Joža Vovk:                                                            m
Ledena roža.
Zunuj mrzel veter brije,              l   sobi beden člooek umira,
meg prsi se prek bregu,              gleda rožo, gledn sneg,
o oknu lepa roža klije,                zadnje soize si utira,
— lepa roža iz ledu.                    sanja, da pomlad gre v breg.
Skozi okno žena bela steza mrzlo mu roko, roža v oknu se razcoela, za pogreb leden mu bo.