Kristina Urbane, Marjana Kletečki NEKATERI ETIČNI IZZIVI SOCIALNEGA DELA NA HRVAŠKE^/ UVOD Novi zakoni o socialni zaščiti v hrvaškem sistemu socialnega varstva pred vse tiste, ki sodelujejo v njegovem izvajanju, postavljajo vse večje odgovor- nosti. Mnoge odločitve so prepuščene diskrecijski oceni socialnega delavca/delavke, kar zahteva do- datno pripravljenost in izobrazbo (Urbane 2000). Spremembe na družbenem in ekonomskem nivo- ju, skoz katere gremo, se odražajo na sistemu so- cialnega varstva tako, da postaja socialna politika vse bolj restriktivna in rezidualna. To pomeni, da se menja tudi dosedanje ravnotežje v razdelitvi odgovornosti, kaj je v skrbi za posameznika dolž- nost države oz. lokalne skupnosti in kaj je dol- žnost družine. Sprejemanje odločitev v socialnem delu mar- sikdaj temelji na nasprotujočih si vrednotah, na primer: na eni strani skrb za uporabnika, na drugi nadzor nad njegovimi »deviantnimi« vedenji, ki se ne vključujejo v družbene norme; zaščita indi- vidualnih pravic uporabnika v nasprotju s promo- viranjem obče dobrobiti; potreba za restrikcijami že tako omejenih sredstev za pomoč v nasprotju s potrebo za ustrezno materialno pomočjo eksis- tencialno ogroženim. S praktičnega vidika se delo socialnih delavcev /delavki odvija na mikro-nivoju, v odnosu »eden na enega«, kjer se socialni delavec/delavka obrača k uporabniku kot človeku, lahko sočustvuje z nje- govo bolečino, ki je posledica nezadostno zado- voljenih potreb, in z izgubo kontrole, ki se posle- dično pojavi v njegovem življenju. Na tem nivoju se njihov odnos odvija še po nekih dodatnih pra- vilih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega sveta. Na interpretacijo in uporabo etičnih prin- cipov v praksi socialnega dela lahko vplivajo tudi zunanji faktorji: organizacija, delovno mesto, izvi- ri moči socialnega delavca/delavke, ključni prin- cipi in fokus dela ter seveda sama vloga posamez- nika v sistemu. Zaradi tega bodo v naslednjem poglavju na kratko opisani nekateri nivoji etičnih dilem prakse socialnega dela na Hrvaškem. KONFLIKTI MED VREDNOTAMI IN ETIČNIMI NAČELI Pri analizi primerov obstoječe prakse lahko razli- kujemo več dimenzij oziroma nivojev etičnih di- lem, v okviru katerih se najpogosteje pojavlja spo- pad med vrednotami in etičnimi načeli: ( 1 ) spopad med zakonskimi profesionalnimi vlogami in oseb- nimi vrednotami, (2) spopad dveh ali več profesio- nalnih vlog in (3) notranji spori osebnih vrednot posameznika. Prvi nivo se nanaša na konflikt med zakonsko določenimi oziroma profesionalnimi vlogami in osebno moralo. Tu lahko navedemo primer iz pra- kse, kjer se socialna delavka v okviru svetovalnega procesa pogovarja z nosečo uporabnico. Uporab- nica je v dilemi glede prekinitve nosečnosti, ki ji ogroža službo, na katero je dolgo čakala in s ka- tero že vzdržuje dva otroka. Socialna delavka pri tem občuti velik pritisk zaradi lastnih verskih pre- pričanj, ki nasprotujejo prekinitvi nosečnosti. Če bi socialna delavka kljub osebnim dilemam, ki jo ovirajo, nadaljevala delo s to uporabnico, bi lahko rekli, da je to primer slabe prakse in ne primer etične dileme. Če pa se je socialna delavka obrnila na predpostavljenega oz. na tim ustanove z zahtevo, da dodelijo uporabnico komu drugemu, in pri tem ni dobila podpore, se bo prisiljena sama bosti s konfliktom med osebnimi vrednotami (»nihče nima pravice do splava«) in profesinalnimi vrednotami, npr. pravico uporabnice do samo- opredelitve (kar pomeni tudi pripravljenost iskati llternyatÌYM.I.SÌÌtm- tiste, za katere misli 183! KRISTINA URBANC, MARJANA KLETEČKI delavec/delavka, da so idealne), spodbujanje spo- sobnosti odločanja uporabnice (kar pomeni, da socialni delavci/delavke niso eksperti za odločanje o tem, kaj je najboljše za uporabnika, ampak lahko postanejo eksperti za opogumljanje uporabnikov, da samostojno sprejemajo svoje odločitve). Podobno je tudi v primerih, ko socialni delavec /delavka ne more spoštovati profesionalnih vred- not pri delu z uporabniki, ker tudi sam, sama trenutno preživlja podobno življenjsko krizo (na primer delavec/delavka, ki dela s partnerji, ki se ločujejo, a se tudi sam, sama trenutno ločuje ali ima partnersko krizo). Pogosto se dogaja, da stro- kovnjak v tem primeru pri predpostavljenih ne dobi podpore in razumevanja, ampak je zaradi pomanjkanja kadrov, nemogoče premestitve aU zaradi preobremenjenosti z delom prisiljen oprav- ljati svoj posel, čeprav je to zanj v tem trenutku lahko izvor konfliktov in frustracij. V tem primeru lahko govorimo o etičnih dilemah in prav tako o posledicah slabe prakse. Drug nivo etičnih dilem se veže na konflikt med dvema profesionalnima vlogama (ali več), od katerih je ena vezana na odgovornost, skrbeti za blaginjo in interese uporabnika, druga pa se nana- ša na odgovornost »paznika« obstoječega družbe- nega reda in predstavnika ustanove, ki ga zapo- sluje. Lahko navedemo primer 18-letne uporab- nice, ki se zaradi očetovega fizičnega in spolnega nasilja obrne po pomoč na področni center za socialno delo. Družina je pobegnila iz Bosne, na Hrvaškem živijo neprijavljeni, sumimo, da oče občasno sodeluje v tatvinah. Zaradi preobreme- njenosti z delom in velikega števila beguncev so- cialna delavka odlaga obisk na terenu. Razen tega družina nima »begunskih« kartonov. Dekle se po- tem obrne na nevladno organizacijo, ki se ukvarja z družinskim nasiljem. Socialna delavka v nevlad- ni organizaciji ne uspe najti dekletu nastanitve, »ker nima urejenih papirjev«. Različne ustanove in zatočišča jo zavračajo, ker ne izpolnjuje njiho- vih kriterijev - ker je polnoletna, begunka, nima potrebne dokumentacije in nazadnje je oče »še ni posilil«, četudi s tem dnevno grozi. Socialna delavka se odloči, da bo poskusila začasno »na črno« namestiti dekle v psihiatrično bolnišnico za otroke in mlade, z navodilom dekletu, da pri sprejemu odigra simptome suicidalnosti. Tretji nivo se veže na notranje spore osebnih vrednot posameznika. Avtorji temu nivoju posve- čajo posebno pozornost, ker lahko rezultati tovrst- nih notranjih spopadov odločajo o tem, ali se bo posamezni socialni delavec/delavka podredil defenzivni praksi in deloval v vlogi »tehnika«, ki mu jo zaradi vse večje birokracije dodeljuje sistem, ali pa se bo na lastno odgovornost odločil/odločila za refleksivno prakso, prepoznal/prepoznala etič- ne dileme, reagiral/reagirala na njih in bil/bila v stiku s samim/samo seboj in lastnim vrednostnim sistemom. Tu lahko navedemo primer matere s šoloob- veznima otroka, ki je v obravnavi centra za social- no delo zaradi revščine in negotovosti v spreje- manju starševske vloge. Mati je zelo navezana na otroke, ne znajde pa se v vodenju gospodinjstva, pripravi obroka za otroke, dajanju pomoči pri šol- skih nalogah. V želji, da bi imeH »tisto, kar imajo tudi drugi otroci«, porabi denarno pomoč, ki jo prejema, za drago in neprimerno otroško obleko aU pelje otroke na kosilo v restavracijo. Na ta način ji ne ostane dovolj denarja za ves mesec. S timsko odločitvijo otroke odstranijo iz družine in jih namestijo v dom, ob obojestranskem nestrinjanju in žalosti matere in otrok. Dileme socialne delav- ke, ki s tem izgubi terapevtski odnos in dotedanje zaupanje družine ter postane »izvrševalka«, se poglobijo s spoznanjem, da so bih s tem otroci kaznovani, mati pa tudi ni dobila nobene pomoči, kako razviti starševske sposobnosti ter uspešneje skrbeti za potrebe otrok in upravljati hišni pro- račun. Socialna delavka verjame, da bi bila mati sposobna in motivirana za učenje veščin, ki ji manjkajo pri opravljanju vsakodnevnih dolžnosti (kuhanje, vzdrževanje hiše, vodenje proračuna, nabava), če bi jo kdo učil in vodil. Sama tega ne zmore, saj dela z veliko uporabniki in ima veliko administrativnega dela. Tako dobiva prednost birokracija na račun uporabnika. »ETIKA PRAVICE« IN »ETIKA SKRBI« Zdi se da je pri sedanji praksi poudarek na ohra- njanju družbene kontrole, ne pa na terapiji in negovanju. O takem sporu med vrednotami posa- meznika in tistega, kar skupnost trenutno obrav- nava kot moralno, pravično in zakonsko oprede- ljeno, govori Farley (1993), ki poimenuje to kot spor med »etiko pravice« in »etiko skrbi«, ki lahko nastane med delom z uporabnikom pri socialnem delavcu ali delavki. Prva je prevladujoč način mo- ralnega razmišljanja, ki označuje strukturo moči v skupnosti in doprinese k marginalizaciji skupin z manj moči (na primer pripadnikov etničnih 184 NEKATERI ETIČNI IZZIVI SOCIALNEGA DELA NA HRVAŠKEM manjšin, žensk, oseb z dodatnimi potrebami, otrok). V tabeli 1 so prikazane osnovne razlike med »etiko pravice«, osnovo moralnega razmišljanja strokovnjaka, ki je poleg tega, da je predstavnik svoje stroke, tudi predstavnik institucije, za katero dela, torej »paznik družbenega reda«, in »etiko nege«, ki jo zastopa negujoča, podporna oseba, katere osnovni cilj je dobrobit uporabnika. Tabela: Etika pravice in etika skrbi Vir: Farley 1993. Po Rodesu (1986) birokratizacija prakse spod- buja razcep med zasebnim in profesionalnim ter zmanjšuje moralno odgovornost socialnega delav- ca, socialne delavke, poudarja pa njegovo, njeno vlogo zaposlenega, zaposlene v določeni institu- ciji, kjer zgolj »opravlja svoje delo«. To lahko pri- pelje do paradoksa, o katerem govori avtor, ko lahko »biti dober« delavec pomeni »obnašati se neetično«. Ena izmed najavljenih sprememb v okviru predloga zakona na področju socialnega varstva se navezuje na odpravo obstoječe enkratne social- ne pomoči. Razprava o ukinitvi in neučinkovitosti enkratne socialne pomoči v sistemu socialnega varstva na Hrvaškem je med praktiki razvnela veli- ko razprav. Nekateri menijo, da enkratne pomoči tako ali tako ne rešujejo kroničnih problemov upo- rabnika, drugi pa dokazujejo, da ravno zato ni treba ukiniti še te »kaplje v morje«. Skratka, enkratna socialna pomoč je lahko neprestan vir konflikta, občutkov krivde in moralno-etičnih vprašanj. Socialni delavec si zaradi poznavanja potreb uporabnika na primer zaželi, da mu ob odobritvi enkratne socialne pomoči omogoči več denarja, kot je določeno v pravilih. Če presojamo z moral- nega stališča, tedaj ta vidik obvezuje socialnega delavca (ki je moralno bitje), da deluje z določeno akcijo (v tem primeru, da uporabniku omogoči več denarja). A če gre za univerzalno moralno stališče, to pomeni, da morajo tudi drugi uporab- niki, ki so v podobni situaciji, dobiti več denarja. Če nekateri od njih dobijo več denarja, ga zago- tovo ne bo ostalo dovolj za vse. Sledeč pravilom institucije, za katero dela, predpisom in zakonu socialne politike, se socialni delavec v tem primeru ukloni moralnim načelom, ki se tičejo pravičnosti, in se pri tem ne vede »neetično«. Neetično vedenje bi v tem primeru bilo, če bi socialni delavec, ne razmišljajoč, »vojaško« sledil pravilom institucije, ne da bi upošteval unikatnost uporabnikove situa- cije in njegovo osebnost. Neetično bi tudi bilo, ko bi sledil težnji, da vprašanja stroškov, uspešnosti in financiranja izločimo iz etičnega konteksta. Vsekakor delovati po birokratskem modelu prakse socialnega dela ne pomeni hkrati tudi delo- vati neetično. V času, ko na Hrvaškem tečejo ak- tualne razprave o deinstitucionalizaciji, se lahko ne glede na prednosti, do katerih sta s tem v zvezi prišla znanost in praksa, socialni delavec/delavka znajde v škripcih, ko je treba sprejeti odločitev npr. o namestitvi uporabnika v alternativno obliko skrbi (rejniško družino, stanovanjsko skupnost ipd.). Lahko se znajde pod pritiskom, da bi izbral, izbrala poceni namestitev, ne upoštevaje njeno primernost za uporabnika. Po Rhodesu (1986) iskanje poceni rešitve še ne pomeni tudi neetične- ga vedenja socialnega delavca/delavke, če upošte- vamo, da bi zaradi večjih stroškov pri izbiri najus- treznejše »alternativne« oskrbe za posameznega uporabnika najverjetneje zmanjkalo sredstev za oskrbo drugih uporabnikov. Čeprav se odločitve o višini stroškov enkratne socialne pomoči, o definiciji zlorabljanja in zane- marjanja, o namestitvi uporabnika v ustanovo ali alternativnih oblikah skrbi sprejemajo na višjih instancah (v resornih ministrstvih, vladi ipd.). 185- KRISTINA URBANC. MARJANA KLETEČKI vendarle ne odvzemajo socialnemu delavcu, delav- ki odgovornosti, da te odločitve preveri v vsakem posameznem primeru in jih sprejme kot izziv. To pomeni delovati refleksivno, ne oziraje se na mo- del, v okviru katerega se odvija socialna praksa. V nasprotnem primeru socialni delavec, socialna delavka sprejme defenzivno pozicijo, ki podpira birokratizacijo prakse in reducira njegovo, njeno vlogo na tehnično izvajanje odločitev in predpisov. i. ETIČNI PROBLEMI KONCEPTA OKREPTIVE Ker je v praksi socialnega dela na Hrvaškem ak- tualen koncept okrepitve uporabnika, menimo, da je pomembno pogledati tudi nekatere etične probleme, ki jih lahko sproži uporaba tega kon- cepta. Ko upravno telo kakšne skupnosti pod pri- tiskom različnih akcij okrepitve napravi revizijo svoje prakse z namenom, da bi postala manj dis- krimanitorna (odločijo se, na primer, da bodo v upravi zaposlili več žensk ali invalidnih oseb aU pa več pripadnikov druge etične ali verske skup- nosti), po Gibbonu (1990) to ni nujno sprejeto kot zmaga. Avtor meni, da take prilagoditve služijo preprečevanju radikalnih sprememb in imajo dolgoročno za cilj ohranjanje moči. Paradoks, ki se pri tem pojavlja, je, da lahko s pomočjo take okrepitve tisti, ki ima očitno več moči, odloča, kdo je oni, ki ga je treba okrepiti, in v kakšno vrsto resnice ga je treba prepričati. »Okrepiti koga« pogosto implicira, da kdo z več moči zmanjša moč koga drugega in jo dodeli tretjemu, ponovno iz pozicije moči. Kdor k delu z uporabniki pristopa z vidika, da je cilj in želja vsakega uporabnika »izgledati in delovati« čimbolj podobno kot »normalni« pripad- niki skupnosti, bo najverjetneje izvajal velik pritisk na uporabnika, ki bo, ne glede na vloženi trud, izgubil bitko z »normalnostjo«. Sporočilo, ki ga pomagač pri tem pošilja, je zelo izključujoče in ultimativno, saj je edini cilj, vreden truda, »biti normalen« in »opravljati normalne aktivnosti kot večina ljudi v skupnosti«. V tem pomenu upo- rabniku preostane, da se poskuša asimilirati v vrednostni sistem skupnosti ali da dolgoročno trpi zaradi svoje »nenormalnosti«. Pojem okrepitve predpostavlja, da imajo neka- teri posamezniki aU skupine v skupnosti preveč ali dovolj moči, drugi pa premalo ter je zahtevajo več. V tem kontekstu imajo zdravstveni, izobraže- valni in socialni sistemi določeno vlogo pri vzdrže- vanju zatiranja na najnižjem možnem nivoju učin- kovitosti, da bi bili na ta način koristni vladajo- čemu razredu. Njihova naloga je širiti in podpirati idejo, da svet kljub nekaterim primanjkljajem spo- štuje pravila in pravico. Če se vseeno najde kdo, ki ima probleme, lahko za to krivi samo sebe, star- še, različne povzročitelje bolezni in nesrečo. Če se ne more strinjati s takim vzročno-posledičnim pristopom, obstajajo tudi represivni ukrepi, ki so jih tisti na poziciji moči pripravljeni uporabiti, da bi ga prepričali. Po Gommu (1999) je strokovnjak tisti, ki ima moč, in če gre med izvajanjem profesionalne uslu- ge kaj narobe, strokovnjak odloči, kako se bodo stvari izboljšale. O kompetentnosti in standardih dobre prakse odločajo navadno samoregulativna telesa, kot so profesionalna združenja, etični od- bori in podobno. Dokler torej strokovnjaki igrajo po pravilih svojih profesionalnih teles in etičnih kodeksih, monopoHziranje moči v pomagajočem odnosu rabi »najboljšim interesom uporabnika« in »za njihovo dobro«. Pri tem so strokovnjaki (in ne uporabniki) tisti, ki identificirajo uporabni- kove potrebe in odločajo o najboljšem načinu nji- hove zadovoljitve. Običajno ta način ne prispeva k osamosvajanju uporabnika, ker ne deluje v smeri odstranjevanja ovir v skupnosti, temveč »krepi« uporabnika s pomočjo servisa, ki ga ponuja skup- nost, in ga tako še oddalji od možne samostojnosti. II V okviru takega birokratskega koncepta okre- pitve strokovnjaki ohranjajo pravico, da vedo, kaj uporabniki potrebujejo, uporabniki pa po pravilu potrebujejo tisto, kar strokovnjaki želijo, da potre- bujejo. Na ta način je uporabnikom onemogoče- no, da sami definirajo in zadovoljujejo svoje po- trebe. V tem smislu strokovnjaki, servisi in insti- tucije izkoriščajo uporabnike. Postavljajo jih v vlogo potrošnika, fokus dela je na izvajanju uslug, izvor moči pa so pravilniki, statuti in predpisi, in vse to se odvija po principih »promoviranja ob- čega dobrega«. Z vsem tem nikakor ne želimo zanikati pozi- tivnih strani koncepta okrepitve, temveč pokazati na nekatere možne paradokse, ki jih je treba upoštevati pri izvajanju refleksivne prakse. SKLEP Socialni delavec, socialna delavka, ki izvaja refle- ksivno prakso v vlogi posrednika, posrednice med 186 NEKATERI ETIČNI IZZIVI SOCIALNEGA DELA NA HRVAŠKEM uporabnikom in sistemom uslug, se zaveda, da realnost sestavlja veliko interesnih in družbenih skupin, od katerih so nekatere močnejše od dru- gih, vse pa si želijo priskrbeti vire prihodkov in najboljše možne pozicije v skupnosti. Njegova, njena praksa je zatorej sestavljena iz pazljivega balansiranja med interesi posameznika in skupin ter spodbujanja slednjih k dialogu. Refleksivna praksa sprejema in prepoznava etične dileme, konflikte dolžnosti in konflikte osebnih in profesionalnih vrednosti. Socialni de- lavec, socialna delavka je pripravljen, pripravljena na tveganje, ki ga prinese prevpraševanje odloči- tev in pravil »višjih instanc«, ima zaupanje v svoje vrednote, je v stiku s samim, samo seboj, svojimi občutki in mislimi glede vsakega posameznega primera in se poskuša učiti iz vsakega aktualnega moralno-etičnega spopada. Potrditev in podporo za to dobiva v superviziji, ki jo doživlja kot svoj lastni kreativni prostor. Dolgoročno si ni mogoče predstavljati, da bi se socialni delavec, socialna delavka zmogel, zmogla soočiti z navedenimi iz- zivi, če nima možnosti, da predela nastale dileme v varnem, spodbujajočem supervizijskem okolju z ustrezno izobraženim supervizorjem. Taka oblika profesionalne pomoči ni dostopna vsem delavcem, delavkam sistema socialnega var- stva; tisti socialni delavci, delavke, za katere sistem ni poskrbel, v trenutkih reševanja etičnih kriz osta- nejo brez supervizijske podpore, ali pa so odvisni od lastnih sredstev in iznajdljivosti. Ta neregulira- na potreba za supervizijo odpira nove probleme. Prvič, supervizija ostaja dostopna samo manjšemu številu srečnežev. Drugi aktualni problem se na- naša na množični pojav »samooklicanih« supervi- zorjev, od katerih mnogi niso ustrezno usposob- ljeni za izvajanje supervizije v psihosocialnem delu, niti nimajo supervizije za svojo supervizijo. Tretji problem, ki nastane kot posledica prejšnjih, je samovoljno določanje cen, kriterijev in pogojev izvajanja supervizije. Zato je odgovornost sistema socialnega varstva, da za svoje delavce zagotovi ustrezen kreativni supervizijski prostor. A to ni ključ do rešitve vseh etičnih dilem, ker je socialni delavec, delavka odgovoren, odgovorna lastnim moralnim principom, uporabnikom, pa tudi principom ustanove, ki jo predstavlja (Urbane 2001). Prav tako bi bilo napačno na supervizijo gledati kot na »sedativ« za strokovnjake, glede na nezadovoljive ukrepe socialne politike, ki ne omo- gočajo primerne pomoči uporabnikom. Vendar bodo poznavanje lastnega in profesionalnega si- stema vrednot, kontinuirano delo na sebi, pozna- vanje (in spreminjanje) zakonskih predpisov in kontinuirana supervizija omogočile strokovnja- kom ozavestiti dileme, oblikovati lastno stališče v specifični situaciji ter z več samozavesti pristopiti k reševanju problema skupaj z uporabnikom. 187 KRISTINA URBANC, MARJANA KLETEČKI 188 M. Farley (1993), Feminism and Universal Morality. V: G. Outka, J. Reeder (ur.). Prospects of Common Mora/iiy. Chichester: Princeton University Press. ;i;;>nri-;;i r:; :'шгк> P. Gibbon (1990), Equal Opportunity Policy and Race Equality. Critical social policy, 28: 5-24. R. GoMM (1999), Issues of Power in Health and Welfare. V: J. Walmsley, J. Reynolds, P. Shakespeare, R. Woolfe (ur.). Health, Welfare and Practice. London: Sage Publications. M. Rhodes (1986), Ethical Dilemmas in Social Work Practice. Boston: Routledge and Kegan Paul. K. Urbano (2000), Osobna i profesionalna odgovornost socijalnih radnika u promicanju kvalitete života osoba s tjelesnom invalidnošću. V: //. Hrvatski simpozij o cerebralnoj paralizi: Kvaliteta življenja osoba s cerebralnom paralizom (Zbornik radova). Zagreb: Hrvatski savez udruga cerebralne i dječje paralize (89-94). — (2001), Etika i vrijednosti u socijalnom radu. Ljetopis studijskog centra socijalnog rada, 8, 2: 153— 162. , ,