A. Gradnik: Iz gozda so ptice odplule . . .
457
proslavlja   njih   slavna dela.   Zadnji spev  narodne junaške   pesmi  se je s tem dovršit in zaključil v večjem delu slovanskega juga.
Tesno spojena s hajduštvom je osveta. Martič imenuje svoje hajduke osvetnike, to je maščevalce. Beseda sama je grozovita. Evropski zapad ne more nam tega oprostiti. Pravi, kaki barbari so bili že nekdaj ti južni Slovani, ker so imeli krvno osveto! Nekdaj, zlasti v srednjem veku, mnogokaj ni bilo v redu in opravičeno, kar je bilo združeno z babjeverstvom. Ali krvna osveta je bila popolnoma opravičena, bila je samoobramba. Uvaževati je treba nekdanje razmere, v katerih so živeli južni Slovani. Vpoštevati je treba, da na vsem jugu pod polumesecem ni bilo za rajo ni pravde ni zakona. Nobeden narod ni toliko pretrpel, ni toliko krvi prelil za svojo vero in svobodo in za čast svoje obitelji kakor raja slovanska, katera se je morala   boriti   in   maščevati,   ako   ni   hotela   poginiti.    Turčinu  ni
v
bila nikdar sveta slovanska obitelj, odvajal je lepa dekleta v Stambul. Slovanski robovi so zgodovinska istiua. Raja se ni mogla pritožiti nikjer, ali je potem čudo, da je brat prisegel maščevati svojo sestro, katero je onečastil Turek? Ali ni opravičeno, da je pobratim maščeval pobratima, ker ni bilo pravde, h kateri bi se mogla zatekati raja. Edina pravda pa je bila, da je raja sama kaznovala svojega tlačitelja. Dokler bode ljubezen brata do brata in sestre, ljubezen pobratima do pobratima sveta naprava v narodu, dotle mora biti osveta opravičena, ako ni drugega sodnika, kateri bi po zakonu kaznoval nepravdo. Slovan ni nikdar ubijal, ni moril, ni po-žigal brez vzroka, a maščevati se je moral. S ponosom sme torej Martič imenovati svoje hajduke osvetnike, ker ti le so se maščevali radi turške nepravde in nasilstva. Ko je bila pregnana turška ne-pravda iz dežele in je zavladal red in zakon, iztrgal je tudi Slovan osveto iz svojega srca.
I
Iz gozda so ptice odplule . . .
z gozda so ptice odplule          In meni so sanje odplule,
črez daljno morje,                    a jaz ne vem kam,
in bori in hrasti rumeni          in tesno mi zdaj je pri srcu,
za njimi ihte.                            ko sem sam, tako sam . .  .
A. Gradnik.