez muzeja’ opozorila na popise zaseb- nih zbirk, ki so nastajale od začetka 80. let 20. stoletja, pri katerih je bila arhivska dokumentacija prva rešitev za njihovo ohranitev (Makarovič 2004: 129–132). To so bile zelo različne zbirke – od posameznih predmetov do speci- fično tematskih ali splošnih večjih zbirk (500 predmetov in več) pri zasebnikih, od posameznih predmetov do temat- skih zbirk pri krajevnih društvih in osrednjih ustanovah koroških Slovencev (Slovenska prosvetna zveza, Krščan- ska kulturna zveza, Inštitut Urban Jarnik). Pomemben korak v dokumentaciji materialne kulturne de- diščine na Koroškem je bilo odprtje Etnološkega muzeja na Kostanjah leta 2002. Muzej nudi prostor za okoli šest- sto predmetov na stalni, javno dostopni razstavi in jih tako trajno ohranja. Hkrati je odprtje muzeja spodbudilo tudi širšo razpravo o pomenu ohranjanja materialne kulturne dediščine na Koroškem. Prav tako pomembna je bila raz- prava o ohranjanju znanja in vedenja o rabi predmetov in poimenovanjih zanje, znanja o rokodelskih dejavnostih in izginjajočih poklicih ipd., torej tudi o nesnovni dediščini. Etnološka zbirka v muzeju Prva prizadevanja za postavitev muzeja na Kostanjah se- gaj v leto 1996. Decembra 1996 so Nužej Tolmajer, ta- kratni tajnik Krščanske kulturne zveze v Celovcu, Marija Makarovič, takratna znanstvena vodja Slovenskega naro- dopisnega inštituta Urban Jarnik, Vito Hazler z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in takratni predsednik Slovenske- ga prosvetnega društva Drabosnjak, Hanzi Dragaschnig, na Kostanjah zasnovali prve smernice za obnovo Drabo- snjakovega doma. Društveni člani SPD Drabosnjak so k sodelovanju povabili Krščansko kulturno zvezo (KKZ), Slovensko prosvetno zvezo (SPZ) in inštitut Urban Jarnik. KKZ je kot podpornika pridobila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, ki je finančno omogočilo obnovo Drabosnjakovega doma in postavitev muzejske zbirke, G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 106 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia projekt sta podprla tudi Občina Vrba in avstrijsko ministr- stvo za kulturo. Zbirka ima svoj dom v obnovljenem župnijskem gospo- darskem poslopju v Zgornji vasi, ki ga je društvo na po- budo župnika Stanka Trapa in predsednika Janeza Lesjaka odkupilo in po posredovanju KKZ in SPZ ter s finančno pomočjo matične Slovenije leta 1975 tudi prenovilo. Muzejski zbirki je temelj postavil pokojni gospod Janez Lesjak, dolgoletni predsednik društva in duša kulturne- ga delovanja na Kostanjah, ki je dolga leta skrbno zbiral predmete. Po njegovi nenadni smrti so zamisli o nastanku muzeju dali novega zagona mladi društveni člani. Bogata zbirka predmetov je po nepričakovani smrti Janeza Lesjaka ostala popolnoma brez sledu o izvoru, izročite- ljih, uporabnikih, času in namenu uporabe. Na Kostanjah in v različnih krajih Roža, predvsem v Bilčovsu in Šen- tjakobu, sta avtorici razstave, etnologinji Polona Sketelj in Uši Sereinig, v pogovoru s pripovedovalci zbrali po- datke o razširjenosti in funkciji predmetov, času uporabe, poimenovanju predmetov in njihovih sestavnih delih. Ob strokovnih sta zapisovali tudi narečne izraze, ki jih upora- bljajo na Kostanjah, v Šentjakobu in Bilčovsu. V 90. letih 20. stoletja so zbirko dopolnili novi, podarjeni predmeti iz družinske hiše Micke Miškulnik iz Šentjakoba v Rožu. Pozneje, da je zbirka dobila zaokrožene tematske sklope, so bili pridobljeni še nekateri načrtno odbrani predmeti. Zbirka šteje zdaj približno šesto predmetov iz obdobja od zadnje četrtine 19. do druge polovice 20. stoletja. Obnovitvena dela Drabosnjakovega doma so potekala vse od leta 1998. Celotni projekt obnove in postavitve muzejska zbirke je vodil Vito Hazler. Glede na strukturo predmetov in zmožnosti razstavnih prostorov so predmeti razvrščeni v tri osrednje vsebinske sklope. V prvem delu razstave, na gumnu, so predstavljene poglavitne dejavnosti kmečkega gospodarstva, ki so do srede 20. stoletja zagota- vljale preživetje samooskrbnim podeželskim družinam. V prvem razstavnem prostoru nad gumnom so na ogled pred- meti domačih obrtnih dejavnosti (tako izdelki kot orodje) in gozdarstva, ki je bila glavna gospodarska dejavnost za pridobivanje obrtniških surovin. V zadnjem razstavnem prostoru so na ogled predmeti, povezani z delom in ži- vljenjem v hiši. Med različnimi (ob)hišnimi dejavnostmi izstopa trenje lanu kot pomembnejše žensko opravilo; vse- binsko se navezuje na druga ženska hišna opravila. Raz- stava se sklene za hišnimi vrati, v najbolj zasebnih prosto- rih vsakdanjega družinskega življenja. Muzej je bil slavnostno odprt septembra leta 2002. Takrat so nosilci projekta izdali vodnik po zbirki v slovenskem in nemškem jeziku (Hazler in Piko 2002). Dvojezični ka- talog je izšel leta 2016, izdali so ga Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, inštitut Urban Jarnik in KKZ, založila ga je Znanstvena založba Filozofske fakultete (Sereinig in Ske- telj 2016). Muzej je odprt v poletnem času ob koncih tedna in po dogovoru.1 Za šole in otroške skupine društvo ponuja vodstva na teme: Od setve do žetve, Od zrna do kruha, Delo v gozdu, Podeželska obrt. Društveno življenje na Kostanjah ima bogato zgodovi- no. Domačini so že leta 1903 ustanovili Slovensko izo- braževalno društvo za Gozdanje in okolico z namenom, da izobražuje slovensko kmečko prebivalstvo in ohranja slovenski jezik in kulturo. Med drugo svetovno vojno je bilo delovanje društva prepovedano. Leta 1973 je na po- budo Janeza Lesjaka delo ponovno zaživelo, društvo je po znanem bukovniku Andreju Schusterju-Drabosnjaku, ki je v letih 1768–1825 živel v Zgornjih Jezercah nad Vrbo, do- bilo ime Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak. Kultur- na dejavnost društva se je razvijala predvsem na področju petja in uprizarjanja gledaliških iger. K poživitvi kulturne- ga življenja na Kostanjah je prispevala zlasti uprizoritev Drabosnjakovega Pasijona v letih 1982 in 1983, nato pa še druge uspešne kulturne prireditve. Ohranjeni so tudi gle- dališki kostumi za pasijonske igre, ko bodo razstavljeni v kletnih prostorih, kjer je predvidena stalna razstava o dru- štveni dejavnosti ter Drabosnjaku in njegovih delih. Etnološke zbirke pri osrednjih ustanovah Slovenska prosvetna zbirka je skrbnik najstarejše etnološke zbirke, ki je nastala kmalu po drugi svetovni vojni. Zbirka se trenutno nahaja v Kulturnem domu na Radišah, pred- stavljena je bila na občasnih razstavah. SPZ se trudi, da bi zanjo (npr. v gospodarskem poslopju Kulturnega doma pri Cingelcu na Trati v Borovljah) pridobila ustrezne prostore. Inštitut Urban Jarnik je leta 1998 prejel v dar 61 oblačil- nih predmetov iz Podjune v lasti družine Sattman, ki je 1 Zbirka je na ogled julija in avgusta ob sobotah in nedeljah med 13. in 17. uro v Drabosnjakovem domu (Pfarrleitenweg 2, 9231 Kostanje) ali po dogovoru na telefonski številki predsednika društva SPD Dra- bosnjak, Ernsta Dragaschniga: 00 43 (0)664 2131841. Pogled v muzej na Kostanjah. Foto: Milka Olip, 17. 10. 2011 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 107 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia predmete posodila v študijske namene in za razstavo o oblačilni kulturi v Podjuni. V naslednjih letih se je zbirka oblačilnih kosov dopolnjevala in narasla na več kot 200 predmetov (večina je iz prve polovice 20. stoletja, redki so iz 19. stoletja), ki jih inštitut hrani v omarah (Makarovič 2004: 129–132). Inštitut je prejel v dar tudi dva kompleta ziljskih noš: prvi je komplet noše Jaka Špicarja in njego- ve žene iz zasebne lastnine Špicarjeve vnukinje Mirjane Vevar, vnukinje Jaka Špicarja, drugi je iz zasebne lastnine Damjana Ovsca, ki je nošo prejel od svoje tete. Etnološke predmete inštitut posoja za razstavno dejavnost. V Železarskem muzeju v Ruardovi graščini na Stari Savi je bila leta 2017 na razstavi Jeseničani, od kod in kam? med drugim na ogled tudi že omenjena izvirna moška ziljska no- ša Jake Špicarja. Ob 47. Dnevih noš in oblačilne dediščine v Kamniku je bila v prostorih občine Kamnik na ogled raz- stava Oblačilna dediščina v upodobitvah Jane Dolenc, ki je prikazovala risbe in skice noš in oblačilnih delov iz Roža. Originalne slike in skice hrani inštitut Urban Jarnik. Druga nastajajoča zbirka, ki se nahaja v prostorih inštituta, so starejši rokopisi in 18. in 19. stoletja. Inštitut Urban Jar- nik je prejel v dar izvirne rokopisne dokumente, med njimi tudi izvirnike rokopisnih cerkvenih pesmaric iz 19. stole- tja.2 Zanimivost so rokopisni zvezki s prepisi Lesičjakovih pesmi s konca 19. stoletja. Poleg pesmaric in ljudskih iger so pomembne še kuharske in ljudskomedicinske knjige. Inštitut med drugim hrani izvod (nedatirane) rokopisne ljudskomedicinske knjige in rokopisni zvezek o ljudski medicini. Marca 2017 je inštitut Urban Jarnik prejel v dar izvirni izvod Kapelskega pasijona, ki sta ga v znanstve- ni monografiji predstavila Erich Prunč in Matija Ogrin (Prunč in Ogrin 2016). Pasijonska igra iz Železne Kaple je eno največjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike zadnjih let. Rokopis, zapisan ob koncu 18. stoletja, ki vsebuje besedilo starejših verzij pasi- jona, je prvič izpričan v poročilih jezuitske province v Do- brli vasi za leto 1616. Rokopis je našel Erich Prunč v 80. letih 20. stoletja. Razpadajočo knjige je na svoje stroške obnovil, izvirni izvod pa je 27. 3. 2017 v Celovcu predal v čuvanje inštitutu Urban Jarnik. V zadnjih letih sta KKZ in inštitut Urban Jarnik prejela šte- vilne zapuščine koroških duhovnikov in kulturnih delav- cev, med njimi so deli zapuščin narodopisca Pavleta Zabla- tnika, duhovnikov in kulturnih delavcev Vinka Zaletela, p. Bertranda Kotnika in Tomaža Holmarja, etnomuzikologa Lajka Milisavljeviča in številne druge pomembne zbirke, ki vsebujejo osebno korespondenco, slikovno gradivo (fo- tografije in diapozitive), knjige, etnološke predmete, notno 2 Evidentiranja, zbiranja in analize ohranjenih rokopisnih pesemskih dokumentov na Koroškem od prvih zapisov vse tja do srede 20. sto- letja se je sistematično lotil etnomuzikolog Engelbert Logar, ki je se- stavil pregledni seznam ohranjenih zapisov in rokopisov pesemske- ga gradiva za cerkveno in posvetno petje, del seznama je objavljen v zborniku o loški pesmarici (Logar 2012: 231–260). gradivo idr. Zapuščine so deloma urejene, deloma pa neu- rejene shranjene v škatlah. Pri urejanju zapuščin pomagajo tudi študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropolo- gijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v sklopu ob- veznih študijskih praks. Gradivo iz zapuščin je bilo deloma že objavljeno (npr. notno gradivo Lajka Milisavljeviča), deloma je v pripravi za tisk. Urejeno gradivo je dostopno za študijske namene, npr. prepisi imen iz Jožefinskega ka- tastra v zapuščini p. Bertranda Kotnika, ki jih uporabljajo predvsem raziskovalci hišnih in ledinskih imen. Etnološki predmeti pri zasebnikih Zasebniki na svojih domovih, v svojih hišah in gospodar- skih poslopjih hranijo pomembno kulturno materialno de- diščino, ki so jo sodelavci inštituta v zadnjih letih opiso- vali in skušali pri lastnikih zgraditi odnos do te dediščine. Leta 1993, ob 800-letnici prve omembe Vogrč (1193), so Vogrjani pripravili odmevno narodopisno razstavo in pred- stavili 300 različnih predmetov, ki so bili v kmečkem oko- lju v rabi vsaj še po drugi svetovni vojni. Predmeti so bili strokovno opisani in predstavljeni v knjigi Osem stoletij Vogrč (Kontschitsch idr. 1995: 113–169). Po koncu razsta- ve so bili predmeti vrnjeni lastnikom. Leta 2004 je inštitut Urban Jarnik izvajal projekt CRP na temo Varovanje in inventarizacija kulturne dediščine Slovencev v zamejstvu. Projekt je potekal v sodelovanju Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani in inštituta Urban Jarnik (Zupančič 2004). V sklopu projekta sta etno- loginji Uši Sereinig in Polona Sketelj evidentirali etnolo- ške predmete pri zasebnikih na Zilji (osem gospodinjstev), v Rožu (ena etnološka zbirka) in Podjuni (eno gospodinj- stvo). V Podjuni je bilo pri družini Lajmiš v Vidri vasi pri Pliberku popisanih nad 400 predmetov. V nad 100 let stari hiši so ohranjeni predmeti za kmečke, obrtne in hi- šne dejavnosti, in sicer od gradnje hiše pa vse do danes. Kljub obsežnemu številu predmetov v tem primeru ne gre za etnološko zbirko, temveč za v gospodinjstvu ohranjene predmete, v prostorih hiše in gospodarskega poslopja shra- njene tam, kjer so se nahajali tudi prvotno. Etnološke zbirke zasebnikov V sklopu projekta Varovanje in inventarizacija kulturne de- diščine Slovencev v zamejstvu sta etnologinji Uši Sereinig in Polona Sketelj dokumentirali zasebno zbirko pokojnega Hanzija Lutschouniga na Golšovem pri Žihpoljah. Popis hrani tudi inštitut Urban Jarnik. Ker danes za zbirko skrbita sestri pokojnega, je zbirka ostala ohranjena in tudi dostopna (Ilich 2016). V zasebni zbirki pokojnega Hanzija Lutscho- uniga na Golšovem pri Žihpoljah je shranjenih več kot 500 etnoloških predmetov, ki jih je zbral pokojni gospodar. Teodor Domej in Marjeta Domej v zasebni knjižnici hra- nita predvsem stare tiskovine, ki jih je Teodor Domej pri- dobil na boljših trgih. Med rokopisi je zanimiva pridiga iz prve polovice 19. stoletja, ki jo je dobil v starinarni. Slo- G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 108 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia venist Lojze Dolinar pa hrani rokopis evangelija s konca 17. stoletja, ki mu ga je izročil nemški profesor, ker ni znal slovensko (Piko-Rustia 2012: 261–271). V tematski zbirki Adija Branza z Bistrice v Rožu je foto- grafsko in dokumentacijsko gradivo kraja, v katerem živi (Branz 2004: 136–137). Tudi v zasebni zbirki pokojnega Wilhelma Krajgerja na Metlovi so se nahajali dragoceni (zgodovinski) dokumenti, fotografsko gradivo, knjige in etnološki predmeti. Zbirka ni bila podrobneje popisana, v članku jo je okvirno predstavila Maja Logar (1996). Po- sebnost Krajgerjeve zbirke so dokumenti in fotografije o vasi Breza, ki so jo leta 1961 potopili ob gradnji elektrarne na Dravi in zajezitvenega jezera pri Velikovcu.3 Pogled v prihodnost – ko etnološki predmeti in zbirke izgubijo dom Ker so lastniki hiše, v kateri se je nahajala zapuščina Lajka Milisavljeviča, potrebovali prostore hiše za svoje namene, sta KKZ in inštitut Urban Jarnik julija 2016 prejela drugi del zapuščine, ki obsega diapozitive iz Koroške, Slovenije in s celega sveta,4 maske in inštrumente s celega sveta ter fil- me in gramofonske plošče. Zapuščino sta podarila Vladimir Škof (stric Lajka Milisavljeviča) in njegova žena, obsežno gradivo je prevzel in osnovno uredil Nužej Tolmajer. Zapuščina Pavleta Zablatnika se je prvotno nahajala v pro- storih njegove hiše, za katero je skrbela njegova gospodi- nja in dedinja Metka Končič. Lastnica hiše je v preteklih letih pomemben del zapuščine, npr. Zablatnikovo kore- spondenco, že prepustila inštitutu Urban Jarnik in KKZ. Leta 2017 je Krščanska kulturna zveza kupila arhivske škatle za urejanje dragocenih dokumentov v Zablatnikovi in drugih zapuščinah. Ker gospa Končič od leta 2017 ne živi več v hiši, sta Peter in Majda Fister, ki zbirko urejata, v sodelovanju z Nužejem Tolmajerjem in dedinjo, novo la- stnico hiše, v inštitutski arhiv prenesla še dodatno gradivo, pomembno za kulturno zgodovino koroških Slovencev. V začetku leta 2018 se je dedinja odločila, da celotno Zabla- tnikovo zapuščino preda inštitutu Urban Jarnik in Krščan- ski kulturni zvezi. Ker obsežni fond presega prostorske zmogljivosti obeh ustanov, bosta inštitut in KKZ v dogo- voru z dedinjo del knjižnega fonda ponudila slovenskim knjižnicam na Koroškem. Septembra 2017 je inštitut Urban Jarnik dokumentiral ohranjeno kolarsko delavnico v rojstni hiši Lenčke Kupper na Bistrici pri Pliberku. Ker je lastnica svojo rojstno hišo 3 Več o dokumentarnem gradivu pri KKZ in inštitutu Urban Jarnik glej prispevek Martine Piko-Rustia (2014: 86–93). 4 Po prvem pregledu zbirka obsega okoli 900 diapozitivov iz Koroške, okoli 1.000 iz Slovenije in okoli 22.000 s celega sveta in z vseh kon- tinentov (Evropa, Azija, Avstralija, Afrika, Južna in Severna Ame- rika, Rusija …). Urejanje diapozitivov strokovno spremlja zunanji sodelavec inštituta Urban Jarnik, Naško Križnar, nekdanji vodja Avdiovizualnega laboratorija pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. prodala, je bilo treba odbrati in ohraniti pomembne etnolo- ške predmete in jih tudi odpeljati. Dokumentiranih je bilo okoli 300 predmetov s področij kolarstva in gospodinjstva. Predmete iz kolarske delavnice je opisal brat lastnice, ki pozna poklic kolarja. Lastnica predmete začasno hrani na svojem domu. Večje predmete iz delavnice so prevzeli zasebniki, ki jih bodo ohranili v prvotnih ali drugih funkcijah (npr. skobeljnik kot etnološki predmet v mizarski delavnici ali pa sko- beljnik, pokrit s steklom, kot uporabna miza v gostišču). Dokumentacija v hiši Lenčke Kupper, kjer je bilo treba izbirati med vsemi v gospodinjstvu in delavnici ohranjeni- mi predmeti, je načela tudi vprašanje, kako danes defini- ramo etnološki predmet. Ali so npr. plastični gospodinjski predmeti iz 60. in 80. let 20. stoletja etnološki predmeti? Medtem ko smo v zadnjih letih ustvarili odnos do klasič- nih etnoloških predmetov, plastični izdelki kot »kulturna dediščina« oz. priča časa še niso v zavesti. Vsekakor so ti predmeti pomembni za prikaz razvoja gospodinjskih pred- metov vse do današnjih dni, zato so bili odbrani in izbrani za nadaljnjo hrambo. Primer dobre prakse: Kovačija Petra Dolinška – oživljena etnološka zbirka Peter Dolinšek, letnik 1953, in njegova prijateljica sta po smrti nekdanjega lastnika in njegove hčerke kupila sta- ro kovačijo v središču Železne Kaple. Peter Dolinšek po mojstrskem izpitu ni delal kot kovač in je bil do upokoji- tve trideset let zaposlen kot šofer avtobusa. Oprema hiše, posodje, fotografije in razglednice so žal končale pri pre- prodajalcih starin, uspelo pa mu je ohraniti vso opremo in orodja v stari kovačnici, v kateri ureja muzej. Izdelke – ograje in druge manjše okrasne predmete – najraje izde- luje ročno s starim orodjem v muzejskem delu kovačnice; sodobne izdelke namerava z novimi stroji in orodji izde- lovati v drugem prostoru. V muzejskem delu od leta 1930 Etnološki predmet. Foto: Verena Smrtnik, 2. 10. 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 109 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia deluje tudi elektrarna na vodni pogon. V stari kovačnici izvaja delavnice za otroke, na dvorišču, ki ga še ureja, sre- čanja kovačev, na vrtu pa kmečki zeliščni vrt (Spletni vir 1). Ogledi so možni ob delavnikih (Spletni vir 2). Sklep Januarja 2017 je Živa Pahor v televizijski oddaji Mikser v slovenskem televizijskem sporedu RAI – Radio Trst A vabila predstavnike iz slovenskega zamejstva v Italiji in na Koroškem ter predstavnico Slovenskega etnografske- ga muzeja v Ljubljani k okrogli mizi o stanju zasebnih in muzejskih zbirk v zamejstvu včeraj in danes. Zaključka televizijske diskusije in razprave na okrogli mizi ob pred- stavitvi Kataloga muzejske zbirke na Kostanjah v Etno- grafskem muzeju aprila 2017 sta bila podobna. Danes je namreč v vseh zamejstvih popolnoma drugačen položaj kot ob začetku prizadevanj za ohranitev muzejskih zbirk. Težava ni le v tem, da informantk in informantov danes skoraj ni več, tudi institucije, ki skrbijo za to dediščino, delujejo v popolnoma drugih razmerah, razpete med razi- skovalnimi in evropskimi projekti, ki večjih projektov, kot je npr. postavitev muzejske zbirke na Kostanjah, ne omo- gočajo več. Hkrati pa je dediščine, ki izgublja svoj dom, vedno več. Lastniki hiše predajajo mlajšim rodovom ali pa jih prodajajo, kulturna dediščina pa ostaja brez strehe nad glavo. Zato vprašanje primernih prostorov oz. primernega skla- dišča za materialno dediščino, ki jo želimo ohraniti še za naslednje rodove, postaja vse večji izziv tudi za osrednje ustanove, društva in tudi posameznike. Vse, kar ne bo do- bilo strehe nad glavo ali našlo novega doma, bo izgubljeno za vedno. O tem (so)odločamo tudi mi. Literatura BRANZ, Adi: Zgodbe vsakdana – iskanje sledov – arhiviranje. V: Katalin Munda Hirnök in Polona Sketelj (ur.), Odstrta dedi- ščina: Etnološko delo in muzejske zbirke Slovencev v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji: Zbornik s treh posvetov. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004, 136–137. DESTOVNIK, Irena: Odstiranja: Predstavitev Narodopisne zbirke Slovenske prosvetne zveze v Celovcu / Enthüllungen: Aus der ethnographischen Sammlung des Slowenischen Kulturver- bandes aus Klagenfurt. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, k & k Šentjanž v Rožu in Založba Drava, 2001. DESTOVNIK, Irena: Narodopisna zbirka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu / Die volkskundliche Sammlung des Sloweni- schen Kulturverbandes in Klagenfurt. Celovec: Slovenska pro- svetna zveza in Založba Drava; Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2004a. DESTOVNIK, Irena: Predstavitev »Narodopisne zbirke Sloven- ske prosvetne zveze«. V: Katalin Munda Hirnök in Polona Sketelj (ur.), Odstrta dediščina: Etnološko delo in muzejske zbirke Sloven- cev v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji: Zbornik s treh posvetov. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004b, 81–88. HAZLER, Vito in Martina Piko-Rustia (ur.): Kraj spomina in učenja – Etnološki muzej Kostanje / Ein Ort der Erinnerung und des Lernens – Museum für Alltagsgeschichte Köstenberg. Ko- stanje: Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak; Celovec: Kr- ščanska kulturna zveza, Slovenska prosvetna zveza in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, 2002. ILICH, Iztok: Čari majhnih zbirk: Rob (ne več) našega sveta: Domačija Lutschounig/Lučounik, Zabrda, Avstrija. Turistična tribuna, 3. 11. 2016, 16–17. KONTSCHITSCH, Rudolf idr.: Vogrška gmotna kulturna dedi- ščina. V: Marija Makarovič (ur.), Osem stoletij Vogrč. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 1995, 113–169. LOGAR, Maja: Zbiratelj Wilhelm Kraiger. V: Marija Makarovič (ur.), Dobrla vas in okolica: Iz preteklosti v sedanjost. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 1996, 561–576. LOGAR, Engelbert: Melodije na besedila rokopisne pesmarice iz Loč iz leta 1825. V: Simon Trieβnig in Peter Svetina (ur.), Loška cerkvena pesmarica iz leta 1825: Komentirana izdaja rokopisne pesmarice iz Loč ob Baškem jezeru / Latschacher Kirchenliedbuch aus dem Jahr 1852: Kommentierte Ausgabe des handschriftlichen Liedbuches aus Latschach ober dem Faa- kersee. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 2012, 231–260. SEREINIG, Uši in Polona Sketelj: Etnološka zbirka Kostanje – kraj spomina in učenja: Katalog muzejske zbirke na Kostanjah / Volkskundliche Schausammlung Köstenberg – ein Ort der Erin- nerung und des Lernens: Museumskatalog der volkskundlichen Schausammlung in Köstenberg. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. MAKAROVIČ, Marija: Etnološke zbirke »brez muzeja«. V: Ka- talin Munda Hirnök in Polona Sketelj (ur.), Odstrta dediščina: Etnološko delo in muzejske zbirke Slovencev v Italiji, na Ma- džarskem in v Avstriji: Zbornik s treh posvetov. Ljubljana: Slo- vensko etnološko društvo, 2004, 129–132. Kovačija Petra Dolinška. Foto: Gorazd Živkovič, 24. 9. 2015. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 110 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia PIKO-RUSTIA, Martina: Kamenček v mozaiku kulturne podo- be koroške zgodovine. V: Simon Trießnig in Peter Svetina (ur.), Loška cerkvena pesmarica iz leta 1825: Komentirana izdaja rokopisne pesmarice iz Loč ob Baškem jezeru / Latschacher Kirchenliedbuch aus dem Jahr 1825: Kommentierte Ausgabe des handschriftlichen Liedbuches aus Latschach ober dem Faa- kersee. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 2012, 261–271. PIKO-RUSTIA, Martina: Dokumentarno gradivo na Koroškem – pregled stanja in načina urejanja arhiva v Slovenskem naro- dopisnem inštitutu Urban Jarnik in Krščanski kulturni zvezi v Celovcu. Glasnik SED 54 (1–2), 2014, 86–93. PRUNČ, Erich in Matija Ogrin: Kapelski pasijon: Komedija od Kristusoviga trplinja, katiro so nekidej na te veliki četrtek inu na te velikonočni pondelek v Kapli špilali: Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2016. ZUPANČIČ, Jernej idr.: Varovanje in evidentiranje kulturne dediščine Slovencev v zamejstvu: Ciljni raziskovalni program »Konkurenčnost Slovenije 2001–2006«: Zaključno poročilo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja: Oddelek za geo- grafijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Celovec: Slo- venski narodopisni inštitut Urban Jarnik, 2004. Spletni viri Spletni vir 1: Čezmejni projekt DUO-Kunsthandwerk – Roko- delska kulturna dediščina v čezmejnem prostoru včeraj, danes in jutri, avtorica prispevka Irena Destovnik; http://www.duo-kun- sthandwerk.eu/kaernten_sl/detail/13, 1. 2. 2017. Spletni vir 2: Bad Eisenkappel/Železna Kapla; občinska sple- tna stran, turistična ponudba: http://www.bad-eisenkappel.info/ tourismus/themen/erleben-natur-brauchtum-und-kultur/schau- schmiede.html, 1. 2. 2017.