Nekaj misli ob novi učni knjigi
France Žagar: Naš jezik 7. Učbenik za slovenski jezik v 7. razredu osnovne šole. (Založba Obzorja, Maribor 1977.) 122 + (II) str.
Lani je za osnovno šolo izšel nov učbenik slovenskega jezika, namenjen učencem sedmega razreda. Zamenjal je že tradicionalni Bunčev učni pripomoček, ki je dolga leta veljal kot učna knjiga in je doživel tudi več ponatisov (Stanko Bunc: JEZIKOVNA VADNICA za 7. r.). Med njima je že na prvi pogled opazna razlika. Sunčeva vadnica je povzetek Slovenske slovnice avtorjev Rupla, Bajca, Kolariča, NAŠ JEZIK pa izhaja iz ugotovitev, ki jih je na jezikovno področje prinesel mlajši rod jezikoslovcev. Nadaljuje in razširja pa smer, ki jo je v učne knjige za pouk materinščine v osnovni šoli uvedla Marija Jalno-va. O Bunčevih vadnicah so učitelji že dolgo tožili, da ne ustrezajo več zahtevam pouka, ker so premalo praktične, tako da učenec ob njih ne more doumeti vedno žive in gibke podobe jezika. V desetletjih, kolikor časa so veljale kot učna knjiga, se je na jezikovnem področju marsikaj premaknilo, spremenila pa se je tudi notranja podoba šole: pouk je doživljal reforme; važne so postale stvari, ki prispevajo k sporazumevanju in ki zadevajo vsakdanji jezik. Zgodovinsko in etimološko stran je v šoli začela preglasati potreba po boljšem poznavanju sinhrone podobe jezika, tako zborne oblike kot drugih zvrsti.
Zbuditi učencem osnovne šole resnično zanimanje za jezik (pa tudi dijakom na srednji šoli in študentom na višji in visoki) je postala ena najtežjih učiteljevih nalog. Pisec nove jezikovne vadnice pravi v uvodu, naj bi se mlad človek z enako
vnemo izpopolnjeval v jeziku, kot se je »navadno pripravljen do skrajnosti spo-polnjevati v teku, kolesarjenju, plavanju ali smučanju«. Tej učenčevi potrebi in vnemi, da bi bil na vsakem življenjskem področju ustvarjalen, je pisec prilagodil metodični postopek. Opustil je razlago in se odločil za vprašanja, tj. za induktivno metodo odkrivanja nove jezikovne snovi. Ob knjigi pa čaka tudi učitelja drugačno delo, kot ga je bil vajen doslej. Učna knjiga, kakršna je pred nami, učenca lahko sijajno vodi in vzpodbuja k samostojnemu delu, k dodatnemu razmišljanju in k lastnim dognanjem, ne more pa (v celoti) nadomestiti učitelja. Tak tudi gotovo ni bil avtorjev namen.
Razumska raven učencev je v razredu navadno zelo različna (pomisliti kaže še na razlike v sposobnosti dojemanja pri otrocih, ki žive v izrazito urbanem in v komunikacijsko izredno odmaknjenem okolju!), tako je vedno tudi nekaj razumsko tako nerazgibanih, da potrebujejo izdatno dodatno pomoč sošolcev, navadno pa seveda učiteljevo. Četudi ima NAŠ JEZIK ob vsakem vprašanju naveden odgovor, se umsko negibčni učenci (ti tudi snov iz prejšnjih let le slabo poznajo) težko dokopljejo do bistva. Ce iz tega ali onega vzroka ne zmorejo odkodirati vprašanja, jim pri tem res marsikdaj pomaga odgovor nanj, zelo velikokrat pa ne. Tako jim snov še naprej ostane nerazumljiva. Prav zato se mora učitelj ob knjigi — pomagati želi tudi njemu, da bi učencem laže vzbudil zanimanje za jezik — odločiti za tako metodo dela, da bo vadnica lahko dosegla namen. Učbenik je zelo dobro dopolnilo tako pri induktivni kot de-duktivni metodi (slednjo smo v šoli začeli zelo zapostavljati, vendar tudi v škodo njenih dobrih strani), zelo uporaben je pri skupinskem delu, pri polprogramiranem in individualiziranem pouku, pa tudi pri delu v jezikovnem interesnem krožku. Ena njegovih dobrih strani je ta, da ni preobširen. Zaobsega le tisto, kar je temeljno in nepogrešljivo, kot tako pa potrebno za nadaljnje razumevanje snovi. Pravšnja je tudi količina vaj. Vse preglednice in grafične slike so jasne. Knjiga sproti opozarja na to, kaj je v jeziku zborno in kaj pogovorno, na dvoumnosti, na smiselnost ločil oziroma pravopisne in pravorečne norme.
Uvajalna besedila v posamezna slovnična poglavja so iz zelo različnih virov, iz leposlovnih in neleposlovnih besedil ter iz
153
sestavkov samih učencev. Takšen izbor besedil se sklada z opombo, da je »veliko zanimivih poklicev tesno povezanih z dobrim obvladovanjem jezika; pravzaprav mora biti vsak občan sposoben javno nastopati, če hoče kaj prispevati k napredku naše samoupravne družbe« (Uvodna beseda).
Vadnica ima tri poglavja: Skladnjo, Oblikoslovje in Sporočanje. Učitelja pa čaka odgovorno delo, da posebno v zvezi z oblikoslovjem učencem dodobra razjasni posamezne pojme (marsikaterega učenca moti, da se med »samostalniki« znajdejo npr. »zaimki« itd.). Dragoceno je poglavje o sporočanju, vendar mora biti pri pouku na različne načine utrjeno. Zato ni dovolj snov samo prebrati in oblikovati kvečjemu še kak samostojen primer posamezne literarne prvine. Spretnost v sporočanju morajo učenci pridobivati vse leto in jo vedno bolj izpopolnjevati.
Bilo bi koristno, če bi učitelji povedali, kaj jih v učbeniku moti. Avtor namreč pripravlja tudi vadnico za osmi razred. Ko bodo tako za celotno osnovno šolo na voljo novi učbeniki, bo potrebna vsestranska analiza vseh, da bi se ob ponatisu izognili tistemu, kar bi učna praksa in pa znanost o jeziku zavrnili kot pomanjkljivo ali nepotrebno.
Berta Golob RTV Ljubljana
154