Delegatska križišča in stičišča
Kakšna in kako dolga je delegatska pot? Pot, po kateri naj bi krenile želje, pobude in pripombe delovnih Ijudi in občanov z namenom, da bi bile upošte-vane in uresničene. Začetek le poti je v delovni organizaciji ali v krajevni skup-nosti. Zato se samo po sebi zastavlja vprašanje, kako delovni Ijudje in občani poznajo svojega delegata in seveda, kako ta prenaša njihove inlerese iz te-meijne delegacije vse do republiške skupščine ali še dlje.
Franc Hrovat je vodja moščanske skupine delegatov za zbor občin SR Slovepije, obenem pa je tudi delegat temeljne delegacije v krajevni skup-nosti Dolsko. Delegat je že drugo mandatno obdobje in je v tem času prišel do marsikaterih spoznanj in iz-kušenj. Nekatere od teh je povedal tudi v našem pogovoru.
Kakšna je povezava krajana z de-legatom?
Moram reči, da je slaba, kajti dele-gati so preveč obremenjeni s šievil-nimi sejami ter s preobsežnim in do-stikrat slabo pripruvljenini gradivom. Zalo dobro opravljati delegalsko dobnost ni lahka naloga. Gradivo, ki naj bi ga obravnavata repubbška skup&ina, dobi le delegal in ne te-meljna delegacija v krajevni skupno-sti. Tako je odvisno le oid njega, če bo z gradivom seznanil tudi druge. Prav zato smo n» eni zadnjih sej naše sku-pine predlagali, naj bi o nekaterih najpomembnejših zakonih ali pred-pisih razpravljali pred sprejemom v republiški tudi obdnski skupščini. Tako bi bili s tem seznanjeni tudi de-legati v temeljni delegaciji.
Se vam je morda kdaj primerilo, da ste pripombo ali pobudo krajana prenesli vse do republiške skupšči-nc?
Nc, takega primera še ni bilo, kajti vse pripombe pridejo najprej na zbor krajevnih skupnosti občinske skupščine. Poznam pa primer, ko je temeljna delegacija iz delovne orga-nizacije — bila je to tovarna Julon —
postavila delegatsko vprašanje, ki je nanj odgovorila republiška skupšči-na.
Prej ste omenili, da slabo priprav-Ijano in preobširno gradivo postaja čedalje večja ovira pri delegatskem sporazumevanju. Kakšno pa naj bi bilo dobro gradivo?
Rekel bi: kratko in razumljivo. Recimo, našo skupino zelo moti, da je le malokrat na voljo več različic kakega predpisa, zakona ali odktka. Če pa različice so, navadno nimajo obrazloiitve. Ddegati tako ne vemo, kakšne so posledice take ali dnigačne odiočitve. Tudi ni kratkih povzetkov gradiva. Sploh pa je narobe to, da nas s stališči (eles republiške komisrje ve-likokrat seznanijo šele tik pred sejo. Če bi bili delegati z njimi seznanjeni prej, bi se marsikdaj bže in bolje od-ločili.
Ima tudi vaša skupina, kot neka-tere druge delegacije, težave s sklepčnostjo sej?
Niti ne. Mi imamo to še kar dobro urejeno. Vendar čutimo, da je sku-pina enajstih Ijudi ta tako pomembne odiočitve premajhna, saj smo sklepčni že, kadar nas je na sestanku le šest. Zato smo tudi predlagali, da povečamo število delegatov tako v naši skupini kot tudi v skupini za re-publiški zbor združenega dela.
Delegatska pot naj bi imela mnogo križišč. Sodelovati bi morali z vsemi, ki lahko kakorkoli prispevajo k bolj-šemu delu skupine. Pa je to vedno mogoče?
Vidite, zdaj bom povedal tisto, kar rečem malokrat in še tistikrat bolj po tihem. To namreč. da smo pri svojem delu popolnoma samostojni, lahko bi rekel preveč samoslojni, morda celo osamljeni. Pogrešamo več sodelova-
nja z občinskimi organi, kajti opaia-mo, da je v dnigih občinah to bolje urejeno. Ta povezanost ne bi bila ko-risina le za delegata, temveč za nas
vse.
DARJA JUVAN