(Svefevnc* feriza in znz KMETSKI LIST Izhaja vsako sredo. Naročnina: letno 30 Din, polletno 15 Din, za inozemstvo letno 50 Din. Inserati po tarifi. Pismenim vprašanjem naj se priloži znamka za odgovor. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Plača in toži se v Ljubljani. Uredništvo in uprava je v Ljubljani v Kolodvorski ul. št. 1. Telefon inter. št 32-59 Račun pri nohtni hranilnici št 14.194 Ponovno smo že v »Kmetskem listu« opozarjali lia položaj, ki nam preti. Rekli srno, da nam je treba čujeenosti, če se hočemo ohraniti. Medtem je šlo življenje mimo nas in preko nas. Razvoj svetovnih dogodkov je čisto drugačen kakor smo ga mi pričakovali in želeli. Živimo v stiski, ki je hujša od srednjega veka. Zakaj? Kdo nam more odgovoriti na to vprašanje? Lahko bi nam odgovorile ljudske množice, ki so pa brez glasu. Kdo bo izvojeval pravico resničnega ljudskega glasovanja in s tem možnost, da pride volja naroda in narodov res do izraza? Ali je kje ined nami stranka, struja ali gibanje, ki bi si upalo odkrito na plan? Ako je, naj se pokaže, če ga ni, ob-molknimo vsi. Slovenci smo po svojem zemljepisnem položaju postavljeni na ozemlje, ki pomeni sporno točko za ves svet v Evropi. Zato potrebujemo velikih in izredno sposobnih ljudi. Bije se boj za veliko Fozdelitev sveta in za opredelitev na to ali ono stran. Sredi tega boja smo mi. Po čigavi zaslugi ali krivdi? Vidite, že to vprašanje je zmotno. Ni zasluga niti krivda, ampak neizbežna življenjska resničnost, ki nam narekuje odkritosrčnost. S tem seveda ne mislimo svojih sosedov, ki nam lojalno izjavljajo, da spoštujejo naše meje in našo narodno posest. Saj nimamo vzroka niti povoda, dvomiti glede iskrenosti takih izjav. Naglašamo le, da je celoten svetovni položaj tako zamotan in zavozljan, da si je težko misliti rešitev in izhod brez hudih pretresljajev. Jasno pa je, da hujše pretrese mnogo hitreje in bolj bridko občutijo mali narodi ko veliki. Tega nam ni treba niti posebej poudarjati. Iz takega položaja išče danes ves svet izhoda. Ne godi se to samo v Evropi, ampak tudi v Ameriki. Ali ni značilno, ko tam nekateri predlagajo, da se ustanovi posebno Društvo narodov za Ameriko? Če nič drugega ne, je to dokaz, da ves svet občuti nekaj kakor bolezen. Kakšno je zdravilo za to stanje? Kdo ga pozna in kdo bo odločil? Kdo bo rekel tisto besedo, ki bi rešila svet? Po vseh znamenjih, ki se nam kažejo, vemo, da menda celo doba, v kateri živimo, ni poklicana za to veliko nalogo. Kljub temu je naša sveta dolžnost, ohraniti in braniti to, kar imamo. Slovenci mnogokrat in mnogokje kričimo o svoji podobi, nihče se pa ne domisli, da bi nam to podobo pokazal. Zdi se nam pa, da ne bo mogoče iti tako naprej. Kričimo po nečem, česar ne znamo pokazati. Svet pa gre medtem svoja pota. Boj za novo razdelitev sveta se je začel nenapovedan, nepričakovano in se razrašča v vedno bolj strahoten požar, ki objema polagoma vso zemeljsko kroglo. Toda odporna sila svobodo- ljubnih narodov je prevelika, da bi jo bilo mogoče streti. Japonski imperij se trese danes v mrzličnih gospodarskih naporih, da bi zmogel ogromne stroške, ki jih povzroča nepričakovano dolgotrajna vojna. 'Današnje fronte Današnja svetovna vojna, kakor bi do neke mere lahko upravičeno imenovali vsa številna medsebojna trenja po svetu, pa se pojavlja v silno pestrih podobah. Fronte ne potekajo samo po strelskih jarkih, tronte gredo danes tudi preko sodnih dvoran. Veliki procesi proti maršalom, generalom, poslanikom itd., ki so povzročali in povzročajo toliko razburjenja po »krščanski« Evropi, pomenijo samo izgubljene bitke za tiste države in državnike. V združitvi sil je rešitev Kaj nastaja iz teli razmišljanj za nas Slovence? Ali naj res mi, ki vsakega posameznika bridko pogrešamo, iščemo rešitve v krvi? Kje in kako si nii moremo dovoliti žrtve, kakršne pozna svetovna zgodovina v raznih razdobjih?! Ne in nikakor ne! Naš boj je iu mora biti čisto svojski, odgovarjajoč razmeram, v kakršnih živimo, in zemlji, na kateri rastemo in umiramo. — Naša moč je v združenih silah vsega slovenskega naroda, ki je vrgel med staro šaro vse tiste, ki vede ali nevede vrše kravje kupčije z našim narodnim obstojem. V tem boju za naš obstoj nam morajo biti zavezniki pošteni Hrvatje in Srbi, ki se zavedajo, s kolikimi žrtvami so sami zagotovili svojo zvestobo. Zavezniki nam morajo hiti bratje Čehoslovaki, ki bodo svojo samostojnost znali prav gotovo braniti in spričo Dogodki zadnji dni bi po svoji vsebini spadali v žalost Velikega tedna. Izrecno pa bodi povedano, da s svojimi izvajanji ne mislimo posegati nikamor v tujino, ampak da hočemo obravnavati le naše posebne domače zadeve in razmere, ki se nam ne zde zadovoljive. S tem nočemo nikogar napadati; saj smo že ponovno na-glasili, da je naša borba vselej idejna. Preganjamo greh, ne pa grešnika. Kajti zmotljiv je vsak človek. Po ulicah smo srečavali obraze kar strte. Čez noč so izgubili svojo prejšnjost. Včeraj ponosni in zajeti od občutka nadrejenosti so nenadoma pokazali zbeganost, kopa težkih očitkov samim sebi je senčila njihova polna lica. Na njih se je razgaljala zgodovina prav od tistih časov, ko se je v zadnjih platnenih izgubljalo delo Primoža Trubarja. Res, čas je, da se zamislijo. Taki časi redko prihajajo, odločajo pa za dolgo. En rod usmerja pota neštetih drugih. Če vsaj ena generacija svoje žilavosti in velike življenjske odpornosti tudi ohraniti. Prav gotovo je, da bo iz današnje svetovne vojne vzklila končno svoboda mnogo večjemu številu narodov, kakor se je to zgodilo v prvi svetovni vojni. Ne gre tu za morebitne napade s kake zunanje strani. Prepričani smo namreč, da nas od zunaj nihče noče napadati, sami pa tudi prav gotovo ne želimo dajati povodov za kako nerazpoloženje. Saj je v našem lastnem interesu, da smo z narodi, ki so nam sosedje, v dobrih, res sosedsko prijateljskih od-nošajih. Glavni črv je marveč v nas samih. Notranja, domača razcepljenost in medsebojna zagrizenost je naš največji sovražnik. Samo poglejmo, kaj je v slogi dosegla Nemčija. Nihče ne more tajiti in zanikavati njenih uspehov, ki bi skoraj gotovo ne bili mogoči, če se ne bi bilo Hitlerju posrečilo strniti vsega nemškega naroda v enotno voljo in hotenje. Kar je bilo tam dosegljivo v velikem, je pri nas izvedljivo vsaj v malem. Vzbuditi in poživiti enotno zavest, skupno enotno voljo v Jugoslaviji, to je danes naša poglavitna dolžnost in najboljše sredstvo, da ne bomo kakor koli prišli v območje take ali drugačne krize, ki jih je svet tako zvrhano poln. To je naš kmetski unitarizem, ki je pošten in iskren, vsi pa moramo odkloniti blago na — obroke, ki ga nam mnogi ponujajo. Med njimi je namreč največ takih, ki nas nekoč niso hoteli poznati. Iskren bratski sporazum v ožji in širši domovini je poroštvo za našo rast. Po njem ho zrastel tudi naš ugled v svetu. Sosedje in prijatelji nas bodo imeli toliko rajši in nas bodo toliko bolj spoštovali, kolikor več bomo dokazali življenjske sposobnosti in zrelosti. ustvarja kulturo in bogastvo, druga lahko od njih živi. Toda če prva ničesar ne ustvari in poruši celo temelje nadaljnjemu razvoju, potem piše konec vsemu. Znano je, da Slovenci tega, kar se imenuje nacionalizem, še nismo doživeli. Današnja doba pa nas vodi v stik z narodi, ki so že povsem izdelani in ki so ravno pod geslom nacionalizma dosegli ogromne napredke vsevprek, ki so zlasti ena sama celota, če je v nevarnosti njihova narodnost, to je kakršna koli kulturna ali stvarna dobrina te zavestne skupnosti. Mračna sila nas je v najpičlejši meri oblago-darila z lastnostmi, ki so druge narode krepile, strnile in jih usposobile za čuvanje svojega jezika in zemlje. Meglena gesla so kakor uspavalna sredstva ubila vsako voljo, samozavest, odločnost. To geslo postavlja nevidnega pred domovino in narod, kakor da bi med temi tremi sploh bila Depeln/ene fe mogoča kakšna vzporedba pa nanjo navezana važnost enega pred drugim. Stvar dobi drugo lice, če postavimo na mesto nevidnega ono, kar je pod njim resnično mišljeno. To je politična in gospodarska moč dela, ki predstavlja najmanjši drobec naroda. To geslo omogoča poseganje v prav vsako največje ali najdrobnejše vprašanje, od razmerij v mali vasi do družabnih redov samih. Srbi so doživeli enkrat svoje Kosovo, Čehi enkrat svojo Belo Goro, toda Slovenci imamo trajno Kosovo in trajno Belo goro. Tako raz-jedeno je vsako pravilno gledanje na razvoj sveta in narodov, da se brez upora predajamo usodi, zgodbi, ki je drugi narodi ne marajo poznati. Ali smo imeli kaj manj zemlje kakor Hrvati ali Srbi? Pa koliko je imamo danes? Znamenje, s katerim smo bili potiskani z vseh meja, ni bilo odrešilno, ampak za nas pogubno, ker nam je vcepljalo suženjski strah. V lastni deželi se čutimo kakor begunci. Narodi, ki so si za svoje geslo postavljali »narodnost nad vse«, si režejo kruh sami. Druga gesla dovajajo na obraz znoj, toda sad dela odvajajo v roke močnih. Tu nam manjka vsako izkustvo. Toda za ta svet, kjer odpada domovini kos za kosom, imamo nepobitne izkustvene dokaze, kako se narodov reševati ne da. Za Slovence se danes z vso ostrino postavlja problem: Kako da se rešimo? Kako se naj opredelimo, da obdržimo, kar imamo kjer koli7 Odgovor se more naslanjati le na dejstva tega sveta, zato ker gre za hribe, gozdove, polja, gre za ljudstvo. Toda odločitev ni možna, dokler ni jasne opredelitve napram jugoslovanstvu. Včeraj še morebiti pojem za izkoreninjence postaja danes pojem za biti ali ne biti. Svet tam zunaj računa z velikimi številkami. Kaj bo pomenilo šepetanje o samostojnem, z nikomer povezanem narodu, kaj jasno in odločno priznanje k jugoslovanski enoti? Vprašamo: Ali morejo na to vprašanje od- Pogosto slišimo glasove o izboljšanju gospodarskega stanja pri nas. Po nekaterih številčnih podatkih to tudi odgovarja resnici. Celotni carinski dohodki, ki so leta 1934. znašali le 702 milijona dinarjev, so lani dosegli že znesek 1025 milijonov. Od leta 1934. so se v celoti carinski dohodki povečali za 55%. Dohodki treh velikih carinarnic v dravski banovini, namreč carinarnic v Ljubljani, Mariboru in na Jesenicah, pa so v istem času narasli le od 123 na 167 milijonov, to je za 36%. Še leta 1929. in 1930. so dohodki carinarnic v Ljubljani, Mariboru in na Jesenicah predstavljali 20 do 21% celotnih carinskih dohodkov v naši državi, leta 1934. je ta delež znašal še 18'6%, lani pa le še 16'3%. Uvoz in izvoz, od katerega so pač odvisni carinski dohodki, je v nemali meri odvisen od splošnega gospodarskega položaja in razvoja do-tične pokrajine. Ker torej vidimo, da carinski dohodki v splošnem naraščajo, na carinarnicah v Sloveniji pa stalno in občutno padajo, moramo nujno posneti iz tega pojava za naše kraje sicer žalostno, toda edino pravično in resnično trditev, namreč: Čeprav se gospodarsko stanje v državi sploh popravlja in izboljšuje, se posebej v dravski banovini slabša in stalno nazaduje. To je resnica, ki je ne izpoveduje morda kaka strankarska politična strast, ampak najbolj nepristranska priča: številka! Za to poslabšanje je seveda cela vrsta vzrokov. Slaba udeležba naše banovine pri državnih dobavah, premajhno upoštevanje našega premoga pri potrebah državnih železnic, nepojmljiv ključ pri razdeljevanju državnih dotacij bano- govarjati oni, ki so že slovenstvo potisnili v zadnjo črto? Ali bodo oni postavili jugoslovan-stvo, to zavest skupnosti s Hrvati in Srbi in odločnost, zanjo dati vse, pred slovenstvo? Ne bodo! _ Čehi niso narod brez vere. Toda, ko je šlo za češko zemljo, so za nje ohranitev postavili eno samo načelo: narod in domovina nad vse. Odtod njihova samozavest, odtod njihova odpornost, odločnost, borbenost in požrtvovalnost. Slovaki so se ravnali po načelih, podobnih slovenskim in njim so Madžari, katoliški kakor so bili sami, trgali vas za vasjo, vcepljali so jim sovraštvo do Slovanstva. Zgodovina daje nujen ukaz: Ako hočeš rešiti ^slovenstvo, ga moreš le z jugoslovanstvom in ne moreš ga s tem, kar je naš narod v enem stoletju potisnilo v ozko sotesko, skozi katero se še prebija v svet. Če je nacionalizem poganstvo, potem je samo to poganstvo zmožno zagotoviti mirno spanje v domači grudi. Iskrena in poštena želja vsakega Slovenca in Jugoslovana je in mora biti, kako čimprej najti pot do takega složnega in plodnega sodelovanja, ki bo narodu res koristilo in nas vse usposobilo za čase bodočnosti. Iz našega vednega vrtinčenja, ki nam kali poglede in zmanjšuje razsodnost, moramo priti do ustvarja-jočega dela, ki ne bo namenjeno le od danes do jutri, ampak dela, iz katerega bodo lahko črpale svoje sile cele generacije v bodočnosti. Učimo se na tujih vzgledih. Če smo znali po tujini posneti marsikdaj in marsikaj slabega, bi bil že čas, da se naučimo tudi kaj dobrega. Gradiva za to imamo dovolj. Treba je samo dobre volje in nekoliko zdravega razuma. Potem bomo lahko in hitro spoznali, kaj nam je v korist in kaj je treba v naš skupni prid presaditi na naša tla. Narod bo tako hotenje brez dvoma sprejel z razumevanjem in bo hvaležen vsem, ki bodo pravilno razumeli svoje poslanstvo. Saj vendar naš narod ničesar bolj ne želi, kakor skromnega prostora na soncu, in časov, ki bi mu oznanjali veliko nedeljo. Petkov je bilo že dovolj. vinam, kjer Slovenija stalno zdrkne s stola, in več podobnih pojavov je samo del vsega tistega, kar nas gospodarsko stiska in peha v nazadovanje. Razumljivo je, da mora ob taki gospodarski politiki banovina iskati kritje za številne lastne stroške doma. To se kaže v čezmernem višanju in večanju banovinskih taks in dajatev ter različnih obremenitev, ki rode zopet obupne gospodarske posledice. Industrija beži iz naših krr.jev na jug, a da bi se naselila nova, na to v danih razmerah in ob sedanjih pogojih ni mogoče niti v sanjah misliti. Tako so naši kraji deležni gospodarskega nazadovanja, nikakor pa ne izboljšanja. To okol-nost, to neizbrisno dejstvo moramo imeti vedno pred očmi, kadar slišimo govoriti o izboljšanju. Pošteno in odločno je treba povsod in vselej povedati, da pri nas o tem ni duha ne sluha, da pa kot enakopravni državljani tudi mi zahtevamo in pričakujemo tako gospodarsko politiko v državi, ki bo prinesla tudi nam izboljšanje, ne pa siromašenja. Tiščati glavo v pesek in kimati je v takih vprašanjih zlo, ki se bridko maščuje. Odkritost in jasni računi so v gospodarskem življenju glavni pogoj uspeha! KmelsTki dolgovi Pri Privilegirani agrarni banki so od 1. januarja t. 1. do 17. marca letos plačali dolžniki na račun kmetskih dolgov 18,593.000 din, in sicer na področju centrale v Beogradu 9,819.000 dinarjev, na področju podružnice Zagreb 2 milijona 320 000 din, na področja podružnice Ljub- ljana 4,778.000 din, na področju podružnice Sarajevo 1,676.000 din. PAB ije do 17 t. m. izročila denarnim zavodom in zadrugam obveznic za 205,990.000 din, in sicer na področju centrale Beograd 89,220.000 din, na področju podružnice Zagreb 54,359.000 din, na področju podružnice Ljubljana 46,537.000 din, na področju podružnice Sarajevo 15,874.000 din. Do istega časa je PAB plačala 2186 denarnim zavodom in zadrugam skupno 103,294.000 din, centrali v Beogradu za 1144 zavodov 48,502.000 din, podružnici Zagreb za 395 zavodov 20,564.000 din, podružnici Ljubljana za 456 zavodov 23,989.000 dinarjev, podružnici Sarajevo za 191 zavodov 10,239.000 din. 2rije novi procesi V kratkem se začno v Moskvi trije r\ovi politični procesi. Zdaj pride na vrsto 11 komunistov levičarjev in socialnih revolucionarjev, med katerimi so Osiuski, Nikolajev, Hačev in drugi — priče iz pravkar tako krvavo dokončanega političnega procesa. Kakor poročajo, pridejo sedaj v prvem procesu na vrsto tile bivši komunistični voditelji: Osiuski, ravnatelj statističnega urada, Jakovljev, bivši komisar za denarstvo (finančni minister bi rekli po naše) in Manžev, eden izmed voditeljev stranke. V drugem procesu se bodo morali zagovarjati: ku(Izutak, bivši predsednik gospodarske petletke, njegov naslednik Mešlavh, vodja sovjetske državne kontrole Antipov in ljudski komisarji Bubnov, Krylenko, Kaminski in Lubimov. V tretjem procesu bodo na vrsti diplomatje: Bogomilov, bivši poslanik na Kitajskem, Jure-njev, nekdanji poslanik v Berlinu, Stein, poslanik v Rimu, Davtjan, poslanik v Varšavi, in poslaniki v Litvi, na Finskem, v Letonski, na Norveškem, v Madridu in Barceloni. Končno je na vidiku še četrti proces, ki bo veljal v prvi vrsti bivšim visokim vojaškim osebnostim. Na vrsti bodo me