138 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/1 z nemškim rajhom«. S tem se je končala prva avstrijska republika. Po priključit- vi Avstrije tretjemu rajhu je bil vzpo- stavljen nacistični sistem, v katerem so dobili vodilno vlogo avstrijski nacisti. Mnogi med njimi so se »še posebej izka- zali«. V času nacizma so lahko ustvar- jali samo še umetniki, ki so bili člani zbornice; članstvo je bilo onemogoče- no osebam judovskega porekla in vsem politično drugače mislečim ustvarjal- cem, ki jih je nacizem preziral in jih postopoma tudi vse bolj preganjal. Še posebej so bili na udaru predstavniki umetniške avantgarde. Obiskovalci na razstavi torej dobijo popolni vpogled v umetniško obdobje, ki so mu izraz do- ločale politične strukture, ter posledi- ce vsiljenega usklajevanja na področju upodabljajočih umetnosti. Marjan Toš LAURA MOHORKO: PRIPOVED­ NIŠTVO JOŽETA KERENČIČA. Kulturni center, zavod za umetniško produkcijo in založništvo, Maribor 2021, 154 str. Pri založbi Kulturni center Maribor je izšla knjiga Pripovedništvo Jožeta Ke- renčiča avtorice Laure Mohorko. Knji- ga temelji na predhodnem magistrskem delu avtorice na Filozofski fakulteti v Mariboru iz leta 2015 in ni samo zani- mivo, pač pa tudi izvirno delo. Knjigo je uredila dr. Mojca Tomišič; lektorica je bila Nina Ditmajer, recenzenta pa dr. Jožica Čeh Steger in Tonček Luskovič. Fotografijo za naslovnico je prispeval Denis Žuran; oblikoval jo je Peter Do- baj, ki je bil tudi avtor grafične zasno- ve knjige. Za prelom in oblikovanje je poskrbel Jurij Moličnik; fotografije sta prispevala Denis Žuran in Laura Mo- horko. Novo knjigo so predstavili v Pe- snici, v kraju, kjer je bil Kerenčič jeseni leta 1941 izdan in aretiran ter odpeljan najprej v ptujske in nato v mariborske zapore, kjer je bil kot talec ustreljen. Jože (Janko) Kerenčič se je rodil leta 1913 v številčni kmečki družini v Ja- strebcih v Slovenskih goricah. Osnov- no šolo je obiskoval na Kogu, nato pa nadaljeval šolanje na učiteljišču v Mari- boru. Že v Mariboru se je vključil v na- predno mladinsko gibanje. Leta 1933 se je vpisal na študij pedagogike in slavi- stike na Filozofsko fakulteto v Ljublja- ni. Postal je član Komunistične partije in deloval v naprednem študentskem gibanju in v študentskem klubu Njiva OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 139 na ljubljanski univerzi. Iz KPJ pa je bil izključen zaradi pogledov na reševanje kmečkega vprašanja, saj se s partijsko usmeritvijo niso skladali. Diplomiral je leta 1937 in kot brezposelni profesor pisal črtice in novele, ki jih je objavljal že v Mariboru. Službo je dobil šele čez tri leta na meščanski šoli v Gornji Rad- goni. Ob kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 je bil med prvimi organizatorji odporniškega gibanja. Vključil se je v organizacijo odpora na Kogu in v Sre- dišču ob Dravi ter bil sekretar Osvobo- dilne fronte ljutomersko-radgonskega okrožja. Po izdaji so ga Nemci zaradi ilegalnega dela v partiji in OF aretirali v Pesnici in ga 27. decembra 1941 sku- paj z mlajšim bratom Slavkom ustrelili v skupini talcev v Mariboru. Bil je eden izmed prvih žrtev nemškega nasilja med Slovenci na Štajerskem ter najak- tivnejši borec za svobodo v Slovenskih goricah. 27. novembra 1953 je bil pro- glašen za narodnega heroja. Jožeta Kerenčiča slovenska javnost torej pozna kot aktivnega udeleženca NOB in manj kot literarnega ustvarjal- ca. Kerenčič je bil po duši pedagog, po političnem prepričanju sicer komunist, a vendarle bolj humanist in pošten so- cialni demokrat. Mož, ki je do temeljev poznal utrip socialno in ekonomsko revnega slovenskogoriškega podeželja, še zlasti pa nevzdržne razmere med vi- ničarji in obubožanimi malimi kmeti. »Pripovedna proza Jožeta Kerenčiča je bila zaradi ideoloških vzgibov in njego- vega političnega predvojnega delovanja skozi desetletja skorajda neraziskana, po osamosvojitvi Slovenije pa v večji meri prezrta. Ker je obravnavani avtor eden izmed manj vidnih predstavni- kov socialnega realizma, se je njegovim proznim delom posvetilo bore malo li- terarnih zgodovinarjev. Jože Kerenčič je v obdobju med vojnama bil izjemno aktiven klicatelj revolucije in vstajniški govornik v vzhodnoštajerskem prostoru. V magistrskem delu ga predstavljam zlasti kot pisatelja, sourednika maribor- skih Obzorij in tudi kritika. V literarnih vrstah je najbolj poznan po sociološki razpravi o katastrofalnih razmerah vzhodnoštajerskega vaškega življenja in zadolženosti kmečkega ljudstva. Njegovo edino samostojno izdano delo je novela Mati išče mojstra (izšla je po njegovi smrti), desetletje pozneje pa je preostala dela zbral in uredil Ivan Potrč ter knjižni izbor poimenoval Domačija. Kerenčičeva prozna dela zajemajo črti- ce in novele, istočasno pa so nastajale tudi študije, razprave in kritike. V knjigi je Potrč Kerenčičev pisateljski opus za- okrožil z objavo čustvenih in poslovilnih pisem, namenjenih Ivanu Potrču, ženi in stricu. Usode Kerenčičevih malih ljudi v črticah in novelah so postavlje- ne v njemu domač slovenskogoriški oz. prleški regionalni prostor med Dravo in Muro,« je v knjigi in že prej v magistrski nalogi iz leta 2015 izpostavila avtorica Laura Mohorko Kumer (v COBISS za- pisu knjige je naveden ta priimek – op. M. T.). Opravila je veliko delo, vredno vse pohvale. Še zlasti zaradi enostavne- ga in razumljivega jezika in podajanja snovi, ki je mnogi, zlasti mlajši bralci sploh ne poznajo. Povsem na mestu je bila odločitev av- torice, da knjigo poveže v več snopov, ki zaokroženo podajo verodostojno sliko o tem prleškem humanistu, učitelju in revolucionarju, ki se je ukvarjal tudi s pisanjem in ga literarno-zgodovinska stroka uvršča med socialne realiste tridesetih let minulega stoletja. Že na začetku nas opozori, da Kerenčičevih 140 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/1 proznih del ni veliko, saj so nastala v izredno kratkem obdobju med leti 1933–1941. Tej ugotovitvi je dodala še tehtno pripombo, da je njegova pro- za zlasti med mlajšimi generacijami malce manj poznana, saj je bil »zaradi ideoloških vzgibov v zadnjih desetletjih večkrat zanalašč zanemarjen. Pa ven- dar velja omeniti, da ga Štajerci, pred- vsem pa Ormožani, tudi če hočemo, ne moremo kar tako izbrisati.« Knjiga je razdeljena na smiselna poglavja, ki jih po uvodnem delu predstavljajo najprej kratek oris življenja Jožeta Kerenčiča, nato zgodovinsko-kulturni kontekst Štajerske v času Kerenčičevega delo- vanja, kratka proza v socialnem re- alizmu in osrednje poglavje knjige s preprostim naslovom Črtice in novele. Kljub strokovnosti, ki je v tem poglavju najbolj v ospredju, lahko tudi prepro- sti bralec spozna bistvo Kerenčičevega literarnega ustvarjanja. V nadaljevanju knjige so poglavja o avtobiografskosti v Kerenčičevih črticah in novelah, o raz- pravah o zemljiških in agrarnih odno- sih ter Kerenčičev pogled na delovno problematiko, Kerenčičeve literarne kritike, njegova pisma, politični epi- grami in na koncu še sklepne misli ter obsežni znanstveni aparat z navedbo vseh virov in literature. »Kerenčičevo strokovno, politično in literarno delo je bilo leta 1941, ko je bil na višku svojih vitalnih in ustvarjalnih moči, nasilno pretrgano, zato njegov literarni opus ni obsežen, a pomemb- no dopolnjuje podobo slovenskega so- cialnega realizma. Laura Mohorko je pisatelja Jožeta Kerenčiča, ki je v svojih novelah prepričljivo ubesedil težko živ- ljenje človeka na obrobju Slovenskih go- ric in svoj pogled mestoma vsaj za hipec usmeril tudi v lepoto s soncem obsijanih valovitih gričev domače pokrajine, pre- pričljivo umestila v slovensko književ- nost socialnega realizma in na literarni zemljevid vzhodnoštajerskih besednih umetnikov, v družbo Stanka Vraza, Božidarja Flegariča, Milene Mohorič, Antona Ingoliča, Ivana Potrča in dru- gih,« je o knjigi zapisala recenzentka dr. Jožica Čeh Steger. Sam bi k temu do- dal še mnenje pisatelja in Kerenčičeve- ga prijatelja Ivana Potrča, ki je že pred desetletji zapisal, da bi pripovedništvo Jožeta Kerenčiča lahko našlo mesto v mislih prleškega dijaka in študenta ne samo z namenom, da bi ta razumel politično-zgodovinske razmere v ro- dni Prlekiji, temveč da bi skozi prozo spoznaval težak položaj svojih praba- bic in pradedkov, ki so na tuji zemlji služili vsakdanji kruhek. »Njegove čr- tice in novele odslikavajo podeželsko in viničarsko revščino, ta pa je prikazana na karseda realističen način. Kerenčič ne olepšuje stvari; zlasti v študijah in ocenah se zrcali težek, trd in neizprosen čas, ko življenje in delo nista poznala odtujitve, vse je bilo eno, enovito.« Naj čisto na koncu omenim še zahvalo re- cenzenta Tončka Luskoviča iz Koga, ki je zapisal: »Avtorici gre zahvala, da je prekinila dolgoletni molk o tem človeku, saj vse od Potrčeve Domačije v našem literarnem prostoru o njem praktično ni bilo napisane niti besedice. Nas, ki živi- mo na obrobju Slovenije, so prevečkrat omalovaževali in potiskali v pozabo. Nerazumljivo in pritlehno je to, da so nas nekatere slovenske pokrajine po- skušale narediti majhne in nepomemb- ne, češ, kaj bodo ti Prleki z obrobja, saj v slovenski kulturni prostor ne prinašajo nič pomembnega.« Mar res? Marjan Toš