^abavno-zbadljiv in šaljiv list.
Št. 8.	V Ljubljani, 25. aprila 1884.	Tečaj II.
22. aprila 1884.
Na gori grad visok je stal, Oj grad ponosen, grad svetal; Močan vihar pa je vzšumel, Ponosni grad do tal razdel.
To nij visok na gori grad, To je le Šuklje, kandidat; In tudi ni vihar močan — Zavedni, narodni meščan.
Žensko maščevanje.
Dva prijatelja, znana narodnjaka, ki sta pred leti bila na vseučilišči, imela sta toli jednake nazore o življenji, da sta soglasno ukrenila, oženiti se nikdar. Da bi bil ukrep tem bolj podprt, določila sta, da kdor se pregreši proti temu sklepu, zapade par stotakov nekemu narodnemu zavodu na korist.
Vseučiliščna leta so pretekla in naša prijatelja podala sta se na deželo iskat ljube zlate prakse. Življenje na deželi, v malem mesteci, v neprestanem naporu za zaslužek in obstanek čudno in silno upliva na vsacega in že pregovor pravi, da človek vsacih sedem let premeni svojo kožo, svojo nrav in čud. Glede prijatelja A, obveljal je čez par let že omenjeni pregovor, kajti zagledal in zaljubil se je v neko plavolaso mičuo krasotico, tako silno, da se mu je neobhodno potrebno zdelo, naznaniti prijatelju B. svojo predstoječo ženitev.
Prijatelj B. dobivši ženitno naznanilo v roke bil je močno iznenaden in premišljal je, kako hitro zvodene mladenški sklepi in nazori, kako je človek podoben kaplji na veji: »Mali veter prileti Kaplje pa več ni."
V svojej nevolji usede se k mizi ter napiše drobno pismo prijatelju A. V pismu ga priduša, naj ne bode tako lahko-misleč, da bi se ženil ter se izneveril staremu sklepu. „Le pomisli", dejal mu je mej drugim, „da so se največi modrijani izrekli odločno proti zakonu. Saj ti je znan izrek filozofa, da človek, ki se oženi, podvoji svoje dolžnost, a izgubi polovico svojih pravic. In obče znan „Kalauer" govori tudi proti zakonu rekoč: Kdor se v drugič ženi, ni vreden, da m u je prva žena umrla! če Ti pa vse to
ne zadostuje, pa se spomni narodne prislovice, ki pravi: „Baba je liudič".
Zapečatil in odposlal je potem pismo, ki pa ni imelo za-željenega učinka, kajti malo dni pozneje čital je v listih vestT da se je pobratim A. v resnici podal pod igo svetega zakona in mislil si je: Nesrečnik ne odide svojej osodi.
Opravki so nanesli, da pride B. v mesto, kjer je bival A, in prvi njegov pohod veljal je nekdanjemu vseučilišnemu kolegi. Pobratim A. vsprejel ga je jako radosten ter predstavil mu svojo krasno, vitkoraslo, elegantno soprogo, slednja pa ga je povabila na obed. B. je to povabilo tem rajši vsprejel, ker že dolgo ni bil s starim prijateljem vkupe in ker se je takoj pri prvem sestanku preveril, daje prijateljeva soproga kakor krasna in ljubezniva, tako tudi duhovita.
Obed bil je izvrsten. Jedi jako okusne, fino prirejene, mnogovrstne, vinska kapljica žlahtna, ognjevita, pogovor vmes pa živahen in dovtipen, da se je vse trojice pri obedu sedečih polastila tista blagodejna razpoloženost, katerej pravimo: užitek, nasičenost.
„Milostiva gospa," pravi B., ,,priznavati Vam moram, da imate izvrstno kuhinjo. Dolgo že nesem obedoval tako izborno tako delikatno! Čestitam prav iz dna srca!"
„Hvala lepa!" odvrne gospa, „priznanje iz Vaših ust je za me toliko bolj laskavo, ker ste na glasu kot „gourmand". Baš zaradi tega pripravila sem Vam za „desert" še kaj posebnega."
Rekoč brzo odide, a vrne se h krati s krožnikom in z na njem povezneno posodo, katero postavi pred g. B., smehljaje se rekoč: „To je takozvana „pokrita rihta"!"
Radoveden odvezne B. posodo na krožniku, a hipoma tudi že obžaluje svojo radovednost, in rudečica ga oblije, kajti na krožniku stoji majhen hudiček, ki drži mej razprostrtima rokama ominozen napis: Baba je hudič!
Nekako zmočen upre očitovaje svoj pogled v prijatelja A, češ, zakaj si jej moj list pokazal? A. in njegova soproga pa se zasmejeta na glas in slednja nagajivo vpraša:
„No, gospod B., povejte povejte, sem li res kaj hudičku podobna?"
»Oprostite, milostiva," odvrne B„ko sem pisal ono nesrečno pismo, nesem imel časti, Vas poznati. Danes sem bil toli srečen, prebiti nekoliko ur v Vašej ljubeznivej družbi, danes bi pisal: ,,Ženske so angelji!"
Mej smehom in dovtipi končala se je ta epizoda. Pri odhodu pa je B. vzel hudička z ominoznim napisom seboj in ga
še sedaj zvesto hrani. Ker je pozneje sam tudi naložil si zakonsko butaro, ima dovolj prilike opazovati, je li bila prva ali druga njegova sodba bolj istinita.
Pasje lajanje — zel prorok.
*
(Grozna balada.)
Otožno pasje lajanje Srce nam preplašuje, Ker žalno njih razgrajanje Nesrečo nažnanjuje.
Tulili bolno so vso noč, Glasno so se jokali, Vso noč cvilili so na moč, Se strahom nas navdali.
In kaj se prigodilo je, Kaj je stvorflo konec? Po noči nam ubilo je Ve veži nekaj — 16 n e c.
Čivkoslav Laž an.
Perpetuum mobile.
Kar se do sedaj vsem učenjakom celega sveta ni posrečilo, izumili so v Ljubljani, kajti to mesto ima že svoj „per-petuum mobile".
Kdor bi rad videl ta zanimljivi stroj, potrudi naj se k novemu porotnemu poslopju, ondu bode videl kako se neprestano brez odmora iz podzemeljskih kletij tromba usi-ljiva voda — brez konca in kraja, pravi pravcati perpetuum m o bile.
A.	Ti, kaj misliš, zakaj pač prekopavajo v „Zvezdi"?
B.	Jaz mislim, da iščejo tiste tisočake, ki so jih lansko leto Korziki plačali.
Zastavica.
Ničesar nemam, dolžen sem veliko, kar po mojej smrti še
čez ostane, zapustim siromakom. Kaj je to?
*
* *
Pri volitvah v mestni zastop Ljubljanski brusil je pete neki g Črnko, ki je doslej bil nekje doli na jugu. Hodil je iz pisarje v pisarno in povsod poudarjal, da je g. Šuklje zmeren kandidat. Ne glede na to, da se dobro blago samo hvali, bi vender g. Črnka prosili, naj nam, če ne drugače, na uho pove, kakov je nezmeren kandidat, ako zasluži g. Suklje naslov zmernega ?
*
* *
V Ljubljano dobili smo dva nova gospoda: Urednika Laj-baherice dr a. Russ-a in okrajnega komisarja Miroslava (?) Schwarza. Nekdo napravil je opazko, da morata ta dva gospoda biti v rodu. Zakaj'
— No, prav naravno. „Russ und Schwarz" ali pa „Schwarzer lluss", kakor komu drago. Kdor pa tega ne umeje naj bere famozno notico v Lajbaherici o Latermanovem drevoredu, v katerej si je jeden teh gospodov še pri živem truplu sam postavil najprimernejši spominek.
Resna premišljevanja penzijoniranega filozofa Izidora Muzloviča.
Naš narod imel je od nekdaj iznajdljivih ljudij, celo takih, katere je zdaj pa zdaj obsenčil pravi preroški duh. Od verodostojnih osob sem čul, da je tam nekje na Notranjskem pre d več nego 100 leti živel mož, ki je že naprej slutil železnico in večkrat dejal, da »takrat, ko bo železo po železu teklo, takrat bo hudo."
Dandanes res. železo po železu dirja, a z železnico v spremstvu so tudi vsakeršna zla, na katera bi sicer nihče niti mislil ne bil. Kdo bi se bil pač kdaj nadejal, da bode takrat, ko se bode o zna nje v al a spra vljivost, uradni list, oziroma nemškega uradnega lista slovenska priloga tako brezobzirno dan na dan udrihala po narodnjakih, da bode iz osobnih interesov ščuvala in hujskala, z vsemi sredstvi spodkopavala in rušila disciplino, da se bode z odličnega mesta narodnjakom na srce polagalo in zabičevalo, ka je neobhodna nujnost, voliti nemškutarje v občinski zastop? Kdo bi bil mislil, da bode narodna disciplina toli nazadovala, da se bode kljubu ukrepom treh volilnih shodov, navzlic iz-rečnej volji volilcev II. razreda, propali kandidat, kateremu so volilci toliko, kolikor „leseni in svinčeni možici", silil še v I. razreda? Kdo bi bil kdaj pričakoval, da se bode pod praporom spravljivosti ustanovil slovenski uradni list, kateremu bode jedini smoter, ščuvati narodno stranko, napadati posamične narodnjake, ki so zakrivili nečuveno zlodejstvo, da svojega narodnega prepričanja ne hote zatajiti, ki so namreč ostali tako strogo narodni, kakor so bili pred letom dnij? Komu bi bilo kdaj na um palo, iskati spravljivosti v neprestanej, dan na dan naraščajočej in vedno strastnejej polemiki, katera svojej strasti hoče zadostovati s tem, da poseza v zasobno življenje in vleče še tako neznatne podrobnosti na dan, akoravno s političnim vprašanjem, ki je baš na dnevnem redu, neso v nobenej zvezi?
Kaj tacega bi niti stari očanec na Notranjskem, ki je prerokoval železnico, nikdar slutil ne bil. A to je dan danes „oficijozni ton", to je za nas Slovence nalašč vglasbena s pra vlj i vos t, katerej bi morali, po mnenji in volji nekaterih mi celo ploskati. A ker je ta godba preslaba, nemelodična, ker brenka vedno na jedno in isto struno, in izvaja same cvi-leče glase, tišči si vse žaljena ušesa in željno pričakuje, da bode tej več nego neprijetnej godbi konec. Saj je že stari Kranjec, ki je bil moran zibati Francoza, gojil veselo nado: „Vsaka reč le en čas trpi!"
In pregovor pravi, „da nobena pesen ni tako lepa, da bi se ne izpela". Gotovo je tedaj, da bode jedenkrat tudi tega škripajočega koncerta konec, da bode officijozni godec v „dimnik obesil trobento in bas in žalostno pesen prepeval na glas".
Mej dvema nemškutarjema.
A.	Tschau, griiss dich!
B.	Servus! Kaj novega ?
A.	Si li že čul, da prevzame uredništvo Lajbaherice neki go-
spod Naglic?
B.	Da, čul sem. Ne zdi se mi pa dobro. Kajti že sedaj
uradna lista tako prenagljeno vozita, da bi bilo bolj treba eoklje, nego pa, da se predpreže še naglic.
A.	To je sicer istina, a ne razumim, kaj se za druge ljudi
skrbiš, čim hitreje vozijo, tem preje utegnejo prevrniti in kadar se to zgodi, bode na korist — le 11 a m.
B.	Da, da! Ti si še vedno stari „Schlaumaier"!
„Auch solche Kautze muss es geben!"
Znani nožar Nikita Hofman bil je nedavno pri nekem volilnem shodu. Ko je jeden govornikov poudarjal narodnost, vrže omenjeni nožar svoj mošnjiček na mizo, rekoč: „Da is „narod", hudič!"
Smeha bilo je vsled tega dovolj.
Gospodu Antonu Gertscherju v slovo!
V Gradec! ^m
Brtiderlein fein, Briiderlein fein,
Einmal muss geschiedeu sein! *
* *
Nemškega uradnega lista slovenska priloga navaja hrvatski besedi: ,Zora paca". Včeraj se je menda pa preverila, da ne „puca" samo zora, temveč tudi gospodje volilci.
Obilica majarjev v Ljubljani.
Sedaj se nam obeta še L-eitmeier. Skoro bodemo imeli toliko Maier-jev, kakor v Berolinu, kjer je neki veseljak prišedši v gledališče in videč, da so vsi prostori zasedeni, zaviknil: „M a i e r bei Sie brennfs!", na kar je toliko Maierjev pobegnilo vun, da je bilo skoro vse gledališče prazno.
Zadnje besede.
S posebno vestnostjo zabeležujejo se zadnji izreki imenitnih mož, dostojanstvenikov. Gospod Gertscher za nas ni bil sicer imeniten — aucontraire — a vestnost nas veže, da zabeležimo: njegov zadnji izrek. Ko je namreč dobil svoj „ b 1 a u e n bo gen", a brez zaželjenega odlikovanja, izročil je hipoma svoj urad, a za vse svetnike in sotrudnike ni imel časa, temveč rekel je samo svojemu začasnemu namestniku: „Griissen Sie mir die Herren!"
Superlativ non plus ultra.
Kadar je kdo kaj čudnega, neverjetnega povedal, rekalo seje: „Mož sliši travo rast". Ali pa: „T a čuje, kako bolhe kihajo." A vse to je še bore malo „Ljubljanskemu listu" nasproti, kateri je videl in čul, kako sta se dr. Vošnjak in krojač Železnikar bratiia in vkupe agitovala. Hitro patent, sicer bode prepozno!
Pogovori
soseda Brezovičarja in Bizovičarja.
Brezovi čar: Si li čital zadnjo številko našega oficijozusa ?
Bizovičar: Da! Skoro bi se bil zavzel nad ekspensarom ■ banke „Slavije" in kaj meniš zakaj?
Brezovičar: Meni se sploh abotno zdi, da se dolžnik, ali nepoklicani njegov zastopnik, spodtika nad tožbenimi stroški. Ako teh neče naj pa plača o pravem času, pa mirna — Bosna!
Bizovičar: Znaš, pa tudi objavljena vsota ni istinita. Do-tični gospod urezal se je skoro za polovico.
Brezovičar: Ko bi bil povedal tudi pristno številko, bi vendar vsakdo priznaval, da je ekspenzar za vse Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko jako neznaten.
Bizovičar: Živa istina! Ako ima ta gospod res tako občutljivo vest, naj nam pove, koliko bode letos stal „Ljnbljaiiski list", koliko pa v primeri s stroški koristil ?
Brezovičar: To bi dolgo čakal! __ Ravno tako, ko bi hotel zvedeti, kaj bi gosp. prof. Šuklje storil, da je v jed-nakem položaji. On bi morda v imenu banke vsem dolžnikom dolg kar izbrisal!
Bizovičar: Mora že kaj tacega misliti, ker ničesar črhnil ni o svojem tajnem načrtu.
Brezovičar: Potem bi pa moral z bank o tudi pobrisati.
Bizovičar: Seveda. To se pač piše, da je kaj pisanega, po znanem pregovoru: »Beseda besedo prinese, pes pa kost."
Važno vprašanje.
„Ljubljanski list" piše, da je volitev v II. razredu, pri katerej je gosp. Šuklje propal, za propalo stranko bila sijajna.
Kak izraz bi se uporabjal, da so dotični gospodje zmagali ?
Do sedaj imeli smo „Heulmaier-je", „Ausgleic h s-maier-je", „Plauschmai er-je", „Kleinmayer-je", itd.
T
Tonček: No, kako je? Kaj novega?
P ep ček: Novega dovolj, a nič prida. Pomisli, mojstra so mi zaprli.
Tonček: To je pa res „žaltova". Sicer te je včasih lasal, a mojster je le mojster.
P e p č e k: Seveda! Pa vse bi mi ne delo tako teško, ko bi „Ljubljanski list" zaradi tega kar veselja ne skakal.
Tonček: Pusti ga skakati in plesati. Saj še ni konec, saj se še ne ve, kako preiskava in pravda izteče.
Pepček: To je res. A zadnjič sem nekje bral, da je naloga časnikarstva blažiti srca in strasti. Ali ni škodoželjnost tudi strast?
Tonček: Seveda, pa še grda.
Pepček: Zakaj tako škodoželjno piše?
Tonček: Zato, ker se midva od njega ne moreva ničesar učiti.
Na Slivnici na Notranjskem raste cvetica, ki vsacih sto let cvete.
„A jaz sem jo vender že dvakrat cveteti videl!" dejal je nekdaj v nekej družbi tamošnji logar.
Pesen, da se prostor izpolni.
,,Oh teško je umreti Če nič te ne boli. Še težje je ljubiti, Če srce ne veli."
Ob teško je pisati, Kadar dovtipov ni. Še hujše pa če pišeš, Da list se zapleni.
Oh teško je hoditi Po stezi trnjevi, Še gorje je laziti Po vladni lestvici.
Oh mučno je molčati, Ko vse narobe gre.
Še težje je hvaliti Kar graje vredno je.
A.
B.
A.
B.
A.
B.
Mej dvema volilei I. razreda.
Koga bodeš ti volil, Šukljeja?
Bil bi ga. Pa slučajno bil sem prisoten pri volilnem shodu II. razreda ter čul gosp. profesorja govor.
No, in zdaj, zakaj bi ga ne volil?
Gospod profesor naštel je toliko svojih zaslug, da se mi je takoj urinilo prepričanje, da mi volilei I. razreda ta-cega izrednega kandidata niti vredni nesmo. Za nas je p r e i m e n i t e n, p r e d o b e r.
Tedaj ostanemo pri naših ljudeh.
Seveda. Gospod profesor naj ima na prosto razpolaganje četrti razred.
Najnovejše.
Kar Ljubljana stoji, se še ni zgodilo, da bi j e d e n in piti kandidat pri treh volilnih razredih pr op al, sotem pa pisal, da je sijajno zmagal, da se zmage veseli.
Pa tudi tega še ni bilo, da bi vsled take sijajne zmage nekateri gospodje celo noč ne mogli spati.
Stari ljudje imajo pač prav, da preveliko veselje tudi laliko človeka umori.
Nauk: Ce je zmaga prevelika, človek lahko omaga.
V Ljubljani je sicer gledališče prenehalo, a burk in ko-ij je vedno še dovolj.
V „Narodnej Tiskarni" in pri Jan. Giontiniju v Ljubljani se dobiva:
Časnikarstvo in naši časniki
Spisal Stat nominis umbra.
*
* *
Cena 70 kr., po pošti 5 kr. več.
Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca. Cena za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr., za četert leta 80 kr. Posamične številke po 15 kraje., pri opravništvu v „Narodni Tiskarni", kateremu naj se pošiljajo naročnine, reklamacije in inserati.
Slednji računijo se po dogovoru.