NATANČNO IN OBSEŽNO O POMEMBNEM PROBLEMSKEM SKLOPU
Marjeta Vasic: Eksistencializem in litemtuia, Ljubljana: DZS, 1984, 169 sti. (Literarni leksikon, zv. 24.)
Kot je pri raznih obravnavah iz Uterarne vede že običajno, se je morala tudi v tej knjigi avtorica najprej spoprijeti z vprašanjem, kaj in koHko pokriva določeni pojem: tu pač eksistencializem. Ker je eksistencializem v svojem izhodišču vendarle filozofski pojav, gre v razpravi predvsem za vpliv te filozofije (oziroma ne čisto enotne vrste filozofov, ki jih štejejo za eksistencialiste) na književnost Avtorica sicer skuša zajeti eksistencializem širše in že na začetku pove (str. 5): »Izraz eksistencializem označuje določene filozofske, estetske, literarnokritične in literarne pojave, v širšem pomenu pa tudi njim bolj ali manj ustrezen način življenja...« Po uvodu, ki obravnava izvor in pomen termina, sledijo tri obsežna poglavja.
Prvo se, razumljivo, ukvarja s filozofskim eksistenciaUzmom (filozofijo eksistence). Izvemo za vrsto predhodnikov in ključnih filozofov eksistence od B. Pascala, S. Kierkegaarda, M. de Unamuna, Berdjajeva, Šestova, Jaspersa, Heideggerja, G. Marcela, Mouniera tja do Sartra, Merleau-Pontyja in Camusa, ki seveda ni »pravi« hlozof. Ker pa so številni omenjeni (zlasti Kierkegaard, Unamuno, Sartre, Camus) obenem tudi literarni ustvarjalci, je prehod filozofije k umetnosti najnaravnejši in najhitrejši: prek osebe same.
Drugo poglavje se ukvarja s svetovno literaturo (v okviru te največ s francosko). Pri u-vrščanju avtorjev med Uterarne eksistencialiste vlada v raznih priročnikih ali tudi Ute-ramih zgodovinah velika neenotnost Avtorica je nanizala vrsto imen, med katerimi so v tej zvezi običajno omenjana (Sartre, Camus, S. de Beauvoir, Malraux idr.) ali pa tudi redkeje ali izjemoma (npr. Döblin, Moravia, Golding, Mailer idr.). Za Kafko poteka »boj« med tistimi, ki ga vključujejo v eksistencialistično linijo, in tistimi, ki temu oporekajo. Dalje so navedeni francoski pisatelji romanov človekove usode. Tu se pojavljajo avtorji raznih nazorov in stilnih usmeritev (npr. Bernanos, CeUne, Montherlant, Saint-Exupery, Malraux). Za najustreznejšo razmejitev eksistencialističnega obdobja v francoski literaturi je sprejela Vasičeva letnici 1938-1954 (po M. Raimondu). Ob pripovedni prozi je vidna tudi eksistencialistična dramatika, v njej nastopajo poleg Sartra in Camusa še nekateri, npr. Anouilh, Salacrou. V dilemi, ali je eksistencializem bliže romantiki ah realizmu, se avtorica nagiba k slednjemu in podpira izraz »eksistencialistični realizem«.
Najobsežnejši del študije (dobro polovico) zavzema tretje poglavje (Eksistencializem na Slovenskem). Tu je pregledno nanizano obilo zanimivega gradiva. Povsem ustrezno je avtorica dehla nastopanje eksistencializma pri nas v dva valova: 1) 30. leta - pred 2. svetovno vojno, 2) po 2. svetovni vojni (predvsem 50. leta). EksistenciaUstični filozofi, o katerih so pisali slovenski posredniki v predvojnem obdobju, so npr. Berdjajev, Kierkegaard, personalist Mounier idr. Posebej sta prikazani Kocbekova miselnost in literatura pred vojno in po njej (obenem z recepcijo njegovih del). Kot drugi avtorji, blizu eksistencia-hzmu v času pred 2. svetovno vojno, so omenjeni: Bartol, V. Zupan (začetni romani), B. Vodušek.
Odmevi na eksistenciaUzem v povojni pubUcistiki so bih pogosti, a sprva zaradi ideoloških razlogov izrazito negativni. Avtorica v nadaljevanju spremlja tudi kronološko pri-
262
bajanje eksistencialistične literature na Slovensko (knjige, revialne objave). Pri pregledu eksistencialistično usmerjene literature domačib avtorjev se Vasičeva opre predvsem na Slovensko književnost 1945-1965 (I-II), zatem še na Pogačnikovo Zgodovino slovenskega slovstva VIII (Slovstvo v času eksistencializma in strukturalizma). Med z eksistencializmom obeleženimi avtorji v zadnjem obdobju (70. leta) navaja študija V. Zupana (starejša in novejša dela), V. Kavčiča (Pustota), D. Jančarja (Galjot, Disident Amož in njegovi). V zaključku Vasičeva primerja eksistencialistično literaturo na Slovenskem s francoskimi značilnostmi in ugotavlja, da v obeh literaturah nastopata dva vidika v pogledu na svet: brezizhodni, nihihsučni in angažirani, perspektivni (mimogrede: primerjava z našo revijo Perspektive!). Na koncu poda avtorica naši eksistencialistično obarvani književnosti tudi vrednostno potrditev.
Študija izpričuje temeljito avtoričino erudicijo in razveseljivo sistematičnost obdelave. Včasih za bralca že kar utrujajočo gmoto podatkov je znala Vasičeva ustvarjalno pre-gnesti, in kjer se ji je zdelo potrebno, oceniti tudi z lastnega vidika
Andrijan Lah Slovanska knjižnica v Ljubljani