Verske in narodne prireditve, ki so v preteklem letu doživele tako lep uspeh med slovenskimi izseljenci v zapadni Evropi, so pokazale, da je med nami še polno življenja kljub temu, da že dolga leta živimo v razmerah, ki morejo samo slabo vplivati na našo versko in narodno zavest. „Naša luč”, ki nastopa drugo leto svojega obstoja, si je nadela težko, a plemenito nalogo med Slovenci v tujini: pospeševati to življenje in ga usmerjati. Na različne načine more „Naša luč” vršiti to poslanstvo. A zdi se, da bo najuspešnejši način ta, če bo Slovence v tujini in njihova društva neprestano opozarjala na c i 1 j , za katerim moramo vsi težiti. Ta cilj se glasi: visoko dvigniti katoliško in slovensko zavest pri vseh slovenskih sinovih in hčerah, ki so razkropljeni po zapadni Evropi in Angliji. Povsod naj odmeva odločen klic, da hočemo ostati zvesti katoličani in Slovenci, četudi živimo kot zgubljene kapljice sredi morja tujih narodov, v okolju, ki drugače misli, čuti in dela! Nikar ne ugovarjaj in ne išči izgovorov! Ti si dolžan zvestobo veri in narodu! Bog ti nalaga to dolžnost. Pa boš morda rekel: „Zvestoba veri... no, naj bo! Saj res ni dobro, če človek čisto pozabi na Boga. Toda, zakaj istočasno poudarjate zvestobo veri in narodu? Kaj ima zvestoba do naroda tu opraviti? Ali ni to čisto drugo vprašanje, ki ga ne kaže metati z vero v isti koš?” Ni tako, dragi prijatelj! Glej, tudi zvestoba do lastnega naroda ima svoj izvor v Bogu. Kajti četrta božja zapoved, ki ureja odnose do naših staršev, nam nalaga tudi ljubezen in zvestobo do lastnega naroda. Čeprav živiš daleč od staršev, nimaš pravice nanje pozabiti. Enako ne smeš zatajiti svojega naroda, četudi že dolgo bivaš v tujini. Ne misli, da se prikupiš tujcu, če zatajiš kri, ki se pretaka v tvojih žilah! Naš pregovor pravi: „Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.” Povsod boš naletel na odkrito spoštovanje, če nevsiljivo, a možato pokažeš, odkod in kaj si. Tako vsakdo ve, da ima opraviti z značajnim človekom, ki svojega hrbta ne obrača po vetru. Isto velja glede naše vere. Kdor pogumno izkazuje čast svoji veri, žanje občudovanje tudi pri ljudeh, ki drugače mislijo in ravnajo. % #ersko in narodno zavest smo si po- \/ postavili za naš skupen cilj tudi zato, ker sta v tujini obe v enaki nevarnosti in v praksi tesno navezani druga na drugo. Izkušnja nas namreč uči, da tisti, ki v tujini zgube svojo vero, kaj hitro pozabijo tudi na svoj narod. In tudi obratno bo res, ker vidimo, kako radi zanemarijo svojo vero oni, ki so zatajili svoj narod. Medsebojna povezava katolicizma in slovenstva pa ima še drug važen razlog. Zgodovina nas uči, da se moramo Slovenci prav katoliški Cerkvi zahvaliti, da nas viharji stoletij niso zbrisali s površine zemlje, kot se je to zgodilo z mnogimi večjimi narodi. Rešilo nas je samo to, ker smo bili v vseh preizkušnjah naslonjeni na katoliško Cerkev. Ne čudimo se tej trditvil Saj podobno velja za vso Evropo! Tudi Evropa Cerkvi dolguje vse. Dolguje ji svojo visoko kulturo, ki je povezala med seboj različne evropske narode in postala izhodišče evropske vlade nad svetom ter njene slave in bogastva. Toda kaj se je zgodilo z njo, ko se je ta začela odmikati od Cerkve in svojo bodočnost graditi na načelih, ki Boga ne upoštevajo? Mogočna Evropa je začela propadati! Vse svoje upanje je stavila na veličastni napredek v tehniki. Toda prav od te strani ji sedaj grozi največja nevarnost! Ni dvoma, da bo Evropa propadala tako dolgo, dokler ne bo Cerkev pri njenih narodih dobila tisto mesto, ki ji po božji volji pripada. Pokazali smo, da ne kaže ločiti kato-lišlke in slovenske zavesti. Kakšno uslugo bi napravili sebi samim, domovini in Cerkvi, če bi se nam posrečilo v naših vrstah visoko dvigniti to zavest! Ta visok cilj bo postal resnica samo tedaj, če bo med našimi izseljenci v Angliji, Franciji, Belgiji, Holandiji in Nemčiji vedno več bratov in sestra, ki bodo znali plavati proti temu uničujočemu toku in se vztrajno boriti proti temu, kar je tuje našemu katoliškemu in slovenskemu čutenju. V-ko. Msgr. ZUPANČIČ - 70-LETNIK Naši rudarji v Severni Franciji so pripravili svojemu dolgoletnemu izselj. duhovniku msgr. Valentinu Zupančiču lepo proslavo 22. februarja v Bruay-u ob priliki njegove 70-Ietnice. „Naša luč” z veseljem objavlja njihove javne čestitke in se jim pridružuje. V imenu Zi/eze društev sv. Barbare v Sev. Franciji in v imenu vseh hvaleZnih izseljencev Vam, prečastiti rnonsignor, v našem izseljenskem glasilu čestitamo za Vašo 70-let-nico. Bili ste nam voditelj in vzgojitelj. To-laiba in opora ste nam bili v teZkih dneh. Svetilnik v temi človeških zablod. Kakor dobri oče, ki si od ust odtrga grizljaj kruha, da ga da otrokom, ste skromno Živeli. Vseh dobrot, ki ste jih izkazali našim potrebnim in trpečim, Vam ne bomo mogli nikdar povrniti. Zato naj Vam jih Bog obilno povrne! Naj Vas spremlja boZji blagoslov pri Vašem delu v čast našemu narodu, v blagor izseljencev in slavo boijega imena še mnogo let! Bog Vas Živi! Za Zvezo: BlaZ Zupančič, preds., Franc Simonič, tajnik. TOLMINEC IN ŽANDAR Zgodilo se je, da sta v neki gostilni zaradi pomanjkanja praznih sob prenočevala skupaj Tolminec in žandar. Tolminec je prosil zvečer sobarico, naj ga zibudi zgodaj zjutraj. Sobarica ga res zbudi. Tolminec vstane in nevede v naglici obleče žandarjevo uniformo. Ko pride v pritličje, se pogleda v ogledalo in zakliče: „Ta neumna sobarica je zbudila orožnika, ne mene!” In se je vrnil v posteljo. PREDPUST-POST V pratiki je na pustni torek čuden „svetnik”, ki nima svetniškega sijaja okrog glave. Je to pustna šema, maškara, znak predpustnega veseljačenja in zabav. Našemu velikemu pesniku Prešernu se je tako zameril, da mu je zapel: „O, predpust, ti čas premeti, da ne prideš več mi v drugo...” Našemu svetu se je pa tako prikupil, da bi rad vrgel iz pratike vse druge svetnike in bi ostala le ta maskirana pustna šema vse leto. V svetu, kjer vlacja laž, hinavščina, so že tako vsi več ali manj maskirani in le veseljačili bi tudi premnogi radi vse življenje. Ti pa, dragi 'bralec, ko boš dobil to drugo številko „Naše luči” v roke, vedi, da si že v svetem postnem ča u, da je predpust minil, da moraš odložiti masko in se pokazati pred vsevednim Bogom in pred svetom tak, kakršen si v resnici: uboga, minljiva stvar po telesu in grešnik pred Bogom. ^Nivo te uči pepeljenje na pepelnično sredo. Duhovnik ti v cerkvi potrese pepel na g.avo z besedami: „Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš.” Za naš napuh je to trda, neprijetna be eda, tt je čista resnica. Kar se je ze dogodilo našim prednikom, se bo tudi nam. Ta misel minljivosti vsega posvetnega naj te zresni, naj te priganja k spokornosti, da poskrbiš za tisto, kar v tebi ni prah in se zato ne vrne v prah, v nič, to je za tvojo neumrjočo dušo, ki bo večno živela, srečno ali nesrečno, kakor bo zaslužila. V postnem času imamo god sv. Jožefa, H), marca, in god Marijinega oznanjenja. Sv. Jožef, delavec kot si ti, je tvoj patrom Uči te, da delaj s Kristusom, kakor je on v Nazaretu, in nikdar brez Kri tuša in še manj proti Kristusu, ker to bi bila tvoja nesreča za ta svet in za večnost. Skušnja te bo učila, če te še ni, da brez ljubezni in pravice Kristusove ni rešitve za delavski stan, ampak povrnitev v pogansko suženjstvo. — Marijo prosi na 25. marca, naj te vodi za Kristusom, katerega trpljenje nam slika postni čas. V puščavi se je pastil 40 dni in noči. Nato je učil svoj nauk v duhu spokornosti, dokler ni na križu žrtvoval vsega svojega življenja zato, da bi ti in jaz in vsi ljudje hodili po pravi poti skozi to zemeljsko življenje. K I e ustraši se besede: post, pokora! Post 'nam je Cerkev vsled razmer tako omilila, da nam je ostal le še petek in pepel, sreda in vel. petek. Ali enega posta ti Cerkev ne more odvzeti, namreč posta srca. Iz srca pride namreč dobro in slabo, kar delaš. Izpremeni srce, odženi iz njega, kar je slabo. Premaguj se, zatajuj se. Premisli, kaj ti je treba predvsem izruvati, kateri slab plevel raste v tvojem srcu. če ga sam ne najdeš, pa svojo ženo vprašaj, ki ti bo povedala, če ti že ni, kadar sta prišla navzkriž. Seveda velja to tudi to zate, draga žena. O pokori ti ne bom govoril, ker ti jo življenje, delo v jami ali drugod že samo nalaga. Lahko si prizadevaš, da bi to pokoro olajšal, ali popolnoma je ne boš nikoli, vedno ti bo treba kaj potrpeti. Eno te prosim, da svojo nepotrpežljivost ne kažeš s preklinjevanjem, zlasti ne s tisto grdo bogokletno besedo iz tujega jezika, ki kazi srce marsikaterega slovenskega moža. Tega se skušaj odvaditi Še ta postni čas. Pri tem ne pozabi moliti, Boga prositi, da ti posveti v srce, da se spoznaš takega, kakor si pred Njim, ubogi grešnik. Vem, da nisi tako nespameten, da bi se imel za popolnoma pravičnega, brez greha in napake, že iz enostavnega vzroka, ker tak nobeden ni. Ne boj se: Kristus sam je re'kel, da je prišel za grešnike na svet, kar smo vsi, kdor hoče biti odkritosrčen, in ne za pravične, ki jih ni. |Xo boš spoznal svojo grešnost, svoje dolgove pri Bogu, poglej zaupno na xkriž, ki gotovo visi na steni v stanovanju, in reci iz dna srca: Bog, bodi milostljiv meni ubogemu grešniku! To je najlepša beseda, ki jo more povedati Bogu grešni človek. Po vsem tem ti ne bo težko spolniti dolž- nost, ki ti jo nalaga Cerkev po Jezusovem naročilu, da opraviš zakrament sv. pokore, da greš in opraviš dobro velikonočno sv. spoved. Tedaj boš čist, vsa nesnaga bo odpravljena iz tvojega srca. Tedaj boš sprejel Kristusa samega v svoje srce, da bo tvoje veselje popolno, kakor je bilo srce Zaheje-vo, ko mu je Kristus rekel: „Danes hočem v tvoji hiši ostati.” S tem veseljem v srcu boš praznoval velikonočne praznike. S Kristusom si vstal iz groba grešnosti, po Njegovi moči boš vstal sodni dan in šel z Njim v večno veselje. Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi! Ale-luja! ! Bratje in sestre, izseljenci, raztreseni po svetu, veselo veliko noč želim vsem iz srca! Zp. Začetki socialnega gibanja na Slovenskem Nadaljujemo s ponatiskom poučnega predavanja, ki ga je imel znani socialni delavec g. Kremžar v preteklem letu na Socialnem dnevu v Buenos Airesu v Argentini. Katoliški shod leta 1892 1 f prvem delu predavanja smo pove-\/ dali, kakšne so bile razmere na Slovenskem, ko so načelne okrožnice velikega papeža Leona XIII. začele klicati katoličane v boj zoper novodobne zmote liberalizma in socializma. V Gorici je nastopil veliki slovenski mislec, poznejši škof dr. Mahnič, ki je v svojem „Rimskem katoliku” bičal idejno zmedenost med nekaterimi katoličani in pobijal načelne zmote, ki so prišle iz tujine. Mahnič se je predvsem oprl na mladino, ki mu je ognjevito sledila. Slovenski katoličani so se zavedli vsestranskih nevarnosti za slovenski narod in prisluhnili Mahniču. Leta 1892, leto dni po papeževi delavski okrožnici, je po Mahničevem prizadevanju sledil L slovenski katoliški shod, ki je postavil temelje slovenskemu krščanskemu socialnemu programu in nakazal smer vsemu bodočemu kulturnemu, socialnemu, gospodarskemu in narodnopolitičnemu delu. Tista leta je na Dunaju nadaljeval svoje bogoslovne študije mladi duhovnik fanez EV. Krek. Tam se je poglobil v papeževe okrožnice in študiral socialni nauk znanega krščanskega sociologa Vogelsanga. Prvi socialni delavci Prvi katoliški shod je delo dr. Mahniča, ki je bil na njem glavna idejna osebnost. Z njim so sodelovali vodilni katoliški možje iz Slovenije. Daši dr. Krek na I. katoliškem shodu še ni bil vodilna osebnost, se je takoj lotil dela in začel orati ledino krščanskosocialnega dela. Na Goriškem se je tega dela lotil dr. Jože Pavlica, ki je v smism papeževih okrožnic začel ustanavljati katoliška delavska društva. Ko je dr. Pavlica kmalu umrl, je Krek posegel tudi na Goriško in hodil tja predavat in organizirat. Mlado krščansko socialno gibanje je hkrati udarilo tudi na štajersko, ki se je pod vplivom nemčurstva najdalje ustavljala krščansko-socialnim idejam. Zasluga mladega kaplana dr. Korošca je, da je tudi štajerska Slovenija stopila v krog drugih slovenskih dežel. Tako je krščansko-socialno gibanje na vseh poljih združilo dotlej po deželah ločene Slovence in ustvarilo idejno podlago za združeno Slovenijo. Ne dči se popisati, kako prisrčno in iz dna duše je dotlej tako zanemarjeno ljudstvo sprejelo to gibanje, ki ga je krepko podpiralo katoliško časopisje. TToda molil bi se, kdor bi na dr. Kreka gledal le skozi naočnike zmedenih krščanskih socialistov, ki so menili, da je bil dr. Krek le njihov radikalen predhodnik k nekakemu krščansko pobarvanemu marksizmu. Kreka so imeli za svojega prav tako delavci kot kmetje, obrtniki prav tako kot študentje. Skušal je biti vsem vse! Kot tak je zgrabil za delo tam, kjer je bilo najbolj treba. Najkrepkeje za kmeta, ker je to jedro slovenskega naroda bilo najbolj v nevarnosti. Brez kmeta bi namreč Slovencev sploh več ne bilo. Dr. Krek je imel pred očmi narodovo celoto in njegovo bodočnost. Zadružništvo Leta 1895 je Krek izdal: „črne bukve kmečkega stanu”, kjer je natanko opisal obupno stanje kmečkega stanu in povedal, kako ga je treba rešiti. Ta program je uzakonil II. katoliški shod, potem ko ga je Krek sam s svojimi delavci že izvajal. Kmeta je bilo treba najprej rešiti iz rok oderuhov in ga gospodarsko utrditi. Začel je v ta namen ustanavljati hranilnice in posojilnice ter druge zadruge. Že leta 1895 je bila ustanovljena Zveza kranjskih posojilnic, nakar so tovrstne zadruge začele rasti po vseh farah. V nekaj letih je bil po hudih bojih in težkih preizkušnjah slovenski kmet rešen oderuhov. Zadružništvo ga je rešilo. Dr. Krek je svoje gospodarsko socialno delo naslonil na svobodno zadružništvo, ki naj sčasom postane odločilen činitelj sloven-skega gospodarskega življa. \ /eličastni zadružni razvoj je ustavila W prva svetovna vojna. Vendar je zadružništvo postalo prevažen gospodarski činilec med Slovenci in sicer ne le za kmeta, marveč tudi za delavca in obrtnika. Sprva je šlo težko, ker ni bilo izurjenih zadružnih strokovnjakov. Vse delo je slonelo skoro le na ramah župnikov in kaplanov. Bilo je pač še nekaj idealnih učiteljev, ki so prevzeli na deželi breme zadružnega dela. Med temi moramo predvsem omen.ti Franca Jakliča iz Dobrepolj, znanega slovenskega pisatelja in poznejšega državnega poslanca. Zato je kranjski deželni zbor, ko je v njem leta 1908 zavladala krščansko-socialna večina kot zastopstvo SLS, na Krekov predlog sklenil ustanoviti ZaUruzno šolo, prvo v tedanji Avstriji. Iz te šole so izšli vsi poznejši laiški zadružni delavci. Kmalu je vsa Slovenija bila preprežena z zadiugami. Kmečki stan je svobodno zadihal. Niso mogli več z njim politično in gospodarsko špekulirati, ampak je postal v dobrih desetih letih glavni nosilec političnega in gospodarskega življenja. (Dalje prihodnjič) rptr illa Im p on da d Prišla bo pomlad, učakal bi jo rad, da bi zdrav, vesel sladke pesmi pel. To me veseli, trav’ca zeleni, drobna ptičica pa žvrgoii. Prišla kukav’ca, moja ljubica, ki bo kukala in popevala. Kukala: kuku, kukala: kuku! Da bi zmeraj nam tak’ luštno b’lo! Narodna pesem. Zgodba o ljubezni OB MATERINSKEM DNEVU ' „Ali lahko vidim otroka?” je vprašala srečna mlada mati.Dali so ji zavitega otroka v naročje. Hitela je odstranjevati platno z njegovega obraza, da bi videla njegovo drobno lice, a je onemela. Zdravnik se je hitro obrnil in pogledal skozi okno. Otrok je bil namreč rojen brez ušes ... Vkljub temu je bil otrokov posluh popoln. Kazila ga je le zunanja pojava. Ko je nekega dne pritekel iz šole in skril svoj obraz v materino krilo, je mati takoj vedela, da bo njegovo življenje posejano s trnjem ter njegov uspeh bolečina. S težavo je povedal: „Nek fant me je imenoval nakaza.” Postal je lep dečko, le ušesa so mu manjkala. Zaradi priljubljenosti pri fantih bi lahko postal njihov voditelj, tako pa ... imel je smisel za poezijo, leposlovje in glasbo ... Prah v Objavljamo nekaj misli zdravnika dr. Van Mccheiena iz Hassclta (Belgija) o rudarski bolezni, ki povzroča trikrat več smrti kot nesreče v rudnikih. „Najprej omenimo, da je držanje higi-jenskih zdravstvenih predpisov za rudarja že od začetka zelo pomembno. Opazilo se je, da se snažni rudarji, ki nosijo toplo spodnje perilo, ki se hranijo z močno in zadostno hrano in ki na zdrav način izkoriščajo svoj prosti čas, dalje časa branijo proti tej bolezni. Nekateri nočejo razumeti pomena dobrega zraka in cele ure preživljajo svoj prosti čas v zaprtih sobah (gostilnah, kinodvoranah in podobno). Treba bi bilo odsloviti vsakega, ki pride Fantov oče se je šel posvetovat k domačemu zdravniku. Ali res ni mogoče pomagati? „Je mogoče. Z operacijo bi se dala napraviti use a, a kje najti človeka, ki bi jih dal?” je odgovoril zdravnik. Minili sta dve leti. Nekega dne pravi oče sinu: „V bolnico boš šel. Z materjo sva našla nekoga, ki je pripravljen dati ušesa, ali kdo je, ostane tajnost.” Operacija je lepo uspela. Iz bolnice je prišel nov človek. Njegovi talenti so kazali na genialnost. Povsod je žel same uspehe. „Kad bi vedel,” je ulil v očeta, „kdo je toliko storil zame? Nikoli mu ne bom mogel povrn.ti.” „Ne verjamem, da bi mogel,” je rekel oče. „Toda, bilo je sklenjeno, da ti ne smeš vedeti.” Minila so leta, a skrivnost je ostala nerazvozlana. Toda prišel je dan, najtežji dan, ki more zadeti otroka: z očetom sta stala sklonjena ob materinem mrtvaškem odru. Počasi in nežno je oče stegnil roko in vzdignil materine goste kostanjeve lase in s tem odkril sinu do takrat nerazkrito mu skrivnost. „Mati,” je dejal oče, „je bila vesela, da ji ni bilo nikoli treba striči las. Ali je kdo kdaj mislil, da je mati zaradi tega manj lopa?” PKO v avstralskih „Mislih”. pljučih prosit za delo v rudniku, a nima po naravi zadostne odpornosti ali pa, ki ima občutljive pljučne vršičke. Vsak prah še ni škodljiv. Zgolj prah premoga pa mnenju mnogih ne vodi do dela-nezmoznosti. Seveda je premogov prah navadno vedno pomešan s kamenitim prahom. Ta je pa zelo škodljiv. Kadar rudar vdihava prah, ga ostane velik del v nosu in v grlu. Le zelo majhni delci prahu pridejo v pljuča. Sicer se tudi ta znajo braniti prahu: dušniki in pljučne vejice imajo znotraj vsepovsod nekake trepalnice, ki prah porivajo ven. Ce se to vrši un-koma, pravimo, da kašljamo. Pa tudi če celice vsrkajo prah, ga znajo avtomatično iz- VESELI DOQODKI Enaindvajseto poglavje v TPivel je zdravnik, ki ni bil zdravnik, »■ ampak homeopat. Če se ne motim, se pravi to po slovensko „šintar”. Vsak bolnik, ki je prišel k njemu, se je moral najprej okopati v posebni kopeli, kjer se je namakalo brez števila zelišč in rož. Sintar, recimo mu raje homeopat, je sprejemal kliente samo tedaj, • če so bili očiščeni v njegovi kopalnici. Da je vse hitreje potekalo, si je dal napraviti kar tri. Nekega dne prav močno potrka in vstopi naravnost v homeopatovo sobo, ne da bi čakal odgovora, Bitenčev oče, ki je imel to „lepo” navado, da ni nikdar snel pipe iz ust in ne klobuka z glave. Sintar, oprostite, homeopat, hočem reči, je bil ta dan skrajno nervozen in je Bitenca kratko malo vrgel ven. „Tamle je kopalnica, umijte in skopajte se kakor drugi, potem pa pridite k meni,” tako je dejal „doktor” in zaloputnil z vrati. „Presneto si nasajen, šintar,” je rentačil zunaj Bitenc sam pri sebi, „kaj te je neki pičilo? Najbrž kaka coprnica, ker sršen bi te ne mogel tako razjariti. No, če ni dru- ločevati po notranjih kanalih. Vendar imajo celice le nekaj sile za to. če so fini prašni delci le preveč številni, celice ne zmorejo več dela. Mehanizem za čiščenje je blokiran. Rudarju se zdi, da v pljučih ne gre več vse v redu. Diha težko; gre k zdravniku,, ki ugotovi „bronšite”. Navadno mu bo priporočil delo v manj prašnih krajih ... Žal, današnja znanost ne pozna uspešnega zdravila za to bolezen. Težko je tudi to, ker navadno spremlja telesno bolezčn še duševno padanje: izgubljanje zaupanja vase.” gače, se bom pa skopal, saj ne bo zastonj. Vse mi boš pošteno plačal, trikrat, ne samo enkrat.” Tako je brundal in odprl vrata ene izmed kopalnic. Tukaj so ga veliko bolj prijazno sprejeli. Ko se je opral, je nataknil Škornje, oblekel srajco, pokril klobuk, vtaknil pipo v usta, drugo obleko pa nesel kar na rokah in šel zopet k „zdravniku”. Ta je bil zdaj vse druge volje, ko je zagledal starega srajčnika s pipo in klobukom. „Tako je prav, vidite, očka,” je začel prijavno homeopat, „tako je prav, zdaj se bova pa pomenila. Imate ozebline, kaj, ali vas zelo' boli?” „Kakšne ozebline imam, kdo vam je to rekel? še nikdar v življenju jih nisem imel,” se je obregnil Bitenc. v „No, no, bo pa kak revmatizem ali kaj podobnega, saj tudi to znamo pozdraviti,” je bil prijazen homeopat. Oče pa: „Revmatizem imajo najbrž drugi, pa v glavi ga imajo, jaz pa svoj žrv dan še nisem vedel, kaj je to revmatizem. Kaj mislite, da sem kaka mestna mevža.” „Kaj ste pa za božjo voljo prišli sem, če ste zdravi”, se je čudil „zdravnik”. „Res je čas, da me vprašate, po kaj sem prišel, in da me pustite govoriti,” je odgovoril Bitenc. „No, po kaj vendar?” „Prej me vi niste pirtili govoriti, zdaj vam pa jaz nočem povedati,” je dražil očka. „Doktor” se je zopet jezil, da se ni treba norčevati iz njega, da ima veliko dela itd. „Jaz sem pa moral imeti čas, da sem ustregel vaš m kapricam, da sem se slekel in opral in da stojim zdaj v sami srajci pred vami?” — Še nekoliko si ga je privoščil Biten'', potem pa vzel pipo iz ust in dejal: „No, da vam ne bo treba ravno iz kože ‘•ko-čiti, vam pa vseeno povem, po kaj sem prišel. Poslušajte, gospod! Jaz sem prišel k vam zato, ker sem vam pripeljal drva. Da, štiri metre drv, kakor ste mi naročili. Sedaj mi pa lepo plačajte! A ne samo drv in vožme, ampak tudi dve uri časa, ki sem jih brez potrebe zabil pri vas.” Prvi hip je bil homeopat v neki čudni za- dregi, potem se je pa začel smejati, kolikor je mogel. Smejal se je pa tudi Bitenc, ker je res dobil tako lepo nagrado, da bi bil pri volji kar naprej kopati se pri homeopatu. Dvaindvajseto poglavje ^ lepo črevo ni prav posebno priljub- Oljen del človekovega telesa. Dokler ne nagaja, ga pustimo v miru; ko začne dražiti, se ga pa sikušamo čimprej znebiti. Taka je usoda slepiča in meni niti na misel ni prišlo, da bi jo skušal omiliti. Brž ko sem začutil, da nekaj ni v redu, sem se odpravil v bolnišnico. Že naslednji dan sva mirno ležala: jaz v postelji, slepo črevo pa zakopano bo^ve kje. Pozabil sem vprašati bolničarko, kam ga je zakopala in tako sedaj ne bom vedel, kje in kod naj ga iščem, ko pride sodni dan. Mogoče pa ne bo treba, saj sta ga že zadela sodba in kazen. Da moram mirno ležati, ne kašljati in se ne smejati, če hočem kmalu ozdraveti, tako so mi rekli zdravniki. Res se nisem zelo potegoval za kašdjanje in tudi ležal sem še dosti mirno, saj je bila postelja tako ozka, da bi takoj štrbunknil na tla, če bi se količkaj premikal. Da bi mi pa kdo prepovedal smejati se? Nak, tisto pa ne! Ena ura smeha pomeni eno leto zdravja, pravijo. Res se mi je ponudila prilika smeha takoj drugi dan po operaciji. Ko sem zjutraj iskal svojo „mandolino” (steklenico za opravljanje male potrebe), sem videl, da je ni več. Pogledal sem proti staremu sosedu in opazil, da ima on dve. Ker sta bili obe prazni, nisem mogel razumeti, zakaj je bil „sunil” tudi mojo. še manj sem pa razumel, ko je prišla sestra in dognala, da je kljub temu revež pošteno zmočil posteljo. Spomnil sem se na ribniškega osla, ki je imel pred seboj dva kupa sena, pa je tako, dolgo ugibal, kje bi začel, dokler ni od lakote poginil. Moja nežna usta so se raztegnila v ljubek nasmešek in trebuh je začel igrati „tremolo”. Takrat pa nisem zagledal samo zlate in rdeče zvezde, ampak sploh vse, kar jih je v nebesih in na zemlji. Solze smeha so se trenutno spremenile v solze žalosti in bolesti. O redi noči me zbudita dve sestri, ki Osta prihiteli v sobo s hitrostjo petih antilop. Zakaj da sem zvonil, sta bili hudi. Po dolgi debati smo le dognali, da ga je spet polomil moj sedemdesetletni sosed. Ko je hotel prižgati luč, je pritiskal na gumb za zvonec namesto na tistega za luč. Zopet so lezla moja usta narazen. Sestri sta to zapazili in rekli naj bom priden, da se bosta že onidve smejali namesto mene. Pa to še vse skupaj nič ni bilo. Popoldne je prišel k sosedu zdravnik in ga vprašal, če gredo kaj vetrovi od njega. Ne vem, če je bil gluh ali revež ni Eazumel učenega vprašania, vem samo to, da je rekel: „Oh pa kakšni, gospod doktor, taki, da kar kozolce podirajo.” Je pač mislil, da hoče zdravnik vedeti kakšni vetrovi so v njegovi vasi. Takrat sem pa nekoliko bolj zastokal kakor vsled „ukradene mandoline” in zgrešenega pritiskanja na gumb. Zdravnik mi je moral popraviti dva šiva in mi povedal, da bom moral ostati teden dni več v bolnišnici. Da bi ga „koklja pobasala” mojega starega soseda, n;egove kozolce in njegove vetrove povrhu! No, pa zdravnikova napoved šeni uresničila, hvala Bogu. Sem se pa tudi pazil, veste. Nobeni vetrovi in nobene mandoline me niso več spravile v smeh, niti kontrabasi in orkani ne. Spomnil sem se danes na to, ker sem zdrav in se spet lahko „kehljam”. Smejaj-te se tudi vi, bralci, če se vam dä, nikar pa ne nosite tega v bolnišnico tistim, ki so bili včeraj operirani zaradi slepega črevesa. J. J. Ko bi druzga ne 'me!a Ko bi druzga ne ’mela ko lep’ga moža, bi za mizo sedela, pa gledala ga. „Le glej ga, le glej ga, še sita ga boš: boš sinka zibala in jokala boš.” Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo. Narodna pesem. Rudat tkikata ^ trie Mikola smo mu dejali in vsi smo _ 1 ga radi imeli. Bil je pravi orjak in, ko smo se mu otroci kar po štirje hkrati obesili na vsako roko, nas je vrtel v krogu, oponašajoč zraven glasove raznih tlivjih in domačih živali, in je užival v našem vriskanju in veselju. Delal je v bližnjem rudniku in vsled nizke plače zelo slabo živel. Naš oče ga je imel rad in mu v lovišču zaupal kakor samemu sebi. Vedel je, da je pošten, četudi je reven. „Poči no kakšnega dolgouhca na skrivaj za svojo družinol” so znanci nagovarjali Mikola. A Mikola je skušnjavcem odgovoril na kratko: „To je greh, vidi Bog.” Neko soboto zjutraj je prišel z dela naravnost k nam. Se ves črn, se nam je zdel kot zamorec. „Danes ga pa bomo in fanta bosta šJla z nami!” se je zarežal veselo. Mislil je na prebrisanega jazbeca, ki je delal škodo v koruzi. Mati naju ni hotela pustiti na lov. Bala se je, da ne bi Mikola, neroden, kot je bil zaradi svoje ogromnosti, počil katerega od naju. A oče je dovolil in šli smo veselo nad prebrisanega ščetinarja. Tam naokoli so rastla včasih ogromna hrastova debla. Posekali so jih Lahi in danes, kamor pogleda oko, vidi le kamenje v raznih oblikah. Med njim so si v malih vrtačah nanesli pridni kmetje malo zemlje in posejali koruzo. V to koruzo je zahajal prebrisani jazbec in doslej zmera j ušel maščevanju kmečkih motik in lovskih pušk. Ta sobota pa je bila zanj usodna. Kmalu smo ga iztaknili in nagnali iz vrtače proti kraju, kjer je stal Mikola na preži. Naenkrat začujemo bobneči glas: „Ga že imam.” „Kako, saj še strela nismo tuli,” se oglasi oče. „Med noge mi je zlezel in se zagrizel v škorenj,” pravi Mikola. Oče se zasmeje, midva zlezeva na skalo in vidiva pod nama, kako se jazbec motovili med orjakovimi nogami, ki so ga držale kot klešče. „Če ga pu tim in ga po lovsko na begu ustrelim, lahko zgrešim,” pomodruje Mi- kola. „Najbolje bo, da ga s puškinim kopitom česnem po glavi.” Rečeno, storjeno. Zamahne s kopitom. A predolge roke udarijo namesto po jazbečevem smrčku po steni. Puška se sproži in ši'bre udarijo ob steni za Mikolom, se odbijejo in zažvižgajo okoli njegove glave kot panj razsrjenih čebel. Nerodni Mikola se ustraši in pade po dolgem po tleh. Jazbec smukne izmed Mikolinih nog in nama izgine izpred oči, kot bi se vdrl v zemljo. Vsi trije skočimo k Mikoli, ki leži na trebuhu in stoče. Oče ga vpraša, če je ranjen. „Ne vem, nobenih bolečin nimam, ali nekaj mehkega in toplega čutim pod trebuhom. Bojim se, da so mi čreva zlezla ven.” Vzdignemo ga in zastrmimo v jazbeca, ki leži na tleh omamljen. Ogromna Mikoli-na teža je padla nanj. Oče ga zgrabi in mu z lovskim nožem konča grešno življenje. Mikola ga spravi v nahrbtnik in odidemo veseli domov. # ožo smo prodali trgovcu, meso pa |\ sem moral čez nekaj dni nesti k %Mikoli. Potrkal sem na vrata borne kamenite koče, v kateri sta bila kuhinja in spalnica en sam prostor. Odprla mi je bolna Mikolina žena, ki ni vedela, kako bi me dostojno sprejela. Spustila je otročička na tla, začela kuhati kavo, v katero je vlila poslednjo kapljo mleka, prihranjenega za njuna dva malčka. Vzel sem malega v naročje, ga začel ujčkati in kmalu sva postala prijatelja. Skupno sva popila kavo in kmalu mi je zaspal v naročju. Žena ga je položila spat v posteljo, pri kateri sem zagledal rožni venec, ves črn in obrabljen. „Je tudi vaš rožni venec tako star kot naš,” jo vprašam. „Naša mama ga ima čez sto let starega.” „Ne vem, koliko je star,” odvrne žena. „Mati mi ga je pustila in je moja edina tolažba, ko ni Mikole doma. Ta črna slika na steni je Trsatska Mati božja. Ko sem bila na smrt bolna, sem gledala v to sliko in prosila Marijo: Oh, Mati, ne še, zaradi sirot! Obljubila sem, da se ji pridem po kolenih čez stopnice zahvalit na Tr at. Zdelo se mi je, da se je nasmehnila in ozdravela sem za silo.” Na steni sem videi tudi bradatega svetnika, delo domačega vaškega umetnika. Sveti Nikolaj je bil, Mikolin patron. Neki rudar ga je narisal v prostem času in Mi-kola se je z njim kar po svoje menil. Žena mi je pravila, da, če ima srečo pri delu ali na lovu, se mu na meji in pravi: „Sreča moja, danes sva zadela terno. Zmoli očenaš za mene, jaz sem truden!” Leže v posteljo, se prekriža in takoj zaspi. Kadar pa je kaj narobe, se ozre nejevoljen v podobo: „Nesreča božja! Vse kocine ti ponijem. Ne verjamem ti nič več. Že vidim, da moram sam moliti za svojo srečo!” Tedaj moli z njo, četudi mu oči dremljejo od utrujenosti. „Če ga karam zaradi tega, mi odvrne: ,Saj tudi gospod oskrbnik dela tako in mu gre v e po sreči!’ Ali res dela vaš oče tako?” me vpraša žena. „Ne morem reči točno, a vem, da ima sliko Janeza Krstnika zelo rad. Nekoč mu je mama nekaj dejala in ji je odgovoril, naj ga ne nadleguje, ker ima z Janezom Krstnikom narejeno nekakšno pogodbo.” Vstal sem in se odpravil domov, kjer sem povedal mami, kaj sein zvedel pri M.koli in kako živijo. Zvečer smo po navadi molili rožni venec. Mati je tokrat dostavila še očenaš, da bi Mikolina žena kmalu popolnoma ozdravela. Oče je nekaj zagodrnjal v brado. To je bil edini trenutek v hiši, ko je mati bila gospodar in oče ni smel kaditi svoje dolge pipe, ko je udobno počival v naslonjaču po dnevnem poslu. Zmeraj mi je pravil, da se mu zdi kot v vicah, ker ne sme kaditi, ko mi molimo, ali nikoli ni šel tedaj v drugo sobo. Vedno, kadar je prišel iz službe domov in smo že spali, je vprašal mater, če smo bili pridni in če smo zmolili večerno molitev. * Teden dni za tem so prišli visoki gospodje na lov. Mikola je bil vodja gonjačev in uspelo mu je dobiti v roke starega lisjaka. Odrl ga je, dal kožo očetu, odrtega lisjaka pa privezal na na- hrbtnik, češ da je tako meso dobro za jetične in bo prišlo prav njegovi družini. Med potjo, ko smo se vračali, je Mikola naenkrat zarjul in se prijel za zadnjo plat. Spremljevalci so stopili k njemu in jim je ob pogledu kar sapo zaprlo: odrti lisjak se je zagrizel v Mikolino meso. Oče je hitro razklenil z nožem lisjakove čeljusti in rešil Mikolo iz nerodnega položaja. Vsi so se čudili, kako je to mogoče, da mrtvi lisjak grize. Neki lovec, ki je bil zdravnik, je pojasnil, da se je lisjaku, ko mu je bingljala glava ob nahrbtniku, po-jačil smrtni krč v žilah. Zato je odrta mrha zgrabila Mikolo. Mikola je nejeverno pogledal v zdravnika in si mislil, da so gotovo imele kaj coprnice vmes; a zdravniku si ni upal ugovarjati. Zgrabil je le lisjaka za vrat, mu zažugal s prstom pod gobec, rekoč: „Naj bo že kakorkoli, ali meni se zdi, da v tebi še zmeraj čepi hudoba. A te bova že jaz in sv. Nikola u ...” Revež je mislil reči „užugala”, a je namesto tega zaječal od boleč ne. Ko je žugal s pr tom, so se čeljusti odprle in prst je sunil notri, nakar so ostri zobje zasekali v prst. Mikola je rjovel, mi pa smo se smejali do solz in mu prst reševali iz lisjakovih čeljusti. Navadno nesreča prinese tudi srečo s seboj. Tako je bilo tudi z Mikolo. Šest nedelj je pestoval svoj prst in ni mogel na delo v rudnik. Bolniških blagajn takrat še ni bilo. Trda bi predla njegovi družinici, če mu ne bi Lovsko društvo priskočilo na pomoč z malo denarno odškodnino in mu dalo pravico, da tedensko lahko ustreli zase po enega zajca. Vsak dan je prihajal ta čas k nam in hodil z gospodi na lov. Nekoč ga je vprašala mama, če je njegovi ženi kaj bolje. „Hvala Bogu, sedaj je zdrava,” je dejal. „Župca ti tega šmentanega lisjaka ji je pomagala!” Mati se mu je smejala, ker ni verjela v njegove vraže. Gotovo je zajčja pečenka več pomagala k njenemu ozdravljenju kot lisjak. „Sedaj ne bo treba več moliti za Mikolino mamo,” sem deial zvečer mami. „O še bomo molili, srček,” je odgovorila, „da bo dobila denar za božjo pot na Trsat, kamor se je zaobljubila.” Upanje, da bo zvečer manj očenašev, mi je splavalo po vodi. Moj obraz je moral biti precej kisel, da je izvabilo smeh celo vitezu Slavinskemu, ki je stal na pragu kuhinje in poslušal, kaj se meniva. Prišel je iskat tople vode, da bi se umil, in ni hotel motiti prej najinega pogovora. # ) a-ipodjc so od>H od nas, mi pa smo še kar I T molili za Mikolino družino. Nekega le-pega dne prinese poštar denar. Vitez Slavinski je poslal goldinarje za Mikolo in zraven še nekaj de .ct’c za mene. Pisal je: „Oprostite, da se nisem oglasil že prej. Opravki so me zadrževali. Denar, ki ga pošiljam za Mikolino družino, je dobljen pri stavi. Nejeverni Tomaž ni hotel verjeti, da tudi odrti lisjak lahko grize. Stavili smo in nejevernež je izgubil stavo. Plačal je Mikoli stroške za pot na Trsat in rešil Vašega malega enega očenaša. Desetice so za Vašega malega. Toliko jih je, kolikor dni je molil za M'kolo.” Ko je prišel Mikola k nam, mu je oče prebral pismo viteza Slavinskega. Presenečen je bil in od sreče ni vedel, kaj bi počel. Oče je pogledal v mojega brata: „No, ti, ki vedno vse veš! Pa povej, kaj misli sedaj stric Mikola?” „Kaj misli stric Mi- kola? Ne vem, ali jaz bi pustil, da me lisjak useka celo po nosu za ta denar,” se je odrezal brat in smuknil skozi vrata, da bi ga za vsak primer očetove roke ne dosegle. Zasmejali smo se in Mikola _ je osupel izdavil: „No, saj tako nekako sem jaz res sedaj mislil...” še tisti teden se je Mikolina družina odpravila na božjo pot na Trsat. Ko so sc vrnili, je prišel Mikola brž. k nam in nam prinesel odpustke za vse. Pobahal sc je, da mu * je ostalo toliko denarja, kolikor ga v rudniku pol leta ne zasluži. Popravil je z njim ograjo pri vrtu in streho pri hiši. Tudi prst se mu je pozdravil. „Za vse to se moram zahvaliti vam, gospa,” je rekel in pogledal boječe mojega očeta. Obrnil se je proti meni in me nežno pogladil po laseh: „In tebi najbrž tudi...” Mati mu je odvrnila: „Oh nič! Vaše žene molitev in vaše trdno zaupanje, da vam bosta Bog in sv. Mikola pomagala, sta največ pripomogla do tega. Vsi skupaj, mi in nejeverni Tomaž, ki je izgubil stavo, smo bili le orodje božje Previdnosti, da se je izpolnila želja vaše ženke: pri Marijinem prestolu na Trsatu se zahvaliti za srečno rešitev.” Ap. Vse se modernizira Žene so včasih pristavljale k peči lončeno posodo. Burklje so jim bile nujno potrebna stvar. Danes je drugače: kuhajo že na plin in elektriko. Celo premoga jim ni treba več nositi iz kleti. Svet se modernizira. Bi se po vsem tem čudili, če tudi preganjalci vere ne preganjajo več tako kot Neron? Svet napreduje... V prvih časih krščanstva so kristjane ujeli. Zaslišali so jih, če res priznavajo Kristusa za svojega Go podarja. Potem so jih zaradi vere javno mučili in usmrtili. Današnji preganjalci delajo vse to veliko bolj prebrisano, a tudi bolj zavito. Današnji Neron pravi, da ne preganja vere. Cerkve pušča odprte, še kako podporo nakaže, da se kakšna zgodovinsko ali umetniško pomembna cerkev popravi. Če mu kdo očita, da veri ne da dovolj svobode, ga zavrne: „Cerkev ima dovolj svobode. Poglejte naše cerkve: bolj so polne kot po Za-padni Evropi!” ^^erkve pušča odprte, Iker hoče dati Istarim vtis, da lahko še naprej ho-^^dijo vanje kot nekdaj. „Naj imajo svoje veselje, saj bodo itak kmalu pomrli!” A i točasno, ko podi vero iz življenja med štiri cerkvene stene, ropa Cerkvi vsa sredstva, s katerimi bi mogla vplivati na mladino. Na tih način onemogoči, da bi mladi slišali glas vere. Vzgojne zavode, časopisje, radio, igre, filme, vse vzame sam v roko. Zakaj? Da po teh sredstvih skuša vzgajati „novo” ljudstvo, ki vere ne bo poznalo v drugačni podobi, kot jo slika on: nebogljeno, preživelo neumno starko, brez pomena za moderno življenje, ostanek nekdanjih nazadnjaških časov. Ker predstavljajo duhovniki steber vere, skuša ta steber omajati in podreti. Z lažmi, klevetami, obrekovanji se spravi zdaj nad tega, zdaj nad onega duhovnika. Ljudstvo se večkrat postavi zanj. A ker drži oblast s preganjalcem, nima skoraj nobene moči. Tako odstranijo počasi drugega za drugim, najprej seveda mlade, delavne in zdrave. Napačno poučena množica zgubi zaupanje v steber vere. Preveč se ji zdi umazan, saj mu pripisujejo vse najslabše! A stebra ni mogoče kar tako omajati. Zato skušajo z vabami, podporami in grožnjami zanesti razdor vanj. Ko se nekateri vdajo, jih imenuje za ljudske in patriotične, da s tem ostale še bolj umažejo. Ves načrt gre počasi naprej. Zavit je v skrb za „dobro” ljudstva, za njegov „napredek”. Gre pa točno po začrtani poti: iz življenja poriniti vero med štiri zidove. Pri vernikih zamrziti duhovnike. Duhovščino med seboj razklati. Škofom onemogočiti stik z duhovniki in ljudstvom. „Po rožah v oknu boi spoznal, da biva v hiši slovenska družina,” mi je nekoč dejal znanec, ko sva šla na obisk. Ne morem reči, da bi v tukajšnji deželi ne imeli radi cvetja, a redko vidite rože na oknih. Po delavskih krajih boš opazil malokrat živo cvetočo rožo. Rože nadomešča glinasti pes ali vaza. Pri nas doma smo imeli radi rože. Slap nageljčkov se je vil z okna. Kako poživi sobo roža na mizi! Bel vezen prt in posoda s cvetjem! Saj oko samo pove, kaj prija človeškemu očesu. Ob posebnih prilikah: praznikih, godovih in obletnicah naj bodo rože še posebej lepo razpostavljene. Z rožami je tudi delo. Zanje je treba skrbeti, ako jih hočemo ohraniti. Zamenjati vodo, pristriči peclje, na novo urediti, posušene liste sproti obrati, zaliti, ako je potrebno. Cvetice, ki ne prenesejo sonca, postaviti v senco, da ne ovenejo. Na vrtu okopati in presaditi. . . ■jTo je ravnanje modernega Nerona. I Pa bo uspel? Ne! Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala. Stari Neron ni uspel. Napoleon se je vdal, Hitler je končal. Cerkev stoji in bo stala. Iz sedanje stiske bo izšla še lepša in močnejša. Žalostno pa je in usodno, da se jih v tem boju dd toliko zapeljati, pokvariti in pogubiti. Iz toliko in toliko mladih src ta vihar lahko izruje vero za vedno. Zato vsak dan prosimo Gospoda, naj pomiri vihar, naj da preskušanim obilnih milosti, da bodo ostali trdni in zvesti do konca. Naj jim dd junaštva, notranjega miru in žive vere, četudi se mora končati njihova pot v mu-čeništvu. Lepo je tako delo. Videl sem ljudi, ki so z rožami ravnali kot z majhnim otrokom. Ljubili so rože in jih gojili. Mati pa bo rada dala ob rožah otroku lep nauk. Učila ga bo nežnosti in ljubezni do vsega, kar je živega. Naučila ga bo paziti na rože in skrbeti zanje. Otrok naj ima na vrtu svoj kotiček, ki ga bo rad urejal. Ko ne bo prevelike nevarnosti, da bi kaj razbil, naj tudi sam ureja rože v hiši in na oknih. Otrok bo vesel majhne odgovornosti. In materi bo dober nauk povrnil s prvim šopkom pomladanskih rož. G. 1