43 MARIJA ŠVAJNCER: »NEKJE V OZADJU BRLI HUMANOST« Marija Švajncer (1949) je rojena Mari- borčanka, ki je doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz filozofskih znano- sti. Od leta 1974 je predavala na tedanji Pedagoški akademiji, kasneje Pedagoški fakulteti v Mariboru, od ustanovitve leta 2007 pa na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, kot izredna profesorica fi- lozofije. Je dobitnica Glazerjeve listine Mestne občine Maribor za umetniške in kulturne dosežke. Ob znanstvenih in strokovnih člankih s filozofskega po- droč ja piše tudi literarne recenzije, med drugim tudi za naš časnik in radio, piše pa tudi poezijo. Doslej sta izšli njeni pesniški zbirki Nisem se skrila in Sive pesmi, obe 2011, kar priča o silovitem, zrelem pesniškem zagonu avtorice. Med njenimi knjigami velja omeniti Etiko (1995), Esej o zlu (2002), Človek, življe- nje in filozofija (2009), Vpogled v azijsko duhovnost (2012) … Vaš Samotni bralec je zelo drugačna mladinska knjiga. Morali ste imeti ve- liko poguma za to, da ste nagovorili na- čitanega, inteligentnega, empatičnega in skoncentriranega naslovnika. Pa še skozi mladinsko delo. Zahtevna misija, ta obrat od današnjega permanentnega podcenjevanja naslovnika, bralca … Bralke in bralce, tako mlade kot stare, vedno spoštujem. Mnogi od njih so zago- tovo pripravljeni tudi na izzive. Čeprav imam doma na kupe vsakovrstnih knjig, pogosto hodim v Mariborsko knjižnico in tam naletim na knjižne molje, ki si iz- posojajo različne knjige, take za zabavo in sprostitev in one bolj zapletene in zah- tevne. Moj mladinski roman je mogoče brati tudi tako, da tisti, ki ga ima pred seboj, odstavke o filozofiji, če ga dolgo- časijo, kratko malo izpusti, in se zaustavi samo pri tem, kar se fantu dogaja – od nesrečne ljubezni, strahu pred nasilnim Obritoglavcem, spravljanja premoga pri gostobesedni lastnici pa vse do nepova- bljenega obiska na domu svoje drage, ko kot nesrečni Romeo naleti na njenega namrščenega in mlademu zaljubljencu nič kaj naklonjenega očeta, pomoči prija- teljici, ki je postala zasvojena z drogami, in še marsičesa. Glavni protagonist, zaljubljeni gimna- zijec, glasbenik z upokojeno materjo samohranilko, bi bil rad drugačen od vrstnikov v besedah in dejanjih, hkrati pa hoče in mora biti tudi eden od njih. To težavno dilemo rešujete z »uteho filozofije«. Z malo in veliko začetnico, torej tudi z Alainom de Bottonom in drugimi filozofi, literati, tudi z Jimom Morrisonom … Fant išče življenjske resnice v knjigah – takih in drugačnih. Naslovi ga napotijo k nečemu skrivnostnemu, novih spoznanj in najdb pa je bolj malo. Ni več otrok, odrasel tudi še ne, zato ostaja nekje vmes – na pragu filozofije in še vedno v literaturi za otroke. Včasih mu najmoč- nejša deklica na svetu, Pika Nogavička – deklič, ki ima na omari na srečo tudi kovček z zlatniki in torej nima finančnih problemov, lahko pa se zgodi, da bodo ti doleteli fanta in mamo, saj se ji bliža upokojitev – in Hudournikov Lisko, ki se smeje v svojem hudobnem srcu, povesta več o življenju kot filozofija, prav tako 44 ranjena grlica, za katero z materjo skrbi- ta in se navežeta nanjo, ptica pa seveda hoče čim prej v svobodo. Vašo knjigo iz leta 2009 Človek, življe- nje in filozofija zaključujete z Alainom de Bottonom, Samotnega bralca z njim začnete. Ker ima poučno vrednost, ki se kaže zlasti v tem, kako reševati živ- ljenjske težave? Filozof Alain de Botton me je nekoč očaral. Resna filozofska vprašanja zna odeti v humor in v preproste življenj- ske nasvete in modrosti, sproščeno in hudomušno svetuje, kako se znajti v vsakovrstnih okoliščinah, se izviti iz njih in preživeti. Z blagim posmehom nas pri- vede do spoznanja, da je vredno živeti in zapolnjevati dneve, se veseliti, iz nemoči napraviti moč in se znati smejati – tudi samemu sebi. Vaš načrt je bila torej raba kultivira- nega jezika; namesto spogledovanja z mladimi bralci in posnemanja vsega njihovega, z žargonom vred, ste se od- ločili za nekoliko starinskega, po meri nekih drugih časov ustvarjenega juna- ka, ki je tak, kot na več mestih duhovi- to utemeljujete, ker njegova mama spi s knjigami, ne s partnerjem. Se niste bali zavrnitve mladih bralcev? Ne, ni me bilo strah. Ko se izročamo javnosti, zmeraj tvegamo. Zavrnitev je del našega življenja. Vem, da so aktu- alne predvsem knjige (v mislih imam dela za odrasle), ki so napisane v slen- gu, žargonu, narečju, vulgarnem jeziku in mešanici različnih jezikov. Takšno pisanje čedalje bolj postaja pravilo. Na nedavnem simpoziju Slovenski film v sliki, glasbi in besedi v Ljutomeru smo se med drugim pogovarjali o rabi jezika v sodobnem slovenskem filmu. Izrekali smo različna mnenja in nasprotovali drug drugemu, sama pa sem predlagala pluralizem jezikov. Danes ne gre več drugače, zato je sleherna odločitev po svoje pravšnja. Moja izbira je zborni in blagozvočni slovenski jezik, moj materni jezik, ki ga imam preprosto rada in uži- vam ob njegovem zvenu. Morda je v tem tudi kanec ironije. Kako ste premagovali čeri avtobiograf- skega v knjigi? In kako ste lahko tako zadeli mešanje tonalitet med molovsko in durovsko? Kar pogumno in hkrati navihano sem plula med njimi. Vsaka knjiga je po vsej verjetnosti tudi malce avtobiografska in v tem ni nič slabega. Morda sem samotni bralec v izražanju ljubezni do filozofije in zlasti do glasbe v marsičem pravza- prav jaz sama, fant pa je eden od najstni- kov, ki iščejo svoj prostor pod soncem, in kot v spremni besedi zapiše dr. Dragica Haramija, tudi tisto neoprijemljivo, če- mur pogosto rečemo smisel življenja. V času, ko je mladim v marsičem odvzeta svetla prihodnost in je mesto ob reki utrujeno od želje po boljšem življenju, mu ni lahko. Da, mol in dur, tako se nam dogaja. Pomembno je, da zmoremo iz žalosti preiti v veselje in zbrati dovolj moči, kadar je vse videti razrušeno in brezupno, in vztrajati. Nasloviti poglavja po kanoničnih knji- gah filozofije in mladinske literature je bila osupljiva ideja. Težko si predstav- ljam mladega bralca, ki bi z veseljem zagrizel v besedilo z naslovom Arthur Schopenhauer, Eristična dialektika. Kaj pravite? Imate prav, ideja je bila osupljiva, morda niti ne kdo ve kako posrečena. Celo med tistimi, ki sem jim knjigo podarila, je bilo nekaj takih, predvsem moških, ki so zaradi naslovov poglavij imeli pomisle- ke, saj so bili prepričani, da jim hočem soliti pamet in jih utrujati s filozofijo, zato je kar nekaj časa niso prebrali ali pa so jo kam založili. Po drugi strani pa bo kak samotni bralec ali bralka dobil namig, kaj bi bilo vredno prebrati. Še 45 zdaj sem hvaležna dr. Vladu Sruku, ki me je učil na gimnaziji, da nam je poleg obvezne snovi omogočil spoznavati tudi drugo problematiko, saj nam je pri izbir- nem predmetu prinesel spisek filozofske in psihološke literature. Treba je imeti možnosti, odločitev pa je potem čisto osebna. Intertekstualnost v knjigi je izjemno spretno izpeljana, mešanje visokega in nižjega, a nikoli banalnega, je po- sebno. Morda ima bralec na začetku težave s prepričljivostjo, a se počasi navadi na obsedenca z branjem. So res tudi taki mladi? Ni to bolj projekcija vaše želje? Fant včasih knjige samo prelistava, dru- gič jih hitro zapre in jih odloži, ker jih zaradi vsebinske zahtevnosti ne razume, tretjič se zateče v mladinsko literaturo, v kateri je vse bolj preprosto in se tudi srečno konča. Vabi ga domača knjižnica. To je pač njegovo življenjsko okolje, mor- da tudi vzorec. Poznam kar nekaj mla- dih, ki navdušeno berejo. Seveda pa je v zadnjih letih marsikaj prinesel, povzročil in spremenil računalnik. Mladi hitijo od sporočila do sporočila, iščejo informaci- je, brskajo po svetovnem spletu, igrajo igrice in živijo v iluziji o velikem številu prijateljev. Samotni bralec si sprva želi, da bi bil drugačen od vrstnikov, odloči se za svoj jezik ter noče pisati samo kratkih sporočil in besed v angleškem jeziku, a začetni veliki načrt ne uspe. Vrne se k svojemu monstrumu, kot mu ljubkovalno pravi, in očitno mu je tako čisto dobro. Preigravate tudi nacionalne stereotipe in jih posodabljate. Vaša »cankarjan- ska mati« je radikalizirana. Sin celo pravi: »Lahko bi me splavila in se me znebila …« Kako se je filozofinja umi- kala pisateljici pri pisanju Samotnega bralca? Razmerje med materjo in sinom je igrivo in sproščeno. Mati rada deli zlate nauke, sin si pri tem misli svoje, saj je prepri- čan, da je že dovolj pameten za lastne odločitve. Najstniki so do svojih staršev kritični. Ker je knjiga napisana v prvi osebi, izvemo, kaj fant meni o polovici svojih staršev, s katero živi. Mati ni can- karjanska, temveč čisto običajna mama današnjega časa, pač takšna, kakršna mora toliko vsega opraviti, postoriti in obvladati, od službe do vzgoje in vsega mogočega, mati in oče v eni osebi, so- dobna ženska, nad katero so se zgrnile naloge in dolžnosti. Nekatere opravi bolje, druge slabše. Res je, spi s knjiga- mi, ki jih je včasih toliko, da se zrušijo nanjo, kakšno knjigo, ki pade na tla, pusti kar ležati, naj si reva tam odpočije, toda nikoli ne zapleta, kadar hoče sin koga sprejeti v svoj dom. Za najstniške prebliske in uporništvo ima veliko razu- mevanja, sinovo občasno popivanje pa ji ni prav nič všeč. Kako je z didaktično noto knjige? Didaktične note v pravem pomenu bese- de ni. Nekje v ozadju najbrž sije, prav- zaprav brli humanost. Samotni bralec in njegov prijatelj, ki mu za rakom umre mama, se skušata reševati z glasbo. Pri- jatelju ni do knjig, le Lorca v minia- turki se ga dotakne. Morda pa se bosta prebijala s prijateljstvom, s preprostim dejstvom, da imata drug drugega. Če si bosta podarjala čas, bo vse skupaj lažje. Ozreta se tudi na prikupna dekleta, ki se tako kot onadva ‘bašejo’ s hitro prehra- no, in svet se v hipu zazdi lep. Biti nominiran za večernico že z mla- dinskim prvencem je najbrž kompli- ment? Prijetno sem presenečena, vznemirjena in tudi zelo vesela. Poznate sonominirance? Ste jih brali? Da, poznam jih. Prebrala sem knjigo Dima Zupana Jaz, Franci Grdi in ro- man Damijana Šinigoja Iskanje Eve. Obe 46 knjigi sta odlični. Del drugih nomini- rancev, pesniške zbirke Petra Svetine in romana Vladimirja P. Štefanca, še nisem prebrala, saj sta v knjižnici trenutno izposojeni, to pa je največji kompliment za slehernega pisca in seveda tudi za ‘pi- sko’. Nerodno mi je bilo, da bi pri knjiž- ničarki preverila, ali je tudi moja knjiga izposojena in je kak mladi bralec zaradi nje manj samoten, lahko pa ohranjam upanje, da prav zdaj lista po njej. Melita Forstnerič Hajnšek Večer, 22. 9. 2015, str. 4 DIM ZUPAN: »UDOBEN NAČIN, DA VELIKO POVEM O LJUDEH« Že če bi hoteli našteti vse njegove nomi- nacije za nagrado Večernica, bi presegli predvideni prostor. Bil je nominiranec za 1. večernico in nominiranec za 19., letošnjo večernico, bil je nominiranec pred svojo večernico – dobil jo je leta 2012 za delo Hektor in zrela hruška – in je še po njej. Dim Zupan se je rodil leta 1946 v Lju- bljani. Po končani osnovni šoli in nato gimnaziji se je vpisal na Pravno fakul- teto v Ljubljani in jo uspešno končal. Po poklicu je pravnik, vendar od leta 1992 deluje kot samostojni kulturni delavec. Že prva knjiga, Trije dnevi Drekca Pekca in Pukca Smukca, je bila deležna pohval bralstva in kritike, zato je oba junaka vključeval tudi v poznejša dela; izšlo je pet zgodb. Za roman Leteči mački je skupaj z zbirko povesti o Drekcu Pekcu in Pukcu Smukcu leta 1996 prejel Lev- stikovo nagrado. Za drugega Hektorja, Hektor in male ljubezni, je prejel tudi desetnico. Založnik je knjigi na pot napisal, da je to globoka zgodba o nesrečnih in srečnih naključjih v življenju, ki je »en tak čuden hec«. Jo tudi vi vidite tako? Da je globoka zgodba, se zelo fino sliši, sicer ne vem, s kakšnim metrom se to meri, mislim pa, da je založnik hotel povedati, da so odnosi med ljudmi in s tem povezano čustvovanje opisani na primeren način, se pravi tako, da se to bralca dotakne. Če je res tako, sem zelo vesel, kajti točno k temu neprestano stremim pri pisanju vsakega teksta, naj bo za odrasle ali za otroke. Verjetno se malo čudno sliši, ko govorim o odnosih med ljudmi, ko je glavni junak Franci grd muc, ki pripoveduje zgodbo v prvi osebi. Seveda si ne domišljam, da vem, kako muci razmišljajo, personifikacija mi samo omogoča, da pripovedujem zgodbo o nas samih iz druge perspektive. Če ne verjamemo v usodo, ki nam določi življenjsko pot že ob rojstvu, pa lahko re- čemo, da je življenje tako in tako sestav- ljeno iz dolgega niza naključij, samo da so ena bolj naključna kot druga. Vaš Franci Grdi ima na koncu res sre- čo in lahko postane celo Franci Grdi Ponosni, ampak fundament zgodbe je vendarle njegova kruta zavrženost. Na- rava ne pozna rešitve za deseto prase ali sedmega mačka, ni res? Preživijo najmočnejši.