Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50. Naročnina za celo leto s koledarjem za Ameriko $3.00, Za Evropo List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci. ŠTEV. (No.) 3, .M. Elizabeta: Spomini, hitite nazaj. Ob cesti prijazne hiše, vse bele kot gorski sneg, in jasne in s solncem oblite, kot pomlad, ki stopi na breg. Na oknih geranije žarne in nagelj škrlatnogoreč, in žametne rože ob stenah, ob hišici vrt je dehteč. Kaj tukaj obstaja mi duša? Kako, da ne more od tod? Spomini in slike nekdanje za hip mi zapirajo pot. Na takih solnčnih prostorih je cvela moja mladost, iz žarnih vrtnic ob steni je pila duša sladkost. A bilo je tisočkrat lepše — spomini ,hitite nazaj — za nageljni stala je mati, na ustnih pozdrav in smehljaj. Iz 26. julija 1868. — Praznik sv. A" ne! Gloria in excelsis Deo in Te Deum laudamus! Naš sin, naš France, je pel danes novo mašo! Vsi smo prejeli sv. obhajilo iz njegovih rok. Tisočerno nam je sedaj poplačan ves trud, vse žrtve, vse skrbi. O, kako lep dan je bil to! Vedno mislim, da so bila nebesa odprta, da slišim angelsko petje. — Včeraj zvečer je igrala godba pred našo hišo. Ko je šel France ven, da bi se godcem zahvalil, ostala sva z Ančko sama v sobi. En čas sva se smejala, pa zopet jokala, in ko so zadnjo zaigrali, sva se objela in se od samega veselja poljubila. — In danes zjutraj so na vse zgodaj grmeli možnarji, pritrkavali so, godci so igrali, in vse to na čast našemu Francetu! — Iz cele doline so prišli ljudje v svojih prazničnih oblekah na novo mašo. dvajset duhovnov ie bilo tu, kako znajo ti peti! — Naša Lucija je bila družica, tako lepe še nikoli nisem videl. In naš France je stal v mnšni obleki kakor kak angel, prav tresel sem se, ko sem mu poljubil roko. — Tn na koru so peli kakor v samih nebesih! — Od samega veselja bom danes vso pisarijo zmešal. — Pri o-bedu ie bilo obilo govorov na novo-mašnika, pa tudi na me, na Ančko in na starega gospoda faimoštra. Cel dan bi jih bil poslušal. — Naš France se je zahvalil: mislim, da bo dober pridigar. Najbolj srečna na je bila Ančka. Čisto mirno in tiho ie sedela pri mizi, njen obraz se ie pn vedno smehljal, njene oči so žarele zapiskov plemenite du Rev. J. C. Smoley. (Konec) ko solnce samega veselja. Tako lepa Ančka še ni bila, odkar sva stala pred oltarjem. To je bil res pravi god za njo! — Zaslužila pa je to srečo, jaz jo ji privoščim iz celega srca, in še mojo srečo bi ji dal, ko bi bilo mogoče. Ko sva šla zvečer domu, mi je med potom rekla, če bo v nebesih tako lepo, kakor je bilo danes na novi maši, potem bo z ljubim Bogom zadovoljna. iZdi se mi, da je to preveč veselja na tem svetu. Danes lahko rečem s pobožnim To-bijem: "Velik si Ti, o Gospod, na veke, in Tvoje gospodstvo traja vse čase ; Ti tepeš, pa zopet ozdravljaš. — Kaznoval nas je radi naših pregreh, pa nas zopet rešil v svojem usmiljenju. — Jaz pa in moja duša se veselimo v njem. Slavite Gospoda, vsi njegovi izvoljenci, slavite in hvalite Ga!" "Mi pa smo v Gospoda zaupali, in naše upanje ne bo osramočeno!" 26. majnika 1876. — Vnebohod Gospodov. — Nebo je lepo višnjevo, travniki in polja krasno zelena, solnce obseva celo dolino; meni se pa zdi, kakor da bi bila legla tema po celi zemlji. Moja Ančka je šla k Bogu; predvčerajšnjim smo jo pokopih. Moja duša je šla z njo. France je bil tu in ji prinesel v nedeljo sv. Popotnico. Potem je pa mirno ležala celi dan in se smehljala, kakor da bi videla bogve kaj krasnega. Tu in tam me je pogledala, stisnila mi roko in se zopet smehljala. Ko je zvonilo večerno Ave Marija, je med molitvami za umirajo- če, ki jih je molil naš France, mirno v Gospodu zaspala in odšla v večnost ... Z Bogom, ljuba duša, ki si mi bila najdražje na svetu! — Jaz se imam sedaj sicer dobro pri svojih otrocih, vsi so dobri in pošteni. Vendar me nič več ne veseli na svetu. France, ki je župnik v K . . ., bi me rad vzel k sebi; toda jaz se nočem ločiti od groba svoje Ančke. Tukaj bom čakal v svoji boli, dokler ne pride in me vzame s seboj. "Sedaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, te tri; toda največja med njimi je ljubezen." (Sv. Pavel k Ko-rinčanom.) S temi besedami končujejo zapiski starega poštenjaka. Ni več pisal. Pod zadnjo vrstico napravil je še velik križ, potem pa sledi velik, bel prostor. — Na prihodnji strani pa stoji zapisano od druge roke in z drugim črnilom: 5. januarija t877. je nnš ljubi oče Lenart A . . . mirno v Gospodu zaspal. R. I. P. "Duše pravičnih so v rokah božjih, bol smrti se jih ni dotaknila. V očeh blaznih so navidezno umrli — toda oni počivajo v miru." * * * Podal sem vam te črtice resničnega krščanskega življenia, da vidite, kako teče življenje. Kratki so naši dnevi na zemlji, sreča zemeljska je jako minljiva. Pravo, srečno družinsko življenje, brez boli, brez trpljenja. kjer nas nikdo več ne bo mogel ločiti, bomo imeli še le v nebesih , . . Rev. P. Evstahij Berlec, O. F. M-: AVE MARIA! Sanjajo mračne dobrave, zvezde nad njimi pojo; — v meni svetlo je, gorko, sprejmi, o Mati, pozdrave: Ave Maria!-- Molijo v dalji zvonovi, Mater deviško časte, pesem posluša srce, zlivajo vanj se glasovi: Ave Maria!-- LILIJA IZ RAJA I«« P tiho notranje živ- * JjŽjr" ljenje. Vsa njena ljubljenega sina, s katerim sta živela v tihoti domače hišice čisto božansko življenje. Molitev se je vrstila za delom in delo za molitvijo. Marija je skoraj neprenehoma Golila. Neprestano je prosila nebeškega Očeta, naj bi niti pičica Sino-vega trpljenja ne bila izgubljena za človeštvo. Vršila je že tedaj, kar Nadaljuje sedaj v nebesih: neutrudno je prosila za nas. Ta njena molitev je bila neprecenljive vrednosti, kajti obsegala je preteklost, sedanjost in prihodnjost. Ako je kdo izmed nas dobil oa ^°ga kako izvanredno milost, ako Je kdo dosegel čudovito spreobrnete kakega sorodnika, prijatelja, ako se je v tvoji družini, dragi či-tatelj, morda ponovila zgodba o izgubljenem sinu, ako smo bili čudež-n° rešeni iz te ali one grešne priložnosti ---Kdo ve, če ni bila ta Milost samo sad tedanje molitve na-Se nebeške matere, ko je kot Mati P°ga samega bivala z njim v tako čudovitem, nerazumljivem družinskem občevanju z njim. Njen Bog Je bil. neskončno vzvišen nad njo in vendar pod njo, vendar pod njeno pokorščino, ker je bila ona Njegova Mati in On njen otrok. Morda je že takrat njena molitev dosegla tvoje in moje zveličanje. Kdo ve? Gotovo je, da nas je že tedaj nosila v svojem srcu, da je njeno materino srce že tedaj mislilo na nas, da je zato že tedaj v svojih božanskih pogovorih s svojim sinom o-menjala te naše potrebe in prosila za nas uslišanja. Da je sv. cerkev resno prepričana o tej veliki molitvi Matere Marije v nazareški hišici, to priča list, katerega da prečitati na praznik Brezmadežnega Spočetja. Tam po-klada Mariji na jezik te-le globoko pomembne besede: "Od vekomaj sem postavljena in iz davna, preden je bila zemlja. Ni še bilo brezden, in jaz sem bila že spočeta; tudi studenci voda še niso izvirali, tudi gore s silno težo še niso stale; preden so bili hribi, sem se jaz rodila: ni še bil naredil zemlje, ne rek, ne tečajev zemskega kroga. Ko je nare-jal nebesa, sem bila zraven ; ko je s stanovitno postavo in z okrogom ograjal brezdna, ko je zgoraj utr-jal hlipiše in tehtal studence voda, ko je okoli morja postavljal meje in vodam dajal postavo, da naj ne prestopajo svojih bregov, ko je zemlji dno pokladal: sem pri njem bila in vse z njim ravnala im sem se veselila vsaki dan in sem se ves čas pred njim igrala, igrala na krogu zemlje, in moje veselje je, bivati s človeški- mi otroki. Zdaj toraj, otroci, poslušajte me: blagor njim, kateri se drže mojih potov! Poslušajte nauk, in bodite modri in nikar ga ne zame-tujte! Blagor človeku, kateri me posluša in čuje pri mojih vratih vsak dan in name pazi pri podbojih mojih duri. Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda." Da, Marija s svojo molitvijo, je bila že pri stvarjenju, je ostala skozi vse dobe žalostnih tisočletij s človeškimi otroki in je še dandanes, tako da kdor njo najde, najde življenje in sprejme Zveličanje od Gospoda- — Poleg Svojih obilnih molitev je pa pridno skrbela za svojega božanskega sina Jezusa, saj je bila njegova Mati. — Na migjej mu je skušala u-streči vsaki njegovi želji. To še toliko bolj skrbno, ker je s strahom in trepetom gledala kako se bližajo vedno bolj in bolj dnevi, ko se bo celo zemlja stresla grozote in sočutja nad strašnimi bolečinami, katere bo moral prestati. Kadar koli mu je za obed predložila revne jedi, porosile so se ji sol: ze. "O, dete moje, čas prihaja, ko boš lačen in žejen hodil od kraja do kraja iskajoč duš, pa ne bo nikogar, ki bi ti dal košček kruha, ali požirek mrzle vode. O, strah, prihaja dan ko boš v neizmernih bolečinah klical v smrtni žeji na križu: "Žejen sem!" pa boš dobil satrio jesiha in žolča kot krepilno pijačo!" Jezus je pa mirno dalje izvrševal svoje tesarsko delo, katerega se je naučil pri Jožefu. Razvijal se je vedno bolj in bolj iz krepkega dečka v še bolj krepkega mladeniča. V družbo sovrstnikov ni zahajal. Večinoma je preživel ves čas pri delu ali v pogovoru z materjo ali pa v molitvi. Velikrat, zlasti o mraku, je rad zahajal ven v prosto naravo, v hribe, blizu tam, kjer se je angelj prikazal Jožefu in mu razodel skrivnost Marijinega materinstva. Tam je prebil včasih cele noči, njegova božanska duša se je dvigala k nebeškemu O-četu v molitvi za nas, da za nas, ki smo se mu že tolikrat skazali tako nehvaležne za njegovo neizmerno ljubezen. Ako je pa šel kdaj med ljudi je šel zato, da je pripravljal trda židovska srca na bližajoče se velike skrivnosti, katerih bodo žive priče. Že tedaj je tudi prišel v pogosto dotiko s svojimi izbranimi možmi, ki mu bodo izvoljene posode, da bodo ponesle _ njegovo sveto ime in veseli nauk njegovega odrešenja med vse narode. Že tedaj je veliko občeval z Jakopom in Judom, ki sta bila njegova bratranca, o katerih pravi za to sv. pismo, da sta bilo njegova brata, sinovama Zebedejevima, katerih Janeza je posebno ljubil radi njegove deviške čistosti, s Simonom in Andrejem, dvema mladima ribičema iz Betsajde. Posebno velikrat pasti bila skupaj z Janezom, sinom Elizabete in Zaharija. Janez se je prav tedaj vrnil iz puščave, kjer je živel od kar je zgubil svoje stariše. Ob obrežju reke Jordana je že večkrat pridigal množicam in jim klical kot glas vpijočega v puščavi: "Pripravite pot Gospodu! Ravna naredite njegova pota. Gospod je blizu!" To njegovo pridiganje je vzbudilo veliko razburjenje med ljudstvom. "Odrešenje naše je blizu!" so si vsi govorili. "Odrešenik ni več daleč!" Jeztis in Marija sta videla to veliko, razburjeno pričakovanje celega naroda, s katerim ga je čakal. Toda vedela sta pa tudi naprej, kako napačni so pojmi ljudstva o tem Mesiji. Zato je Jezus porabil vsako priliko, da je pripravljal pred vsem one, ki bodo z njim hodili in jim zavračal to zmoto. M®j tem pa, ko je živel Jezus svoje skrivno življenje v Nazaretu so se razmere na svetu, posebno med židovskim ljudstvom s hitro naglico slabšale in slabšale. Strasti so kakor strašni valovi naraščale v srcih ljudstva in pretile ugonobiti ves človeški rod. Med Židi so pa poganski Rimljani vedno krutejše nastopali in narod kvarili. Tako je cel svet v strašnem obupu enoglasno klical: "Vi oblaki ga rosite. Zemlja, odpri se in daj ga nam! Ve nebesa nam skoraj pošljite Zveličarja sveta." Dragocena v očeh Gospodovih je smrt pravičnega, strašna pa smrt grešnika. Z MOJIH POTOV V AMERIKO. tfFP-r.ODA pustimo žc V.9« v* vendar Italijane pri miru! Ce enkrat pes klobaso požre se jezi kolikor hočeš nad njim, klobase ni več. Pretepi ga, da jih bo sam okoli nosil, apetita po njih niu ne boš nikoli izbil. Ce ne boš pazd nanj, oziroma na klobase, ti bo drugo in tretjo z enako slastjo pospravil. Tak nepremagljiv, pasji apetit, 'majo menda tudi Italijani. Tisti, ki so za to postavljeni naj gledajo na njih dolge prste, drugače ne bodo škili samo skozi okno, ampak bodo lepega dne vdrli v hišo. Biser v prstanu mlade Jugoslavije, kinč nebeški. Bled, bi vendar še tako radi, da se jim kar sline cede po njem. Mej tistimi, s katerimi sem na morju posebno rad in veliko občeval, je bilo morje samo. Koliko ve ono povedati, včasih v domačem, Prijateljskem pogovoru, včasih pa, zlasti kadar je slabe volje, v peklensko zakurjenih misijonskih pridigah, da se največjemu zakrknjencu lasje Ježe. Ko sem se jaz zibal v njegovem naročju, ,je bilo še precej materinsko, le par dni je bil njegov aja tutu malo bolj trd in oduren, kot mačehe. Nekaj skrivnostno-veličastnega je stati na konceh ladje in strmeti v valove, ki zdaj komaj slišno kramljajo mej seboj, zdaj zopet živahno debatirajo. Človeku se zdi, da gleda Pred seboj izbrano družbo na zaupnem sestanku. Ravno imajo najintimnejše stvari v pretresu, kar se Pojavi mej njimi nepovabljen in neljub gost, ki naenkrat vsem usta za-Pre. Vsakemu zaupniku se, kljub morebitni navidezni prijaznosti, ,iz obraza bere očitek: Kdo te je pa klical, zgagar, glej, da se hitro zgubiš! Res, prav na tak prizor se človek spomni, ko gleda, kako se ladja kot nepovabljen in neljub gost pojavlja mej zaupno kramljajočimi in živahno se razgovarjaTočimi valovi, ter jim trga nit njih skrivnostnih pogovorov. Nekaj časa se razljučeni penijo za njo, zakaj jih moti, potem pa zopet pomirjeni staknejo glave in kramljajo ter debatirajo dalje. Morje je kakor bolnik na operacijski mizi. Ta se zvija, kriči, zmerja zdravnike, kakor bi ga hoteli na meh odreti. Seve pozneje, ko je o-peracijo srečno in dobro prestal, je hvaležen. Tudi morje se zvija in peni, ko človek z noži parobrodov brezčutno in mrzlo reže njegov hrbet in mu preiskuje srce in obisti do naj-tajnejših globin. A tudi ono, ko bi se tega zavedalo, bi mu moralo biti hvaležno za to, ker je v njegov prid. Do novejšega časa je bilo morje naravna skrivnost. Ni bilo veliko, kar se je vedelo o njegovem notranjem ustroju in njega vlogi, ki jo igra v krogu ozračja in celine. In še mej tem, kar se je vedelo o njem je bilo veliko zmotnega, marsikaj naravnost smešnega. Priprost človek si še danes, ko se vozi po tej neizmerni vodni gladini, misli: Zakaj ni Bog-Stvarnik te brezmejne ravnine raj spremenil v rodovitne planjave, koliko ljudi bi našlo kruha na njih. Mesto ladij bi danes brzovlaki drča-li preko njih v oddaljenejše dalje. To nepoznanje in podcenjevanje morja je njega novejše raziskavanje temeljito popravilo. Oče modernega mor-jeslovja Mathevv Fontain Maury, veren mož, nam je pokazal, da morje ni le najglasnejši oznanjevavec božje neizmernosti, za kakoršnega jc že od nekdaj veljalo, ampak je tako po svojem notranjem ustroju, kakor po svoji vlogi, v koncertu stvarstva mogočni pridigar modrosti svojega Stvarnika. Ni se še posrečilo znanosti, mu izviti vse skrivnosti iz njegovega mokrega naročja, a toliko vemo, da če bi tudi nobena ladja ne plula po njegovi površini, tedaj brez ozira na to, da je prvovrstna prometna cesta, bi bilo ono še vedno predpogoj življenja na suhem. Recimo, da bi se danes uresničila želja tistih kratkovid-nežev, ki bi na njegovem mestu raje gledali rodovitne planjave. Kaj bi se zgodilo? Ako bi Bog znova ne posegel vmes, bi bila suha zemlja, s svojimi zelenečimi in vabečimi tratami, s svojimi bujnimi polji in travniki, ter senčnatimi gozdi, v par mesecih z njimi vred velikanska puščava, v kateri bi še ovce in koze ne imele kaj jesti. Kako žalostno izgleda sama majska narava v dolgotrajni suši. Kakor j etična nevesta se ti zdi, katere rožnata lica nosijo znake pokopali-ških*rož. Perje, ki še ni doseglo polnosti svojega razvoja in življenja, že rumeni. Vsa rast zastaja in vene. Studenci še za silo žive od snežnega gorskega kapitala, a ti morejo dajati le obstrugnim cvetlicam in rastlinam toliko moče, da jih prežive. Kaj bi šele bilo, ko bi se neizmerni morski reservar, iz katerega dobiva suha zemlja v prvi vrsti in večino svoje potrebne moče, naenkrat osušil. Z njim bi šel ne le maj, s svojim razkošnim zelenjem in cvetjem, ter svojo vedno mlado poezijo, ampak celo jesen s svojimi že od slane opar-jenimi rožami in po njih umerjenimi melanholičnimi verzi. Da se to ne zgodi, ampak se nenormalnost letne padavine prej ali slej, bolj ali manj, zravna, se imamo zahvaliti morju, oziroma Stvarniku, ki je bolje vedel, zakaj ga ni posušil, kakor kratkovidni njegovi kritiki. Šestnajst čevljev morske površine povprečno na leto izhlapi, ki potem kot moča pada na celino, da se more vsako leto za maj poročno obleči in postati plodovita mati človeškim otrokom, čeravno ne sama od sebe kot nekdaj. Nasproti temu svojemu velikemu dobrotniku pa ona ni tako skopa kakor nasproti človeku po grehu. V podobi rek, ki se končno vse stekajo v morje, mu vsako leto vse posojilo z obrestimi povrne. Nekaj čudovitega, ker od samega Boga zamišljenega, je morsko notranje življenje. Ne mislim tu slikovitega morskega rastlinskega in ži-valjskega življenja, ki ima čisto svojevrstne življenske pogoje, ampak notanji ustroj morja samega. Ta je, kakor pravi Maury, sličen ustroju človeškega organizma. Kakor se v človeškem organizmu oživljajoča kri od srca raztaka po vseh žilah in se zopet k srcu vrača v pomlajenje, tako ima morje svoje srce, svojo središčno točko, kjer se začne valova^ nje, ki je počelo njegovega življenja, ter se k temu srcu, k tej točki, vedno zopet vrača. Glavni vzrok njegovega valovanja niso viharji, pravi isti, ker ti valovijo le morsko glndi no, temveč teža vode, ki jo povzroča toplota. Da pa more ta prodreti v notranjost in tam zanetiti revo'ud-jo, ji pomaga sol, ki jo ima mor k a voda, seve ne povsod enako, dva do tri procente. Sol je namreč dobe* prevodnik toplote. Gorje mu, kdor se za časa te notranje morske revolucije nahaja na njegovem hrbtu. Na vsak način ga hoče doli stresti, kakor svojeglaven konj neljub-ga jezdeca. Pa ta revolucija ne more nikoli cele morske države potegniti za seboj. Do 3000 m globine, pravi Maury, se čuti, globlje ne. Dno morja je vedno mirno, ,naj bodo zgornje plasti še tako pobunjene. Tudi v tem se kaže nedoumna božja modrost, ki jo razodeva vse stvarstvo. Kajti ko bi bile najgloblje plasti morja tako revolucionarne, kakor so zgornje, bi se vsled tega, kakor meni Maury, vedno bolj poglobljevalo in dosledno ožilo, kar bi bilo za celino čedalje -usodneje, ker bi radi zoženja morske površine ne bilo zadostnega izhlapevanja in tedaj tudi ne zadostne moče za celino. Tako vidimo, da ima vse valovanje, vrvenje in mišljenje v mrtvi, živi in razmišljujoči na avi svoje trdno stoječe meje, svojo mirujočo točko, na kateri se u-blaži in umiri. Morje ima svoje dno, ki ga ne omajsffvsa srditost njegovih zgornjih plasti, življenje, rastlinsko, živaljsko, človeško ostane, mej tem ko posamezne rastline usihajo, živali poginjajo, ljudje umirajo. Mišljenje, tako različno, večkrat si naravnost nasprotujoče, ima svoje vsem skupne in od vseh, k' so količkaj pri zdravi pameti, priznane zakone, kakor je zakon vzročnosti: Vse ima svoj vzrok. A za temi mejami in temi točkami je še eden, ki edini vse giblje, sam se pa ne giblje-Bog. Marsikaj mi je še morje povedalo, kadar sva bila v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah sama, kar bi pa moji bravci težko razumeli, če bi jim tudi povedal. Je res kar pravi globoko verni Maury: Kdor razume morje, se ga nikoli ne naveliča. 1 & & & S-& & ČETRTA NEDELJA PO SV. TREH KRALJIH. In glej, velik vihar je nastal na morju tako, da so valovi za-grinjali čolnič. Mat. 8, 24. Velik vihar je nastal na morju tako ,da so valovi zagrinjali čolnič. Nevarnost je bila, da se vsi potope. Toda Kristus Gospod je v svoji vsega-mogočnosti pokazal, da je on vladar vesoljstva, ukazal je vetrovom in morju, in je nastala velika tihota. Prijatelji, v tem dogodku vidimo označeno veliko reč: bodočo usodo sv. cerkve. Sv. cerkev je takorekoč čolnič, v katerem plove Gospod: in v ta Kristov čolnič, v sv. cerkev, zaletavajo se valovi, pritiskajo razni in silni viharji, dvigajo se razna preganjanja, tako da je večkrat videti, kakor da bo cerkev zrušena. Toda ni treba obupati! "Kaj se bojite, ma-loverni?", rekel je Gospod apostolom. Kristus ne bo pripustil, da bi bila njegova cerkev uničena. To vidimo iz današnjega evangelija. Obrniti hočem v tem premišljevanju vašo pozornost na te viharje, ki se dvigajo proti cerkvi. Pokazati vam hočem, kaki viharji proti cerkvi so bili napovedani, in kako jih je cerkev slavno premagala. * * * Ako odpremo sv. pismo, najdemo, da je bil napovedan, prorokovan proti cerkvi troje vrste boj. 1.—Prve vrste boj je bil za to, da bi bili uničili Kristusovo cerkev, da bi bilo ostalo samo judovstvo in pa-ganstvo. To preganjanje je Kristus z jasnimi besedami napovedal: "Ako so mene preganjali, preganjali bodo i vas . . . Jaz vas pošiljam kakor ovce med volkove . . . Izdajali vas bodo v zbore in v svojih shodnicah vas bodo bičali . . . Pride ura, da bo vsak, TVOJ NEDELJSKI TOVARIŠ Piše Rev. J. C. Smoley. $mmmmmmmm*o ki vas umori, menil, da stori Bogu-jj službo." (.Mat. 10, 16-18; Jan. 15, 20; * 16, 2.) In v resnici se je tako godilo; Judje in pagani so se vrgli na cerkev, kakor divje zveri na ovce, da bi jo uničili. Judje so metali apostole in druge vernike v ječe. V ječah so jih dajali bičati; izganjali so jih iz mest; dva apostola so umorili: Jakoba staršega so obglavili, mlajšega pa vrgli iz templja in ga kamenjali. Pagani niso v svoji krutosti zaostajali za Judi. Napenjali so vse sile, da bi uničili Kristovo cerkev, posluževali so se vsakega sredstva. Ni bilo muke in trpinčenja ,katerega bi ne bilo treba trpeti kristjanom. Metali so jih v ječe, metali jih divjim zverem, pekli jih na žerjavici, žgali z gorečim železom, trgali jih na dvoje, niso prizanašali ne starčkom ne otrokom, ne možem in ne ženam. Divjali so proti cerkvi po vesoljnem svetu — v Evropi, Aziji, Afriki. Bilo je divje preganjanje, ki je trajalo 300 let. Videti je bilo, kakor da bo cerkve in katoliške vere konec. Toda konec le ni prišel, saj je Kristus prerokoval: "Peklenska vrata je ne bodo premagala." Viharji so minuli, nastala je velika tihota. Cerkev je slavila zmago, razširila se je po celem svetu, povsod so se zidali hrami božji, povsod so častili Kristusa Jezusa. Staro poganstvo je padlo, je izginilo, židovski narod je bil razpršen na vse vetrove — a Kristova cerkev je obvladala celi svet. 2.—Nastal je pa druge vrste boj proti cerkvi: boj proti čistosti Kristusove vere. Tudi ta boj je bil napovedan v sv. pismu. V knjigi pregovorov čita-mo: "Človek, ki zajde s pota modrosti,' bo prebival v zbirališču velika- <1 f f fnov." (21, 16.) Sv. očetje vidijo v tem je nasejal ljulike vmes še; jasneje prorokovanju obraz, predpodobo bodočih krivih prorokov: zabredli bodo od poti pravice in resnice in bodo prebivali v zborih velikanov t. j. pridobili bodo na svojo stran vladarje tega sveta, ki bodo napeli vse sile, da bi cerkev razpadla, da bi prevladala zmota. Tudi Kristus je napovedal ta boj proti cerkvi: v priliki o gospodarju, ki je vsejal dobro seme na svojem polju, a sovražnik je nasejal ljulike vmes ; še jasneje pa z besedami, ko je svaril pred krivimi preroki: "Takrat, ako vatn kdo poreče: Glejte, tukaj je Kristus, aH tam, ne verjemite. Kajti vstali bodo krivi Kristusi in krivi preroki." (Mat. 24, 23—24). Prerokoval je tudi, kako bodo divjali odpadniki proti vernikom : "Izdajal pa bo brat brata v smrti in oče sina, in otroci bodo vstajali zoper stariše in»jih bodo morili." (Mat. 10, 21.) Kakor je bilo prerokovano, tako se je zgodilo. Vstajali so, ki so tajili božanstvo Kristovo; vstajali so, ki so tajili sv. Duha; ;vstajali so, ki so tajili pričujočnost Kristovo v Najsvetejšem Zakramentu; vstajali so, ki v rimskem papežu niso hoteli priznavati vrhovnega poglavarja sv. cerkve, naslednika sv. Petra. Nastalo je mnogo razkolov, na sto in stotisoče jih je odpadlo od prave vere.— Saj vidite sami, koliko krivih prerokov je na svetu! I11 kako so divjali proti tem, ki so ostali zvesti sv. cerkvi, katoliški veri! Kakor je prerokoval Kristus: vstal je oče proti sinu in sin proti očetu; klalo se je med seboj ljudstvo, klalo se duhovništvo (i duhovnov je mnogo odpadlo) ; borila se je prižnica proti prižnici, oltar proti oltarju, pastir proti pastirju. Videti je bilo, da bo cerkve konec. Cela kraljestva so odpadla od nje. A katoliška cerkev le ni izginila. Zmagala je tudi v teh bojih. Napovedani viharji so prišli a so tudi prešli, cerkev pa, očiščena zmot, kraljuje dalje. Kar je bilo gnji-lega, to je odpadlo. 3.—A še tretje vrste boj je napovedan sv. cerkvi v sv. Pismu: Boj za vero ali brezverstvo sploh. Ta boj je napovedal sv. Janez v Skrivnem Razodenju: "In ko bo dopolnjenih tisoč let, izpuščen bo satan iz svoje ječe; prišel bo in bo zapeljeval narode na vseh štirih koncih sveta, vodil jih bo k boju, in njihovo število bo kakor pesek ob morju (20, 7). To zapeljanje bo ogromno; Kristus sam je rekel, da bi bili zapeljani, ko bi bilo mogoče, tudi izvoljeni. Vera bo izginila iz ljudskih src. Pri prvem boju proti cerkvi je šlo za to, naj li obstoji Kristova cerkev na svetu ali ne: v drugem, ali se bo Kristova veri ohranila čist«, brez zmot ali ne, v tretjem boju pa se bije boj med vero in brezver-stvom. Brezverstvo bouc povsod o-znanjevali. Sv. apostol Peter pravi v svojem 2. listu: "Bodo med vami lažnjivi učitelji — tajili bodo Gospoda . . . vstajali bodo, ki se bodo norčevali iz vsega in vas goljufali." (2, 1; 3, 3). Vstajali bodo, ki se bodo norčevali iz vere; ki se bodo norčevali iz vsega, kar je Kristus učil, norčevali se bodo iz njegovega božanstva, norčevali iz njegovih zakramentov, norčevali iz njegovih služabnikov — in ljudstvo bo odpadalo v trumah . . . Prijatelji moji, ozrite se okoli sebe! Ne vidite li, ne opazite li, da se je te vrste boj proti cerkvi že davno pričel? Ne vstajajo več krivoverci, ki hočejo čist Kristov nauk kvariti, kakor v prvotnih časih. Ne, vstajajo brezverci, ki hočejo ne samo Kristusovo, ampak sploh vsako vero iztrebiti ; vstajajo ljudje, ki se norčujejo iz vsega, kar je svetega; vstajajo krivi preroki, "učenjaki", ki o-znanjajo in širijo laž in zmote. In teh je na tisoče in tisoče ki z besedo in tiskom širijo brezverstvo in div- jajo proti cerkvi da bi jo uničili. In kar ne morejo doseči ti sami pomagajo jim pri njihovem satanskem delu takozvani "Dobri—katoličani", ki se povsod bijejo na svoja "katoliška" prsa, sicer pa očitno in skrivaj rujejo po društvih proti cerkvi in proti neljubi jim duhovščini. Prijatelji moji, se jim bodo li posrečile njih nakane? Ne, nikar se tega ne bojte! Cerkev je prestala razne viharje, prestala bo tudi te napade in boje. "Povedal sem to vnaprej", je rekel Gospod, ko je govoril o prihodnji usodi svoje cerkve. Ti viharji nas ne smejo presenetiti in ne prestrašiti, pač pa toliko bolj utrditi v naši sveti veri, ko vidimo, kako se izpolnjuje vsako prerokovanje. Ne dajmo se preslepiti in zapeljati, da bi odpadli od sv. Cerkve; bodimo njeni zvesti otroci na svetu, pa nas bo po viharjih tega življenja pripeljala v mirno večnost. Amen. PETA NEDELJA PO SV. TREH KRALJIH. Prišel je sovražnik in j? pri-sejal ljuljke sredi pšenice. — Mat. 13, 25. Jako poučna je prilika v današnjem evangeliju. Podobno je nebeško kraljestvo človeku, ki je nasejal dobro seme na svojem polju. Pod tem človekom lahko razumemo Boga, ki je človeštvu razodel resnice sv. vere, razumemo pa tudi lahko Jezusa Kristusa, ki je te resnice u-čil. Kristus je oznanjal božjo besedo. Ta božja beseda je bila dobro seme, žalil je to seme takorekoč s svojo krvjo. Ta njegov nauk ima trajati do konca sveta. Zato je izvolil svoje apostole in jim rekel: "Pojdite in učite vse narode!" (Mat. 28, 19.) Zato je dal apostolom moč in oblast, da so si postavili in posvetili svoje naslednike,, škofe in duhovne, ki naj bi oznanjali njegov nauk i v daljni bodočnosti. Zato je poslal svoji cerkvi sv. Duha in obljubil: "Jaz ostanem pri vas do konca sveta" (Mat. 28, 20) in rekel: " Kdor vas 'poslu- ša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje." (Luk. 10, 16). Nauk Kristov je dobro seme, je pšenica. To seme razsevajo katoliški škofje in katoliški duhovni. Besede sv. apostola Pavla v I. listu k Korinčanom: "Mi vam oznanjamo Krista Križanega" (1, 23) veljajo o vseh katoliških škofih in o vseh katoliških duhovnih. Ravno tako spadajo sem besede istega apostola: "Ako bi vas pa kdo kaj drugega ličil .. . ta bodi proklet!" (Gal. 1, 8.) Kako srečen bi bil svet, ko bi povsod vladal Kristov nauk! Ljubezen do bližnjega bi urejevala vsa naša dejanja — bil bi pravi raj na svetu. A ni raj! Vidimo, koliko hudobije se godi na svetu. Od kod to? Sv. evangelij nam daje 11a to vprašanje odgovor: "Prišel je sovražnik in je pri-sejal ljuljko med pšenico." Ta sovražnik je hudič, katerega imenuje Kristus morilca od pričetka in očeta laži (Jan. 8, 44); in ta hudič je posejal slabo seme — zlo; in to njegovo seme raste. In kakor vedno in vedno razsevajo katoliški škofje in duhovni dobro seme, tako razsevajo hudičevo seme hudobni ljudje, to so krivi preroki, pred katerimi nas je Kristus svaril: "Varujte se krivih prerokov" (Mat. 7, 15.) Krive preroke poznamo po njihovih delih; o teh danes ne bom govoril. Pač pa si oglejmo to ljuljko, oglejmo si krive nauke, ki jih razširjajo. * * * Prvi sejalec slabega semena je bil hudič sam. Dandanes se sicer marsikdo norčuje, češ saj hudiča ni. Naj si brezverci o hudiču mislijo, kar jim drago, da pa je hudič, za to nam je porok Kristus sam, ki je to jasno učil. Hudič je bil torej prvi sejalec slabega semena. Poglejmo sedaj, kako je hudič pričel, da bi prvemu človeku vsejal slabo seme v njegovo srce. Bog je ukazal prvemu človeku: " Od vsakega drevesa v raju jej, od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa ne je, kajti ta dan, ko boš jedel od tega drevesa, boš umrl." Tako je ukazal Bog. Hu- dič pa je hotel človeka zapeljati, kaj je torej storil? Najprvo ga je vprašal: "Čemu pa Je ukazal vama Bog, da bi ne jedla °d vsakega drevesa v raju?" In ko niu je žena odgovorila, da jima je ^og tako ukazal s pristavkom, da kota umrla, ako ne bota ubogala, takoj je rekel hudič: "Ne bota umr-k • . . ampak ta dan, ko bota jedla, bota kakor bogova." Vidite, hudičevo seme! V njem je 2apopadeno troje: 1. "Čemu je pa ^og ukazal, da bi ne jedla od vsakega drevesa v raju"? S tem vprašanjem, s tem 'Čemu?' je hotel vzbuditi dvom in odpor v srcu prvega človeka — dvom in odpor proti božji zapovedi. 2. "Ne bota umrla" — s temi besedami je hotel človeku iztrgati vero v Boga — proglasil je Boga za lažnika. 3. "Bota kakor bogova" — obljubljal jima je neskončno blaženost. Prvi človek se je dal zapeljati hudičevi besedi. Spoznal je sicer pozneje, da je bil ogoljufan: prišla je smrt na človeški rod, da ljudje niso kakor bogovi, to vidimo in čutimo sami. Toda v tem speljanju prvega človeka imamo jasno podobo ljulj-ke, katero še dandanes hudobni ljudje razsevajo. i- — Hudič je najprej vprašal: "Čemu je pa ukazal Bog, da bi ne jedla od vsakega drevesa? S tim "Čemu?" je hotel, kakor sem rekel, Vzbuditi dvom in odpor proti božji zapovedi. In tako ravnajo krivi preroki še dandanes, ko sejejo ljuljko. Čemu bi ne jedel v petek mesa? Vsaj je Bog ves živež vstvaril nam v hrano! Kakor da bi človek z mesom grešil, ko vendar greši radi nepokorščine. Čemu ne pokonča Bog vseh hudobnih ljudij? Ko bi bil jaz Bog, jaz bi bil že davno spravil vse duhobneže iz sveta! Kakor da bi Bog ne bil neskončno usmiljen in dobrotljiv, ki čaka, da bi se grešnik obrnil. Ta, ki tako govori, bi bil morda že davno pokončan, če bi Bog ne bil tako usmiljen. Čemu sem ravno jaz tak revež, pritožuje se delavec, ko žive drugi v izobilju? Ni to pravično od Boga! Kakor da bi Bog ne smel deliti svojih darov, kakor se mu to zdi najbolje v njegovi modrosti. Čemu imam jaz tako slabo zdravje, čemu je v moji družini vedno bolezen, vpije bogatin, mej tem ko ima moj zadnji delavec zdravje, kot da bi bil iz železa? Vidite, sami: Čemu? Ta "Čemu?" je ljulj-ka, ki jo sejejo v človeško srce; vzbudi naj v njegovem srcu nezadovoljnost z božjimi odredbami. Nesrečen človek, v kojega srcu se je ta ljuljka prijela! 2.—"Ne bota umrla!" je rekel hudič človeku. Izruvati je hotel iz njegovega srca vero v Boga. Bog je rekel: Umrla bota! a hudič: Ne ve-rujta Bogu, goljufa vaju nikoli ne bota umrla! To je bila hudičeva ljuljka; in to ljuljko sejejo še dandanes. Ne verjemite škofom, ne verjemite duhovnom, goljufajo, sleparijo vas; groze vam s hudičem in peklom, a ni hudiča in ni pekla; oblju-bujejo vam nebesa po smrti — a nebes ni, ne verjemite jim! Prijatelji moji, oglejte si to ljuljko! Škofje in duhovni vas sleparijo, vas goljufajo, ne verjemite jim! S čim vas pa sleparijo škofje in duhovni? Oznanjajo li svojo lastno u-čenje? Uče li nekaj svojega? Ne in ne! "Mi oznanjamo Krista Križane-ga", reče lahko s sv. Pavlom vsak katoliški duhoven. Kristov nauk 11-čimo. In dostavljam, kar je rekel tudi sv. Pavel: "In če bi vas kaj drugega učil ... ta bodi proklet!" Ni večnosti, ni nebes, uče krivi preroki? Čemu pa je prišel jZveličar na svet? Čemu je bil za nas bičan, s trnjem kronan, čemu je za nas na križu umrl? Če ni večnosti in ni nebes, kaj nam torej koristi njegova smrt? Ni večnosti, ni pekla, uče krivi preroki nadalje. Edino le duhovni strašijo in groze s peklom. Prijatelji moji, prvi duhoven, ki je strašil in grozil s peklom, je bil Jezus Kristus sam. Jezus Kristus je dobro vedel, ali je večnost, ali je peklo ali ne, bil je Sin božji. In On je grozil s peklom. Pomislite le, kaj pravi v priliki današnjega evangelja. Gospodar je rekel služabnikom glede ljuljke in pšenice: "Pustite oboje rasti do žetve, in ob času žetve pore-čem ženjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se požge; pšenico pa spravite v mojo žit-nico!" Dan žetve je in bo dan sodbe ; in po sodbi pride večna kazen, pekel, ali večno plačilo: nebesa. 3.—Hudič je nadalje obljubljal: bota kakor bogova! Krivi preroki obljubljajo to še dandanes: Ne verujte ničesar, pa se bo vam dobro godilo. Bote svobodni, če ne verujete v nebesa ali pekel, lahko bote delali, kar vam ljubo in drago. Če hočeš krasti, kradi, vsaj se ti ni treba bati kazni po smrti, le pazi, da te ne zasačijo pri tatvini in vtaknejo v luknjo; laži kjer moreš, če ti le laž koristi; obrekuj, če moreš, da te le ne bodo tožili; pij in se opij, vsaj piješ za svoje . . . Tak raj obljubljajo krivi preroki. Sedaj pa, prijatelji, poglejte, kakšen bi bil tak "raj" na svetu. To bi bila Sodoma in Gomora, ko bi vsak lahko delal, kakor uče krivi preroki, ko bi mogel vsak živeti po svojih strasteh. Nikdo bi ne bil varen svojega imetka, svoje časti, svojega življenja. Kdor bi bil modrejši, zvi-tejši, močneji, ta bi gospodaril; bilo bi kakor med živalmi: jedna zadavi drugo in se nasiti z njeno krvjo. Tak raj, kakor ga vam obljubljajo krivi oreroki na sveti, bi bila grozna zmota; na svetu bi bilo peklo, ne raj. Kaj pa po smrti? Po smrti bi ti nesrečneži imeli zopet le peklo. Naj bi se izgovarjali, da so bili zapeljani? Tak izgovor bi ne veljal. Saj poznajo Kristov nauk; in ta Krist jih je svaril: "Varujte se krivih prerokov" (Mat. 7, 15); svaril jih je: "Takrat, ako vam kdo poreče: Glejte, tukaj je Kristus ali tam, ne verjemite. Kajti vstali bodo krivi Kristusi in krivi preroki . . . Glejte, naprej sem vam povedal" (Mat. 24, 23SS.) To, prijatelji moji, je ljuljka, katero krivi preroki razsevajo; ljuljka dvomov in nezadovoljnosti z bož- jimi naredbami, ljuljka nevere in kri-vičnosti. Ne dajte se zapeljati krivim prerokom! Odženite jih od sebe! Ce- Naša chicaška podružnica društva Najsvetejšega imena je dne 15. januarja imela prireditev kakoršne po izjavi tukajšnega angleškega časopisja doslej še nobeno društvo ni imelo. Mladeniški naraščaj tega društva, Holy Name Juniors je prišel na originalno idejo, svojim očetom pripraviti lep, poučno zabaven večer v znak sinovske udanosti, hvaležnosti in ljubezni. Mladeniči, ki so to lepo idejo zamislili, najbrž niso imeli druzega pred očmi kot to, vidno in javno dati duška svojim ču-tilom hvaležnosti in udanosti do tistih, ki jih gledajo dan za dnem zdelane prihajati domov—radi njih. Če jim ni morebiti navdahnila te krasne misli skrb, ki jo zdaj berejo z obrazov svojih očetov, skrb, kako bodo preživeli svojo družnio, ako se po tako dolgi brezposelnosti kmalu ne odpre delo. Ni čuda, če je ta skrbeča ljubezen očetov rodila hvaležno protiljubezen sinov, ki je ukre-sala idejo: Pokažimo jim javno, da nismo slepi za to, kar storijo in trpijo za nas. Toda jaz sem prepričan, da so mladeniči Holy Name Juniors s tem nekaj započeli, kar ne bo ostalo samo v naši društveni dvorani, ampak se bo kmalu pojavilo tudi v drugih društvenih dvoranah. Prelepa je ta misel in prevelikega splošnega pomena za jjrenovitev družinskega in po njem družabnega življenja, da bi našla odmev samo v eni društveni dvorani. Vsi vemo, vidimo in skušamo, kar je naš vrhovni čuvar, pa- nite, ljubite Kristov nauk, to je do-dobor seme. Tudi vi morate biti do-1 ■••a pšenica, dobri učenci Gospodovi. Daj vam Bog svojo milost, da bote H. B. pež Benedikt XV. lansko leto pred celim svetom konstatiral, da je ne-poznanje, preziranje in zaničevanje postavne oblasti ena tistih nevarnih bolezni današnjega sveta, ki mu gro-( zi s polomom. Kjer se auktoriteta, postavna oblast, več ne spoštuje in vpošteva, tam gre vse v franže. O tem se lahko prepričamo po družinah, društvih, strankah, državah itd. Zibelka tega revolucijonarnega duha, ki ga danes vsepovsod opažamo, je pogostokrat družina. Oče, glava družine ne zna in morda po svojem življenju niti sposoben ni uveljaviti in varovati pri svojih o-trocih od Boga in narave mu dano oblast. Otroci zgube pred takim o-četom čut spoštovanja in pokorščine. Sinovi takih očetov so potem najboljši rekrutje za svetovno revo-lucijonarno armado, katere cilj je pomesti z vsako oblastjo. Če nočemo v doglednem času stati na razvalinah svetovnega reda, oziroma ležati pod njegovimi razvalinami, moramo skušati splošni revolucijo-narni epidemiji na kak način v okom priti. Iznajti moramo nekaki sirup proti njej. Ječe, preganjanje, ali celo kake srbske batine, so premalo vspešen sirup. Ne smemo namreč pozabiti, da je tudi revolucijonarna ideja vendar le ideja, sicer ne božja, ampak vražja. Idej, katerihkoli, se pa ne da na ta način ubiti, temveč le z dobro, božjo idejo spodriniti. Spoštovanje in pokorščina do postavne oblasti, ne vtepena, ampak ostali stanovitni, da bo o bčasu žetve i vas Gospod vzel v svoje žitnice, v nebesa. Amen. vzgojena, je edini vspešni sirup proti nalezljivi bolezni svetovnega re-volucijonarizma. Sicer je že res kar pravi naš Ivan Cankar, da je spoznanje zaklad, magari če je vtepeno s cepci. Pa njegov "magari" sam pove, da tudi po njegovem mnenju cepci niso najboljše sredstvo za vbijanje in pobijanje idej. Začeti je treba tam, kjer se vsrkavajo prvi bacili revolucionarne epidemije, v družini. Saj vemo, da če so se enkrat bacili preveč razpasli po pljučih, ali kjer koli, navadno ni več pomoči. Treba samo primerne pazljivosti, da se kak drugi ne okuži. Le pri katerem se pravočasno odkrije kal bolezni in se ga začne primerno zdraviti, se ozdravljenje posreči. Tudi revolucionarja po poklicu, ki je od te ideje kar obseden, je težko ozdraviti. Če se posreči mu v toliko zavezati usta in zvezati roke, da ne bo mogel polja mladih src z ljuliko revolucionarnih idej posejati, se je veliko posrečilo. Seveda se pri tem mladih src, ki kar drh te po semenu novih idej, ne sme pustiti "prah" ležati ,ampak se jih mora skrbno obsejati s klenim zrnom nasprotnih zdravih idej, pokorščine do postavnih oblasti, pokorščine ne samo radi jeze, kakor pravi sv. pismo, temveč tudi radi vesti. Kdor hoče, da bo to lepo, čisto, zdravo seme tudi vskalilo, bujno rastlo in mu dalo bogato žetev, mora imeti pa še nekaj druzega pred očmi. Podložnost, pokorščina in podobne čednosti so vedno neka žrtev » ! &CM Glasnik Društev Najsv. Imena. 1 i ^^ ui&siuk ui usiev najsv. imena. j j i za dotičnega, ki se samoljubju upira. Treba mu je to žrtev kolikor mogoče olajšati in osladiti. Res je, da sem dolžan nad me postavljenega vbogati, ga kot tacega spoštovati, naj materinsko ali žandarsko ukazuje, naj bo vzor človeka in kristjana, ali pa lump in brezverec, samo da mi v mejah svoje, božje in naravne postave ukazuje. Res je pa tudi, da je žrtev pokorščine mnogo lažja in slajša, če se mi bolj očetovsko ali celo materinsko ukazuje in je doti-čni tak, da je tudi osebno, radi njegovih vrlin, vreden pokorščine. Te olajšane in oslajene pokorščine je marsikdo zmožen, one ogrenjene le tisti, ki jih zavest, moraš, radi Boga, globoko preveva, a takih danes ni veliko. Poglejmo naš slučaj. V srcih katerih mladeničev se je rodila mjsel prirediti v znak spoštovanja in pokorščine "očetovski večer". So bili to sinovi kakih rdečih kričačev, ki doma ne slišijo druzega kakor zabavljanje čez vse, kar je zgoraj, zalito s tistim, ki je spodaj? So bili to sinovi kakih munšajnarjev, ki jih V svarilen zgled temu naj navedem neki slučaj, ki pa ni slučaj. Dogodil se je v tridesetih letih preteklega stoletja na Španskem.- V Se-vili je živel in deloval tista leta neki frančiškan, ki je bil sploh znan kot svet mož. Raznim bogopozab-nežem je bil kot tak seveda na poti. Zlasti mladi podivjanci so mu radi katero, kakor taki navadno pravijo, "našpilali." Tako se jih je nekoč nekaj domenilo, da ga hočejo imenitno potegniti. Eden najbolj navihanih in predrznih pravi: "Fantje, jaz se bom na smrt bolnega naredil, par izmej vas naj gre pa tistega hinavskega kutarja klicat, o katerem pravijo, da je svetnik. Ko pride, se mu bom pri spovedi pošteno nalagal in šele ko me bo učil in "troštal", se mu bom v obraz zakro- pogosteje vidijo pijane kot trezne? Ali morda sinovi takih, ki s kaprol-sko surovostjo vežbajo in vodijo svoj hišni regiment? Ne! Ne rečem, da takih očetov sinovi niso dolžni ubogati, dokler oni ne prekoračijo postavne meje. A to rečem, če jih ubogajo, njih pokorščina navadno ni čednostna, ampak pasja pokorščina, kar ni čudno. V mislih je lahko ločiti predstojnika od človeka, v dejanju težko. V dejanju je navadno tako, da če kdo kot človek ni vreden spoštovanja, ga redko vživa kot predstojnik, pa naj se imenuje oče ali duhovnik. Ne, ta naš očetovski večer so zamislili in priredili sinovi tistih očetov, ki so jim ti s svojim zglednim zasebnim in družinskim življenjem in gospodarjenjem olajšali žrtev pokorščine, ter ji vdihnili dušo ljubezni. Ta od ljubezni prežeta pokorščina je potem sinovom narekovala izraz priznanja, ki so mu dali duška na "očetovskem večeru." Jaz sem prepričan, da je to javno priznanje očetovskega dela in truda od strani sinov, njim bolje delo in jih bolj spodbodlo k še večji skrbljivosti v Ne zaničuj duhovnika. hotal in to storite istočasno tudi vi, da bo vedel pri čem je. S ploskanjem sprejeto. Neki drugi naviha-nec je še predlagal, naj se meniha pokliče v najbolj grdi, viharni in deževni noči, ter se ga naj vodi po najbolj umazanih ulicah. Tudi ta predlog je bil enoglasno sprejet. Sredi prve deževne noči je pri frančiškanih res zapel zvonec. Zastopniki nam poznane družbe so s prihlinjeno žalostnim glasom prosili vratarja, naj nemudoma pokliče tistega svetega patra, da gre previdet njih težko bolnega tovariša. Kmalu je bil z Najsvetejšim v njih spremstvu. Kakor bi se bili radi že po potu iz njega norčevali, si vendar niso upali, da ne bi spoznal njih nakane. Pač pa so ga v smislu dogovora vodili po najbolj zakotnih in prihodnje, kakor bi jih še tako dobro zamišljen ognjevit govor o njih očetovskih dolžnostih. In ko bodo kakor čujem očetje, člani Holy Name, svojim sinovom priredili podoben večer, da pokažejo svoje veselje, bo to na sinove člane Holy Name Juniors bolje vplivalo, kot vsi naši društveni in cerkveni govori o četrti božji zapovedi. Ta mejsebojna vzgojevavna tekma, ki so jo naši mladeniči Holy Name Juniors s svojim "očetovkim večerom sprožili", je za povzdigo razoranega družinskega življenja in z njim socialnega.preporoda v duhu krščanskih načel tolikega pomena, da si morajo taki večeri, prirejanj od sinov očetom, od očetov sinovom, od hčera materam in od mater hčeram, utreti pot v vse naše društvene dvorane in ne samo naše, ampak tudi vseh družili narodnosti. Jaz lipam ,da se bo to tudi zgodilo. Prihodnjič bom obširneje opisal ta naš prvi "očetovski večer in povedal svoje mnenje, kako bi se dal svojemu vzvišenemu namenu še primerneje prirediti. umazanih ulicah, daleč na okoli. Slednjič so mu vendar pokazali 11-mazano luknjo, kjer je ležal dozdevni bolnik in hinavsko zdihoval. Pustili so ju sama in čakali zunaj pred vrati, kdaj jim bo tovariš s krohotom dal znamenje, naj se še oni spuste v smeh. Dolgo, dolgo ni bilo nič. Seveda so si mej tem sami pošteno privoščili 'potegnjenega kutaria.' Toda signala le ni hotelo biti. Slednjič se odpro vrata in pater jim. naznani pretresljivo novico, da je njih tovariš izdihnil. Niso mogli verjeti, ampak so mislili, da jih on vleče. Šele ko so ga zagledali stegnjenega pred seboj, z bolestnimi mrliškimi potezami v obrazu, so se vsi prestrašeni spogledali. Kajpada se nikomur ni dalo krohotati. MODER NOREC. Nočni naskok gradu je njegove prebivalce, posebno pa ženske grozno prestrašil. Dasi je divjala meščanska vojna po pokrajinah, v katerih so bili Hugenoti v večini, vendar v Bretanji vsaj za enkrat ni ni-kdo pričakoval sovražnosti od strani protestantovskih sosedov. Začasno je vladalo premirje. Hugenoti, te-peni v bitki pri Jarnac-u zbirali so nove sile, dotnače in tuje, pripravljali se za nove boje in bili vsaj navidezno mirni. Najmanj so pričakovali kake nasilnosti Bretonci, ker je bilo med njimi le malo Kalvinistov. A so se jako motili; pač niso poznali nestrpnosti in slepega, divjega fanatizma Kalvinovega protestanti-zma. Dovoljena in priznana verska svoboda, za katero so se baje sedaj borili, tej sekti ni zadoščala. Še stoletje pozneje, ko protestantovskega veroizpovedanja ni nikdo več motil, ko je divji fanatizem že davno u-gasnil, kršili so vedno mir pod pretvezo, češ da vlada krši njihove priznane verske pravice. V resnici pa so imeli Hugenoti namen, da katolicizem popolnoma iztrebijo in uničijo. Bili so tako predrzni in nesramni, da so zahtevali od Ljudevi-ta XIV., vladarja, ki je priznaval katoličanstvo kot državno, narodno vero, da omeji začasno katoliško bogoslužje. Na Saumurski sinodi so kratkomalo sklenili, da se morajo prepovedati vse procesije v mestih in vaseh, kjer prebiva nekaj protestantov. Ako so bili v kakem mestu dva ali trije Hugenoti, zabraniti bi se moralo na njihovo zahtevo izvrševanje katoliškega bogoslužja. Ker se je vlada branila, da bi kaj takega zapovedala, izjavili so prote-stantje kratkomalo, da bodo sami-skrbeli, da se njihovim zahtevam u-godi. Niso samo napadali katoliških procesij, ako so jih srečali, napadali in sramotili so tudi duhovne in jim delali razne zapreke, pri previdova-nju bolnikov. Če je bil kak katoliški pogreb, -so protestantje gotovo prišli tja, motili pogreb in se norčevali iz verskih obredov. Vdrli so celo v katoliške cerkve med božjo službo in jo motili z vpitjem in ropotom. Po mestih, kjer so bili v večini, rabili so katoliške cerkve za se. V La Rochelle, v tretjem največjem mestu takratne Francije, niso prepustili katoličanom niti ene same cerkve, da bi opravljali službo božjo, ki je bila stoletja in stoletja edina v Franciji, in ki je še dandanes vera pretežne večine francoskega prebivalstva. Tako so delali in ravnali Hugenoti ob času, ko je vodil Richelieu, velik prijatelj in pokrovitelj nemških protestantov, državno krmilo. Zato se ni treba čuditi, če je bil prote-stantizem, kojega življenjska sila je obstajala edino le v protestovanju in sovraštvu proti katoliški cerkvi, vedno pripravljen k nasiljem, v dobi, ki mu je priznala ravnopravnost z državno vero. Baron Dubourg je sicer dobro poznal svoje sosede, a vendar ne zadostno, da bi bil mogel vedeti, česa so zmožni. On je mislil, da v sedanjem premirju lahko obišče svojega prijatelja, grofa Autremont-skega, ne da bi se mu bilo bati za njegovo osebno varnost. Varstvo hčere in svojega gradu je izročil svo- jim zvestim hlapcem, v katere je i-mel neomajno zaupanje. Hugeno-tom se ni posrečilo, da bi bili grad po noči s svojim nepričakovanim napadom presenetili. Ker bi naskok zbudil speče vaščane, obkolili so grad s stražami, da bi jim nikdo ne ušel. Potem so šli pa proti vasi v posameznih oddelkih, vdrli v hiše in pričeli klanje, t Ko so začeli plameni švigati na posameznih krajih in razsvetljevati nočno pokrajino, bili so videti stolpi in grajsko zidovje v odsevu ognja, kakor da bi bili krvavi. Jasno, kakor ob belem dnevu, je bilo videti prestrašene obraze ob oknih in na kroniščih, slišati je bilo jokanje in zdihovanje žensk. Potem pa je obmolknilo vse ob prizoru nočne žalo-igre. Slišati je bilo le prasketanje ognja, pokanje in padanje tramovja, divje vpitje krvoločnih Hugenotov ter jok in krik njihovih žrtev. Tu in tam je bilo videti, kako so posamezni vaščani bežali iz vasi, za njimi pa so drli morilci, mejtem ko so drugi drvili naravnost v roke Hugenotov, ki so obkolili vas. Čez nekoliko časa ni bilo slišati nobenega glasu več, krvavo delo je bilo dovršeno. Kal-vinci so gnali ukradeno živino iz vasi, ugrabljen plen so zvlekli na polje med gradom in vasjo. Zažgali so potem vas na več krajih. Kmalu je gorela cela vas. Visoko se je dvigal ogenj in dim proti nebu. Grozen prizor! Končno pa je zadonela trobenta, in raztrešeni roparji so hiteli vkup. Zbrali so se okolo predikan-ta in peli, kakor je bil njihov običaj,, psalm, ki je poveličeval pokončanje božjih sovražnikov. Petju je sledil ognjevit govor predikanta. Do grajskega zidovja je bilo slišati, kako je proklinjal sovražnike Jehove ln slavil one, ki so si v krvi papi-stov umili svoje roke. Jasno in natančno so slišali v gradu grozne be sede: "V vseh vaseh in gradovih, katere vam bo dal Gospod v vašo Pest, ne pustite nikogar pri življenju. Kajti pisano je: "Umori vse z ostrino meča, Hetejce in Amorejce, Kananejce in Ferezejce, Hevejce in Jebusajce!" V prvi vrsti pa pokon-cajte, ki so še hujši ko vsi pogani, namreč malikovalske papiste, kakor vam je ukazal Gospod, vaš Bog, da ne bodo morda še vas učili svojih krivih naukov, da še vi ne hote gre-s,li proti Gospodu, svoiemu Bogu!" Tako so slišali grajski prebivalci ust nredikanta, kaka usoda jih čaka. Celo ti, ki so bili dosedaj najbolj hrabri, so se pričeti bati. Na vspešno hranitev gradu pri tako mali posadki in ob tako ogromnem številu sovražnika ni bilo misliti. Bila 'e to skoro nemogoče. Upali so, da ^odo o nočnem napndn v okolici takoj zaznali, in da bodo katoličani Prihiteli na pomoč. Začelo se ie švigati, Hugenoti so mirno taborili o-kolo gradu. — toda pomoči ni bilo videti od nikoder. Bržkone so bili vsi vaščani poklani, morda ni niti eden ušel morilskim pestem Hncf-riotov, da hi okoličanom snoročil. kai se ie dogodilo. Na dve uri v koliri ni bilo vnsi. edino le kak shi-cai hi moral biti. da bi prišla pomor odkod. Ohlegovrdci so hiteli v p-ozd, zonet ie bilo slišati udarce sekir - v ^rndit so vedeli, kaj nameravajo T T11 -frenoti. Duburški kastelan. star mož, ki ie oh baronovi odsotnosti skrbel za virstvo. stal ie na niivišiem kroni-scu in pnzno zrl v dnlinvo, ne nri-hain li pomoč odkod. Strah in ho-'^zpn ie hito videti na nier^ovem dobrohotnem obrazu -"k f'-f>riotek je "Uboga gospica! Moj Bog, nesrečna gospica!" Zraven njega je stal kakor poosebljena norčija in roganje na vso nesrečo v obleki glumača mal človek. Na glavi je imel čepico s kra-guljčki, v roki je držal palčico z lisičjim repom. Ob pasu je imel o-krogle srebrne zvončke, ravno tako so viseli zvončki na rogljičih rokavov. Ni se mogel ne enkrat premakniti, da ne bi zvončkali zvončki. Hudomušne oči in obrazne poteze so kazale izvrstnega mimika. "Ne vidiš li nikake pomoči, bratec?" je vprašal popolnoma brezskrbno, kakor bi ga ne brigal celi svet, kastelana. iZ lisičjim repom je mahni sem ter tja. "Tičimo pač v groznem blatu." "Knr seveda tebi ne dela nikakih skrili." "Misliš li res tako? Varuj se pred videzom! Videz rad goljufa! Solza, zdihovanja, jokanja je več kot preveč v tem gradu. Zato bi bilo res potrebno, ko bi se še jaz kislo držal. Moder mož kot jnz zna ceniti in čislati varčnost, vsled česar nepotrebno prelivanje solza in ruvanja las jako obžaluje. Vse dekle v gradu so postale to noč plešoglave, ker so si poruvale vse lase prav do zadnjega. Bojim se pa rizun tega še, da se je možem to noč še kai hui.šega pripetilo. Strah naredi tnožkega še bolj grd etra ko plešoglavost žensko." "Kaj blebetaš sedaj? — O strahu ni nikakega govora. Toda niša rro-spicn, — moi Bog-, nesrečen otrok!" "Nesrečen? Zakaj pač, bratec? Ker je tvojemu varstvu izbočen?" "Ali naj jaz otroka varuiem pred poldrugim tisočem krvo1očnili Hugenotov? — Ko hi bil vsaj baron tu!" "Da hi še tega pobožni psalrmsti ubili ?" "Imaš prav, norec! Tudi baron hi si v tem položaju ne vedel noma-bilo slišati njegove obupne vzdihe: gati." "Zato je dobro, da je baron na varnem, da se mu ni treba ničesar .bati za nočnimi vratmi mojega grofa. In ravno tako je dobro, da sem jaz tu, — jaz, edini junak, ki ne pozna strahu, ki mu še ni padlo srce v hlače. Misliš li, da bom jaz pustil, da bodo zobje in kremplji norman-skih volkov raztrgali mojo grofico? Ne, taka nesreča se ne sme zgoditi. Če bi bila že glede tvoje gospi-ce taka škoda, potem bi bila nesreča moje grofice državna škoda, — svetovna zguba. To mora vsakdo priznati, kdor primerja marjetico z rožo, — ali pa malo zvezdico s soln-cem, — ali pa Jerico Duburško«z grofico Blanko Autremontsko. Sedaj še le razumem, čemu sem prišel ravno te dni semkaj ; to ni nikako naključje, ker je sploh ravno tako malo slučajev, kakor je malo učinkov, posledic brez vzrokov. Nikakega vprašanja, — jaz sem od večnosti za to določen, da izvršim velikansko delo, namreč da rešim angela iz krempljev tisočerih hudičev. Kaj takega bi se k večjemu sv. Mihaelu moglo posrečiti, — za sv. Jurija bila bi naloga že pretežavna!" Starec ni poslušal norčevega govorjenja, marveč je s strahom zrl v daljavo. Norec ie pa molčal in premišljal. Opazoval je temno postavo predikanta Caleha pod drevesom; v par trenotkih je bil njegov zvit načrt storjen. Majestetično, resneefa obraza, z očmi k nebu povzdignjenimi. kimaje z glavo, mahaioč z roknmi na levo in desno ,je pričel korakati po zobčastem nadzidku. "Povej mi. bratec, kako dolgo bo pa še trpelo, da nas bodo poklnli v daritev hugenotskemu Tehovi?"' "Kako vprašanie! Pa še smeia se pri tem ! Srečen norec! Da, dvakrat srečen, komur se ni bati v takem trenutku, da bo zgubil razum!" ■jC rffi —■; Bs Iz katoliškega in neka- toliškega sveta. ..........-£--■=== m ■mi mot 77?, MOT9MMMMM [E RIMSKE NOVICE Papež nevarno bolan. Iz Rima je do-šla vznemirljiva vest, da je sv. oče nevarno zbolel, tako, da je njegovo življenje v nevarnosti. Če kdaj, je v teh težkih časih sveta dolžnost vsega katoliškega sveta, da se zedini v eno mogočno in prisrčno molitev, naj nam ga ljubi Bog, ako je njegova sveta volja, še ohrani. On, ki je preživel to eno najstašnejšilt dob v zgodovini človeštva, ima globok vpogled v zamotane časovne razmere, ki mu bo omogočil Petrov čolnič, ki ga je tako spretno krmaril skozi rdeče morje svetovne vojske, dovesti v obljubljeno deželo miru. Molimo tedaj s sv. Cerkvijo za našega papeža Benedikta: Gospod gi ohrani in poživljaj, ter osrečuj na zemlji in ne daj ga v roke njegovim sovražnikom. Praznik sv. Družine se bo odslej po odredbi sv. očeta praznoval v nedeljo po Razglašenju Gospodovem, ali sv. Treh kraljev, kakor navadno pravimo. Kakor je znano se je spomin sv. Družine do nedavno obhajal tretjo nedeljo po Razglašenju Gospodovem. Ko je rajni papež nedelje zopet bolj povzdignil, je spomin sv. Družine nekako bolj v ozadje stopil. Ker je pa v naših dneh tako razoranega družinskega življenja živo potrebno krščanskim družinam pred oči postaviti najlepši vzor družinskega življenja — sv. Družino, je sv. oče iako primerno določil zanj nedeljo po sv. Treh kraljih, katere evangelij nam predstavlja sv. Družino na potu v Jeruzalem oz. iz Jeruzalema, ko se ie Marija pokazala tako skrbno in ljubečo mater. Gotovo bo to češčenje sv. Družine, ki se je bilo mej našim ljudstvom že precej vkore-ninilo, na novo poživilo. Euharistični kongres. Kakor smo pred časom že poročali, je sv. oče izrazil željo, da bi se mejnarodni evharistični kongres. ki je lani izpadel, to leto v Rimu sestal. Seveda ie ne samo pripravljav-ni odbor, ampak cel katoliški svet, to misel sv. očeta z veseljem pozdravil. Zdaj ie papež definitivno določil čas, kdaj se ima vršiti, namreč od 25—29. maja. Častni predsednik izvrševavnega odbora je kardinal Pompili papežev namestnik v rimski škofiji. Pontifikalno sv. mašo bo imel papež sani, kakor tudi sklepno procesijo skozi vatikanske dvore. Še en jubilej, se bo letošnje binkošlt obhajal .stoletnica "Družbe za razširjanje sv. vere." Kongregacija za razširja- nje sv. vere naznanja, da se bo ta jubilej ne samo v Rimu, ampak po vsem krščanskem svetu slovesno praznoval. V Rimu bo imel binkoštno nedeljo sam sv. oče veliko sv. mašo. V škofijskih in drugih glavnih cerkvah se bo pa celo s tridnevni-co proslavil. Molila se bo posebna molitev, ki jo bo za to priliko sv. oče sestavil. Na ta način upa po katoliškem svetu vzbuditi več zanimanja in požrtvo-vavnosti za misijone. Papež je daroval pol milijona lir za olajšanje bede na Dunaju. Poleg tega je poslal dunajskim otrokom za božič 15000 lir. AMERIŠKE NOVICE. Nov ameriški kacdinal. Kot gotovo se sporoča, da postane v marčevem kon-zistoriju papežki delegat za Ameriko Most Rev. a Bonzano kardinal. Kot tak seve potem ne bo ostal dolgo več v Ameriki, ampak odide h kuriji v Rim. Mesto delegata sv. stolice v Washing-tonu je zavzemal od 1. 1912. Njegov naslednik bo baje dosedanji nuncij v Peru Rt. Rev. Lauri. Kolumbovi vitezi na delu za katoliški list. Brooklynski katoliški list "The Tablet" ki ga je kot župnik vstanovil in vrejeval Rev. George William Munde-lein, sedanji nadškof chicaški, je bil v nevarnosti, da bo prenehal, kar bi bilo za katoliško stvar v Brooklynu velika škoda. Da se to ne zgodi, so se Kolumbovi vitezi zavzeli zanj. Sklenili so s ta-kozvanim "drivom" za naročnike, mu zopet pomagati 11a trdnejše noge. Pri tozadevni seji je predlagatelj Mr. Scanlan razvijal sledeče misli: Resolucij in navdušenih govorov, da mora dobiti vsako mesto katoliški list, je bilo že zadosti. Zdaj je treba dela. Za časa našega "dri-va" ne smemo prezreti nobene katoliške hiše. V vsaki moramo skušati pridobiti vsaj enega naročnika, plačnika in brav-ca. Vemo, da marsikdo s "Tabletom" ni zadovoljen, da ena ali druga pade čezenj. A ravno to je znamenje, da je na mestu, ker samo o mrtvili se govori le dobro. Če enkrat nas in naših listov ne bodo več kritizirali, bo čas, da naš business zapremo. Dokler se to ne zgodi, je znamenje, da se še zavedamo., da vršimo delo bojujoče se in radi toga tudi na-padane Cerkve. — Nato so šli pridno na delo in v štirih tednih je imel "The Tablet" qooo naročnikov več. To se pravi delati za katoliški tisek. Ali ne bi mogli (udi naročniki naših listov enkrat na- praviti en tak drive ali lov za novimi naročniki. Vemo, da jih ne spravijo 9000 novih skupaj, če se na glavo postavijo. Pa če jih dobijo za vsak list 1000 jim bomo zaklicali: Živijo! Potem bomo ta-kojo pustili prošnje za darove, četudi nimamo nobene Jednote za seboj, ki bi nas v slučaju potrebe financirala. IZ JUGOSLAVIJE. Jugoslavija je dobila novega ministra ver, ki ima menda samo toliko verskega 11a sebi, kolikor ga je v njegovem imenu. Piše se Krstelj. Prvotno se je govorilo, da prevzame to mesto zloznani slovenski protiverski paša Žerjav. Morebiti se je sam otresel ver, kakor se je že zdavnaj tiste, ki mu jo je mati vcepila. Grozdje se mu zdi za enkrat še pre-kislo, da bi mogel izpeljati svoj kultur-noboj'ni načrt, ki ga ima v žepu. Da katoličani kot taki za prihodnje nimajo kaj dobrega pričakovati ,če ne bo Bog posegel v balkanski kaos, zmešnjavo, se vidi iz tega, ker imajo celo radikalci, politično nam prijazna stranka, v verskih vprašanjih zelo zmedene pojme. To se vidi iz Proličevega glasila "Radikal." Je sicer za mirno pobotanje z Rimom v verskih zadevah. Veliko vprašanje je le, če se bo mogoče z ljudmi takih nazorov mirno pobotati, kljub vsej možni popustljivosti od obeh strani. Prevelik prepad je mej nami, kar neki člankar omenjenega lista odkritosrčno priznava. Pravi, da Srbi našega katoliškega stališča ne razumejo. Zato ne, ker smo si v verskem čutstvovanju predaleč narazen. Mišljenje in hotenje nas, bivših avstrij-cev, je vede ali nevede skozi in skozi versko prežeto. Cerkev in država, da sta nas stoletja tako vzgojevala in vzgojila. "Mi Srbi", pristavlja, "tega istinitega čutenja nimamo in ne moremo imeti, ker mi pod silo zgodovinskih prilik nismo mogli imeti cerkve, pa tudi nismo imeli nikogar, ki bi bil za takšno našo religi-jozno vzgojo skrbel ... In kakor nismo imeli cerkve v smislu zapadnih cerkva v prošlosti ,tako je nimamo ne danes in zato tudi ne razumemo drugih narodov, kateri imajo o cerkvi, vernosti in verskih zadevah povsem druge pojme kakor mi. "Mi smo vedeli že prej, da so Srbi glede verskega čustvovanja mej Slovani vshodne cerkve velika izjema. Globoko verska duša ruskega strica, za katerega mogočen hrbet so se vedno skrivali, jim je mnogo bolj tuja kot nam. Vendar nas to očitno priznanje veseli. Samo, da bi iz tega primerne logične posledice iz- Vajali, ki bi bile: Odslej bomo skušali zamujeno popraviti. Naša šola mora i-"icti verski značaj, da se mladini posta-y boljša verska podlaga, kakor smo jo "tleli mi. V resnici je pa člankar, in frienda radikalci sploh, proti verskim šo-'am. To se pa pravi grehov se obtožili Potem pa pristaviti: Pobolšal se pa ,le bom. Takemu se linca zapre. — Ka-se iz vsega tega vidi bo šolsko vprašanje pri morebitnih pogajanjih z Ri-Hom trd oreh. Bog obvaruj naše izžete Rojake onstran morja tekega bremena, a bi morali snovati in vzdržavati svoje Verske šole. A če tako daleč pride, smo PrePričani, da se ne bodo strašili res °Sromnih žrtev. Toliko verskega kapi-ta'a je še v njih. ZAHVALE. . Prisrčna hvala Materi Božji, ker me K ko sem se v težki zadevi zaupno obrala na njo, priporočila ljubemu Jezusu, me je po njeni priprošnji tudi uslišal. v zalivalo darujem za prospeh njenega sta Ave Marije $i. Ana Muren, naročnica, Jouet. Pošiljam Vam $5 za sv. maše v cast ^'ateri Božji. Bila sem zelo bolna, pa ".arija mi je sprosila ljubo zdravje. Naj k' nie še naprej varovala v teh težkih dnevih. Marija Koč;var, Cleveland 2a novo štifto pri ribnici so darovali: t- Za novi tabernakelj: Mr. Martin petrič $1. 2. Za slikanje cerkve: Mr. Martin Pe-