JLisi 88.
X lietik Iilisiopacla
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še Va gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Patent zastran noviga dohod-niga davka.
Mi Franc Jožef Pervi, po božji
milosti Cesar austrijanski itd. itd.
Premišljevaje visoko važnost dobro vrav-nane naravnosti davšine smo jo posebno pregledali in na tajnko pretresaje sedajno napravo davkov smo spoznali, de je doveršenje in zboljšanje te veje postavodajavstva po načelih enakopravnega obloženja pri vsili dohodkih potrebno. K temu namenu je naša volja, de bode čez to pribodnimu deržavniniu zboru obširniši postava predložena. Zdaj pa je že tukaj neogibljiva potrebnost, začasno napravo vpeljat, de se bodejo pri velicih potrebah deržave do zdaj v nemar puščeni, ali saj ne v pravi meri porabljeni deržavni dohodki po mogočnosti zadobili, in de se bode začelo deržavne davke pravično in enakomerno razdeliti.
Od teh misel vodjeni smo po svetu našiga ministerstva, na podlagi naših patentov od 10. Oktobra 1849, in 17, 120, 221 dane ustave za uradno leto 1850 sledeče sklenili, in zapovemo, de naj se v kronovinah, v kti-rih s postavo od 31. Grudna 1810 vpeljani patentni davk obstoji, ispolne.
I. Obsežek davka.
1. Čas, za ktiriga bode ta davk tirjan.
§. Za posebne deržavne potrebe v uradnim letu 1849 se bode davk od dohodkov od-rajtal.
1. Reči davka.
a) Zemljiško in hišno posestvo in na zem-ljiših ali hišah zavarvani dolgovi.
§. 3. Dohodki od posestva, ki je grunt-nimu in hišnimu davku podveržen, ravno tako tudi na temu zavarvane istinge in vžitki bodejo s povikšanjem gruntniga in hišniga davka novi davšini podverženi, kar smo že s patentam od 10. Oktobra ukazali, in kir smo tudi posestnikam pravico dali ta davk od ob-restov in vžitkov odšteti.
b. Druge sorte dohodkov.
3. Vse druge sorte čistih dohovkov, ktere si prebivavci dežel, za ktere ta postava velja, pri svojih opravilih pridobe, ali ktire od svojiga v teh deželah porabljeniga premoženja dobivajo, so tej davšini podverženi, ako postava izjemka ne dovoli. To tudi velja od čistih dokodkov tistih obertnij ali obertnijskih naprav, kterih vpeljanje je s hišnim ali grunt-nim posestvam zjedineno, če pa dohodki niso gruntnimu ali hišnimu davku podverženi.
c. Razdelenje dohodkov po verstab.
4. Novemu davku podverženi dohodki so v tri verste razdeleni, in sicer:
I. Versta. Dohodki, ktiri so patentnimu davku podverženi, kamor se bodejo tudi za naprej šteli:
1.	Dohodki iz rudarstva in rudožiga.
2.	Dobiček, ktiri iz v štant vzetiga zem-ljiša ali poslopja izvira.
II. Versta. Dohodki,
a)	ktere kakor plačilo za dela ali službe, ki niso patentnimu davku podveržene, delavec ali služabnik sam, ali njegovi svojci med ča-sain službe ali dela ali pozneje dobivajo, ali
b)	ktere v letnih prejemšinah od preskerb-
Ijivnic ali živežozavarvavnic tisti dobivajo, za ktire so bili denarji vloženi.
Ti dohodki obsežejo v posameznim:
1.	Plačila (Gelialte), osebne priklade (Per-sonalzulage) sploh obstojne ne za službene potroške odločene vžitke, ktere uradniki ali služabniki v službi deržave, stanov, srejn, javnih naprav, in privatnih oseb ali družb dobivajo.
Posebni vžitki, kteri so z obziram na okoljšine krajev, ali na uradno službo dovoljeni: kakor uradno stanovališe, dnar za kvar-tir, in priklade za uradne opravila niso novimu davku podverženi.
2.	Penzioni, plačila za odslužene, ali drugi taki vžitki, milodari ali priklade za pre-živek , ktere začasno ali vedno dosluženi uradniki, služabniki ali častniki, potem vdove ali otroki uradnikov, služabnikov, častnikov dobivajo.
3.	Dohodki, ktiri so vživavcam (Tfriind-nern) klošterskim družbam ali duhovnim re-dam iz deržavne denarnice, iz javnih zalog ali od srejn v preživek odločeni.
4.	Dohodki iz zaznamvanih opravil v g. 2. postave čez patentni davk pod čerkami e. f.g. Opravila pa v ravno tisti postavi pod a. b. c. zaznamvane niso temu davku podveržene.
III. Versta. Obresti od posojil, ali družili obstoječih dolgov, vžitki za čas življenja, ali drugi obresti nadomestvajoči vžitki, ako niso že v drugi versti zapopadeni.
(Konec sledi.)
Prošnja štajerskima deželniga odbora na ministerstvo.
Visoko ministerstvo !
V 83. §. ustave stoji, da naj vse vravnave posameznih kronovin že v tekočem letu 1849 veljavo zadobijo. Ker še le od vpelja-nja raznih deželnih vravnav prihodni austrijanski deržavni zbor odvisi, je»naravno, da občno mnenje v tej kronovini s toliko večjo pazljivostjo podanju v §. 77 obljubljene deželne vravnave in poklicanju deželnega zbora nasproti gleda, ker se leto zmiraj bolj koncu približuje.
Odbor začasnega štajerskega deželnega zbora pa v stanju dežele še poseben nagon vidi, visoko ministerstvo prositi, da naj opomnjeno obljubo ustave med za to odločenim časom izpolne; ker on ne mora zamolčati, da je med nekterimi posameznimi postavami, ktere je visoko ministerstvo naglo za redom izdalo, in med temeljno ustavo pomanjkanje v zjedinjenju, in da bi ta okoljšina znala nezaupnost v vladarstvu zbuditi.
Odbor, izvoljen od svobodno zbrane skupšine , kterega predlog je tudi posvet deželne vravnave, toraj za svoje dolžnost spozna, pravice dežele, ki iz tega predloga in iz usta ve zvirajo, krepko braniti; odbor, kijev tem hipu sam branitelj dežele, bi svojih dolžnost do prestola in dežele ne spolnil, ako bi opustil visoko ministerstvo na potrebo opomnuti, s poklicom deželnih poslancov dano ustavo vresničiti.
To se odboru toliko potrebniši zdi, ker se vravnava politiških gosposk v tej krono vini na srejnsko postavo opira, ki popolnoma vstanovlenje še le v prihodnem deželnem zboru
z vladarstvom vred zadobiti zamore. Zlo dvomljivo je pa, ako bodo prihodni deželni poslanci resnično potrebo za obderžanje tiste baže srejn najdli, ki se z imenom krožne občine med glavne občine in deželni zbor stavi. V tej zadevi bi pa vzrok: da naj bode vsa-kteri versti občin ena oseba od vladarstva pridjana, vsaj če je tud za vstavnovljenje krožnih gosposk potreben, overžen bil.
Odbor, brez de bi prihodnemu deželnemu zboru v besedo segel, vidi v krožnih vladah, in v njih neposrednjem podverženju pod ministerstvo overo zaželjene moči deželniga poglavarstva in popolnoma neodgovorljivost proti deželnem zboru, v okrožnem zboru pa vidi neko mertudenje ali saj neko nezažaljeno ome-jenje oblasti deželnih zborov, in se le preveč boji, da bode zavolj prepirov za deržavo tak potreben občinski živelj zatert. Clo narodna razdelitev kronovine, po prepričanju odbora ni vzrok za stvarjenje krožnih zborov in krožnih občin, nasproti se boji, da bode skoz to razceplenje seme popolnega razdvojenja narodnosti in obžalovanja vrednega potujčenja zasjano.
Ne glede na to, da v drugih kronovinah takih srejnskih in vladnih vravnav ni, je odbor posebno primoran, po postavljenju treh kresij, od kterih vsaka po čez le 6y3 kantonov obseže, pomnoženja uradnikov opomnuti, torej tudi pomnoženja deržavnih stroškov, ki se toliko manj opravičiti dajo, kolikor ložej se ponižajo. —
Odbor bi bil te pomislike že dolgo ministerstvu podal, ki bi bilo gotovo na njegove opombe pri vravnavi politiških gosposk gledalo, ako bi mu bil načert deželne vravnave popred naznanjen bil, kakor se je to na tirolskem zgodilo. —
Ker vender postavljenje politiških gosposk še ni doveršeno, odbor ponižno prosi.
Da visoko ministerstvo potrebno preskerbi: 1) da se štajerski deželni zbor in scer na podlagi ustave in scer še to leto zbere; 2) da naj se kantonska poglavarstva, ki bi se vstanoviti imela, neposredno pod deželno poglavarstvo postavijo, krožne vlade pa tako dolgo ne, da bode pervi deželni zbor čez začasni občinski red, in tedaj tudi čez krožne zbore in krožne srejne z vladarstvom vred kaj gotovega sklenul.
Gradec 23. Oktobra 1849.
Mnenje o vravnavi Ogerskega.
Dunajski časopisi nam naznanijo, de je na Dunaju po nar višem sklepu prihodna oso-da Ogerskega odločena. Scer sklepa ne vemo , vonder mislimo, de boste sama hervaška dežela in serbska Vojvodina samostojni kronovini; Slovaki in Rusini pa ostanejo v eni kronovini z Madjari, desiravno si toliko zoper to naredbo prizadevajo.
Komaj rojena sta bila tu dva slovanska rodova zopet zaterta. Zakaj se trije milioni Slovanov iz družbe svojih bratov pahnejo ? S čim so se osode male Hukovine, ki je samostojna kronovina nevredni storili?
Ne tirjajte od mene popolnoma odgovora tako žalostnega vprašanja; stari pregovor pravi, navada je železna srajca , trinog človeštva, in polovičnost je glavno zname-
nje naše vlade. Na jednl strani porajta mini sterstvo le malo na simpatie Madjarov, in vkljub občnemu mnenju veliko število vojvodov kruto odpravlja, na drugi strani se boj simpatie zgubiti, in neče tistih razločiti, ki nočejo skupej biti, na jednej strani sc celot nost ogerske kronovine z odterganjem Herva-škega in Vojvodine vniči, na drugi strani Slovaškega in Ilusinskega ne odterga, da bi celotnost kronovine ne terpela! Na eni strani tirjanje Serbov v Vojvodini spoznava , na drugi strani tirjanje Slovakov in Rusinov iz ravno tih pričin zaverže! Čudno ministerstvo!
Mislite znabiti s takim početjem si simpatie Madjarov nakloniti? Madjari bodo tudi še potem vaši sovražniki, ako jim vse to daste, kar so pred sušcem imeli. Mogel bi se zares ves človek premenuti, ako bi se premagan in zatert ne maševal nad zmagavcem Le enega madjarskega serca si z vsim vašim podeljenjem ne pridobite, velikoveč pomnožite le njih število , ker tisuč in tisuč slovanskih sere ne zadovoljte, ki so zaupno od vas kaj bolj šega pričakovali.
Pervi pogled na zemljovid, drugi pa v ogersko zgodovino bi bil vsakemu ministerstvu cesto v popolnoma enakomerstvu revolucijske ga življa madjarskega pokazal, spoznalo bi bilo, da je samostalnost Slovanov na oger-skein popolna garantia prihodnega mira. Ali morebiti ni tako!
Išemo vzrok take vravnave, pa mi ne najdemo druzega kakor tega, da se morebiti vladarstvo slovanske moči boji. Pri tej pri ložnosti se ne moramo zderžati ene šalne pri like povedati. En kmetiški mladeneč se bi bil rad oženil; ali bal se je neveste; pripovedujo mu, da se vsak človek mora enkrat oženiti da je tudi njegov oče mogel to storiti. Ali vbog norček je plakaje odgovoril: „Da pa oče so mater vzeli, jez pa moram prav tujo osebo vzeti!" Kavno toliko se nam zdi opravičena boječost ministerstva proti slovanski moči. Ravno tega, za kar bi se vladarstvu Bogu zaliva liti imelo, se toliko boji.
Kaj pa je duša naše obnovljene, svobodne Austrije? Kdo pa derži skupej Austrijo, zdaj ko so verige samovladarstva pretergane? Nič drugega kakor P ans lavi z eni! —
Nevstrašimo se vonder te besede, saj ni tisti panslavizem, ki seže od Kamčatke do Jadranskega morja, od Seniseje do Cerne Gore, ni ne tisti Velikan Velikanov, ta panslavizem je manjši, veselejši, ta je jugoza-padni srednoevropejski panslavizem, bratovsko združenje manjših slovanskih narodov za obvarvanjc narodnosti in samostalnosti. Mi hočemo Austrijo in sicer pros to voljn o uzder-žati. Kaj druzega, prašamo, kakor čutje au-strijanskega panslavizma, zamore to dobro-volj no skupnost uzderžati? Ako se še zdaj ta skrivnost ne zapopade, bode polemstvo naše besede toliko bolj poterdilo. Ko so vlani Lahi, Madjari in Nemci zapustili arstrijansko carstvo tako, kakor miši spodjedeno in raz-glodano hišo, so djali austrijanski Slovani, ki so do tega časa le služabniki hiše bili: Hiša je še dosti močna, dajmo jo podpreti in popraviti, in pokojno bomo v nji živeli!
In vsak bi bil izdajavcc te hiše, kdor bi bil tiste brez vzroka iz hiše spodil, ki dobro-voljno v njej ostati hočejo, ali jim tako prebivanje v njej včinil, da bi se mogli nezadovoljno v drugo hišo ozirati. Ena taka hiša, velikanska in nevarna je naša soseda in obrača svoje oči na nezadovoljne.
Kdor se majhnega panslavizuia boji, naj gleda, da velik ne ostane. In kdo se zamore hvaliti, de vidi tamno osodo bodočnosti ?
Zares, če razne dela našega ministerstva prevdarimo, se nam zdi, de tega ne umi, kar bi nar veči zaklad za austrijansko carstvo bilo, in to je austrijansko slovanstvo, ki po samostalnosti hrepeni, in v zdajnih okoljšinah nikjer veče garantie ne najde kot v Austrii.
Moč slovanstva tedaj ni nevarna, tim več
koristna Austrii, ona ne žuga, ampak se opira na zmiraj večo moč in na potemstvo.
Bog daj, da bi to vonder enkrat tisti pre-vidili, kterim je veslo in vožnja deržavne barke v roke dana! (Iz česk. nar. Nov.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Iz Štajera, Čudno se očitajo prikazni, ali domorodec jih ne vidi in jih v nemar pusti. Ilistoričke kraljevine se razkosujejo in razko-madajo po mogočni volji ministra notrajnih za dev. Tako se obrezuje Uiria, in teržaški La lini dobijo novi privilegiuni keršen: Reichsun-niittelbarkeit. Zakaj vse to? clo lehko razumljivo. Med drugimi načeli ima g. minister tudi to: Die Nationalitiit ist ihrer Natur nach etvvas Trennendes , das Eckige derselben muss abgerundet werden. Te besede smo slišali iz njegovih lastnih ust. Slavjanska narodnost je Nemcu eo ipso die Eckigste, zato jo vse ote-suje in gladi. Žalostni princip. Dozdaj smo mi mislili: Die Nationalitat ist ihrer Natur nach etvvas llindendes, ker je narodnost nič druga ne kakor očitanje družtvenega in politiškega živlenja naroda, druga ne kakor očitanje slovstvenega in duševnega živlenja obredov in običajev (Silten und Gebrauche) — vse te agencie pa so vezavne ne ločivne, edino stalne, ker so naravne in prihodne, ali moževi vlade imajo drugo misel. Smešno je, če je človeku dopušeno z moževi dunajskih zelenih miz govoriti, kakoršne sode čez ljube Slavjane zasliši. Eden pravi: Das Slavisclie bat keine Zukunft, drugi: Die slavisclie Rildungsfahig-keit ist uns Deutsshen gegeniiber ersehreek-lich, — narznamenitejše pa je ta izrek nekega visokega ministerialnega uradnika: Die Gleichberechtigung der Nationalitaten ist zwar ausgesproclien , aber nun werden wir sehen, vvelehe Nation lebensfahig ist oder nicht. Za-stopiš to moj počasni Slovenec? al boš vedno tako dremal, kakor dozdaj? Zdrami se ali pa pokaži, da si lebensfahig. Tvoja divičja po hlevnost ne velja nič. Naša žurnalistika (novinarstvo) je pretiha, in zmiram se obnaša in oblačuje ko da bi šla v cesarski dvor na bal paree. Kdor pa v Dunaju slovenske liste, de bral? bode mi morde kteri rekel. Bil sini unikrat v Dunaju slišal sem enega gospoda govorit, in ko sem, ker so prejd veliki gospodje s križcami naprejpušeni bili, v pred-hiši po mizah ogledoval, kjer so različni časopisi ležali,Minsem nobenega slovenskega vidil, ampak Deutsche Beichszeitung, Korre-spondenta, Times in druge. — Res je taka in žalostna je. Pa če bo moj Slovenec ojstro se zglasil, bodo si že v Beči posebnega moža si postavili za translalora, de bode velikim gospodam povedal, odkod in kako se na nje kriči. Tako je eden za polsko žurnalistiko, drugi za češko, tretji za laško postavlen. Mi Slovenci imamo pravico se zglasiti.
Bili smo zmirom lojalni, in smo fizički no moralički ideo edine in mogočne Austrie podpirali , bili smo prejd pravi Austrijanci, ko pa marsikteri možje, ktere je še le revolucia Au-striance storila: in kteri bi zdaj radi nam austriansko edinost pridgali. Ne je nam zadosti, če so v višjih krogih z nami zadovoljni, če nas Maršal Radecki lepo hvali, in vse dobro od nas referira, če nam v antichambri pravijo: Wir kennen die sloveniche Nation, sie ist eine brave treue, — mi hočemo tudi meti, kar nam gre, in cesarsko besedo hočemo vidit realizirano, zakaj mi še gotovo imamo Lebensfahigkeit. Ali povsod se našem skanju in željam našim posmehujejo, in prikažejo se dogodbe, ktere očitajo , da marskteri našo zvestost hočejo illudirat, in njej grenko ironio zoperstavit. Vidimo to iz namer in namenov, kakoršne dc se bodo krožni poglavarje postavljali. (Tako čujemo da oskerbnik gornjo radgonske grajšine g. W.... pride za
krožnega poglavarja v Ljutomer). Nu — ta-košni gospodje bodo v pisarnice Slovenski jezik vpeljevali — le čujte. — Skoro bi človek obupal nad mogočnostjo vpeljanja slovenskega jezika v urade — zakaj bodte vprašali? — Ker se ga nobeden skoro uradnik ni je dobro slovstveno naučil.
Drugi vzrok je pomanjkanje odločene ter-minologie, in od dunajske komisie, kakor iz resničnih ust čujemo, se skorajšni resultat pričakat neda. Ljuba nezložnost je tudi tukaj se vrivat začela. Serbi hočejo svoj hirar-hički sanserit, kterega razun popa prosti narod težko zastopi — in tako s Hervati jedno-lične terminologie nočejo — in mende tudi Slovence slepi ljuba terdokornost tista kaša, ko jej Nemec pravi Bechtshaberei in nevejo kako bi kerstili Gemeindevorstanda al s srenj-skim predstojnikom al pa županom, starešinom , al se imenuje gospod „\Virkungskreis" delavnosti kolobar, kako ga je kerstil ljubljanski translatorGemeindeordnunga al pa „meč, oblast, delavnosti krog" itd. Prosimo Vas na milega Boga! Imejte edinost in zložnost, da nebomo stali pred neprijateljmi našimi na očitni sramoti, in da nebomo njim poterdili hvastav-nega njihovega mnenja: Nur das deutsche Uildungselement kann die Slaven organisiren. Političke važnosti smo, če ravno ne celo zgubili , tako vendar ne do tistega stajališča prignali, na kterem bi brez straha in s vspehom imponirati zamogli, zato glejmo, da duševno in moralno moč obderžimo v terdosti in čver-stost. Zlodjejsko razdruženje, lokalni interesi, verozakonska razločnost naj nas ne moti. Hvala Bogi, Slovenci se poslednjega zlo ne-majo bati, pa Serblji so z nekakšno besno orthodosio napunjeni in s konfessionalnimi pred-sudi nadeti; kteri jih motijo , da se s Horvati združiti ne morejo, na svojo vojvodovino kakor nekakšni drugi patrimonium s. Petri konstituirat želijo. Ravno taksna prikazen je med katolškimi in protestantskimi Slovaki, kterim je lastna kronovina samo iz tega vzroka spodletela, weil sie sich in der ungarichen Revolu-tion nicht signalisirt und Ungarn nicht mit den VValfen in der Hand fiir Oesterreich erobert haben!! Takih prikazen se nam Slovencem ni treba bati, pa imamo drugih zadosti, med kterim je provincialni partikularizem narvaž-nejši.
Poznamo zastopnike des specifischen Krai-nerthums, pa tudi mi imamo branitelje des specifischen steirisehen Windischthums. Ta stranka nas zmirom zalezuje in skrivši in očitno machinira, ta je v vuho premodrega odbora štajerskega deželnega zbora ne davno zašeptala in ga primarjala, da je vložil poznano petitio, naj se skoro zbor deželni vkup pokliče in novo razdalenje in vstrojenje krogov se ve od nemškega odbora napravi. Sledeče besede peticie moji dragi štajerski Slovenci dobro prevdarite, in vidili bodete hitro, kamor zmerjajo: Selbst die nationelle Thei-lung des lvronlandes ist nach der Ueberzeu-gung des Ausschusses kein hinreichender Grund zur Schaffung von Ivreisgemeinden, im Ge-gentheil lurchtet er, dass mit dieser Gliede-rung der Grund zu einer bisher nicht besteh-enden nalionalen Spaltung und zu einer be-dauerlichen Entfremdung gelegt \verden wiir-de. — Naprej tedaj, premišleno in pazljivo. Dosli bo mogoče v prihodnosti, ali sedajnost more se lotit tega, kar je praktično. Lepa je postavim misel g. Bukovšeka zastran ilirskega jezika v pisarnicah,' ali za zdaj še se ne da realizirat. Narod bi se rajši obernil k Nem-šini, ko k Iliršini. Kedar bode dosegnul polno političko izobraženost, kedar de med Slovenci politiška ednakost, enako opravništvo, enake dacie in štibre ednaki porez (Besteurung) ter de dosti ložej ideje izobraženih tudi prostim prilastiti.
Šole in podučenje tedaj naj zastopijo svojo zadačo, vodje naroda naj pripravljajo, da bode ljudstvo kos spočeti veliko misel. Pa
kako vse to, ker nemarno sredstev za to? Učeni domorodci na Vami je vse ležeče. Pišite knige, kedar kdor blagega ministra grofa L. Thuna pobara, kedar de materinski jezik v višjih šolah podučivni postal, dobi odgovor: kedar bodo knige gotove. Stolice slovenskega jezika na gimnaziah slov. bi se hitro razpisale, da bi le bila Chrestomathia pri roki.
T udi vseučelišče bi se napravilo — pa Lehrbiiher und Lehrkrafte. Tako smo brali ne davno v Slovenii, da neki hvalevredni gosp. domorodci v Ljubljanskim gymn. slovenski jezik učijo, v normalnih pa, de se je vse po starim, ker neimamo knjig. Zakaj pa nobenem konsistoriju v glavo ne pride, da bi se ministerstvo nauka poprosilo slovenske šol ske bukvice na povelje grofa Stadiona za ter žaško šolsko okrožje zložene v slovenske šole po Štajerskem, Koroškem in.Krajnskem pro-vizorno vpeljati. Od lavantinskega in ljubljanskega konsistoria bi se to pričakat smelo, ker v njegovi sredini moževi slovenske kervi in dobre volje sedijo, od sekovskega kaj takšnega ni pričakovat, tam majnka dobre volje in zastopnosti (Einsicht). Ali ne obupajmo, tudi to bode čas prinesel in dober duh ljubezni do domovine, dobrega duha razširit pa le zamorejo vodje naroda — posvetne in duhovne oblasti. Skerbmo si tedaj za pridne predstojnike. Če je nedavno vladnji komisar na Ogerskein Baron Geringer rusinski depu-tacii, ktera ga je za domorodne uradnike prosila, zapovedal naj mu vse sposobne (fahige) domorodce popiše in jih hoče postavit, zakaj tudi Slovenci nebi smeli za takšne' prosit in nje vladi predložit. Tako bode interes in cilj deržavni prejd dosežen kakor pa po neoposobnih v burokratii zarašenih osebah. Skoro bodo novi uradniki namesteni, za dača štampe bo paziti na njihevo sposobnost!
Hervaška iu serliska
Češke narodne novine pišejo
dežela, od tuž-
nega stanja hervaške meje, takole:
Ne moramo se zderžati, da od vojaške meje govorimo, kakor nam serce veleva. Vrav-nava dozdajne vojniške meje je bila zares nemoralna. Graničar je težko in grozno breme nosil, on je moral zavolj vojniške službe zanemariti kmetijstvo in obertnost, in njegovo orožje ga ni moglo preživeti, on je živil v vekovitem obsednem stanju, njegova volja in nježnost serca je morala okamneti kakor v kakem sužniku. Pa pri vsim tem je bil prisiljen še svoje častnike preživeti, svoje poglavarje slepo poslušati, in proti sebi sirov in nečlovešk biti. Granica mu je bila na vsih straneh zaperta, on se je mogel naučiti zvijače in golfije. Vojniška Ojstrost ga je pre-menula po sili vnepriljudnega človeka, kterga se neprime nježna izobraženost. Ne moremo se temu čuditi, kadar vidimo koliko so mu take lastnosti v škodo in popačenje. Res je, da je narod vedno bolj hraber, in da je zdaj jedro avstrijanske vojske, in ni laž, da je velik del te hrabrosti v goli disciplini, slepem vboganju ležeč, ker graničar nima svoje volje, ne pozna žlahtnih čutov, nima višjega poklica, kakor vbogati zapoved in komando vojniško.
To je vzrok, da je on červ, ki podgri-zuje vsako korenino narodnega življa in izobraženosti. Duša graničarja je hlapon, kter-mu se pravi: „moraš"! Ti moraš na kordonu na straži biti, ti moraš kaznovan biti, ti moraš pokoren biti, ti moraš druge streljati, ti
moraš sebe ustrelit dati--— pri njemu
je vsaka nerednost naredba, vsakaiznema postava. Vravnava vojaške meje vdušuje nježno ljubezen matere do svojega sina, vsako poslovanje sina do svojega očeta, razrešuje družbeno vez; izkorenini vsaki človeški čut iz serca mladosti, ker ne ve druge zapovedi, kakor voljo vojniškega poglavarja.
Razjokati se mora človek nad stanjem granice zarad njenega vojniškega vravnanja.
In sama jugoslavenske vila toži to, graničar takole svojo žalost prepeva:
„Od kada je krajina postala, Od tada je nevera nastala." —
Graničar se ne boji smerti, ker za njega življenje nima nikake vrednosti, nikakega veselja. Vravnanje granice na to meri, to hoče, da se graničar ne veseli v tem življenju. V tem obstoji vsa globoka politika bivšega vo jaškega opravništva v Beču, ki je tako na redbo po celem svetu kakor svojo nar večo slavo trobilo.
Pa še mnogo jih želi, ne samo da granica ravno takošna kakor je sedaj še za naprej vstane, tim več, da se druge dežele enako vravnajo, ker bi bilo to „die festeste Sliitze desThrones." — To so ljudje, ki ne vedo ali prav za prav vediti nočejo, da ima človeštvo blagajši poklic od takega.
Pa kaj pa je, ako graničar v vojsko gre, zanj je toliko kakor za glavo v torbi.
On pride domu, negovori, nemisli druze-ga kakor na kri, ki jo je gazil, na plen, na rop. On je bolj rad v orožju kakor pri plugu, raj v boju kakor v miru. Domače življe nje ga ne veseli, gre raj v gore in planine med hajduke. Včeraj ga je cesar plačal, in on je šel nad hajduke, danes ga ne plača, in on gre sam v hajduke.
Tako se popisuje življenje graničarja brez vsakih okoljšin. Potnik ki je to pisal, je dobro prevdaril njegovo stanje, in je zraven odkril vir iz kterega vse to zvira. Mogli bi se najti pravi prijatelji graničarjev, ki bi tako opravljivost od svojega naroda odvernuli. Vsak človek in iskren domorodec dobro ve, da to ni graničarju, tim več tistim, ki so ga v tako stanje pripravili, v veliko sramoto.
Dobro je nam znano, da to zlo ne izvira iz prirojenih lastnost Graničarskega naroda Kdo ne pozna graničarske možove, ki so se navdahnjeni z narodnim duhom na višino rodo-ljubja dvignuli! Torej rešimo nar pred grani-co dušnih okov, in potem se bomo čudili gra ničarskemu umu in sercu, kakor se zdaj nje govimu silnemu orožju.	(Slav. Jug.)
Austrijanska dežela.
Iz Solnograda 16. oktobra. V vče-rašni seji je bilo odločeno, da se njih Veli čanstvo doprosi za oprostenje vsih politiških prestopnikov. Tedaj se je sledeča prošnja na carja zostavila:
„Vaše c. k. Veličanstvo! Neko veliko kneško serce pravi, da je toliko srečniše kolikor milostljivše vladati zamore. Tako ser ce bije v persih Vašega Veličanstva. Mi se obernemo zaupno k vašem serču s prošnjo, ki je velika, pa bolj pravična kot vsaka — s prošnjo za mjlost! Da, knežka milost je nar lepša pravica kronane glave, za ktero mi prosimo. Pred nekoliko dnevi smo obhajali slovesnost vernivšega mira, pa slovesnosti svit je otamnul v mislih na mnogo tistih, ki se v težkih verigah niso mogli z nami veseliti. Obžalovali smo undan padle junake naše vojske, pa žalostjo v naših sercih še narasla, ker smo vedli, da je z njimi tudi mnogo žertev zavolj politiške zmote, tudi padlo, in da jih mnogo še padlo bode v hladni grob; kjer nobenega sovražtva več ni. — In ti zmoteni so vonder naši bratje, so austrijanski deržav -Ijani. Mi obžalujemo njih zmote, pa prosimo milost zanje, da Vaše Veličanstvo dovoli po mogočosti odpuščenje podeliti vsim politiški m prestopnikom. Dajte nazaj toliko družinam očete in sinove, in bla goslov sedajnosti in potemstva bo Vaše plačilo. Mi nečemo še le spodbadati žlahtno mnenje Vašega serca, mi nečemo še probu-diti Vaše Carske Milosti, ker smo prepričani da je to Vaše velikodušno Veličanstvo že namenilo, za kar zdaj mi prosimo. Mi vemo, da bodo prošnje Austrijancev pripomogle tiste politiške prestopke dvignuti, kterim se do zdaj po postavah pomagati ni moglo, in zato
svojo prošnjo položimo pred prestol Vašega Veličanstva, in srečni bomo, ako se zavolj naše prošnje ječe politiškim prestopnikom le za en dan popred odprejo, ako se smertna osoda te za en dan pred vstavi, kakor bi se sicer zgodilo. Tako bo mir svojo nebeško nevesto odpuščenje med nas vpeljal v srečo Austrije.
Pri tej priliki ne moramo opustiti, da bi ne izrekli iz novega svoje nepremakljive uda-nosti da Vaše svitle osebe, in poštovanja do ustavnega prestola Vašega Veličanstva. Nar jokorniši prebivavci solnograški.
Slede podpisi.)
liOmbardo-Beneska dežela.
Maršal Radecky je iz Palmonuove 23. t. m. sledeči razglas na armado na Laškim dal: Vojšaki! vernivši se iz Dunaja, kamor me je zaupanje svitliga Cesarja poklicalo narpo-prej vam svoje veselje čez vernitev med vas na znanje dam. Milost, s ktero me je Cesar sprejel, veselo pozdravljenje s kterim so mi povsod nasprot vriskali, je le vaša zvestoba, vaša krepost, in neomajliva stalost, s ktero ste me v časih hude skušnje obdajali, zaslužila. Torej Vam prinesem zahvalo in ljubezen našiga Cesarja, ki sim jo iz njegovih ust zaslišal, in začudenje vaše domovine, ktero ste brez vladarstva, in gerdiga posipa rešili.
Vojšaki! mir spet kraljuje v okrajnah naše domovine. Vi boste čuli, de ga sopet nezvestoba in izdaja ne preženo.
Mnogi izmed vas, dobro vem, so postavni čas vojašine dokončali, le malo časa še po-terpite, de bode red prenarejene deržave iz noviga vterjen; potem se boste ovenčani s slavo, spremljeni od zahvale cesarja in očet-vine, domu nazaj vernili; tam bodete razširili duh ljubezni do očetvine, duh reda in spoštovanja postave, ktir je vas v vojskinimu hrupu okrepčal in vodil. — Vi boste v izgled mladim vojšakam, ktiri bodo vas po odstopu iz vojskinih verst nadomestili.
Vojšaki ostanite zvesti visoki in blagi misli, ktira je vas do zdaj na poti časti in dolžnosti vodila. — Dogodivšina bode prihodnosti povedala, kaj je austrijanska zvesta armada za Cesarja in svoj dom dopernesla.
Radecky. 1/r.
Ptuje dežele.
Turška. Madjarskim begunam v Viddinu se slabo godi. Na enkrat so marterniki zavoljo keršanske vere postali. Turčini jih hočejo na vsako vižo spreoberniti in če to z lepo ne gre, jih clo mučijo. Če jih ne zamorejo od koristi korana prepričat, jih začno z bajoneti zbadati, ali s pestmi biti. To je Turška gostoljubnost.
Prebivavci Viddina, v to od podpihavcov našuntani, vsakiga madjarskiga beguna če ga v mestu srečajo, napadejo, Ako se kdo v mestu brez fesa (turška kapa) pokaže, koj najn zakriče Gjaur (Nejevernik) Kopeck (Pes) in kamnja nanj lučajo. Nek oficir laške legie po mestu šetaje je bil zasačen, kakor de bi bil je hotel potegnit. Turška straža ga je na vsako višo zasramovala, in eden izmed njih ga po rumunsko nagovori, ali se noče spreoberniti, koj bi svobodo si zadobil, kir je oficir odgovoril, de ne, ga Turčin s klicam: „ti preklet Gjaur" napade, in mu persi z bajo-netam prebode, kmalo potem je Lah umeri. Poglavar Vidinske terdnjave Cia-Paša odgovori begunam tožečim čes to ravnanje Turkov, de on ne more vsakimu usta zamašit, in in de ta gorečnost Turkov za njih vero zasluži pohvaljena bit. Vsako človeško serce se more pri, če tudi zasluženih, revah teh nesrečnih večdel zapeljanih begunov zjokati.—
I c 1> o 1 i t i š k i tlel.
Svetniki blagoslove »lelc.
(Serbska norodna pesem.)
Mili Bože! kako čudovito!
Alj gromi, alj se potresa zemlja!
Alj udarja morje na bregove?
Ne gromi, se zemlja ne potresa,
Le dele svetniki blagoslove:
Sveti Peter in sveti Nikola,
Sveti Jovan in sveti Ilija;
In za njimi sveti Pantelija.
K njim priroma blažena Marija,
I.ije solza ji po belem licu,
Njo mi praša gromovnik Ilija:
„Sestra naša, blažena Marija!
Kaka te napadla je nevolja,
Da po belem licu točiš solze?"
Pa govori blažena Marija:
O moj brate, gromovnik Ilija!
Kako solz ne bodem prelivala,
Kadar pridem iz zemlje Indije,
Iz Indije iz zemlje preklete?
Na Indiji leži brezzakonstvo:
Mlajši ne poštuje starišejga,
Ne ubogajo otroci staršev;
Starši so njih porod pokazili,
Čern naj jim obraz pred svetom Božjem
Pred resničnim Bogom samim bodi!
Boter botra svoga v sodbo tira,
In lažnjive priče saboj pelje,
In brez vere, in brez čiste duše,
In ukani botra svatbenega,
Svatbenega alj kerstnega botra,
In brat brata na dvobor pozove,
Dever sinaho v sramoto rabi ,
In brat sestro za zestro ne kliče."
Njej govori gromovnik Ilija:
„Sestra naša, blažena Marija!
Vbrisaj solze z belega si lica,
Ko se v blagoslovih razdelimo,
Čemo iti k Bogu v svetno sobo,
Prosit iti Boga resničnega,
Naj podade nam nebeške ključe,
Da zatvorimo nebesa sedma,
Da udarmo pečat na oblake,
Da ne vlije dež se iz oblakov,
Ploha dežja, in ne mila rosa,
Ne po noči sjajna mesečina,
Da ne vlije se tri dolga leta;
Da ne rodi terta, ne pšenica
Ne za maso v cerkvi svetih kruhov."
Ko to čuje blažena Marija,
Vbriše solze z belega si lica.
Ko svetniki blago razdelijo :
Vzame Peter vince in pšenico,
In nebeškega kraljestva ključe;
Pa Ilija strele in gromove;
Pantelija velike vročine;
Sveti Jovan kumstvo in bratimstvo,
Ino križe svetega drevesa;
Pa Nikola vode in brodove.
Pa odidejo na sovet k Bogu,
Ino prosijo tri bele dneve ,
In tri tavne noči brez prestanka
Da izprosijo si blagoslove:
Bog podade jim nebeške ključe,
In zatvorijo nebesa sedma
In udarjo pečat na oblake,
Da ne vliva dež se iz oblakov,
Ploha dežja in ne mila rosa,
Da ne sije sjajna mesečina,
In ne rodi terta in pšenica,
Ne za mašo v cerkvi svetih kruhov,
Celo dobo za tri dolga leta. —
Černa zemlja se razpoka suše,
V njo pogrezvajo se živi ljudi;
Bog pa jim bolezen teško pošlje
Pošlje jim morivno serdoboljo,
Ta pomori staro ino mlado,
In razterga milo ino drago.
Kar je ostalo, se je pokorilo,
Je v Gospoda Boga verovalo.
In ostali so jim blagoslovi,
Da ne pade sneg in led čez leto
Večkrat kakor enkrat na ravnine;
Kakor takrat, tak je dandanašnji.
Bože mili za vse tebi hvala!
Kar je bilo, naj naprej ne bode.
F. Cegnar.
Jugoslovanske cvetlice.
(Nabral F. Cegnar.)
7. Dodola.
Dodola se imenuje slovesni obhod deklic v času velike suše, da bi dež od Boga spro-sile. Med obhodom se ena deklica popolnoma
do nagega sleče, se tako z travo in cvetlicami ovije, da se ji nikjer koža ne vidi, in ta deklica se potem Dodola imenuje. (Torej je pregovor: „Se je kakor Dodola okinčala", od žene ali deklice, ki ima v lasih veliki cvetlični venec). Ko obhod do kake hiše dospe, Dodola prav sama pleše, druge deklice pa v versti stojijo in vsake sorte pesmi pojejo; potem vzame hišna gospodinja ali pa služabnica polen kotel ali veder vode, in Do-dolo z njo oblije, ki v eno mero naprej pleše in se okrog verti. Pesmi, ki jih deklice pojejo se vse končajo z besedami: „Oj dado, o j dado le!" Dodole so pa še samo na Serbskem , v Sirmiji in takraj Save jih je duhov-šina odpravila.
8. Kraljeva igra.
Kraljevo igro obhaja od deset do petnajst deklic na Serbskem in Slavonskem vsako leto v nedeljo sv. Trojice. Ena deklica, ki pa mora biti zala in srednje velikosti, se imenuje kraljica, druga kralj, tretja zastavnik, četerta dvorkinja. Kraljica je z zagri-njalom pregernjena; kralj z cvetlicami ovito glavo in meč v roki derži, zastavnik pa belo-rudečo zastavo. Ko pride obhod h kaki hiši, se kraljica vsede na nizek stol, kakoršni so na Serbskem v navadi, dvorkinja za njo stoji, in druge deklice se v podobo poloincsca vstopijo ; potem gre kralj na levo, zastavnik pa na desno. Polomesec se pomakne dva koraka na levo, potem spet dva koraka na desno. Kralj in zastavnik, ki sta proti polomescu obernjena, ne plešeta v družbi, ampak sama zase, uni maha z sabljo, ta pa z zastavo. Tako plešejo od hiše do hiše, in vsakemu, kterega v hiši najdejo, naj bo majhen al velik, posebej pesmico zapojejo. Večidel potem kako majhno darilo prejmejo.
9.	Hajduki.
Ni čuda ako na Serbskem in v drugih turško - slovanskih deželah hajduke najdemo. Kako bi moglo drugač biti, ker so ti narodi od Turkov tak grozovito stiskani. Maševanjc in vbožtvo k temu veliko pripomore. Hajduki po leti v gojzdih in po gorah živijo, po zimi pa se po vaseh poskrijejo. Večidel le Turke napadajo, in kristjane le taki, ki so zraven tega tudi hudodelniki. Bazdelijo se v velike in majhne roparske trume. V vsaki je nar manj eden, ki zna peti in na gosle brenkati Imajo svoje pesmi, ki imajo večidel veliko pesniškega duha, in mnogo so jih hajduki sami zložili. Brez pesem ti ljudje ne morejo živeti. Hajduke pokopljejo z handžarom in mečem, s pipo in v tisti obleki v kteri so padli.
Med Turki so roparji, ki na konjih jahajo in ropajo, imenujo se kesedžii.
10.	Vile.
Večkratne nesrečne vojske, težki jarm sovražnika otresti, dolga versta protivnih dogodb, nemila sosedščina s Turki je v rahločutni duši Serbov vero v Vile zbudila.
Vile, zlo podobne starini Nimfam , imajo rumenkaste, razpletene lase, belo dolgo ob leko, lok, pušičnico in pušice. Nar raj se derže ob gojzdnih potokih, kjer prepevajo in plešejo. Ako se jim človek bliža in jih moti, ga večidel vstrelijo. Večkrat pa se posameznim osebam prikažejo in jim bodočo osodo naznanijo.
Šo dvojne verste, blage in hudobne. Blage v oblakih stanujo in varjejo svoje zvoljen-ce hudega. To zopet nas na Homera opomne. Tudi on skorej vsakemu junaku svojo boginjo v varstvo da. Junaki se z njimi pobratijo in jih v nevarnosti v pomoč kličejo. Hudobne so škodolakomne, varjejo gojzdne jezera, jahajo na jelenih, v roki imajo iz kač spleten bič.
Vile so tudi drugim slovanskim narodom znane. Slovaki jih imenujejoVilly, pa so umerle neveste, ki o polnoči na križopotih plešejo, in gorje možu ki jih sreča; tako dolgo ga poljub-vajo in plešejo z njim, da dušo pusti. Tudi v narodnih čeških pesmih jih najdemo z imenom Vole. Poljci imajo svojo Šalo-vilo, od ktere pripovedujo, da v gojzdih stanuje.
Vera v višja bistva, ki vižajo človeško osodo, pri junaških narodih nič redkega, nič posebnega ni. Bogoslovstvo južnih narodov ima svoje dobre in hude duhove, severnih pa sestre osode. Osian duhove umerlih I junakov, pesniki v Perzii blage in hudobne iFee', Genie i. t. d.
Prcderzui zrakoplavec.
V prelečenim tednu se je Angličanski zra-koplavec Gipson z nekim gospodam Smith po oblonu v mestu Bedfordu v zrak vzdignil. Ravno stokrat se je v visoke nebeške kraje podal, in pri tej priči bi ga bila kmalo nesreča zadela. Ne visoko nad zemljo plavajoč pride med snežne oblake. Goste snežnice so padale, in kmalo cel oblon pokrile. Led se krog in krog naredi, in ta ledena skorja je na že po-prej gosti gaz ki je zdaj v višavi še bolj se raspenjal, tak težila, de je blo potreba pihalce odpreti, drugač bi bil oblon razpočil. Pa krog pihalca je bilo vse tak zmerznjeno, de ga ni blo mogoče odpreti. V tej strašni nevarnosti zleze Gipson po vervi iz čolniča do oblona, in z nožam vanj dva čevlja široko zarezo sturi. Gaz je tako iz oblona šumel, kakor vidimo soparco iz lilapona verveti.
Tako je reiel Gipson svoje in družeta življenje, ako bi bil oblon razpočil, kar bi se bilo drugač gotovo zgodilo, padla bi bla oba iz visočine 2 ali 3 angličanskih milj na zemljo. Zdaj pa je šlo nagloma nazaj in komaj sta bla eno miljo od zemlje daleč, in že je zonce zahajalo. Oblaki, skoz ktere sta plavala, so bili na videz kot veličastni snežniki, in le tu in tam sta skozi kakšen jasen obroč zemljo zagledala. Blizo zemlje sta iz oblona šidno vergla. Pa huda sapa jih je prijela in sopet na visoko gnala. Še le pri O.vfortširu sta zamogla na zemljo prit, in glej! v 44 minutah sta 59 angleških milj v zraku prebrodila.
Z m e s.
Prašnikar in njegov vert na Cveteiu.
Novice 1845ga leta pišejo od prostiga kmeta Jožefa Prašnikarja iz Cveteza blizo Vač:
„Ta pobožni stari mož je z velikim tru-dam pred nekimi leti na visocim hribu, kjer zavoljo pešene zemlje ne trava, ne les ne raste, vert napravil, da gaje veselje viditi. Zemljo je z velikim trudam iz doline na nerodovitni hrib nosil, in tako napravijen vert s cvetlicami in s sadnimi drevesi obsadil. Na zidanim stalu, iz kteriga je lep pogled krog in krog, je po svoji samovednosti sončno uro napravil in s to napravo svoj vert olepšal. Kakor mati svoje otročiče, ljubi on svoje cvetlice in drevesa, ktera pozimi skerbno s slamo pokriva in ovezuje, da jim hudi mraz ne škoduje. Vse njegovo veselje je ta vert, kteriga akoravno na hribu ležečiga, je že marsikteri ogledovat prišel. Še clo pesem je naredil od preljubljeniga verta, in sam vižo zložil, po kteri jo on kaj rad poje. Ker Prašnikar tudi „Novice" prav rad bere, je svojo pesmico vredništvu prinesel in prosil, da bi jo v Novicah natisnili. Badi bi mu to prošnjo spol-nili, ko bi nam za take predolge pesmi prostora ne manjkalo. Zatorej pobožniga pevca in vertnarja vsim bravcam priporočimo, da naj ga, ko jih pot memo „Cveteža" pelje, obišejo, da jim bo vertec pokazal in pa pesmico zapel; večiga veselja mu nemorejo skazati."
Pred petimi tedni, ko Vedeževiga vred-nika ni v Ljubljani bilo, prinese veseli starček imenovano pesem in poverh še dve podobi za natis v Vedežu. Prav žal nam je, da tudi Vedežu prostora primanjkuje, da bi pridnimu vertnarju željo zveršili, toliko več, ker je on tudi naš bravec, in pet slovenskih časopisov prejema, da jih clo drugim brati daje.
Toliko pa naj Vede ž ob kratkim svojim bravcam pove, da je Prašnikar celo pesem od svojiga verta v naši tiskarnici kot mlade-neč kakih 20 let v dopadajenje in veselje vsih poslušavcov tako okroglo prepeval, da je bilo kaj. — Kaj pa mislite, kaj je na podobah narisaniga? Nekaj prav kratkočasniga. Na eni je samouk Janez Do bravec iz Vač Prašnikarja narisal, kako v svojim lepim vertu v soboto proti mraku s palico v rokah sedi, se kislo derže, ker je solnce že za goro, in ker še ni obrit. Na eni podobi pa se vidi, kako Prašnikar v nedeljo, ko je že o brit in solnce sije, v krasnim vertu z vertnico (gartrožo) v roki sedi, in se na smeh derži.
Bog ga poživi kratkočasniga starčka in posnemanja vredniga vertnarja še dolgo let. Ko bi bilo kaj več tako marljivih vertnarjev na Slovenskim, bi bila naša dežela sadja bolj bogata, kot je. Sadje kmetovavcu ne verže malo.	(Vedež.)