KRŠČANSKA KULTURANE KLERIKAL1ZEM
Marksizem kot izključni nauk o družbenem razvoju Je bil zavrnlem z mnogimi argumenti —filozofskimi, sociološkimi, političnimi, gosw> darskmli in zgodovinskimi, a najbolj korenito ga le odklonil Karel Capek ko je spoznal, da v marksistični dialektiki ni sledu ne mesta ljubezni kot odrešilni dimenziji medčloveških odnosov.
"... ko bi imel preroštvo in. .. vso vednost Ib . vso vero. .. ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. .. Ljubezen ie potrpiUva, Je dobrotljiva... se ne da razdraHH. ne misli hudega: se ne veseli krivice, veseli se pa resnice. .. Ljubezen nikoli ne mine... "
Sveti Pavel...
sLo\>ensk<\
FOR A FREE S L O V E NI A
SLOVENSKA BIT — NE ŠOVINIZEM
Čeprav je v zgodovinsko-političnem kontekstu prve svetovne vojne bil za državno zvezo enakopravnih južnoslovanskih narodov in bi morda bil za poizkus federacije enakopravnih iužno-slovanskih držav v sklopu političnih silnic druge svetovne vojne, je Ivan Cankar kateforično odklonil sleherno jugoslovanstvo ker ga je našel v nasprotju s stvarnostjo slovenske narodne biti:
"Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh nc obstoja po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, . . . smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski, kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu".
Ivan Cankar
BIL
KAKOR PREROK
Profesor Ehrlich je združeval v svoji osebnosti neprisiljeno, a vedno zavedno in dosledno živeto ravnovesje med svetniško asketsko individualnostjo,, neutrudlji-vim razdajanjem samega sebe in .svojih nabranih gmotnih sredstev potrebnim, ter svojim bo .goslovnim poklicem, in svojo dejavnostjo za politično zavarovanje svojega naroda.
.Ehrlichovo delo za politično zavarovanje Slovenije je imelo isto popolno. naravno-nadna-ravno motivacijo kot vse ostalo njegovo čustvovanje, mišljenje ■in delovanje. Profesor Ehrlich je gledal in videl življenje kot od Boga ustvarjeno in usmerjano celoto. Iz teka celotnega vidika je zanj bilo ne le možno, temveč neizbežno da je tudi sam živel življenjsko celoto. Stvarnost slovenskega naroda, na katerega zemljo in v čigar zgodovino je Bog Ehrlicha postavil, je Ehr-lichu bila osnovna naravna danost, v kateri in preko katere je on sam, kot ostali Slovenci, moral izpolniti spoznani smisel svojega življenja. Vkljub svojemu neprestanemu delu za ohranitev in utrditev Slovenije v političnem prerivanju Evrope med prvo in drugo svetovno vojno, profesor Ehrlich ni bil ne politik, ne državnik. Kakor preroki stare zaveze, tako je on svaril, svetoval, navdihoval, predvideval, zagotavljal, pomagal. On ni ogrožal nobenega osebnega položaja ali ambicije. Hotel je le pomagati v težkih odločitvah v naobražen in razgledan, izšolan v neposrednih narodno-poli tičnih izkušnjah od prve Svetovne vojne naprej, je Ehrlich premišljal. govoril z Bogom v večurnih dnevnih molitvah, se premagoval in mrtvičil v vsem, kar bi ga moglo nagniti k samemu sebi. Tako so njegov a spoznanja in odločitve zorele.
vojne še manj zedinjeni in zavarovani.
Po nastanku Jugoslavije je profesor Ehrlich mislil in delal za slovenske manjšine, ki so ■ostale zunaj. Čeprav mi podrobnosti manjšinskega dela po prvi svetovni vojni sedaj niso več v dobrem spominu, vem, da je profesor Ehrlich držal stalne neposredne stike s Slovenei v Italiji in na Koroškem, pomagal jim je s številnimi sredstvi za ohranitev vere in slovenstva. Sam jc nosil polne kovčke slovenskih molitvenikov preko meje. Tega se živo spominjam.
Po usodnem šestem januarju 1929 (začetek Aleksandrove diktature) je profesor Ehrlich bolj in bolj zorel v prepričanju, da bodo Slovenci prej ko slej mo-! rali vzeti svojo politično usodo i neposredno v lastne roke. Leto j za letom je profesor Ehrlich vo-I dil rodove slovenskih študentov. i na romanja k Mariji na Svete | | Višarje. S tiste edinstvene tro-1 mejne razgledne točke v Evropi je profesor Ehrlich slikal in ponazarjal resnični zemljepisno-politični položaj Slovenije (»Slovenija je kolodvor Srednje Evrope"), ki je od takrat bil osno va slovenske državne misli in gibanja. Vredno je zabeležiti, da so med Ehrliohovkni romarji in učenci na Svetih Višanj ah bili ' tudi nekateri, ki so med vojno prišli v vodilni sklop OF in so še danes v Ljubljani ali Beogradu. V OF so šli proti vsemu, kar je Ehrlich učil, a slovenske državne samozavesti, v kolikor jo še imajo, so se naučili od njega. Ko bo ta preživela in prevladala sedanji nasilni režim v Sloveniji, bo to šteto med sadove Ehrlichovega dela in molitve.
Ehrlich jc bil član slovenske delegacije na mirovni konferenci v Parizu po pivi svetovni vojni. Napisal je zgodovino slovenskega vprašanja na pariški konferenci. Že takrat je on bil nevsiljiva a vedno prisotna in vseobsegajoča duša slovenskih naporov za politično zedinjenje in zavarovanje Slovenije. Po njegovi zamisli in po uspehu njegovih »nepraktičnih" pobud v kritičnih trenutkih (pobude te vrste so se ponavljale vse do njegove smrti) je škof Jeglič prišel v Pariz in srečal Clemen-ceau-a. Brez takih naporov bi Slovenci izšli iz prve svetovne
mm

PROFESOR
LAMBERT EHRLICH
t 26." MAJA 1942.
nes je slovenska vlada osnovna potreba danih razmer. Na ozemlju Jugoslavije, posebej še v Sloveniji, ni nobenega sledu javnega reda in politične oblasti izpred vojne. Jugoslavije kot oblastvene stvarnosti enostavno ni več. Slovenija je v rokah Nemcev Italijanov in Madžarov, ki jo vsi hočejo izbrisati iz zgodovine. Med Beogradom in Ljubljano jc kruta stvarnost hrvaškega upora in odpada (ki mu je Ehrlich bil neposredna priča na svoji odisejadi od Ljubljane preko Sarajeva, Nikšiča, Splita in nazaj). Jugoslavija kot država, vlada, oblast je danes gola utvara. Narod ne more živeti kc\ narod brez nekega svojega političnega središča in občutenega
nistične OF. Kar je sledilo je bila gola lokalna samoobramba — posledica slovenske narodno-po-litične kapitulacije maja 1941. Predvojni politiki niso doumeli in zmogli podtalne slovenske vlade maja 1941, a življenjsko ogroženo ljudstvo slovenskih vasi po nastanku komunistične OF (po nemškem napadu na Rusijo) ni bilo pripravljeno ukloniti se njenemu nasilju in okupatorskim represalijam. Poslej se je profesor Ehrlich posvetil pomoči političnim preganjan-cem in beguncem izpod nemške okupacije in pa sistematični dokumentaciji slovenske tragedije v informacijo zavezniškemu svetu. Prvo daljše poročilo o tem, ki ga je nesel v Ameriko pokojni
zametka oblasti, ki jo smatra kot svojo. Gorje slovenskemu narodu in ljudstvu, čc mu politični predstavniki zanemarijo ostvariti tako slovensko politično središče za ohranitev slovenske skupnosti pod uničevalno tujo okupacijo."
Ko smo prišli v Ljubljano, je
pater Kazimir Zakrajšek ob koncu maja ali začetku junija 1941, je bilo zbrano in sestavljeno od profesorja Ehrlicha; jaz sam sem ga tipkal po njegovem dik-tatu. Poročilo je tvorilo podlago John La Farge-ovim člankom v reviji America (30. avgusta 1941, 28 .februarja in 7. marca 1942). Ti članki so izšli tudi kot poseb-
Ko sem se med 27. marcem in 6. aprilom 1941 za en dan pripeljal iz Beograda v Ljubljano, sem od Ehrlicha odnesel nazaj več važnih nasvetov in praktičnih pobud za zaščito in bodočnost Slovenije v perspektivi druge svetovne vojne kot jih ni zmogel kdorkoli v uradni Ljub-1 ijani ali Beogradu. Bilo je na osnovi tistega mojega kratkega. razgovora s profesorjem Ebr- ■ lichom, da je ,brez Ehrlichove | predhodne vednosti, pokojni minister Fran Kulovec v zadnjem trenutku pred nemškim vpadom telefonično poklical Ehrlicha v ( Beograd. Kulovca so v Beogradu ubile prve nemške bombe 6. aprila zjutraj; a Ehrlich je sledil j njegovemu pozivu in je dosegel i
umikajočo se jugoslovansko vlado na Veliki petek, 10. aprila 1941, v Palah pri Sarajevu. Na neizmerno izgubo slovenske stvari, Kulov čeva naslednika v i jugoslovanski vladi nista zmogla izvesti Kulovčevega poziva, da Ehrlich spremlja slovenske ministre v jugoslovanski vladi. Pustila sta ga na sredi travnika v Nikšiču, odkoder sta s predvojno jugoslovansko vlado in' njenimi neuradnimi spremljevalci odletela v Atene.
Vkljub dejstvu, da je šest dni taval od Ljubljane do Sarajeva v prvih dneh vojne in brvaško-srbskega razračunavanja, ker je uradni poziv ministra Kulovca vzel z vso resnostjo, se profesor Ehrlich niti spričo tolikšnega izigran]a ni čutil osebno prizadetega ali razočaranega. Ko sta mu slovenska ministra sporočila, da ga ne moreta vzeti seboj v vladno letalo, je prof. Ehrlich ■mirno stopil k zunanjemu ministru Ninčiču in ga vprašal, kaj
naj stori. Razorožen in prevzet po taki sili Ehrlichove osebnosti in duhaprisotnosti, mu je Nin-čič brez premisleka dal blanko podpis na polo papirja s pripombo, naj prof. Ehrlich sam napiše besedilo uradnega priporočila angleškemu amabasador-ju, ki je čakal v Boki Kotorski na angleško podmornico.
Ko so se tri vladna letala, ki so ga namerno pustila za seboj sredi C rac gore, nekaj ur pred prihodom italijanskih vojaških sil, dvignila, da odlete preko meje, jih jc profesor Ehrlich po-kropil z blagoslovljeno vodo, ki jo je nosil seboj. Ne politik, ne državnik bi spričo takega nepričakovanega udarca, kot je v Nikšiču zadel Ehrlicha, ne premogel tolike samozataje in vere. Ehrlich je služil Bogu, ne sebi, on jc vedno čutil do bližnjega ob sebi, kdorkoli je ta bil, ne zase.
Po skorajšnji smrtni nesreči na avtomobilski poti po strmih serpentinah proti Boki, je profe-
sor Ehrlich bolj z molitvijo kot človeško spretnostjo našel in prišel do angleškega ambasadorja, ki takrat ni bil dostopen niti svojim najožjim beograjskim znancem. Profesor Ehrlilch je dobil zagotovilo, da ga vzamejo s seboj na podmornico. A podmornice od nikoder ni bilo. Angleški diplomati so bili zajeti od italijanske vojske, mi smo pa z Ehrliehom hiteli naprej proti Dubrovniku in Splitu. Po daljšem tavanju smo se vrnili v Ljubljano 4. maja 1941, dan po oklicu »Ljubljanske province". Od takrat sem stanoval pri
.. ,	na publikacija pod naslovom
profesor Ehrlich samotno raz- J	. ' , .
1 Martvrdom of Slovenia, America miši j al in formuliral razloge za s> New Y0pk< 1942
ustanovitev podtalne slovenske I
Komunisti v OF so dobro poznali Ehrlicliov o predvojno versko in narodno delo in so slutili njegove posebne napore od 27. marca 1941 naprej. Zato je bil on njihova glavna tarča od po-četka. Namen so dosegli, ko so ga 26 .maja 1942 zahrbtno ustrelili, ko je profesor Ehrlich zapuščal Akademski dom sv. Cirila po končani sveti maši, ki jo je tam daroval vsako jutro. Ehrlicliov pogreb je bil podobno edinstven v novejši slovenski zgodovini kot je bil živ Ehrlich edinstven med Slovenci. Tisti, ki so bili na pogrebu, ga nikoli ne bodo pozabili, drugim bo nekdo moral veličino tistega pogreba podrobno opisati.
oblasti. Ta predlog je osebno predložil zastopnikom predvojne jugoslovanske oblasti v Sloveniji. Mene pa je z istim predlogom poslal v Zagreb kjer so takrat živeli slovenski politični pregnanci in begunci izpod nemške okupacije. Oba sva bila odklonjena, deloma pod pretvezo utvare jugoslovanske državne »kontinuitete", deloma pod pretvezo ,,ne-praktičnosti" takega načrta. »Naša vlada jc v inozemstvu" se jc glasila uradna odklonitev. »Podtalna slovenska vlada je neizvedljiva" je zvenel odgovor izčrpane predvojne politične miselnosti.
Ker profesor Ehrlich ni bil poklicni politik, ne poklicani državnik in ker Akademski klub Straža in Slovenska dijaška zveza ki ju je profesor Ehrlich pred vojno duhovno oblikoval, nista bili politični organizaciji, takrat
Ehrlichu v hiši stolnega župni- ni moglo biti govora, da bi poli-šča in bil kot njegov zaupni j tična funkcija podtalne sloven-sodelavec dnevno ob njem do ske oblasti bila neposredna in
jutra njegov e smrti 26. maja 1941.
samostojna naloka ali možnost
Slovenska državna odločenost, ki jo je profesor Ehrlich po tolikih spoznanjih in preizkušnjah dokončno zasnoval maja 1941 v Ljubljani ne bo nikoli več prenehala. Ker je vsidrana globoko v spoznani naravi slovenskega problema in ker jo je s svojim
Na vlaku od Karlovca proti' je bila pripravljena stopiti v Ljubljani nam je Ehrlich pre- brezpogojno službo take slovenske oblasti. Tako je kratko zgo-zgodovinsko meddohje slovenske narodno-politične odločitve ma-
Ehrlicha in njegove mladine: ta' življenjem in smrtjo posvetil
mož božje volje brez slehernih
prosto razložil nujno potrebo takojšnje slovenske samovlade. »Danes ni več vprašanje, katera zamisel za narodnopolitično za-1 ja 1941 ostalo neizpolnjeno. Po-varovanost Slovenije je bolj pri- i zneje je bilo prepozno, ker je ta mema za daljšo bodočnost. Da-1 odločitev padla v roke komu-
osebnih ambicij, moramo in moremo zaupati, da bo uresničena. Takrat bo profesor Ehrlich med Slovenci zaživel kot svetli simbol žrtvovan i h začetkov slovenske državnosti in kot svetniški zavetnik njene bodočnosti.
DR LAMBERT EHRLICH
PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA IN SLOVENCI
(Dnevnik, 25—31 avg.) (Nadaljevanje)
Plebiscit na Štajerskem
Dne 28. avgusta dopoldne, je Trumbič hotdl zvedeti od Tar- ^ dieuja kako stvar stoji. Tardieu, je sicer potrdil, da je plebiscit j odklonjen, povedal je tudi, da se je C-lemenceau ikot predsednik na seji Conseil supreme prejišnji dan naravnost 'sijajno obnesel, a poročal je o novih komplikacijah, /ki so nastale vsled italijanskih 'intrig. Tittoni bi namreč j rad za vsako ceno 'issvojeval plebiscit za štajensko. Poleg sovraštva do naše države, ga je v tem slučaju vodil 5e osebni interes, j Italijanski ■ časopisi so namreč raztrobili, da je bil Tittoni tisti, ki je v Conseil supreme stavil prvotni predlog za plebiscit na 'Štajerskem. Da bi sedaj pred ita- j
li jamsko javnostjo ne doživel poraza, je še na večer 27. avgusta telefonično sporočil drugim velesilam, da on pristane tudi na plebiscit za širše ozemlje, čeprav je bil na popoldaski seji1 plebiscit načeloma odklonjen. Mimogrede omenjeno, prvotni predilog za plebiscit je stavil Headlem Mor-ley in ne Tittoni.
Minister Trumbič se je Tar-dieuju zahvalili za to informacijo in za ves njegov trud v naš prid. Zagotovili je Tardieuia, da bo naša delegacija poskrbela, da bo cela naša domovina izvedela za njegovo plemenito delovanje in ga obenem prosil, da bi še nadalje zastopal naše koristi s svojo znano energijo.
Trumbič je takoj nato obiskal Johnsona in ga prosil, da vpliva v istem smislu na Polka.
Italijanska delegacija je intri-girala še nadalje. Bila je v stalnem stiku z Avstrijsko delegacijo v St. Germain-u. Tej je 27. avgusta sporočila, da je predlog plebiscita za širše ozemlje na dnevnem redu, in sicer z globalnim glasovanjem. Vsled tega je avstrijski delegat Renner 28. avgusta naslovil, na konferenco spomenico, v kateri je sporočal, da ne reflektira na tak plebiscit. Ljutomerskega in Ptujskega okraja Avstrija ni namreč nikdar revendicirala (terjala) in tako bi tak plebiscit že a priori pomenil zmago Slovencev. Namesto tega pa je zahteval, da se takoj definitivno takozvana 3. cona prisodi Avstriji. To je namreč ozemlje južno od Mure in trikot Radgona.
Tardieu, ki je to spomenico dobil v roke, jo je 29. avgusta zjutraj pokazal predsedniku Trumbiču in ga .prosil, da naj mu do enajste ure, to je do seje Conseil Supreme, poskrbi vse pot-
rebne podatke. Minister Žolger je v rnagHcr zbral te podatke, ter jih ob enajstih poslal Tardieu ju.
Popolne je minister Žolger te podatke še bolj natančno formuliral in jih poslal Tardieuju. Zvečer ob šesti uri se je vršila seja naše delegacije. Dr. Trumbič je zvedel, da je Conseil supreme odločil, da se trikot Radgono definitivno prisodi nemški Avstriji, dočim vse drugo ostane neizpre-monjeno. Ballour je z lahko gesto napravil opazko, češ, dajmo Avstriji ta košček zemlje, da se ji vsaj nekoliko ustreže.
Ponoči je minister Žolger takoj sestav il novo spomenico, v njej je še enkrat na kratko, a temeljito, obrazložil vse razloge, ki dokazujejo, da je proti interesom radgonskega prebivalstva, kot tudi Slovencev v Prekmurju in v Slovenskih Goricah, da se j ta trikot, v katerem se vse ceste in železnice iz Prekmurja in Slo-j venskih Goric osredotočijo, iz-I reže iz naravnega zaledja. Ta | spomenica je bila posla 30. avgusta ob desetih dopoldne v
francoskem jeziku predsedniku Conseil supreme Clemenceau-ju, v angleškem jeziku pa Polku in i Balfouru. Nadalje sta dobila francosko kopijo še Tardieu in Alby. Kot priloga je bila dodana grafična karta.
Dne 31. avgusta je dobila de-generalnega tajništva konferen-legacija ofiaijelno obvestilo od ce, datirano 29. avgusta, da se je trikot Radgona definitivno dal Avstriji in sicer "iz etnografičnih in ekonomskih razlogov", da se pa v drugem oziru teritorijalne določbe niso spremenile.
Upanje, da bi Conseil supreme še vpošteval noto z 30. avgusta, se je izjalovilo.
V odgovoru, ki ga je na opombe (observations) avstrijske delegacije poslal predsednik konference dne 2. septembra avstrijski delegaciji, se povdarja, da so zvezne in združene države odbile vse spreminjevalne zahteve glede koroškega in štajerskega ozemlja, da pa te sile "cependant ont itenu compte de la protesta-tion autrichienme en ce qui con-cerne ila vile de Radkersburg,
que les conditions ethnographi-ques et economiques paraissent orienter vers 1 Autriche plutot| que vers 1 Etat serbe-croate-slovene". PREKMURJE
Na podlagi študij, ki jih je napravil prof. R. Slavič pri potovanju po Prekmurju meseca avgusta in septembra ,1918, je predlagal 4. januarja na seji narodnega sveta sledečo mejo za Prekmurje:
Meja naj gre od Kruisla ob stari štajersko— ogrski meji do | Rabe, tu naj prekorači Rabo m 1 gre prilično ob železnici do bli-! žine St. Gotharda na kar naj gre ob Rabi do Raba — Gyar-mata. Tu naj zavije proti jugu ■preko višinski točk 275, 273 in 266, nato naj zavije, pustivši Petrovče Jugoslaviji, proti jugovzhodu na izvir novega potoka (Uj potok) ki naj tvori potem nadaljno mejo do izliva v Krko. Nato naj bo meja Krka do Miva v Muro.
Na tem ozemlju prebivajo z malimi izjemami Slovenci, med njimi je nekaj pomadžarjemih
prebivalcev, ki pa bodo kmalu postali Slovenci. Na vzhodu je 28.000 Madžarov, ki se čutijo Madžare in so po veri evangeii-čani, a tudi med temi so spora-dično naseljeni Slovenci. To ozmelje bi večinoma imelo prav dobre naravne geografične meje.
Toda, kot smo že opisali pri koroškem vprašanju, sklepi narodnega sveta v Parizu niso prišli do veljave. Naša delegacija je namreč morala oddati že i 8. januarja zemljevid Jugoslavije z natančno orisanimi' mejami vseh ozemelj, ki jih mi zahtevamo. Kot je bilo že omenjeno ' je Pašič predložil zemljevid s severnimi mejami na seji delegacije 6. januarja in na tem zemljevidu je bilo Prekmurje izpuščeno. Šele, ko sta delegata dr. Ry-bar in inženir Mačkovšelk opozorila predsednika Pašiča, da biva tam okrog 100.000 Slovencev, je dobil ing. Mačkovšelk naročilo, da popravi ta zemljevid po sedanjih etnografskih razmerah.
(Nadaljevanje sledi.)
SLOVENSKA DRŽAVA
For a free Slovenia
Published monthly by" Slovenian National Federation of Canada,
Edited by: Editorial Board
Address: 646 Euclid Ave., Toronto, Ont
Subscription rates:
$4 per year, 30tf per copy Advertising
,, .	,, ,	Naslov:
V vseh pravnih zadevah se
lahko z zaupanjem obrnete na ANTONY AMBROŽIČ
novega slovenskega odvetnika 1®1ar,Ci^ter' j^0t4?ry _PubA'C In notarja.
861 College St., Toronto, Ont. Telefon: LE. 1-0713
1 column x 1"
12.80
X
1867 1(887
CANADA
SLOVENSKO JUBILEJNO ROMANJE V RIM1 'm ao um °ko ddo
Toronto
•	V petek 7. aprila 1967.,
fje na posebnem programu, ki ga je pripravila ontarijska organizacija etničnega tiska po banketu v čast preko 50 francoskih žurna-listov iz Ouebeca, nastopila tudi slovenska skupina v narodnih nošah. S slovenskimi melodijami in pesmimi so goste in 'domačine" seznanili gospodični Silvija Ovč-jak ter Marija Babič, spremljal pa ju je s klarinetom g. F. Kola-rič. Dosegli so velik in navdušen aplavz. Banketa in programa se je udeležilo tudi več ministrov Ontarijske vlade (med drugimi tudi gg. John Yaremko, minister za družinske podporne usluž-nosti, A. Grossman, minister za poboljševalne ustanove, Welch novi ministeri za državljanstvo in pokrajinski tajnik) z minis-terskim predsednikom g. J. Ro-bartsom na čelu.
•	23. aprila so torontski pevci skupno s hamiltonskimi nastopili pod taktirko g. Križmana v iHamiltonu.
•	30. aprila je Slovensko gledališče iz Toronta z uspehom nastopico s Simčičevim "Krstom pri Savici" v Hamiltonu.
•	S.A.V.A. pripravlja za 14. maj materinsko proslavo, ki bo ob 4.30 popoldne v slovenski cerkveni dvorani na Manning Ave. Pridite!
•	Prireditev harmonikarjev.
V sobotb 29. aprila je Lebarje-va harmonikarska šola priredila v nevvtorontski dvorani koncert in veselico. Na koncertu so nastopili skoraj vsi gojenci, ki so zmožni nastopa v javnosti.
•	Gostovanje v Windsorjtt.
Mladinski pevski zbor Marije
Pomagaj, Lebarjeva harmonikarska šola in Slovenska folklorna skupina Nagelj iz Toronta bodo v nedeljo, 21. maja, ob 2.30 popoldne priredili v Windsorju, Ont., glasbeni festival. Naši rojaki v Windsorju so za to priliko oskrbeli koncertno dvorano v Wal kerville Collegiate; dvorana ima 600 sedežev.
Prireditev Slovencev je vzel v svoje okrilje Folk Art Council of Windsor, saj ima festval namen proslaviti 100 letnico Kanade in 1200 letnico pokristjanjenja slovenskega naroda. Prijatelji Slovencev v Windsorju dobivajo posebna vabila. Vest o festivalu bo objavljena tudi v lokalnih časopisih in po radiu. Upamo, da bo to ena najlepših prireditev Slovencev.
Na prireditev vabimo ne le ro jake v Windsorju, ampak tudi v Londonu, Detroitu in okoliških krajih.
dolf Gross v starosti 89. let. Žalujoči vdovi gospej Eleanor v Clevelandu in hčerki Selmi, poročeni Nowe, v Kanadi izrekamo glo boko sožalje.
•	Koncert Korotana".
Po daljšem premoru nam je pevski zbor "Korotan" zopet pripravil samostojen koncert. V soboto zvečer 15. aprila je zbor nastopil v dvorani Slovenskega narodnega doma na St. Clairju z obsežnim sporedom slovenskih narodnih in umetnih pesmi in odlomki iz Rodger-Hammerstein-ove operete: "The Sound of Music". Zbor je vodil ing. Franc Gorenšek, ki je zborov novi pe-vovodja in se je zbor pod njego vim vodstvom tudi pripravil za ta koncertni nastop. Koncert je zelo lepo uspel in navdušil poslušalce. Napovedovalec je bil dr. Milan Pavlovčič, oder je opremila ga. Zalka Li kožar, za luči pa je skrbel g. Milan Dolinar. Koncerta se je udeležil tudi ustano vitelj zbora g. Metod Milač. Naj nam pomlajeni in poživljeni "Korotan" pripravi še mnogo takšnih večerov slovenskega petja!
•	Družabna prireditev "Tabora"'
Krajevno društvo ZSPB "Tabor" je pripravilo v soboto zvečer 22. aprila v dvorani Slovenskega doma na Holmes Avenue prijeten družaben večer. Člani in prijatelji so napolnili dvorano. Za ples so igrali 'Veseli Slovenci". Dobiček je šel v invalidski sklad Zveze.
•	Koncert "Glasbene Matice"
V	nedeljo popoldan 23. aprila je bil v dvorani Slovenskega narodnega doma na St. Clairju pomladanski koncert "Glasbene Matice", Zbor je pel pod vodstvom ge. Valentine Fillinger pesmi slovenskih in tujih skladateljev, med njimi tudi Sattnerjevo kantato 'Oljki". Kot solista sta nastopila g. J. Perenčevič in ga. June Priče. Kot kvartet pa so nastopili gospodje Kenik, Perenčevič, Bradač in Ivančič. Koncert je lepo zadovoljil poslušalce, e Umrl je dr. Franjo Maršič
V	nedeljo popoldan 23. aprila je na domu svojega sina Dušana v Eastlake pri Clevelandu dokončal svojo življensko pet dr. Franjo Maršič, bivši ljublanski okrajni glavar, zaveden Slovenec, vzor neoporečnega visokega upravnega uradnika, prijatelj slovenske državne misli, v starosti 80. let. Zaradi svoje značajnosti jc bil pokojni dr. Maršič večkrat
politično preganjan, a se ni nikdar uklonil. Naj počiva v miru!
Vdovi, gospej Veri Maršič sino voma Dušanu in Bojanu ter hčerki Zdenki, poročeni Tajsl, pa izražamo najglobje sožalje.
mojstra Jožeta Bertonclja iz Krope, z domačimi čipkami okrašen | prt, vazo 7. umetniško izdelanimi I planinskimi rožami in šopek slo venskih nageljnov, vezana dva letnika „Družine" in „Ognjišča", prevod vseh koncilskih odlokov in knjigo „Koncil", ki jo je izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Sv. oče pa je podaril ljubljanskemu nadškofu v spomin na romanje umetniško izdelan kelih, ki se bo rabil predvsem ob somaševanju vseh treh slovenskih škofov.
NOVICE
Cleveland
Chicago
•	Večer "SAVE".
V	soboto zvečer 1. aprila so v šentviški dvorani Slovenski Akademiki V Ameriki pripravili lep i večer z večerjo, propramom in plesom pod naslovom 'Zlati časi". Spored je obsegal odlomek iz Župančičeve Veronike Deseniške (gospoda Miro Odar in Jože Li-kozar), nastdp solistke gdčne. Cecilije Valenčič, recitacije pesmi Balantiča, Hribovška in Jakopiča (dr. Milan Pavlovič), klavirski nastop g. Petra Cekute iz Toronta, g. Božo Pust je recitiral basen po Krilovu, g. Peter Cekuta in gdčna Mirjam Cekuta iz Toronta pa Gregorčičevo Rabeljsko jezero. Spored je vodil dr. Tone Arko. Za ples je igral kvintet "Tivoli" iz Chicaga. Bil je lep akademski večer v lepo okrašeni dvorani.
•	Koncert Slovana".
V	nedeljo popoldan 2. aprila je bil v Slovenskem domu na Rec-her Avenue v Euclidu spomladanski koncert pevskega zbora "Slovan" pod vodstvom gospoda Vauterja.
•	Smrt naročnika.
V	nedeljo 9. aprila je umrl v Clevelandu naš naročnik g. Ru-
•	Prireditve. Prav za konec sezone, ko je pomlad prinesla bolj sveže sape, se je razgibalo tudi družabno življenje:
•	Slovenska Narodna Zveza
je imela v soboto 8. aprila družabni ples, ki je odpadel januarja, ko nas je skoro do vratu zasipal snežni metež. Vodstvo prireditve je bilo izključno v rokah odbornika g. Milana Pedhari-cha. Prav bi bilo, če bi bilo več sodelavcev. Prireditev je lepo uspela.
•	Martin Krpan se je tudi zakasnil. Prišel je v Chicago v nedeljo 9. aprila. P. Odilo in g. Rus sta mu oskrbela dostojno avdienco.
•	Pevski koncert Mladinskega zbora v soboto 15. aprila je bil vsekakor krona ob zaključku sezone. Že izredno lepo število mladih pevcev in pevk, sami študentje,—prič o tem, da slovenska pesem še ne bo zamrla. Seveda, če bomo imela p. Vendeli-na še dolgo med nami. Na koncertu sta sodelovala solista: Mrs Marija Krajnc Fišinger in Marjan Errnan jnr.. Spremljal je g.. Alfred Fišinger.
V začetku aprila so se zbrali v Rimu slovenski romarji iz Slovenije, iz slovenskih predelov Itali je in Avstrije, pa tudi iz drugih dežel, kjer so razkropljeni — vključno Severno in Južno Ameriko ter Avstralijo. Z njimi so bili vsi trije slovenski škofje: nadškof dr. Jože Pogačnik, dr. Držečnik in dr. Jenko. Posebne avdience, ki jo je sv. oče pripravil Slovencem 6. aprila, so se udeležili tudi Ignacij Kunstelj, ravnatelj izseljeniških dušnih pastirjev, Lojze Škeri, škofijski vikar za Slovence na Tržaškem, Maks Jezernik, rektor filozofskega zavoda De Propaganda Fide, Slavko Bavdaž iz vatikanskega državnega tajništva, Janez Vodo pivec, profesor na papeški univerzi in p. Anton Legiša provin-cial reda klaretincev. Vseh duhovnikov je bilo kakih sto, vseh romarjev pa kakih 2.500.
Nadškof dr. Jože Pogačnik je
v	nagovoru (kratko slovensko, nato italijansko) omenil med drugim tudi:
„Naše romanje izpolnjuje trojno nalogo: proslaviti hoče 1200-letnico, odkar so se naše pokrajine pokrisljanile; tisočdvestoti spomin, odkar sta bila apostola Peter in Pavel mučena v Rimu: in slednjič pot sv Cirila in Metoda, ki sta pred tisočsto leti prišla v Rim k papežu Hadrijanu Novi zastopnik kraljice v Kali..... V najtemnejših obdobjih nadi Rt. Hon. R. Mitchener. K
je bila krščanska in katoliška Imenovanju mu tudi mi izreka-vera našim očetom vir moči, lu- mo čestitke z željami za uspeh či ter trdne in svete vztrajnosti. ■ pri novem delu in položaju. Ko na grobu sv. Petra, ki ga naša liturgična besedila imenujejo 'korifaja' apostolskega zbo •ra — obnavljamo dejanje vere, vse tu zbrano in zastopano božje ljudstvo slovenske Cerkve potrdi svojo neomajno voljo, da ohrani sveto izročilo odrešenja, ki ga je sprejelo in bo po njem zmeraj globlje živelo in ga želi sporočiti tudi prihodnjim rodo vom. In duh notranje obnove, ki ga je v vesoljni Cerkvi prebudil II. vatikanski cerkveni zbor, naj najde svoj vidni in prijemlji-
vi	izraz v tej obnovljeni trdni volji...."
Papež Pavel VI. je v svojem govoru povedal tudi tole:
..Pozdravljamo vse Slovence, tudi tiste, ki so prišli iz drugih dežel, ali prebivajo v Rimu.... Z vašim romanjem se je prvič zgodilo, da neki slovanski narod v Rimu proslavlja jubilej spreobrnitve h krščanski veri. V tem trenutku se naš pogled širi in objema vse prostrane dežele, katerim sta slovanska apostola oznanjala evangelij. Vi ste danes j prvi izmed njih prišli k nam... Papež je z vami s pozornostjo, ki vam jo je posvetil v nedavni preteklosti in vam jo bo še več posvetil....
Srčno želimo, da bodo vaše škofije srca, ki v istih mislih, delih, besedah in zgledih soutri-pajo z velikim srcem vesoljne Cerkve...."
Skupno s slovenskimi škofi je podelil apostolski blagoslov, „ki ga raztegujemo na vse Slovence, doma in v svetu, posebej še otrokom, starim in delavcem".
Medtem ko so peli romarji ..Marija skoz' življenje", so tri narodne noše izročile sv. očetu darove: troogeljni svečnik, ki predstavlja vse tri slovenske ško
Po obisku franseoski časnikarjev iz Quebe-ške province: del gostov med člani Kanadske časopisne etnične drganizacije v Torontu. Pred gosti je nastopila tudi slovenska skupina, o čemer poročamo v torontski koloni.
Predsednik ontarijske etnične časopisne organizacije Torontu Dr. J. Kirschbaum, pozdravlja goste. Na sliki sta še minisler-ski predsednik Ontaria g. J. Robarts in g. A. Grossman, minister za pobolševalnite. Obe sliki sta posmeti v Royal York hotelu.
• Teoria in praksa, revija 7.a družbena vprašanja, ki jo izdaja Visoka šola za politične vede v Ljubljani, obljublja za bližnjo bodočnost članek Zdenka Roter-ja:Komunisti, religija in Cerkev v Sloveniji. V januarski šttvilki letošnjega letnika pa piše Marko Kerševan pod zaglavjem „Pogle-di, glose, komentarji" o tarem vinu v novih posodah (Nekatere značilnosti in težnje slovenskega verskega tiska v noejšem obdobju — Družina, Ognjišče 1965, 1966). Kot značilnosti omenja usmerjenost k mladini, poudarjanje karitativnosti, prizadevanje odstraniti nezaupanje do Cerkve, češ da je družmenopolitična reak cionarna sila; vedno več pisanja o Cerkvi kot organizaciji; mnogo poročil o misijonarjih, posebej slovenskih; družina je stalna tematika lista; tu in tam se pojavljajo še nestrpne, integristične teze ali vsaj formulacije; ocene filmov. Pisanje v celoti označi:
• Ana Stupan je analizirala sestavke o Jugoslaviji v severnoameriških revi j ali, ki so med marcem 1963 in januarjem 1966 objavile vsaj tri članke o Jugoslaviji. Njena končna ocena je': „Izbor tem kakor tudi način, kako so te ,,To, da je glasilo cerkvene teme opisane, kažeta, da motiv . hierarhije (o konservativnosti za pisanje o Jugoslaviji ni toliko ; 'oblasti', 'birokracije' smo se že želja posredovati njeno objektiv- v drugih zvezah dosti priloževa-
no podobo ameriškemu občinstvu, kot namen, prikazati velike prednosti, ki jih ima kapitalistični sistem celo v primerjavi z najbOlj 'sprejemljivo' obliko socializma." (Teorija in praksa, IV-2, str. 304)
li), da ima značaj množičnega časopisa ter da deluje v okolju in vzdušju, ki religiji ni naklonjeno (podčrtal poročevalec), že samo po sebi po vseh pravilih govori za zmerno, previdno, konservativno usmerjenost lista ter
• Project Renevval — Obnovitveni program. — Razpisala ga je čikaška nadškofija. Akcija je sedaj v polnem teku tudi v slovenski fari sv. Štefana, ki mora zbrati svoto 30 tisoč dolarjev. Ce bomo zbrali to vsoto, bo fari ostalo 15 tisočakov, ki ga bo J uporabila za olepšanje cerkve. ! Pri fari tožijo, da ni mnogo sodelavcev. Mesto po dva moža, ' ki trkata na duri, hodi le eden. I Upamo, da slovenska fara ne bo zaostala za drugimi.
I • Umrla je sestra Chrlsanta Trinko, OSF. Pokopana je bila na Mt. Assissi, Lemont. Poleg številnih sorodnikov v Chicagu zapušča še brata P. Johna Via-neja v Lemontu in še eno sestro redovnico.
brezposelno zavarovanje
je sedaj na razpolago za večino uslužbencev pri
KMETIJAH, PRI ŽIVINOREJSKIH KMETIJAH,
PRI NASADIH MLADIK,
PRI POKRITIH VRTOVIH, PRi
CVETLIČNJAKIH TER
GOJILCIH SADJA, ZELENJAVE iN CVETLIC
delojemalci:
V tvojem interesu ie, da ugotoviš, če imaš pravico do brezposelnega zavarovanja, ki je sedaj v veljavi za delavce v poljedelski in živinorejski stroki.
delodajalci:
Če imate ljudi, ki delajo za vas, morate sedaj vedeti, da so novi zakoni, ki jih morate upoštevati. V vašem interesu je, da se seznanite s vsemi posebnostmi o brezposelnem zavarovanju za vaše delavce.
Dobite si popolne informacije sedaj v najbližjem uradu:
UNEMPLOYMENT
INSURANCE
COMMISSION
GOVERNMENT OF CANADA
7383(C) EP.
RIM
ITALIJA
HOTEL BLED'
Via S. Crece in Gerusalemme 40 ROMA — (Tel. 777-102)
Rojaki ali potujete v Rim? Sprejem na letališču ali železnici, ogled Rima, prenočišče, domača hrana itd., Vse te skrbi bodo odveč če se boste obrnili na:
Vinko A. LEVSTIK - lastnik
CARL VIPAVEC
OBRNITE BE Z ZAUPANJEM V VSEH NEPREMIČNINSKIH,
DRUŽINSKIH	SLOVENSKI ODVETNIK
IN PRAVNIH ZADEVAH NA:	|N NOTAR
278 Bathurst St.. Room 4. Toronto. Ont _ EMpire 4-4004
težnjo po (videzu) 'monolitnosti', po zakrivanju notranjih nasprotij" (str. 84).
Kerševan očita verksemu tisku da se izogiba vprašanjem, „ki bi lahko pripeljala do neprijetnih rezultatov — do priznanja o krizi tradicionalne religioznosti", kar vodi po njegovem mnenju "do poudarjanja in iskanja nadomestkov za resnično religioznost in dejansko že do nereligioznih vidikov cerkv ene aktivnosti: od ceremonialnih množičnih prireditev do teženj po organiziranju taborenj, športnih dejavnostiitd. pod vodstvom duhovnikov. O nezdružljivosti takih teženj z našimi načeli in zakoni ni treba po navijati...." (str. 85).
Kerševanovo poročilo je dokaj odkrito v naštevanju področij, kjer se komunisti Cerkve najbolj boje: odziva, ki ga najde pri mladini (komunisti sami tožijo, da so njihove organizacije skoraj brez nje); njene organizacije (ko ne morejo več izigravati enega nasproti drugemu) in vsakega javljanja izven bogoslužnih prostorov (ker priča vsem, da se je vera ohranila kljub preganjanju)
e p. Martin Pere, OFM, je napisal za dvestopetdesetletnico kronanja svetogorske Gospe (1. 1717) Svetogorske šmarnice, v katerih je orisal važnejše dogodke njene zgodovine od Marijinega prikazovanja 1. 1539 do današnjih dni. 112 strani obsegajoča knjiga ima na naslovni strani fotografijo milostne podobe, med polarni pa so uvezane še 4 strani fotografij. Knjigo je založil ljubljanski nadškofijski ordinariat.
•	Ciril Miki opozarja, da visoko število slušateljev na fakultetah ni realno, ker je po predpisih možen ..sočasen študij", t. j. istočasen vpis na dveh fakultetah. Kot primer navaja višjo komercialno šolo v Mariboru, kjer so ugotovili, da je bilo 22 odstotkov študentov vpisanih v drugi letnik samo formalno (Teorija in praksa, 1-9, str. 1246).
•	Katoliški tedniki v Severni Ameriki so objavili koncem aprila daljše poročilo o romanju 2500 Slovencev v Rim, ki ga je vodil nadškof dr. Jože Pogačnik. Slovencem iz Slovenije so se pridružili tudi Slovenije so se pridru-Slovenije. Romanje je počastilo 1200-letnico pokristjanjenja Slo vencev in IlOO-letnico prihoda sv. bratov Cirila in Metoda v Rim. Papež Honorij je o božiču 867 potrdil slovansko bogoslužje. V Rimu praznujejo letos tudi 1900-letnico mučeništva apostolov Petra in Pavla.
ONTARIO
PROVINCE OF 0PP0RIUNITY
lioverimieiit Iiiforiiiitiioit
From the
Department of Financial and Commercial Affairs.
CONSUMER PROTECTION BILL 100 Zakon, ki je ustanovil In opisal dolžnosti urada za zaščito potrošnikov je bil vpostavljen 3. aprila 1967.
■Njegov delokrog bo naslednji:
(a)	Razširjanje informacij z nalogo poučiti in svetovati potrošnikom v pogledu potrošniške zaščite na področju posojevanja in izposojanja.
(b)	pospeševati in pomagati obstoječim posvetovalnim organom v pogledu potrošniških posojil.
(c)	sprejemati in kontrolirati pritožbe o delovanju kot je to predvideno v zakonodaji za zaščito potrošnikov.
(d)	uveljavljati zakonodajo za zaščito potrošnikov.
ZAKON 101 — Zakon ki predvideva zaščito nakupovalcev potrošniških dobrin ter pravična objava stroškov posojila kot to predvideva zakon za zaščito potrošnikov in bo stopil v polno veljavo z 31. julijem 1967. Ta zakon predivideva obelodani-itev stroškov za posojilo v obliki dolarjev, kakor tudi v obliki obrestne mere, kakor tudi registracija podjetij, ki prodajajo samo preko prodajalcev, ki hodijo od hiše do hiše, če je kupcem posojilo odobreno. Predvidevan je 3 dnevni termin "za ohladitev glave", predno pogodba postane veljavna Sklenjena s takim prodajalcem od hiše do hiše (to se pravi, da si v treh dnem lahko premislite!).
Zakon predvideva tudi nov način, ki bo nudila popuščanje v slučaju dane obljubljene zabe-ležbe '("promissory notes") ki so dane kot založba—in končno pota nej a polnopravne.
the Hon. John Robarts
Prime Minister of Ontario
e
/r\
To je enajsto nadaljevanje nove "tretje strani" SLOVENSKE DR7AVE, namenjeno sistematični analizi tekočega razvoja razmer v Sioveniji in Jugoslaviji pod rahljajočo se komunistično oblastjo. Nova stran se bo razvila v vrsto stalnih robnik o pomembnih razvojnih
silnicah slovenske stvarnosti. Posamezne rubrike bodo tamkašnjen razvoju, upamo da bo globlja analiza pisali strokovnjaki na dotičnih področjih z lastno na tej strani dopolnila važno vrzel v dosedanjem pri-
avtorsko odgovornostjo. Ker je tisk v Sloveniji še	kazovanju sprememb, katerih pomembnost presega
vedno zaprt v tesne okvire, svetovni tisk pa omejen	politične meje Slovenije ln Jugoslavije, na bolj slučajnostno in površinsko poročanje o Uredništvo
'Slovenske države
ODLOČITEV ZA SLOVENSKO DRŽAVO
ODLOČITEV ZA SLOVENSKO DRŽAVO
(Ta sestavek je ponatis enajstega poglavja iz nove, knjige profesorja Cirila žebota SLOVENIJA — VČERAJ, DANES IN JUTRI, ki je izšla te dni v založbi avtorja pri Mohorjevi družbi v Celovcu. | Knjiga je posvečena spominu profesorja Lamberta Ehrlicha ob petindvajsetletmci njegove smrti.)
„Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. .. Po kulturi, ki je sad več stoletne separatne vzgoje, .. smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu."
(Ivan Cankar, ..Slovenci in Jugoslovani" v IVAN CANKAR, IZBRANA DELA — X, Ljubljana 1959, str. 398—99)
„Na slovensko bodočnost je treba gledati v luči dosedanje zgodovine slovenskega naroda Razpad Av-stro-Ogrske je bil posledica nemške šovinistične hegemonije Ob razpadu Avstro-Ogrske je bila za Slovence edina rešitev priključitev k Jugoslaviji (toda) v pretekli Jugoslaviji se je velika zgodovinska napaka Avstro-Ogrske ponovila v obliki velesrbske hegemonije " (Lambert Ehrlich v študiji SLOVENSKI PROBLEM, septembra 1941)
,Mirne duše je moč reči, da v vsej zgodovini povojne dobe ni nobenega primera da bi kak narod bil tako masovno izkoriščan in oropan sadov svojega dela kot so to bili Slovenci ..."
(Viktor Meier, "Yugoslav Communism" v COMMUNISM IN EVROPE M.I.T. Press 1964)
ODLOČITEV ZA SLOVENSKO DRŽAVO
Dne 26. maja 1942 okoli osme ure zjutraj je bil sredi podgraj-sikega trikotnika pred Ljudsko kuhinjo na Streliški ulici v Ljubljani umorjen dr. Lambert Ehr-Dich, profesor ljubljanske univerze, duhovni vodja Slovenske dijaške zveze — zdaleč najštevilnejše predvojne organizacije slovenskih študentov — in duhovnik Akademskega kluba Straža, prvoborilec za slovenske narodne meje v sklopu obeh svetovnih vojn, pobudnik za ustanovitev podtalne slovenske narodne vlade ob začetku trojne okupacije spomladi 1941, zasno-vatelj narodno-političnega programa slovenske države za povojno bodočnost Slovenije. Profesor Ehrlich je padel pod kroglami atentatorjev partijske VOS-e skupaj s primorskim študentom Viktorjem Rojicem, ko sta pravkar zapustila sosedni akademski dom sv. Cirila, kjer je profesor Ehrlich daroval sveto opravilo, pri katerem mu je Ro- J jic ministriral.
Lambert Ehrlich je bil rojen •18. septembra 1878 v Žabnicah pod Svetimi Višarji. Po dokončani gimnaziji v Celovcu je študiral teologijo in etnologijo na univerzah v Innsbrucku, Rimu, 'Parizu in Ozfordu. Po zaključenih pariških mirovnih konferencah, kjer je bil tajnik slovenske delegacije in po izgubljenem koroškem plebiscitu, ko je bil izgnan iz Avstrije, je dr. Ehrlich prišel v Ljubljano, kjer je postal profesor teološke fakultete
na novi slovenski univerzi in je na njej predaval do svoje smrti. Tak je bil formalni okvir Ehrlich ovega življenja, izobrazbe in poklica. Njegovo delo in vpliv pa sta segla daleč preko tega okvira.
Profesor Ehrlich je bil poznan predvojnim in medvojnim rodovom Slovencev vseh pokrajin, slojev in pripadnosti. Preživeli se ga spominjajo kot izrednega človeka, vzglednega duhovnika, korenitega Slovenca, razgledanega strokovnjaka, prijatelja in svetovalca študentov ter neu-trudljivega dobrotnika potrebnih in preganjanih, pa naj so to bili slovenski vajenci in služkinje v Celovcu pred prvo svetovno vojno, Boris Kidrič v dunajskih zaporih, lačni študentje v Ljubljani ali begunske žrtve medvojne okupacije.
Profesor Ehrlich ni bil strankarski voditelj ali politik. Toda v obeh svetovnih vojnah je bil prav on v prvih vrstah zgodovinske borbe za ozemeljsko zedinjenje in politično enakopravnost Slovenije. Bil je vodilni član in tajnik slovenskega zastopstva na pariški mirovni konferenci leta 1919. V gorečem jutru nemškega napada na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se je nenadno poklican takoj podal na nevarno pot na jug do neznanega cilja za reševanje slovenskih mej v okviru zavezniških vojnih ciljev. Po povratku v Ljubljano 4. maja 1941 je predložil daljnovidno zasnovo podtalne slovenske vlade za vodstvo okupirane Slovenije.
SLOVENSKA KATASTROFA
Poslej se je profesor Ehrlich posvetil pomoči štajerskim in gorenjskim beguncem ter nadaljnjemu zbiranju in varstvu študentov v zasedeni Ljubljani. Že maja 1941 je poslal v zahodni svet prvo dokumentirano poročilo o nemškem preganjanju na Štajerskem in Gorenjskem. V naslednjih mesecih pa je pripravil in odposlal nadaljnja poročila o težkih okupacijskih razmerah in študijo o bodočnosti Slovenije v (sklopu povojne Evrope. Ko je dokumentarično žigosal preganjanje pod trojno okupacijo in protipravno priključitev okupiranih predelov Slovenije Nemčiji, Italiji in Madžarski, tako je profesor Ehrlich Obsojal partijski značaj OF, njene stalinistične cilje in njen bratomorni terorizem. Kakor v neizpodbiten dokaz pravilnosti njegove sodbe o partijskih ciljih in terorističnih metodah OF, je profesor Ehrlich sam padel pod njeno bratomorno roko kot najsvetlejša žittev slovenske medvojne žaloigre.
V spomenici zahodnih zavezni-ikom o slovenskem problemu in povojni preureditvi osrednje Evrope je profesor Ehrlich takole opisal razmere v zasedeni Sloveniji:
„....vojna je v desetih dneh pre-vrgla jugoslovansko državo in slovenski narod se je znašel že v prvih dneh te vojne popolnoma izoliran in zapuščen...."
..Posledica tega razsula je za Slovence trenutno popolna katastrofa. Polovico vsega slovenskega ozemlja so Nemci z brutalno silo ne samo zasedli, temveč tudi anektirali in ga proglasili za čisto germanska tla. Vsaka sled slovenske kulture v šbli, časopisju, upravi in celo v cerkvi je popolnoma zbrisana. Slo-venska duhovščina in svetna inteligenca je pregnana in germanska sila brutalno izvaja ger-manrzacijo po receptu starih barbarskih Asircev: S silo preko noči preseljujejo vas za vasjo, dolino za dolino v živinskih vagonih na tisoče in tisoče Slovencev in jih razmetavajo v Srbijo, Bosno, na sever v Šlezijo, Branden-burg in najrazličnejše nemške pokrajine. Kakor prah in smeti meče nemški Neron slovenske množice in jim pri tem oropa Vse: hiše, vse premoženje, trga otroke od staršev, žene od mož...."
„Ta doživetja so nam prikazala v popolnoma jasni luči dejanske namene Nemcev: Slovenski narod na prostoru med Nem-
ci, Hrvati in jadransko obalo pri Trstu mora popolnoma izginiti."
„Manjše zlo je usoda Slovencev v tako imenovani 'ljubljanski pokrajini', ki obsega samo petino slovenskega ozemlja in ki so jo proti mednarodnemu pravu anektirali Italijani. Ta aneksija je bila v danem trenutku rešitev slovenskega jedra v 'ljubljanski pokrajini', ker je itaMjan-'
s'ka vlada z avtonomnim statutom pustila Slovencem slovensko kulturno življenje.... Vsa oblast v 'ljubljanski pokrajini' pa je v roikah italijanskih komisarjev. Italijanska oblast se zaradi brezpomembnih akcij komunistične 'Osvobodilne fronte' znaša nad vsem prebivalstvom. Postopna italianizacija in fašizacija.... kaže nadalje na to, da se italijanske oblaste ne drže avtonomnega |
Profesorja Ehrlicha sem prvič srečal jeseni 1932. Predstavil me je Marjan Brecelj, takratni predsednik Slovenske dijaške zveze, s katerim sem bil izvoljen za podpredsednika te predstavniške organizacije slovenskih katoliških študentov. Marjan Brecelj je kmalu odšel svojo pot, s profesorjem Ehrlichom pa sem ostal do jutra njegove smrti, deset let pozneje, ko je posebna izdaja SLOVENSKEGA POROCEVALCA prenagljeno objavila, da sem bil po odloku OF skupaj s profesorjem umorjen tudi jaz. In tako sem profesorju Ehrlichu zatisnil oči. Pokopali smo ga z edinstvenim pogrebom silne mladostne ljubezni in neugasnega zaupanja v trajno pravilnost njegovega slovenstva.
VIŠARSKO SLOVENSTVO
Ker je profesor Ehrlich mnogo pomenil vsej Sloveniji in tolikim Slovencem, se ga spoštjivo spo-' minjajo vsi, ki so ga poznali ali j pa so le čuli resnično zgodbo njegovega življenja in smrti.
Profesor Ehrlich je videl Slovenijo z zornega kota Svetih Vi-šarij kot „narod sredi Evrope" med Alpami, Jadranom, Dinaro in Panonsko nižino, na čigar prehodnem ozemlju se je iz zgodovinskega križišča poti v moderni dobi razvil pravcati ..evropski kolodvor". Na ta prostor so stoletja pritiskali Nemci, da bi segli do južnega morja pri Trstu, v novejši dobi pa tudi Italijani iz nasprotnih razlogov. V drugi svetovni vojni so si Nemci, Italijani in Madžari Slovenijo razdelili. Unitaristična Jugoslavija, ki so
statuta za 'Ljubljansko pokrajino'. Vkljub vsemu je vendar ita- ] lijanska okupacija neprimerno znosnejša od nemške, ki hoče z \ vsemi sredstva zbrisati sleherno sled slovenstva."
„V čast Italije je treba omeniti, da je odprla v 'Ljubljanski pokrajini' takorekoč azil za 30 tisoč beguncev, ki so pribežali iz nemške okupacije."
jo bili utemeljevali predvsem iz obrambnih razlogov, Slovenije ni mogla braniti. V uri svoje največje stiske so Slovenci bili prepuščeni samim sebi. Profesor Ehrlich je obrambno osamljenost Slovenije, spričo osnega navala in okupacije smatral za ključno dejstvo slovenske politične zgodovine, iz katerega bi po njegovem Slovenci morali brez oklevanja napraviti nujen zakluček: ustanoviti podtalno slovensko narodno vlado za koordinirano in preudarno vodstvo preganjanega in razkosanega naroda pod trojno okupacijo v pripravi na zedi-njeno Slovenijo v svpbodan slovenski državi po skupni zavezniški zmagi.
Namesto predlagane slovenske vlade pa je pod okupacijo pri-
Profesor Ehrlich s slovenskimi študenti na Sv. Višarjah 1. 1933.
šlo do partijsko kontrolirane OF in sledečega bratomornega obračunavanja, po vojni pa do stalinistične diktature iz centralističnega Beograda nad okrnjeno in nesvobodno Slovenijo. Tako je Slovenija tudi v drugi svetovni vojni zamudila dragoceno možnost svoje zgodovinske odločitve za lastno državo kot sredstva političnega zedinjenja in svobode.
Jedro Ehrlichovega ..višarske-ga slovenstva" je v izvedbi slovenske politične samoodločbe za slovensko oblast kot jamstva slovenske narodne samobitnosti in ozemeljske celotnosti ter kot praktičnega pogoja za prosto izbiro najboljše državno-poli tične alternative, ki bo pri rokah: ali Slovenija s Trstom kot neke vrste ..jadranska Švica" ali Slovenija kot enakopravna država-člani-ca pogodbene jugoslovanske konfederacije, ali pa Slovenija v neposrednem sklopu širše evropske zveze držav.
Obstoj slovenske države bo jamčil, da s Slovenijo v bodoče ne bodo zopet ravnali kot z okrnjenim pokrajinskim priveskom tujih političnih tvorb. Obstoj slovenske države bo tudi zagotovil, da Slovenije ne bodo nepogodbe-no in posredno vključevali v širše zveze. Kakršnakoli bi že bila kaka bodoča zveza držav okoli Slovenije, Slovenija bi si morala
v njej zagotoviti neposredni položaj države-članice. Skratka, slovenska država mora postati eno izmed osnovnih dejstev nove Evrope, o katerem ni več debate.
Smisel države je v tem, da služi kot sredstvo, s katerim širše ljudske skupnosti odločajo o svojih skupnostnih potrebah ter o namembi svojih skupnih gospo-i darskih zmogljivosti v skladu s 1 temi potrebami. Kjer je, kot na ! primer v Evropi, zgodovina razvila širše ljudske skupnosti kot samonikle narode, tam se morajo državne vtorbe prilagoditi posameznim narodom, ker so v teh primerih važne skupnostne potrebe narodnostno pogojene in I usmerjene. Pri teh skupnostih je narodnost ena izmed osnovnih življen j sikih vrednot.
Samonikel narod, ki nima lastne države kot potrebnega orodja za skupnost no samoodločanje, ostaja v sodobnih razmerah brez zadostnih možnosti za nadaljnji narodni razvoj; njegove sile se izčrpavajo v nasprotovanem in oviranem ohranjevanju zgodovinsko pridobljenih narodnih posebnosti. Tako stanje stvari ni le krivično, temveč tudi povzroča čut manjvrednosti in neodgovornosti, nevoljo, nemire in uporništvo.
Vladanje nad ljudstvi, ki v zgodovini niso razvila samoniklih
narodnosti, je znano kot kolonia-lizem. Odrekanje državnega sa-moodločanja samoniklemu narodu od strani drugih narodov pa je vsebina pojava, ki je poznan pod imenom imperializem, pa naj ga izvaja kaka svetovna velesila, kot na primer Sovjetska zveza nad baltskimi narodi, ali pa kak sosednji narod, kot na primer Cehi nad Slovaki. V načelu ga vsi obsojajo enako kot kolo-nializem, v praksi pa ga večkrat obidejo z izgovori o ,.sorodnih" narodih in navidezno ..zveznih" državah.
Naj pa bo še tako naravno in nujno, narodno samoodločanje ne opravičuje avtarkije. Noben narod, ne glede na svoj obseg, ne more sam jamčiti svetovnega miru, ne uresničiti svojih dinamičnih možnosti v osamljenosti. Zanesljivi pogoji za ohranitev svetovnega miru in za večjo gospodarsko zmogljivost presegajo J meje katerekoli posamezne države. Zato se morajo vse narodne | države omejevati v izvrševanju svojega dvojnega samoodločanja v prid mednarodnemu sodelovanju. Toda pri tem gre za prostovoljno omejevanje v skladu z dokazanimi in spoznanimi nuj-; nostmi in koristmi mednarodnega sožitja. Tako prostovoljno omejevanje državne suverenosti v mednarodnih odnosih more bi-
ti le pogodbeno. Zato so narodne države potrebne tudi z vidika mednarodnega sožitja kot pristojni pogodbeniki za enakopravno sodelovanje v skupno korist.
Slovencem so imperialistično odrekali pravico samoodločeva-nja in pogodbenega sodelovanja pred in po obeh svetovnih vojnah. šele sedaj nastajajoča slovenska državnost bo — upajmo, da kmalu — zajamčila, da bo slovenska gospodarska zmogljivost v bodoče služila doseganju slovenskih teženj in ciljev, ki si jih bodo suvereni Slovenci sami demokratično krojili. Pogodbeno suverena slovenska republika bo preprečevala da bi tudi v bodoče slovenske gospodarske dosežke davčno konfiscirali po starih ali novih imperialističnih merilih iz neslovenskih političnih središč za neslovenske interese. Tudi slovenska pomoč gospodarsko nerazvitim predelom mora biti prostovoljna in pogodbena na osnovi slovenskih zmogljivosti.
V takem okviru državne enakopravnosti bo stopnja koristnosti mednarodnega gospodarskega sodelovanja za Slovence odvisna
od tega, kako bo Slovenija znala izbirati in razvijati tiste gospodarske panoge in proizvajalne načine, ki bodo najbolj odgovarjali slovenskim primerjalnim možnostim merjenim v stvarnih proizvajalnih stroških. Te možnosti bodo toliko donosnejše, kolikor naprednejši bodo narodi, s katerimi bodo Slovenci trgovali ali drugače gospodarsko sodelovali, in kolikor močneje se bo razvijala slovenska kultura v njenem najožjem in najširšem smislu. *
Tak nekako je bil narodno-po-litični program za povojno Slovenijo kot ga je v izkušnjah dveh svetovnih vojn spoznal in v začetku trojne okupacije 1941 predložil profesor Ehrlich.
* Vkljub temu, da se je Slovenija ves čas po vojni morala preživljati in gospodarsko napredovati — 1. brez dejanske ameriške pomoči in, 2. vkljub davčnemu odvajanju velikega dela slovenskega narodnega dohodka na jug, nekateri še vedno nasedajo pravljici, da Slovenija nima „go-spodarskih pogojev" za svoj obstoj. Le kdo jih po tej ..logiki" ima? Bolj nesmiselni argument si je težko predstavljati.
KRŠČANSKA KULTURA IN NARODNA BIT
Lastna država pa je le potrebni oblastveni okvir narodovega življenja. Tudi narod sam je pravzaprav le družbeni učinek skupnih in sorodnih prvin v življenju poedinih ljudi, ki ga sestavljajo. Te prvine so dvojne, širša kulturna osnova in posebna narodna bit.
Po svoji zgodovini, legi in miselnosti so Slovenci sestavni del Zahodne Evrope, ki je izvirni krog razvite krščanske kulture. To kulturo označuje predvsem razumska stvarjalnost kot vir svetnega napredka in pojem ljubezni kot odrešilne dimenzije medčloveških odnosov. Tu ne gre za teologijo, cerkvenost ali celo stranikarsko-politični nastop v njunem imenu. Gre za seminalno prvino osnovne človeške omike. Ta prvina je dragoceni dar krščanstva vsemu človeštvu. V tem smislu je razumeti geslo: Krščanska kultura — ne klerikali-zem.
Vsak organizirani politični nastop je podvržen naravni težnji po oblasti ki je vedno v posebni nevarnosti, da krši kulturni zakon ljubezni. Ljudje se morajo vedno znova priučiti, da morajo politične razlike in nasprotstva, pa naj bi se zdele še tako globoke, vedno biti stvarnorazložljive in s tem umsko rešljive, da se ne izrode v osebne mržnje, skupinska sovraštva ali celo v legalizirano nasilje. V tem je posebni politični pomen kulturnega zakona ljubezni. V tem smislu je zakon ljubezni kulturna podlaga vsake resnične in uspešne demo kracije.
Pri Slovencih je prvina ljubezni v krščanski kulturi več desetletij pred vojno trpela od pretirane ..liberalno-klerikalne" razdvojenosti in sovražnosti. Med vojno in po vojni pa je ta kulturna klica slovenskega življenja bila skoraj zamorjena v splošni slovenski tragediji. To slovensko nesrečo sta povzročili uničevalna okupacija in stalinistično „osvo-bojevanje" za partijsko ..zadnjo etapo" in njej sledečo ..diktaturo proletariata" (namesto skupnih priprav za svobodno slovensko državo), posredno pa je k njej prispevala tudi stara ,/liberalno-klerikalna" sovražnost. Nujno potrebna slovenska narodna sprava in z njo zavarovana bodočnost Slovenije zavisita od tega ali bodo Slovenci znali zopet oživiti svojo prvinsko pripadnost
'krščanski kulturi.
Druga prvina naroda pa je njegova specifična narodna bit, ki je prav talko odsev prepričanja in življenja ljudi, ki narod sestavljajo. Narodna bit raste iz nenehnega prelivanja in dolivanja značajev, šeg, zgodovinskih pridobitev in spominov, jezika, različnih stvar j alnih značilnosti in še mnogo drugega, velikega in malega, ter iz vsega tega potekajoče zavesti posebne sorodnosti, skupne usode in potrebe po skupnem uveljavljanju v oblastvenem okviru lastne države v enakopravnih odnosih do drugih držav z razvijajočimi se možnostmi zveznega združevanja in predruževanja v skladu z odvijanjem razmer in potreb na domače in širše-sosedstvenem prostoru.
Ker ljudstva poedinih novih držav v Afriki in Aziji niso zadostno razvila skupnostnih narodnih biti, se njihove nanadne države včasih zdijo kot umetni okviri, ki jih polnijo zunanji vplivi in domače intrige. Pri Slovencih je ravno narobe. Brsteča slovenska narodna bit je trpela in še trpi, ker nima oblastvenega okvira enakopravne slovenske države.
O slovenski narodni biti so pisali in peli Vodnik, Prešeren, Slomšek, Cankar in drugi slovenski pisatelji vseh dob in vrst. O posebnostih in učinkovitosti te biti so govorili in vedno znova pričajo mnogi ne-Slovenci. Svoje narodne biti se zavedajo domala vsi slovensko rojeni l judje. V enakopravni slovenski državi bi svobodni Slovenci „gore prestavljali".
Priznavali, ohranjati, razvijati in državno dopolnjevati to stvarnost in zmožnost slovenske biti ni Šovinizem. To je izraz istega zakona ljubezni, ki edini more trajno družiti ljudi v širša občestva ter jih povezovati v božjem miru in človeškem napredku na svetu, ki je bil dan vsem ljudem, da ga razvijajo do vseh naravnih in človeških zmožnosti. V razmerah svobodnega in enakopravnega sodelovanja v teh-nično-civilizacijsiko bolj in bolj izravnanem svetu bodočnosti bo ' različnost poedinih narodnih biti ne le ohranjevalla mero prijetne različnosti, brez katere bi ves napredek postal zelo dolgočasen, temveč tudi edinstveno plodila njegove stvarj alne sile.
SLOVENSKA NARODNA SPRAVA
Tako nekako je skušal učiti njem profesor Lambert Ehrlich. rodove slovenskih študentov pred Tudi nekateri izmed vidnejših usodnim 6. januarjem 1929 in po	(Dalje na 4. strani)
DOGAJANJA, PREVIRANJA, MOŽNOSTI
»Deklaracija o imenu in položaju hrvaškega književnega jezika" z dne 16. marca je sprožila nepričakovano ostre in, kot se zdi, daljnosežne posledice. Režim je proti tej zapozneli afirmaciji hrvaške kulturne samobitnosti zavzel čisto odklonilno stališče. Takoj so mobilizirali besedno in disciplinsko reakcijo partije na vseh stopnjah. Več
Odločitev za Slovensko Državo
(Dalje s 3. strani) ljudi povojnega partijskega režima so kot študentje čirii Ehrlichove »pridige na gori" ob kresu na razglednem vrhu Svetih Višarij.
A bilo je že pozno in večina ga ni slišala. Uničevalno nasilje sestoj anuarslke diktature JNS; razpust Orla in podržavljanje Sokola; poznejša vtopitev slovenske, demokratične in po „punk--tacijah' iz leta 1932 uporniške in federalistično usmerjene SLS v
podpisnikov detklaraeije, ki so bili člani partije, je bilo iz partije izključenih ali drugače discipliniranih, nekaj jih je iz partije izstopilo. Vidnejši podpisniki so izgubili svoje javne funkcije, do sodnega preganjanja podpisnikov pa zaenkrat še ni prišlo, čujejo pa se glasovi, da je treba vse podpisnike deklaracije imensko razkriti in jih poklicati na osebno odgovornost.
V zvezi z naraščajočimi političnimi posledicami deklaracije je doslej najbolj pomemben izstop iz partije pisatelja Miroslava Krleže, ki je bil eden najbolj pre stižnih oseb režima in ozek osebni prijatelj Tita. S Krleževim odstopom je režim izgubil na svojem mednarodnem ugledu verjet no več kot z ostro obsodbo (na štiri in pol leta) Mihajlova. Ob sodba Mihajlova je pač znova opozorila svet na dejstvo, o katerem med poznavalci razmer in razvoja v Jugoslaviji sploh ni spora, namreč, da je Titov sistem politično še vedno totalitaren oz.
jugo-centralistično in oportuni-istično JRZ; fašiziranje sindika-1 vsaj diktatorski. Umiki iz partije lizma v Jugorasu; surogat slabo- ljudi kot sta Djilas in Krleža pa krvnih »Slovenskih fantov" na-' pričajo, da je partija kot nosil-
,,Slovenskih fantov' mesto oživljanja slovenskega Orla; politično odrivanje mladostnega idealizma in zbiranje ambicioznih koristolovccv v »Mladih JRZ in JNS"; stopnjujoča polarizacija idealistične mladine med komuniste, krščanske socialiste, stražarje, »gosarjevce", mladce, Jkocbekovcc" in celo ljo-tičevce; zanemarjanje gospodarskih in socialnih problemov Slovenije; odlaganje zvezne preureditve Jugoslavije in končno izi-granjc slovenske banovine, ko je leta 1939 bila ustanovljena hrvaška banovina — taka je bila
ka režima in sistema v naraščajoči in globdki krizi svoje ideologije in morale.
Sliši se mnenje, da je ostro odklonilna in nasilna režimska reakcija proti hrvaški jezikovni deklaraciji in nje prestižnim podpisnikom dejansko dosegla prav nasprotno od tega, kar je hote
sprememb v preteklem mesecu i je bilo še več drugih, kot na pri-mer maščevalno visoka obsodba! Mihajlova in pa razburljiva ter groženj polna resolucija 7. seje j Centralnega komiteja Zveze ko- j munistov Slovenije z dne 24. marca.
Največ inozemskih odmevov je seveda imela nepričakovano ostra obsodba Mihajlova. Tako je na primer obsodbo jasno ka-rakteriziral kot nov primer zatiranja svobode političnih mnenj uvodnik v THE NEW YORK TJMES-u (21. aprila). Toda, isti uvodnik je tudi izrazil mnenje, da je vkljub ostri obsodbi Mihajlova »težko opravičiti Mihajlovo trditev, da je Jugoslavija še resnično totalitarna država". TIM-ES-ov dopisnik v Beogradu pa je poročal (23. aprila), da/ima Mi-hajlov »prav, ko vztrajno izjavlja, da je ta dežela vkljub vsem reformam še vedno dikitatorič-na". Kaikšna so dejstva?
Zveza komunistov je izključna nosilka vse dejanske politične oblasti v deželi. Vsi (važnejši vladni položaji so v rokah članov partije in pomembne odločitve najprej razpravljajo forumi partije. Kadar se tu pa tam čujejo korajžni izrazi političnega nestri-njanja, jih učinkovito zatre. Tako je bilo v vseh primerih od Dji-
V spomin profesorja Lamberta Ehrlicha ob 25-letnici njegove smrti (26. maja 1942 — 26. maja 1967) je pravkar izšla knjiga univerzitetnega profesorja dr. Cirila Žebota
SLOVENIJA
VČERAJ. DANES IN JUTRI
Knjiga, ki obsega 12 poglavij z 12 dodatki, je izvirna razprava o evoluciji življenja, gospodarstva in državnosti v Sloveniji po prelomu leta 1945.
Knjiga je izšla v založbi avtorja pri Mohorjevi družbi v Celovcu (Viktiinger Ring 26), kjer jo je moč kupiti ali naročiti po pošti () 3 za USA in Kanado, 3 avstralske dolarje za Avstralijo in 30 avstrijskih šilingov za Evropo).
NAROČILA SPREJEMAJO TUDI Za U.S.A.	Za Kanado:
M. Resman	V. Mauko
1029. E. 68. Str. Cleveland, 1115 Bay St., Toronto 5. Ohio, 44103	Ontario
"PrUnati moramo . . ."
"Nič ne pomaga., priznati mo ramo. da smo v povojnih lati) | preveč naglo korakali po blič-njici v socializem. To lahko pod i 'krepimo tudi s številkami: let; j 1952 je bilo v Jugoslaviji 1,721,001 ! zaposlenih, konec lanskega leta ! pa že več kot štiri milijone, šele | reforma nam je razodela, da je | bila bližnjica zelo tvegana, zato bo pot do cilja nekoliko daljša. In zato lahko v letošnjem februarju naštejemo tolilko brezposelnih, kot jih po vojni še ni bilo: v Jugoslaviji 290X100, od teh v Sloveniji 15.163. Ne v Sloveniji in ne v Jugoslaviji krivulja nezaposlenih še nilkdar ni bila tako visoko".
Tedenska tribuna, 5. aprila 67.
" . . . takrat nismo bili to, kar smo danes ..
"... Ko govorimo in pišemo z današnjih perspektiv, kako je bdlo v preteklosti vse slabo in zanič, se premalo zavedamo, da takrat nismo bili to, kar smo danes. O marsičem smo vedeli in mislili drugače. Zato hi bilo hudo narobe, čisto nič v korist nadaljnjemu napredku, ako bi zdaj iskali grešnega kozla za to ali ono našo otroško bolezen preteklosti. Saj ne moremo postaviti na zatožno klop kar vseh preteklih obdobij naše revolucije z ljudmi vred . . ."
....Franc Šetinc: Časnikarstvo in reforma, NAŠI RAZGLEDI, 25. febr 1967
NOVICE IN GOVORICE IZ SLOVENIJE
Kocbekova "Listina"
bo izšla v kratkem
Kot je slišati, bo Slovenska
Matica že v nakrajšem času izdala knjigo Edvarda Kocbeka 'Listina", nadaljevanje "Tovarišije". Več kot deset let je bila knjiga "blokirana" ker menda v njej lasa do Mihajlova. Celo z „De- preCej jasno popisuje, kako so
klaracijo o imenu in položaju hr-vašlkega književnega jezika" in njenimi znanstveniki-podpisniki so ravnali tako.
Zveza komunistov Slovenije je 24. marca objavila sumljivo opo-
zorilo neimenovanim »reakcionarnim posameznikom in klikam.
la. Ker je vsem znano, da so pn-, k- §o prevzeli dediščino Merika-meri uradnega zveznega forsira- j limw ^ovenske buržuazrje" nja srbskega Jezika,^P^^i grozeč jim s .»skrajnimi administrativnimi ukrepi". Objava do-
rim je deklaracija zahtevala ustavno varstvo, resnični, jc režimski odklon in pregon le upravičene hrvaške zahteve iz sled-
slika Sloveni je, ko so se nad j nje napravil novo, silno privlač Evropo zbirali temni oblaki bližajoče se hude ure....
Aprila je nenadoma udarilo tudi nad Slovenijo in Jugoslavijo. Profesor Ehrlich se jc preko noči odzval hipnemu požira ministra Kulovca, da se kot vodilni strokovnjak v vprašanju slovenskih mej pridruži umikajoči se jugoslovanski vladi. Po šestih dneh tavanja skozi Liko in Bosno jo je dohitel na Palah pri Sarajevu. Pet dni pozneje je ta
no in prijemljivo oporo hrvaške narodnopolitične zavesti. Ta bo odslej en močan faktor več v neustavljivem razvoju h konfe-derativni reorganizaciji Jugoslavije.
Začetek konfederacije
daja, da po-Rankovičeva »reforma" tajne policije ,„ne sme oslabiti njene učinkovitosti.... pri odkrivanju socializmu sovražnih pojavov".
Govoreč o napovedani reorganizacije partije, je Tito sam 1. septembra 1966 izjavil: »Vloga j Zveze komunistov se ne zmanjšuje kot to nekateri pravijo.... Nasprotno, njena vloga.... bo še Medlem je zvezna skupščina, dolgo naraščala.... dokler nam izglasovala spremembo ustave o ne uspe dvigniti zavest navadnih vlogi Zbora narodov. Ta fkonfe- občanov do tiste stopnje, ko ne derativna parlamentarna ustano- bo več potrebno, da jih mi kova (10 članov iz vsalke republike munistd usmerjamo." in po 5 iz vsake avtonomne po-j Resnične spremembe v Jugo-
ista vlada pustila profesorja Ehr-1 krajine) bo odslej obvezno in ' slaviji niso politične. Spremem-licha in razpadlo Jugoslavijo src- j enakopravno razpravljala in gladi travnika pri Nikšiču v Črni lSOVaia 0 zakonskih predlogih gori, odkoder jc brez njega od- družbenega načrta, vladnih fi-letela v Grčijo. Ko se jc po treh nanc ter o vseh drugih osnutkih
tednih povratnega tavanja prebil nazaj do Ljubljane, je profesor Ehrlich 4. maja predvojnim politikom doma predlagal, da je nujno potrebno ustanoviti podtalno slovensko vlado za medvojno vodstvo zapuščene, raziko-sane in preganjane Slovenije. Do te vlade ni prišlo in nad Slovenijo je legla dolga noč trojnega uničevanja, ki mu je sledilo mrko jutro osvobojenja brez svobode, zedinjenja brez Koroške in Trsta ter slovenske republike brez suverenosti.
A Ehrlichovo vižarsko slovenstvo je pripravilo gredo in njegova majska pobuda leta 1941 je vanj položila seme, iz katerega se je razrastlo poslej neusahljivo slovensko državno hotenje.*
Tudi če še ne moremo zagotovo upati, smemo vsaj glasno želeti, da bi spravni in obnovitveni duh krščanske omike in slovenske biti skoraj zavel z odrešujočo svežino čez vso slovensko zemljo in ljudstvo od Trsta do Rabe, od Koroške do Bele krajine in ga pripravil za polno življenje v enakopravni državi svobodnih Slovencev.
osnovnih in splošnih zakonov, pa tudi o vseh zadevah, ki so v posebni (nezakonodaljni) pristojnosti Zvezne zbornice. Na zahtevo pet članov pa bo Zbor narodov mogel enakopravno razpravljati in glasovati tudi o vseh drugih zadevah, ki se tičejo enakopravnosti republik, narodov in narodnih manjšin. Ustavna sprememba prepušča
be so na nižjih stopnjah: v delnem samoupravljanju podjetij, v tržno-podobnih gospodarskih odnosih, v naraščajoči zvezni decentralizaciji formalnih organov vladnega aparata.
To so spremembe, po katerih se komunistični sistem v Jugo slaviji razlikuje od drugih komunističnih režimov. Te spremembe so povečale nepolitično soudeležbo, okrepile gospodarsko učinkovitost, pospešile rast novega družbenega pluralizma. Toda ti učinki so pod trdno politično
o likvidaciji krščansko-socialis-ga prisilili, da je podpisal izjavo tične skupjine v Osvobodilni fronti. Znano je, de je takrat Ijnbljanska skupina krščanskih socialistov pisala Kocbeku obširno pismo, v katerem mu je sporočila, da ne odobrava njegove odločitve, ker zanjo ni bil pooblaščen, in mu prikazala usodni pomen takega njegovega sklepa. Dokument je bil po vojni še ohranjen in je krožil med krščanskimi socialisti. Vprašanje je, kje je danes in če ga je Kocbek sploh upal omeniti. Med krščanskimi socialisti se je govorilo, da so Kocbeka komunisti (Kidič) prisililii podpisati tisto izjavo ko je bil hudo bolan, še prej pa so poskrbeli, da je bil odrezan od sveta	oziroma
od svojih somišljenikov. Tudi so-kolski "predstavnik" dr. Rus ga je postil na cedilu, četudi je bilo prej domenjeno, da bosta vztrajala v odporu pred takim dikta-tom. Kocbek je bil baje prepričan, da ga bodo komunisti lik vi dirali (seveda zvijačno, kot so nekatere znane partizanske komandante, ki so sc upirali partijski politiki), če ne bo podpisal. Tako vsaj se je govorilo med krščanskimi socialisti še po vojni. Komunisti so med drugim prestregali Kocbekovo pošto somišljenikom in sabotirali pošiljanje njenih lepakov na teren. Po neki govorici so baje nekoč poslali v zasedo Dušana Pirjevca, češ naj likvidira nekega provo-
pagandnega materiala, napisanega tako, kot da gre za letake OF., v resnici pa naj bi ljudi odvračali pd partije. Dušan Pirjevec je res čakal v zasedi, na srečo pa jc prepoznal v "provokantu" pesnika Jožeta Brejca, Kocbekovega prijatelja in zaupnika, o katerem Kocbek večkrat govori v svoji "Tovarišiji". Tako je ostal Brejc živ, zadeva pa se je zvedela — če je resnična. To bi najlaže povedala onadva sama. Partijci pač niso računali da se fanta poznata iz Ljubljane.
"Listina" bo baje izšla že čez kak teden.
Hrvaški jezik je stvar
Hrvatov samih
"Deklaracija o nazivu in položaju hrvaškega knjižnega jezika", ki so jo podpisale Matica Hrvatska in še 17 drugih uglednih hrvaških kulturnih ustanov, ki skrbe za jezik, zlasti fakultete za jezik in književnost, je dregnila v sršenovo gnezdo srbskega šovinizima in histeričnega nacionalizma, ki še vedno sanja o "Veliki Srbiji". Skupina srbskih pisateljev se je takoj zbrala in odgovorila z žaljivo protiizjavo o nujnosti varovanja srbskega jezika in cirilice, kot da tudi ta dva kdo ogroža (morda Slovenci ali Hrvati?). Partijski predstavniki so zaknali hrup, kot da grozi nesrečni Jugoslaviji najhujša nevarnost. Začele so deževati "obsodbe" in brž so seveda spet zbobnali skupaj ubogljivo in nevedno, komaj pismeno (ali niti) delavstvo, ki mora na tovarniških dvoriščih igrati "hrvaško ljudstvo" in "ogorčeno" odobravati resolucije, ki zmerjajo in obre-kujejo omenjene hrvaške kulturne ustantove.
Kaj pa se je v resnici zgodilo tako hudega? Kulturne ustanove, ki so poklicane cla varujejo
kanta ki bo prišel po določeni hrvaški jezik in kulturo, so stezi z nahrbtnikom polnim pro- i smatrale za potrebno, da objavi-
posameznim republikam, ali že-1 kontrolo partije. Vendar, vkljub lijo izbirati svoje odposlance v I nadaljevanju te politične koratro-Zbor narodov le izmed republi- le, izgleda, da je s padcem Ran-ških poslancev ali pa na splošno, j kovica ta nepolitična evolucija Način glasovanja in odločanja v prešla mejo nepovratnosti. Zboru narodov pa izgleda, da je j Ako pustimo ob strani neznane
prepuščen njenemu poslovniku, i Jasnejša slika razvoja
Poleg omenjenih dogajanj in
munističnem sistemu Jugoslavije { nalnemu in družbenemu plurali-prej ali slej uveljavila tudi poli-1 zmu pridružil tudi neke vrste tično preko naraščajoče moči j politični dualizem. svoje lastne dinamike, mogoče ta ; Tedaj bi Jugoslavija res »teko, da bo osvobodila politično gnila postati prostovoljna zveza frontno organizacijo Socialistič-, svojih šestih nacionalnih repu-pretresa, je ne zveze njenega sedanjega par- j blik in neke vrste socialna demo-moč predvideli, da se bo ta, do- j tijskega varuštva. Na ta način kracija, kar pa danes nikakor ni slej nepolitična evolucija v ko- bi se že učinkovitemu večna^io, _ C. A. ž.
možnosti večjega
* Odločitev za slovensko državo ki jo je sprožil profesor Ehrlich, kliče v spomin začetke slovenskega narodno-političnega programa leta 1848. Ehrlichov ožji rojak, poznejši višarski kaplan pri žabniški fari, Matija Ma-jar, formulator minimalnega slovenskega programa, spominja na Ehrlichovo majsko pobudo s poudarkom zgodovinske nujnosti: »Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatega časa ne smemo zamuditi" (NOVICE, 29. marca 1848). Majarjeva pobuda 'je privedla do zahteve po „ze-dinfeni Sloveniji" (NOVICE, prva majska številka 1848). Najbolj odločen pa je bil Oroslav Caf. kaplan v Framu pri Mariboru ki je 27. maja 1848poslaI spomenico slovanskemu kongresu v Pragi, v kateri je bilo rečeno: »Štajerska, Kranjska in Koroška naj se združijo v kraljestvo Slovenijo, kamor -morajo priti tudi Prekmurei" (Dr. Josip Mal, ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA, Celje 1928, str. 748). ______. - .. :
POLITIKA GORJAČE IN OBLJUB
(G. Vinko Levstik ;e 16. frebruarja objavil v goriškem Katoliškem glasu članek, ki ga ponatsiskujemo v nekoliko skrajšanem obsegu. Op. ur.)
Pod tem naslovom je 31. januarja objavil eden najbolj branih in razširjenih časopisov v Italiji rimski "II Messaggero" članek o koroških Slovencih v Avstriji. Dopisnik Oatteo De Monte je hotel brez dvoma s tem člankom podpreti stališče italijanske vlade do še vedno odprtega južnotirolskega vprašanja, toda dejstva, ki jih navaja, so kričeča obtožba tako za politiko avstrijske vlade do slovenske manjšine v Avstriji kakor tudi za brezbrižnost sedanje Jugoslavije do Slovencev na 'Koroškem.
List najprej bralcem pove, da živijo v okviru Avtrije tako na Koroškem kakor na Štajerskem in Gradiščanskem manjšine slovanskega porekla, do katerih Avstrija ni nič kaj velikodušna. Dunaj skuša dati zadevi manjšin čim manj poudarka. Seveda to ne odstrani dejstva, da slovenska in hrvaška manjšina v Avstriji obstajata. Od časa do časa se njuni predstavniki oglasijo in te-
zahtev vidi, da niso ravno srečni in enakopravni.
Nehote se nam vsiljuje primerjava z Tirolsko. Očividno je, da vodi avstrijska vlada dvojno politiko: to, kar zahteva za nemško govorečo manjšino v Italiji, skuša obiti na Koroškem dn Gradiščanskem z nekaj obljubami, ki se vlečejo že od leta 1959.
Kar se tiče dvojezičnosti, je praktično pestala nemogoča, saj vsak poskus oživiti jo, povzroči hrup med nemškimi šovinisti, ki Slovencem očitajo, da skušajo prinesti nepotreben razpor v družbo. Pri tem se sklicujejo na rezultat ljudskega štetja iz leta 1951, ki je prinesel tele številke: na Koroškem je še 40.000 prebivalcev slovenskega izvora, pa še od teh jih govori polovica samo nemško, deset tisoč oba jezika, in deset tisoč samo slovensko. Resnični "Todesmarsoh" (Pohod smrti), vzklika "U Messaggero". Od 110.000 v letu 1850 je zdrknila slovenska manjšina na 40.000
tati Rimu, da ta spreminja narodnostni značaj Južne Tirolske s tem, da dovoljuje naseljevanje državljanom iz Južne Italije, ko je sam to že zdavnaj brez očitkov vesti izvedel na Koroškem.
Že itak žalostni položaj koroških Slovencev še bolj otežko-čuje dejstvo, da jih je Jugoslavija praktično popolnoma pustila na cedilu. Stanje teh ljudi je podobno bolniku, ki hrope in je že vdan v svojo usodo. Njih kruh so udarci z gorjačo in potem božanje z obljubami. Slovenci vsaj še protestirajo, Hrvati na Gra-diščansekm pa so že čisto umolknili. Značilno je, kar je dejal zastopnik Narodnega sveta koroških Slovencev italijanskim časnikarjem, ki so se mudili pred leti v Celovcu ob priliki srečanja Segnija s Kreiskim v zvezi z juž-notirolskim vprašanjem: "Zadovoljni bi bili, če bi nam Dunaj dal trtetjino tega, kar je Rim dal bocenski pokrajini. Pa nam ne dajo skoro nič. Ste videli kje na cestah dvojezične napise? Vstopite v trgovino in zahtevajte kaj po slovensko! V najboljšem primeru se bodo naredili, da vas ne razumejo. Kdor se tu ne podvrže,
daj se iz njihovih pritožb in oseb. In potem si upa Dunaj oči- mora prej ali slej oditi."
Edino upanje je še nova slovenska elita, ki že nekaj let prihaja s slovenske gimnazije v Celovcu. Morda bo ta znal bolje uveljaviti slovenske pravice in se upreti dolgoletni podrejenosti nemški gospodovalnosti.
V Avstriji se rado poudarja, da Južni Tirolci jočejo; če oni jočejo, se pa Slovenci v Avstriji gotovo ne smejejo. Prav je to povedati na glas v času, ko se toliko govori o svobodi in človeškem dostojanstvu.
Članek pomeni res izpraševanje vesti avstrijskim oblastem, državnikom v Rimu pa naj bo v vzpodbudo, da v odnosih do slovenske manjšine na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji ne bodo ostali na pol pota, temveč jo čimprej izenačili s polo žajem Južnih Tirolcev. Potem bomo lahko rekli vsemu svetu, zlasti pa avstrijski vladi: Italia docet — Italija uči! Kar se pa tiče obtožbe, ki jo je izrekel "U Messaggero" na račun predstavnikov Jugoslavije v zvezi s slovensko manjšino na Koroškem pa pričakujemo odgovor na težko obtožbo. Le tega se bojimo, da odgovora ne bo, kajti dejstva dajejo obtožbi prav.
Vinko Levstik, Rim
jo čisto miren in trezen dokument, ki predlaga zveznemu parlamentu v Beogradu, naj bi po pravil ustavna določila še tako. da bi se hrvaški jezik imenoval na Hrvaškem res "hrvaški", nc pa srbohrvaški ali hrvaško srbski, ker nekateri to izkoriščajo, kot da gre za popolnoma isti to je srbski jezik, in vsiljuje jc Hrvatom srbski jezik. To se dogaja pod izgovorom "zveznih'' predpisov itd. zlasti na železnici, pa tudi drugod.
Velesrbi pa so smatrali to mirno izjavo za napad nase oziroma na "bratstvo in edinstvo" hrvaškega in srbskega naroda in vseh narodov Jugoslavije. Začeli so se obnašati kot obsedeni. Vso zadevo so razpihnili v pravi politični problem, ki je mnogo prerasel zadevo Mihajlova. Časopisi vsak dan prinašajo kake govore in resolucije hrvaških in zlasti srbskih politikov in "javnosti" proti deklaraciji.
Ce pa presodimo zadevo čisto trezno, se nam -razodene v tejle luči: Vsak narod ima pravico, da sam odloča o svojih zadevah, zlasti o kulturnih, in tako pripada ta pravica tudi Hrvatom. Edino oni imajo pravico določiti,-kako naj se imenuje njihov jezik in kakšen jezik sploh hočejo kot pismeni jezik. Res, da so pred skoraj poldrugim stoletjem sprejeli štokavščino kot svoj knjižni jezik. To je bilo v času "ilirskega" navdušenja in zlasti romantičnega navduševanja za ljudske -pesmi o kraljeviču Marku itd. ki se bile zložene v štokavščini. To je bilo doba "narodnih epov", ko se je navduševanje za tako ljudsko poezijo stopnjevalo do patoloških oblik, saj so npr. na Češkem celo ponaredili "kraljed-vorske rokopise", ker niso imeli pravega epa, in isto se je najbrž zgodilo v Rusiji z epom "Slovo o polku Igorevem", kot sumijo nekateri znanstveniki (le da Rusi nimajo svojega Masaryka, ki bi bil toliko pogumen in pošten, da bi to razkrinkal), pa tudi drugje. Tudi pesmi o kraljeviču Marku najbrž niso vse pristne, ampak so pri nastanku nekaterih verjetno pomagali -takratni srbski izo braženci. Navdušenje za te pesmi je zajelo tudi Hrvate ki so pač podlegli modi, in četudi so imeli že več sto let star knjižni jezik (kajkavski, v katerem so pesnili hrvaški pesniki že v 16. stoletju), so se mu odrekli in sprejeli štokavščino. To pa se ni zgodilo soglasno, kajti temu se je močno upirala skupina zakrebških, kaj-kavskih kulturnih delavcev. Kma lu bi bili tudi Slovenci podlegli tistemu nenaravnemu navduševa-nju za kraljeviča Marka. Na srečo smo imeli Prešerna in tako smo zamenjali samo abecedo, ohranili pa jezik. Lahko pa se reče, da smo mnogo pozneje tisto svoje navduševanje za kraljeviča Marka plačali z izgubo Koroške, kajti takratne in še poznejše -slovenske publikacije na. Koroškem (npr. revija "Kres") so dolga leta objavljale skoro samo članke o srbski ljudski poeziji, zanemarjale pa realne koroške probleme, in tako je ostalo koroško ljudstvo, ki ga dejansko kraljevič Marko in štokavščina nista
zadnjo vojno. Po vojni pa so seveda "velesrbi" prešli spet v ofenzivo in zastraženi in ponižani Hrvati, obteženi s kompleksom krivde zaradi Paveliča in njegovih okrutnosti so pasivno pristali na še večjo poenotenje obeh jezikov v obliki enotnega srbsko-hrvaškega oli hrvaško-srbskega jezika z le rahlimi niansami. Dejansko pa so postali hrvaški izrazi in oblike, ki se razlikujejo od srbskih, le sinonimi za srbske, v praksi pa se skoro niso uporabljali, razen po Rankovičevem padcu. Tako so npr. tudi na Hrvaškem začeli pisati imena fonetično. Sporazum o enotnosti jezika je bil podpisan 1. 1952 na srbskem ozemlju, kjer so se vodila pogajanja, in v času najhujšega pritiska tajne policije. Takrat je veljalo, da je to samo zadeva jezikoslovcev in nihče ni zadeve obravnaval politično, četudi bi bila to zaslužila. Velesrbi pač niso hoteli, da bi vzbudila preveč pozornosti. Zadeva pa je postala tako zelo ,,politična" zdaj, ko so sc Hrvati obzirno uprli vsiljeni jim enotnosti, posebno ko so videli, -kako jo Srbi izikoriščajo.
Jasno pa je, da bi morali imeti Hrvati pravico, da o vsem, kar •zadeva njihov jezik, odločajo sami, brez vmešavanja Srbov, Slovencev in drugih. Zato tudi ni taktno, da so se v spor vmešali -tudi nekateri komunisti v Sloveniji in potegnili s Srbi. Vendarle je ta »deklaracija" o hrvaškem jeziku znak, da se na Hrvaškem nekaj odločilnega dogaja in da so se Hrvatje, tudi intelektualci, otresli strahu in kompleksa pred Srbi. Kot se je zvedelo, jih je vzpodbudila k sprejemu »deklaracije" akcija Društva -slovenskih pisateljev za varstvo in pravice slovenščine na televiziji in druge podobne slovenske akcije, ki niso vzbudile tolikega hrupa pri velesrbih, četudi so ti nastopili tudi proti njim. Tudi vodstvo partije v Sloveniji je proti akcijam za pravice slovenščine, kar se je pokazalo v Društvu pisateljev. Pisatelji, ki so partijci, namreč na poziv partije niso hoteli podpisati izjave, naslovljene na slovensko TV, za kar se jim je na nedavnem občnem zboru predsednik društva Janez Menart, sam partijec, javno zahvalil. Imena teh pisateljev niso znana, vendar bi bilo zanimivo vedeti, kdo so. Med njimi so verjetno Bor, Potrč, Kranjec in še nekaj drugih. Ni pa s tem rečeno, da so se vsi pisatelj i-komunisti postavili na tako sramotno oportuni-stično stališče. Prav zato bi bilo potrebno zvedeti, kdo so tisti, ki niso podpisali pisma, da ne bodo tudi nedolžni deležni njihove sramote.
To pa tudi v zelo jasni luči osvetljuje stališče vodstva partije Oziroma ZKS o slovenskem narodu in jeziku. Lahko rečemo, da se to stališče že v ničemer ne razlikuje od stališča nekdanje J'NS in vseh drugih renegatov v času diktatur pod nekdanjo jugoslovansko monarhijo. Beograjski hlapci nekdaj, beograjski hlapci danes, za mrvioe oblasti, katere jim odstopajo beograjski
zanimala, politično in narod-; režimi nad slovenskimi rojaki, nostno neprebujeno in nezavedno j Ta zadeva okrog »deklaracije" prav v dobi, ko bi ga bilo treba! pa je tudi značilno pokazala, da
prebujati.
Srbi so seveda izkoristili enotnost knjižnega jezika, da so napravili hipoteko na Hrvaško. Ta jezikovna enotnost jim je služila tudi za teorijo o "narodni" enotnosti. Pozneje so Hrvati večkrat poskušali da bi spet osamosvojili svoj jezik in literaturo a okoliščine so bile vedno proti njim, ali pa jih niso znali izkoristiti, pa tudi enotni niso bili. Zadnji tak poskus je bil med
,/bratstvo in enotnost" jugoslovanskih narodov nista nič drugega kot velesrbsika diktatura in izkoriščanje. Zdaj srbski šovinisti vpijejo, ker se je pokazalo, da se jim začenja hrvaška kolonija upirati. Toda stvar gotovo ne bo ostala pri tem. Hrvaški narod ve, kdo v resnici čuti z tljim in skrbi za njegove interese — ali ljudje v Hrvatski matici in v drugih hrvaških kulturnih usta-oovab ali nuikovičevski velesrbi.