704
Nevin Birsa
Sedem pesmi
LIST, A KAJ BI JAZ?
Dokler ne izstopiš iz svoje zeleneče lupine, dokler se ne izostri luč v upanju, dokler ne fosforna bakla odreže novega soja v trpkem mrazu .
Kje ste, samotni čolnarji?
Vklenite cvetje, samoto in ukrotite vrtince!
Kje ste, usta korone,
hlepeči podplati, strah zapuščenih
jader? Zakaj ne bi ustvaril sonca
drugačnih dimenzij, zakaj ne bi odjadral
v celico, ki se drobi kot steklo
v vetru, kot razmajani Veliki voz,
kot boleča elipsa časa v stopanju žarkov
v ihteči pulz mojih arterij,
zakaj ne bi obiskal svojega odpirajočega se zarodka?
Jaz, razmajan v gibih, bolečina! Jaz spet kisik,
705
Sedem pesmi
jaz goreča bambusova koča, v krivini plašno frfota beton, jekleno nebo in zemlja.
List, a kaj bi jaz?
AKROBAT     Organizem beži v libidno zrcalo, da bi videl idilo krvi, da bi slišal toploto akrobata, ki plava v akvariju visoke sence, med vrvmi: ta gotovost luči, ta neslišnost smrti!
In platno zavihra, zato splava z baletko
v žareče zlato tigra,
v gobec pokanja in pritajenih bičev:
Vzemi svoje še neizgovorjeno kresilo
in se potopi med obročke vsega možnega!
V ostrih gibih akrobata
plapola konica prelomljenega ploskanja,
meglene sopare in ognja.
In vse ostaja
skrivnost, peripetija mišic
in celic duha. A na trapezu
lahkotno drsenje v temo.
MRZIM, LJUBIM     Nedonošenček sem, drobni otrok te dobe, in umiram v kriku zenice, prebujam se, šibek od zore, nemiren, neznaten in grenak.
Rad bi bil velik,
rad bi zrastel nad ta svet,
rad bi zanetil v svojih ustih slino,
ki bi rodila besedo, in kletev.
Toda ta grozna vklenjenost
je našla svojo prst
v zvenečem kozarcu, v rasti ostre dobe,
v krhkem prstanu prijateljstva.
706
Nevin Birsa
Rad bi preklel čas,
ko sem zajokal,
rad bi bil Kristus ali Marx,
a sem brez moči,
rad bi bil smetar, kovač, ljubimec,
vse bi rad bil,
le računovodja ne,
a sem neznaten, majhen, ubog,
in sem le pesnik,
in vidim laž tega sveta, vrtinec v slepoti,
rjuho zlata, časa in teme
bi zakopal v svoje prsi,
in brezmejno trpim.
RAZTRGANA     Veja ostro začrtanega mraza, SONCA      skozi suhi apnenec, čez usodno uro: struna vetrovnih skal, ki me tako bolijo, v prgišču časa in nemira, v vozlišču rdečega prebujanja: raztrgana sonca, o raztrgana sonca!
In plovem po bakreni žili,
plovem, ko odmevi noči,
raztegnejo krila čez obraz;
zija sen, niha iskra: kakor da bi bila ta senca
zatočišče snega in večernih napadov strahu
v zadnji ubijajoči svetlobi.
KI NAS
NEUSMILJENO
PRELAMLJA
Mačke gredo skoz luno,
njih strgano okostje malici moj sen,
ki je zaklet in nemiren:
Kdo prebuja mrtve,
kdo otroke, z materami, ki strmijo v rdeči strop,
v rdeče zvezde, v rdeči utrip rožmarina,
kdo se zamisli
nad krčem večnosti,
ki nas neusmiljeno prelamlja,
707                                                                                                                         Sedem pesmi
bega, muči, da
zapremo kite, svetlobne ogorke prsti in se z izdolbenim licem prepustimo krohotu kož in kosti?
NAJLEPŠE,    V mojih možganih vrešči BOŽJE ZVEZDE     na tisoče ptic,
sladki, opikani rafal groze
gre slcozi globine krvi,
in v koreninah rudnin
se svetlikajo najlepše, božje zvezde.
RAZREŠI ME!     Joj, da bi se spremenil!
Da bi postal jekleni drobec,
vroče srce ali jastreb nad zelenjem,
da bi postal oaza iz granita, iz jekla, iz jekla!
Oglje se razplamteva,
bibavica duha in temno valovanje,
impulzi, nenadna bojazen
se naježi sredi bele ploskve.
Oglje žari: jaz diham, oglje modri: umrl bom. Vidim fotografijo prihodnosti na dnu tolmuna, vidim prepletene žile v ječečem stolpu sna, vse niha, niha v tuji bolečini.
Preklet si in preklet ostaneš: odstrt na kljunu večnosti, v kristalu mraza in neslišnih senc, koder se gibljem in koder plovem.
Vzemi me, o bog, rebus sem, zapletena uganka sem!
Nad menoj belina, pod menoj ogenj.
O razreši me!