Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 28.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 i Leto XXXVIII. - Štev. 23 (1903) Gorica - četrtek, 5. junija 1986 - Trst Posamezna številka Lir 600 Naielisti i Cerkvi ned M h Mri ^ i« prosta* «let repuUke w.««r Južna Tirolska in naši kraji si sličijo v marsičem: obe deželi sta bili do leta 1918 stoletja pod Avstrijo; Cerkev je oblikovala mišljenje obeh ljudstev; po prvi svetovni vojni sta obe doživeli raznarodovalne poskuse fašizma; in sedaj v republiki Italiji se morata obe skupnosti soočati z vprašanjem sožitja z večinskim narodom. Južni Tirolci so cerkveno vsi združeni v pokrajini in škofiji Brixen-Bocen. Že več desetletij jih modro vodi škof dr. Josef Gargitter. Danes objavljamo nekatere njegove misli, ki jih je izrekel ob dušno-pastirskem zborovanju v Brixnu, saj se tičejo tudi nas. POTREBNA JE STRPNOST Marsikdaj pride do napetosti, ker je za rešitev nekih vprašanj včasih na voljo več odgovorov. To velja tudi za oznanjevanje in uresničevanje krščanske blagovesti. Ljudje na splošno ne ljubijo novosti: ne spreminjajo se radi neprestano. Želijo si miru in lagodnosti. So pa spet drugi, ki so v vsem nestrpni, vedno željni uvajanja novosti. Ta želja jih je vodila, da so zlasti po zadnjem koncilu odpravili marsikaj, kar je bilo za versko življenje ljudstva zelo pomembno in dragoceno. Obema skupinama je potrebna v prvi vrsti strpnost: treba je upoštevati prepričanje drugega. To je namreč osnova za sožitje. Seveda strpnost ne pomeni, da mnenje bližnjega osvojimo. Treba je le vživeti se vanj, da razumemo, zakaj tako mnenje zastopa. Poleg tega pa je treba imeti vedno pred očmi, da človek ni nikdar v posesti polne resnice in da je tudi v zmoti vedno nekaj zrn iste resnice. DRŽAVA NE PODPIRA VEČ CERKVE Napetosti v življenju Cerkve se porajajo tudi zato, ker je razmak med Cerkvijo in državo vedno večji. Država se namreč ne čuti več obvezana, da brani krščanska načela. Pomembni zakoni, kot npr. o ločitvi zakona ali o splavu, so bili zadnja leta sprejeti v opreki s katoliško moralo. Pri tem je prišlo pri vernikih do neke zmede, češ kar država priznava ali dopušča, tudi ni več greh. Dejansko pa ostaja grešno, kar prej ni bilo dovoljeno. Samo da si mora sedaj vernik to spoznanje sam osvojiti in ga sprejeti, čeprav državna oblast drugače misli. Tudi v Italiji je, hvala Bogu (na Tirolskem še posebej), mnogo politikov, ki se opirajo na krščanska načela. Vendar ni zadosti, da jih javno branijo; nujno je, da jih tudi v svojem zasebnem življenju upoštevajo. V nasprotnem primeru pride do dvoličnosti, kar slabo vpliva na javno mnenje in povzroča novo napetost v današnji družbi in Cerkvi. In še to naj bi verniki upoštevali: uspešen krščanski politik ni tisti, ki doseže največ denarnih podpor, temveč tisti, ki je značajno močan, poklicno sposoben, zvest moralnim in socialnim načelom Cerkve, poln čuta odgovornosti in zavzet za dostojanstvo človekove osebe. NOVI KONKORDAT Neko negodovanje je nastalo tudi ob novem konkordatu med Cerkvijo in državo. Naj bo takoj podčrtano, da je bil ta sporazum neizogiben, kajti stari ni več odgovarjal sedanjemu pluralističnemu času, Sedanja rešitev sicer ni najboljša, a če bi se odlašalo, bi bilo vse še težje. Zabavljati zoper določbe novega konkordata torej nima smisla. Treba se bo potruditi, da se iz njega izvije čim več koristnega. To velja zlasti za verski pouk v državnih šolah. Tudi novi način vzdrževanja duhovnikov ne bi smel razdvajati duhov. Na daljši čas se bo pokazalo, da je s tem Cerkev postala bolj neodvisna in svobodna od države, v laikih pa bo zrasel čut soodgovornosti v zadevah Cerkve. SOŽITJE MED NARODNOSTNIMI SKUPINAMI Stalno napetost povzroča nadalje — tudi na cerkvenem področju — vprašanje sožitja etničnih skupin. Na Tirolskem so tri: nemška, italijanska in ladinska (pri nas prav tako: slovenska, italijanska in furlanska). Cerkev se v tem oziru ne bi smela nikdar dati vpreči v voz politikov. Ona mora imeti predvsem pred očmi duhovno dobro vseh zaupanih ji vernikov brez ozira na to, kateri jezikovni skupini pripadajo. Cerkev je namreč v prvi vrsti namenjena človeku in njegovemu zveličanju. Ker pa je kultura vedno povezana z vero, bo dušni pastir gledal na to, da se to kulturo upošteva in izročila skrbno ohranja ter goji. Mora biti nekaj samo po sebi razumljivega, da Cerkev brani manjšine in dela za njih ohranitev. Tudi duhovnik naj bo zvest narodu, iz katerega je izšel. To ni noben nacionalizem, to je dolžnost. Istočasno pa je treba tudi drugim dati vse, kar potrebujejo. V tem oziru pa so nemško govoreči duhovniki do italijansko govorečih vedno storili svojo dolžnost. (Tudi pri nas velja to za slovenske duhovnike, op. ur.). NEKATERI KOČLJIVI PROBLEMI Še eno napetost lahko omenimo, ki se poraja v Cerkvi: različnost ravnanja dušnih pastirjev v nekih problemih, s katerimi se morajo soočati. Te probleme omenja papež Janez Pavel II. v svojem apostolskem pisanju »Sprava in pokora« (2. dec. 1984) ter jih našteva v drugem pisanju »Familiaris consortio«. So to poskusni zakon, skupno življenje, civilni zakon, zakon med ločenci. Vse to prinaša v dušno pastirstvo nemir, kajti po eni strani naj bi prišlo do izraza božje usmiljenje, po drugi pa resnica ne bi smela otemneti. Vsekakor je treba znati ločiti med primeri neurejenega skupnega življenja, kajti je velika razlika med tem, ko nekdo živi v prostovoljnem grešnem razmerju in bi to z lahkoto uredil, in med tistimi, ki so se znova poročili (ni važno, kdo je kriv poloma prvega zakona) in si želijo, da bi prišlo do neke ureditve. Tudi je treba ločiti med tistimi, ki samo živijo skupaj in med tistimi, ki so svoj zakon civilno registrirali. Za vse te prizadete velja, da se jih nikdar ne sme prepustiti lastni usodi. Ne smelo pa bi se jih vključevati v župnijske svete, med ključarje, v poučevanje verouka, saj je njih življenje v opreki z evangelijem. Isto velja za botre. Bolje brez botra kot sprejeti botra, ki povzroča s svojim življenjem pohujšanje. Tudi je treba biti jasen glede sv. obhajila: pri grešnem razmerju se sv. obhajilo prizadetima ne sme deliti; kar se tiče ločencev brez krivde, pa je treba postopati previdno, z dobroto in obzirno. So člani občestva, ki še posebej potrebujejo pomoči. Vsekakor vsi ti primeri zahtevajo posamične obdelave in reševanja. Samovoljno odstopanje od cerkvenih smernic pa stvari nikdar ne koristi. GRE ZA KONKRETNEGA ČLOVEKA Konkretni človek v vsej resničnosti svojega življenja, s svojo razdvojenostjo in nasprotstvi, s svojo nagnjenostjo h grehu in svojo žejo po resnici ter lakoto po dobrem, lepem, pravičnosti in ljubezni, ta človek — pravi Janez Pavel II. v okrožnici »Odrešenik ljudi« — je resnična pot Cerkve. Kdor torej svoj poklic resno vzame in se s Kristusom poda na pot konkretnega človeka, se njegovim napetostim in težavam ne bo mogel izogniti. »Ko vidim zid med kristjani,« je dejal Janez XXXIII., »skušam iz tega zidu iz-ruti vsaj en kamen.« Tako se tudi mi ne bi smeli nikdar utruditi pri odstranjevanju zidov, ki nas ločijo. Odstranjati predsodke, odpravljati napetosti, zdraviti nesoglasja, delati na srečanjih, ustvarjati sodelovanje, se pravi graditi Cerkev, tako Cerkev, ki bo današnjemu človeku nudila zaupanje in upanje ter ga vodila v občestvo ljubezni. J. K. ★ Zastonj si prejel, zastonj dajaj naprej! 2. junija 1946 se je italijansko ljudstvo na referendumu izreklo za republiko. Od tedaj je minilo 40 let. Sprva je bil 2. junij državni praznik, zadnja leta je bil prenesen Dan republike na bližnjo nedeljo, letos pa so ga ob 40-letnici spet praznovali 2. junija. Proslave pa so se v Rimu pričele že dan prej. Najprej je bila zahvalna maša — prvič, odkar obstaja republika —, ki jo je opravil vikar rimskega mesta kardinal Po-letti, nato pa je bila na rimskem forumu mogočna vojaška parada, na kateri so sodelovali vsi rodovi vojske razen težkih oklopnih vozil. Paradi je prisostvovala velika množica gledalcev, nastopajočih pa je bilo kakih deset tisoč. Na sam Dan republike sta se zbrali obe zbornici na slavnostno zasedanje. Spominski govor je imel predsednik države Cos-siga, ki se ni ustavil le ob jubileju, ampak je omenil tudi glavne probleme, s katerimi se Italija trenutno sooča. Med drugim je dejal, da mnogi državljani še čakajo na celovito izvajanje ustave, omenil sloje ob robu družbe, nerazviti Jug, ženske, upokojence in mlade, ki iščejo prvo zaposlitev.Zavzel se je za boljše upravljanje pravice ter za neodvisnost sodnikov in posodobitev vsega sodnega aparata, zato naj se vlada in parlament čim-prej lotita revizije civilnega in kazenskega zakonika. Podčrtal je mirovno poslanstvo Italije v sklopu varne in združene Evrope, kakor tudi pomembnost zavezništva z ZDA in obrambne vloge NATO pakta. ■ Državni predsednik Cossiga je pred praznikom republike naslovil tradicionalni pozdrav italijanskim oboroženim silam. Razglasitev republike je po 20 letih fašistične diktature in uničevalni vojni pomenila eno najbolj pomembnih odločitev Italije v tem stoletju, saj je bila vrhunec dolgega procesa zedinjenja in prinesla uvedbo pluralistične demokracije v svobodni državi. Ob 40-letnici razglasitve republike je izšla tudi posebna knjiga o teh 40 letih, ki so jo predstavili Cossigi. V njej so številna pričevanja raznih oseb iz tega obdobja od politikov, znanstvenikov, kulturnikov do časnikarjev in drugih oblikovalcev nove Italije. koj in za vsako ceno, tj. za ceno predčasnih volitev. Priznal je, da s Craxijem ni v najboljših odnosih. Priznal pa je tudi, da sedanja povezava vladnih strank ni »večna«, je pa v tem trenutku edina možna. Glede komunistov je dejal, da so »velika ljudska sila, ne razumejo ali pa nočejo razumeti velikih družbenih in gospodarskih procesov v državi«. De Mita meni, da preživlja PCI trenutno veliko krizo identitete in da se skuša uveljaviti bolj na napakah nasprotnikov kot na lastnih pobudah. Kongres se je zaključil z izvolitvijo novega nacionalnega sveta. V njem bo tudi tržaški župan Richetti, ki bo nadomestil nekdanjega poslanca Belcija. Na kongresu so tudi soglasno odobrili resolucijo o gospodarskem in političnem vprašanju Trsta. ■ Na območju Coma v Lombardiji se je nepričakovano povečala radioaktivnost. Deželne oblasti so takoj uvedle varnostne ukrepe. Tako so prepovedale prodajo mleka, obenem pa so odredile zakol nekaj stotisočev kuncev. Tudi odsvetujejo uživanje piščancev, ki so živeli na prostem, otrokom pa igranje na travi. Tudi v Markah so prepovedali klanje živine. V mestu Hamm v Vestfaliji (ZR Nemčija) pa so zaradi uhajanja radioktivnega sevanja zaprli jedrsko elektrarno. »Vsi kristjani naj se v državni skupnosti zavedajo posebne, njim lastne poklicanosti, ki zahteva od njih, da so drugim svetal zgled, kako dela za rast skupne bla ginje človek, ki ga obvezuje vest« (GS 75,5). V demokratični družbi se prizadevanje za skupni blagor vrši tudi s pomočjo političnih strank. Slovenski demokrati so se leta 1948 tega zavedeli in ustanovili Slovensko demokratsko zvezo prav z namenom, da tej stranki kot Slovenci prispevajo svoje za skupni blagor. »Skupni blagor« slovenske stranke pa je in mora biti najprej blagor slovenskega ljudstva, slovenskih ljudi v republiki, v kateri živimo. Če bi se slovenska stranka tej svoji prvenstveni poklicanosti odrekla, bi zatajila svoj namen. Ta »blagor« pa je seveda treba vskla-diti s skupnim blagrom ostalih državljanov. To dela SSk po svojih zastopnikih v raznih izvoljenih telesih. Toda njeni zastopniki naj nikoli ne spregledajo, da morajo v prvi vrsti braniti interese slovenskega ljudstva v Italiji. ★ ■ Papež Janez Pavel II. je v poslanici novemu poglavarju maronitske Cerkve omenil, da mora ta Cerkev postati »orodje« sprave v Libanonu. To pismo pa tudi pomeni, da je papež potrdil odločitev maronitske sinode, ki je nedavno Sfeira izvolila za novega patriarha po odstopu dosedanjega Khoraicheja. Slovenska skupnost no deželnem konnresu Uveljavitev sedanjega demokrščanskega tajnika V Rimu se je zaključil XVII. demokr-ščanski vsedržavni kongres s potrditvijo Ciriaca De Mite za strankinega tajnika. To je bila njegova tretja izvolitev za to v DC najbolj pomembno mesto. Zanj je bilo oddanih 74,53% delegatskih glasov. Vzdržali so se edino pristaši Donat Cat-tinove struje »Forze Nuove«. Že nekaj časa je bilo jasno, da je postal De Mita nesporni voditelj v svoji stranki. Okoli njega so se v »veliki listi« združile skoro vse nekdanje struje, le Andreotti in Donat Cattin sta odločena še naprej hoditi po svojih potih, čeprav je Andreotti De Mito pri glasovanju podprl. V zadnjem letu je uspelo glavnemu tajniku DC v italijanskem življenju v mnogo-čem uveljaviti: tako mu je uspelo razbiti levičarske uprave v velikih mestih, referendum o premični lestvici se je zaključil povoljno za vladne stranke, novi državni predsednik je postal demokristjan Cossiga, predsednik senata pa je ostal demokristjan Fanfani. Že v kratkem pa čakajo De Mito nove preizkušnje: 22. junija bodo deželne volitve na Siciliji; treba bo izvesti preosno-vo sedanje vlade, ki se obeta zelo obširna in treba se bo spoprijeti s socialisti glede zamenjave na predsedstvu vlade, kar pa Craxiju nič ne diši. De Mita je v svojem zaključnem govoru pred potrditvijo kar 40 minut posvetil notranji politiki. Poudaril je, da DC kot stranka relativne večine lahko zahteva mesto ministrskega predsednika, a ne ta- ZA GLOBALNO ZAŠČITO Novo deželno tajništvo Slovenske skupnosti, ki je bilo izvoljeno na 5. deželnem kongresu v Gorici 10. maja, je prvi dve seji posvetilo problematiki globalne zaščite Slovencev v Italiji, vlogi enotne slovenske delegacije, upravno-politični krizi na Tržaškem in Goriškem, vrsti žgočih problemov na našem področju pa še vprašanjem strankine organizacije in prihodnjega dela. Deželni kongres je neposredno izvolil novega predsednika Marjana Terpina in tajnika Iva Jevnikarja. V obdobju začetnega izpolnjevanja določil novega statuta SSk, ki je bil odobren na kongresu, je tajništvo v svoji sredi porazdelilo še ostale predvidene pristojnosti. Pokrajinski or gani pa bodo do konca junija izvolili člane novega »deželnega sveta SSk«. Ume-stitveni seji sta imela deželni nadzorni odbor, v katerem je bil za predsednika izvoljen inž. Aljoša Vesel, in deželno razsodišče. NOVE POBUDE ZA GLOBALNO ZAŠČITO SSk je sklenila, da napne vse sile, da bi se zadeva globalnega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji premaknila z mrtvega tira, na katerem se je znašla tako na parlamentarni kot na vladni ravni. Vse, kar smo Slovenci dosegli v zadnjem obdobju, so le obljube in pa nekateri uradni ali neuradni predlogi in osnutki, ki gredo proti nekaterim bistvenim zahtevam vse manjšine. Posebno odgovornost za sedanji položaj imajo seveda vladne stranke. Ker je SSk na deželni ravni in v krajevnem merilu v koalicijah s strankami vladnega zavezništva, je kot enakopravni partner zavezništev sklenila, da poseže tudi pri najvišjih predstavnikih teh strank, da bi jih spodbudila k pozitivnemu reševanju slovenske problematike. Prvi tak stik je bil z vrhom socialnodemokratske stranke v Rimu. Zastopnika SSk Gradimir Gradnik in dr. Mirko Špacapan sta imela razgovor tako s tajnikom PSDI ministrom Nicolazzijem kot z ministrom za deželna vprašanja Vizzinijem, ki je bil svojčas zadolžen, da na vladni ravni sledi vprašanju globalne zaščite. V kratkem bo nov, umeljitejši sestanek za preveritev stališč in poskus poživitve zakonodajnega postopka. Deželno tajništvo SSk pozitivno ocenjuje te napore v korist globalne zaščite, saj je treba v tem trenutku na vseh ravneh pritiskati za dosego naših pravičnih zahtev. ENOTNA DELEGACIJA Enotna slovenska delegacija je na zadnji seji sklenila, da bo v prihodnjih dneh razpravljala o perspektivah in oblikah enotnega nastopanja. Deželno vodstvo SSk je na svoji seji ocenilo zadnje nastope enotne delegacije ob srečanju z medparlamentarno komisijo za deželna vprašanja v Trstu in ob obiskih pri predsedniku senata Fanfaniju in zastopnikih senatnih skupin v Rimu. Deželno tajništvo je podčrtalo pomen enotnih staliič o bistvenih vprašanjih naše narodne skupnosti, predvsem kar zadeva sam zaščitni zakon. Izdelalo je tudi nekatere predloge o prihodnjem delu enotne delegacije in o oblikah enotnega nastopanja. Enotno nastopanje pa seveda nobeni slovenski komponenti ne jemlje pravice oziroma je ne odvezuje od dolžnosti, da se za naše pravice bori na vseh ravneh z vsemi primernimi sredstvi. UPRAVNE KRIZE IN NEKATERI ŽGOČI PROBLEMI Deželno tajništvo pozorno sledi reševanju upravno-političnih kriz na Tržaškem in Goriškem. Pokrajinski tajništvi v Trstu in Gorici pri razgovorih odločno postavljata zahteve slovenskega prebivalstva: na Tržaškem predvsem proti nacionalističnim težnjam, na Goriškem pa v korist rešitve vprašanja prostorov za slovenske šole. Glede načrta o premogovni električni centrali v miljskem zalivu je SSk na pokrajinskem kongresu v Trstu in na deželnem kongresu v Gorici potrdila negativno stališče iz ekoloških in ekonomskih razlogov. V široki razpon obravnavanih vprašanj na deželnem tajništvu SSk sodi še podpora prizadevanjem za vseslovensko počastitev 400-letnice Trubarjeve smrti in pa zaskrbljenost zaradi finančnih težav Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Glede tega so deželni tajnik SSk Jevnikar, deželni predsednik Terpin, tržaški pokrajinski odbornik Harej in tržaški občinski odbornik Lokar imeli v preteklih dneh sestanek z zastopniki SSG: predsednikom Samso, ravnateljem Košuto in članoma upravnega sveta Mermoljo in Valenčičem. Zastopniki gledališča so prikazali težko stanje te ustanove, sledil pa je razgovor o možnih posegih za rešitev problemov. O tem se bodo stiki še nadaljevali. Slovenske razglednice Je tudi v Ljubljani v maju pomlad? Vera v Evropi ZAPUŠČENE ŽALE IN POZABLJENO NAVJE Na tromostovju sta se ustavila mladeniča in gledala na grajski stolp: jugoslovanska zastava vihra v pomladnem vetru; videti jo je po vsem starem delu mesta. Je! Tudi v Ljubljani je v maju pomlad, prav vroči so ti dnevi — zastava se poigrava nad mestom. Ko so pred nekaj leti obnovili grajski stolp, so razobesili na vrhu ljubljansko mestno zastavo z zmajem. Potem se je občasno pojavljala tam slovenska zastava, zdaj pa že lep čas vihra jugoslovanska. In ko smo že na tromostovju: maketa te Plečnikove mojstrovine je te dni razstavljena v pariškem centru Georges Pom-pidou. Pa ne le maketa tromostovja, tudi maketa ljubljanskih Žal — veličastnega portala ob vhodu na ljubljansko pokopališče. O teh Žalah je bilo premnogokaj napisanega, narisanega in poslikanega. Ta Plečnikov portal danes ne služi več svojemu namenu, ker je vhod na pokopališče drugje. Tudi njegove kapelice, kjer so umrli ležali do pokopa, so opuščene: zgradili so nove, bunkerjem podobne prostorčke ob upepeljevalnici. In tako žalostno razpadajo kapelice in portal in cela ureditev Plečnikovega »vrta slovesa«. Zapuščeno je vse skupaj (čeprav ni znano, zakaj; se mar res ne bi dalo ob novih uporabljati tudi starih Žal?). In če res tega več ne potrebujemo, je res treba, da žalostno propada, je res treba, da so vrata polomljena, da streha pušča, da so odlomljeni žlebovi, da odpada omet, in da se bo vse skupaj sesedlo; ali je tega res treba? Razstavili so Plečnikove Zale v »Pompidouju« — morebiti nas bodo zdaj Parižani spomnili na dolg do Plečnika... Saj ne, da bi mislili, da je samo Plečnik v Ljubljani pozabljen! Pozabljeno je bilo tudi pokopališče Navje — končno zemeljsko bivališče velikih Slovencev; od Vodnika in Levstika naprej. Zdaj so ga za silo obnovili, pa so morali Ivan Mrak (tudi pozabljeni slovenski pisatelj), in še mnogi drugi, kar močno povzdigniti svoj glas, da se je na Navju premaknilo. In potem se najde kdo, ki se čudi, kako da štirideset let po vojni še ni v Sloveniji skupnega spomenika slovenskim fantom, ki so padli v drugi svetovni vojni, na kateri koli strani že. Ko še spomeniki utemeljiteljem slovenstva propadajo! No ja: tudi Titu še niso v Ljubljani postavili spomenika... LETOŠNJI PRVI MAJ V LJUBLJANI Potem ko so Rusi le priznali, da je iz njihove atomske elektrarne začela uhajati radioaktivnost, so v Ljubljani še en dan čakali in šele nato objavili varnostna navodila pred radioaktivnim sevanjem. Že res: v sosednji Italiji so to storili še dan ali dva kasneje, vendar to nikogar ne opravičuje. Vse prvomajske praznike so tako Ljubljančani preživeli doma; (»zadržujte se v zaprtih prostorih,« so opozarjali po radiu) in jedli kislo repo; (»ne jejte sveže zelenjave,« so svarili, »je radioaktivna!«). Potem je »počilo« 3. maja (še vedno so bili prvomajski prazniki); zvedeli smo o vojaku, ki je 1. maja pobegnil iz vojašnice, ukradel avtomatsko puško in 700 nabojev. Tistega jutra, ko smo po radiu slišali, je že tudi ustrelil dva inšpektorja milice, ki sta mu bila na sledi. Potem je vsa Slovenija 3. in 4. maja vsako uro napenjala ušesa in poslušala, koga bo še ustrelil pobegli vojak in kolikšna je nevarnost radioaktivnega sevanja. 4. maja ob 15,05 so zatulile sirene. Ljudje so bili zbegani: grozi nam še hujša radioaktivnost ali pa je vojak s 700 naboji že čisto blizu. Nič takega! V vso to prvomajsko dramatičnost in r rav teatralno napetost so tulile sirene v spomin na šesto obletnico Titove smrti. Ljudje pa čakali na vesti o vojaku in radioaktivnosti... Tak je bil začetek maja. Razburljiv, grozljiv, apokaliptičen — in nekoliko smešen tudi! PROTI GRADNJJI ATOMSKIH CENTRAL Od revolucionarnih šestdesetih let je ostal le še bled spomin. Zadnje opaznejše demonstracije so bile v Ljubljani leta 1972, ko je 30 tisoč študentov korakalo po mestu in vpilo proti zatiralski avstrijski in italijanski politiki do slovenskega naroda v teh državah. Potem je prišlo obdobje 14-letnega miru. Po teh 14 letih je prišel letošnji april. (Ja, vmes, lani, so študentje bojkotirali plačevanje članarin v študentskih domovih, ni pa bilo večjih izgredov). Letošnjega aprila, ko je v Cankarjevem domu zasedal partijski kongres, se je po glavnih ljubljanskih ulicah razvila povorka demonstrantov, ki so pred Cankarjev dom prinesli gesla: »proti kasarniškemu komunizmu«, »proti uničevanju rek« in podobno. 10. maja pa so se zbrali študentje in mladina v starem delu Ljubljane ter demonstrirali proti uporabi atomske energije. Nihče ni napovedoval povork po mestu, a so se spontano razvile in policija ni uporabila sile. Iz protestnega zborovanja so demonstranti poslali protestno izjavo slovenski, jugoslovanski in sovjetski vladi. Izjava je bila v glavnem naperjena proti politiki gradnje atomskih central. V teh dneh, ko se je zamenjala beograjska vlada in predsednik državnega predsedstva; ko so Grki začeli zavijati svoje viže o tem, da ni v Jugoslaviji niti Makedoncev niti Slovencev; ko ima »oblast« polne roke dela, torej! — v teh dneh se ni v tej državi našel prav nihče, ki bi Evropski gospodarski skupnosti (EGS) lahko pojasnil, kakšne ukrepe je Jugoslavija sprejela proti radioaktivnemu žarčenju iz Černobila. Države EGS so zato menile, da je Jugoslavija neresen partner in so prepovedale uvoz hrane iz Jugoslavije. Pa ne da v Jugoslaviji ne bi sprejel1 varstvenih ukrepov, le na vprašanje EGS se nikomur ni zdelo vredno odgovoriti. Potem je pa nastal škandal! Pa zamere! Celo slovenski časniki v Italiji, tisti seveda, ki jih vzdržuje jugoslovanska vlada, so obtoževali Italijo, da se ni potegnila pri EGS za svojo sosedo Jugoslavijo, kakor je to storila Zah. Nemčija za vzhodno nemško državo. Pa Vzhodna Nemčija sploh nima sporazumov z EGS kot jih ima Jugoslavija. In vendar ni šlo za krivdo Italije ali zasluge Zahodne Nemčije. EGS je pač dobro vedela, koliko se lahko zanese na Nemce (čeprav »z Vzhoda«) in koliko se je moč zanesti na Jugoslavijo'. Gospodarska škoda je menda samo v desetih dneh prepovedi izvoza že dosegla 20 milijonov dolarjev. In kaj šele bo! Jugoslovanska vlada je zdaj obtožila države EGS, da hočejo s tem, ko uvrščajo Jugoslavijo med radioaktivno onesnažene, uničiti jugoslovanski turizem... Jih že imamo, krivce seveda! Za neuspeh turizma bo letos kriva EGS. Medtem se veselo pripravljamo na kongres jugoslovanskih komunistov, ki bo konec junija v Beogradu. V Ljubljani so medtem imeli že drugo sejo centralnega komiteja, od slovenskega kongresa sem. Jože Smole, bodoči predsednik republiške Socialistične zveze, se je na tej seji zavzel tudi za varstvo okolja. Tudi o tem, meni, bi bilo treba razpravljati na partijskem kongresu, in to isti Jože Smole, ki je še pred nekaj meseci tako napadel vse zahteve varstvenikov okolja, češ da so prevratniške. Končno se zdi, da študentske demontracije niso bile zaman. Ob tej ugotovitvi pa še ena: Spontan ljudski glas ima moč! To je danes v Sloveniji in Jugoslaviji že mogoče reči. In če bi bili Slovenci zares organizirani! »ljudskemu glasu« politiki prisluhnejo. Pa zakaj? Negotovi so, in v svoji nebogljenosti ne vedo ne kod ne kam. In kakšna demokratična sila bi bila v slovenski politiki zares enotna Slovenija: vsa Slovenija, seve, tudi tista »za oceani«! OSMA JUGOSLOVANSKA VLADA PREVZELA DOLŽNOSTI Če ne omenjamo posebej, da je bil vse do leta 1963 Tito tudi predsednik vlade v Jugoslaviji in če ne omenjamo, da sta bila Hrvata Mika Špiljak in Milka Planinc skupaj šest let predsednika Zveznega izvršnega sveta (ZIS), in da je novi predsednik Mikulič tudi Hrvat po narodnosti; če vse to torej zanemarimo — in če tudi zanemarimo podrobnost, da Slovenci v zvezni vladi nismo imeli, npr. zunanjega ministra že 35 let, pa da je bilo dveletno Ribičičevo »vladanje« veliko bolj v korist Srbom in drugim kot Slovencem, potem pač ne moremo s tem v zvezi česarkoli že spreminjati. Sedanji predsednik Mikulič je v Sloveniji menda iskal »ministre«. Precej poenostavljeno povedano pa bi mogli reči, da med slovenskimi politiki ni navdušenja za delo v zvezni vladi. Ne le da vsa Slovenija za veliko reči krivi' prav zvezno vlado, ker pač sprejema zakone, ki praviloma zatiskajo zanko okoli vratu slovenske delavnosti; gre tudi za to, da bo sedanja vlada, kakršna bi že bila, morala popravljati napake vlade Veselina Djuranoviča izpred več kot štirih let, ko je ta zadolžila Jugoslavijo na Zahodu za več kot 20 milijard dolarjev. Predsednik Mikulič je bil že pred Titovo smrtjo znan kot politik trde roke, pa ne toliko ideološko-partijsko, marveč predvsem gospodarsko in unitaristično-jugoslo-vansko. Kot zvezda je zablestel v vlogi predsednika organizacijskega komiteja sarajevske zimske olimpiade. To mu je omogočilo, da je postal najopaznejši politik v Bosni in Hercegovini in da je leta 1984 postal član predsedstva SFRJ. Če pa je hotel postati predsednik zvezne vlade, je moral biti, po mnenju svojih kolegov, prav on najsposobnejši človek v Jugoslaviji, ta trenutek. Jugoslovanska značilnost zadnjih let v »postmodernistični dobi«, kot obdobje po Titu imenuje mladinski tednik iz Ljubljane, »Mladina«, je zaletavanje: zdaj sem pa zopet tja. Svet je preko olimpiade spoznal Mikuliča v najboljši luči; torej je on najprimernejši, da ustrezno zastopa, kroti in sploh rešuje Jugoslavijo. Tako je sestavil vlado ekonomistov, tehnikov, bančnikov... »Zanesljivo bomo uspeli,« je izjavil v nastopnem govoru. In tako čakamo, še bolj pa se bojimo. Mikulič poudarja, da je zvezna vlada lahko samo tisti, ki misli jugoslovansko. S tem, kaj pomeni misliti jugoslovansko, pa imajo Slovenci v zadnjih letih klavrne izkušnje. Pa istočasno nekateri pravijo: »Kaj pa smo imeli Slovenci od našega Ribičiča?« Duhovna prenova ob jubilejih sv. Eme na Koroškem Leta 1981 so v devetih državah Zahodne Evrope izvedli obširno anketo (poizvedovanje) o vrednotah, ki jih ceni današnji človek. Tako so vzeli v poštev tudi verske in moralne. Rezultate te ankete je objavila znana jezuitska revija »La Civilta Cattoli-ca« in dodala svoj komentar. Devet evropskih držav so porazdelili na štiri področja z ozirom na številčno razmerje med katoličani, protestanti in brezvernimi. Prvo »katoliško« področje obsega Španijo, Italijo in republiko Irsko, kjer se 92 % prebivalstva izjavlja za katoličane; drugo je protestantsko z Dansko, Vel. Britanijo in Sev. Irsko (75,3 % protestanti, 10% katoličani), tretje je mešano ter vključuje ZR Nemčijo z 48 % protestantov in 41 % katoličanov, četrto pa je »laiško« (versko brezbrižno), kjer je okoli 30 milijonov (26,4 %) ljudi brez vere ter obsega dežele kot so Francija, Belgija in Nizozemska. Anketa je pokazala, da je težko ugotoviti, kaj večina zahodnih Evropejcev razume pod besedo vera in Bog. Medtem ko 73 % oseb sprejema neko nadzemsko bitje, pa le 24 % veruje v osebnega Boga. Tudi opredeliti se za »katoličana« ali »protestanta« še ne pomeni sprejeti osnovne resnice krščanstva, temveč bolj neko pripadnost h katoliški ali protestantski kulturi oz. tradiciji. Ostaja velika razlika med tistim, ki se smatra za kristjana in med tistim, ki sprejema greh, nebesa, pekel in Celovški škof Egon Kapellari je za bin-koštno nedeljo v pastirskem pismu napovedal triletne slovesnosti ob pomembnih mejnikih Eme Krške. Ta žena, ki je umrla pred več kot 900 leti in jo je ljudstvo začelo kmalu častiti kot svetnico, je bila ena tistih, ki so živeli v zvestobi Kristusu, ohranili prihodnjim rodovom krščansko vero in gradili mnoge koroške cerkve in znamenja. Leta 1987 bo minilo 700 let, kar jo je Cerkev razglasila za blaženo, leta 1988 pa 50 let, odkar jo je papež Pij XI. razglasil za svetnico katoliške Cerkve. Škof Kapellari v pismu omenja, da je ravno osebnost sv. Eme Krške neločljivo povezana z ustanovitvijo in razvojem celovške škofije. Obe jubilejni obletnici naj bi bili zato priložnost za vse prebivalce Koroške, da bi se skupaj spomnili njene velike zgodovinske vloge, povezane s celovško škofijo, in njenih duhovnih izročil, ki so preživela stoletja, obenem pa naj bi bila močan temelj za prihodnost. Na starih podobah je upodobljena s cerkvijo v rokah. Zgradila je namreč veliko cerkva. Njena jubileja pa naj bi koroške kristjane spominjala, da je treba Cerkev vedno graditi: Cerkev kot božje ljudstvo, kot pot in skupnost na poti, kot krajevno Cerkev v okviru vesoljne Cerkve. posmrtno življenje. Prav tako je iz ankete razvidno, da je vera slabotnejša v mestih kot na deželi, da je vernost pri mladini manjša kot pri starejših, brezvernost pa največja pri 30-40-letnikih. Družina ima še neko vrednost, a le v egoističnem smislu, v kolikor se človek v njej osebno uveljavi in udejstvi. Glede morale prevladuje permisivizem (vse je dovoljeno) in lastna zainteresiranost. Tako je npr. kraja avtomobila za mnoge bolj obsodbe vredna kot splav, evtanazija ali samomor. Verska praksa je povsod nizka razen na Irskem. Na Danskem vero prakticira le 12 %. Za večino je »veren« čiovek predvsem »pošten« človek, ne pa »človek vere«. Glede izpolnjevanja zapovedi se daje večji poudarek takoim. moralnim zapovedim (peta, sedma, osma, deveta), niso pa važne takoim. verske zapovedi (prva, druga, tretja). Vse to kaže, da današnjemu zahodnoevropskemu človeku manjka verska vzgoja. Obstaja krst, ne sledi pa mu oznanjevanje evangelija. Treba bo v bodoče dati poudarka zlasti mestni evangelizaciji, kajti po mestih se osredotočuje večina prebivalstva. Tudi sodobno kulturo bo treba evangelizirati. Najbolj pa potrebujejo evan-gelizacije mladi okrog 30 let, saj bodo oni odločili versko bodočnost jutrišnje Evrope. F. Z. Srečanje dveh diplomatou v Assisiju V Frančiškovem mestu Assisiju sta se na binkoštni praznik sestala Nikola Lunkov, sovjetski veleposlanik v Italiji in John Holmes, namestnik ameriškega veleposlanika v Italiji. Na srečanje so ju povabili tamkajšnji frančiškani. Sogovornika sta predvsem izmenjala misli o vprašanju zagotovitve miru ter pospešenem nadaljevanju pogovorov za jedrsko razorožitev do konca tega tisočletja. Po srečanju je Holmes omenil tudi možnost, da bo ameriški predsednik Reagan prihodnje leto, ko bo obiskal Italijo, prišel tudi v Assisi. Pozdravil je prizadevanje Mihaila Gorbačova, da bi skupaj z ameriškim predsednikom Reaganom dejavno prispevala k atomski razorožitvi tja do konca drugega tisočletja. Frančiškansko Mednarodno središče za mir med narodi je že pred časom povabilo ameriškega in sovjetskega predsednika k uspešnemu mirovnemu srečanju v Assisi. Eden od sadov njihovega prizadevanja za mir v svetu je bilo tudi sedanje srečanje med predstavnikoma sovjetske in ameriške vlade v Italiji. državne komisije iz leta 1947. V njej je omenjen tudi Waldheim, češ da je bil že od leta 1938 v »udarnih enotah« nemške vojske, da je leta 1942 prejel odlikovanje od poglavarja Nezavisne države Hrvatske Paveliča in da je jeseni 1944 podpisal tri poročila o položaju v Grčiji, Makedoniji, Albaniji in Črni gori. Po mnenju omenjene jugoslovanske komisije naj bi bil Wald-heim izdelal leta 1944 načrt za povračilne ukrepe proti tamkajšnjemu civilnemu prebivalstva. Prav ti objavljeni dokumenti pa ne vsebujejo pravih dokazov, ampak le podmene, zato jih Waldheim ogorčeno zavrača, pa tudi večina Avstrijcev stoji na stališču, da je vsa ta gonja nedopustno zunanje vmešavanje v avstrijski volilni boj. Bralci pišejo Zato je duhovni nadpastir celovške škofije skupaj z duhovniškim in škofijskim svetom sklenil, da naj bosta bližnja jubileja sv. Eme Krške priložnost za večletno versko poglobitev in dejavnejši dialog zunaj meja celovške škofije. Za izvedbo tega pastoralnega načrta je škof Kapellari 12. maja ustanovil Generalno tajništvo za jubileja sv. Eme. V njem so generalni tajnik Katoliške akcije dr. M. Maier ter duhovna pomočnika ravnatelja msgr. H. M. Rauter in Jože Kopeinig, urednik tednika »Nedelja«. Delalo po naj bi se v treh etapah. Leta 1987 bodo z ljudmi »na drugi strani ograj« premišljevali, kaj bi bilo treba še storiti. Moč za to bodo iskali v molitvah, zakramentih in dejavni ljubezni do bližnjega. Leta 1988 se bodo v župnijah in dekanijah trudili, da bi spoznanja prenesli v prakso odločnejšega prizadevanja vsak dan dejavno živeti kot kristjan. V tem letu bodo organizirali tudi več romanj, med drugim romanje treh dežel na Koroško. Leta 1989 pa naj bi kot vrh vsega prizadevanja priredili »verski praznik« — neke vrste škofijski katoliški shod. »KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO! Kdo v Nigeriji je v večini? Nigerija je država z največjim številom prebivalcev v Afriki. Leži v njenem zahodnem delu med Beninom in Kamerunom, Nigrom in Čadom. Na njenem severu prevladujejo muslimani, v južnem delu pa kristjani in prvotna verstva (animisti). Ta verska različnost se od časa do časa razodeva v spopadih med posameznimi skupnostmi in pomeni eno perečih vprašanj, s katerimi se ubada ta dežela. Ko je lani Nigerija stopila v skupnost islamskih držav, se je stanje zaostrilo. Kristjani, ki so po uradni oceni v državi v manjšini (35,%, 17% katoličanov), so se začeli bati preganjanja, čeprav je državni predsednik zagotovil, da bo vlada spoštovala laičnost države in omogočala svobodno delovanje vsaki verski skupnosti. Pred nedavnim je Zveza združenih kristjanov v Nigeriji objavila podatke, ki državno statistiko postavljajo nekoliko na glavo. Po krščanski statistiki naj bi bilo v državi 51 % kristjanov, 45 % muslimanov in samo 4 % animistov. Ali je bila nigerijska vlada upravičena, da se je pridružila skupnosti islamskih držav, ko niti polovica prebivalstva ne izpoveduje Mohamedove vere? Drugi krog predsedniških volitev v Avstriji V Avstriji bo v nedeljo 8. junija drugi krog volitev za predsednika republike. V prvem krogu 4. maja je kandidat Ljudske stranke Kurt \Valdheim skoro zmagal, čeprav so svetovni judovski krogi proti njemu zagnali veliko gonjo, češ da je sodeloval pri zločinih zoper judovsko prebivalstvo v zasedenih deželah. Te dni pa je beograjski tednik »Duga« objavil naslovno stran zapisnikov preiskave jugoslovanske Še o splošni odvezi K zapisu »Splošna odveza mora ostati izjema« v št. 20 Katoliškega glasa bom šel še dalje in bom postavil vprašanje, ki se bo zdelo malce revolucionarno, logično pa mislim, da je kljub temu: Izjema gor - izjetna dol, ampak čemu odveza brez spovedi sploh? Saj to, kar človek s tako odvezo doseže, doseže tudi brez nje. Kako sem na to misel prišel? Nekoč sem v debati z nekim duhovnikom, ki je danes že v večnosti, trdil, da od strani človeka za odpuščenje grehov ni drugega sredstva kot spoved. On mi je to osporaval, rekoč: »Kaj, ali ne pomisliš, da v trenutku, ko človek stopi v spovednico, so mu grehi že odpuščeni?« Sprva sem se nekoliko zavzel, ker mi to še nikoli ni prišlo na misel. A počasi sem si moral reči: Presneto, da ima prav! Misel je originalna, a popolnoma pravilna. Le zaključek, ki ga je on iz tega hotel izvesti, je napačen, da se namreč jaz motim, ko trdim, da brez spovedi ne gre. Po filozofsko bi rekli: Concedo omnino antece-dens, sed nego suppositum consequens. Vprašanje je le, kako moramo to "ko človek stopi v spovednico, so mu grehi že odpuščeni" razumeti? Prav tako kakor če imamo mi kakega dolžnika in nanj že dalj časa nejevoljni čakamo, a končno le pride: tudi nam poskoči srce že v trenutku, ko ga vidimo vstopiti, in ne šele, ko nam izroči denar. A prav tako, kakor bi bilo nespametno iz tega sklepati, da za-, radi tega našega veselja dolg lahko že velja kot plačan, enako bi bilo nespametno sklepati, da sedaj spoved ni več potrebna. Mi se razveselimo že dolžnikovega prihoda, a zakaj se ga razveselimo? Prav zato, ker si mislimo, da je prišel plačat, a to se pravi, da čakamo, da bo tudi res plačal. In bre zdvoma se tudi Bog razveseli že človekove odločitve iti k spovedi, vsekakor pa čaka, da bo to odločitev tudi izpolnil. Če je pa tako, da v trenutku ko človek stopi v spovednico, so mu grehi že odpuščeni, čemu potem odveza? Saj to, kar bi človek z njo dosegel, je že dosegel tudi brez nje. Taka odveza je torej popolnoma odvečna. Franc Felc Prakleni n težave m Madmskirii Poslednje slovo od duhovnika Franceta Štuheca v cerkvi v Trebčah Misijonar Janez Puhan je poslal pismo z novicami o svojem delu na Madagaskarju. Tudi tam imajo svoje posebne težave in tudi take, ki so skupne današnjim časom. Poslušajmo: Kmalu po veliki noči se je pri nas pojavila gripa; v dveh tednih je pobrala 77 otrok v eni sami vasi. Skoraj pri vsaki hiši so imeli kakega bolnika. Zdravila, ki sem jih imel s sabo, so razgrabili v nekaj trenutkih. Sicer imajo v vasi bolničarja, a kaj ko zdravil ni. Domačine vzpodbujam, naj znova začno uporabljati domača zdravila kot so jih nekoč njihovi vrači, saj so zdravilna zelišča še vedno zdravilna. Toda ko so bili tu še belci, so se navadili na evropska zdravila, ki jih sedaj ni več, domača pa so zanemarili. Prinesel sem jim knjige, ki opisujejo domača zelišča iti njih uporabo za bolezni. Kot zanimivost naj vam povem, da sva s protestantskim pastorjem pred veliko nočjo sestavila in razposlala dve odprti pismi: eno vsem vaškim poglavarjem (nad 50 jih je), drugo pa civilnim oblastem našega kraja. Povabila sva jih, da bi skupno razmislili in poiskali rešitve nekaterim problemom, ki kvarijo vaško življenje. Spregovorila sva o narodnih običajih, katerih se na zunaj še zelo držijo; mladi pa ne poznajo več njih smisla in zavračajo vse, kar je staro, tudi tisto, kar je dobro, kar so njih narodne vrednote. Pretirano zapravljanje ob raznih običajih (pogreb, spomin pokojnih, obreza) vodi v obubo-žanje. Kako ohraniti dobre običaje in jih pokristjaniti? Veliko je nezakonskih otrok. Ko je bilo klansko življenje še zelo močno, to ni bil noben problem. Za vsakega otroka so enako skrbeli, bil je last celega klana. Vedno težje življenje pa je močno zrahljalo klansko povezanost, zato morajo skoraj vedno le matere skrbeti za nezakonskega otroka. Potem ni čudno, če ne zmorejo bremena vzgoje. Kaj storiti, da bo vsak oče spre- Dosedanji pronuncij v Beogradu nadškof Francesco Colasuonno bo v kratkem prevzel novo dolžnost šefa vatikanske delegacije za stalne delovne stike s poljsko vlado, obenem pa bo tudi apostolski nuncij za posebne zadeve. Na tem mestu bo nasledil nadškofa Poggija. Na skrbi bo imel stike z vsemi državami Vzhodne Evrope, kamor bo iz Vatikana občasno potoval. V Ljubljano je prispel v ponedeljek 19. maja zvečer in tam dvakrat prenočil v škofijskem dvoicu. V torek dopoldne je opravil poslovilne obiske pri naj višjih predstavnikih slovenskega življenja, popoldne pa je v spremstvu nadškofa Šuštarja odpotoval v Maribor, kjer je vodil kon-celebrirano mašo v tamkajšnji stolnici. Pred povratkom v Ljubljano si je ogledal še Marijino cerkev na Ptujski gori ter proštijsko cerkev v Ptuju. V Ljubljani je za slovo maševal v stolnici v sredo 21. maja zvečer. Zaradi časovne stiske ni mogel še v Koper, zato sta prišla v Ljubljano oba koprska škofa Jenko in Pirih. Med mašo je prepeval zbor bogoslovcev, pronuncij pa se je v tekoči slovenščini poslovil od Slovenije, ki jo je med svojim kratkotrajnim službovanjem v Beogradu kar štirikrat obiskal. V imenu slovenske Cerkve se je od njega poslovil nadškof Šuštar, sam pa je med drugim izrekel naslednje pomembne besede: Iz vaše domovine odhajam iskreno žalosten. V 13 mesecih, v katerih sem imel izjemno priložnost služiti Cerkvi v Jugoslaviji, sem večkrat prišel v Slovenijo, kjer ste me sprejeli z veliko ljubeznijo in jel, prizna! svojega otroka, ki ga je spočel? Kako pomagati mladim k odgovornemu starševstvu? Pa mamila! Kako preprečiti, da ne bodo povsem uničila naše mladine in potomstva? Kako stopiti na prste tistim, ki prinašajo in prodajajo mamila in se s to kupčijo brezvestno bogatijo? Obstaja vaški zakon, po katerem mora vsak odrasel moški obdelovati zemljo, vsako leto pokazati sad svojega dela. Toda tisti, ki naj bi kontrolirali spoštovanje tega zakona, si ne upajo ukrepati. Kako temu odpomoči? Šola: Imamo srednjo šolo, toda vsako leto manjka učiteljev. Uro ali dve pouka je na dan. Otroci se ne učijo in niti ne pomagajo staršem doma pri delu. Navajajo se k brezdelju in postopanju. Ta in še mnoga druga vprašanja sva zastavila in tudi nakazala nekatere rešitve. Obe pismi sta zbudili veliko zanimanja in razpravljanja. Že so se sestali odrasli moški in razmišljali, iskali. Zbrale se bodo tudi ženske posebej in posebej mladina, katoličani in protestantje, bomo vsak posebej razmišljali in pripravili predloge, potem se bomo sestali in skupno nastopili pred vaško občino, ki je v večini še poganska, pa z zaupanjem pričakuje našo krščansko pomoč za izboljšanje vaškega življenja. Mislim, da imamo tu kristjani čudovito priložnost in obenem odgovornost, da se izkažemo kot »luč in sol zemlje«. Slovencev nas je tu 18. Dela imamo vsi dovolj in nihče nas zaenkrat ne ovira pri delu. Gotovo, da so razmere precej težke in da je potrebna precejšnja mera optimizma in potrpežljivosti, posebno še nam duhovnikom, ki ne žanjemo vedno, čeprav vztrajno sejemo. Verietno imajo naši laični pomočniki več zadoščenja, četudi več fizičnega napora, npr. pri bolnikih, ki pred ambulanto v trumah čakajo, da pridejo do zdravila. izredno pozornostjo. Ko sem bil zadnjikrat v Ljubljani, sem šel na cvetno nedeljo v Soro k blagoslovitvi novega karmeličanskega samostana. To je bil cerkveni dogodek velikega pomena ne samo za Soro in ljubljansko nadškofijo, temveč tudi za vso Cerkev na Slovenskem. Ta dan mi bo ostal v najlepšem spominu, prav tako pa tudi praznik Kristusa Kralja lani, ko smo v tej stolnici ta praznik skupaj praznovali. Spominjal se bom Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, ki je lepa in ima bogato zgodovino, številne ustanove in cerkve, in kjer bivajo ljudje, tako odprti za vsak napredek. Predvsem pa ne bom mogel pozabiti vaše vere, ki je tako značilna za slovenski narod. Prepričan sem, da boste to vero pod vodstvom svojih dušnih pastirjev ohranili in obdržali živo in prisrčno vez s Kristusom in to kot posamezniki, kot družine in kot narod. V župnijski cerkvi v BAZOVICI bo v soboto 7. junija ob 20.30 KONCERT ki ga bo izvajal zbor »Milan Pertot« iz Barkovelj. Vodi Aleksandra Pertot, pri orglah Štefan Bembi. PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD! V spomin žrtev v Rižarni Sv. maša v Rižarni v Trstu bo v nedeljo 8. junija ob 17. uri. Daroval jo bo postojnski dekan msgr. Vladko Pirih. Žrtve Rižarne zaslužijo, da se jih vsaj enkrat na leto spomnimo in zanje molimo. Zato se udeležimo v čim večjem številu nedeljske maše zanje. Tako se jim bomo najbolje oddolžili za strašno trpljenje, ki so ga prestali tudi za nas in jim pomagali priti čimprej do večne slave. Msgr. Jezernik v Trstu V soboto 31. maja zvečer mi je msgr. Mario Cosulich, predsednik škofijske Cari-tas po telefonu sporočil, da bo v nedeljo 8. junija msgr. Jezernik v Trstu. Ustavil se bo v župniji Rojan. Pri vseh mašah, slovenskih in italijanskih, bo govoril. Razložil bo, kakšne so potrebe Cerkve v svetu, zlasti potrebe Cerkve v vzhodnih deželah in bo tudi povedal, kako lahko nudimo svojo pomoč. Takoj po koncu druge svetovne vojne se je holandski redovnik \Verenfried van Straaten zavzel za begunce iz vzhodnih dežel. Zbiral je pomoč in jo razdeljeval. Akcija se je izredno razvila. Poznana je pod imenom »Pomoč Cerkvi v stiski«. Lani jo je Apostolski sedež priznal kot javno cerkveno ustanovo. Tudi obisk msgr. Jezernika se vključuje v delokrog te ustanove. Verjetno bo v naši cerkvi prihodnjo nedeljo tudi daroval slovensko mašo po radiu. - Stanko Zorko Koncert Marijinih pesmi na Opčinah V soboto 31. maja je openski zbor Sv. Jernej organiziral že tradicionalni koncert za slovesen zaključek šmarnic. Na njem so z Marijinimi pesmimi nastopili poleg zbora organizatorja še MPZ Vesela pomlad, dekliške skupina istega zbora ter, kot gost, Šentjakobska vokalna skupina. Točke je povezoval Mitja Ozbič. Namesto običajnega govora pa je bila tokrat na sporedu še recitacija Marijinih pesmi tržaškega pesnika Alberta Miklavca, ki jih je podala Krasulja Simoniti Suhadolc. Spored je potekal brezhibno, izbor pesmi in skladb pa je bil tako pester, da je zadovoljil vsakega poslušalca. Celotna izvedba je bila na taki ravni, da je nudila umetniški užitek tudi poslušalcu, ki bi mu morda bilo tuje duhovno in versko sporočilo pesmi. Kot prvi so nastopili pevci MPZ Vesela pomlad, ki so z dekliško skupino istega zbora pod vodstvom Franca Pohajača zapeli dve Gačnikovi in eno Trostovo. Zbor je ponovno prijetno presenetil z zlitostjo glasov, lepo izgovarjavo in žlahtnim zvenom glasov zlasti pri visokih tonih. Šentjakobska vokalna skupina je manj znana v našem prostoru, ker ne deluje redno, vendar pa jo sestavljajo pevke, ki imajo za sabo dolgoletno glasbeno izkušnjo. Pri njih je moč takoj opaziti veliko glasbeno kulturo in izredno razvit posluh za tonske odtenke. Tako so pod vodstvom Dine Slama z gotovostjo podale pet zahtevnih skladb. Pri treh izmed teh je kot skladateljica sodelovala Dina Slama sama in te so pevke tudi najlepše izvedle. Posebno sugestivna je bila Zdrava Marija, kjer je bilo tudi zlitje glasov najpopolnejše. Openski cerkveni zbor Sv. Jernej je izbral skladbe, ki so bliže ljudskemu okusu, kar je gotovo prispevalo k pestrosti sporeda. Letos se je zbor predstavil občinstvu tudi v samo moški oziroma samo ženski sestavi. V vseh treh kombinacijah je zapel ubrano, glasovi so bili zliti in toni čisti. Tudi ta zbor je vodil Franc Pohajač. Govorjeni del programa je lepo dopolnjeval glasbenega. Krasulja Suhadolc je Miklavčeve pesmi povedala smiselno, razločno, ne da bi kdaj zapadla v patos ali čustvenost. V celoti je bil to torej lep nastop in vreden, da bi ga obiskalo še več poslušalcev. - L. S. OPZ in MPZ z Opčin vabita na jubilejni 5. PRAZNIK MLADIH PEVCEV »VESELA POMLAD« 7. in 8. jun. v Finžgarjevem domu - Opčine. V soboto 7. junija ob 19.30 koncert M1MPZ OŠ »Anton Velušček-Matevž« iz Kanala, ki ga vodi Darja Žorž. Pri klavirju Martina Pfajfar. Sodelujeta OPZ in MPZ Vesela pomlad. V nedeljo 8. junija ob 16. uri kulturno-za- bavna prireditev. Sodelujejo OPZ in MPZ Vesela pomlad, MPZ Zvonček z Repentabia, folklorna skupina ŠD Mladina iz Križa, ansambla Taims in Zvezde. Posebnost praznika oo »Slovenski veseli večer«, ki ga bosta oblikovalia Mito in Andrej Trefalt. Poskrbljeno bo za prigrizek in domačo kapljico. En pomladni dan za mamo Sredi pomladi, ko oživijo vrtovi in se razbohotijo travniki, ko pod večer sveže zadehtijo majnice, lipa in španski bezeg, v tem prelepem letnem času na Opčinah vsako leto izberejo dan, ki ga s prisrčno prireditvijo naši najmlajši poklonijo svojim mamicam. Tako so prejšnji teden otroci iz vrtca, pevci OPZ Vesela pomlad ter člani mladinske igralske skupine posredovali svoja voščila in želje mamam, zbranim na prireditvi v Finžgarjevem domu. Sara Perini, ki je povezovala točke pisanega sporeda, je najprej predstavila malčke iz vrtca. Vzgojiteljice so pripravile šopek ljubkih otroških pesmic, ki so jih otroci zapeli pod vodstvom Magde Sosičeve. OPZ Vesela pomlad je v šopek za mamo vključil tudi hudomušno pesmico o Tinku Polovinku. Pravljico o nerednem kratkohlačniku je prikupno pripovedoval Aleksij Pregare, ki sta ga dopolnjevala solistka Valentina Fer-luga in otroški zbor pod vodstvom Franca Pohajača ob klavirski spremljavi Davida Lenise. Pozornost prisotnih je pritegnila tudi igrica »Torta za mamo št. 4«, ki jo je napisala in s člani mladinske igralske skupine Finžgarjevega doma pripravila prof. Lučka Susič. Mladi igralci Matej in Tomaž Susič, Vanja Cvelbar, Martina Feri in Martina Ozbič so s svojim sproščenim nastopom predstavili nekaj nadvse posrečenih domislic ob pripravljanju torte za mamin praznik. Tudi ta igrica iz sklopa »Tort za mamo« je bila odraz resničnega otroškega sveta, ki se mu zna avtorica s svojim posluhom tako približati. - M. D. Po več letih bosta župniji Dolina in Bo-ljunec priredili v nedeljo 8. junija skupno TELOVSKO PROCESIJO ki bo šla od Krogelj (Dolina) do Boljunca. Začetek ob 9. uri. Sodelovala bo godba iz Doline. Pridite v lepem številu, da dostojno počastimo Jezusa v Najsvetejšem zakramentu! Duhovnija sv. Ivana in oratorij Sv. Dominik Savio vabita vse slovensko občestvo na DRUŽINSKI PRAZNIK Sobota 14. junija 20.30 v Katoliškem domu okrogla miza na temo »Vzgoja mladih« Nedelja 15. junija 10.00 na Placuti sv. maša za naše družine 16.00 v Katoliškem domu kulturni del programa. Sledi srečanje družin ob družinskih igrah. Družine, pridite na ta vaš praznik! Z GORIŠKEGA Iz števerjanske župnijske kronike Mesec maj je po naših slovenskih župnijah zelo razgiban. Največ zanimanja je za šmarnice, ki so nekakšna posebnost Slovencev. Pri nas so zadnja leta zelo obiskane, saj je bil letos povprečni obisk okrog 30 šolarjev in nad 20 odraslih. Za lepo petje so poskrbeli otroci, na harmoniju pa jih je zvesto spremljal domači organist Herman Srebrnič. Najbolj vestni obiskovalci šmarnic, ki obiskujejo naše šole, bodo dobili posebno nagrado. Na god sv. Florijana (4. maja) je bilo 60 let, odkar je bila posvečena sedanja cerkev. V levi ladji zadaj je latinski napis, ki nas spominja na tegobe prve svetovne vojne, čas gradnje in seznanja, da jo je prav ta dan leta 1926 posvetil tedanji go-riški nadškof Sedej. Mašno bogoslužje je bilo lepo oblikovano. Prepeval je združeni domači zbor pod vodstvom Tomaža Tozona. Mašno bogoslužje je vodil domačin iz Huma prelat Andrej Simčič, ki je sedaj v Ravnici. Obudil je spomine na prve dni po svetovni vojni, na čas med obema vojnama in na obdobje, ko je Števerjan tudi upravno pripadal k celotnim Brdom. Meja je res nekaj zločestega, saj se v razdalji slabega kilometra nekdanje skupne župnije skoraj ne poznamo več. Somaševala sta še dr. Humar in g. Gaber iz ZDA. 8. inaja praznuje Cerkev Gospodov vnebohod. Pri nas je ta praznik prenesen na nedeljo. Šmarnice smo ta večer popestrili 7. zborom »L. Bratuž« iz Gorice, pri katerem že od nekdaj pojejo številni Šte-verjanci. Med koncertom motetov in slovenske duhovne glasbe je bilo kratko šmar-nično branje, ki ga je opravil domači dušni pastir. Lep obisk je pokazal zanimanje za to zvrst glasbe. Po koncertu se je družabno srečanje nadaljevalo v župnijskem domu. 11. maja je imela naša župnija prve spovedi, 18. maja pa prvo sv. obhajilo. Sodelovanje 3. razr., oziroma letošnjih prvo-obhajancev, je bilo pestro in to kar 14 dni, pri vsaki šmarnični maši. Ubrano petje je tokrat pripravila Anka Černič, ki skrbi tudi za naš župnijski mladinski zbor. 13. maja so se pri nas srečali duhovniki Brd z obeh strani meje. Prisrčno bratsko slavje je bilo v gostilni pri Romanu na Valerišču. Izmenjali so si izkušnje, prikazali način dela, pretresli nekatere probleme, ki so enim in drugim skupni in načrtovali določeno skupno delo. To naj bi prišlo do izraza zlasti s spovedovanjem in na skupnem briškem romanju na Vr-hovlje, ki naj bi bilo 14. septembra popoldne. Razmišljalo se je tudi o skupnem briškem romanju na Sv. goro. Na Jazbinah je 25. maja vsakoletno slavje - god Marije Pomagaj. Letos je bilo izredno živahno. Zbrali so se vsi prvoob-hajanci iz Steverjana, da so skupaj pospremili k prvemu obhajilu sošolca iz Jazbin. Po maši je bila procesija z Najsvetejšim po vasi. Za vzorno petje redno skrbi domačin Zdravko Klanjšček. Somaševala sta domači duhovnik in g. Andrej Sedej, ki je trenutno v Rimu. Pri procesiji pa sta še sodelovala dr. Humar in g. Gaber. Izredna udeležba je pokazala, da ljubijo Jazbinci svojo cerkev in svoj kraj. Saj se jih vsako leto zbere vedno več iz okolice, zlasti iz Furlanije, kjer bivajo. Letos smo opazili tuli številne Cerovce, kot tudi sosede iz Valerišča in Bukovja. Apostolski sedež za mir v Libanonu Po novicah iz dobro obveščenih cerkvenih krogov v Bejrutu se bo kmalu po diplomatski poti nadaljevalo prizadevanje Apostolskega sedeža za mir v Libanonu. V teh dneh naj bi krščanske stranke in milice maronitskemu patriarhu Nasralla-hu Sfeiru predložile nov mirovni načrt. S tem naj bi patriarh v prihodnjih dneh odpotoval v Rim, kjer naj bi se srečal s papežem Janezom Pavlom II. in njegovim »zunanjim ministrom« nadškofom Silve-strinijem. Iz Bengalije se je oglasil misijonar Jože Cukale SJ (na skrajni desni). K pričujoči razglednici je pripisal: »Prišel sem na obisk v Kamarpole, 40 km od naše misijonske postaje med svoje prijatelje Bengalce. Polovica je kristjanov. Med palmami je še veliko obetov. Sv. Duh pač veje, kjer hoče. Molitev za to skupino prosi J. Cukale iz Bengalije.« Fnmiicij Colami) sije poslovil od S Uje ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA vabi na ZAKLJUČNO PRIREDITEV GLASBENIH ŠOL v četrtek 12. junija ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici Sodelujejo šole iz Doberdoba, Jamelj, Gorice, Plešivega, Štandreža ter iz Števerjana. Praznik špargljev v Štandrežu Prirediteljem Praznika špargljev, prosv. društvu »Standrež« je vreme nekoliko ponagajalo ob začetku tega že tradicionalnega poletnega praznovanja. Kljub temu pa je program potekel po napovedanem. V nedeljo je bil najprej slikarski ex-tempore, katerega se je udeležilo lepo število otrok, ki obiskujejo otroški vrtec, osnovno šolo ter nižjo srednjo. Prišli so iz raznih krajev, največ jih je bilo seveda iz štandre-ške osnovne šole. Nagrajevanje bo v nedeljo 8. junija. Ko se je stemnilo in nehalo deževati, so se na prireditvenem prostoru postavili v krog člani godbe na pihala Salonit iz Anhovega in pod vodstvom kapelnika Franca Zižmunda zaigrali vrsto veselih in poskočnih melodij. Med izvajanjem godbe so se predstavila dekleta štandreške ritmične in baletne skupine, ki jo vodi prof. Nataša Sirk. V prvem delu so dekleta izvajala in ponazorila trgovino, v kateri igrače zaživijo in pod vodstvom prodajalca zaplešejo otroški rin-garaja. Zelo prijetno je bilo gledati skupino, ko je v živahni in prisrčni obliki prikazala v baletu pravljičnost igrač. Vsa čast prof. Sirkovi, ki je tako skrbno pripravila nastop in prijetno poživila prireditev. V drugem delu so štandreška dekleta zaplesala »čardo« v živo pisanih oblekah. Praznik špargljev se bo nadaljeval v soboto 7. in nedeljo 8. junija. V nedeljo bo kulturni program obsegal nastop štandre-škega mladinskega zbora, mešanega Rupa-Peč in članov dramske skupine »Standrež«, ki bodo za to priložnost podali veseloigro »Idealna tašča«. V župnijski dvorani »A. Gregorčič v STANDREZU bo v sredo II. junija ob 2030 JAVNI NASTOP GOJENCEV štandreške glasbene šola. Sodeluje tudi cerkveni mladinski zbor. Doberdob V zadnjih petih letih smo v Doberdobu kar trikrat ostali brez procesije sv. Reš-njega Telesa: dvakrat zavoljo slabega vremena (1982 in 1984) in enkrat (1985) zaradi volitev. Zato smo bili letos toliko bolj veseli, ker nam je uspelo, da smo jo prav dostojno izpeljali. Vreme sicer tudi letos ni bilo prav stanovitno, vendar se je med mašo nebo kar precej razjasnilo in je potem zdržalo do konca; še celo prijetno je bilo, ker ni bilo tiste vročine, kot je že bila včasih za Telovo. Po stari navadi so možje z zelenjem okrasili vse ulice, kjer je potekal obhod, drugi so postavili vse štiri oltarje in jih prav čedno okrasili. Po maši smo z Najsvetejšim stopili na trg in potem naredili lep krog po celi vasi, kakor je bila navada že več let. Cerkveni zbor v polni zasedbi pevovodje Karla Lavrenčiča je vso pot in pri oltarjih prijetno prepeval v čast sv. Rešnjemu Telesu; posebno lepo je bilo tudi ves čas slišati ubrano zvonjenje in pritrkavanje, ki so nam ga pripravili domači pritrkovalci. Množica vernikov, med njimi tudi lepo število mož in fantov, je zbrano spremljala sveti obred prav do konca. Precej je bilo treba dela in priprav, a v zadoščenje nam je bilo, ktr smo spet enkrat skusili, da se s sodelovanjem in žrtvijo marsikaj naredi. Najlepša zahvala vsem, ki so kakorkoli sodelovali, da sta uspela procesija in praznik, s katerim smo počastili Gospoda Jezusa v sv. Reš-njem Telesu, ki bo vir novega blagoslova za našo vas in vso župnijsko skupnost. Orientacijski pohod naših skavtov V nedeljo 13. maja je potekal po gori-škem Krasu orientacijski pohod za člane Slovenske zamejske skavtske organizacije, ki so stari nad 16 let, tj. za novince roverje in novinke popotnice ter voditelje. Srečanje, ki ga na kratko imenujemo chal-lenge, je bilo namenjeno tako članom iz Trsta kot Gorice. Udeleženci so se zbrali na tržaški oz. goriški železniški postaji. Tu so se razdelili v skupine in dobili napotke za celotni potek pohoda. Skupine so morale izstopati iz vlaka na postajah med Trstom in Gorico kot je bilo zapisano v navodilih. Odtod so morali priti do območja, ki je bilo označeno na specialki. Tu so bile postojanke. Vsaka skupina je morala obiskati vse postojanke in opraviti določene naloge: zašiti gumb, pokazati svoje kuharske sposobnosti, reševati ponesrečenca, risati topografsko karto in skico kraja, postaviti šotor, popraviti kolo, razbrati napis v Mor-sejevi abecedi in preplezati reko z vrvjo, ki je bila napeta nad vodno gladino. Ko so skupine obšle vse postojanke, so morale priti na Vrh, kjer je bilo zbirno mesto, nakar so se vsi odpeljali v Gabrje, kjer je bila na programu maša, ki jo je daroval g. Marjan. Po maši so se vsi podali do bližnje hiše, kjer je čakala lačne skavte okusna večerja. Sledilo je nagrajevanje ter družabnost. - Zasanjana Koala Iz Slovenije 60-letnica zadnje idrijske mature V Idriji so v nedeljo 1. junija obhajali 60. obletnico zadnje mature prve slovenske realke, ki je bila ustanovljena leta 1901 in je bila 1926. ukinjena, ter so takrat končali z zadnjo maturo. Leta 1923 so jo novi gospodarji prenesli v Videm, le zadnje tri razrede so pustili, da so postopoma dokončali tisti, ki so bili v teh razredih. Navadno so se vsi, ki so to šolo v 35 letih obiskovali, vsako prvo nedeljo v juniju že več let srečevali in obnavljali spomine. Letos ob 60-letnici konca te slovenske srednje šole pa so hoteli slovesneje proslaviti ta dogodek. Mnogo jih je sicer že pomrlo, nekaj pa se jih je le zbralo skupaj s svojci, ki so jim spremljali. Najprej je bili v prenovljeni zgodovinski cerkvi sv. Trojice maša v zalivalo za vse dobro, kar je šola dala, saj je bil njen glavni namen ta, da so jo lahko rudarski sinovi in hčere obiskovali, čeprav je pritegnila tudi mnogo fantov in deklet iz drugih primorskih krajev. Mašo je daroval idrijski rojak in bivši realčan dr. Franc Močnik, ki se je med mašo spomnil vseh pokojnih profesorjev, dijakov in dobrotnikov te šole. Po maši pa so se zbrali v poslopju bivše realke, kjer so udeležence pozdravili razni zastopniki in je zbor Avtoprevoza zapel nekaj 'es lepih pesmi, med njimi tudi v spomin rajnim »Oj Doberdob« Z. Prelovca, ki je tudi bil dijak realke in Vodopivčevo »Pobratimijo«. Zaključek pa je bil v restavraciji »Nebesa«, kjer so ob pristnih idrijskih jedeh obujali spomine na lepa dijaška leta. Organizatorji tega srečanja in ravnateljica sedanje srednje šole pa so istočasno navzoče povabili na novo snidenje to jesen, ko bo poslopje obhajalo 85-letnico obstoja in pričakujejo, da bo razglašeno za narodni kulturni spomenik. Posvetitve letošnjih slovenskih novomašnikov in diakonov V Sloveniji bodo, kakor je že običaj, posvetitve novih mašnikov na praznik sv. Petra in Pavla 29. junija; letos je ravno nedelja. V koprski škofiji bodo novomaš-niki posvečeni na Sv. gori med mašo ob 10. uri. Letošnja nova mašnika bosta dva, Silvester Čibej iz Idrije ter Primož Krečič iz Vrhpolja. Novo mašo bosta imela naslednjo nedeljo. Iz koprske škofije je letos novomašnik tudi salezijanec Herman Gregorič iz Za-lošč pri Dornberku. Tudi on bo posvečen na Sv. gori v nedeljo 29. junija ob 10. uri. Ljubljanska škofija bo imela letos pet novomašnikov, redovne skupnosti pa: cistercijani 1, frančiškani 3, salezijanci 5. Bogoslovci, ki letos končujejo peti letnik bogoslovja, bodo posvečeni v diakone v vseh slovenskih škofijah dan pred praznikom sv. Petra in Pavla ali kasneje. Diakoni koprske škofije bodo trije in sicer Jože Jakopič iz Deskel, Aleksander Škapin iz Vipave in Bogomir Trošt iz Podrage. Vsi trije bodo posvečeni v Desklah v soboto 28. junija ob 16. uri. Ljubljanska škofija bo imela šest dia-donov, mariborska 11, jezuiti enega, lazaristi enega in salezijanci tri. Za stalnega diakona bo po vzhodnem obredu posvečen v Rimu 15. junija prof. Dušan Mauer, rojen v Celju leta 1921. Priznanje škofu L. Ambrožiču »L'Osservatore Romano« je pretekli teden prinesel novico, da je sv. oče imenoval pomožnega škofa v Torontu Alojzija Ambrožiča za škofa koadjutorja tamkajšnjemu nadškofu in kardinalu. Škof koad-jutor (pomočnik) ima pravico do nasledstva na sedežu torontske nadškofije kakor ima škof M. Pirih v Kopru pravico, da nasledi sedanjega škofa J. Jenka. Tudi Slovenci v zamejstvu, ki nas je škof Ambrožič večkrat obiskal, se veselimo tega priznanja in iz srca čestitamo. ■ V Domu jugoslovanske armade v Ljubljani se je zbralo prvič po vojni kakih 250 nekdanjih taboriščnikov iz Dachaua. Znano je, da je po vojni prišlo v Ljubljani do krivičnega procesa zoper nekatere taboriščnike, ki se je končal celo s smrtnimi obsodbami. Na tem srečanju je Jože Knez, predsednik republiške konference SZDL dejal, da sodijo dachauski procesi med globoke zablode, ki jih je treba, kolikor se še da, popraviti. Alenka Svetel, Igor Torkar in Matic Guček so nato recitirali dela iz taboriščne poezije. Kamenčki Prevelika gorečnost ali kaj drugega? Kot znano so v Spominskem parku (staro pokopališče) v Gorici postavili obeležje v spomin deportiranih v maju 1945. Obeležje je pravzaprav dolg zid iz kamna, v kamnu pa je vklesanih 665 imen in priimkov. Mnogi priimki, vsaj slovenski, so izmaličeni, kot jih je izmaličil fašizem. Toda pomenljivo je, da so med imeni deportirancev tudi taki, ki so bili izginili pred majem 1945 ali so bili deportirani, toda so se vrnili in so umrli kasneje; najbolj zanimivo pa je, da so navedene tudi osebe, ki so še vedno žive in se sprehajajo po Gorici. Ali je šlo odboru za postavitev obeležja za to, da izpolni magično število 665? Vsekakor se živi nahajajo med mrtvimi. To se lahko zgodi samo v naših krajih, kjer je še vedno veliko »gorečnežev« preživelega fašizma. (r+r) Počitniška kolonija v Comegliansu Začetek gorske kolonije v Comegliansu je predviden v prvem tednu julija. Starši, ki nameravajo poslati svoje otroke letovat v Comeglians, pa jih še niso vpisali, naj to čimprej napravijo. Otroke iz goriške občine je moč vpisati ali v Katoliški knjigarni na Travniku ali pa v ul. Baiamonti »Ufficio assistenti sociali«. Otroke iz drugih občin pa naj starši vpišejo direktno v svojem občinskem uradu (Sovodnje, Doberdob, Števerjan, Krmin, itd.). Šport: Svetovno nogometno prvenstvo v Mehiki Z nogometno tekmo med Italijo in Bolgarijo (rezultat je bil 1:1), se je v Mehiki v soboto ’1. maja začelo 13. svetovno nogometno prvenstvo, ki se bo zaključilo s finalno tekmo v nedeljo 29. junija. Prvenstva se udeležuje 24 moštev iz vseh petih celin. Najbolj je kot vedno zastopana Evropa (14) Južno Ameriko predstavljajo Argentina, Paragvaj, Urugvaj in Brazilija, Srednjo gostitelj Mehika, Severno pa Kanada; iz Afrike sta Alžirija in Maroko, iz Azije Irak in Južna Koreja. V celoti bo odigranih 52 tekem. Jugoslavija se to pot v izločilnih tekmah ni uvrstila v zaključno tekmovanje. Ista usoda je zadela Nizozemsko, Češkoslovaško in Švedsko, čeprav so v preteklosti pogosto bile med prvimi. Tekmovanje je razdeljeno v šest skupin, ki igrajo v devetih mestih. V Puebli je nadmorska višina 2.820 m (skoro višina Triglava), v Monterreyu pa »komaj« 630 m (kot Sv. goia). Glavne tekme bodo v prestolnici Mehiko, ki tudi leži dva tisoč metrov nad morjem. Italijansko moštvo brani svetovni pokal. ki ga je leta 1982 priborilo v Španiji. Predsednik Cossiga je po telefonu zaželel vsem igralcem poln uspeh, predvsem pa dobro igro. Tudi sv. oče je po kardinalu Casaroliju poslal pozdrave organizatorjem prvenstva m vsem, ki nastopajo z željo, naj tudi to tekmovanje pripomore k miroljubnemu sožitju. OBUESTILA Gimnazija-licej s slov. učnim jezikom »P. Trubar« v Gorici in učiteljišče »S. Gregorčič« v Gorici vabita na Gregorčičev recital »Šopek planinskih cvetic«, ki bo v soboto 7. junija ob 20.30 v Kulturnem domu. Dijaki srednje šole »I. Trinko« v Gorici vabijo na zaključno šolsko prireditev »Iz roda v rod«, ki bo v nedeljo 8. junija