57_KRONIKA loog 1.04 Strokovni članek UDK 910.4(497.4:450)"1765" Prejeto: 2. 2. 2009 Günther Bernhard izr. univ. prof., dr., MAS, Karl-Franzens-Universität Graz, Institut fur Geschichte, Heinrichstr. 26/III, A-8010 Graz e-posta: guenther.bernhard@uni-graz. at "Moram si upati, pa naj me stane telo in življenje, take priložnosti ne Com imel nikdar vec". Potovanje Johanna Baptista Schlagerja v Rim leta 1765* IZVLEČEK Dne 4. septembra 1765 popoldne je Johann Baptist Schlager skupaj s patrom Lorenzom Doberschitzom, profesom iz Kremsmünstra, in patrom Opportunom Dunklom, profesom iz Mondseeja, odšel na potovanje w Rim. Pot jih je vodila skozi notranjeavstrijske dežele in preko Trsta do Rima. Poročila Johanna Baptista Schlagerja o tem potovanju so zelo izčrpna, precej pozornosti je namenil opazovanju dežele in ljudi. Poročevalec je gotovo sproti pisal dnevnik, iz katerega je kasneje črpal za svoj žurnal. Precejšen del njegovih poročil se nanaša na obiskana mesta, predvsem na cerkve in muzejske zbirke. KLJUČNE BESEDE Johann Baptist Schlager, Kremsmünster, potovanje po Italiji 1765, Ljubljana, Rim, papež Klemen XIII., Castel Gandolfo, Bologna, Laura Caterina Bassi Veratti, Johann Baptist Hagenauer, Palazzo Poggi ABSTRACT "I MUST DARE, LET IT COST ME MY BODY AND LIFE, SUCH A CHANCE I WILL NEVER HAVE again: THE JOURNEY OFJOHANN BAPTIST SCHLAGER TO ROME IN THE YEAR 1765 In the afternoon of September 4"' 1765, Johann Baptist Schlager together with father Lorenzo Doberschitz, professed monk from Kremsmünster, and father Opportun Dunkel, professed monk from Mondsee set out on the journey to Rome. The route lead them through the Inner Austrian provinces, and through Trieste to Rome. The reports by Johann Baptist Schlager on this journey are exhaustive; he intended much of attention to observing the country and the people. The reporter certainly wrote a diary from which he was later extracting for his journal. A ' of his reports refer to the visited towns, to churches and museum collections in particular. KEY WORDS Johann Baptist Schlager, Kremsmünster, 1765journey across Italy, Ljubljana, Rome, Pope Clement XIII., Castel Gandolfo, Bologna, Laura Caterina Bassi Veratti, Johann Baptist Hagenauer, Palazzo Poggi Prevedla mag. Irena BruckmUller Vilfan. Dne 4. septembra leta 1765 popoldne se je Johann Baptist Schlager iz Kremsmünstra skupaj s patrom Lorenzom Doberschitzem iz Kremsmünstra, "velikim ljubiteljem potovanj" (ein ungemein großer Liebhaber vom Reisen) ter patrom Opportu-nom Dunklom iz Mondseeja, odpravil na potovanje v Rim, ki ga je vodilo skozi notranjeavstrijske dežele v Trst in naprej v Italijo. Ze v preteklosti je imel Johann Baptist Schlager dvakrat priložnost, da je s svojim učiteljem Doberschitzem brezplačno "užival dolga in razsežna potovanja" (zweymal ... schon mit demselben große und weitschichtige Reisen zu machen die Gnade genossen). Po tretjem letu svojega študija v Kremsmünstru je z Doberschitzem prepotoval cesarstvo s poštno kočijo (unter immerwährenden Posthorn) in le še 16 ur vožnje ju je ločilo od Straß-burga. Takrat je pater Lorenz "šaljivo pripomnil, da bi morala skupaj potovati še v Rim" (im Spasse geredet. Wir müssen noch miteinander auf Rom reisen), in takrat je Johann Baptist Schlager sklenil, da bi vtise svojega potovanja tudi dokumentiral. Toda Johann Baptist si nikoli ni upal razmišljati o tem, da bi "s svojimi nevrednimi nogami stopil na sveta rimska tla" (unwürdigen Füssen den heiligen Ort Rom zu betreten niemals Platz gestattet). Bil pa je zelo srečen, da je "bil v tako mladih letih deležen božje milosti in je mogel obiskati in počastiti krvava polja, ki so bila tako pogosto napojena s krvjo svetih mučencev" (so jungen Jahren die gnade von Gott gehabt ... blutende Felder, die mit so häufigem Blut der HH. Märtyrer bespritzet sind, zu besichtigen und zu verehren). Čeprav se je Johann Baptist potovanja zelo veselil, se je vendar tudi nekoliko bal, saj so mu ljudje v njegovi okolici pripovedovali, da so "že mnogi potovali v Rim in svoje domovine niso nikdar več videli" (wie viele sind schon auf Rom greiset, und sind ihres Vaterlandes nicht mehr ansichtig geworden). Njegova pokrovitelja pater Lorenz in pater Opportun, ki sta si stroške potovanja za mladega študenta do Montecassina delila, naj bi ga vzela s seboj "mrtvega in živega" (Tod und lebendig mit), kot je bilo napisano v določilih sporazuma (Capitulationspuncten), ki so jih on in njegovi starši morali podpisati pred začetkom potovanja. Vsega skupaj je bilo devet določil, med drugimi tudi to, da naj bo Johann Baptist patru Lorenzu "podrejen kot služabnik svojemu gospodu" (wie ein Diener seinem Herrn unterworfen), razen tega naj ne bo samo molčeč, temveč "duhovit in v vseh situacijah vedno dobre volje" (einen Tag wie den anderen einen lustigen Humor, ein aufgeräumtes Gemüth in allen Zufällen), pri mašah naj ministrira, skrbi za perilo, oblačila in nogavice, opravi običajno molitev in za srečen potek potovanja vsak dan zmoli en rožni venec. Razen tega se je Johann Baptist obvezal, da bo v vseh krajih, ki jih bodo obiskali, "skrbel za vse stvari in jih skrbno protokoliral" (auf alle Dinge wohl acht zu geben, und dieselben getreulich zu protocollieren). V primeru bolezni ali nesreče patra Lorenza ne zadene nobena krivda. Zaradi zanimanja ljudi, da bi videli Rim, je Johann Baptist sestavil potopis, ki naj ga "naklonjeni bralec počasi in pozorno prebira - mesec za mesecem, deželo za deželo ter mesto za mestom" (der günstige Leser langsam und mit Bedachtsamkeit von Monat zu Monat, von Land zu Land und von Stadt zur Stadt liset). Potopis nosi naslov: "Dnevnik ali dnevni opis tistega potovanja v Rim, ki sem ga imel čast napraviti s prečastitim gospodom patrom Lau-renzom Doberschitzem, benediktincem v Krems-münstru, takrat najbolj cenjenim učiteljem pesništva, Johann Baptist Schlager, študent retorike. 1765."1 (Journal oder taegliche Beschreibung jener Reise nach Rom, welche mit dem Hochwuerdigen Herrn P. Laurentio Doberschiz Kremsmuensterischen Benedictiner als damals wuerdigsten Lehrer der Dichtkunst zu machen die Ehre gehabt Johann Baptist Schlager, der Wohlredenheit Beflissener. 1765). Vse, "kar je v njem zapisano, je resnično in sem videl na lastne oči"2 (was man in diesem liset, ist wahr und selber mit Augen gesehen worden). Poročila Johanna Baptista Schlagerja so zelo izčrpna in precej osredotočena na opazovanje dežele in ljudi. Gotovo je poročevalec na potovanju vsak dan pisal dnevnik, na katerega se je opiral pri pisanju žurnala. Dobršen del informacij zadeva obiskana mesta, zlasti cerkve in muzejske zbirke. Medtem ko se Schlager pri cerkvah zanima zlasti za v njih hranjene relikvije in opremo, pa pri muzejih zelo zavzeto opisuje razne zbirke, npr. v samostanu St. Lambrecht na Štajerskem, v Bologni ali pa v Rimu. Odlično je prikazano takratno čaščenje relikvij in svetnikov, pričevanja takratne pobožnosti, ki bralcu 21. stoletja posredujejo vpogled v Schla-gerjev čas. Posameznim poročilom je pogosto dodajal zanimive podrobnosti, ki jih je na potovanju doživel. O sebi oziroma o svojih starših Johann Baptist Schlager v svojem žurnalu praktično ne govori. Leta 1765 sta oba starša še živela, imel pa je tudi enega brata. O njegovem poznejšem življenju je znano, da je leta 1779, ko je bil gozdar železarskega uprave (Eisenobmannschaft) in kasneje uradnik (Kanzlei-expeditor), kupil za 851 guldnov hišo na Grünmarkt 23 v Steyrju, ki jo je imel do leta 1800. Družina Schlager je od leta 1814 do 1866 dokazana v hiši Enge 17 v Steyerju 17.3 1 Rokopis v lasti avtorja, v nadaljevanju Journal 1765. 2 Johann Baptist Schlager je svoj potopis napisal 1767 (... auch in diesem Jahre 1767, da ich dieses schreib); prim. Journal 1765, str. 260. 3 http://www.ris.at/homes/magsteyr/bauten/grunmarkt23. htm, 19. 1. 2009. Potovanje v Rim je potekalo preko Štajerske, Koroške in Ljubljane do Trsta, dalje v Benetke, Padovo, Ferraro in Bologno, od tam na Jadransko obalo, v Ancono, Loreto, Macerato, Foligno, Spo-leto, Narni in slednjič v Rim, kjer so potniki preživeli nekaj dni. Iz Rima so preko Castel Gandolfa obiskali Anagni, Frosinone, Ceprano in samostan Montecassino, kjer je pater Opportun Dunkel svoja sopotnika zapustil. Nazaj v Rim sta se oba preostala popotnika vračala preko Castel Gandolfa, kjer sta 14. oktobra videla papeža Klemena XIII. Domov sta se odpravila 19. oktobra preko La Storte, Vi-terba, Bolsena, Aquapendente, prekoračila reko Pa-glia, dalje ju je pot vodila preko Torrenierija v Sieno in Firenze, Bologno, skozi Emilio Romagno, pri Luzzeri sta prekoračili reko Pad, dalje v Mantovo, vzhodno od Gardskega jezera, preko Rovereta v Trento, nato preko Bozna in Brixna do Brennerja in naprej do Innsbrucka, kjer sta obiskala smrtno sobo cesarja Franca I. Iz Halla na Tirolskem sta se vračala s pletnjami po Innu in Donavi do Linza. V Hallu sta dobila krmarja, ki so ga "ljudje tam naokrog zaradi njegove spretnosti in velikosti imenovali kar huzar... to je bil tisti tirolski krmar, ki je iz Halla s posebno ladjo vozil domov na Dunaj njeno veličanstvo, ovdovelo cesarico Marijo Terezijo od tiste žalostne poroke po nadvse boleči smrti njenega cesarskega soproga Franca;4 od takrat dalje je vse svoje življenje dobival za nagrado vsak mesec en dukat. Tako on sam kot tudi drugi člani posadke, ki so bili z menoj na ladji in so bili vozili že omenjeno cesarico, so pripovedovali, da ni kazala hude potrtosti v svoji veliki duši zaradi tistega žalostnega dogodka. Z njimi da je normalno govorila in si običajno krajšala čas skupaj z njimi na prostem izven kajute"5 (den man wegen seiner Brauvur und Größe in der ganzen Gegend mit dem gemeinen Namen den Husaren nennte ... dieser Husar war eben derjenige tyroHische Steuermann, der sein Maiestät die verwit-tibte Kaiserinn Mariam Theresiam nach dem höchst schmerzlichsten Todesfalle ihres kaiserlichen Eheherrns Francisci von Hall bis Wien in einem eigenen Schiffe von der traurigen Hochzeit nach Hause geführet, und von diesen Tägen an bey Lebenszeit alle Monate einen Dugaten zur Belohnung hat. Sowohl er als noch andere Schiffleute, die mit mir zu Schife waren, und die höchst besagte Monarchinn führten, sagten uns, dass sie gar nicht viel Niedergeschlagenes ohngeachtet eines so traurigen Verhängnisses an dieser großen Seele merkten. Sie redete mit ihnen ganz gemein und pflegte meistens bey ihnen ausser der Hütte unter freyem Himmel die ;eit zu vertreiben). 4 Cesar Franc I. je umrl med slovestnostmi ob poroki nadvojvode Leopolda (II.) v Innsbrucku 18. avgusta 1765. Journal 1765, str. 352f. Kratek prikaz itinerarija 4. 9. popoldne odpotovali iz Kremsmünstra 5. 9. Spittal am Phyrn 6. 9. Admont 8. 9. Oberzeiring 9. 9. St. Lambrecht 10. 9. Celovec 12. 9. zjutraj v Ljubljani 13. 9. preko Vrhnike, zvečer v Trst 16. 9. zvečer z ladjo v Benetke 17. 9. na morju, brezvetrje 18. 9. opoldne v Benetkah, zvečer na ladji 19. 9. Padova 20. 9. zjutraj prihod v Benetke 21. 9. zvečer odhod iz Benetk 22. 9. zjutraj preko Chiogge po morju in po kopnem 23. 9. opoldne Ferrara 24. 9. Bologna 25. 9. Romanje k Madonni di San Luca pri Bologni 26. 9. Odhod iz Bologne, preko Imole, Faenze v Forli 27. 9. opoldne Cesena, zvečer Rimini 28. 9. Cattolica, Pesaro, zvečer Senigallia 29. 9. popoldne Ancona, Loreto 30. 9. Loreto, zvečer Macerata 1. 10. Tolentino, Serravalle di Chienti 2. 10. Foligno, zvečer Spoleto 3. 10. opoldne Terni, Narni 4. 10. Civita Castellana, zvečer Castellnuovo di Porto 5. 10. Rim/Prima Porta 9. 10. Castel Gandolfo, Anagni 10. 10. Ferentino, Frosinone, Ceprano 11. 10. Roccasecca, Montecassino 12. 10. Montecassino, San Germano, Ceprano 13. 10. Frosinone 14. 10. Castel Gandolfo 15. 10. Rim 19. 10. Odhod iz Rima preko La Storta, Monterosi, Ronciglione 20. 10. zjutraj v Viterbo, Montefiascone, Bolsena, Aquapendente 21. 10. preko reke Paglia, Torrenieri 22. 10. Buonconvento, Monteroni d'Arbia, Siena 23. 10. Tavarnelle Val di Pesa, S. Casciano in Val di Pesa, okrog 15.00 v Firence. 24. 10. Odhod iz Firenc, Le Maschere 25. 10. Pietramala 26. 10. Bologna 27. 10. Castellfranco Emilia, Modena, Reggio nell' Emilia 28. 10. deževen dan 29. 10. Luzzara, prekoračili Pad 30. 10. Mantova 31. 10. preko Adiže v Borghetto, Ala 1. 11. Vzdolž Adiže, Rovereto, Trento 3. 11. Odhod iz Trenta, Salurn, zvečer Bozen 4. 11. Klausen, Brixen 5. 11. Sterzing, Brenner, okrog 22.00 Innsbruck 6. 11. Innsbruck, Hall in Tirol 7. 11. Hall in Tirol 8. 11. Brixlegg, Kufstein 9. 11. Rosenhaim, Rott am Inn, Wasserburg am Inn 10. 11. Mühldorf, Marktl 11. 11. Ranshofen, Reichersberg, Suben, Schärding, Formbach, Neuburg am Inn, Passau 12. 11. Passau in okolica 16. 11. Odhod iz Passaua, Linz 17. 11. Linz 18. 11. Linz, grad Weißenberg, Kremsmünster Potovanje iz Celovca preko Ljubljane v Trst 11. septembra: ... "Po 4. uri zvečer smo se s tremi konji belci iz Celovca eno celo polno noč vozili proti Ljubljani. Tri četrt ure od mesta Celovec oddaljen leži samostan Vetrinj,6 dalje Humberk in Borovlje. V Kožentavri smo dobili druge poštne konje: kajti tam se začenja vzpon na t. im. Ljubelj, na izredno visoko goro, ki traja eno poštno postajo gor in eno postajo dol in je tako strm, da je tukaj skoraj na mestu psalm: Ascendunt usque ad Coelos et descendunt usque ad abysos. Vzpenjali so se do nebes in spuščali do pekla.7 To gorovje smo prekoračili okrog polnoči in celo noč smo se vozili skozi en sam gozd. Moram pripomniti, da čeprav sem se v svojem življenju že velikokrat vozil, tako bal se pa še nikdar nisem, kadar sem se vozil preko hribov. Nekako ob enih nas je trojna poštna kočija pripeljala preko Zelenice pri Tržiču in Nakla do Medvod." (Nach 4 Uhr abends fuhren wir mit 3 Schimmeln von Clagenfurt die ganze geschlagene Nacht der Stadt Laibach zu. In dem Wege drey Viertel Stund von der Stadt ist das Cisterzienser Closter St. Victorin, weiters Hollenburg und Ferlach. Zu Kirschentheuer bespannte man unseren Wagen mit frischen Postpferden; denn da ginng es auf den sogenannten Loibl los, einem Berge von ungeheurer Höhe, der eine Post hinauf, eine Post herab dauert, und zwar so gäh, dass hier fast wirklich einer Psalme Platz findet: Ascendunt usque ad Coelos et descendunt usque ad abysos. Wir passierten dieses Gebürg so eben um Mitternacht, und die ganze Nacht fuhren wir im lauter Wald, und ich kann sagen, so oft und vielmahl ich schon mein Lebtage gefahren bin, aber so scheuch und furchtvoll über ein solches Bürge bin ich niemals gefahren. Gegen 1 Uhr lieferte uns die dreyfache Post über Grünburg, Nackles, Oberzwischenwässern). "Končno smo 12. zjutraj okrog 9. ure prispeli v Ljubljano. Ljubljana je glavno mesto Kranjske, ki zgoraj na Ljubelju z dvema kamnitima piramidama meji na Koroško.8 Ljubljana je lepša in večja kot Celovec, ima svojega škofa, prav tako lepo poslikano stolnico, kjer je pater Lorenz daroval mašo. Na sredini trga stoji mogočen vodnjak s piramido. V mestu je veliko lepih cerkva, v skoraj vseh občudujemo večbarvnost, umetnost in odličnost marmornih del, pa tudi veliko samostanov, npr. fran-čiškanski9 in kapucinski,10 samostan bosonogih avguštincev,11 avguštinskih eremitov,12 klaris13 in uršulink.14 Jezuitska cerkev15 je zaradi svojih marmornih stebrov in tabernaklja najlepša. Kapelo svetega Ksaverja so dali zgraditi tamkajšnji stanovi za 14.000 guldnov.16 Cerkev bosonogih avguštincev je zaradi marmorja čudovita..." (Den 12. endlich morgens gegen 9 Uhr sahen wir uns in Laibach. Dieses Laibach ist die Hauptstadt in Crain, welches gleich zu oberst auf dem Loibel durch zwo hohe steinerne Pyramiden von Caerntern geschieden wird. Laibach ist schöner und größer als Clagenfurt, hat einen Bischof, wie nicht minder eine schön ausgemahlene Domkirche, wo aber 3. P. Laurentius Meß las. In der Mitte des Platzes stehet ein ansehnlicher Pyramidenbrunn. Es gibt hier schöne Kirchen, wo fast in einer ieden die Vielfärbigkeit, Kunst und Feine des Marmors nicht genug zu bewundern, auch viele Clöster, als die Franciskaner, die Capuciner, die Augustiner Baarfüßer, die Augustiner de larga manica, die Clarisserinnen, die Ursulinerinnen. Die Jesuitenkirch ist eine ob ihren marmorsteinernen Säulen, und Tabernakel von den Schönsten. Die Xavericapelle hat die hiesige Landschaft mit einem Unkosten von 14000fl aufgebauet. Bey den Augustinern Baarfüßern ist die Kirche eben herrlich vom Marmor...). 6 Cistercijanski samostan Vetrinj, ustanovljen 1142, ukinjen 1786. 7 Psalm 106,26. 8 Takrat skalovni predor, pred tem še tunel, z dvema piramidama z latinskim napisom na deželni meji, ki ju je dala postaviti dežela Kranjska v pozdrav in zahvalo za pospeševanje prometa cesarju Karlu VI. ob njegovem obisku v Ljubljani leta 1728, ko je prišel na dedni poklon. 9 Nekdaj v starem minoritskem samostanu, ustanovljenem 1491, od 1785 dalje v ukinjenem samostanu avguštinskih eremitov Marijinega oznanenja. 10 Konvent sv. Janeza Evangelista, ustanovljen 1606, ukinjen 1809, kasneje uničen, stal na Kongresnem trgu. 11 Konvent sv. Jožefa, ustanovljen 1654, ukinjen 1786. 12 Avguštinski eremiti (obuti avguštinci), ustanovljeni 1329 pri sv. Janezu Krstniku pred špitalskimi vrati zunaj mesta, nato do 1597 v mestu pri cerkvi sv. Jakoba, k so jo prepustili jezuitom, novo ustanovljeni pri cerkvi Marijinega oznanenja. ukinjeni 1784. 13 Samostan sv. Mihaela, 1656-1782. 14 Konvent sv. Trojice, ustanovljen 1702, danes Uršulinska cerkev. 15 Danes župnijska cerkev sv. Jakoba. 16 Kranjski stanovi so za gradnjo kapele Franca Ksaverja leta 1668/69 odobrili 2500 guldnov oz. 150 guldnov za slavje ob posvetitvi (prim. August Dimitz, Zur Geschichte der Jesuiten in Krain, v: Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 18 (1863), str. 87). Andreas Sommer: Prospekt Ljubljane iz 1. polovice 18. stoletja. (Branko Korošec, Ljubljana skozi stoletja, Ljubljana 1991, str. 62). "Frančiškanska cerkev je prav lepa zaradi marmorja, ki na Kranjskem in Koroškem ni nobena redkost. V Marijini kapeli je shranjeno lepo okrašeno telo svetniškega vojaka in mučenca, ki mu je bilo ime Deodat. V kapucinski cerkvi sega poslikava s prikazi pekla in poslednje sodbe skoraj do polovico cerkve z nazornimi prizori duševnih muk. Poleg gradu stoji na hribu stari grad oz. stara utrdba z istim imenom, odkoder je razgled na mesto in kjer so priprti zaporniki, trenutno so bili trije. Tu so trije stolpi za smodnik in tudi velike orgle na prostem v preddverju grajskega poslopja, ki so igrale vse tiste dni, ko se je pečenka, to je ob nedeljah, torkih in četrtkih. Še preden se pride do gradu, je cerkvica, ki se imenuje "Rosaliaberg" (cerkev sv. Rozalije) in ne daleč odtod je zapor, ki stoji na samem. Pokrajina je tukaj izredno prijazna in gotovo zelo prijetna. Razgled proti Koroški je velika ravnina in vsa pokrajina je posejana z neverjetno številnimi kraji in cerkvami. Tukaj in v Italiji se vidi malo skednjev, seno in žito so obešali v bližini hiš na t. im. kozolce in na velike kope, ki so imele na sredini veliko palico." CDie Franciskanerkirch ist eben prächtig von Marmor, der in ganzem Crain und Kärnten gar nichts seltens ist. In der Frauencapelle ist ein gefasster Leib eines heiligen Soldaten, der Deodatus heißen, und Martyrer war. In der Capucinerkirche ist die Holl, und das Hingste Gericht fast die halb Kirchspitze aus mit sinnlichen Peinen recht schreiblich abgemahlen. Nahe bey dem Schloß auf dem Berge ist das alte Schloß, oder die alte Vestung gleichen Namens, wo man die Stadt iibersiehet und die Übeltäter, deren wir soeben 3 gefangen sahen, verwahret worden. Hier sind drei große Pulvertürme, auch ist eine große freye Orgel in einem Vorsprunge des Schloßgebäudes, die man ale Brätltäge, als Sonntag, Erchtag und Pfingsttage erthonen läßt. Noch ehe man in das Schloß kommet, ist ein Kirchlein, so der Rosaliaberg heisset, und ohnweit davon ein Gefängnishaus, so ganz frey stehet. Die Gegend ist hier ungemein reitzend, und gewiß recht angenehm. Der Prospect gegen Kärnten ist flach, und die ganze Landschaft mit unglaublich vielen Orten und Kirchen gleichsam an-gesäet. Hier und eben auch in Wellschland siehet man wenig Stäckl, sondern das Stroh und Getreyde wird auf die sogenannte Kutschen zum Drocknen aufgehangen, und in große Schober in deren Mitte eine große Stang stecket, vor den Häusern aufgethürmet). "Skozi mesto teče reka Ljubljanica, pri kapucinskih vratih stoji slavolok, ki je bil postavljen ob poklonitvi cesarju Karlu VI.17 Predmestja so ravna, niso majhna ali sramotna. Na t. im. Bregu stoji komedijsko gledališčelS po vzorcu pogorelega dunajskega mestnega gledališča.l^ Preprosto ljudstvo, zlasti ženske so nemarne; vsa njihova garderoba se Cesar Karl VI. je sprejel poklon 29. avgusta 1728 v Ljubljani. Domnevno predelava stanovske jahalne šole v gledališče za 850 oseb, ki so jo sklenili junija 1765 in decembra zaključili. Kärntnertortheater, pogorel 3. novembra 1761. 18 19 ■e- sestoji iz ene srajce in kikle. Najbolj zoprn pa je neokusni kranjski jezik, ki se začenja že kmalu izven Celovca pri Kožentavri. Vendar pa v Ljubljani večinoma se govorijo in razumejo nemški jezik. Prenočevali smo pri Divjem možu na trgu.20 Zelo pa nas je v Ljubljani čudilo to, da čeprav je bil v mestu škof, ki se imenuje Petazi,21 v četrtek zvečer po zvonenju k molitvi niso obhajali spomina na začetek trpljenja Jezusa Kristusa, kot v drugih katoliških mestih, ker ta pobožnost tukaj, kot so nam rekli, ni bila v navadi. To smo morali vzeti na znanje, saj smo ravno v četrtek prenočevali v Ljubljani." (Durch die Stadt flüsset der Fluß Laibach, bey dem Capu-cinerthore ist eine Ehrenporte zu Ehren des Kaisers Carls des 6. aufgerichtet, da ihm gehuldiget wurde. Die Vorstädte sind eben, nicht klein und schändlich. Auf dem sogenannten Rein ist ein Comoedienhaus nach dem Modell des verbrannten wiennerischen Stadttheaters gebauet. Das gemeine Volk, aber besonders der Weiber ist schlampend; ihr ganzer Aufbutz besteht in einem Hemnd und Kittel. Das verdrüßlichste ist die schmacke Crainersprach, die schon bald ausser furt bey Kirchentheur ihren Anfang nihmet. Doch redet und verstehet man noch im Laibach meistens die deutsche Sprache. Wir hatten unser Quartier bey dem Wilden Manne auf dem Platz. Was uns aber sonst auf Laibach wunderte, war, dass, ohngeachtet in diesem Orte ein Bischof ist, der vor itzt Petazi heisset, man in den Pfingstägenabends nach dem Gebethläuten nicht wie in anderen catholischen Orten die Angst litte, als welches, wie man uns sagte, hier nicht gebräuchlich ist. Wir mußten dieses wahrnehmen, weil wir so eben in einem Pfingstage zu Laibach Nachtläger hielten). "13. nam je grozila huda nevarnost in svojega potovanja proti Trstu nismo nadaljevali brezskrbno, kajti cesta v Trst, kamor smo bili namenjeni, je bila zelo nevarna zaradi hrvaških roparjev. Ti so se skrivali po tamkajšnjih gozdovih, ki so se raztezali do turških predelov na Balkanu in turški paša jih je proti plačilu tributa ščitil; tako je ena dokaj velika oborožena tolpa pred osmimi dnevi napadla vas Planino, skozi katero smo se morali peljati, jo še pred nočjo nasilno izropala in pri tem pobila več ljudi, zaradi česar so potniki zahtevali spremstvo cesarsko-kraljevske vojske, ki je bila tam nastanjena. Zato nam je kmalu po Lokvi pripeljala nasproti velika poštna kočija z večjim številom vojakov. Bog pa nas je varoval in brez pomoči vojakov smo srečno prišli skozi vse postaje, ki so bile na poti iz Ljub-jane, Vrhniko, Logatec, obe vasi Planina, kjer stoji grad z istim imenom. Tukaj nam je mitničar, ki nam je pokazal svojo nevarno rano na glavi, pripovedoval, kako surovo je roparska tolpa divjala po njegovi hiši: omara je bila razbita na majhne koščke, 20 Gostilna v Ljubljani pri magistratu. 21 Leopold von Petazzi (1760-1772). dve skrinji sta bili preluknjani, vse slike hudo poškodovane, v celi hiši ni bilo enega celega okenskega stekla, skratka zgledalo je, kakor da bi grom in toča divjala skozi sobe." (Den 13. waren wir einer großen Gefahr ausgesetzet, und wir tratten unsere Reise weiter nicht ohne Sorge an, indem die Straße auf Triest, wohin wir zielten, von den croatischen Räubern, die sich in dem dasigen Walde, der sich bis in die Tyrkey erstrecket, so sie bey dem türkischen Basse um einen Tribut Schutz finden, sehr unsicher gemacht wurde; wie sie den allererst vor 8 Tägen in einer beträchtlichen Bändä mit Ober, und Unterwehr das Dorf Oberplanina, durch welches wir passiren mußten, gewalt-thätig noch vor einbrechender Nacht plünderten, und dabey mehrere Mordthaten ausübten, weswegen die Reisenden von den zu diesem Ende eingelegten kaiserlich, königlichen Soldaten Geleitschaft begehren, und uns eben der große Postwagen bald ausser Cornial mit mehreren Soldaten convoiret entgegen fuhre. Gott aber schützte uns ohne die Soldaten zu Hilf zu nehmen, und wir passierten glücklich alle Posten, die wir diesem ganzen Tage hindurch machten, als Laibach, Oberlaibach, Loitsch, die 2 Dörfer Planina, wobey ein Schloß gleiches Namens lieget. Hier zeigte und erzählte der Wegmautner, dem ein gefährlicher Streich auf den Kopf versetzet wurde und nach der Länge, wie grausam die Räuberrott in seinem Hause handirte: da stund ein zu kleinen Stüken zusammengehauener Kasten, da weren 2 durchlöcherte Druhen, da waren wieder alle Bilder schändlich zugerichtet, ia man sah in dem ganzen Hause fast keine einzige ganze Fensterscheibe, mit einem Worte, es sah nicht anders aus, als wenn Donner und Hagel in diesen Zimmern grausam gewütet hätten). "Pot smo nadaljevali skozi Postojno, Razdrto, Lokev, zvečer smo končno prispeli v Trst. Cesta, ki pelje iz Ljubljane v to trgovsko mesto, je tako polna vozov, večjih in manjših, da se ne lažem, če cenim, da sem jih naštel najmanj 400; vsi so bili razen redkih izjem volovske vprege, ki so nam prišle nasproti oz. vozile v isto smer. Območje dveh postaj pred Trstom je pusto, nikjer nobenih krajev, poti so dobre, zemlja pa je tako polna kamnov, da ne vem, kako je mogoče, da jih tukaj leži toliko miljonov vse povprek." (Weiters reisten wir durch Adlsperg, Prae-wald, Cornial, abends endlich kammen wir nach Tri-est. Die Strasse von Laibach bis zu dieser Handelsstadt ist so zahlreich immer mit Karren und Güterwägen bewandert, dass ich nicht lüge, wenn ich 400 ansetze, die fast alle bis auf wenige ausgenommen, mit Ochsen bespannet, zu und davon uns auf dem Wege entgegen kammen. Die Gegend 2 Posten von Triest ist öd, man siehet keine Oerter umgelegen, die Wege sind gut, das Erdreich aber mit so vielen Steinen besetzet, dass ich mir nicht einbilden kann, wie so viele Millionen Quaterstücke in alle Orten und enden hierher seyen geleget worden). "Vozili smo se dalje in zvečer, ko je sonce že zahajalo, smo prvič v življenju zagledali morje, na vodni površini so odsevali rumeni in rdeči nebesni žarki, ki so se v mojih očeh združili v mavrico. Mislili smo, da bomo še pri dnevu prišli v mesto, kar bi se tudi zgodilo, če se ne bi bilo zlomilo kolo, kar nam je vzelo pol ure in nas navdalo s strahom, kajti kočjaž poštne kočije nam je povedal, da je bil dan prej nek častnik eno uro pred prihodom v Trst žrtev napada zgoraj omenjenih hrvaških roparjev na poštno kočijo; mi pa smo le srečno, čeprav že v temni noči, prispeli v naš kraj". (Wir fuhren und abends, eben da die Sonne unterginge, erblikten wir das erste Mal in unserem Leben das Meer, dero Gewässer mit den gelb und rothen Strahlen des Himmels gleichsam einen Regenbogen meinen Augen gestaltete. Wir glaubten noch bey Tage in die Stadt zu kommen, und es würde auch ohnfehlbar geschehen seyn, wenn uns nicht halbe Stunde davor das Rad gebrochen wäre, so uns bey einer halben Stund aufhielte, und um so furchtsamer machte, weil der Postillon erzählte, dass allererst gestern ein öfficier in der Postcalesche eine Stund vor Triest von einem der obgemelten croatischen Räubern einen Anstos litte; wir sind aber doch glücklich zwar schon bey finsterer Nacht in unser örte gekommen). "Bili smo že tako rekoč v Italiji, kajti Trst je ključ do te dežele, laški jezik se tukaj sliši bolj pogosto kot nemški. Prenočevali smo v nemški gostilni Pri črnem orlu, kjer so se vsak dan zbirale osebe tujih narodnosti, ki so govorile različne jezike. Za en obrok je treba tukaj odšteti 24 krajcarjev ali 2 paolija. 14. smo ostali v Trstu in si z velikom občudovanjem ogledovali to zanimivo trgovsko mesto." {Wir waren nun schon soviel als in Italien, denn Triest ist der Schlüssel dieses Landes, und die welsche Sprach wird hier schon weit mehr, als die deutsche gehöret. Unsere Einkehr war in dem deutschen Wirtshause bey dem Schwarzen Adler, wo täglich Personen von fremden Nationen zusammen kommen und einer diese, der andere eine andere Sprache in den Mund führet. Die Person zahlet für die Mahlzeit 24 Kreuzer oder 2 Paoli.22 Den 14. verblieben wir in Triest und besahen diese sehenswürdige Handelsstadt mit großer Verwunderung...). "24. smo prispeli do Bologne. Najprej smo hoteli obiskati cerkev S. Petronia,2^ ki nima razkošno okrašene opečnate fasade, je pa tako velika, da jo ima tujec kar za tukajšnjo stolno cerkev. Ogledali smo si zanimiv poldnevnik, v Evropi sta le dva, eden je tukaj in eden v Franciji, tukajšnji pa je boljši. Zgoraj na oboku cerkve, toda ne na najvišjem mestu v sredini, temveč na levi strani in precej bolj spodaj je na steni naslikana zvezda, v njeni sredini pa je luknja Focus incidentiae, skozi katero posije sončni žarek.24 ... Pod kamnom z napisom je črna kamnita školjka z majhnim pokrovom iz medenine in ključavnico za odklepanje, na katerem je napisano: Centesima pars altitudinis fornicis millies subdivisa {Stoti del višine oboka tisočkrat deljen). Na tem mestu je dolžinska lestvica, ki vodi do črte na cerkvenih tleh, kjer je na velikem belem kamnu napisano: Linea meridionalis a vertice Tropicum Capricorni {Opoldanski poldnevnik v kozorogovem povratniku). Jaz sem dolžino te črte premeril s 102 do 103 koraki. V zadnjem večjem kamnu je vklesano: Solstitium hybernicum Decembris die XXI. {Zimski sončni obrat 21. decembra). Stopinje so razdeljene od 10 do 10 do 248 skupaj z nebesnimi znaki. Prehodili smo celotno dolžino cerkve in našteli 172 korakov ..." (Den 24.ten ... Bologna. Der erste ört, wohin wir trachteten, war die St. Petro-nikirch, die nicht gar zu prächtig mit Z,ügeln gepflastert ist, dabey aber so großen Blatz einnihmt, dass sie ein Fremder für die hiesige Domkirche halten könnte. Wir besichtigten eine merkwürdige Meridianlinie, deren nur 2 in Europa sind, nemlich diese und eine in Frankreich, die hiesige aber ist besser. öben in dem Gewölbe aber nicht am höchsten in der Mitte, sondern linkerhand um vieles tiefer ist ein gemahlener Stern auf der Mauer, in dessen Mittelpunct der Focus incidentiae, oder das Löchlein ist, wodurch der Sonnenstrahl ein-fählt. ...Unter diesem angeschriebenem Stein ist eine schwarz steinerne Muschel mit einem kleinen Teckel vom Messing, und einem Schlüsselloch zum eroeffnen, darauf stehet geschrieben: Centesima pars altitudinis fornicis millies subdivisa. Da ist nun eine Scala an-gesetzet vonn der Länge, darauffängt die Linie in dem Kirchboden an mit einen weissen großen Stein, darauf die Inschrift zu lesen: Linea meridionalis a vertice Tropicum Capricorni. Ich hab die Länge dieser Linie mit 102 bis 3 Schriten abgemessen. In den letzteren breiteren Stein stehet eingehauen: Solstitium hyber-nicum Decembris die XXI. Die Grade sind von 10 bis 10 bis 248 samt den Himelszeichen eingetheilet. Die ganze Länge der Kirchen zählten wir ab mit 100 und zwey undsiebenzig Schritten...). "Kmalu po ogledu te astronomske zanimivosti nas je naš nemški vodič peljal v cerkev klaris,2^ ki je tako lepa, da je popotnik ne sme izpustiti, kajti tukaj kažejo blaženo Katarino Bolonjsko {Catharina Bonnoniensis),2^ ki je tako dobro ohranjena, kot bi bila še živa. Sedi v svojem redovnem oblačilu s krono na glavi, vendar so njen obraz in roke nekoliko rjavkaste barve. Sedi levo od vhodnih cerkve- 22 Paolo, srebrni novčič, 1/10 rimskega skuda. 23 S. Petronio, Basilika. 24 Sončna ura Domenica Cassinija (1655), 1765 jo je Eu-stachio Zanotti restavriral. Je največja v zaprtem prostoru konstruirana sončna ura, njena dolžina odgovarja šeststo-temu delu enega poldnevnika. 25 Cerkev Corpus Domini ali Svete Device, 1456 jo naselijo klarise iz Ferrare. 26 Sv. Katarina Bolonjska (1413-1463), klarisa. nih vrat pod oltarjem, ki ima oltarno sliko s prikazom Kristusovega vnebohoda, ki jo je naslikal Lu-dovico Carassi27 za 8000 skudov.28 Ta slika je napravljena kot nekakšen oder, ki ga je mogoče odpreti, in napis nad njim že od daleč naznanja, kaj je notri, namreč: Inter mortuos liber (Med mrtvimi svoboden)." (Bald nach diesem eingenommenen astronomischen Augenschein führte uns unser deutscher Wegweiser in die Kirche der Clarißeninnen, so sehr schön, und von darum den Reisenden nicht zu umgehen ist, weil die selige Catharina Bonnoniensis noch un-verwesen, ia als wenn sie noch lebte, in ihrem Closter-habit mit einer Cron auf dem Haupt, sitzend, iedoch etwas braun am Gesichte und an den Händen gezeiget wird. Sie sitzet linker Hand des Einganges in die Kirche unter einem Altare, dessen Altarbild die Himmelfahrt Christi vorstellet, und vom Ludovico Carassi um 8000 Scudi gemahlen worden. Dieses Bild ist wie ein Proscenium zum Aufschieben gerichtet, und der Titel daroben zeiget vom weiten an, was darinnen verschlossen, nemlich: Inter mortuos liber). "Redovnice, ki svoji pokojni sosestri vsako soboto umijejo obraz in roke in ji morajo večkrat, kot sem slišal, striči nohte, delijo tujcem, ki prihajajo tja, razne koščke in relikvije v lepo izdelanih amuletih, vendar ne zastonj, temveč, ker morajo od tega živeti, po določeni ceni, ki jim jo vsakdo rad plača: jaz sem jim dal nekaj malega, jaz in pater Opportun sva si nekaj izbrala in plačala, med tem časom pa je gospod p. Lorenz naskrivaj odšel, ker je komaj čakal, da vidi še neko drugo Katarino Bolonjsko, in naš nemški vodič, ki ga je bil naskrivaj spremil k njej, nam je zdaj razodel naslednjo skrivnost. To je bila slavna bolonjska doktorica Catharina Laura Bassi de Rati,29 ki jo je iskal in tudi našel in h kateri smo zdaj tudi mi, potem ko smo pri redovnicah vse opravili, v spremstvu našega nemškega vodiča hiteli s pospešenimi koraki. Takoj so nas sprejeli in z veliko vljudnostjo pozdravili v sprejemnici, kjer je stala cela vrsta matematičnih inštrumentov. Ona pa je začela z nami v latinskem jeziku nadvse pametno diskutirati in bilo je zelo lepo poslušati njene besede: kajti govorila je tako neprimerljivo lepo, hitro in nežno, česar marsikateri uveljavljeni moški ne bi bil zmožen. Gotovo je, da je prekašala vse moške v Italiji, s katerimi smo govorili, kajti Italijani so v glavnem, tudi duhovniki, slabi latinci, njihov jezik je premalo sproščen in uglajen, da bi mogli govoriti hitro in brez jecljanja. Njen mož je zdravnik,^0 ona in einem pa javno zagovaja svoje teze na univerzi. ..." (Die Klosterfrauen, so ihre selige Mitschwester alle Sambs-tage an Gesicht und Händen zu waschen pflegen, auch selber öfters wie ich mir sagen liesse, die Nägeln abschneiden müssen, theilen den Fremden, so dahin kommen, verschiedene Stüke und Reliquien schön im Amuletten gefasst, iedoch nicht umsonst, sondern, weil sie großen Theils von dieser Arbeit leben müssen, um gewisse ausgesetzte Preise aus, die ihnen auch ein Jeder gern zahlet: ich selbst hab ihnen was Weniges zu lösen gegeben und ich und R. P. Opportunus im besten aussuchen auszahlen waren, so laurte Herr P. Laurentius noch auf eine andere Catharina von Bonnininn, wie uns unser deutsche Wegweiser, der selben heimlich zu dieser Catharina führte, und nachdem er zurüke gekommen, und dieses Geheimnisse ofenbahrte. Es war die berühmte bonnoniensische Doctorinn Catharina Laura Bassi de Rati, die er gesuchet und auch gefunden hat, und zu welcher wir auch, nachdem wir alles bey den Closterfrauen richtig gemacht hatten, auf Anführung unsers deutschen Wegweisers mit Schritten eilten. Wir wurden auch sogl schönen Audienzzimmer, wo viele mathematische Instrumenten in Parade stunden, vorgelassen, und mit großer Höflichkeit empfangen, da Herr P. Lorenz schon hinweggegangen war. Sie finng mit uns alsobald in lateinischer Sprache auf das Weislichste zu discuriren an, und es war eine Freude ihren Wörtern Gehöre zu geben: denn sie redete so unvergleichlich schön, geschwind und zierlich, dass man es einen gestandnen Manne so bald nicht hörn wird. So viel ist gewiß, daß sie es allen Männern in Wellschland, mit denen wir redeten, bey weiten abgewonnen habe, denn die Well-schen überhaupt, auch die Geistlichen sind elende Lateiner, wenigstens ist ihre 7.,ung schlecht gelöset und geschliffen um geschwind und ohne vielen Böcken zu reden. Sie hat einen Medicus zu ihrem Gemahl und defendiret oefentlich in der Universität Theses). "Se neko drugo sveto telo smo to dopoldne videli pri patrih dominikancih,31 namreč njihovega lastnega redovnega očeta sv. Dominika,32 ki počiva v kapeli na desni strani od vhodnih vrat v cerkev na posebnem oltarju v izredno umetniško izklesani krsti iz belega marmorja.33 Na oltarju gori vedno 6 sveč in več luči, na vseh stenah v kapeli so dragocene poslikave. V konventu v pritličju kažejo njegovo smrtno sobo z napisom: Hic obiit S. 1. Domi-nicus anno Domini MCCXXI. Tukaj se berejo maše in njegova slika je naslikana na oltarju." (Noch 27 28 29 30 Ludovico Carracci (1555-1619). Scudo, ital. srebrnik, od 16. stol. dalje. Laura Maria Caterina Bassi Veratti, docentka za eksperi- mentalno fiziko na Instituto delle Scienze in odlična znan- stvenica 18. stoletja; pokopana je sredi cerkve Corpus Do- mini. Giovanni Giuseppe Veratti. 31 32 33 S. Domenico. Ustanovitelj reda sv. Dominik je umrl 6. avgusta 1221 v Bologni. Nagrobnik sv. Dominika, nastal med 13. in 16. stol.; relief na sprednjem delu podstavka s prizori svetnikovega pogreba je bil izdelan šele 1768 v delavnici Giovannija Battiste Boudarda. ein anderer heiliger Leib wurde uns in diesem Vormittage bey den P.P. Dominicanern gezeiget, und zwar ihres eigenen Ordensvaters des Heil. Dominicus, der rechter Hand des Einganges in die Kirche auf einem eigenen Altare der Capelle in einer ungemein künstlich ausgehauenen Sarge vom weissen Marmor ruhet. Bey dem Altare brinnen ohnausgesetzet 6 Wachslichter und mehrere Lampen, und an allen Wänden der Capelle sind kostbare Gemählde. In dem Convent zu ebner Erd zeiget man das Limmer, wo er gestorben mit der Aufschrift: Hic obiit S. P. Dominicus anno Domini MCCXXI. Man liset darinnen Meß und sein Bildniß ist auf dem Altare gemahlen.) "Sicer pa so v Bologni, kot sem videl, lepi trgi, velike ceste in imenitni vodnjaki ... Vodnjak v bližini cerkve sv. Marka, kjer smo opoldne kosili nedaleč od javnih zaporov, iz katerih so zaporniki mimoidoče na ves glas prosili za miloščino, nima vode, medtem ko se pri nekem drugem vodnjaku voda umetniško pretaka skozi pohotne figure in pri tem škropi trg34 blizu cerkve sv. Petronija ..." (Sonst, wie ich sah, gibt es in Bonnonin schöne Plätze, große Gässen und ansehnliche Brünen,... Dieser Brunn aber, der ohn-weit S. Marco, wo wir Mittags speisten und ohnweit der oefentlichen Stadtsgefängniße, aus welcher die Gefangenen mit vollem Halse die Vorübergehnden um Allmosen anschreyen, giebt kein Wasser, wohl aber einer, der mit hohen Wasserkünsten iedoch in sehr geilen Figuren auf den Platze springet, nahe bey der Kirche des Heil. Petronius...). "V bližini cerkve sv. Jerneja se dobro vidita oba mestna stolpa, eden je tako visok, da v svojem življenju nisem videl višjega, saj ga imajo za najvišji stolp v Evropi; drugi stoji malo odmaknjen, tudi popolnoma prosto, in je tako dobro zgrajen, da izgleda, kot da se bo prevrnil, vendar stoji čvrsto in nepremično. Ta se imenuje Torre Gerisendi,35 prvi pa Torre degli Asinelli.36 Oba stolpa sta iz opeke in imata štirikotno ozko obliko, kar višino prvega stolpa naredi še bolj grozljivo." (Artig sind in dieser Stadt nahe bey der St. Bartholomäuskirche zu sehen die 2 Stadtthürme, einer ist so hoch, dass ich in meinem Leben noch keinen höheren gesehen hab, wie er denn auch von einigen als der höchste Thurm in Europa ausgegeben wird; der andere so gleich darumben, doch eben auch ganz frey stehet, dabey aber so künstlich gebauet ist, dass er auf einer Seite wirklich zu fahlen scheint, da er doch ganz fest und unbeweglich stehet. Dieser hat den Name Gerisendi, der erstere Asinelli. Beyde haben eine viereckichte Form, und sind ganz schmall von ziegeln aufgeführet, welches eben die Höhe des Ersteren um so mehr abscheulich macht). "Popoldne je bil najprej na vrsti ogled svetovno znanega bolonjskega Specula,37 in kar smo hoteli, to se je zgodilo. Na svetu je to nekaj enkratnega. Tukaj se nahaja zbirka vseh stvari, ki jih lahko vidimo na treh naravnih področjih, in kdor je to videl, ga bo minila volja, da bi videl še kaj drugega in še manj, da bi sam želel začeti zbirati. Najlepša pri tem je ureditev prostorov in vsake sobe posebej po posameznih zvrsteh, nekaj nadvse posebnega. Takoj pri vhodu je slika sv. Jožefa, ki je tako fino tkana, kot da bi bila naslikana z najtanjšim čopičem. Nato se pride v prostor, kjer so obešeni sami načrti arhitektov, ki so bili za njih nagrajeni, dalje dela kiparjev, ki so bila prav tako nagrajena, med njimi tudi delo Nemca Johanna Hagenauerja^S iz Salz-burga. V glino je oblikoval Herkula, ki dviguje vola v zrak; dalje je kabinet poln kipov iz mavca, modelov za kipe, ki so na ogled v Rimu in so mojstrovine največih umetnikov. V kabinetu je polno nagrobnikov starih poganov, skrinja s kovanci, lepa knjižnica." (Nachmittags war eines von den Ersten die weltberühmte bonnoniensische Speculam zu sehen, und was wir wollten, das geschach. In der Welt ist keine ihres gleichen. Man findet hier eine Sammlung von allen Dingen, die es in den 3 Reichen der Natur zu sehen giebt, und wer einmal diese gesehen, dem vergehet gewiß alle Lust mehr eine andere zu sehen, und noch vielweniger selbst eine Sammlung zu unternehmen. Das Schönste dabey ist die Ordnung, in welcher alle Limmer ein iedes für sich und nach ihrer Gattung in Besonderheit unvergleichlich eingerichtet ist. Gleich bey dem Eingange ist die Bildniß des Heil. Josephus so gewebet, als wenn es mit dem feinsten Pinsel gemahlen wäre. Darauf kommt man in ein Limmer, wo alle Risse einer Baukünstler aufbehalten sind, die ein Pro-emium damit genommen haben, so eben weiters die Werke der Bildhauer, die den Preise davon getragen, unter diesen ist ein Deutscher Johann Hagenauer von Salzburg. Er bildete von Erde den Hercules, wie er den Ochsen in der Höhe trägt; weiters ist ein Cabinett voll der größten Statuen vom Gipse, so lauter Modelln einer Statuen sind, die in Rom gesehen werden, und Meister-stüke der größten Künstler sind. Ein Cabinett von lauter Grabsteinen der alten Heiden, ein Münzkasten, eine schöne Bücher Bibliothek). "Med drugimi portreti, ki visijo v predprostoru h knjižnici, je nad vrati slika umrlega papeža Lam-bertinija39 s posvetilom v velikih črkah: AMPLI- 34 Neptunov vodnjak, 1563 po načrtu Tommasa Lauretija, Neptunov kip od Giambologne. 35 Torre Garisenda. 36 Torre degli Asinelli. 37 38 39 Stolp zvezdarne pri Palazzo Poggi, začetek gradnje 1712/13 po načrtu Giuseppeja Antonija Torrija, dogradil 1723/25 Carlo Francesco Dotti. Palazzo Poggi, od 1803 dalje glavni sedež rektorata univerze v Bologni, hrani zbirko Luigija Ferdinanda Marsiglija na sedežu 1711 ustanovljenega in 1714 posvečenega inštituta Istituto delle Scienze. Johann Baptist Hagenauer (1732-1810), dvorni kipar v Salzburgu in od 1774 vodja kiparskega razreda na Dunajski akademiji. Papež Benedikt XIV. (Prospero Lambertini), 1740-1758. FICATORI MAXIMO. Sledijo po temah razdeljeni prostori, vsak ima na vratih svoj napis. V enem so razstavljene vse vrste kamnin, v drugem semena rastlin, spet v drugem živali vseh vrst, krokodili, polenovke, ogromne morske želve, kače v naravni velikosti, nagačeni ptiči, v kozarcih so shranjeni insekti ter hrošči, lepo obarvani metulji, školjke in polži ter presenetljivo veliko črvov. Med temi je v kozarcu shranjena glista, ki je dolga 12 komolcev in so jo našli v telesu nekega kapucina. Poleg drugih naturalij sem občudoval kamen težec (barit), ki se pri slabi svetlobi v temi sveti kot fosfor. Oba moja duhovna gospoda sta dobila dva koščka v posodici za 1 gulden. Toda ta kamen ni obstojen, temveč razpade v prah, kakor se je zgodilo tudi nam. Na koncu so bili prostori s hidravliko, optiko, pnevmatiko ali aerometriko. Sledili so še prostori s kemijo, geografijo in pomorstvom, fiziko, starinami, anatomijo, nadalje galerija slik, predavalnice, soba z vojaškimo opremo itd." (Unter anderen Portraiten, die in der Vorkammer dieses Büchersaales hangen, ist oberhalb der Thüre der verstorbene Papst Lambertini, dessen Lob mit großen Buchstaben zu lesen: AMPLI-FICAT0RI MAXIM0. Daraufkommen die in ihre Classen eingetheilte Zimmer, und iedes ist mit ihrem auf der Thüre geschriebenen Titel bezeichnet. In einem sind alle erdenkliche Mineralien, in einem die Semina plantarum, in einem anderen die Animalia von verschiedener Gattung, als Crocodile, Stockfische, ungeheure Meerschildkrotten, Schlangen in Lebensgröße, ausgestopfte Vögeln, gut in Gläser eingemachte Insecten als verschiedene Kefer, schön gefärbte Weinfaltern, Muschen und Schnecken, sehr viele Würme zum Erstaunen. Unter diesem Letzteren ist ein Wurm in einem Glase aufbehalten, der 12 Ellen lang in dem Leibe eines Capuciners gefunden worden. Nebst andren Naturalien schien mir wunderlich der Lapis bonno-niensis, der bey einfallender kleiner Lichte in der Finster wie ein Phosphorus leuchtet. Man gab meinen 2 geistlichen Herren 2 Stücke in einem Schächtgen um 1fl. Allein er bleibet nicht beständig ganz, sondern zerfahlet in Staube, wie es uns geschahe. Endlich kommt das hydraulische Zimmer, das optische Zimmer, das pnephmatische oder aerometrische Zimer. Das chymische Zimmer, das geographisch und nautische Zimmer, das physicalische Zimmer, das Antiquitätenzimmer, das anatomische Zimmer, die Bildergallerie, das Drehzimmer, die 0erter, wo die Lectionen gegeben werden, das Militarzimmer und so weiter). "V prostorih z naturalijami stoji nagačen los v naravni velikosti; v fizikalnem kabinetu visi na steni lep inštrument v obliki futerala za zastavo, ki ob dotiku na naraven način predstavi padanje toče. V pomorskem delu so razstavljeni najlepši in izredno fini modeli galej, trgovskih in vojnih ladij s 120 topovi.40 V anatomskih kabinetih stojijo veliki ske- leti, celotno človeško telo je izdelano iz voska izredno naravno in umetniško,41 v raznih oblikah in stanjih, celo otroci, ki na različne načine ležijo v materinem trebuhu in se tam hranijo,42 so na ogled tujcem. Med starinami vidimo med drugim številne žrtvene tablice, malike, žare ali vrče s pepelom, predmete, ki pričajo o rimski veri in vojski, posodje, nagrobne svetilke, napise in še in še, med drugim tudi Kolosov palec, med umetniškimi predmeti stoji najboljši v veliki dvorani, to je portret papeža Benedikta XIV., ki je izdelan iz pisanih mozaičnih kamnov in je tako dovršen, kot da bi bil naslikan na platno. Z eno besedo: vse je brez primere, videli pa smo le malo inštrumentov za praktične poskuse. Spekula oz. astronomska opazovalnica ni zelo visoka, kar tudi ni potrebno, saj je horizont v Bologni popolnoma prost, le na eni strani je nizko gorovje, ci ga nekoliko zastira kot tanek oblak. Poslopje je od zunaj belo in rdeče ometano. Bolj natančen je opis v italijanskih knjigah, vsaka stane 2 paolija." (In dem Naturalienzimmer ist ein ausgestopftes Elendthier in Lebensgröße zu sehen; in dem physicalischen ist ein artiges Instrument in der Figur eines Fahnfutterals an der Wand, so bald man es rühret, so wird ein fallender Hagel auf das Natürlichste vorgestellet. In dem Nautischen sind die schönsten und feinsten Modellen von Galleeren, Kauffarththey und Kriegesschiffen mit 120 Canonen anzutreffen. In dem anatomischen Zimmer stehen große Sceletons, ia der ganze menschliche Cörper ist in verschiedenen Beschaffenheiten, aus Wachs auf das Natürlichste mit unglaublicher Kunst gebildet, sogar die Kinder, wie sie auf unterschiedliche Arten im Mutterleibe liegen, und die mütterliche Nahrung empfangen, werden den Fremden gezeiget. Unter den Antiquitäten siehet nebst anderen unzähligen alten Opfertafeln, Götzen, Urnen oder Aschenkrügen, römische Religion- und Kriegesgezeugen, Geschirren, Grablampen, Grabschriften und dergleichen und dergleichen, den Daum des Colossi und aus den Kunststüken ist eines der Besten in einem großen Saale das Portrait des Papsten Benedicti XIV., welches in mosaischer Arbeit von lauter gefärbten Steinlein so ist zusammengesetzet, als wenn es auf feine Leinwat gemahlen wäre. Mit einem Worte: Alles ist unvergleichlich nur von präctischen Experi-mentalinstrumenten haben wenig gesehen. Die Specula, oder das astronomische 0bservatorium ist gar von keiner prächtigen Höhe, so auch die Noth nicht erforderet, indem der Horizont von Bologna völlig frey und und nur von einer Seite ein wenig mit einem Gebürge gleich als mit einem dünnen Wolkenstrich verzäunet ist. Das ganze Gebäude ist vom aussen weiß und roth abgeputzet. Ein noch ausführlichere Be- 40 Camera di Geografia e Nautica. 41 Anatomski kabinet papeža Benedikta XIV. iz leta 1742, voščene figure s prikazi človekovega mišičevja, izdelala Er-cole Lelli in Giovanni Manzolini, danes v Museo di ana-tomia umana normale. 42 Museo Ostetrico Giovanni Antonio Galli, ureKen na želKo Benedikta XIV. leta 1757. schreibung ist in den wellschen Büchgen, deren eines 2 Paoli kostet, zu lesen). "Po tej nepopisni gledališki predstavi narave in znanosti smo obiskali še eno cerkev ... sv. Petra43 ... Benedikt XIV. ... Sploh je ta papež v Bologni še zelo živ. Lambertiniji imajo v tem mestu veliko palačo.44 Tukajšnji nadškof se imenuje Malavez,45 ki je tudi kardinal, tako kot Spinola,46 s to razliko, da je imel slednji svetno, prvi pa duhovno oblast. Blizu rezidence je na stolpu47 ura, kjer se ob določenih časih, tako kot v Benetkah na trgu sv. Marka ob polnih urah prikažejo sveti Trije kralji. Na zunanji steni rezidence je bronast kip48 papeža Gregorja XIV.,49 ki je bil iz Bologne." (Nach diesen unvergleichlichen Theater der Natur und Wissenschaften besuchten wir noch eine Kirche ... St. Peter ... Benedictus XIV. ... Ueberhaupt ist dieser Papst in Bologna noch frisch im Leben. Die Lambertini haben einen eigenen großen Pallast in dieser Stadt. Der hiesige Erzbischof nennt sich Malavez, den sogleich die Cardinalswürde begleitet, so, wie Spinola diesem Unterschied, dass dieser über das Weltliche, jener über das Geistliche das Commando führet. Nahe bey der Residenz ist eine Uhr auf dem Thurme, den man so eben dekte, wo zu gewissen Zeiten wie in Venedig auf dem Marcusplatze bey dem Stundenschlagen die Heiligen 3 Könige zum Vorschein kommen. Ausser dieser Residenz ist Papst Gregorius XIV., ein Bologneser, aus Erz sitzend gebildet...). "25. smo se odpravili na romanje k cerkvi S. Maria di Luca,50 ki je nekako tri italijanske milje [ä 1851 m, op. G. B.] oddaljena od mesta Bologne. Pot do cerkve vodi iz mesta navzgor do cerkve na hribu skozi dolge arkade, ki so tudi v mestu samem; cerkev leži na hribu in zato je tam zelo lep razgled na mesto. Najlepši so vinogradi in drevoredi, ki se razraščajo v cel gozd, ta pa se z zelenimi polji spoji v pokrajino z najlepšimi odtenki. Ta božja hiša, ki jo oskrbujejo dominikanci, je zelo lepo poslikana. Tukaj sta oba moja duhovna gospoda pri glavnem oltarju obhajala mašo, za oltarjem pa so stopnice, po katerih se pride do Matere Božje, ki naj bi jo bil 43 S. Pietro, stolnica. 44 Palazzo Vizzani Sanguinetti, 1732 kupil kardinal Prospero Lambertini, poznejši papež Benedikt XIV. 45 Vincenzo Malvezzi, kardinal 1753, nadškof v Bologni 1754-1775. 46 Bonaventura de Cordoba Espinola de la Cerda, kardinal 1761, p 1777. 47 Stolp Palazzo Comunale, stolpno uro sta izdelala Giovanni di Evangelista iz Piacenze in Bartolomeo di Gnudolo (1451), njene lesene figure so nekdaj udarjale vsako polno uro. Današnjo uro je izdelal Rinaldo Gandolfi 1773. 48 Nad portalom Palazzo Comunale sedeči kip papeža Gregorja XIII., ki sta ga izdelala Anchise Censori in Alessandro Menganti. 49 Pravilno papež Gregor XIII. (Ugo Buoncompagni), 15721585. 50 Madonna di S. Luca. naslikal sv. Luka. Slika pa je tako ovešena s cvetličnimi venci, da se ne vidi ničesar, razen obeh svetih obrazov, Jezusa in Marije, ki sta čisto rjava. Slika je zakrita in ko jo odgrnejo, moli duhovnik, ko se vzpenja po stopnicah, razne molitve in Salve Regina, ki jih večkrat ponavlja." (Den 25.ten machten wir eine Kirchfahrt nach S. Maria di S. Luca bey 3 wellschen Meilen von Bologna entlegen. Der Weg ist fast durchaus in lauter Schwibbögen wie in der Stadt bis völlig in die Kirche zu machen; es liegt auf einem Berge, darob, man die Stadt guthen Theils übersehen kann. Das schönste sind die unzähligen Weingärten und Baum Aleen, die fast einen ganzen Waldformiren und die häufig in dem Grünen eingetheilte Landgüter machen der Landschaft die angenehmste Schättirung. Dieses Gottshaus, welches die Dominicaner besorgen, ist fast durchaus unvergleichlich ausgemahlen. Hier lasen meine zwei geistlichen Herren Messe bey dem Hochaltare, hinter diesem ist eine Stiege, darauf man zu einem Muttergottesbild kommt, welches der heilige Lucas solle gemahlen haben. Es ist selbes mit vielen Blumenkränzen vermachet und man siehet von der ganzen Bildniß nichts, denn die 2 heiligen Gesichter, Jesu und Mariä in ganz brauner Farbe. Das Bild ist verhüllet und bey dessen Eroefnung werden von dem hinaufsteigenden Priester viele Gebethe und das Salve Regina zu wiederholtenmale gesprochen). "Sicer pa je Bologna zelo veliko italijansko mesto, ima 12 vrat v čast 12 apostolom. Kuje svoje kovance, na katerih je napis Bononia docet. Še vedno me oblije kurja polt, če pomislim na Bologno, kajti tukaj se mi je primerila v gostilni Pri pinijah51 tako usodna stvar, da bom moral nanjo misliti svoj živ dan. Ta moj žalostni primer, ki ga tukaj ne bom opisal, moram pripisati izključno laškemu kuhanemu vinu, ki mu pravijo "vino coto", in tamkajšnji hrani. Toda dovolj o tem, kajti vsakič ko pomislim na to, občutim še vedno isto duševno bolečino in če bi večkrat mislil na to, bi od samega strahu in trepeta ne mogel ničesar več napisati o tem slavnem mestu. Torej poglejmo dalje, kaj nam to mesto še nudi." (Sonst ist Bonninien eine sehr große italienische Stadt, sie hat 12 Thörn zu Ehrn der 12 Aposteln. Sie schläget eine Münze, darauf die Inschrift Bononia docet. Mir schauert noch die Haut, wenn ich auf Bono-ninn denke, denn es begegnete mir in dieser Stadt alla Pigna ein so fataler Casus, welcher machte, dass ich meine Lebtage auf dieses Bononin denken werde. Diesen meinen traurigen Zufahle, den ich hier ausgeleget nicht zu Papier bringen mag, hatte ich nur allein dem wellschen gekochten Wein und vino coto heißet und ihren Speisen zu danken. Aber genug von diesen, denn die oeftere Erinnerung dessen führet mir noch iederzeit den gehabten Schmerze zu Gemüthe und es ginng mir, wenn ich oft darauf dächte, dass ich vor 51 Locanda alla Pigna, Journal 1765, str. 130. Furcht und zittern bey meinen Haarn nichts mehr von dieser berühmten Stadt schreiben und auf Papier erzehlen könnte. So lasset uns denn sehen, ewas diese Stadt weiter mache). "Mesto se ima za republiko, ki ni podvržena papežu, temveč stoji le pod njegovo zaščito. Marijina pobožnost je tukaj zelo intenzivna. Tovorna živina tukaj že od Ferrare dalje niso konji, temveč zlasti osli, mule in voli, ki so zaradi svoje belosivo barve in velikosti podobni ogrskim volovom, čeprav niso prišli od tam. Tukaj je vsak dan tedenski semenj, povsod je obrt vseh vrst. Skoraj pod vsemi hišami tega mesta so arkade, ki nudijo zaščito pred dežjem in soncem. Ulice in trgi so polni ljudi, okna pa so že od Ferrare dalje iz papirja. Obrtniki delajo navadno pod svojimi oboki ali pa zunaj na cesti, prav tako tudi ženske, ki ne predejo s preslico ali kolovratom kot v Nemčiji, temveč z obračanjem navitka in pri tem mimoidoče pogumno nadlegujejo z beračenjem..." (Sie giebt sich gleichsam für eine Republik aus, die nicht soviel dem Papst unterworfen, als fielmehr unter seinem Schutz und Schirm stehet. Die Andacht gegen MARIA ist in diesem Orte ausserordentlich. Die Lastviehe in dieser Gegend schon von Ferrara aus sind weniger Pferde, sondern meistens Eseln, Maulthiere und Ochsen, welche letztere in der weißgrauen Farbe und Größe den ungarischen Ochsen gleichen, obschon sie nicht von Hungarn entnommen sind. Es ist hier ein täglicher Wochenmarkt, Gewölbe sind in Ueberfluß von allen Gattungen. Fast unter allen Häusern der ganzen Stadt sind Schwibbögen, unter welchen man von dem Regen und Sonnenlichte beschirmet ist. Die Gässen und Plätze sind volkreich, die Fenster aber schon von Ferrara an meistens von Papier. Die Handwerksleute arbeiten meistens in und auch vor ihren Gewölbern frey auf der Gasse, eben die Weibsbilder, welche auf eine in Deutschland ungewöhnliche Arte ohne Rocken oder Spinnrad, sondern nur mit einem curiosen Drehen des Spules spinnen und bey ihrer Arbeit die Vorübergehenden wacker mit Bettlen plagen...). "6. oktobra: popoldne smo se imeli čast voziti skupaj s predstavnikom Kremsmünstra v Rimu, s častitljivim gospodom Gentilijem v njegovi kočiji v spremstvu dveh lakajev proti Vatikanu. Peljali smo se mimo raznih trgov in ulic preko lepega Angelskega mostu, vzdolž raznih poslopij in kolegijev ... Končno smo prišli na Vatikanski trg in zlasti zato ker je bilo že nekoliko mračno, nisem zapisal drugega, kot da sem bil v Vatikanu in da se mi je ta cerkev zaradi svoje velikosti zdela na prvi pogled majhna. Mavzoleji tukaj pokopanih papežev, številni kipi, umetnine iz mozaikov na oltarjih, stene, ki so vse od vrha do tal izdelane iz intarziranega dragocenega marmorja, tlaki in oboki... Skratka! Vse je nepopisno. Poljubili smo svetega Petra,52 bronasti kip na sedežu pred grobom, na nogo, kot je navada pri romarjih v Rim, in z molitvami tako začeli obhod devetih glavnih cerkva v Rimu, kar smo sklenili storiti naslednji dan. To ogromno cerkev smo si ogledali tudi od zunaj in ko smo se peljali domov, smo izbirali namenoma drugačne poti, da bi mesto bolje spoznali." (Nachmittags hatten wir die Ehre mit dem cremsmünsterischen Agenten dem H(och)l(öblichen) Gentili in seiner Gutsche unter Begleitung zweyer seinigen Laquayen nach den Vatican zu fahren. Wir paßirten durch verschieden große Plätze und Gassen über schöne Engelsbrücke, in welchem Wege er uns verschiedenen Gebäuden und Collegien, ... endlich kammen wir in den Platz des Vatican und da weiß ich bey dem ersten Anblike, besonders da es schon ein wenig dunkel war, nichts anders zu schreiben, als daß ich in dem Vatican gewesen, und daß mir diese Kirch vor lauter Größe klein vorkommen. Die Mausolaeen der da begraben liegenden Päpste; die zahlreichen Statuen, die Kunststüke von mosaischer Arbeit auf den Altären, die durchaus mit kostbaren Marmor auf das prächtigst von oben bis unten eingelegte Wänden, das Pflaster und die Gewölbe, kurz ! alles ist unbeschreiblich. Wir küssten dem Heiligen Petrus, der aus Erz gegossen auf einem Stuhle voran bey dem Grabe sitzet, nach gewöhnlicher Art der nach Rom reisenden Pilger die Füße und machten mit unserem Gebeth den Anfang zur Besuchung der 9 Hauptkirchen in Rom, so wir den morgigen Tage vollends auszuführen beschlossen hatten. Wir besahen das ungeheure Gebäude von aussen, und in dem nach Hause fahren nahmen wir zu Fleise verschiedene Wege, um die Stadt besser kennen zu lernen). Dne 18. oktobra sta oba potnika še enkrat obiskala cerkev sv. Petra: "... gospod p. Lorenz se je v spremstvu nekega brigitinskega53 duhovnika, Klemena po imenu, še enkrat odpravil v Vatikan, da bi skupaj s tem poštenim porokom uspešno opravil tisto, česar včeraj ni uspel. Tokrat pa je bilo mogoče in obhajal je sveto mašo ad limina Apostolorum, z mojo nevredno pomočjo, v katakombah glavne pa-peške cerkve, to je pod zemljo pri grobovih obeh apostolskih knezov Petra in Pavla,54 katerih nagrobnik je dan in noč od zgoraj krasno osvetljen z mnogimi lučmi. Po maši smo si ogledali še vse tisto, kar je v tej cerkvi nepopisno lepega in sijajnega. Kapele pa niso tako velike, da bi v njih kot v kakšni cerkvi lahko maševali in pridigali, kakor sem bil to že večkrat slišal. Največja kapela je tista, kjer je shranjen sveti oltarni zakrament in se opravljajo funktiones papales ali papeška opravila, na levi strani pa je kapela della canonica, kjer se prepevajo vsakdanja bogoslužja, kot smo sami videli. V tej 52 Bronasti kip sv. Petra, izdelal Arnolfo di Cambio?, stoji pred zadnjim stebrom glavne ladje na desni strani Petrove cerkve. 53 Sv. Brigita. 54 Confessio Beati Petri. G. B. Piranesi: Cerkev sv. Petra v Rimu. (prometheus). kapeli me je navdajalo posebno spoštovanje, kajti stal sem na tleh, pod katerimi je bil pokopan nepozabni sveti Zlatoust; telesi obeh svetih apostolov Simona in Juda pa častijo na nekem drugem oltarju v tej cerkvi." (... so wagte es Herr P. Lorenz unter Begleitung eines Brigittinergeistlichen Clemens mit Namen, noch einmal in den Vatican zu gegehen und mit diesem redlichen Bürge betriebe er glücklich, was er gestern nicht zu Stande brachte. Er wurde gut bedienet und las Messe und zwar ad limina Apostolorum unter meiner unwürdigen Bedienung in der Catacombe der päpstlichen Hauptkirche, das ist unter der Erde bey dem begrabenen Leibern der zween Apostelfürsten Petri und Pauli, deren Grabmaal Tag und Nacht mit sehr vielen Lampen auf das prächtigste von obenher beleuchtet. Nach der Messe besichtigten wir noch zu gutem Letzte alles, was in dieser Kirche an Pracht und Schönheit unbeschreiblich ist. Die Kapellen aber sind nicht so groß, dass man gleich in einer Kirche Amt und Predigt zu halten pfleget, wie ich schon öfters erzellen hörte. Die Größten sind eine, wo das heiligste Altars Sacrament aufbehalten wird, und die Functiones Papales, oder päpstlichen Verrichtungen verübet, denn linker Hande eine della canonica, wo die täglichen Aemter, wie es wir selber hörten, gesungen werden. Was mich in dieser letzteren zur besonderen Ehrfurcht bewoge, war der Boden, worauf ich stand, als unter dessen Grufte der Leib des so unvergleichlichen Heiligen Chrysostomi begraben leget; die Körper der zween Heiligen Aposteln Simeonis und Judae werden eben in dieser Vatikankirche auf einem eigenen Altare verehret). "Nedaleč od kapele svetega Zlatousta na isti strani je vhod za ogled cerkvene kupole. Vzbudila je našo radovednost in hoteli smo si jo tudi natančno ogledati. Svetlobnica na vrhu kupole daje vtis, tudi če se jo gleda že iz ostrešja, da ni večja kot ena bomba, toda znotraj je tako velika, da je prostora sicer ne za 20 (kot nekateri romarji pogosto lažejo), temveč nekako za polovico, torej za deset stoječih mož hkrati, če se zaradi železne palice nekoliko stisnejo. Mi smo ta prostor natančno premerili za vsako osebo. Kar se tiče višine, gospod p. Lorenz skoraj ni mogel doseči najvišje zgornje točke, čeprav je stal na prstih z iztegnjenimi rokami. Stopnic, ki so enkrat polžaste in spet drugič v obliki lestve, nismo šteli. Brigitinski duhovnik p. Klemen, ki je pogumno hodil pred nami in nas vodil do vrha, je rekel, da jih je okrog 800. Zgoraj pa, na robovih cerkvene strehe, po kateri bi se lahko dolgo sprehajali, zagledamo velikanske kipe v vrsti stoječih apostolov in drugih svetnikov, katerih število je razes veliko. Zgoraj smo imeli pogled čez ves Rim in potem ko smo si vse ogledali, smo hitreje prišli dol kot prej gor. Za vse smo porabili nekako dve uri. Pri izhodu iz cerkve so na levi strani zazidana sveta vrata, na obeh koncih preddverja pa stojita dva čudovito lepa velika bela konjenika, za katera sprva nisem vedel kdo sta; pozanimal sem se in izvedel, da sta to Konstantin in Teodor." (Ohnweit dieser St. Chrysostomus Capelle auf der nämlichen Seite ist der Eingang zur Besteigung der Peterskuppel. Uns trieb der Vorwitz auch diese bis zu oberst genau zu durchsehen. Der daraufstehende Kopf scheinet wenn man auch schon hoch sich auf dem Dachwerke befindet, nicht viel größer denn eine Bombe zu seyn, und ist doch innwendig so weit, dass zwar nicht 20 (wie einige Pilger oft lügen) wohl aber halben Theile soviel, das ist 10 Männer bey-läufig, wenn sie sich doch wegen der großen eisenen Stange recht zusammen schwingen, zugleich werden können darinn zu stehen kommen. Wir haben diesen Platz genau für iede Person ausgemessen Die Höhe belangend, so konnte Herr P. Lorenz nicht fest, ohn-geachtet er auf den Ziehen stunde, den obersten Punct der Peripheria mit seinen ausgestreckten Fingern erreichen. Die Stuffen, so man auf unterschiedliche Manieren bald in Schnecken, bald in verschiednen Leitern zu steigen hat, haben wir nicht gezehlet. Der Bri-gittinergeistliche aber P. Clemens, der uns bis in den Gipfel als Wegweiser wacker vorangestiegen, sagte, daß sich die Zahl bey 800 beläufe. Hier nun auf den Gränzen des Kirchendaches, wo man ob ihrer Weite förmliche Spatziergänge anstellen könnte, sahen wir die ungeheure Größe der nach der Ordnung stehenden Aposteln, und anderen Heiligen, deren Zahl beträchtlich ist. Wir übersahen ganz Rom von aller Höhe und, nachdeme wir alles zu Genüge in Augenschein genommen stiegen wir geschwind herunter, als wir hinaufgekommen. Zu allen hatten wir doch ohngefehr 2 Stunden gebrauchet. Bey dem Ausgange der Kirche hatten wir links die vermauerte Heilige Pforte, und an beyden Enden gegenüber 2 ungemein schön, weiß und große Statuen zu Pferde, ohne doch zu wissen, welche unvergessliche Personen sie vorstellen; ich fand aber heraus, dass sie Constantinus und Theodorus seyen). "Ker se je ta dan vse odvijalo po naši želji, smo mislili, da se bo tudi naša tretja želja, ki smo jo že tako težko pričakovali, izpolnila brez težav, namreč da bomo mogli obiskati vatikansko knjižnico.55 Prišli smo res že do vrat, ampak ne dlje in rekli so nam naravnost, da kljub vsem priporočilom ni misliti na to, da bi prišli noter, ker je knjižničar na počitnicah na deželi in do konca muzam nenaklonjenega meseca oktobra ni upati, da bi prišli v te prostore. ... Prišli smo na Piaza Navona, ki se mi zdi najlepši rimski trg, in videli na ulici jezuita, ki je na nekoliko vzvišenem podstavku pred neko hišo pridigal in imel dokaj veliko poslušalcev; vse se mi je zdelo tuje in imenitno. Prihajajoča noč pa je s svojo temačnostjo napravila konec naši radovednosti." (Da alles so glücklich in diesem Tage und nach Wunsche von sich gegangen, so glaubten wir auch das dritte, wornach wir so sehnlich verlangten, würde eben ohne 55 "Proti koncu leta 1768 naj bi v tej knjižnici, ki ji na celem svetu ni enake, domnevno neki krivoverni mladenič podtaknil ogenj. Ta pa naj zaradi posebne božje milosti ne bi bil povzročil škode." (Zu Ende des 1768ten Jahres soll, bey dieser Bibliothek, welcher keine in der Welt gleich seyn wird, ver-muthlich von einem Irrgläubigen Spitzbuben Feuer geleget worden seyn. Doch soll es auf besonderer schickung Gottes ohne Schaden abgegangen seyn). Dodatek Johanna Baptista Schla-gerja kot opomba h knjižnici. Journal 1765, str. 257. Schwierigkeit geschehen können, die Hoffnung hat aber hier fehlgeschlagen, wir wollten in die vatikanische Bibliothek, und kammen auch schon wirklich zu der Thüre, aber nicht weiter und man sagte uns platterdings, dass wir aller Recommendationen ohngeachtet bey Abwesenheit des sich in den Vacanzen auf dem Lande befindenden Bibliothecarii gar keinen Gedanken zu machen hätten, vor Ausgang des den Musen so abholden Octobers in dieses Lustorte zu kommen ... wir kammen in den Piaza Navona, so mir der schönste in Rom zu seyn scheine, in diesem Platze sahen wir auf offener Gassen einen Jesuiten auf einer kleinen Anhöhe vor einem Hause predigen, und er hatte zimlich viel Zuhörer, alles kamm mir fremd und prächtig vor. Die einbrechende Nacht aber machte für heut mit ihren Finsternissen der Neugier das Ende.) "7. oktober. Bil je dobro izkoriščen dan. Bil pa je to spokorniški dan in za nas nadvse naporen, kajti zato, da smo dobili odpustek, smo peš obiskali ostalih osem glavnih cerkva, in sicer od zgodaj zjutraj do okrog tretje ure popoldne s hudimi napori pri najhujši sončni pripeki in zoprnem vetru, ki nam je ves čas nosil prah v obraz. Samo misel, kdo ve, če bom še enkrat videl Rim, mi je nekoliko lajšala pot. Danes smo videli mnoge veličastne stvari, npr. cerkev Naše gospe znotraj Tibere. V tej cerkvi je velik kamen, ki so ga bili obesili svetemu papežu Kalistu, ki je tukaj pokopan, okoli vratu in ga vrgli v vodo. Zunaj cerkve je levja glava iz marmorja, ki se imenuje la bocca della verita,56 usta resnice, ker je v poganskih časih tukaj govoril orakel in vsakomur, ki je krivo prisegal, odgriznil notri porinjene prste." (Der 7. October. Ward gut angewendet. Er war aber ein Bußtag undfür uns sehr sträflich, denn wir haben alle 8 übrige Hauptkirchen in einem Gang von frühe Morgen bis gegen 3 Uhr abends bey heissem Sonnenschein und einem abscheulichen Winde, der uns allen Staube immer in das Angesicht wehete, zu Gewinnung des Ablaßes mit unglaublicher Mühe alle zu Fuß besuchet. Der einzige Gedanke aber: Wer weiß, ob ich noch einmal Rom sehe ! versüsste mir den Marche ein wenig. Wir sahen heut viele und große Dinge, als die Kirche unser L. Frau innseits der Tyber. In dieser Kirche ist ein großer Stein, welchen man dem Heiligen Papst Calixto, dessen Leib hier ruhet, an dem Halse gehenket und in das Wasser gestürzet hat. Ausser der Kirche den marmorsteinernen Löwenkopf, der bocca della veritä genannt wird, weil zu heydnischen Zeiten das Orakel daraus geredet, und denen falsch schwörenden die hineingestrekte Finger abgebissen habe). "Dominikanska cerkev na Aventinu,57 griču, na katerem je Romul začel graditi Rim. Cerkev se imenuje sv. Sabina, notri so nam pokazali okrogel črn 56 S. Maria in Cosmedin, v predverju t. im. Bocca della verita. 57 S. Sabina, meji na cerkev samostana, ki ga je ustanovil sv Dominik. G. B. Piranesi: Cerkev Naše gospe znotraj Tibere in "usta resnice". kamen, ki ga je hudič vrgel na sv. Dominika, ko je ponoči molil; gotovo je, da je Dominik v tej cerkvi večkrat pridigal. To piše na stopnički pod glavnim oltarjem. ... Razen tega so nam na samostanskem vrtu pokazali drevo, ki nosi mirandole ali limone, ki ga je sveti Dominik sam zasadil. Ti sadeži ne zgnijejo in voda, v kateri ležijo, naj bi bila zdravilo proti vročini. Dali so mi dve s seboj na pot." (Die Dominicanerkirche in monte Aventino, auf welchem Berge Romulus hat angefangen Rom zu bauen. Die Kirch wird S. Sabina genannt, man zeigte uns darinnen einen schwarzen runden Stein, den der Teufel auf den Heiligen Dominicus, als er zu Nachts dem Gebeth oblag, soll geworfen haben; so viel ist gewif, daf der Heilige Dominicus öefters in dieser Kirche gepredigt. Unter dem Hochaltare über eine Stiege ist zu lesen. ... Weiters zeigte man uns in dem Clostergarten den Baum, der Miran-dolen oder Cidronen trägt, und von dem Heiligen Dominicus selbst gepflanzet ward. Diese Früchte faullen nicht, und das Wasser, in welches man sie leget, soll ein Arzney für das Fieber seyn. Man hat mir zwey solche auf die Reise gegeben). "Cerkev sv. Aleksija.58 Tukaj se vidi v kamen vdelano leseno stopnico, pod katero je Aleksij 17 let ležal nepoznan. Tukaj počiva tudi njegovo pravo sveto truplo in cerkev je bila nekdaj hiša njegovega očeta. V tej cerkvi je tudi cisterna, iz katere ljudje pijejo vodo proti vročini." (Die S. Alexiikirche. In dieser ist die hölzerne Stiege eingefasset, worunter er 17 Jahre lang unbekannt gelegen, wie noch itzt aus Stein gebildet zu sehen ist. Sein wahrer heiliger Leib ist eben da, und diese Kirch ist einstens seines Vaters Haus gewesen. Auch ist in dieser Kirche eine Cisterne, aus welcher die Leutefür das Fieber trinken). "Grič črepinj (Mons testacius)59 je nastal iz razbitih skodelic in črepinj, nabranih v mestu, da bi ga očistili, in je zdaj prav visok. Na vrhu stojijo trije križi; ob vznožju tega griča je gostilna, kjer se Rimljani radi razvedrijo." (Der Scherbenberg (Mons testacius) der von lauter gebrochenen Häfen und Scherben so man da aus der Stadt zusammengetragen, damit sie sauber bleibt, zu einen grofen Berge erwachsen. Auf der Höhe stehen 3 Creutze; an dem Fuß dieses Berges ist ein Wirtshaus, wo sich die Römer gern lustig machen). "Velika piramida iz kamnov pri Pavlovih vratih v starem mestnem obzidju60 je grob starega pogana po imenu Gaj Cestij61 ... Od tam smo prišli v ... drugo glavno cerkev svetega Pavla,62 potem ko smo bili prvo svetega Petra obiskali že včeraj." (Die große Pyramide von Steinen bey dem St. Paulusthore an der alten Stadtmauer ist die Grabstadt eines alten Heyden Caius Cestius mit Namen ... Von dannen kammen wir in ... in die 2te Hauptkirche St. Paul, nachdem wir die Erste zu St. Peter schon gestern besuchten...). "14. oktobra smo se odpravili zelo zgodaj. Dva Angleža s tolmačem, ki so spali v istem gostišču kot mi, so se peljali v Neapelj, mi pa smo se odločili za drugačen povratek preko Castel Gandolfa, kjer je 58 SS. Alessio e Bonifacio na Aventinu. 59 60 61 62 Monte Testaccio. Avrelijanovo mestno obzidje. Gaius Caestius, ljudski tribun in član kolegija Septemviri Epulones. S. Paolo fuori le mura. G. B. Piranesi: Grob Gaja Cestija. rezidirala njegova papeška svetost Klemen XIII.,63 ker se nismo hoteli odpeljali iz Rima, ne da bi videli to sveto osebnost. To pa nas je stalo dva skuda, to je 4 guldne in še 7 cekinov6^ povrhu, da smo dosegli tisto, kar smo hoteli, namreč, da je tisti fant65 počakal vse dotlej, da se je papež peljal ven z palače, kar je bilo danes napovedano šele za 22. uro, ali za četrto večerno uro. Torej smo morali čakati približno pet ur. Medtem je p. Lorenz bral mašo v lepi cerkvi66 na trgu tega kraja; jedli smo kosilo, se sprehajali po čudovitem parku princa Barberinija,67 od tam smo šli naprej v frančiškansko cerkev, kamor se papež pelje vsak dan zvečer. Nadalje še na kapucinski vrt, kjer se vidi na lepo ravnino in celo še naprej do morja pri Sardiniji in Genovi. Pod Castel Gandolfom68 leži jezero,69 ki je črnosive barve, ker naj bi se bilo tukaj nekoč potopilo mesto, česar pa ne morem preveriti. Papeška palača pa ne zunaj ne znotraj ni zelo razkošna, kar me je zelo čudilo. Papeži Urban VIII.,70 Pavel V.71 in Aleksander VII.72 so s svojimi imeni zapisani na zidu nad uvozom kot 63 64 65 66 67 70 71 72 Klemen XIII. (Carlo Rezzonico), 1758-1769. Zecchino, beneški dukat (1284-1797). Mišljen je izvošček, vetturino. S. Tommaso da Villanova. Najbrž vrtovi Belvedere, ki se razstezajo pri Villi Barberini. Castel Gandolfo, papeška letna rezidenca, skupina treh palač: papeška palača, Villa Cybo in Villa Barberini. Lago Albano. Urban VIII. (Maffeo Barberini), 1623-1644. Paul V. (Camillo Borghese), 1605-1621. Alexander VII. (Fabio Chigi), 1655-1667. graditelji te stavbe." (Den 14. [Oktober] wurde ganz früh die Reise beschleuniget. 2 Engelländer mit einem Dolmetsch, die in dem nämlichen Würtshause schliefen, fuhren nach Neapel, wir aber hatten uns entschlossen einen anderen Wege zurücke über Castell Gandolfo zu nehmen, wo eben seine päpstliche Heiligkeit Clemens XIII. residierte, um nicht von Rom zu gehen, ohne dieser geheiligten Person ansichtig zu werden. Zwei Scudi, das ist 4fl mußten wir an die 7 Zechienen setzen um unseres Vorhabens gewähret zu werden, damit der Kerl wartete, bis der Papst ausfuhre, dieses wurde vor heut erst um 22 Uhr, oder in der 4ten Abendstunde angesaget. Wir mußten also bey 5 Stunde warten. Binnen dieser Zeit las Herr P. Lorenz die Messe in der schonen Kirche auf dem Platz dieses Ortes, wir speisten zu Mittage, und gingen spatzieren in dem prächtigen Garten des Prinzen Barbarin, von dannen weiter in die Franciskanerkirche, wohin der Papst täglich des Abends zu fahren pfleget. Weiters in den Kapuciner-garten, wo man in eine schone Ebene und selber weiter hinein in das Sardische oder genuesische Meer siehet. Der Ort Castell Gandolfo ist ein Marktflecken, gleich dabey ist unten in der Tieffe ein See, dessen Wasser von ganz schwarzgrauer Farbe ist, wo eine Stadt soll versunken seyn, so ich aber auf ihren Werth oder Unwerth beruhen laß. Die päpstliche Residenz ist von innen und aussen nicht viel prächtig, worüber ich mich sehr verwunderte. Papst Urbanus VIII., Paulus V. und Alexander VII. sind als Urheber dieses Gebäudes mit ihren Nämmen auf der Mauer oberhalb der Einfahrt aufgezeichnet). "Končno je prišla zaželjena 22. ura in kmalu nato je prišel težko pričakovani sveti oče v svojem belem papeškem oblačilu, z rdečim ogrinjalom okrog ramen, rdečim klobukom na glavi in rdečo vezeno štolo okoli vratu. Dajal je vtis starčka z zelo živahnim duhom. Njegov corteggio, njegovo spremstvo je bilo nadvse številno. Pred njim so nosili papeški križ, ljudje so klečali na kolenih in jaz sem klečal tako blizu, da bi se me, ko je bil v moji bližini, skoraj dotaknil. Dvorni kaplani so nosili bele ko-retlje, kardinali, ki so ga spremljali v kočijah s šestimi konji, so nosili škrlatna oblačila. To so bili gospodi Decanus Sacri collegii Cavalchini,73 ko-mornik Rezzonico,74 Negroni,75 mlajši Albani,76 več pa jih nismo poznali. Telesna straža je bila švicarska garda v lepih oblekah, kočjaži, lakaji in nosilci so nosili livrejo, to je moder suknjič in temnordeč telovnik, skoraj enako, kot je tista pri nas v Kremsmünstru. Papež se je sam usedel v naslonjač v lepem s šestimi belci vpreženem vozu in se peljal po svojem običajnem dnevnem redu v bližnjo cerkev Schecocantov ali patrov frančiškanov, ki so imeli vsak dan čast, da je poglavar cerkve, kadar je bil tukaj, obhajal pobožnost v njihovi cerkvi. Mi pa tega skoraj nismo videli, kajti takoj smo se odpravili v kočijo in v galopu tako rekoč leteli v Rim..." (Endlich kamm die so erwünschte 22.ste Stunde und bald nach dieser der so sehnlichst erwartete heiligste Vater in seiner weissen päpstlichen Kleidung, rothe Mutzete um die Schultern, rothen Hut auf dem Haupt und rothgestickten Stohle um den Halse. Das Aussehen war wie eines sehr alten, doch noch munteren Greises. Das corteggio, aber die Begleitung, war überdiemassen zahlreich. Vor seiner trug man das päpstliche Creutz, die Leute knieten alle auf beyden Knyen, und ich knyete so nahe bey Selbem, daß er bey einem Haare an mir im Vorbeygehen anstreifte. Die Hofcapellanen trugen ihre Khorröcke, die Kardinälen aber, so ihn in sechsspännigen Gutschen begleiteten, ihre Purpurkleider. Diese waren der Decanus Sacri collegii Cabalchini, der Kämmerling Rezzonico, Negroni, der iüngere Albani, mehr wussten wir uns nicht einzubilden. Die Leibwache machen die Schweitzer in artigen Kleidern, der Gutschern, Laquayen und Sesseltragern Libereu bestand in blauen Röcken und dunkelrothen Vestine, fast wie unsere zu Kremsmünster. Der Papst setzte sich ganz alleine in einen Lehnsessel in einem schönen mit 6 Schimmeln bespannten Wagen, und fuhre nach seiner gewöhnlichen Tagesordnung in die nicht weit entfernte Kirche der Schecocanten oder PP. Franciscanern, welche ;eit dieses Aufenthaltes täglich die Gnade hatten, das höchste Kirchenhaupt bey seiner angestellten Andacht in ihrem Gotteshause zu verehren. Wir aber hatten kaum diese merkwürdige Scene gesehen, als wir uns sogleich in unsere Kalesche machten, und so zu reden in einem Fluge, und fast ohnaussetzlichem Kaloppe nach Rom fuhren...). 73 Guidoboni Cavalchini, kardinal 1743, p 1774. 74 Carlo Rezzonico, kardinal 1758, p 1799. 75 Andrea Negroni, kardinal 1763, p 1789. 76 Giovanni Francesco Albani, kardinal 1747, p 1803. ZUSAMMENFASSUNG "Ich muß es wagen, wenn es schon Leib und Leben kostet, eine solche Gelegenheit biethet mir sich nimmermehr dar". Die Reise des Johann Baptist Schlager nach Rom im Jahre 1765. Am 4. September 1765 nachmittags trat Johann Baptist Schlager zusammen mit P. Lorenz Dober-schitz, Profess zu Kremsmünster, und Pater Opportun Dunkel, Profess zu Mondsee, eine Romreise an, welche die Teilnehmer durch die innerösterreichischen Lande nach Triest und weiter nach Italien führte. Johann Baptist Schlagers Berichte sind sehr ausführlich dargestellt und stark auf die Beobachtung von Land und Leute ausgerichtet. Sicherlich hat der Berichterstatter ein Reisetagebuch geführt, aus dem er für sein Journal schöpfen konnte. Ein beachtlicher Teil seiner Informationen betrifft die besuchten Städte, besonders die Kirchen und musealen Sammlungen. Während Schlager bei ersteren sich besonders für Reliquien und Ausstattung interessiert, beschreibt er sehr engagiert die verschiedenen Sammlungen, wie etwa jene im Stift St. Lambrecht in der Steiermark, Bologna oder Rom. Zu den einzelnen Berichten fließen immer wieder interessante Details ein, die Schlager vor Ort erfahren hat. Auf seine Person und Eltern geht Johann Baptist Schlager in seinem Journal kaum ein, seine Eltern waren beide 1765 noch am Leben und er hatte einen Bruder. Uber die weiteren Lebensumstände lässt sich nachweisen, dass Johann Baptist Schlager im Jahre 1779 in Steyr ein Haus gekauft hat, das er bis 1800 besaß. Die Reise nach Rom erfolgte über Steiermark, Kärnten und Laibach nach Triest, weiters nach Venedig, Padua und Ferrara nach Bologna, von dort an die Adriaküste, nach Ancona und Loreto, dann weiter über Ma-cerata, Foligno, Spoleto, Narni nach Rom, wo man einige Tage verbrachte. Von Rom aus besuchte man über Castel Gandolfo, Anagni, Frosinone, Ceprano das Kloster Montecassino, wo Pater Opportun Dunkel seine Gefährten verließ. Die Rückkehr nach Rom erfolgte über Castel Gandolfo, wo man KRONIKA_^ GÜNTHER BERNHARD: "MORAM SI UPATI, PA NAJ ME STANE TELO IN ŽIVLJENJE, TAKE PRILOŽNOSTI NE BOM IMEL NIKDAR VEČ" ..., 63-80 iOOp am 14. Oktober Papst Klemens XIII. sehen konnte. zum Brenner und weiter nach Innsbruck. Von Hall Die Heimreise traten beide am 19. Oktober über in Tirol ab erfolgte die Rückreise bis Linz jeweils La Storta, Viterbo, Bolsena, Aquapendente an, auf Booten über Inn und Donau. Am 18. No- weiter über Torrenieri nach Siena und Florenz, vember erreichten die Reisenden wieder ihren Bologna, durch die Emilia Romagna, Mantua, Ausgangspunkt, Kremsmünster. Rovereto nach Trient, dann über Bozen und Brixen