FENIKS
Janez Ovsec
1.    Vrt imam. Pol na soncu, pol v senci. Za hrbtom šetraj moli v pelin. Timijan in majaron rasteta za želodec in ljubezen.
Nekega zimskega dne postane mesto neresnično.
Narava
po mnogih pretresih
621
622
Janez Ovsec
in pretresanjih
po malem spet napolni
dušo.
2.     Imam pa tudi krpo zemlje. Zadosti za moje prste. Zadosti za tistih nekaj dni toče in slane
in za ves tisti čas, ko je potem mir.
Takrat grebem
s prsti
po prsti.
Zares s svojimi prsti
iz ljubezni
in ne vem
zakaj so moje roke
nekoliko zavite
na grabež.
3.     Imenuj me star kos nečesa brez ust.
Saj nič ne rečem.
Imenuj me,
da nisem.
Še najbolj prav je tako.
A kakšno krivico počenjam.
Vse je tako globoko
v meni,
da ne more do roba
in če zavpijem,
se sesujem
v lastno dno.
Ti pa si tako mirno odšel, ko si se s stopali
dotaknil mojega pepela.
4.     Pustil si, da sem prenehal, pustil si me mimo,
a sploh nisem šel.
Utopil sem se
v brezčasju,
v obupu svetih krav.
Zdaj skrbim samo še za naravnavanje
vesla
in na zvezdo pazim.
Mnogo oči je tukaj. Grozljivo je to sprenevedanje. Mi pa smo v kostnici samega sebe popolni.
Kri je krotka
solza,
kaplja večnega neba.
5.     Ko prestaneš biti, postaneš jaz.
Rojstvo v zavesti bivanja.
Neskončno več od samega življenja,
križanega s smrtjo
in nevednostjo.
Ohola domišljija se je utopila
v najmanjšem.
Sem in nisem.
Ostanem tak,
kakor tedaj, ko sem presihal.
Ne bo me zalotila žalost noči in ne bo me dotekla usoda obrekovalne divjadi.
623
Janez Ovsec
Pest imam za zrna in moj udar je ples roke v veter budnih trav.
Kaj si, se vprašaj. Ali pa sploh si? Že davno več ne živim in zato vem, da sem središče.
V vsakem sem gora.
V vodi raztapljanje in tam, kjer končam, začenjam.
Pa to nisem.
Vse je za menoj.
Vedno sem isti. Vedno sem bil.
Edino to vem.
Vse drugo prekratko traja
za bivanje.
Vsaka drama se izpoje
v trpljenju pokončanja.
Eno pa je veselje,
zavedanje.
Zemlja nasičena raste
v drevo,
v orbite
nekaj milijard ljudi.
Važno je biti eden.
Kajti edina pot gre skozenj
in pride ven na drugi strani.
Tedaj množice spoznajo samega sebe.
Vredno je veselje bivanja.
624