ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.

Stev. 10.
V Ljubljani 1. oktobra 1885.
Leto XV.
Otrokove sanje.
(Iz nemškega po J. N. Vogl-ti.)
'Kolinu živel deeek Z imenom Bogomil ; Rad mašniku je stregel, Ker je pobožen bil.
In ko daritev sveto Duhovnik dokončal, Rudečih, belih jabolk Je njemu daroval.
Kako žarelo dečku
V	radosti je okó ! Počivat hodil v travo Pod staro je drevo.
Tu mali dar je užival Cvetic se radujoč ;
V	sladke ga enkrat sanje Zaziblje gaj cvetoč.
Na deblu pa je bila Podoba iz lesa, Oj Jezusa Marija
V	naročji tam i mil.
Zagledal v spanji deček, Da dete k njemu grč, Da jabolka rudeča Igraje z njim se, jé.
Duhovnu drugo jutro Pové to Bogomil. Ta pravi: „Pri nedolžnih Bog Jezus rad je bil.
Zató se vedno greha Bolj kakor vsega boj, Potem bo dete Jezus Toväris vedno tvoj."
In zopet dobri deček Pod lipo je sedel, In zopet v sanjali Jezus Do njega je prišel.
In jabolka je užival, Igral se z njim ljubó, A deček je radosten Smehljal se presladkó.
In pravi mu : „O Jezus, Ti prideš k meni rad, In dobrih mojih jabolk Pokušaš mnogokrat,
Keddj pa na kosilo Povabil boš me ti?" — A Jezus mu odvrne : „To v kratkem se zgodi.
Ko zopet semkaj prideš Pod hladno lipo sest, Popeljem jaz te sabo, Da ideš k meni jest."
Duhovniku to deček Pové naravnost vse; A ta z očesom solznim Prot' nebu se ozre.
In ko daritev sveto Pobožno dokonča, Strežitelju obleko Lepó in belo da.
In zelen v en ček splete Okoli belili las, Ter ljubljenca objema .1 okàje se na glas.
In vodi ga iz cerkve, Solzän za njim strmi, A jabolk mu rudečih Natrgal danes ni.
Z otožnim srcem ide Ubogi deček v gaj, In sede vzdihovaje Na svoj navadni kraj.
In kakor se je vsedel, Sladko mi vže zaspi; Pihljajo sape mile Tn solnce mu žari.
Na njega jasnem lici Sladak igrä smehljäj, Ki priča da v nebesih Naš deček kósi zdaj.
Gotovo mu po všeči Je Jezusova jed, Da jabolk mašnikovib Ne bo si želel spet.
Taisti se mu zibal Na lici še je smeli, Ko našli tam pod lipo So mrtvega na tleh.
F. Krek.
Marko Bogati in Vasilij Bezčastni.
(Po Afanasjevu poslovenil Fr. Hubad.)
nekem carstvu, v nekem gospodarstvu je živel zelo imovit trgovec. Imel je jedino hči Anastazijo Prekrasno; stara je bila pet let. Trgovca so zvali Marka s priimkom Bogatega. Marko ni mogel trpeti siromakov;
fSM^I komaj je prišel kateri pod njegovo okno, hitro je zapovedal slugam, T ▼ naj ga zapodé in ščujejo pse nanj.
Nekega dne prideta pod okno dva siva starca. Marko ju zagleda in veli, naj ju zapode s psi. Sliši pa to Anastazija Prekrasna in začne prositi : „Rodni moj očka! zaradi mene pusti ju v izbo za posle!" Oče jej dovoli in reče, naj ju puste v izbo. Kadar pospe vsi po hiši, vstane Anastazija, gre v izbo za posle, zleze na polato (posteljo pod stropom) in gleda na siromaka. Jeden izmed njiju govori: „V tem in tem selu se je rodil kmetu temu in temu sin. Kako velevaš, naj se imenuje, kako srečo mu podeluješ?" Drugi odgovori : „Daj mu ime Vasilij s priimkom Bezčastni, a podelujern mu bogastvo Marka Bogatega, pri katerem prenočujeva!"
Anastazija je vse to čula. Zdani se. Starčka se obleČeta in ideta iz sobe. Anastazija pa pride k očetu in mu pove, kar je bila videla in slišala.
Oče je sumil, da bi se ne zgodilo rečeno, zatorej hoče poprašati, je-li se rodil na selu mladeneč. Veli zapreči voz in se pelje tjà. Pripelje se naravnost k popu in vpraša: „Je-li se rodilo pri vas ta in ta dan dete?" — „Rodilo se je," odgovori pop, „ubožnemu kmetu; imenoval sem ga Vasilija s priimkom Bezčastni, a krstil ga še nisem, ker neče biti siromaku nihče za krstnega kuma." Marko se ponudi za kuma, popovo ženo naprosi za kumo in zapové pripraviti bogato gostijo. Prinesejo dete, krstijo ga in veselili so se, kakor jim je bilo ugodno. Drugi dan pozove Marko kmeta siromaka k sebi, sprejme ga prijazno in mu reče: „Kum, siromak si! Sina ne moreš rediti, daj ga meni, popeljem ga med ljudi, a tebi dam tisoč rubljev?" Starec pomišljuje in pristane.
Marko plača kuma, vzame dete, zavije ga v lisičji plašč, dene ga na voz in se odpelje. Bilo je po zimi. Vozi se nekoliko vrst, pa veli ustaviti voz; izroči krščenea svojemu slugi in veli: „Primi ga za nogi in vrzi v strugo!" Sluga ga prime in vrže. Marko pa reče: „Tu vladaj mojemu premoženju !"
Tretji dan se pripeti, da se pripeljejo kupci po cesti. po katerej se je bil vozil Marko ; vozili so Marku dvanajst tisoč rubljev dolga. Pridejo do struge in zaslišijo otročji jok. Ustavijo se, poslušajo, pošljejo slugo gledat, kaj bi bilo. Sluga gre v strugo, zagleda med snegom zelen travniček, na travničku sedi dete in igra s cveticami. Sluga pove to gospodu ; gospod sam gre v strugo, vzame dete, zavije ga v plašč, sede na voz in odpeljejo se. Pripeljejo se k Marku Bogatemu. Marko jih vpraša, kje so našli dete. Kupci mu povejo in on se hitro zmisli, da je ta Vasilij Bezčastni, njegov krščenec. Vzame ga na roko, dà ga hčeri rekoč: „Tu imaš, hčerka, skrbi za-nj!" Sam pa gosti kupce in jih prosi, naj bi mu dali malčeka. Kupci niso bili pri volji, a Marko jim reče: „Ves dolg vam popuščam!" Dajó mu dete in odpeljejo se. Anastazija ga je bila zelò vesela, našla mu je zibel, skrbela za-nj, ter ga ni zapustila noč in dan. Preide dan, preide drugi; a tretji dan pride Marko pozno domov, ko je vže spala Anastazija. Vzame dečka, dene ga v sod, zasmoli ga in vrže s pristana v vodo.
A sod plava in plava ter priplava k samostanu. Ravno pride menih po vode. Zasliši otročji krik, ogleda se in vidi sod; hitro skoči v čoln, potegne sod na suho, razbije ga in najde v sodu — dete. Vzame ga, prinese v samostan k igumenu (gvardijanu). Igumen dà otroku ime Vasilij in priimek Bezčastni. Odslej je živel Vasilij v samostanu šestnajst let, izučil se je pisati in brati. Igumen ga je ljubil in postavil za ključarja.
Zgodi se, da se pelje Marko Bogati za leto dni v drugo gospodarstvo prejemat denarje. Pripelje se po poti v samostan. Sprejmò ga kot bogatina. Igumen pošlje ključarja v cerkev. Ključar gre, prižge sveče, poje in čita. Marko Bogati izprašuje igumena: „Je-li stopil vže davno k vam v samostan?" Igumen pové vse, kako so ga dobili v sodu in koliko let je tega. Marko pomisli in seznà, da je ta njegov krščenec. Reče toraj igumenu: „Ko bi imel jaz takega človeka, vso blagajnico bi mu zaupal; ali mi ga ne morete dati?" Igumen se izgovarja dolgo. Marko ponudi za njega samostanu pet in dvajset
10*
tisoč rubljev. Igumen se posvetuje z brati, dogovore se in pristanejo prepustiti Vasilija Bezčastnega.
Marko pošlje Vasilija domóv in napiše ženi tako-le pismo: „Žena, kadar prejmeš moje pismo, odpravi se hitro s poslancem v mjilno tovarno in kadar pojdeš z njim mimo največjega kipečega kotla, suni ga va-nj. Stori to gotovo. Ako ne storiš, kaznujem te strogo; ta mladeneč je moj sovražniki" — Vasilij prejme pismo in gre svoj pot. Sreča ga starček in reče: „Kam pa ideš, Vasilij Bezčastni?" Vasilij odgovori: „Na dom Marka Bogatega k ženi njegovoj s pismom." — „Pokaži pismo!" — Vasilij pokaže pismo in ga dà starčku. Starček zlomi pečat in da pismo Vasiliju, naj ga čita. Vasilij ga čita in začne jokati: „Kaj sem storil človeka, da me pošilja v pogubo!" Starček mu reče: „Ne žaluj! Bog te ne zapušča." Dihne na pismo; pismo in pečat sta bila kakor prej. „Le idi in daj pismo Markovej ženi."
Vasilij pride na dom Marka Bogatega in dà pismo ženi njego vej. Žena čita, začudi se, pozove hčer Anastazijo in jej čita očetovo pismo. V pismu je napisano: „Žena, kadar prejmeš moje pismo, poroči drugi dan Anastazijo s poslancem. Stori to gotovo; ako ne storiš, kaznujem te strogo." Pri bogatih ljudeh ne kuhajo piva, ne kurijo vina — vse je gotovo veselemu piru, da i za svatbo. Vasilija oblečejo v lepo oblačilo, pokažejo ga Anastaziji, Vasilij jej je po godu, venčata se.
Nekega dne poroèé ženi Marka Bogatega, da je prišel mož v pristan ; óna se odpravi z zetom in z hčerjo njemu naproti. Marko zagleda zeta, razsrdi se in govori ženi: „Kako si se predrznila venčati hči najino z njim?" —• „Po tvojem povelji," odgovori žena. Marko pogleda svoje pismo, prečita ga in se uvóri, da je pisal to sam.
Marko živi z zetom mesec, drugi, tretji. Neki dan pozove zeta k sebi in mu reče: „Tu imaš pismo, pojdi ž njim za trikrat devet dežel v trideseto gospodarstvo k mojemu drugu, carju Zmaju. Iztirjaj od njega davek za dvanajst let, ker je postavil dvorec (palačo) na mojej zemlji, in poprašaj tam o dvanajsterih mojih ladijah, katere manjkajo vže cela tri leta. Jutri zjutraj se odpravi!" Vasilij vzame pismo, ide k svojej ženi in jej pové vse, kar mu je bil rekel Marko. Asastazija se bridko razjoče, ali očeta prositi si ni upala.
Zjutraj zarano se pomoli Vasilij k Bogu, dene v bisago suharčkov (suhar = Zwieback) in otide. Gre po poti, po cesti, dolgo li — kratko li, blizo li — daleko li pa zasliši glas od strani: „Vasilij Bezčastni, kam pa greš?" On se ozira na vse strani in vpraša: „Kdo me kliče?" — „Jaz, dob (hrast) te izprašujem, kam greš?" — „K carju Zmaju grem tirjat davek za dvanajst let!" Dob mu reče: „Kadar bodeš imel priliko — spomni se mene, da stoji dob vže tristo let, je-li mu še dolgo stati?" Vasilij ga posluša ter se odpravi dalje. Pride do reke. brodnik prevaža. Vasilij sede na brod in brodnik ga vpraša: „Kam greš, tovariš moj?" Vasilij mu odgovori kakor dobu. In brodnik ga prosi naj se ga spomni pri carju, da brodari vže trideset let, ali mu je še dolgo brodariti?" — „Dobro!" odgovori Vasilij, „vprašal bodem," in gre dalje. Pride do morja. Čez morje leži kit-riba, po njej hodijo in vozijo. Ko gre Vasilij po njej, pregovori riba: „Vasilij Bezčastni, kam greš?" On jej pove in ona ga prosi: „Ko bodeš imel priliko, spomni se me; leži kit-riba črez morje, konji in pešci prebili so jej telo do reber, ali jej je še dolgo ležati?"
Vasilij jej obeta in gre. Pride na zeleno livado, na livadi stoji prekrasen dvorec. Vasilij stopi vanj, bodi po sobanah ; druga od druge je lepša. Pride v zadnjo in vidi: na postelji sedi devica krasna in se joče bridko. Kadar zagleda Vasilija, vstane, stopi k njemu in ga izprašuje: „Kdo si in kako si zašel na to zakleto mesto ?" Vasilij jej pokaže pismo in pove, da mu je velel Marko Bogati iztirjati davek za dvanajst let. Devica pa vrže pismo v peč in reče Vasiliju : „Nisi poslan po davek, nego poslan, da te sné Zmaj. Po katerem potu si hodil?" Vasilij jej pove od doba, od brodnika in od kita - ribe. Komaj sta se dogovorila, strese se zemlja in dvorec. Devica zaprè hitro Vasilija v omaro pod posteljo in mu reče: „Poslušaj, kaj bodem govorila z Zmajem!"
Sama vzprejme Zmaja. Ko pride ta v sobo, reče: „Kaj pa diši tu z ruskim duhom?" Devica odgovori: „Kako bi prišel ruski duh semkaj! Po ruskej zemlji si letel, ruskega duha si se navzel!" Zmaj reče: „Silno sem se utrudil, poišči mi po glavi!" in leže na posteljo. Devica mu pa reče: „Car, ko te ni bilo doma, senjala sem, da hodim po cesti in mi pravi dob: reci carju, ali mi je stati še dolgo?" „Stati mora," reče car, „dokler pride k njemu kdo in ga z nogo sune, tedaj se zvrne in pade ; pod njim je pa srebra in zlata, da ga še Marko Bogati nima toliko." — „Potem sem prišla do reke, čez katero je vozil brodnik, vprašal me je, ali mora brodariti še dolgo?" — „Prvega, ki pride k njemu, naj posadi na brod in naj sune brod od brega, ta bo moral brodariti na veke, a on pojde domóv." — „Senjala sem še, da sem šla čez morje po kitu - ribi in ona me je vprašala, ali bo ležala še dolgo?" — „Ležala bo, dokler ne rigne iz sebe dvanajst ladij Marka Bogatega; tedaj pojde v vodo in telo se jej zaraste." Takó je govoril car Zmaj in zaspal trdo.
Devica spusti Vasilija iz omare in ga poduči: „Na tej strani kit-ribe ne reci, nàj rigne dvanajst ladij Markovih iz sebe, nego z óne strani jej povej. Kadar prideš do brodnika, ne govori mu s te strani, kaj si slišal. Kadar pa prideš do doba suni ga z nogo na vzhod in zagledal bodeš nezmerno bogastvo." Vasilij se zahvali devici in grè.
Pride do kita-ribe; óna ga izprašuje: „Si-li govoril o meni?" — „Sem; ko bodem na ónej strani, povem ti." Kadar pride na óno stran, reče jej: „Rigni dvanajst ladij Marka Bogatega!" Kit rigne, ladije z jadri odplavajo, nič se jim ni bilo zgodilo, a Marko je stal od tega v vodi do kolena. Pride k brodniku. Brodnik ga vpraša: „Si-li vprašal carja Zmaja o meni?" — „Vprašal sem, prepelji me prej !" — Kadar pride na drugi breg, reče brodniku: „Kdor pride prvi k tebi, posadi ga na brod in suni brod od brega, ta bode brodari! na veke, a ti se odpravi na svoj dom." — Pride Vasilij Bezčastni do doba, sune ga z nogo, dob se zvali. Pod njim je zlata in srebra in dragega kamenja, da ga ni prešteti. Ozrè se Vasilij, glej — ravno plava k bregu dvanajst ladij , katere je bila rignula kit - riba iz sebe. Ladije pa vodi óni starček, katerega je bil srečal s pismom na potu k ženi Marka Bogatega. Starček reče Vasiliju: „Glej, Vasilij, s čim te je blagoslovil Gospod!" stopi z ladije in gre svoj pot.
Mornarji znosijo zlato in srebro na ladije. Ko so bili gotovi, odpravijo se z Vasilijem Bezčastnim na pot. Marku Bogatemu poroče, da prihaja njegov zet z dvanajsterimi ladijami in da ga je obdaril car Zmaj z nezmernim bogastvom.
Marko se razsrdi, da se ni zgodilo po njegovej želji, ukaže zapreči voziček in se odpelje sam k carju Zmaju. Pripelje se do brodnika, sede na brod, brodnik pa sune brod — in Marko mora brodariti na veke. Vasilij Bezčastni pa pride k ženi in tašči, začne uživati in blago nabirati, ubogim pomagati in siromakom darovati, pojiti in sititi jib. Dobil je vse imenje Marka Bogatega.
Trapist in zdravnik.
[(rapisti so menihi, ki se drže naj ostrejšega meniškega reda. Njihov Ufpoklic je moliti in delati, ter razven skupnih molitev in pesni ne smejo ničesar govoriti, nego besede: „Memento mori," to je: „Spomni se smrti!" Ta red je nastal na Francoskem in je bil ondu tudi najbolj razširjen, a pred nekaterimi leti so francoski poslanci naredili postavo, vsled katere so morali trapisti Francosko zapustiti in po svetu iti. Takó so nekateri trapisti prišli tudi k nam ter se na dveh krajih med nami nastanili. Da so v takih razmerah morali sem ter tjà trapisti tudi prosjačiti, lehko se umeje.
Nekega dne prideta dva trapista, ki sta za svoj samostan prosila, v večje mesto, kder sta, kakor je vže navada, gospoda župnika prosila za stanovanje ter ga tudi dobila. Drugi dan se je vže po novinah čitalo, da ste prišli v mesto dve osobi, kakeršnih še ondu ni bilo videti, namreč dva trapista. Uboga brata sta se tega ustrašila in hotela nemudoma oditi, ker sta se bala, da ju ne bi morda še v ječo priprli. A gospod župnik ju tolaži in jima prigovarja, naj ostaneta, rekoč, ako bi bila komu na potu, bili bi nju v časnikih hujše prijeli.
Ko sta nekatere premožnejše katoliške družine obiskala in Obilo darov prejela, dobila sta povabilo, da ju želi videti tudi mestni zdravnik. On je bil protestant, zatorej ga nista mislila obiskati, da-si je bil velik bogatin. Posve-tovavši se z gospodom župnikom, gro jeden trapistov k mestnemu zdravniku. Ubožni brat pride v veliko poslopje, kdor je bilo vse polno bleska in bogastva. Ko pové strežaju namen svojega prihoda, pelje ga ta v veliko dvorano, kder je mnogo bolnikov čakalo na uro, da smejo pristopiti k slovečemu zdravniku. Kadar zdravnik izvé, da je trapist prišel, pokliče ga takój v sobo ter mu reče: „Jaz sem vas k sebi poklical, a ne zaradi tega, da bi mi kaj o svojih verskih rečeh pripovedovali, tudi no, da bi vam kaj dal, nego jaz bi samó rad vedel, kako vi trapisti živite in kaj delate."
„Tej vašej želji lohko ustreženi," odgovori trapist.
„Prosim," reče zdravnik, ki je sedel v lepem naslonjači, a trapistu niti navadnega stola ni ponudil.
Trapist mu pripoveduje: „Mi živimo jako priprosto. Ob delavnikih vstajamo zjutraj ob dveh, ob nedeljah ob jednej in ob praznicih o poluuoči. Ves dan moramo moliti in delati. Mesa nikoli ne jemo, vina tudi ne pijemo ; naša hrana je kuhano sočivje s kruhom in naša pijača čista voda. Vsled take hrane smo vedno vsi zdravi in krepki ter postanemo navadno jako stari. Naš častitljivi gospod opat so vže 58 let v samostanu in 98 let stari, a še piso bili nikoli bollii." —
Marko se razsrdi, da se ni zgodilo po njegovej želji, ukaže zapreči voziček in se odpelje sam k carju Zmaju. Pripelje se do brodnika, sede na brod, brodnik pa sune brod — in Marko mora brodariti na veke. Vasilij Bezčastni pa pride k ženi in tašči, začne uživati in blago nabirati, ubogim pomagati in siromakom darovati, pojiti in sititi jib. Dobil je vse imenje Marka Bogatega.
Trapist in zdravnik.
[(rapisti so menihi, ki se drže naj ostrejšega meniškega reda. Njihov Ufpoklic je moliti in delati, ter razven skupnih molitev in pesni ne smejo ničesar govoriti, nego besede: „Memento mori," to je: „Spomni se smrti!" Ta red je nastal na Francoskem in je bil ondu tudi najbolj razširjen, a pred nekaterimi leti so francoski poslanci naredili postavo, vsled katere so morali trapisti Francosko zapustiti in po svetu iti. Takó so nekateri trapisti prišli tudi k nam ter se na dveh krajih med nami nastanili. Da so v takih razmerah morali sem ter tjii trapisti tudi prosjačiti, lehko se umeje.
Nekega dne prideta dva trapista, ki sta za svoj samostan prosila, v večje mesto, kder sta, kakor je vže navada, gospoda župnika prosila za stanovanje ter ga tudi dobila. Drugi dan se je vže po novinah čitalo, da ste prišli v mesto dve osobi, kakeršnih še ondu ni bilo videti, namreč dva trapista. Uboga brata sta se tega ustrašila in hotela nemudoma oditi, ker sta se bala, da ju ne bi morda še v ječo priprli. A gospod župnik ju tolaži in jima prigovarja, naj ostaneta, rekoč, ako bi bila komu na potu, bili bi nju v časnikih hujše prijeli.
Ko sta nekatere premožnejše katoliške družine obiskala in Obilo darov prejela, dobila sta povabilo, da ju želi videti tudi mestni zdravnik. On je bil protestant, zatorej ga nista mislila obiskati, da-si je bil velik bogatin. Posve-tovavši se z gospodom župnikom, gre jeden trapistov k mestnemu zdravniku. Ubožni brat pride v veliko poslopje, kdor je bilo vse polno bleska in bogastva. Ko pové strežaju namen svojega prihoda, pelje ga ta v veliko dvorano, kder je mnogo bolnikov čakalo na uro, da smejo pristopiti k slovečemu zdravniku. Kadar zdravnik izvé, da je trapist prišel, pokliče ga takój v sobo ter mu reče: „Jaz sem vas k sebi poklical, a ne zaradi tega, da bi mi kaj o svojih verskih rečeh pripovedovali, tudi no, da bi vam kaj dal, nego jaz bi samó rad vedel, kako vi trapisti živite in kaj delate."
„Tej vašej želji lehko ustreženi," odgovori trapist.
„Prosim," reče zdravnik, ki je sedel v lepem naslonjači, a trapistu niti navadnega stola ni ponudil.
Trapist mu pripoveduje: „Mi živimo jako priprosto. Ob delavnikih vstajamo zjutraj ob dveh, ob nedeljah ob jednej in ob praznicih o poluuoči. Ves dan moramo moliti in delati. Mesa nikoli ne jemo, vina tudi ne pijemo ; naša hrana je kuhano sočivje s kruhom in naša pijača čista voda. Vsled take hrane smo vedno vsi zdravi in krepki ter postanemo navadno jako stari. Naš častitljivi gospod opat so vže 58 let v samostanu in 98 let stari, a še niso bili nikoli bolni." —
„Hvala vam za to poročilo; zdaj vem, kar sem želel izvedeti, zatorej slobodno otiđete," reče zdravnik trapistu.
A trapist vpraša zdravnika: „Gospod zdravnik! Ali vi zastonj dajete svète bolnikom, kadar vas pridejo vprašat za svèt?"
„Čemu to vprašanje?" odvrne nekoliko nejevoljno zdravnik.
„Ker bi vas rad opómnel, da ste vi dolžni tudi meni nekaj plačati za to, ker ste me poklicali k sebi za posvetovanje."
„Kako to?"
„Ako bi jaz ne bil moral k vam iti, bil bi v tem času po mestu prosil, in vi ste dolžni mene odškodovati za izgubljeni čas."
Nekako začuden vpraša zdravnik :
„Koliko zahtevate?"
„Pet goldinarjev!"
Zdravnik ponudi bratu desetak, a on odvrne: „Jaz sem samó pet goldinarjev zahteval iu nazaj vam tudi nimam kaj dati."
„Nu, tedaj pa vzemite cel desetak."
Trapist mu odgovori: „Gospod! jaz sem vas hotel samó opómneti, kar bi se vam spodobovalo in kar bi jaz smel po pravici od vas pričakovati ; a denar le obdržite, ker jaz ne smem zase niti krajcarja vzeti."
„Tedaj ga pa vzemite za vaš samostan," reče zdravnik.
V ta namen je trapist hvaležno vzel desetak in rekel: „Lepa vam hvala; Hog vam povrni stotero!"
Koje trapist o ti šel, še dolgo potem ni ga mogel zdravnik pozabiti, kajti prepričal se. je, da niso trapisti taki divjaki in neumneži, kakor je on poprej o njih mislil in govoriti slišal.	J. S. GonMmv.
Planika.
Tam, kjer visoke mi stojé planine,	Mrzlota zimska njej nič ne škoduje:
Na njih leži pa mrzli večni led;	Planika vedno zeleni, cvetè,
Tam, kjer so strme skalnate pečine,	ln njeni cvet nikdar se ne osuje,
Kjer divje le živali najdeš sled;	Če tudi beli snežec jo zaspè;
Kjer ni zeleno - pisano doline,	Le kadar kruta roka jo izruje, Bučela kjer nabira sladki med: Takrat še le ubožica umre.
Tam rase vrhu belega snežnika	Ko pa jej smrt preseka nit življenja,
Na strmej péci belkasta planika.	Dolinec na klobuk si jo pripenja.
Lepòte ni, prijetne ne dišave	Kraljica si planinska ti, planika!
Podaril cvetki vsemogočni Bog,	Časti in ljubi te nižave sin;
Vender je najti sredi ni dobrave,	Marsikaterega Človeka mika
Napoljih, travnikih okrog in krog:	Odtrgati vrh skalnih te pečin.
Zasadil jo je Stvarnik na višave,	In tudi jaz te, o planinska dika,
Kjer ona krasoti planinski log.	Ohranil si v hvaležen bom spomin.
Tu rase in cvete le - tä cvetica	Nikdar naj ti ne zvene zvezdno cvetje,
Ponižno in ljubó, gore samica.	Obdaja vedno le te mladoletje!
J. B.
stoji na orjaškej skali sivo zidovje — nekdaj slaven grad pradedov. Na tako visokem in trdno sezidanem gradu, na osamljenej strmej skali, na katero ne bi prišla niti skokonoga divja koza, postavili so si pradedje svoje bivališče, da so se zavarovali proti krutim sovražnikom in divjim zverinam. Stoletja in stoletja stoji trdno zidovje, a še ga ni omajal zob časa. In njega stanovalci? Ni jih več! Davno vže je krije črna prst na neznanem kraji in ni ga več sledu o njih. Samó zgodovina, hvaležna dojenka slavnih mož, ohranila nam je spomin o imenitnih osobah, ki so se odlikovale na umótalnem in bojnem polji. Človek izgine v jednem stoletji s pozorišča tega mnogovrstnega življenja, človek je kakor kaplja na veji, kakor list na drevesu; je in ga ni. To zidovje pa, ta brezčutni kamen trpi stoletja in stoletja in še ga ne mine. Pač je zgubil ponosni grad svoj
Razvaline.
blésk in lišp, prostorne dvorane so osamljene, óno pestro (pisano) življenje je minolo, a zid je ostal, da si ga je oglodal zob časa in mu dal rujavo lice. Srobrot se ovija ob rujavem zidu in lišaj in razne glivice mu delajo druščino. Kje so časi, ko se je mogočni ljud košatil v svili in zlatu po sijajnih dvoranah? Kje so dnovi, ko so krogle švigale okolo ponosne trdnjave in ko se je širno morje v ozidji rudečilo od sovražne krvi ? To vse je palo v naročje proteklosti, samó morje je ostalo na svojem mestu in še vedno vali peneče se valove ob skalnate čeri. Kaj vse je vže izumil človeški um s svojo prebrisanostjo, kaka zidovja je postavil na nedosežne kraje, a vender je človek sam moral umreti, toda trud in delo njegovega uma je ostalo. A tudi to delo je izgubilo svojo prvotno obliko, ostali so samó ostanki — razvaline. Vse na svetu je minljivo, samó to, kar si človek pridobi za óni svet, ostane, in dobra dela so, katera ponese človek s seboj v večnost ; vse drugo pa pregloje s časom silni črv časa.
B—c.
à
eter, Pavel in Ivanko so bili trije bratje, in sinovi imovitega trgovca. Ne daleč od hiše je tekel potok, v katerem je bilo polno ribic in otroci so jih kaj radi lovili na trneke (vadice). Ker potok ni bil globok, zato jim oče te zabave niso kratili, ako so le bili dobri in poslušni.
Nekega četrtka se vsi trije dogovoré, da gredó k bližnjemu potoku ribic lovit, ter prosijo očeta, da bi jim v to privolili. Oče rekó: „Danes nimate šole, zatorej smete ribice loviti, ali poprej se morate vse naučiti in dobro izdelati svoje naloge, ki jih je za jutri v šoli treba. Dokler tega ne storite, ne smete mi k vodi!" To rekši otidejo oče po nekem opravilu, a otroci sedejo ter se začno učiti in pisati. Zdajci se oglasi Pavel in reče: „Ali čujeta, bratca? Poglej ta, kako lepó je danes zunaj ! Pojdimo raje zdaj ribic lovit, a učiti se moremo tudi popóludne." Peter, ta poniglavi koštrunček, bilje takój pripravljen, in tudi Ivanku ni bilo treba dosti prigovarjati. Vsak zažene svoje knjige v miznico, pograbi svoj trnek in hajdi k potoku!
Ta dan so bih še precej srečni, in nalovili so dosti rib, katere je Pavel metal v čoln, ki je bil privezan za vrbov štor. Ali tudi smeha je bilo dosti, ko je Pavel na svojem trneku namesto ribe potegnil velik star črevelj iz vode. Veselja ni bilo ne konca ne kraja in takó so naši ribiči pozabili na glad in kosilo.
Kadar oče opóludne domóv pridejo in vprašajo po otrocih, reklo se jim je, da še zdaj na potoku ribe lové. Takój pošljejo sestro Jelčico, da jih gre klicat, ker je kosilo vže na mizi. „Reci doma, da nam naj kosilo sem pošljejo, ker je danes ribic dosti in smo jih tudi vže mnogo nalovili," odgovore bratje. Ko je sestra to doma povedala, rečejo jej oče: „Idi takój zopet nazaj in reci, da se jim kosilo ne bode pošiljalo k potoku ter naj pridejo takój domóv."
Sestra je šla in rekla bratom, "kar so oče veleli. Ali bratje so/bili zelò srditi, ker jim sestra ni prinesla kosila k potoku ter so dejali: „Dobro, ker
Neposlušni bratje.
nam ti nisi prinesla tosila, tudi mi rib domóv no bomo nosili." — Kadar so oče to slišali, kar jim je Jelčica od bratov sporočila, razjezili so se in rekli: „Kaj tacega bi pač ne bil pričakoval od teh malopridnežev. Nu, le počakajte, da se vrnete domóv, pómueli bodete dobro, kar ste rekli."
Vsi trije se vrnejo še le po kosilu domóv, ker jih je glad začel mučiti. Oče jih takój vprašajo, je-li so naloge izdelali in se naučili, kar so jim gospod učitelj naložili. Ko trije bratci povedó, da tega še niso storili, vzemó oče šibo ter jih prav pošteno namažejo: „Ali bodete v prihodnje slušali, kar se vam reče?" vprašajo oče. — „O bodemo, bodemo, dragi oče., samó za danes nam še odpustite, nikoli nočemo več delati proti vašej volji," rekli so otroci plakajoč se. In da bi otroci tega dneva nikoli ne pozabili, niso dobili ta dan nič jesti. Kako jim je moralo pač žal biti, da so bili neposlušni!
——X——
Na Angelskej Gori.
A
jpS|troei moji ljubeznivi ! V minolem mesecu smo svetkovali praznik sv. angelov ||||||vanihov ali čuvarjev. Zna se, angel varuh je posebno dobrim otrokom d«*» zvest prijatelj in skrben vodnik. Pobožen otrok pa so mu tudi vsak dan
po večkrat priporoča, da bi ga očuval opasnosti ter obvaroval nesreče.
Poslušajte me! Svoje dni sem bil v nekej gorskej cerkvi, posvečenej sv. angelu varuhu. Nikoli ne pozabim ónega dneva.
Nu, ako vam je drago, povem vam, kako se je dogodilo, da sem potoval k rečenej cerkvi, in kaj sem lepega tam videl.
Evo me, v besedi !
Bilo je v 5. dan marca 1874. leta. Vreme smo imeli lepo jasno. Tam čez visoki Javornik je prijazno gledalo božje solnčice doli na Crnivrh, a ljudje so odhajali iz doma na to in óno stran po svojih opravilih.
Pred hišo na lesenej klopici sva sedela isti dan s starim očkom Po-ženelovim. Pripovedoval mi je o svojih mladih letih; a naposled, kako je dolga leta cerkvenaril v domačej cerkvi sv. Jošta. Sediva, sediva zamišljena v svoje pogovore, kar nenadoma stopi pred naju inostrani ali tuji človek. Bil je še precej dobro napravljen. Pozdravivši naju, takój vpraša: „Je li gospodar Tone doma?" „Veš kaj, Poljanec moj? domaje doma! Samó en časek počakaj — popeljem te k njemu v hišo. Poprej pa mi vender le povej, kaj je novega tam na tistej vašej Angelskej Gori." *) (To ime je meni prijetno zašumelo po ušesih.) Tujec odgovori: „Hvala Bogu! zdravi smo kot postrv v Hublju**) a drugače, veš — nič novega — vse po navadi!"
Nekako radoveden poprašani soseda Poženela : „Kakšna vam je li ta Angelska Gora? kaj mi poveste o njej?" On mi reče: „Angelska Gora je lep kraj, tri ure daleč od tukaj. Od tam se vidi vsa znamenita Vipavska dolina, ki rodi obilo presladkega sadja in vina. Razgled imate čez Kras na morje Jadransko, a tudi daleč tjà čez Furlanijo na Laško. Tako lepega raz-
*) Angelska Gora ali Otlica.
**) Hubelj = rečica, ki teče nad Ajdovščino in Storijo.
gleda menda ni od nikoder, kakor od tam. Nù, ob drugej gorskej strani pa raste neizmerno velik, vedno zelen gozd. Veste, ljudje na Angelskej Gori so zdravi in čvrsti, kakor vidite tega le mojega prijatelja. Zna se, ondotni prebivalci dihajo čist gorski zrak. Meni se zdi, da boljših ljudi tudi ni v vsej deželi, nego onih na Angelskej Gori. Tam imajo lepo cerkev sv. angela varuha; od tod ime kraja. Bes, lepo poje sv. Vida zvon, ki jaz ga slišal več ne bom, a še mnogo lepše poje zvon sv. angela varuha. Na angelsko nedeljo imajo tam veliko cerkveno slovesnost — imeniten shod — ljudsko veselico. Vse polno naroda se nabere od blizu in daleč. Tam je kratek čas, veselje in zadovoljil ost. Ako le morem, hitim vsako leto tjii na shod. In vi, verujte mi ! če greste jedenkrat na to Goro, šli bodete vsako leto. Takó je takó, sosed moj dragi!"
Jednako lepo pohvalno je še dalje govoril. Naposled se od mene poslovi a svojega prijatelja pelje v hišo k gospodarju Tonetu. Tudi jaz vstanem in krenem k dómu.
Angelska Gora mi je bila isti dan vedno v mislih. Pravim sam v sebi: „O dobri Bog, za čuvaj me zdravega! izvestno pohitim letos na tisto prijetno Goro. Izvestno se nagledam od tam lepega sveta, vidim tudi cerkev sv. angela varuha ter slišim njegov zvon."
Angelska Gora mi je v mislih še celò takrat, kadar se spravljam k počitku. To premišljevanje me zaziblje v prijetne sanje, kakeršnih nisem imel še nikdar poprej. Zna se, človek navadno najraje sanja o tem, kar je čez dan videl, slišal ali premišljeval.
Pa poslušajte me otroci moji! Povem vam kod sem sanjaje hodil in kaj sem v sanjah videl čudnega.
Komaj zaspim, na—à! vže sem na Angelskej Gori tej prijetnej. Krasen dan je. Na gladkej zelenej ravnini stoji bela cerkev. Okolo nje raste sedem košatih lip. Iz zvonika se glasi zvon, prijetno kakor nebeške šumele ali orgije. Angeli božji hodijo v cerkev in iz cerkve, vodeč otroke za ročice. Kaj prijazno se ž njimi pogovarjajo. Tudi druzih angelskih ljudi je veliko število. Angeli ponujajo slastnih jedil in raznega ovočja ali žlahtnega sadja. Vsak vzame, kar mu je povoljno. Vsega je obilo; vsega na izbiro. Bolj odraščenim točijo rujno vince v zlate kozarce. Tudi jaz dobim tak zlat kozarec vina. 0 kako dobro je bilo to! Jeden izmed angelov zatrobi v zlato trobentico; takój zagledamo bele gospé ali Vile, bližajoče se nam doli iz zelenege gaja. Njihova obleka je bila bela kakor sneg in zlatoruineni lasjé so se jim sipali do pólu života. Čudovito lepo so pele in brenkale na srebrne strune ali žice. Angel nam pove, da so to same božje poslanice. Pri dobrih ljudeh so rade ter je obdarivajo, a slabih se izogibljejo. Ko stopijo Vile med otroke, porazdele jim lepih, pisanih igrač, kakeršnih se ne dobi nikjer drugej na svetu. Drugi angel zapiska v piščalko, takoj priskače čedica divjih srnic iz zelenega gozda. K nam pridejo. Krotke so kakor domače ovčke. Otroci in drugi se z njimi poigravajo, ter je božajo po gladkej dlačici. Poleg mene stoječi angel zapoje prelepo pesen in kmalu prifrli cela jata slavcev, skorjancev, lcdic, kósov, pénic i. dr. Ponudili smo jim raznega ptičjega živeža: krotke krilatice so ga zobu le nam iz rok. Setajoč se v prijetnej angelskej družbi, pridemo na vzvišen prostor. Lep razgled je od tii. Doli v prostrane) dolini
leži veliko mesto. Raz hiše in palače vihra preko ulic in ploščadi na stotine velikanskih tribojnic. Na vsakej blesti zlat napis: „Bog in Slava!" Tjà čez je videti sinje morje, na njem pa mnogo Jadij. Daleč daleč tam na onem kraji morja se sveti nova dežela. Eden izmed otrok vpraša svojega angela: „Kaj li je tisto svetlo, daleč tam?" Angel pravi: „Veš, tisto svetlo daleč tam so sveta nebesa. Tam je tvoj dobri Bogec doma. Tam je še tisočkrat lepše nego Ii tu na Angelskej Gori. Ljubi moj! ako bodež priden in me slušal, popeljem te nekoč tjà. Tam ti je neizmerna sreča." — Od tega vzvišenega kraja zopet krenemo k belej cerkvi. Na ónih sedmih lipah se leskeče milijone svitlih kapljic. Jaz rečem: „Te kapljice na lipovih listih se meni zde lepe kakor božja očesca ali nebeške zvezdice." Jeden izmed angelov opazi: „Dà, dà! lepe so res kakor božja očesca ah nebeške zvezdice, ali to niso kapljice nego sami svetli biseri." Nadaljuje: „Veste vi, ljudje moji! Jedenkrat so rosile iz oblakov ljudske solzice; kar jih je ostalo na teh le lipah, pretvorile so se v drage bisere, a kar jih je palo drugam, usušile so se." Angel potrese lipovo vejo: vse polno biserov se vsuje natia. „Pobirajte, pobirajte!" reče angel, „znate li, potresem vam še druzih vej." Aj, aj! jedva segnem po svitlih biserih, na—à ! vže se vzbudim ! Prijetne sanje so pri kraji. Kakor prišle, tako prešle.
Pravim si: če so me te sanje varale, nič ne de; videl pa bodem vender le v resnici Angelsko Goro nad Vipavsko dolino. Tolažeč se, vzkliknem : „O le kmalu, kmalu mi pridi praznik sv. angelov varuhov!"
n.
Zaželjenega dne pričakam. Z nekaterimi prijatelji se odpravim na pot vodeč nas skozi Zadlog in Mrzli Vrh. Blizu smo vže. Na ušesa nam prijetno brenči zvon sv. angela varuha. Še nekoliko korakov: vže vidimo belo cerkev na zelenej ravnici. Obilo naroda se giblje okolo nje. Bližej stopimo na gorski rob. Tu imamo veličasten razgled čez Kras na Jadransko morje; a tudi v Istro in čez Furlanijo tjà na Laško. Prod seboj v bližini imamo lepo Vipavsko dolino. Kakor bele ovčke na pašniku, vidijo se vasi po vsej dolini. Prav tam v sredi ravnine stoji cerkev Matere božje v svetem Logu. To vam je kraljica vseh cerkva na Vipavskem. Tudi široka reka Vipava leze ponosno skozi dolino proti zapadnoj strani. Lepo je vse to!
Končno zazvoni k službi božjej. V cerkev hitimo. Sv. opravilo se začne. Duhovnik poje sv. mašo ; na pevališči ali zboru mu odpevajo. Vse tako po navadi kakor drugod. Sv. opravilo se izvrši. Narod stopi iz božje hiše. Jednako roječim čebelam šumi in se meša zunaj. Sum oslabéva. Ljud se razide... A kaj li je to? Nekatere matere vodijo iz cerkvene ladije gori v svetišče za roko svoje otročiče. Nekatere izmed teh gredo okolo altarja. Blagoslovljen žrtvenik poljubivši, vsa ta božja družba tiho poklekne pred sliko sv. angela varuha. Sklenene roke drže matere k nebeškemu prijatelju. Tako tudi poleg njih klečeči otroci. Matere priporočujejo svoje ljubljenčke angelu varuhu: naj bi je vodil v življenji po pravem poti do sreče — do nebes. Videl sem, kako so nekatere matere v solzah molile k božjemu varuhu za svoje otročiče. To vam jé"bila živa, ganljiva pobožnost! To vam je bila prava
Ji 73_
nebeška družba na zemlji ! To, v resnici odkritosrčna molitev v pravej gorečej ljubezni ! Lep je bil meni ta prizor. Nikdar, nikdar ga ne pozabim ! Videl sem ga na Angelskej Gori. Mnogo več videl nego sem pričakoval. In vse to — takó resnično, takó gotovo, brez varljivih sanj.
Otroci moji! spoznajte, koliko ljubezni imajo vaši dobri stariši do vas! Slušajte jih radi, da vam bode sreča mila. A slušajte radi tudi svojega sv. angela varuha: 011 vam je dober nebeški prijatelj. Ako bodete lepo bogoljubno živeli, popelje vas nekoč prav izvestno v nebeško Angelsko Goro.
J. V—v.
-X--

Ne dotakni se tnjega, tuje peče.
(Resnična dogodba.)
.«^omača cerkev je imela zelò star veliki oltar. Svetniki in angeli so bili T' zunaj vže vsi umazani in črni, a od znotraj piravi in prhli. Zato so farani sklenili, novega kupiti. Začno nabirati po fari denar, in ko so ga vže nekaj nabrali, naroče* lep, nov oltar. Za pol leta je bil oltar gotov in domači kmetje ga pripeljejo na treh vozéh domóv. Star oltar razdenó in novega postavijo. Deske, okvirje, razne lepotije, in kar je še več tacili stvari v oltarji, sežgali so, oluščene in zelò pokvarjene svetnike in angelce pa so zmetali za zid pod oknom v bližnjem kostenjaku, velike svetnike na tla, angelce pa vrhu kupa. .Teden lesenih angelcev je ležal vrhu kupa tako, da je molil ročico skozi okno. Vaški dečki, ki so se okòlo kostenjaka šetali in skakali, kmalu zapazijo skozi okno molečo angelčkovo rokó. Vsak bi bil angelčka rad imel, ali nobeden si ni upal, da bi segel po njem; vrhu tega je bilo okno precej visoko od tal. Nekega dne pride Jakoc sam h kostenjaku. Zelò ga mika, da bi vzel angelčka, ali bal se je, kakor poprej. Hodi sèm ter tjà in gleda angelčkovo roko, zdaj od te, zdaj od druge strani. Naposled se opogumi, stopi k zidu, spenja se in spenja, da bi prijel angela za ročico. Pa o joj ! ko jo prime in začne vleči, odlomi se in ostane v dečkovej roki a telò pade nazaj v kostenjak ter zelò zaropoče. Tega i;opota se Jakec takó ustraši, da obledi kakor smrt, ter si misli, zdaj in zdaj bo segel skozi okno po njega kateri izmej duhov, ki so v kostenjaku. Kadar se nekoliko oddahne, beži, kolikor ste ga mogli nogi nesti z angelčkovo roko proti dómu. Stopivši na dvorišče, dejal je sam v sebi: Zdaj je pa vže dobro, roko bom skril in nihče ne bode vedel, kaj som hotel storiti; duhov se mi pa zdaj ni treba več bati. Ali varal se je Jakec. Oče mu stopijo naproti in ga vprašajo: „Kje si dobil ročico?" Deček se ustraši očeta, vender ne laže, nego odkritosrčno pové vse, kako se je zgodilo. Ali oče s tem še niso bili zadovoljni, da je Jakec resnico govoril. Šibo so vzeli in ga ostro kaznovali, potem ga pa še zapodili, da-si je prosil in jokal — bal se je namreč duhov — h kostenjaku nazaj, da je položil angelčkovo roko tjà, kjer jo je bil vzel. Domóv se povrnivšega, poučili so oče, rekoč: „Jakec, ne dotakni se nikdar tujega, tuje peče. Tega sise moral zdaj sam prepričati." Jakec prikima in obljubi očetu, da hoče vedno pošten biti, in držal je svojo obljubo.	Zapisal —p>—.
Prirodopisno -natoroznansko polje.
Š a k a 1 j.
o severnej Afriki in Aziji, tudi na Grškem in sem ter tjè še celo po Dalmaciji prebiva zver, ki v velikosti in lastnostih omahuje med volkom in lisico, a vender je lisici nekako bolj podobna. Ta ljudem zelò nadležna in kvarljiva zver se imenuje šakal j (canis aureus, der Schakal oder Goldwolf)- Pravijo, da je šakalj óna lisica, o katerej se bere v sv. pismu, da' jih je nalovil močni Samson ter ž njimi filistejska polja zažgal.
Šakalj ima krepko, močno telo, visoke noge in primerno dolg rep. Gobec ima bolj špičast nego lisica, ušesi kratki in okroglo zenico v očeh. Oblečen je v umazano rumen kožuh, ki je po hrbtu in ob straneh črnkaste dlake. Prednji del telesa je svitlo-rumen ali tudi rumenkasto-rujav, grlo je belkasto, glava sivo - rudečkasta. Po dnevi se te zveri skrivajo po razvalinah ali po luknjah v puščavi, po noči se pa strašno deró, tulijo in lajajo ter se takó sklicujejo, dà potem v krdelih napadajo manjše živali. V drzovitosti so te živali zelò razglašene. Ne boje se nikogar, in po takih krajih, koder ni psov, da bi jih odganjali, so šakalji tako nesramni in predrzni, da se pritepò v vas ter brez vsega strahu stikajo po hišah in odnesó, kar le morejo. Ni čuda tedaj, da so te živali ljudem zelò nadležne ter jih človek preganja, kolikor zna in more.
Koristi od šakaljev nimamo skoraj nobene, ker je kvara, katero nam delajo, mnogo večja od koristi. .Jedino dobro, kar storó, je to, da pobirajo vsakovrstni mrčes, posebno miši in pa mrhovino. Drugače pà narede veliko kvare, ker so zelò požrešni ter požro vse, kar jim pride pred gobec. A ne samó to; kradejo tudi take stvari, ki jim niso v nobeno hrano. Kadar pride šakalj v hišo ali hlev, na dvorišče ali v kuhinjo, pobere vse, kar koli mu je na poti in odnose s seboj. Posebno vseč mu je kuretina, katero davi in mori z največjo slastjo. — Največ šakaljev se nahaja v Afriki. Leta 1880 so jih samó v Algeriji 2900 pobili. Ker so šakalji tudi veliki sovražniki grozdju po vinogradih, zato jim je zmirom vojska napovedana.
Podoba nam kaže, kako ljudje to drzovito žival najrajše love. V primerno visočino obesijo ter dobro pritrdijo mrežast jerbašček, v katerega povežejo mlado jagnje. Spodaj izkopljejo globoko jamo, katero pokrijejo z dračjem in drugo enako šaro. Komaj zavohajo šakalji nastavljeno jim pečenko, vže se zbirajo od vseli strani okolo dobre južine. Ali jagnje je previsoko nastavljeno od tal in ne morejo do njega. Zatorej skačejo k višku, da bi dosegli tolsto pečenko, ali o joj! đračje se jim udira pod nogami in tako cepajo drug za drugim v globoko jamo, iz katere ne morejo nikamor.	T.
Divja jablana.
f	(Basen.)
duplu divje jablane je bil roj čebel. Nanesle so le sèm sladkih za-* kladov — voščenine in strdi. S tem se je divja jablana začela ne malo ponašati ter druga drevesa prezirljivo zaničevati.
A rožni grm si ni mogel kaj, da bi jej ne rekel : „ Čemu toliko ponašanja s ptujimi slaščicami ! Jabolka tvoja niso zaradi tega vender nič menj kisla. (Je znaš in moreš, poženi vanja to sladkobo in človek te bode hvaležen čisjal in blagoslavljal".	Po „Lessing-u
176
Listje in cvetje.
Pametnice.
*	Slabo družbo i zbega vaj Modromu se približavaj.
*	Kdor brez potrebe govori, Resnice na jeziku ni.
*	Najboljša pokora so dobra déla.
*	Kdor želi više vzleteti nego li more, pogine.
*	Kdo je največji tat nasvetu? — Spanje, ker nam polovico življenja ukrade.
(Uóeni kanarčki.) Kakor pripovedujejo časopisi, ima dr. Mac Grigor Graft, angleški zdravnik, govorečega kanarčka, ki prav razločno govori in še celo glas óne gospe posnema, katera ga je izučila. Vtis, katerega naredi nežna ptičica na človeka govoreč v kratkih stavkih, je res velikansk. Čudno je samó to, da kadarkoli izgovori ptica svoje stavke, vselej potem zakroži svojo navadno pesenco.
Kratkočasnicc,
*	Mati: Ali si bil danes priden v šoli? — Matijček: Dà, bil sem priden. Mati: Kaj ste se učili danes? — Matijček: Šteti.— Mati: Kaj si ti štel? — Matijček: Šibe, s katero so me gospod učitelj našeškali, ker sem Martin-čevega Jožka v blato sunil.
*	„Koliko je Bogov?" vprašajo gospod katehet podobarjevega Jakca. — „Dvajset so jih oče zjutraj na semenj peljali, a drugi so pa še domä," odreže se Jakec.
*	Skozi neko vas so napravili brzojav (telegraf). Ko je nek kmet, ki je imel sina na Dunaji, vprašal, čimu je ta naprava, odgovorilo se mu je, da po brzojavu vsako naznanilo tako hitro pride, kakor bi trenil. — Kmalu potem dobi kmetič pismo od sina, v katerem ga sin prosi, naj mu pošlje nove črevlje. Oče gre in obesi črevlje na telegrafano žico in potem otide. — Kmalu pride potepuh. Ko ta ugleda nove črevlje, hitro zlezo gori, vzame nove črevlje, a svoje stare
pa tja obesi. — Kmet čez dobre pol ure mimo gredé vidi vže stare črevlje. „Nu telegraf pa res hitro opravi ; v pólu ure je odnesel nove črevlje na Dunaj, a nazaj mi je prinesel stare črevlje," reče kmetič in vzame črevlje, da si jih odnese domóv.
S.
Odgonetke uganek in rešitev geometrične naloge v 9. „Vrtčevemu" številu.
Odgon etke uganek: 1. Sneg; 2. Ogledalo; 3. Njegova dlaka; 4. Noga pri stolu ali mizi; 5. Kukavica; 6. Goba; 7. Pogrebci z mrličem.
Rešitev geometrične uganke:
Svojina		1. sin.	
očetova.			
	2. sin.		
3. sin.		4.	sin.
Prav so jo rešili: Gg. F. Zadravec, učitelj pri sv. Andraži v slov. gor. (Stir.); Iv. Rihteršič, učitelj v Doberničah; Iv. Cetina, učit. pripr. v Čelovci; Davorin Lorger na Ponikvi (Štir); Pr. Benkovič v .Kamniku; Miroslav Byloff v Judenburgu (Štir.); Fr. Pirnat, Zmag. Vašič, Ed. Pajnič, Fr. st. • Jordan, Jan. Rajer. Jan. Zupanec, J. Mendlik, Jan. Vogel, Frid. Loger, Al. Prestoni in Ad. Guštin, dijaki v Rudolfovem. — Leopoldina Šentak, gospodična na Vranskem (Štir.); Marija Zustig, učenka v Sežani ; Matija Vučnik in Otilija Kavčič pri Sv. Jurji na juž. žel. (Štir.); Lorka Gustin, Erna Pauser in Julijana Iiamroth, učenke v Rudolfovem; Micika in Marjetica Trepal, učenki v Rovtah ; Frančiška Krajnik in Marija Golja v Podmelci.
Ustnica. Gg. A. P. t P. : Poslanim pesencam treba bode Se nekoliko pile. Nekatere pa ne'ugajajo našemu listu, recimo: Hrepenenje; ta pesen je vže bolj za odrasle, a ne za priprosto mladino. Žeiell bi sploh bolj ljubkih, Otroških pesenc, zloženih v pravem oiroäkem duhu. — S1 aro i j u b : Povest „Grajski oskrbnik' Se nI zrela za natis. To povest bi treba V60 predelati, posebno pa tudi popravili v slovniSkem oziru. — J. !.. v Gradci: Hvala na poslanem; pride na vrsto. — F. N. (—k): Nima prave« jedra v sebi. Prežalostno, premrtvo! — P. G. ml.: Pesence 5e niso ugodne za natis.
,,Vrtec" izhaja 1. dné vaacega meseca , in stoji ta vse leto i gl. 60 kr.} M pol leta 1 gl. 30 kr. Napi«: Uredniitvo „Vrtievo," mestni trg, 5tev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomiió. —
Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.