10
Odperto pismice našim županijam.
Kdor se hoče ženiti po pameti, Daj se ženi, kadar je v takem stanu ali da pride saj po priženi.u v tak stan, da bo mogel živeti z ženo in otroci, ki bi jih utegnila dobiti. Kdor se ženi, kakor dan današnji nekteri pravijo, le „na korajžo", se bo kesal kadar bo že prepozno, in ?,ko-rajže" mu bo kmali zmanjkalo, k vecem tiste ne, ki si je bo kupoval v kerčmi, in s ktero bo razsajal doma nad ženo in otroci, kadar ne bo kruha od nikodar jemati.
Ker pa tega ne prevdari vsak, ki se gre ženit, naj prevdarijo to saj tisti, v kterih oblasti je dajati ž e-nitne dovoljenja. Njih dolžnost je, da natanko pretehtajo: komu dovolijo se ženiti. In ta dolžnost izvira iz dvojega vzroka: pervič, da ubranijo gotove nadloge, v ktere se taki ljudje zakopljejo, ki se ženijo „na korajžo"; in drugič, da sosesko (občino) svojo obvarjejo beračev. Naj pomislijo, da otroci bolj gotovo pridejo ko zaslužek, in kdo bo redil njega ali njo, če še zboli, in pa otroke, če jim stariši pomerjtf?
Nektere soseske se dajo s tem oslepiti, da mislijo: „saj ga ne bo več nazaj v naš kraj", če stanuje zdej kje drugod. Taka misel je napčna, ker tam, kjer zdej stanuje, ni dobil dovoljenja se ženiti, — potirali ga bojo v nadlogi v tisto sosesko nazaj, kjer je doma in ki mu je dovolila se ženiti. Nji bo prišel tedaj na glavo. In če se kdo tudi potikuje kod drugod, kjer bi ne imel biti, — al ni to krivica, ki se ptuji soseski naklada, da mora ona take beraške družine rediti?
Naj bi soseskini predstojoiki, pa tadi duhovni gospodje, to resno prevdarili io po nobeni ceni ne pripušali tacih že-iritev, po kterih so revšina in nadloge gotove.
Pa „saj ne pripušajo takih ženitev": utegne kdo reči. Mi pa pravimo, da se pripušajo, in po taki skušnji še le te dni smo spisali to pismice.
Bila je te dni poroka v Ljubljani; ona je bila keršenca, on pa dninar (taberharj. Ona si je v službi prihranila 20 gold., on pa nič; še pred poroko mu je mogla nevesta praznično oblačilo iz zastave rešiti. Zdaj nima ona nič ia on nič druzega — kakor gorko ljubezen v merzlem sta-nišču. In ta dva sta —¦ v osrečenje človeškega naroda! — dobila dovoljenje v zakon stopiti. Soseska (nekaj ur pod Ljubljano) mu je dovolila se ženiti.                                                                                     *
Kaj pravite, častiti bravci, h taki ženitvi ? — Kaj pravite h taki dovolitvi! Zapanija, ki je ta zakon dovolila, je morebiti mislila: „bota že skerbela, kako bota živela". Mi pa ti županii lahko povemo, kaj je nevesta odgovorila, ko jo je nekdo vprašal: kaj bo počela, če na bo kruha? — „mi bo saj eden pomagal stradati, če bo že stradati treba". — Naj prejme to tolažbo tudi tista žu-panija, ki je podpisala dovoljenje v ženitev.