DR. PAVLE BLAZNIK
SLOVENICA V ARHIVALIJAH FREISINŠKEGA
LOŠKEGA GOSPOSTVA
V letošnjem februarju je Arhiv Slovenije priredil zelo uspelo razstavo
»•Slovenščina v dokumentih skozi stoletja«. V spremnem katalogu je bila izražena
misel, naj bi razstava dala pobudo za sistematično evidentiranje slovenskih
tekstov. V sicer obsežnem, meni znanem arhivskem gradivu freisinškega
loškega gospostva, slovenskih tekstov, z izjemo priseg loških kmetov iz prve
polovice 17. stol., ki jih je objavil M. Kos,' ni najti. Pač pa srečamo v virih
vrsto posameznih slovenskih izrazov, ki so sicer deloma že objavljeni, pa je
vendar prav, da so zbrani na enem mestu.
Najdragocenejši vir za obravnavano vprašanje so urbarji, v katerih so
bolj ali manj natančno popisane freisinške posesti in so obravnavane obveznosti
podložnikov do zemljiškega gospostva. Posamezne podatke je seveda najti
tudi v aktnem gradivu. Najstarejše arhivalije so popisane v latinskem, kasneje
pa v nemškem jeziku. Pisarji so bili pa vsaj deloma seznanjeni tudi s slovenščino,
saj so imeli opraviti s podložniki, med katerimi so bili v veliki večini
Slovenci celo v času načrtne srednjeveške kolonizacije, da ne govorimo o razmerah
v novem veku, ko so nemški naselniki predstavljali nepomembno manjšino.
Tako je loškemu gospostvu načeloval navadno sicer trd Nemec, medtem
ko je zemljiški gospod iz praktičnih ozirov skrbel, da so nižja mesta zasedali
ljudje, ki so razumeli tudi slovenščino. Na značilen primer naletimo 1529. Tedaj
se je loški kaščar Lienhart Siegesdorfer škofu opravičeval, ker je šele
naknadno javil, da ne zna slovenski. Kolikor bi imel škof zaradi tega pomisleke,
je bil pripravljen odstopiti mesto svojemu bratu Janžu, ki je deloma obvladal
slovenski jezik.-
Pisarjem je bila seveda najbližja nemščina, zato ni čudno, da so slovenska
krajevna imena pisali po svoje, jih pačili, pa tudi prevajali v nemščino, v latinskih
tekstih deloma tudi v latinščino. Naj navedem nekaj primerov! Mlaka in
Podmlaka pri Praprotnem na Selškem sta v urbarju 1291 označena kot »in dem
Lak, in dem Nideren Lak«.'' — Lepo slovensko ime Podblica je v listini 1286
označeno kot VVaigenstein,* medtem ko je v urbarju 1291 navedeno s slovenskim
imenom Pod%velopetsch/' Še izrazitejši primer srečamo med loškimi meščani.
Ločan Praznavreča nastopa v nemščini pisanih virih kot Lerensack.'
Podobno je v nemških virih Škofja Loka dosledno označevana kot Lack ali
Bischoflack, medtem, ko jo romanski viri, ki so jih pisali ljudje zunaj nemškega
vpliva, imenujejo tako, kakor so slišali pri loških domačinih, tj. npr. 1351
Scufialocha,' 1370 in 1371 Schofialocha, Scophialocha.^ Naznačeni primeri jasno
pričajo, kako greše nekateri nemški zgodovinarji, ki na tak način ponemčena
imena gladko uvrščajo med dokaze o nemškem poreklu ondotnih naselnikov.
74
Zbirka slovenskih krajevnih in osebnih imen na loškem ozemlju je seveda
ogromna. Posebno bogato gradivo vsebuje urbar iz 1630," v katerem najdemo
zlasti pri opisovanju meja med loškim in sosednjimi gospostvi tudi marsikatero
zemljiščno ime. Tako srečamo npr. pri mejnem popisu proti logaški gospoščini
naslednji tekst: pod smrekho po potu inu po potoke me prapratnomu berdu inu
me Hleuim verchu na Sapot, nad shaga Plachoua na Jacobloue potokh inu na
lepa iablano.'" Vendar se v tem članku krajevnih in osebnih imen ne dotikam.
V razpravljanje pritegujem samo posamezne termine, katerih najdemo največ
v urbarju iz 1630.
Pojezde (1396/1397 pogesta, 1501 pogeBden, 1515 pogesden") so bili zbori
po loških župah, kamor je vodilni gospoščinski nameščenec s spremstvom prijezdil
trikrat na leto (v koroško župo le enkrat); ob tej priliki je razsojal spore,
se zanimal glede obveznosti podložnikov do gospostva, poizvedoval, kako podložniki
obdelujejo zemljo ipd.'- Izraz pojezde se je obdržal tudi tedaj, ko so
prestavili te obravnave v Škof j o Loko (die pogesden in die statt Lagk gelegt ist
warden).'' Odslej je gospoščinska komisija jezdila po terenu predvsem ob raznih
mejnih sporih, zelo redko pa z namenom, da ugotavlja v podrobnostih dejansko
stanje na podložnem ozemlju.
Veča (1501 wetscha, wetsch).'* Urbar iz 1501 vsebuje insert, ki je nastal po
1461 in pred 1501. V njem je opisana meja loškega gospostva z goričanskim.
Med drugim govori tekst tudi o zboru (wetscha), ki so se ga morali v goričanskem
gospostvu udeleževati vsi podložniki enkrat na leto; na tem zboru so razsojali
na višji stopnji spore, ki jih niso poravnali župani.''
Odvetščina, odvetništvo (1630 . . . vogtei. . . wird auf craineriseh ad vesehina
genant, von welcher vermainten vogtei oder veschina die herrschafft vorhero
niemaln nichtes gevvusst'^). Odvetščina je bila dajatev odvetniku iz vrst
posvetnih fevdalcev, ki jo je srečati na cerkveni posesti. Na loških tleh je v
srednjem veku največji del te dajatve plačeval deželnemu gospodu freisinški
škof, drugo breme je odpadlo na podložnike. V citiranem primeru naj bi bili
ciolžni dovžanski kmetje plačevati na račun odvetništva na grad Kieselstein
v Kranj letno po 24 krc.
Beranje (1714 collectur oder beranie'') je bila dajatev, ki je pripadala pri
cerkvi zaposlenim osebam (župniku, kaplanu, cerkovniku); na ta račun so
kmetje dajali najrazličnejše pridelke, kot žito, sir, drva ipd.
Potica (1630 ain poticzen"*) se omenja med predmeti, ki so jih dajali Dražgošani
svojemu cerkovniku na račun bire.
Lovščina (1630 dem jagermaister jagerrecht auf craineriseh louschina genant,
jagerrecht oder louschina'") je bila dajatev, ki je 1630 pritikala lovskemu
mojstru, medtem ko je v srednjem veku vsaj deloma pripadala lovcem deželnega
gospoda.-"
Poklon (1291, 1318 poklon, pogklon; 1396/1397 poglon; 1501 pogklann-') je
bila dajatev, ki je skozi stoletja vezala številne kmetije po Poljanski dolini.
V času prvih dveh urbarjev (1291, 1318) sta po dva in dva podložnika dajala na
ta račun ovco ali denar, če ovce nista premogla;-- kasneje so to obveznost poravnavali
le z denarjem.
Pustote (1630 5 wissmader in der Levbs [na Luši] werden ins gemain die
ode hueben genant auf craineriseh v pustatach-'') so bile na loškem ozemlju
z izjemo območja Luše zelo redko posejane, kar kaže na to, da je bila tod kolonizacija
premišljeno opravljena. Le izjemno so posamezne pustote sčasoma
75
tako propadle, da jih je prerasla goščava in kasneje ni bilo več najti sledu
nekdanje kmetije. Večino pustot pa je zemljiški gospod skušal obnoviti. Navadno
jih je v prvih letih dajal v užitek sosednjim kmetom, ki so jih nekaj
časa uporabljali za travnike; sčasoma pa je gospostvo našlo primerne ljudi, ki
so se na pustotah stalno naselili in jih ponovno v redu obdelovali.
Travnevina (1714 traunevina^"', v nemški terminologiji grasgelt) je bila
dajatev, ki so jo plačevali podložniki za uživanje travnikov, navadno v pustotah.
Brodnistar (1501-'') je bila dajatev, ki je bila v zvezi z nekdanjim brodom
na Gorenji Savi. Preden so v drugi polovici 13. stol. zgradili pri Kranju most
čez Savo, je namreč moral freisinški podložnik na Gorenji Savi brezplačno
prevažati čez reko loške podložnike, zaradi česar je užival znatne olajšave pri
dajatvah. Glede na brezplačen prevoz pa so podložniki iz nekaterih žup dajali
leto za letom gospostvu poseben prispevek v ovsu; dajatev se je v urbarjih
1291 in 1318 imenovala furtmez.-" Ko pa je bil dograjen čez Savo most, je
brodniku odpadla dolžnost prevažanja, obenem pa tudi ugodnost na kmetiji
glede dajatev,-^ pač pa so podložniki še vnaprej oddajali staro dajatev, ki jo
urbar iz 1501 označuje s slovenskim izrazom brodnistar (brod = furt, star =
= mez, mera).
Kopljenik (1630 ain helben waiz vnd gersten vnter einander so sy bey
ihnen ain khoplenikh nennen^^), ime za mero na Dovjem; na loškem ozemlju
tega termina ni najti.
Koš (1630 jeder 1 khasch was ainer tragen khan frisches griiemadt^') je
bila v Selcih mera za oddajo trave, ki je pripadala lovskemu mojstru.
Škofija (1630 casstenhauB . . . das hauB ist in mitte des dorffs Seyrach, ein
paufelliges wesen, so man auf crainerisch scoffia nennet''"), ime za gospoščinsko
kaščo, ki je ležala sredi Žirov.
»Kreyna.« Leta 1630 so dajali podložniki na Praprotnem selškemu gozdarju
vsako drugo leto po 15 krc. '>kreyna genant«.^^
Pogača (1291 panes pogaetzen, pogaetschen; ca. 1306 pogezchen, pogeschen;
1515 pogatschen-'-). Beseda izvira sicer iz ital. fogazza (panis focacius''-*), vendar
jo lahko pritegujemo v našo zbirko, ker je prišla v urbar že 1291 kot udomačen
izraz, ki se je v slovenskem jeziku do danes ohranil za posebno vrsto kruha.
S pogačami so postregli podložniki oskrbnika in njegovo spremstvo na pojezdah,
sodile so pa tudi med predmete rednih dajatev kot priboljšek za oskrbnika,
na račun lovščine ipd.
Sorščica (1630 sorzeza, das ist waiz vnd rokhen vntereinander; sorshiza;
sorschiza-") je bila mešanica pšenice in rži, ki so jo pogosto sejali.
Ječmenček (1630 ietschena 3 halben, gersten 3 halben; ietschina 2 halben;
ietshena; gersten vnd jetschena 10 helben; gersten vnd jetschina'''') omenja
urbar dokaj pogosto, in sicer navadno poleg ječmena.
Koštrun (1630 vier schaff oder coBstrBun'").
Petak (1630 1 petackh das ist 5 schwarze pfeninng; 7 petakhen; 7 petakh"),
slovensko ime za novec, ki je po vrednosti ustrezal petim črnim pfenigom.
Praznik (1291, 1318 praeznich''"). S tem imenom označujeta urbarja štiri
podložnike v Mojstrani. Po Hauptmannu naj bi oznaka praznik pomenila podložnika,
ki ni delal (bil prazen) ročne tlake.''^ Praznike omenja urbar iz 1291
tudi v zvezi s pojezdami, pri katerih je oskrbnik v podrobnostih zbiral podatke
76
o posameznih podložnikih. Najprej se je zanimal glede obdelovanja zemlje;
posameznike je spraševal, če imajo odrasle sinove, ki bi lahko obdelovali zemljo,
dalje če imajo več kot po eno hubo, če vedo med sosedi za koga, ki slabo obdeluje
kmetijo, ali za koga, ki je zmožen za obdelavo. Nato pa je sledilo vprašanje,
če je le-ta praznik. Vrstni red izpraševanja nakazuje domnevo, da prazniki
niso bili kmetje.'"' Povsem jasno pa opredeljujejo njihov poklic dajatve. V razliko
z drugimi podložniki na Dovjem so namreč prazniki dajali gospostvu na
račun rednih dajatev izključno samo železo. Urbar iz 1318 omenja razen teh
praznikov še pet hub, ki so bile ustanovljene 1317."" Rekonstrukcija je povsem
trdno dokazala, da je treba te hube postaviti v Mojstrano, ki je tudi v naslednjih
stoletjih izkazovala vedno po pet hub.^- Prazniki so bili torej utemeljitelji
železarstva v Mojstrani in so jih imenovali tako zaradi tega, ker so bili v razliko
z drugimi freisinškimi podložniki brez obdelovalnih površin.
Župan (1291, 1318 supanus, suppanus ipd.; 1501 suppann, supplevvt"*^) je bil
naziv za predstojnika upravne enote, v katero je bilo vključenih več naselij;
drugače so bili poimenovani le vodje tistih enot, v katerih so bili naseljeni
kolonisti, ki jih je pripeljal zemljiški gospod od drugod (preco na ozemlju bavarske
in tirolske kolonizacije, stifterius v koroškem območju, gadmarius
v viničarski enoti). Od 16. stol. dalje so se imenovali vsi predstavniki upravnih
enot z izjemo gadmarja župani.**^ Medtem ko označujejo srednjeveški viri
upravne enote z izrazom officium,'"' uporablja urbar iz 1501 v tej zvezi brez
zgoraj omenjenega razlikovanja tudi termin župa (supp).^"
Ptičar (1630 verhuetter des waldes. .. darin sich die federspill erziglet, so
genent man tizher; tizer das ist verhuetter der federspilP').
Kot je razvidno iz urbarja 1318, je bil v loškem gospostvu že tedaj razvit
lov s pticami. V ta namen so vzrejali skobce (ob Račevi pri Žireh, na Dobračevi,
v Hobovšah in Krnicah v Poljanski dolini in v Sorici na Selškem) in sokole
(v Žetini, na Dobračevi, v Kladju, ob Račevi, v Sovri, Hobovšah in Bodov-
Ijah na poljanski strani ter v Smolevi in Sorici na Selškem).^" Lov s pticami
se je obdržal tudi v naslednjih stoletjih, kot kaže podatek v urbarju iz 1630
z omembo ptičarjev - podložnikov, ki jim je gospostvo poverjalo skrb za ta lov.
Sluga (1630 kajžar v osliški župi Eller Sluga . . . ist sonst ein pieter'"). Mogoče
je priimek Sluga slovenska oblika za petarje, ki so bili v pomoč županom,
pa jih je gospostvo pritegovalo tudi zlasti k opravilom v kašči, kjer so pomagali
pri merjenju in prodaji ter mešanju žita.
Sirnica (1630 ain schvveig oder kass hueben, auf crainerisch sirnza genant'").
Na sirnicah — planinskih kmetijah je bilo težišče gospodarskega življenja na
izdelavi sira. Podatek iz srede 12. stol. kaže, da so na loškem ozemlju sir izdelovali
iz kravjega mleka, vsaj od 13. stol. dalje pa so bile sirnice opremljene tudi
z ovcami. Sirnice niso bile trdno vezane na posamezne kmetije, marveč so jih
prepisovali z enega grunta na drugega. V začetku 14. stol. je bilo na celotnem
loškem ozemlju 60 sirnic, katerih število so tudi v naslednjih stoletjih ni bistveno
spremenilo.'^
Zavod (1630 vermog des saalbuechs die vnderthanen in Clenoburger ambt
ihre sauad als wie die in Kharner ambt haben; hat sein behiilzung vnd viechwaidt
absonderlich in seinem sauad oder einfang; hat seinen einfang oder
sauad sovvoln mit behiilzung als der viechwaidt'''-). Ta izraz je na loških tleh najti
le v območju koroške in hlevnovrške župe, kjer so ustanavljali ob načrtni srednjeveški
kolonizaciji v razliko z vsem drugim tedaj koloniziranim loškim ozem-
77
Ijem samotne kmetije oziroma aglomeracije samotnih kmetij. V zavod je bila
torej vključena tako zaokrožena gozdna kot pašniška površina.
Senožet (1630 senashett oder heymadt; senashetten; ein senashett oder
wiBmad; schone sauad oder senashett; in jeztbemellten snasheten sechs wiBmadter;
ein khleins snaschetl'''), ime za travnike; večkrat je šlo za večje travniške
komplekse, ki so bili nekoč v skupnem užitku, pa so jih v veliki meri
razdelili že do srede 17. stol.
Breg (1630 ein akher na Meloch mit ainem breg oder madt, ein akher
Khreuli mit einem breg zur madt, ein akher per Struziza mit einem breg oder
madt, ein akhen per Khisolizi an beeden orthen breg'^) pomeni v tekstu citiranega
vira košenino.
Laz, lazič (1630 ein snashet oder \viI3madt v lasech genant; ein khleins
snaschetl lashiiz genant; hat ain lall auB der gemain gemaht; in einem snasheth
u lasiich genant"'"') se Je imenoval svet po gmajnah in gozdovih, ki so ga podložniki
otrebili in ga navadno uporabljali za njive. Lazništvo so pospeševale
delitve gmajn, v območju fužinarstva pa predvsem spori, ki so se vlekli skozi
stoletja med fužinarji in kmeti gledo pravic do gozdov.
Spolovina (1630 na spolouina zway khleine akherl"'') je na dva enaka dela
razdeljeno zemljišče.
»Der shan« se omenja v viru v zvezi z dražbami. Ob tej priliki je prišlo
do posebnih ceremonij, pri katerih je sodeloval zlasti mestni svet, kar je mogoče
preostanek iz časa, ko je loškemu mestnemu sodniku pripadala sodna
funkcija tudi na ozemlju zunaj loškega pomirja. Po običaju je upnik odrezal
z zadolžene hiše košček lesa, imenovan »der shan«, in ga dal pristojnemu županu.
Ta ga je odnesel v pisarno gospoščinskega protipisarja, protipisar ga je
oddal na grad, od tam pa je bil »der shan<< dostavljen loškemu mestnemu sodišču.
Pri vsakem imenovanih Je moral »der shan« ležati po 14 dni. Po hudem
zavlačevanju so se končno neke nedelje ob zahajajočem soncu zbrali mestni
organi pri mestnem komunu in se vsedli okrog mize, medtem ko je mestni
birič stal na lesenem stolu. Mestni pisar je prebral besedilo, da bo prišla na
dražbo ta in ta posest, ki je bila mogoče od mesta oddaljena tudi 6—7 ur. Ko
Je pisar nehal z branjem. Je birič dodal svoj rokodelski rek in s palico trikrat
udaril. Po tej proceduri, ki je veljala dolžnika 8—10 gld., je gospostvo šele
razpisalo prijavo upnikov. Za Jožefa II. je bila ta ceremonija odpravljena.^''
' . , • . : Opombe
1 Slovenske prisege loških in blejskih kmetov iz prve polovice 17. stoletja.
Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (= GMS), 22/1941, str. 71—74. — 2 Kreisarchiv
Miinchen (= KM), fasc. 41. št. 211. — 3 P. Blaznik, Urbarji freisinške škofije,
Ljubljana 1936 (= Urbarji), str. 160. — 4 Fra 31, št. 275, str. 300. — 5 Urbarji, str. 164.
6 P. Blaznik, Trgovske zveze Škofje Loke z Reko v luči notarske knjige Antona
de Renno de Mutina (1436—1461), Loški razgledi, 8/1961, str. 76. — 7 Arhiv v Piranu,
Notar. knj. 1350/1-II, f.87'—88, prijazno opozorilo prof. dr. F. Gestrina. — 8 M. Kos,
Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku, Zgodovinski časopis
(= ZC), 19—20/1965—1966, str. 144. — 9 Last akad. prof. dr. M. Kosa. — 10 Urbar,
L 16'. — 11 Urbarji, 1396/1397, str. 270; 1501, str. 336; 1515, str. 299. — 12 Urbarji,
str. 104, 166—167. — 13 Urbarji, str. 299. — 14 Urbarji, str. 290—291. — 15 A. Kaspret,
O večah, Časopis za zgodovino in narodopisje (^ ČZN), 4/1907, str. 214—221) idem.
Slovarske drobtinice, CZN, 4/1907, str. 225. — J. Kelemina, Staroslovenske pravde,
GMS, 16/1935, str. 49, 51—52. — 16 Urbar, f. 286. — 17 KM, fasc. 43, št. 232. —
78
IS Urbar, f. 310'. — 19 Urbar, f. 310', 314. — 20 Urbarji, str. 103. — 21 Urbarji, 1291,
str. 142 sL; 1318, str. 191 si.; 1396/1397, str. 270; 1501, str. 299 sL; urbar 1630, f. 174 si.
— 22 Urbarji, str. 101. — 23 Urbar, f. 411. — 24 KM, fasc. 43, št. 232. — 25 Urbarji,
str. 107, 110, 321 si. — 26 Urbarji, str. 148 si., 162 si. — 27 Urbarji, str. 130. —
28 Urbar, f. 285'. — 29 Urbar, f. 337'. — 30 Urbar, f. 44. — 31 Urbar, f. 392. —
32 Urbarji, 1291, str. 142, 153; ca. 1306, str. 173, 175; 1318, str. 191; 1515, str. 299. —
33 J. Kelemina, Pravne starine slovenske v filološki luči, GMS, 14/1933, str. 76. —
34 Urbar, f. 76, 135, 143'. — 35 Urbar, f. 222, 232, 232', 259', 264'. — 36 Urbar, f. 125.
— 37 Urbar, f. 333', 24', 28'. — 38 Urbarji, str. 166, 211, 212. — 39 L. Hauptmann,
Staroslovenska družba in njeni stanovi, Časopis za slovenski jezik, književnost in
zgodovino, 1/1918, str. 79—99. — 40 Urbarji, str. 212. — 41 Urbarji, str. 212. — 42 P.
Blaznik, Freisinška županija Dovje, ZC, 9^1955, str. 8. — 43 Urbarji, 1291, 1318,
str. 138 si.; 1501, str. 345 si. — 44 Urbarji, str. 68. — 45 Urbarji, str. 129 si. —
46 Urbarji, str. 345 si. — 47 Urbar, f. 18', 24. — 48 Urbarji, str. 213. — 49 Urbar,
f. 84'. — 50 Urbar, f. 21. — 51 Urbarji, str. 121—122. — 52 Urbar, f. 17, 224, 234'. —
53 Urbar, f. 34, 36, 85, 244, 246, 252'. — 54 Urbar, f. 250. — 55 Urbar, f. 248, 252', 253',
256. — 56 Urbar, f. 252'. — 57 KM, fasc. 28, št. 21.
Z u s a m m e n f a s s u n g
SLOVENICA IN DEN ARCHIVALIEN DER FREISINGER HERRSCHAFT
SKOPJA LOKA
Der Autor hat die in den Archivalien der Freisinger Herrschaft Škof j a Loka
vorkommenden slowenischen Termini systematisch gesammelt. Dabei lieB er jedoch
die slowenischen Orts- und Familiennamen auBer acht, da diese von den Schreibern
der Herrschaft in vielen Fallen entstellt, zum Teil aber auch ins Deutsche iibersetzt
vvurden. Diese entstellten Formen sind daher fur die Feststellung der Herkunft der
dortigen Siedler eine recht unverlaI51iche Quelle.
79