ANNALES 8/'9ft
OCfNE !N POROCllA/RECENSÎONI E RP.AZION1, 370-416
zaključku pokazuje kako se arhaični sloj magijskog tipa karnevala isprepliče sa, za Buzešttnu, novijim slojem karnevala s elementima pokladne kritike. Tako se i Pust u Buzeštini postavlja u okvir istraživanja poklada u Hrvatskoj
Mira Francetič (Pazin, Etnografski muzej) radom Uskršnji običaji srednje Istre započinje sustavnije istraživanje godišnjih običaja na području Istre, prije svega radi izrade baze podataka u Etnografskem muzeju Istre u Pazinu. Stoga ovaj prilog donosi samo opise koji su dragocjeni za razvrstavanje grade i njezinu daljnju obradu. Autorica je kroz vlastita terenska istraživanja obradila mjesta središnje Istre, te je prilog temeljila na opisima običaja onako kako su se žitelji pojedinih mjesta sječaii. Ponegdje je rečeno što se danas zbiva, premda prilog nije koncipiran na usporedbi sadašnjosti i prošiosti, več donosi najviše podataka iz razdoblja izmedu dva rata.
Lidija Nikočevič (Rijeka, Državna uprava za zaštitu spomenika kulture i prirodne bašttne) u radu Tradicijska arhitektura sjeverne Istre i ¿¡¿arije i problemi zaštite prikazala je karakteristike sjevera Buzeštine i Čičarije Sstičud probleme zaštite izvornoga graditeljstva. To su problemi s kojima se susreče u svojoj svakodnevnoj praksi, a koji se, kako autorica upozorava, moraju rje-šavati u zajedničkom pristupu i etnologa i zaštitara kulturne i prirodne baštine.
Zlatko Mileusnič (Zagreb, Etnografski muzej) u radu O transhumanciji u gospodarsko) tradiciji Istre analizira odnose društvenih i prirodnih uvjeta što su utjecali na transhumanciju u Istri. Tradicija transhumancije je odižavana u svim razdobij ima s tim da je svoj vrhunac pokazala u vrijeme pristizanja novih struja doseljenika iz jadranskega zaleda, kojima je takav oblik stočarstva bilo osnovno, a često i jedino zanimanje. Od takve tradicije, koja je zamrla prije nego li je etnografski bolje istražena, ostali su brojni toponimi iz stočarske nomenklature.
Vesna Katarinčič-Škrlj (Buzet, Opčinski sud) obra-duje seoske zajednice Čičarije i kao pravnica objašnja-va ovaj oblik vlasništva u gospodarstvu posebno sto-čarstvu Čičarije.
Zdenko Balog (Križevci, Narodno sveuči liste) u prilogu Leksička grada Kvaderne bratovštine Sv.Baitola u Roču (II dio) nastavlja tumačenje pojmova pisanih u Roču u razdoblju od 1523. do 1628. godine, danas manje razumljivih.
Dražen Vlahov (Pazin, Povijesni arhiv Pazin) u radu Knjiga Bratovštine Sv. Roka u Humu donosi uvodnu raspravu o tom glagolskom rukopisu.
LJ trečem dijelu knjige objavljene su pjesme več po-znatih domačih autora Miroslava Sinčiča i Vlade Pernica i pripovjetke Milene Draščič Rušnjak, Fedora Pu-tinje i Ivana Draščiča. Prvi put se u, Zborniku javljaju Danieie Sirotič i Elena Rušnjak.
Prikazi, kao 4. dio knjige, počinju prilogom Mirjane
Pavletič, Kulturni programi na Buzeštini tjjekom 1995. godine a o zaštiti kulturne baštine u 1995. godini, a posebno o restauraciji retabia crkve u Velom Mlunu i o izlasku Šestog sveska "Analesa" pisao je Božo Jakov-Ijevič, glavni i odgovorni urednik.
O Bibliografiji Buzetskog zbornika (1976-1995) autorice Marije Petener Lorenzin, objavljene kao 21. knjiga Buzetskog zbornika, piše Teo Grujtč, o obnovi crkve Sv, Andrije u Velom Miunu tiskan je izvještaj Igora jakca, a o dosada objavljenoj dvadeset 1 jednoj knjiži Zbornika krači je prilog Stjepana Kraljeviča.
Blbliografiju Želimira Janeša, i jednu pjesmu posve-čenu ovom umjetniku, realizatoru spomenika u Aleji glagoljaša napisao je Vlado Pernic.
Izdavač knjige je d.o.o. Josip Turčinovič u Pazinu, a suizdavači su: Katedra Čakavskog sabora Buzet, Narodno sveučilište "A. Vivod3" Buzet i Institut za etno-logiju i folkloristiku Zagreb.
Božo Jakovljevič
Milan Bufon: PROSTOR, MEJE, LJUDJE. Slovenski
raziskovalni inštitut v Trstu, Znanstveni inštitut FF Ljubljana, Trst 1995, 439 strani
Knjiga PROSTOR, MEJE, LJUDJE je nadaljevanje večletnega raziskovalnega dela dr. Milana Bufona o strukturi, položaju in vlogi slovenske manjšine v Italiji, Ta nekoliko predelana doktorska disertacija je celotna socialnogeografska analiza učinkov družbenogospodarskega in regionalnega razvoja obmejne goriške regije.
Po spremni besedi staroste slovenske socialne geografije dr, V. Klemenčiča, avtor na dvanajstih straneh uvoda razloži pojem geografija obmejnosti. Uvodni del zaključi z mislijo "da je geografija obmejnosti tisto slovensko raziskovalno področje, pri katerem je slovenska znanost dosegla morda še največ pri svoji mednarodni afirmaciji in postala tako soudeleženka, če že ne sooblikovala sodobnih geografskih raziskovalnih naporov v okviru obmejne problematike."
Da bi nam lažje posredoval rezultate proučevanja razvoja prekomejnih odnosov, strukture obmejnega območja in vrednotenja obmejnosti na Goriškem, avtor nadaljevanje knjige razdeli na tri dele. V prvem, ki ga poimenuje PROSTOR iN MEJE, predstavi historiat današnje goriške obmejne regije in razloži, kako je spreminjanje meja vplivalo na organizacijo goriškega obmejnega prostora in življenje prebivalcev tega območja na obeh straneh slovensko-italijanske meje.
V uvodu drugega dela z naslovom PROSTOR IN LIUDJE avtor predstavi teritorialne okvire proučevanega ozemlja. V Italiji to ozemlje zavzema celotno Goriško
413
ANNALES 8/ 96
ocene in poročila/recensioni e p.elazioni, 370-410
pokrajino (brez občine Gradež) s 130.000 prebivalci, v Sloveniji pa celotno občino Nova Gorica s 60.000 prebivalci. Da bi poudaril vpiiv meje, je avtor na tem 956 km2 velikem ozemlju vzel pod drobnogled pet-kilometrski obmejni pas z obeh strani meje (325 km2, 94.000 prebivalcev) in tako dobil primerljivi, približno enako veliki teritorialni enoti. Nadaljevanje drugega dela je skoraj 150 strani podrobno in izčrpno predstavljenih socialnogeografskih statističnih podatkov, ki so tudi nazorno prikazani s številnimi kartogrami, grafikoni, tabelami, dendogrami.
Medtem ko prva dva dela trilogije temeljita na proučevanju tuje in domače literature ter statističnih virov, je osnova tretjega dela (MEJE; IN LJUDJE) terensko delo oziroma anketiranje s pomočjo družinske anketne pole o problematiki obmejnosti, ki ¡e predstavljena v prilogi. Anketa je sicer dolga, vendar je avtor z njo ugotovil osnovne prostorske vezi obmejnih krajev, preko-mejne vezi goriškega obmejnega prebivalstva in strukturo funkcionalne povezanosti obmejnega prostora. S pomočjo ankete je proučeval elemente kulturne integracije in ocenjeval stopnjo socialne prekomejne integracije goriškega obmejnega pasu.
Na koncu knjige so še povzetki v italijanščini in angleščini, obširna bibliografija, dve prilogi ter kazala 77 kartogramov in grafikonov in 99 tabel. Za zaključek naj citiram V. Klemenčiča: "Knjiga je nov prispevek k pogledom na vlogo manjšin kot obmejnega prebivalstva pri oblikovanju novega tipa preko meje povezane obmejne regije. Bufona lo deio uvršča med avtorje, ki pomembno prispevajo k uveljavitvi pomena manjšin in njihovih prostorskih funkcij v preko mej nem povezovanju."
Ivica Pletikosič
Ciulio Manzini, iuciano Rocchi: DIZiONARIO STORiCO FRASEOLOCICO ETIMOLOGICO DEL DIALETTG Dl CAPODISTRiA. Centro di ricerche storiche, Unione italiana - Fiume, UniversitS popolare di Trieste, istituto regionale per la cultura istriana -Trieste, Regione del Veneto - Venezia, Trst-Rovinj 1996, 354 strani
Po dolgem času imam v rokah odličen dialektalni slovar. Gre za besednjak koprskega beneškega dialekta, ki sta ga napisala Giulio Manzini in Luciano Rocchi.
Ciulio Manzini, ki srno ga doslej poznali kot narečnega pesnika, je Koprčan, ki je svoje mesto zapustil po il. svetovni vojni in se je v starejši življenjski dobi, ko spomini in melanholija postanejo močnejši in ko, tako vsaj pravijo, ima človek malo več časa, odločil napisati slovar maternega narečja, narečja, kakršno so
govorili Koprčani v časih pred H. svetovno vojno, narečja, ki ga je tudi danes moč slišati po koprskih ulicah, a le iz ust starejših Italijanov; mlajši govorijo nekoliko drugače, kar je sicer povsem normalno za vsak idiom -jezik se pač razvija in ubira lastne skrivnostne poti, in starejši venomer tarnajo, da so ljudje včasih govorili "lepše".
Treba je še poudariti, da je slovar pred nami vreden tudi zaradi specifičnega položaja vseh istrskih beneških dialektov, se pravi tudi koprščine, ki so po II. svetovni vojni, predvsem po 1. 1954, zamenjali vlogo s slovenskimi oziroma hrvaškimi govori, ki so jih zaradi novih državnih meja potisnili v ozadje. Tako je istrobeneščiria nadaljevala svoj razvoj v bistveno spremenjenih okoliščinah, zato se govorica mladih še bolj kot sicer razlikuje od izražanja starejših kadrov.
Pomembno je torej, da nam je Manzini ohranil govorico, ki je kmalu ne bi biio več mogoče zapisati in popisati (starejši ijudje, na žalost, umirajo in z njimi v grobove odhajajo tudi besede, reki, besedne zveze ipd.). Za govorico mlajših italijanskih istrskih kadrov, se pravi tudi za današnji beneški koprski idiom, pa je še čas, ker bo, kot vse kaže, njen razvoj še precej precej časa potekal brez radikalnih sprememb socioloških in kul-turoloških pogojev.
Drugi avtor slovarja, Luciano Rocchi, je predavatelj na Visoki šoli za prevajalce v Trstu. Čeprav sodi med mlajše znanstvenike, se z etimologijo ukvarja že vrsto let; objavil je tudi več knjig. Kot učenec in danes sodelavec pomembnega italijanskega jezikoslovca, Franca Crevatiria zvesto nadaljuje, pa tudi dopoljnjuje, Cre-vatinov etimološki uk. Rocchi je v slovarju poskrbel za etimologije in za to, da je slovar dobil profesionalno obliko.
Ne vem, kdo se je spomnil, združiti pri delu ob isti knjigi profesionalnega jezikoslovca in popolnega "amaterja", a izkazalo se je, da je to idealen recept za dober, v našem primeru odličen dialektalni slovar. Manzini, izvirni govorec, ki je stoprocentno doma v beneški koprščini, nam je suvereno podal levo stran, frazeologijo in razlage, Rocchi pa je poskrbel, da je vsak poudarek točno na svojem mestu, da je vse skupaj označeno in postavljeno, natanko tako, kot nas uči sodobna leksikografija, skratka, opremil je besednjak s sodobnim znanstvenim aparatom -pa še zanesljive etimologije je dodal. Vsem založnikom toplo priporočam enak recept.
No, pa k slovarju. Oblikovan je pregledno, na enak način kot vsi slovarji tega založnika. Moram pohvaliti tudi izbiro velikosti črk, ki jih lahko bere tudi starejši človek brez posebnih (ta močnih) očal, kajti kako je lahko slovar, poleg katerega moraš vedno imeti pripravljeno lupo, priročen (slovar pa, jasno, mora biti priročen) - lahko mi verjamete na besedo, po štiridesetem letu postane velikost črk v knjigi še kako pomembna zadeva.
414