0 okrajnih učiteljskih knjižnicah. (,*. Lapajne.) Za nadaljno omiko v pedagogičnem in znanstvenem oziru za nas ljudske učitelje skrbita §§. 43. in 44. državne šolske postave z dne 14. maja 1869. 1. in novele z dne 2. maja 1883. 1. Danes naj nekoliko izpregovorim o §. 44. teh postav t. j. o okrajnih učiteljskib knjižnicah: kako naj se urede, da bodo zadostovale terjatvam napredujočega učiteljstva in nalogi, zaradi koje so se ustanovile? Pri nas na Kranjskem osnovale so se okrajne učiteljske knjižnice večinoma v letih 1873. in 1874. Od tega časa pa do dandanes narastla je vsaka vsled vednega vplaeevanja (% % od dohodkov) ljudskošolskega osobja in vsled dotacij, katere so v nekaterih šolskih okrajih dajale vsako leto okrajne blagajnice in nekatere še dajejo, da zdaj vsaka okrajna učiteljska knjižnica na Kranjskem kaže okoli 1000 gld. prvotne vrednosti. Za tako vsoto more se nakupiti uže precejšnjo število in razlienega obsežka knjig, časopisov itd., in vender, ako pogledamo v zapisnik, kjer se nahajajo vse nakupljene stvari zaznamovane in zopet v zapisnik, kjer se zabeležijo izposojene knjige in imena izposojevalcev, ne najdemo pravega razmerja ne med žrtvami, ki jih učiteljstvo za ta namen daje, ne o porabi te naprave. Okrajne učiteljske knjižnice se tedaj ne porabljujejo v takej meri, kakor zaslužijo, kakor je njih namen in kakor bi se morale porabljevati, da bi učiteljstvu donašale pravi blagoslov in mu resnično koristile. Kakšnih okrajnih učiteljskih knjižnic si tedaj želimo, kake naj bodo, da bodo svojeinu smotru popolnoraa zadostovale in zaznaraujmo si najglavniše pogodbe in lastnosti, katere naj bi imele, ogledajmo si nadalje napake, ki jih zdanje knjižnice imajo, in slednjič omenimo sredstva, koja naj se porabljujejo, da bi se namenu kolikor mogoče približale. Vsaka okrajna učiteljska knjižnica na Kranjskem morala bi 1. imeti cvet vseh literarnih izdelkov najnovejše dobe našega materinega t. j. slovenskega jezika. Dohodki učiteljevi ne zadostujejo, da bi si ucitelj mogel sam naročiti vse najboljše spise za svojo ročno ali hišno knjižnico. Če si vsako leto vender nekoliko knjig in spisov naroči, mu je čas, predno ta namen doseže, na mnogo let razdeljen; med tem postane stareji ter za nadaljno omiko manj vnet. In vender je ravno — novi naraščaj ljudskih učiteljev v prvi vrsti poklican, da pozna vse literarne izdelke naših pisateljev in pesnikov, da jih natanko ve ceniti glede vsebine ter da jih razširja med uarodom. Ako pa on sara nima prilike, da bi se duševno ž njimi seznanil, ako njih oceno in vrednost pozna samo iz pohral dostikrat pristranskih časopisov, kako naj jih vestno drugim priporoča, kako naj se dalje omikuje, kako si niore upati o domačih literatih v ornikani družbi govoriti! Ali nij pri takih prilikah, katere se na deželi innogokrat prigodijo — moralično prisiljen, da mora niolčati, kakor bi bil nem. Ali ga ne boli v srce, da se sramoti pred svetora, da kaže svojo nevednost, ker mu materijalno stanje ne dopušča, da bi si potrebna slovstvena dela naročil in se ž njimi duševno seznanil! Ali ni to prva naloga vsacega zavednega slovenskega učitelja, da pozna vsa boljša dela naših pesnikov, pisateljev in prvakovV Ko mlad učitelj stopi v javno življenje, kje naj dobi sredstev, da bi si jih napravil V Napravi si koraaj najpotrebneje stvari, kako naj si kaj takega naroči? Ni mogoče, in ni mogoče! — — Tii je naloga okrajnHi učiteljskih knjižnic, da mu pomagajo. Iz njih naj si posojuje vse one knjige, katere potrebuje, dase temeljito seznaniz domačim slovstvom. Na uciteljiščih je bil čas za to preskromen in največ tudi zanemarjen — zato se mora tii nadomestiti in popolniti, kar se je do zdaj zamudilo. 2. Vsaka okrajna učiteljska knjižnica mora imeti najpoglavitniše izdelke nemške literature. Posebno klasiki in najimetnejši literalni spisi naj se tii nahajajo. Iz bogatega zaklada duševnih izdelkov nemških pisateljev in pesnikov more si vsak, posebno pa še mlad učitelj, mnogo učiti, svoj znanstveni krog razširiti ter si pridobiti veselje do nadaljne omike. Pri naroeevanji spisov zdaj živečih nemških pisateljev in pesnikov treba je le narocevati take, kateri so na boljšem glasu, od katerih se more v resnici kaj naučiti. 3. Zraven teh knjig naj bodo pedagogični in didaktični spisi na prvem niestu. Duševni izdelki prvih in poglavitnih pedagogov naj se tu vsi celotno nahajajo. Iz njih naj učitelj zajema pripomočke za pravo, natancno izpolnovanje svoje službe; iz njih naj se uči, kako naj deluje, da bode pravi učitelj. Taki spisi so pvevažni. Kako malo ali prav nič dejanske izkušnje prinese se seboj mladi učitelj, ko stopi v javno življenje! Koliko težavnih ur ga tedaj čaka in koliko takih tudi njegovih učencev! Predno ga izuči izkušnja, predno ga življenje pripelje do pravega spoznanja, do pravega ravnanja, koliko bridkega časa mu pred preteče! Če pa se mladi učitelj pridno bavi s prvimi boritelji, spoznavatelji in z mojstri v pedagogiki, koliko ninogo znanja si pridobi, koliko izkušenj, olike, koliko veliko si svoj stan zlajša in koliko popolnejši izvršuje svojo težavno nalogo v svojem prevažnem poklicu! 4. Jedna naj glavniših nalog vsakega učitelja je, da si v javnem življenji svoje, na prvi poti pridobljene znanosti širi in popolnuje. Ne zadostuje, da si mladi učitelj (mlada učiteljica) piihrani tisto znanje, ki si ga je prisvojil (prisvojila) na učiteljišči, temuč treba je, da se bolj in bolj nadalje oraikuje v pedagogičnem in znanstvenem oziru, da sploh tudi napreduje s pravim duhom časa, ako hoče, da ne zaostaja v svojem vzvišenem stanu. K vsemu temu mora učitelju pripomoči učiteljska knjižnica, v kateri naj se nahajajo spisi najpoglavitnejših ved o vsakem znanstvenem oziru. Tu je treba seveda velike pozornosti, da se ne trati po nepotrebnem denar za slabe spise, ampak da se zrno loči od plevela. 5. Vsaka knjižnica naj bi imela tudi precejšno število muzikalij najboljših domačih in tujih skladateljev. Večinoma učiteljev je muzikalično izobraženih. Od kod pa bi učitelj jemal denar za nakupovanje muzikalij!? 6. Za učitelje jako koristni so učni pripomočki. Vsaka ljudska šola si jih ne more omisliti in dostikrat tudi učitelj sam ne pozna pravih. V tej zadevi naj bi mu okrajna učiteljska knjižnica pravo pot kazala. Vzlasti učni pripomočki za nazorni pouk, za pouk v risanji, v naravoznanstvu itd. so potrebni, ako učitelj hoče uspešno poučevati. V tein oziru naj ima knjižnica najboljše blago; po njej naj se tedaj ravna učitelj, nekaj, da si jednake priponiočke nakupi, nekaj pa, da si jih iz knjižnice izposodi in sani ponareja ali prerisa. To je po mojem mnenji smoter prav urejene okrajne učiteljske knjižnice. Ona uaj bi bila vzlasti novemu naraščaju — zaklad, iz katerega naj vsi učitelji zajemajo sredstva za nadaljujočo oniiko. Ona naj bi bila prava, zanesljiva voditeljica vsem učiteljem in učiteljicam vsakega, vsega šolskega okraja; ona naj bi pa tudi duševno vezala vse učitelje, da bi bili pravi narodni pionirji v deželi. Napake, katere imajo dandanes največ okrajne učiteljske knjižnice, so: 1. da učitelji večinoma ne poznajo pravega pota, kako se knjige dobivajo iz okrajne učiteljske knjižnice in na kak način se jej zopet vračajo. Navadno se ve sarao za ministerijalno naredbo z dne 15. decembra 1871. 1. št. 2802, katera v §. 9. določuje, kako naj se knjige izposojujejo in vračujejo; za ministerijalni ukaz z dne 2j. februvarja 1872. 1. št. 1927, pa ve raalo kedo. Imenovani ukaz slove v izvirniku: ,,Z. 274. Anlasslich des Einschreitens mehrerer Volksschullehrer um Erwirkung der Portofreiheit beziiglich der Versendung von Werken der Lehrerbibliotheken hat das hobe k. k. Ministerium fiir Cultus und Unterricht mit Erlass vom 25. Februar 1. J. Z. 1927 nach Einvernehmen mit dem k. k. Handelsministerium dem k. k. Landesschulrathe Folgendes eroffnet: Nach Artikel II. Punkt 9 des Gesetzes vom 2. Oktober 1865 iiber die gebiihrenfreie Beniitzung der Postanstalt R. G. Bl. v. J. 1865 Nr. 106 kommt den Correspondenzen jener wissenschaftlichen und Kunstinstitute, welche Staatsanstalten sind, unter sich und im Verkehre mit den Beborden und den im Absatze 1 und 2 bezeichneten Organen und Corporationen, sowie niit ihren Mitgliedern, die Portofreiheit zu. Da aber die Bezirkslehrerbibliotheken nicht in die Kategorie der wissenschaftlicben Staatsanstalten gehoren, so kann vom Standpunkte des gegenvvartigen Gesetzes fiir die Versendung der Biicher zwischen den Lehrerbibliotheken und den Volksschullehrern die Portofreiheit nicht zugestanden werden. Bei der bevorstehenden Revision des Portofreiheitsgesetzes wird iibrigens seitens des Handelsministeriums die zu Gunsten der Lehrerbibliotbeken angeregte Portofreiheit in Erwagung gezogen werden. Bis zu einer allfalligen gesetzlichen Bestimmung wird sich iibrigens ohne Verletzung des bestehenden Gesetzes der angestrebte Zweck der Hauptsache nach in anderer Weise erreichen lassen. Es sind namlich gemass Artikel II. Punkt 8 des erwahnten Gesetzes die Correspondenzen aller jener Untemchts- und Bildungsanstalten, welche vom Staate als offentlich anerkannt sind, niit den Behorden und im gegenseitigen Verkehre in Unterrichtsangelegenheiten, portofrei. Nun ist die Versendung von Buchern zwischen den genannten Anstalten zum Gebrauche und zur Bildung der Lehrer als Unterrichtsangelegenheit zu betrachten. Um die im Sinne stehende Portofreiung zu erzielen, erscheint es daher nicht nothig, dass die Biicher von den Lehrerbibliotheken an dieLehrer, sondernvonderDirection (Leitung) eineroffentlichenSchule am Standorte der Lehrerbibliothek an die Direction (Leitung) der als bffentlich anerkannten Schule, welcher der Lehrer angehort und umgekehrt, versendet werden. Wovon der k. k. Bezirksschulrath zur weiteren geeigneten Veraulassung in Kenntnis gesetzt wird. Laibach, am 11. Marz 1872.Der k. k. Laiides-Prasid.nt ' Carl v. Wurzbach m. p." (Konec prih.)