777 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 original scientifi c article DOI 10.19233/ASHS.2017.55 received: 2017-07-05 SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ZADEVE PRI NADZORU DRŽAVNE MEJE IN V BOJU PROTI »ZUNANJIM« IN »NOTRANJIM SOVRAŽNIKOM« Gregor JENUŠ Ministrstvo za kulturo, Arhiv Republike Slovenije, Sektor za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov, Zvezdarska 1, 1002 Ljubljana, Slovenija e-mail: gregor.jenus@gov.si Darko FRIŠ Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: darko.fris@um.si IZVLEČEK Prispevek obravnava dejavnosti povojnega jugoslovanskega enopartijskega komunističnega režima pri vzpostavi- tvi varnostnega sistema na slovenski (jugoslovanski) meji. Na podlagi analize arhivskega gradiva iz Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani in Vojnega arhiva v Beogradu ter literature avtorja predstavita način vzpostavitve sistema va- rovanja državne meje proti Avstriji in Italiji ter predstavita načine pridobivanja agentov za vodenje t. i. »specialne vojne« proti »zunanjim« in »notranjim sovražnikom« režima. Z analizo statističnih podatkov organov za notranje zadeve predstavita razsežnosti bega prebivalstva in razloge zanj ter dejavnosti varnostnih organov, da bi to početje preprečili. V zaključku na primeru načrta vdora organov državne varnosti v prostore celovške Mohorjeve družbe leta 1986 in 1988 predstavita metode dela Službe države varnosti pri poskusu pasivizacije politične emigracije v zamejstvu. Ključne besede: specialna vojna, Služba državne varnosti, nadzor meje, agentura, politična emigracija, Socialistična republika Slovenija UNA GUERRA SPECIALE. CONTRIBUTO RIGUARDO LE AZIONI DEGLI ORGANI JUGOSLAVI PER GLI AFFARI INTERNI NEL CONTROLLO DEL CONFINE DI STATO E NELLA LOTTA CONTRO I NEMICI «INTERNI» ED «ESTERNI» SINTESI Nel contributo vengono presentate le attività del regime comunista postbellico jugoslavo a partito unico volte all’instaurazione di un sistema di sicurezza sul confi ne sloveno (jugoslavo). Con l’analisi della documentazione conservata presso l’Archivio della Repubblica di Slovenia di Lubiana e l’Archivio militare di Belgrado, oltre che della letteratura di settore, i due autori presentano le modalità di instaurazione del sistema di controllo del confi ne di stato con l’Austria e l’Italia. Vengono quindi esposte le modalità di acquisizione di agenti per impegnarli nella direzione della cosiddetta «guerra speciale» contro i nemici «interni» ed «esterni» del regime. Analizzando i dati statistici degli organi competenti per la gestione degli affari interni, gli autori affrontano i diversi aspetti della fuga della popolazione e le relative ragioni di essa, oltre che alle attività degli organi per la sicurezza volte a prevenirla. Infi ne, sull’esempio del piano per l’invasione degli organi di sicurezza nei locali della Casa editrice Mohorjeva (Mohorjeva družba) di Klagenfurt nel 1986 e nel 1988, vengono presentati i metodi del lavoro del Servizio di sicurezza nazionale (Služba državne varnosti) nel tentativo di passivizzare l’emigrazione politica oltreconfi ne. Parole chiave: guerra speciale, Servizio di sicurezza nazionale, controllo dei confi ni, agenti segreti, emigrazione politica, Repubblica Socialista di Slovenia 778 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 UVOD1 Jugoslovanski enopartijski komunistični režim je prve povojne trenutke izkoristil za hiter in temeljit obračun z najnevarnejšimi političnimi nasprotniki ter si tako utrjeval oblast. V znamenju obračuna s sovražniki od včeraj in da- nes (Pirjevec, 1995, 166; Deželak Barič, 2016, 282–283), se je jugoslovanska oblast po vojni sprva lotila obračuna s tako imenovanimi vojnimi zločinci in kolaboracijo, kasne- je pa z dejanskimi ali potencialnimi političnimi in razre- dnimi nasprotniki, torej tistimi, ki so predstavljali oviro v procesih konsolidacije oblasti ali pri izpeljavi družbenopo- litičnih reform (Koncilija, 2015, 324; Deželak Barič, 2016, 283–285). Z eksemplaričnimi kaznimi so ljudem poskušali pokazati, kdo drži vajeti v svojih rokah (Pirjevec, 1995, 166; Deželak Barič, 2016, 285–286) in pridobiti politično legitimnost, češ da je bil obračun moralna dolžnost v funk- ciji vzpostavljanja pravega in pravičnega državnega reda (Koncilija, 2015, 24; Deželak Barič, 2016, 286). Lovro Šturm je ta čas označil kot »čas revolucionarnega nasilja in strahovlade, ki ga je partija potrebovala za osvojitev svoje oblasti in za njeno utrditev. […] Zanj so značilne množične hude neposredne kršitve temeljnih človekovih pravic in onemogočanje temeljnih svoboščin, velikokrat z grobo silo« (Jančar, 1998, 70). Ena izmed značilnosti povojnih procesov in obračunavanj z nasprotniki jugoslovanskega enopartijskega komunističnega režima je bila tudi ta, da so bili javni in so uživali veliko publiciteto (Repe, 2004, 85; Melik, Jeraj, 2016, 455–460). V obdobju najostrejše represije med letoma 1945 in 1953 so tako s temi dejanji posredno vzpodbudili beg tako imenovanih »notranjih sovražnikov« iz države.2 Zaradi strahu pred »imperialisti«, ki naj bi grozili, da bodo vsak trenutek napadli Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ), je povojni jugoslovanski enopartijski komunistični režim ravno v obdobju najostrejše represije pričel z izgradnjo varnostnih me- hanizmov za varovanje meje. Ukleščena med zahodne in vzhodne pokroviteljske težnje je namreč Jugoslavija, oz. njena politika, postajala vse bolj "nevrotična" in agresivna. Če je FLRJ do leta 1948 v notranji politiki še zvesto posnemala Sovjetsko zvezo, se je to z nastopom informbirojevske krize drastično spremenilo (Pirjevec, 1995, 171, 175). Odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo so se poslabšali, slednje pa je povzročilo, da so se proti Jugoslaviji obrnile tudi nekdanje »zaveznice« sovjetskega bloka. V FLRJ je tako (posebno po 1949) vladal strah pred sovjetskim oboroženim posegom, ki so ga stopnjevali nenehni incidenti na jugoslovanskih mejah (Režek, 2005, 23). Jugoslavija se je po drugi svetovni vojni tako soočala z dvema strahovoma. Grozila naj bi ji invazija »zuna- njega« sovražnika, soočala pa se je tudi z grožnjo akcij tako imenovanega »notranjega« sovražnika. Slednji naj bi, da bi si zagotovil lastno varnost, bežal čez mejo, kjer naj bi se povezoval in v poskusu zrušitve jugoslovanske- ga enopartijskega komunističnega režima konsolidiral z »zunanjim sovražnikom« in postal eno od sredstvo za dosego njihovih ciljev. Da bi povečala svojo »varnost« je Jugoslavija po vojni močno povečala nadzor nad svojim mejnim območjem in mejo ter nanjo postavila razdelano mrežo agentov in drugih predstavnikov repre- sivnih organov, ki naj bi jo varovali pred »nevarnostmi«. Zastavlja pa se vprašanje: Pred kom so represivni organi, ki so bili nameščeni na meji, dejansko varovali državno mejo? Ali je Jugoslavija v desetletjih po vojni resnično bila tako ogrožena s strani »zunanjih sovražnikov«, ali je šlo le za pretiravanje in ustvarjanje izrednih razmer, ki bi opravičevale represivne metode povojnega jugo- slovanskega enopartijskega komunističnega režima in s tem obračun z »notranjim sovražnikom«? VAROVANJE DRŽAVNE MEJE S koncem druge svetovne vojne je Jugoslavija pre- vzela skrb za mejo na kopnem in na morju s sedmimi državami in tako nadzirala ogromen mejni korpus. Meja na kopnem je obsegala albansko s 465 km, avstrijsko s 325 km, bolgarsko s 536 km, grško s 262 km, italijansko in mejo s Svobodnim tržaškim ozemljem (STO) (do leta 1954) s 265 km, madžarsko s 623 km in romunsko s 577 km. K temu pa je potrebno prišteti še morsko mejo, ki je obsegala več kot 4.900 km (ter še več kot 1.850 km meje v zalivih in na otokih).3 S tem je povojna Jugoslavija postala pomembna sila na Balkanu. »[…] Geostrateški položaj Jugoslavije [je že] sam po sebi, še posebej pa v koncepciji obeh blokov o možnem južnem bojišču, dovolj zanimiv. V tem okviru je prostor Slovenije nepo- sredna ločnica obeh blokov med Padsko in Panonsko nižino«, so zapisali varnostni organi v svojem poročilu leta 1950.4 Da bi lahko institucionalizirala nadzor državne meje, je povojni jugoslovanski enopartijski komunistični re- žim njen nadzor razdelil med 5 sektorjev in le-te dodelil v upravljanje »lokalnim« Upravam državne varnosti (UDBA – srb. Uprava državne bezbednosti) v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji in Črni Gori (Dornik Šublej, 2013, 455–458). UDBA je bila ustanovljena leta 1946, potem ko je bil Oddelek za zaščito naroda (OZNA),5 ki je kot varnostno-obveščevalna služba ob- 1 Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzho- dom št. P6-0138 (A) in raziskovalnega projekta Kontemporalnost razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode J7-8283 (A). Oba fi nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 O politični represiji in procesih na Slovenskem v povojni Jugoslaviji glej: Koncilija, 2015, 195–320; Melik, Jeraj, 2016, 455–460. 3 VA, VBA, tehnična enota (t.e.) 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, nedatirano, 82003102701–82003102708; VA, VBA, t.e. 7, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1949, 1949, 82003100788 – 82003100828. 4 VA, VBA, t.e. 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, nedatirano, 82003102701–82003102708. 779 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 stajal med letoma 1944 in 1946, ukinjen in razdeljen med UDBO, ki je bila pristojna za državno varnost, in vojaško Kontraobveščevalno službo (KOS).6 Meje je država delila na 5 sektorjev glede na admi- nistrativno delitev ozemlja med: • UDBO za Slovenijo, ki je nadzirala italijansko in avstrijsko mejo ter del madžarske; • UDBO za Hrvaško, ki je nadzorovala večji del meje z Madžarsko, Jadransko obalo in mejo s STO oz. Italijo; • UDBO za Srbijo, ki je nadzorovala del madžar- ske meje, celotno romunsko, del bolgarske in del albanske; • UDBO za Makedonijo, ki je nadzorovala del bolgarske, del albanske in celotno grško mejo; • UDBO za Črno Goro, ki je nadzorovala del albanske meje in del jadranske obale.7 Za politiko jugoslovanskega enopartijskega ko- munističnega režima do leta 1948 je značilno zvesto posnemanje Sovjetske zveze (Pirjevec, 1995, 171). Podpisani povojni sporazumi o vojaškem in političnem sodelovanju so Jugoslaviji dajali upanje o enakopravni povezavi s Sovjetsko zvezo, ki pa se je kaj hitro pokazala kot navidezna, saj je bilo slednje v nasprotju s Stalino- vimi pogledi na države pod sovjetskim vplivom (Režek, 2005, 15), ki so bile razumljene kot »sovjetski sateliti«. Ti »sateliti« tako vsaj v prvih letih po drugi svetovni niso predstavljali sovražnika Jugoslavije. Slednja je tako pri nadzoru svojih meja posebno pozornost neposredno po vojni posvečala predvsem svoji severni in južni meji. Jugoslavija je tako živela v strahu pred zahodnimi za- vezniki, ki naj bi grozili, da bodo vsak trenutek napadli državo (Pirjevec, 1995, 173, 175). Prav tako pa je ju- goslovanski enopartijski komunistični režim bil mnenja, da so bile te meje zaradi ideološko nasprotnega značaja njenih sosednjih držav (Avstrija, Grčija in Italija) najbolj izpostavljene za prodor sovražnih zahodnih kapitalistič- nih idealov v jugoslovansko državo, s čimer bi lahko »zunanji sovražniki« spodkopali oblast enopartijskega režima (Ateljević, 1983, 131).8 Meje k socialističnim so- sedam vsaj do izbruha informbirojevske krize niso oce- njevali za tako izpostavljene, saj, saj so bile vse po vrsti podrejene Sovjetski zvezi in s tem »vzgojene« v duhu sovraštva proti zahodnemu demokratičnemu svetu, ki je grozil, da s svojim kapitalističnim načinom življenja in demokratičnimi svoboščinami »zastrupi« državljane vzhodnega bloka. Italija in Avstrija sta za Slovence, kakor tudi za prebivalce drugih jugoslovanskih republik, predstavljali "obljubljeno deželo". Čeprav je velik del Slovencev ob koncu druge svetovne vojne želel, da bi po letih okupacije zaživeli svobodno življenje, se nji- hove želje niso uresničile. Nasprotniki komunizma so zato povojni komunistični režim enačili s totalitarnima režimoma, pod katerima je slovensko prebivalstvo žive- lo med vojno, zato so v strahu pred represijo, zapornimi kaznimi ali celo smrtjo tvegali nevaren beg čez državno mejo (Jenuš, Cankar, 2014, 44). Tega pa jim povojni jugoslovanski enopartijski komunistični režim ni mogel dopustiti. Po mnenju komunističnih oblasti »politični nasprotniki revolucije«, med katere so prištevali zlasti tako imenovane razredne sovražnike, kot so razlaščeni buržoazni razred, ostanki meščanskih strank, kvizlinške organizacije (in njihovi ostanki) ter tudi Cerkev, niso mogli ostati neodkriti (Vodušek Starič, 2011, 425; Gries- ser-Pečar, 2016, 408–409).9 V internem delavnem gradivu, ki so ga pripravili v okviru Šolskega centra Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), ki je izobraževal nove kadre slednjega, so leta 1978 glede sovražnikov jugoslovan- skega enopartijskega komunističnega režima zapisali: Že v toku NOB, posebno pa še v posameznih fazah našega razvoja, so začele nastajati sile, ki 5 Po II. zasedanju Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) novembra 1943 je bilo pri Nacionalnem komiteju osvo- boditve Jugoslavije (NKOJ) ustanovljeno Poverjeništvo za notranje zadeve, ki so mu bile zaupane pristojnosti javne in državne varnosti. Poverjeništvo je tako pričelo z oceno in reorganizacijo varnostno-obveščevalne službe, ki je bila do tedaj na Slovenskem deloma v rokah Varnostnoobveščevalne službe (VOS). Vodja partizanskega gibanja Josip Broz – Tito je 13. maja 1944 izdal navodilo, v katerem je ugotavljal, da se je do tedaj z obveščevalno-varnostno dejavnostjo države ukvarjala cela vrsta organizacij in so bile po njegovem mnenju pristojnosti preveč razpršene, kar je oteževalo pregled nad njihovim delovanjem. Zato je bilo potrebno ustanoviti močno in enotno organizacijo, ki bi opravljala obveščevalno službo v inozemstvu in na dotedanjem okupiranem ozemlju. S tem namenom je bila ustanovljena OZNA. Ker se ta reorganizacija ni mogla zgoditi čez noč, je Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) že 19. februarja 1944 ukinilo VOS, ki je deloval od leta 1941. OZNA, ki je s tem nasledila VOS, je bila organizirana po vojaških načelih in je imela štiri odseke: Prvi odsek (obveščevalni) je zbiral podatke in organiziral centre v ustanovah sovražnika; Drugi odsek (kontraob- veščevalna dejavnost na osvobojenem in zasedenem ozemlju) je kontroliral in nadziral dejavnost raznih skupin v Narodnoosvobodilnem gibanju (NOG) in delovanje diplomatov; Tretji odsek (kontraobveščevalna dejavnost v vojski) je vodil nadzor v vojaških ustanovah; Četrti odsek (statistično tehnični). Posebno pozornost je OZNA posvečala vlogi rasti in okrepitvi/zaščiti komunističnega družbeno-politične- ga sistema. Ves kader za OZNO je tako prihajal samo iz vrst najbolj prekaljenih borcev Narodnoosvobodilne vojske (NOV), ki so bili izključno člani Komunistične partije (KP) (Čaleta, 2010, 170). Pozneje je bil ustnoveljen tudi Peti odsek, ki je imel nalogo organizirati fi nančno-materialne zadeve (Pučnik, 1996, 89). Že med vojno se je pričela kazati tendenca, da komunistično vodstvo svojim lastnim kadrom ni popolnoma zaupalo, zato je tudi njim posvetilo določen nadzor (ARS, AS 1931, t.e. 2242, Napad na Jugoslavijo in posebnosti revolucionarnega gibanja, 1978, 15–17). 6 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Napad na Jugoslavijo in posebnosti revolucionarnega gibanja, 1978, 22. 7 VA, VBA, t.e. 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, nedatirano, 82003102701–82003102708. 8 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Edo Kranjčevič: Specialna vojna, 1978, 6. 9 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Izvor, nosilci, oblike in metode izpodkopavanja ustavne ureditve, 1978, 1–4. 780 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 so brez izbiranja sredstev skušale ogroziti naš socialistični razvoj. Vse te sile so svojo dejavnost usmerile k rušenju našega družbenopolitičnega sistema. Cilj jim je bil isti, kljub temu da niso na- stopali iz istih političnih platform. Razredni sovra- žnik, je svojo kontrarevolucionarno pot prešel v dveh fazah: v prvi fazi je razredni sovražnik takoj po osvoboditvi, kombiniral svojo sovražno dejav- nost z [sic.] političnim delovanjem buržoaznih politikov in klera, z delovanjem ilegalnih skupin in band, ki so hotele zanetiti kontrarevolucijo in sprožiti zunanjo intervencijo. V drugi fazi od l. 1950 dalje, ko ugotovijo, da se Jugoslavije in njenega ustavnega sistema ne da zrušiti z [sic.] silo, govorijo o čakanju na boljše dni. Mislijo, da je naš sistem mogoče zrušiti z [sic.] splošno vojno med kapitalizmom in socializmom. Svojim somi- šljenikom pa svetujejo naj prodirajo v vse pore našega družbeno-političnega življenja.10 Politična in varnostna situacija se je dodatno zapletla po letu 1948. Konec septembra 1947 so se predstavniki komunističnih partij Sovjetske zveze, Jugoslavije, Bol- garije, Češkoslovaške, Madžarske, Poljske, Francije in Italije zbrali na posvetovanju v Szklarski Porębi, kjer so ustanovili Informacijski biro komunističnih partij, ali krajše Informbiro oz. Kominform. Slednji naj bi predsta- vljal nekakšno medpartijsko posvetovalno telo, s katerim bi lahko zagotovili učinkovitejšo izmenjavo izkušenj. Dejanski cilj pa je bil institucionalizirati socialistični tabor in ga še tesneje vezati na avtoriteto Sovjetske veze (Režek, 2005, 16–17). Tovrstno postopanje pa se ni skla- dalo s Titovim pogledom na odnose znotraj sovjetskega bloka, ki je, kot ugotavlja zgodovinar Pirjevec, poskušal Jugoslaviji postaviti svoje suvereno mesto, zaradi česar je s posameznimi državami (Bolgarija, Poljska, Če- škoslovaška, Madžarska in Romunija) poskušal splesti lastno mrežo dogovorov. Slednje seveda ni bilo po godu Stalinu, ki je znotraj Informbiroja spomladi 1948 sprožil »gonjo« proti Jugoslaviji in njenim neposlušnim vodi- teljem v poskusu, da bi jih discipliniral. A neuspešno. (Pirjevec, 1995, 179–181; Režek, 2005, 18). Da je spor s Stalinom dokončen, so doumeli celo najbolj zagrizeni jugoslovanski komunisti jeseni 1949, ko je Sovjetska zveza preklicala sporazum o prijateljstvu in sodelova- nju. Članice Informbiroja pa so v novi resoluciji vrh jugoslovanskega enopartijskega komunističnega režima označile za vohune v službi zahodnih imperialistov ter pričele povečevati vojaški pritisk na jugoslovanskih mejah (Režek, 2005, 23). Meje so postale ene prvih in najvažnejših točk boja z nasprotniki jugoslovanskega enopartijskega komunistič- nega režima. Na posvetu UDBE leta 1949 v Beogradu je bilo izpostavljeno, da je bilo prodiranje preko državne meje v desetletju po drugi svetovni vojni mogoče skozi ilegalne prodore, zaradi česar so območju na meji in onkraj nje pričeli posvečati veliko pozornost ter jo varo- vali z več tisoč vojaki, agenti in miličniki.11 Povojni jugoslovanski enopartijski komunistični režim je na mejah vzpostavil sistem mejnih postojank. Na slovensko-italijanski in slovensko-avstrijski meji je vzpostavil sistem 43 le-teh, ki so imele nalogo izvajati nadzor nad mejo in mejnim območjem. Vsaka mejna postojanka je morala imeti izdelano natančno karto terena za sektor, ki ga je pokrivala, prav tako je morala imeti izdelan sistem postojank, kamor so vodili zajete posameznike ali skupine na zaslišanja, in najpomemb- nejše, morala je imeti natančen pregled nad mesti, ki so bila primerna za ilegalni prehod meje, ki so bili razprše- ni po mejnih točkah in v širšem obmejnem pasu.12 Organi in normativi varovanja državne meje in mejnega pasu so se v povojni Jugoslaviji oblikovali po- stopno. Sprva je po vojni skrb za mejo prevzel Korpus narodne obrambe Jugoslavije,13 ki je skrbel za nadzo- rovanje gibanja oseb v mejnem pasu in imel za nalogo preprečiti beg prebivalstva iz Jugoslavije. Postopoma pa so mu v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja dodali tudi razvejan sistem agentov in informantov, ki je mejno območje spreminjal v mejno trdnjavo, preko katere je v desetletjih po drugi svetovni vojni bežalo verjetno več deset tisoč Jugoslovanov, več deset tisoč pa jih je končalo v rokah jugoslovanskih represivnih organov.14 Z Zakonom o gibanju na meji15 je že leta 1947 povojni jugoslovanski enopartijski komunistični režim sprejel odlok, s katerim je bil vzpostavljen petnajst kilometrski obmejni pas, v katerem je bilo zadrževanje in gibanje brez posebnega dovoljenja omejeno (ali kar prepovedano). Stalno so se v tem pasu tako lahko zadrževali le posamezniki z dovoljenji, oz. tisti, ki so imeli tam kakšno nepremičnino. Hkrati sta s tem zakonom UDBA in KOS dobili podlago za razširitev delovanja v čezmejnem pasu (denimo v Avstriji ali Italiji), saj so predvidevali, da so elementi, ki so državo ogrožali, prihajali zlasti iz teh mejnih območji, kjer naj bi se »nekontrolirano zbirali in organizirali akcije proti 10 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Izvor, nosilci, oblike in metode izpodkopavanja ustavne ureditve, 1978, 1. 11 VA, VBA, t.e. 7, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1949, 1949, 82003100788 – 82003100828. 12 VA, VBA, t.e. 7, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1949, 1949, 82003100788 – 82003100828. 13 Korpus narodne obrambe (KNOJ) je bil s poveljem maršala Tita ustanovljen 15. avgusta 1944. Njegove naloge so bile usmerjene v va- rovanje reda na osvobojenem ozemlju in boj proti ostankom ustaških, četniških in drugih band na osvobojenem ozemlju, zavarovanje centralnih organov oblasti, zavarovanje pristanišč in državnih mej, zavarovanje komunikacij itd. KNOJ je bil neposredno podrejen poverjeniku za narodno obrambo, ki ga je vodil preko načelnika OZNE in po letu 1946 UDBE (ARS, AS 1931, t.e. 2242, Napad na Jugoslavijo in posebnosti revolucionarnega gibanja, 1978, 17). 14 VA, VBA, t.e. 7, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1949, 1949, 82003100788 – 82003100828. 15 SL SFRJ, št. 101/1947. 781 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 Jugoslaviji«.16 V mejnem območju Italije in Avstrije naj bi se tako naselili zlasti pripadniki politične emigracije. Jugoslovanski represivni organi so ločili dve »vrsti« po- litičnih emigrantov; takšnih, ki so »[…] zaradi politične neprilagojenosti družbenim stvarnostim (nestrinjanjem z družbenopolitičnim sistemom) zapustili izvorno družbo« in emigrirali v tujino, kjer so se proglasili za nasprotnika obstoječega družbenega reda v matici, ter ekstremne politične emigrante, ki so poskušali s »[…] svojo aktivnostjo (sovražnim delovanjem, vojaškimi akci- jami, terorizmom, povezovanjem s tujimi obveščevalnimi službami itd.) spremeniti družbeni sistem v domovini«.17 Ekstremni politični ekstremizem se je med pripadniki politične emigracije kazal zlasti v delovanju tako ime- novanih ilegalnih skupin, ki so iz področja zamejstva prehajale čez mejo Italije in Avstrije (Bajc, 2010, 377, 381). Na Slovenskem je med leti 1945 in 1949 nastalo in delovalo okoli 35 ilegalnih skupin in organizacij, za katere zasledimo različna poimenovanja, najpogosteje pa bande, tolpe in Matjaževo gibanje (Čoh, 2015, 102; Premk, 2005). Minister za notranje zadeve Ljudske re- publike Slovenije, Boris Kraigher, je julija 1947 ilegalne skupine označil kot »[…] špijonske organizacije, diver- zantske kriminalne banditske organizacijski jih pošiljajo razni hujskaški anglo-ameriški elementi iz inozemstva« čez mejo v Jugoslavijo (Čoh, 2015, 102). Predpostavke, na kateri so organi javne in državne varnosti gradili vzroke preganjanja ilegalnih skupin, so med drugim bile, da so se ilegalne skupine v povojnem obdobju formirale v mejnem območju Italije in Avstrije, kjer naj bi jih pridobile in podpirale obveščevalne služ- be »imperialističnih držav« in jih izkoriščale za spletke in akcije proti Jugoslaviji. Delovale pa naj bi s ciljem zrušiti jugoslovanski družbeno politični sistem. Cilj pa naj bi hotele doseči s političnimi, vojaškimi, obvešče- valnimi in propagandnimi akcijami (Čoh, 2015, 102).18 Med pomembno nalogo organov državne in javne varnosti je tako sodil tudi nadzor in »čiščenje« sumljivih posameznikov. V analizi varovanja državne meje proti Avstriji in Italiji je KOS ob koncu petdesetih let 20. stoletja zapisala: Če mejni prehodi in mejni pas niso učinkovito zavarovani, omogoča to, da se razne bande, ki državi želijo škodovati, povezujejo z lokalnim pre- bivalstvom, ki ima svoje nepremičnine ob mejni črti. Ti jim pri vračanju čez državno mejo nudijo zatočišča, ali celo pomagajo skozi nenadzorova- ne kanale.19 Stike tovrstni posamezniki ali skupine navežejo z lokalnim prebivalstvom zlasti v času turistične sezone, ko praktično nenadzorovano, pred očmi UDBE, bivajo tudi po dva meseca v mejnem pasu in planirajo svoje podvige. In ravno tukaj leži velika slabost organizacije mejnega nadzora.20 Prav tako pa je KOS leta 1949 ocenjeval, da so organi javne in državne varnosti imeli velike težave pri legalnih prehodih čez državno mejo, saj so tudi ti pred- stavljajo tveganje, »[…] saj še do sedaj nimamo dobro izobraženega kadra in sredstev za prepoznavanje raznih ponarejenih dokumentov, prav tako pa tudi ne tehnike za solidno kontroliranje vozil, ladij, in tako vedno obstaja nevarnost, da kdo pobegne iz države, ali vanjo vstopijo posamezniki, ki delujejo proti državi.«21 VZPOSTAVITEV MREŽE AGENTOV V MEJNEM OBMOČJU UDBA in KOS sta zato povojnemu jugoslovanskemu enopartijskemu komunističnemu režimu kot najva- žnejše sredstvo oz. najmočnejše orožje v boju proti sovražnikom države (bande, teroristi, ubežniki) predsta- vila pomen vzpostavitve dobre mreže agentov (Vodušek Starič, 2011, 426–427). Ta je v glavnem delala prikrito, »v ilegali«, in je po vojni doživljala številne spremembe. Težava agenture je sprva ležala predvsem v njeni malo- številnosti. Četudi so agenti odkrili ilegalno skupino, ki je poskušala prečkati mejo, so velikokrat bili omejeni z odzivnim časom in ukrepi, saj niso imeli učinkovite mreže, ki bi jim lahko nudila ustrezne okrepitve. Sle- dnje se je spremenilo leta 1949, ko je Jugoslavija zaradi informbirojevske krize in grožnje napada sovjetskih socialističnih satelitov, bila prisiljena reorganizirati državno-varnostni sistem (Repe, 2003, 32). Leta 1949 je zato Jugoslavija sprejela načrt, ki je predvideval, da naj bi se v najkrajšem možnem času mreža agentov na meji okrepila. KOS je tako predlagal, da naj bi se na mejnem območju vzpostavilo: • agenturo, ki bi nadzorovala tajne kanale in se povezovala z lokalnim okoljem (»ŠPICLJI«); • agenturo, ki bi se povezovala s KOS, KNOJ in 16 VA, VBA, t.e. 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, nedatirano,82003102706–82003102707. 17 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Varnostni sistem, Sovražna politična emigracija in metode njenega delovanja, Politična emigracija na Zahodu, 1. 18 ARS, AS 1931, t.e. 487, Mapa Teroristične organizacije in bande v SFRJ, Istoriat kontrarevolucionarnih terorističkih organizacija i ban- ditizma, 12.10.1950, 1–5. 19 MNZ je v poročilu za leto 1952 zapisala, da je samo v tem letu odkrila in »eliminirala« 69 tihotapskih kanalov za pobeg preko meje, na katerih je bilo dejavnih 296 oseb. Večina teh odkritih kanalov naj bi ležala na območju proti Avstriji (ARS, AS 1931, t.e. 1440, Poročilo Ministrstva za notranje zadeve za leto 1952, 9). Število kanalov naj bi se iz leta v leto spreminjalo. Leta 1958 naj bi tako naraslo na 198, v letu 1959 pa upadlo na »le« še 118 (ARS, AS 1931, t.e. 1440, Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve Ljudske repub- like Slovenije za leto 1959, 31), ter do leta 1961 ponovno naraslo na 131 kanalov (ARS, AS 1931, t.e. 1440, Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije za leto 1961, 12). 20 VA, VBA, t.e. 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, nedatirano,82003102706–82003102707. 21 Prav tam. 782 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 mejno milico in bi omogočala hitro intervencijo (»INFORMANTI«); • agenturo, ki bi bila popolnoma avtonomna in bi lahko akcije izvajala neodvisno (»AGENTI«). Agenti »ŠPICLJI«, ki naj bi spremljali skrivne tiho- tapske poti, s pomočjo katerih bi lahko posamezniki ali skupine poskušale vstopiti ali zapustiti Jugoslavijo, so bili pridobljeni iz vrst lokalnega prebivalstva. Ti doma- čini naj bi imeli dovolj potrebnega poznavanja terena in v lokalnem okolju naj ne bi izstopali, zato so za organe državne varnosti bili izjemno koristni. Prav tako naj bi ti »informanti« pogosto prihajali v stik z disidenti, saj bi jim lahko ponudili pomoč v obliki potrebnih informacij, o tem kje naj bi v mejnem območju bila mesta za neo- pazno prečkanje meje, ali jim celo nudili skrivališče. V primerih, ko bi disidenti z njimi navezali stike, bi se ujeli v past državne varnosti. Predvideno je bilo, da bi »špi- clji« bili civilisti, s katerimi sta UDBA ali KOS navezala stike, da bi jih pridobila za svoje namene. Pogosto naj bi namreč ti posamezniki sami prišli v konfl ikt z zakonom in bili prisiljeni sodelovati z organi državne varnosti, da bi se izognili kaznim. Z organi državne varnosti so po poročilih KOS, ki jih hrani Vojni arhiv v Beogradu, pra- viloma navezovali stike preko agentov »informantov«, ki so jim posredovali informacije. So pa bili ti »špiclji« tudi sami predmet nadzora s strani organov državne varnosti, saj jim niso popolnoma zaupali.22 Agenti »INFORMANTI« naj bi služil kot vezni člen med KOS, KNOJ in mejno milico. Pridobljeni naj bi bili iz vrst javnih uslužbencev, ki so delali v mejnem pasu. Zaradi narave njihovega dela naj bi bili običaj- no izbrani med poštarji, cariniki ali drugimi javnimi uslužbenci v mejnem območju. Njihove naloge naj bi obsegale spremljanje mreže »špicljev« in ugotavljanje, ali so bili kompromitirani ter tako za državno varnost neuporabni, posredovanje nalog in zbiranje informacij o možnih škodljivih dejavnosti v mejnem območju. Pri 22 VA, VBA, 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, nedatirano, 82003102701–82003102708; VA, VBA, 8, KO – 6.3.02, Sas- tanci i savetovanja KOS 1950, 1949, 82003100788 – 82003100828. Sli ka 1: Zemljevid Ljudske republike Slovenije z vrisanim mejnim območjem iz leta 1948 (ARS, AS 1529, Osebna zbirka Borisa Kraigherja, 1948) 783 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 tem kadru naj bi bilo pomembno predvsem tudi to, da se mu je omogočilo na videz normalno življenje (odhodi v mesto, itd.).23 Najpomembnejša oblika agentov naj bi bili posame- zniki, ki naj bi delovali v ilegali in naj bi sami izvajali akcije. Za te agente naj bi bilo pomembno, da so bili pridobljeni iz vrst nekdanjih pripadnikov JA, da so bili člani KP, ki so imeli dovoljenje za nošenje orožja. Tudi za tovrstne agente je veljalo, da naj bi bili rezidenti okolja, v katerem so delovali, le s to razliko, da so jih organi državne varnosti oskrbeli z lažnimi identitetami in dokumenti. Tovrstni agenti so imeli pravico, da so vsakogar, ki se jim je zdel sumljiv in je predstavljal gro- žnjo državi, legitimirali in ga privedli do organov KOS, KNOJ ali milice. V primerih skrajne nevarnosti jim je bilo dovoljeno, da uporabljajo svoje orožje.24 Jugoslovanski enopartijski komunistični režim se je boja proti ilegalnim skupinam loteval tudi tako, da je v organizacije poskušal vriniti sodelavce (prim. kurirji, podporniki), ki jih je za sodelovanje pridobil na podlagi groženj, ali obremenilnega materiala v primeru zajetja. V analizi, ki je nastala leta 1950, so organi državne varnosti zapisali, da so bili s tovrstnimi akcijami v letih 1945 in 1949 zelo uspešni. Tako naj bi v navedenem obdobju ubili 114 in ujeli 516 pripadnikov ilegalnih skupin, uspešni pa naj bi bili tudi pri njihovih podpor- nikih. Teh naj bi ubili 15 in sodili 1.065 (Čoh, 2015, 102).25 Zemljevid, ki je nastal leta 1948, dobro prikazuje obmejno območje Ljudske republike Slovenije ter tiste dele meje, kjer so organi za notranje zadeve pričakovali največjo frekvenco prebegov. Označen je tudi okvirni (uradno 15 km) obmejni pas, ki je bil vzpostavljen z Za- konom o gibanju na meji in je vpeljeval poostren režim bivanja in gibanja.26 Podatki Državnega sekretariata za notranje zadeve in državno varnost za leto 1949 – torej obdobje, ko se je sistematično varovanje mejnega območja šele vzpostavljalo, kažejo, da je za varovanje meje proti Avstriji in Italiji samo v tem letu skrbelo več kot 5.000 vojakov Korpusa narodne obrambe Jugoslavije in tajnih agentov.27 NOTRANJI IN ZUNANJI SOVRAŽNIKI IN »SPECIALNA VOJNA«? Zastavlja se vprašanje: Pred kom so navedene enote varovale državno mejo? Ali je Jugoslavija v desetletjih po vojni resnično bila tako ogrožena s strani »zunanjih sovražnikov«, ali je šlo le za pretiravanje in ustvarjanje izrednih razmer, ki bi opravičevale tovrstne metode povojnega jugoslovanskega enopartijskega komunistič- Tabela 1: Število vojakov Korpusa narodne obrambe Jugoslavije in sodelavcev organov za notranje zadeve na mejah z Italijo in Avstrijo leta 1949 (ARS, AS 1931, MFŽ A-10-5, Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve in državno varnost za leto 1949) Leto 1949 Republika Avstrija Republika Italija Svobodno tržaško ozemlje Skupaj Vojaki KNOJ 942 672 514 2.128 Agenti in sodelavci tajne politične policije 1.446 969 531 2.946 Pripadniki KNOJ in agentura skupaj 2.388 1.641 1.045 5.074 23 VA, VBA, 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, nedatirano, 82003102701–82003102708; VA, VBA, 8, KO – 6.3.02, Sas- tanci i savetovanja KOS 1950, 1949, 82003100788 – 82003100828. 24 VA, VBA, 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, nedatirano, 82003102701–82003102708; VA, VBA, 8, KO – 6.3.02, Sas- tanci i savetovanja KOS 1950, 1949, 82003100788 – 82003100828. 25 ARS, AS 1931, t.e. 487, Mapa Začetek in konec banditizma na Štajerskem, 1950, 7. V fondu AS 1931 Arhiv RS hrani vrsto poročil, v katerih so npr. opisani dogodki na področju avstrijske Koroške tudi v kasnejšem obdobju, npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja. Šlo je za obdobje, ki je bilo zaznamovano z ostrimi nacionalnimi boji med slovensko manjšino in avstrijskimi nacionalističnimi skrajneži. Uprava službe državne varnosti (USDV) je z velikim zanimanjem spremljala to dogajanje, saj naj bi po njihovem mnenju avstrijski nacionalistični skrajneži poskušali »[…] neposredno prikazati SR Slovenijo kot center, od koder se vodijo akcije ‚slovenskih ekstremnih nacionalistov‘ na Koroškem. Slednje pa je posredno metalo slabo luč tudi na jugoslovansko USDV in posredno njej pripisovalo krivdo za izvedene dogodke« (ARS, AS 1931, MFŽ A-21-31, Indikativni bilten 1973, Oris situacije v Avs- triji, 29–33). Poudariti je treba, da je USDV, kot navaja tudi Igor Omerza, prav gotovo bila odgovorna za številne akcije, ki so bile v sedemdesetih in osemdesetih izvedene v evropskih državah, zato je tale skrb, da bi se jo z njimi povezovale iz vidika odgovornosti za »specialno vojno« sicer upravičena, nikakor pa ne utemeljena (Omerza, 2011). Konce osemdesetih let je tako denimo postalo jasno, da je USDV nezakonito vdrla tudi v prostore Mladine, ko je poskušala pasivizirati njeno delovanje in kompromitirati njene sodelavce (Jenuš, 2007, 61, 76–78). O dogodkih na avstrijskem Koroškem in povezavah z aktivnostmi ekstremne emigracije glej tudi: ARS, AS 1931, MFŽ A-21-25, Operativne in splošne informacije 1971; ARS, AS 1931, MFŽ A-21-32, Indikativni bilten 1974; ARS, AS 1931, MFŽ A-21-38, Indikativni bilten 1975. 26 ARS, AS 1529, Osebna zbirka Borisa Kraigherja. 27 ARS, AS 1931, MFŽ A-10-5, Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve in državno varnost za leto 1949. 784 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 nega režima, da bi lahko izvedla obračun z »notranjim sovražnikom«? Izhajajoč iz arhivskega gradiva UDBE in KOS, ki ga hranita Arhiv Republike Slovenije in Vojni arhiv v Beogradu, je mogoče slutiti, da Jugoslavija pri varovanju meje ni nastopala le proti tako imenovanemu »zunanje- mu sovražniku«, oz. posameznikom in skupinam, ki bi želele priti na njen teritorij, bodisi zaradi obveščevalnih in sabotažnih akcij, ampak tudi proti lastnemu prebival- stvu, ki je poskušalo z begom čez mejo državo zapusti- ti.28 Država se je tako soočala z novo oblike vojne, t.i. »specialne vojne«, katere namen je bil izkoreninjenje tako »zunanjih« kot potencialnih »notranjih sovražni- kov« na strani jugoslovanskih organov državne varnosti, in spodkopavanje jugoslovanskega enopartijskega komunističnega režima na strani njenih nasprotnikov (Ateljević, 1983, 117–118).29 Povojni jugoslovanski enopartijski komunistični režim se je tako lotil obračuna z univerzitetnimi profesorji, študenti in drugimi izobra- ženci, predvsem pa tudi s pripadniki katoliške Cerkve (Režek, 2005, 21; Griesser-Pečar, 2016, 408). Že samo poimenovanje »specialna vojna« nam pove, da gre za posebno obliko boja, ki se tako po upo- rabljenih sredstvih kot po metodah, ciljih in področjih, zoper katere je usmerjena, razlikuje od klasične, to je konvencionalne vojne. Za »konvencionalno vojno« največkrat poenostavljeno trdimo, da je to nadaljevanje politike z drugimi, to je nasilnimi sredstvi. To praviloma pomeni, da se je neka država ali gibanje odločilo za uporabo nasilnih oziroma vojaških sredstev za dosego svojih ciljev v tistem trenutku, ko svojih ciljev ne more doseči s političnimi sredstvi (diplomacijo, pogajanji, pogodbami, ekonomskim pritiskom). Osnovna metoda vsake »konvencionalne vojne« je tako oborožen boj, ki predstavlja neko vrsto množičnega nasilja. Tudi pri »specialnem« vojskovanju se uporablja nasilje, vendar ne toliko v obliki oboroženega boja, marveč kot nasilje posebne vrste, ki se manifestira v različnih oblikah pritiskov kot npr. propagandni, policijski, ekonomski, politični (Mello, 2010, 2–3). […] Specialno vojskovanje [je] kompleks, celota organiziranih nasilnih in subverzivnih aktivnosti, učinkovanj in pritiskov na praktično vseh sektorjih družbenega življenja, še posebej pa na ideološko-po- litičnem in diplomatskem področju, v kulturi, prosveti in znanosti, v ekonomiki, na področju propagande in informiranja, na sektorjih varnosti in obrambe itd., ki je uperjeno zoper državo in njeno družbenopolitično ureditev […].30 Specialno vojskovanje služi v tem kontekstu tako zunanjemu kot notranjemu sovražniku, saj lahko pripo- more k ustvarjanju notranjih kriz, gospodarskih težav, dezorientaciji javnega mnenja in s tem ruši ugled ali stabilnost državne oblasti.31 Ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let 20. stoletja so organi državne varnosti ocenjevali, da je Jugoslavija v povojnem obdobju bila objekt pritiskov, ki naj bi prihajali tako iz Vzhoda kot iz Zahoda in so se kazali zlasti v delovanju »[…] inspiriranih notranjih destruktivnih sil«. Zlasti intenzivni naj bi bili pritiski neposredno po osvoboditvi v obliki pritiskov raznih organiziranih band (Čoh, 2015; Premk, 2005), v času in po resoluciji Informbiroja (1948–1953), nato po ma- džarski (1956), bližnje-vzhodni (1967) in češkoslovaški krizi (1968) (Bajc, 2014; Pelikan, 2010) ter predvsem v obdobju sprejemanja nove jugoslovanske ustave.32 Posebno vlogo pri vodenju te »specialne vojne« so organi državne varnosti pripisovali sovražni politični emigraciji. Po interni razdelitvi so jugoslovanski organi za notranje zadeve33 emigracijo delili na naslednje strukture: • izseljenci oz. trajno izseljeni ekonomski emi- granti; • zamejci oz. narodne manjšine v zamejstvu, ki jih loči od države matičnega naroda; • zdomci oz. občasni ekonomski emigranti ali delavci na začasnem delu v tujini; • politični emigranti.34 V začetku petdesetih let 20. stoletja je prišlo zahva- ljujoč informbirojevski krizi in »specialni vojni« do šte- vilnih sprememb v organizacijski strukturi jugoslovanske obveščevalne službe in državne varnosti, zaradi česar je postalo prehajanje meje nevarnejše in zahtevnejše. S tem se je pričela spreminjati tudi socialna struktura tistih, ki so prehajali mejo v Sloveniji proti demokra- tičnim zahodnim državam. Če so pred spremembami prevladovali domnevni pripadniki »starega režima«, so od začetka petdesetih pa do konca sedemdesetih (začetka osemdesetih) let 20. stoletja bežali v glavnem delavci, učenci in dijaki, po mnenju UDBE in KOS v glavnem mladi ljudje.35 28 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Napad na Jugoslavijo in posebnosti revolucionarnega gibanja, 1978, 1–11. 29 Za defi nicijo pojma "specialna vojna" glej: ARS, AS 1931, t.e. 2242, Edo Kranjčevič: Specialna vojna, 1978, 1–21. 30 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Edo Kranjčevič: Specialna vojna, 1978, 3. 31 Prav tam, 2. 32 Prav tam, 11. 33 Ti so od leta 1953 združevali državno varnost, javno varnost in ljudsko milico (ARS, AS 1931, t.e. 2242, Varnostni sistemi danes in nje- govi nosilci, Strokovni dejavniki varnostnega sistema, 1978, 8). 34 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Varnostni sistem, Sovražna politična emigracija in metode njenega delovanja, 1978, 1. 35 VA, VBA, t.e. 10, KO – 6.3.02, Savetovanja OB JNA 1955, Pukovnik Zdravko Vujnović: Problemi obezbedenja granice, nedatirano, 82003201375–82003201384. 785 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 Slika 2: Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije o številu ljudi, ki so poskušali pobegniti preko slovenske meje v petdesetih letih 20. stoletja, 1959 (ARS, AS 1931, t.e. 1440, Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije za leto 1959) 786 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 Intenziteta pobegov se je zaradi številnih pritiskov povojnega jugoslovanskega enopartijskega komunistič- nega režima iz leta v leto večala. Vrhunec pobegov iz Jugoslavije je bil dosežen prav gotovo v petdesetih letih 20. stoletja. Slednje prikazujejo tudi podatki KOS, ki pri- čajo o tem, da so obmejni represivni organi postajali pri »lovu« na notranjega sovražnika in po njihovem mnenju sovražno emigracijo iz leta v leto bolj uspešni. Iz poro- čila KOS iz leta 1955 je razvidno, da je med leti 1945 in 1948 bilo pri poskusu ilegalnega prečkanja meje ujetih »le« 1.330 prestopnikov letno, od 1949 do 1953 pa po 2.100 prestopnikov letno. Leta 1954 je to število naraslo že na 3.241 posameznikov. Da bi lahko lažje razumeli odstotke ljudi, ki so ilegalno prehajali mejo z Italijo, Avstrijo in STO je UDBA navajala sledeče podatke: tako naj bi tekom leta 1946 iz teritorija NR Slovenije ilegalno preko meje pobegnilo 1.654 posameznikov, v enakem obdobju pa je bilo na meji proti Avstriji, Italiji in STO ujetih 1.119 posameznikov. Leta 1947 je to razmerje bilo 1.900 : 1.656; 1948 – 1.094 : 1.526; 1949 -925 : 2.127; 1950 – 1.025 : 1.831; 1951 – 1.628 : 2.644; 1952 – 1.206 : 2.15938; 1953 – 1.183 : 1.740; in v prvih mesecih 1954 1.122 : 3.241.40 Iz navedenih podatkov je razvidno, da je bilo razmerje med ujetimi in tistimi, ki so mejo uspešno prebežali po letu 1949, praviloma v korist jugoslovanskih organov za notranje zadeve. Ministrstvo za notranje zadeve je v poročilih za leto 1951 zapisalo, da je uspehe za povečano število uspešnih ujetij na meji, mogoče deloma pripisovati tudi spremembam v tiralični službi in formiranju posebnega oddelka za tiralično službo kot operativne enote, ki je sodelovala pri varovanju mejnih prehodov. V poročilih lahko podrobneje razberemo nacionalno strukturo oseb, ki so jih organi javne in državne varnosti tega leta ujeli na meji. Zaradi poskusa pobega preko meje je bilo leta 1951 aretiranih 2.644 oseb od tega: »928 Slovencev, 465 Srbov, 910 Hrvatov, 61 iz BiH, 17 Makedoncev, 16 Črno- gorcev in 247 inozemcev. Med aretiranimi inozemci so večinoma izstopali politični emigranti iz informbirojevskih držav, ki so pribežali v našo državo z namenom, da bi pobegnili v zahodnoevropske države«. Žal za te osebe podrobnejših podatkov o nacionalnosti nimamo.41 Slabih devet let kasneje, leta 1960, lahko v podobnem poročilu organov za notranje zadeve vidimo porast števila oseb, ki Tabela 2: Število poskusov pobega prebivalstva čez državno mejo v petdesetih letih (ARS, AS 1931, t.e. 1440, Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije za leto 1959) Ujeti na meji iz FLRJ Uspeli pobegi iz LRS Vrnjeni v FLRJ Ostali v tujini na podlagi videmskega sporazuma36 Skupaj % po letih 1952 2.159 1.206 84 / 3.845 4,5 1953 1.740 1.193 653 / 3.586 4,3 1954 3.161 2.062 692 / 5.915 7 1955 2.942 1.672 902 / 5.516 6,6 195637 5.953 4.644 813 / 11.410 13,6 1957 13.778 6.919 2.913 / 23.610 28,2 1958 9.788 2.845 4.809 623 18.065 21,5 1959 6.450 1.641 3.174 693 11.958 14,3 Skupaj 45.971 22.578 13.956 1.316 83.905 100,0 36 Na podlagi 7. člena t. i. Londonskega memuranduma, z dne 5. oktober 1954, sta vladi FLRJ in Republike Italije dne 20. avgusta 19555 v Vidmu podpisali sporazum, ki je uvedel olajšave obmejnega prometa in prehajanja meje za rezidente v 10 km mejnem pasu. North Atlantic Treaty Organization Archives Online (NATO Archives Online), digitalizat C-M(54)104, Memorandum of Understanding between the Government of Italy, the United Kingdom, The Unitet States and Yugoslavia regarding the free territory of Trieste, 5. 10. 1954; ARS, AS 1931, t.e. 1440, Poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve za leto 1955, 10. 37 Glej tudi: ARS, AS 1931, t.e. 1440, Poročilo Ministrstva za notranje zadeve za leto 1956, 4. 38 Kot razloge za pobege oseb v letu 1952 je MNZ navajal, da je 351 oseb pobegnilo zaradi političnih razlogov, 28 zaradi kaznivih dejanj, 15 zaradi izognitve prestajanja zaporne kazni, 93 pred nastopom vojaškega roka, 628 pa zaradi avanturizma in sorodstvenih vezi v tujini. ARS, AS 1931, t.e. 1440, Poročilo Ministrstva za notranje zadeve za leto 1952, 9. 39 VA, VBA, t.e. 10, KO – 6.3.02, Savetovanja OB JNA 1955, Pukovnik Zdravko Vujnović: Problemi obezbedenja granice, nedatirano, 82003201375–82003201384. 40 ARS, AS 1931, t.e. 1440, Poročilo Ministrstva za notranje zadeve za leto 1951, 7–8; ARS, AS 1931, t.e. 1440, Poročilo Ministrstva za notranje zadeve za leto 1952, 8–9. 41 ARS, AS 1931, t.e. 1440, Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije za leto 1960, 12. 787 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 so bežale preko meje LRS. Tega leta so organi za notranje zadeve obravnavali pri poskusu pobega čez državne meje LRS obravnavali 9.909 oseb. 5.501 primerov na jugoslovansko-avstrijski, 4.408 primerov na jugoslo- vansko-italijanski in le 15 na jugoslovansko-madžarski meji. »Pri preprečevanju pobegov smo obravnavali 1.514 Slovencev, 1.358 Srbov, 3.935 Hrvatov, 68 Makedoncev, 46 Črnogorcev in 601 oseb iz BiH.«39 Grafi kon prikazuje bilanco poskusov pobega prebi- valstva čez državno mejo v petdesetih letih prejšnjega stoletja.42 Do druge polovice petdesetih let je število oseb, ki so bežale čez mejo, strmo naraščalo, prav tako tudi število ujetih. Enote, ki so varovale mejno območje in državno mejo, so se namreč iz leta v leto povečevale. Le predstavljamo si lahko, kakšne stiske in pritiske so posamezniki morali doživljati, da so se odločali za nevarno in protizakonito pot čez mejo. V tujini jih je namreč povečini čakala negotova prihodnost, če so jih zajeli jugoslovanski organi za notranje zadeve, pa gotova zaporna kazen, če ne še hujše posledice (Jenuš, Cankar, 2014, 45). Organi za notranje zadeve so razloge za beg državljanov čez mejo iskali drugje. Organi dr- žavne varnosti naj bi se tako zlasti v obdobju petdesetih in šestdesetih letih povečano ukvarjali z borbo proti tuji in emigrantski propagandi, ki so jo v duhu »specialne vojne« smatrali za rak rano jugoslovanskega komunistič- nega režima. Propaganda naj bi tako ustvarjala utvare o boljšem življenju v tujini, kar naj bi pospeševalo na- gnjenja posameznikov k emigraciji, »[…] k pobegom in kritikarskim odnosom do naše stvarnosti«.43 Emigracija naj bi tako pri propagiranju pobegov iz države, izposta- vljala visok standard v zahodnih državah in osebam, ki so nameravale pobegniti, dajala navodila, kako naj bi se obnašali na zaslišanjih v azilnih taboriščih, da naj bi jim bil priznan politični azil.44 Veliko bolj kot uspeli pobegi izstopa podatek o osebah, ki so bile na mejah ujete in obravnavane zaradi poskusa bega iz države. V več kot polovici primerov namreč pobegi niso bili uspešni. Slednje glede na na- pore in osebje, ki je na mejnem območju delovalo, ali glede na mrežo agentov, ki so jo represivni organi uspeli zgraditi v mejnem območju, niti ne preseneča. Zanimivo je, da organi za notranje zadeve, pred- vsem organi državne varnosti (USDV), pri osebah, ki so uspešno pobegnile iz Jugoslavije niso preprosto zamahnili z roko. Te osebe so namreč po njihovem mnenju predstavljale resno grožnjo jugoslovanskemu komunističnemu režimu, saj so se, predvsem kadar je šlo za politične emigrante, aktivno vključevali v skupine nasprotne jugoslovanskemu komunističnemu režimu, ki so nastajale v zamejstvu in med izseljenci. Organi državne varnosti so slednje tudi izpostavljali kot enega najpomembnejših elementov, ki je družil sicer razdelje- no politično emigracijo zunaj Jugoslavije. OPERACIJA ‘LUČKA’ – PRIMER AKCIJE ORGANOV DRŽAVNE VARNOSTI NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM Na avstrijskem Koroškem in Štajerskem naj bi po podatkih organov državne varnosti delovala zelo dobro organizirana slovenska/jugoslovanska manjšina. Del te manjšine naj bi s svojimi subverzivnimi akcijami lahko ogrozil jugoslovanski enopartijski komunistični režim. Tako naj bi se oblikovala dva centra, preko katerih so v Jugoslavijo »vnašali« sovražne agente, v petdesetih letih tudi bande in ilegalne skupine, predvsem pa za režim škodljiv propagandni material (Čoh, 2015, 103–104). Ti centri naj bi bili v Lipnici in v Celovcu, vodili naj bi jih slovenski emigranti oz. avstrijski konvertiti.45 Slovenska politična emigracija naj bi se po mnenju organov držav- ne varnosti »v svojem delovanju proti SFRJ posluževala le sovražno propagandne subverzivne dejavnosti«.46 Avstrija je zaradi skupne zgodovine in obstoječe slovenske manjšine bila za tovrstno delovanje idealna. Jugoslaviji sovražni elementi, torej ekstremna politična emigracija, so se namreč med njimi lahko zelo dobro skrili. Organi jugoslovanske državne varnosti so ravno zato mejo z Avstrijo zelo dobro nadzorovali in so število agentov, ki je nadzorovalo delovanje slovenske manjšine, nenehno povečevali. Centri SDV iz Kranja, Ljubljane, Slovenj Gradca, Celja in Maribora so tako v osemdesetih letih 20. stoletja (predvsem v obdobju 1981–1985) samo za pokrivanje problematike koroških Slovencev imeli registriranih 34 sodelavcev. Zanimivi so podatki o njihovi starostni strukturi, državljanstvu in razlogi zaradi katerih so bili pridobljeni za sodelovanje. 22 jih je imelo avstrijsko, le 12 jugoslovansko državljan- stvo. Avstrijski državljani so bili povečini pridobljeni iz vrst koroških Slovencev. Izstopa, da so kot razloge za sodelovanje navajali patriotizem, le en agent je sode- loval izključno zaradi materialnih koristi, eden pa je bil pridobljen na podlagi obremenilnega materiala. Večina jih je bila starih med 31 in 50 let (19), sedem jih je bilo mlajših od 30, osem pa starejših od 50. Nameščeni so bili v Beljaku, Bistrici, Borovljah, v Žihpolju, Velikovcu, Škocjanu, Rebcah, Železni Kapli, Žitarji vasi, Libučah, Pliberku in Šentjanžu. V »objekte«, v katerih so delovali so bili nameščeni kot zaposleni v mednarodnih podje- tjih, tiskarnah, založniških hišah, ki so jih nadzorovali, ali pa so bili člani kulturnih oz. prosvetnih združenj.47 42 ARS, AS 1931, t.e. 1440, Letno poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije za leto 1959. 43 ARS, AS 1931, t.e. 1440, Poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve za leto 1957, 2. 44 ARS, AS 1931, t.e. 1440, Poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve za leto 1960, 11. 45 VA, fond VBA, t.e. 8, KO – 6.3.02, Sastanci i savetovanja KOS 1950, 1949, 82003100810–82003100828. 46 ARS, AS 1931, t.e. 2242, Varnostni sistem, Sovražna politična emigracija in metode njenega delovanja, 1978, 1. 47 ARS, AS 1931, t.e. 2554/4, Analiza uporabe sodelavske mreže, usmerjene v kontraobveščevalno zaščito slovenske manjšine na avstri- jskem Koroškem, 20. 6. 1986, 2–10a. 788 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 Na podlagi razdelitve organov državne varnosti so pokrivali zlasti dve skupini: Zvezo slovenskih organiza- cij (ZSO), ki je veljala za prosocialistično usmerjeno, in so jo sestavljali Zveza koroških partizanov, Zveza slovenske mladine, Slovenski dijaški dom, Slovenski vestnik; v drugi skupini je bil Narodni svet koroških Slovencev (NSKS), v katerega so uvrščali Koroško dijaško zvezo, Krščansko kulturno zvezo, Naš tednik, Mohorjevo družbo, Modestov dom in Tinje, ki so jih povezovali s »klerikalnimi« strukturami in s tem za Jugoslaviji sovražne elemente.48 Iz vidika »specialne vojne« in »sovražne propagandne subverzivne dejavno- sti« je bila posebno zanimiva zlasti Mohorjeva družba v Celovcu. Slednja je kot katoliška, cerkvena ustanova v očeh povojnega jugoslovanskega enopartijskega komunističnega režima v celotnem obdobju po drugi svetovni vojni veljala za »najnevarnejšega« nasprotnika jugoslovanske socialistične ureditve in imela pomemb- no mesto med slovensko politično emigracijo (Filipič, 2013, 87) ter se je angažirala na značilno »klerikalnih« pozicijah.49 »Po podatkih, s katerimi razpolaga SDV je aktivnost Mohorjeve družbe v Celovcu mnogokrat v nasprotju z uradno manjšinsko politiko, kot tudi politiko matice […]«.50 »[…] V njej delajo koroški Slovenci, du- hovniki in nekateri slovenski pol[itični] emigranti. Njeno vodstvo je med drugim povezano s slovensko pol[itično] emigracijo v evropskih in prekomorskih državah in z vodstvom NSKS.«51 Tiskarna Mohorjeve družbe je vsa povojna leta tiskala emigrantske publikacije in izdajala list Naša luč, Koledar Mohorjeve družbe itd. Poseben trn v peti povojnega jugoslovanskega enopartijskega komunističnega režima je bilo predvsem dejstvo, da je Mohorjeva družba tiskala literaturo, ki je spominjala na poboje domobrancev po drugi svetovni vojni in odkrito kritizirala »[…] jugoslovansko in slovensko totalitarno državno ureditev« (Filipič, 2013, 88). Zlasti dela kot so prva knjiga o škofu Rožmanu Jakoba Kolariča iz leta 1967, Slovenija včeraj, danes, jutri Cirila Žebota iz leta 1967 ter knjiga Tomaža Kovača V rogu ležimo pobiti iz leta 1968, so nedvomno dela, ki jih je jugoslovanska dr- žavna varnost ocenjevala kot izrazito protikomunistično propagando in s tem nevarno sredstvo v tako imenovani »specialni vojni« (Filipič, 2013, 89). Že leta 1974 je SDV uvedla operacijo »Lučka«, s katero naj bi bila izvedena »[…] pasivizacija Mohorjeve družbe v klerikalnem smislu, prenehanje tiskanja in izda- janja emigrantske literature ter revije ‚Naša luč‘« (Jenuš, 2013, spletni vir). Operacija je postala agresivnejša v začetku osemdesetih let 20. stoletja. Med leti 1982 in 1985 sta delovanje Mohorjeve družbe neposredno spre- mljala dva sodelavca, posredno pa petnajst sodelavcev SDV. Vendar organi državne varnosti v Mohorjevi družbi niso imeli neposredno nameščenega vira, zaradi česar je po njihovem mnenju učinkovitost nadzorovanja njene sovražne dejavnosti bila zmanjšana. Menili so, da se […] ob poročanju o splošnem dogajanju izgubljajo varnostno relevantni podatki. […] Da bi presegli ob- stoječe stanje in dejansko izgradili operativno učin- kovito sodelavsko mrežo na avstrijskem Koroškem, je poleg stalnega pridobivanja novih sodelavcev nujno potrebno prestrukturirati obstoječo mrežo sodelavcev, […] natančneje opredeliti varnostno problematiko na Koroškem, preorientirati in ožje usmeriti posamezne sodelavce.52 Ker naj bi tudi Mohorjeva družba po mnenju orga- nov državne varnosti v svojih publikacijah postajala vse agresivnejša in so se zaradi tega napadi na jugoslovanski državni sistem večali, so se odločili ukrepati. Z nalogo nadzorovanja delovanja Mohorjeve družbe in njenega vodstva in v »[…] skladu z interesi SDV za operativni prodor v desno krilo slovenske manjšine (NSKS)« je bil novembra 1985 v Mohorjevo družbo vtihotapljen sode- lavec s kodnim imenom »Klaus« (Filipič, 2013, 91, 92), ki je svoje ugotovitve redno sporočal SDV v Jugoslaviji in iz Ljubljane prejemal navodila za svoje nadaljnje akcije.53 Že februarja 1986 je bil izdelan prvi osnutek za »[…] izvedbo operativno tehničnega posega 2050 TP in 622 FN, ter izvedbo ogleda za montažo OTS 418 N v prostorih Mohorjeve družbe […] s ciljem pridobitve in dokumentiranja operativno zanimivih dokumentov, ki kažejo na njuno subverzivno dejavnost proti SFRJ«.54 Ohranjeno arhivsko gradivo operativno tehničnega posega, ki ga je načrtovala slovenska SDV, in ga hrani Arhiv RS, se bere kot kriminalni roman ameriškega av- torja Toma Clancyja, a žal ne predstavlja fi kcije, temveč nudi zanimiv vpogled v postopke priprave operacije nekdanje jugoslovanske tajne politične policije; od vstopa v objekt (928 KS), izvedbe in varovanja akcije, 48 ARS, AS 1931, t.e. 2554/4, Analiza uporabe sodelavske mreže, usmerjene v kontraobveščevalno zaščito slovenske manjšine na avstri- jskem Koroškem, 20. 6. 1986, 3. 49 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, 16. 50 Prav tam, 2. 51 Prav tam, 16. 52 ARS, AS 1931, t.e. 2554/4, Analiza uporabe sodelavske mreže, usmerjene v kontraobveščevalno zaščito slovenske manjšine na avstri- jskem Koroškem, 20. 6. 1986, 16–17, 20, 22. 53 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, str. 2. 54 2050 TP – tajna preiskava osebne prtljage, garderobe, pregled avtomobila, privatnega stanovanja. poslovnih prostorov itd; 622FN – fo- tografi ranje dokumentov, oseb itd. v akcijah; OTS – operativno tehnična sredstva; 418 N – montaža brezžičnega oddajnika, kontrola dogajanja v določenem prostoru, vgraditev mikrofona z radio oddajnikom [prisluškovalna naprava]. Več o tem posegu glej: ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211; ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, Operativni plan izvedbe akcije 2050 TP in 622 N, ter izvedbo ogleda za montažo OTS 418 N v inozemstvu, 20. 2. 1986. 789 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 uporabe tehničnih sredstev, do javljanja v centralo. Prvotni načrt, ki je bil pripravljen 20. februarja 1986, je predvideval vstop v prostore Mohorjeve družbe, iskanje in fotografi ranje »obremenilnega materiala«, namestitev prisluškovalnih naprav in neopažen odhod. »[…] Poseg bo potekal hitro in temeljito, predvsem pa brez vsakr- šnih glasovnih komunikacij, ropota, itd.«55 Vendar se SDV s tem načrtom ni strinjala, saj so domnevali, da je delovanje Mohorjeve družbe spremljala tudi avstrijska varnostna služba, za katero so menili, da naj bi imela v prostorih Mohorjeve družbe nameščene prisluškovalne naprave (PTS – prisluškovalna tehnična sredstva). Zato so 26. februarja 1986 izdelali dodaten načrt, ki je pr- votnemu dodal tudi nov cilj, to je iskanje sovražne ko- respondence, ki bi kompromitirala slovensko politično emigracijo, in observacijsko ekipo, ki naj bi spremljala okolico poslopja Mohorjeve družbe in »[…] v primeru, ko realno ugotovi prisotnost avstrijskih varnostnih orga- nov (njihov prihod v času trajanja posega in postavitev zased), o tem obvesti ekipo v objektu […]«, prav tako pa so se odločili, da bodo na dan posega spremljali »[…] UKV komunikacije avstrijskih varnostnih organov na relaciji Celovec–Bovec–Ljubelj«.56 Do konca maja 1986 je nato SDV načrt večkrat dopolnjevala, prever- jala »kritične« točke in zbirala dodatne informacije. Ker Mohorjeva družba s kvaliteto dela sodelavca »Klavsa« ni bila zadovoljna in se mu je obetala prekinitev delov- nega razmerja (po navedbah Hanzija Filipiča naj bi se to zgodilo 31. julija 1986; Filipič, 2013, 92), je bila slo- venska SDV prisiljena ukrepati, a je za izvedbo posega vendarle potrebovala odobritev s strani SDV Zveznega sekretariata za notranje zadeve SFRJ. Za to je po nujni depeši zaprosila 6. junija 1986 in »zeleno luč« prejela 13. junija 1986.57 Na podlagi te odobritve je bil tako poseg načrtovan 20. ali 27. junija 1986. Zanimiv pa je tudi način javljanja v centralo. Ekipa se bo iz Avstrije iz javne telefonske govorilni- ce javila v Center dvakrat (organizirano bo stalno dežurstvo) in sicer […] ‚nakupila sva že skoraj vse‘ – smo tik pred kontaktom s sodelavcem in je vse v redu (okli 16.40 ure); ‚se sva zapravila in se vračava‘ – vse je v redu, poseg je izvršen, ekipa se vrača proti državni meji (klic med 20.00 in 20.30 uro). V primeru, da bi opazovalna ekipa odkrila prisotnost avstrijskih varnostnih organov pa naj bi ekipa v centralo sporočila, »[…] da je Peter slabe volje, ker ni dobil vsega materiala za delavnico«.58 Milan Ateljević v delu Specialna vojna. Obramba in zaščita predstavljen način dela umešča med t. i. akcije »prikrivanja in prebega« (»evasion and escape«). Tovrstne akcije naj bi imele cilj, da bi pripadniki specialnih formacij prikrili in zavarovali posameznike ali skupine, ki delujejo na nasprotnikovem ozemlju Ateljević, 1983, 164). Iz arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv RS žal ni razvidno, ali je do izvedbe predmetne akcije dejansko prišlo. Razvidno je le, da so organi državne varnosti le dan pred načrtovano izvedbo načrt akcije zaradi nepredvidenega spremenjenega režima zapiranja vrat še enkrat popravili (Filipič, 2013, 98–100).59 Vendar to ni bila zadnja akcija, ki je bila usmerjena v pasivizacijo delovanja Mohorjeve družbe. Leta 1988 so se organi državne varnosti odločili za ponoven poseg, ki je predvidel vdor v prostore Mohorjeve hiše v Celovcu. Pri tem so se po podatkih, ki so razvidni iz ohranjenega arhivskega gradiva v Arhivu RS, opirali na informacije, ki so jih pridobili od sodelavca »Klavsa« že leta 1986. V Mohorjevo družbo so le dve leti pred de- mokratičnimi spremembami na Slovenskem infi ltrirali dva sodelavca – »Bildo« in »Reinhard«, sam postopek izvedbe akcije pa je bil podoben tistemu iz leta 1986.60 Čeprav je SDV tudi tokrat akcijo skrbno načrtovala in 26. maja 1988 od SDV Zveznega sekretariata za notra- nje zadeve SFRJ prejela odobritev, ni znano, ali je bila naposled izvedena.61 ZAKLJUČEK Konec druge svetovne vojne je za večino Slovencev pomenil osvoboditev izpod okupatorja, manjšini pa pri- nesel okupacijo Slovenije s strani narodnoosvobodilne vojske in njihovih zaveznikov. Slednje je povzročilo, da smo bili ob koncu vojne priča »eksodusu« na pri- padnikov nemške manjšine, domobrancev, četnikov ter ideoloških ali političnih nasprotnikov nastajajočega jugoslovanskega enopartijskega komunističnega režima. Bežalo je med 20. in 25 tisoč oseb, med njimi pa niso bile le vojaške osebe, ampak tudi civilisti. Jugoslovanski 55 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, Operativni plan izvedbe akcije 2050 TP in 622 N, ter izvedbo ogleda za montažo OTS 418 N v inozemstvu, 20. 2. 1986. 56 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, Dopolnitev plana izvedbe operativno tehničnega posega 2050 TP in 622 N, ter izvedbo ogleda za montažo OTS 418 N v Mohorjevi družbi v Celovcu, 26. 2. 1986. 57 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, OO Plebiscit – izvedba operativno tehničnega posega v Mohorjevi družbi v Ce- lovcu – soglasje, 6. 6. 1986; ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, Vassa depessa str. pov. br. II-BM-RTZ-211/1224-86 od 6. 6. 1986 godine, 13. 6. 1986. 58 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, Dopolnitev operativnega plana izvedbe ogleda za montažo OTS 418N in izvedbe akcije 2050TP in 622FN v inozemstvu, 19. 6. 1986. 59 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, Dopolnitev operativnega plana izvedbe akcije 2050TP in 622FN, ter ogleda za montažo 418N in v inozemstvu, 26. 6. 1986. 60 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, Operativni plan izvedbe observacije objekta Mohorjeve družbe v Celovcu, 6. 5. 1988. 61 ARS, AS 1931, t.e. 2253/2, Operacija Plebiscit, RTZ 211, Akcija ‚Rain‘, 26. 5. 1988. 790 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 enopartijski komunistični režim je povojna leta izkoristil za konsolidacijo svoje oblasti in strnitev svojih vrst. Z eksemlaričnimi kaznimi in javnimi procesi je ustrahoval vse potencialne nasprotnike novega režima ter hkrati obračunal s tistimi, ki so se mu zoperstavili med vojno ali tik po njej. V drugi polovici petdesetih let je bila Jugoslavija tako soočena z novim valom »beguncev«, ki so poskušali bežati v zahodne demokratične države, kjer naj bi, kot so v svojih poročilih zapisali organi državne varnosti, zave- deni z zahodno sovražno propagando, pričakovali boljše življenje. Jugoslovanski enopartijski komunistični režim se je po drugi svetovni vojni lotil izgradnje mehanizmov za varovanje svojih meja, saj je država zaradi svojega geopolitičnega položaja bila ukleščena med vzhodne in zahodne zaveznike. Na mejo je postavila organe javne in državne varnosti ter razvejano mrežo »agentov«, ki naj bi bili »sredstvo« v tako imenovani »specialni vojni« proti »zunanjim« in »notranjim« sovražnikom režima. V arhivskem gradivu organov javne in državne varnosti, ki ga hranita Arhiv RS v Ljubljani in Vojni arhiv v Beogradu, je mogoče razbrati, da se je jugoslo- vanski enopartijski komunistični režim v petdesetih in šestdesetih letih boril zlasti proti osebam, ki so državo hotele zapustiti, o čemer pričajo podatki o številu oseb ujetih na meji. Med razlogi, zakaj naj bi osebe bežale čez mejo, so organi državne varnosti navajali številne vzroke, eden ključnih pa naj bi bil nestrinjanje ali na- sprotovanje komunistični oblasti. Zaradi tega so organi državne varnosti menili, da bi se te osebe lahko pridru- žile politični emigraciji, ki je delovala v zamejstvu, in se s tem poistovetili z »zunanjimi« sovražniki, ki so hoteli zrušiti jugoslovanski enopartijski režim. Slednje naj bi poskušali na različne načine (akcije, vdori v ozemlje, propaganda); slovenska politična emigracija naj bi se tako posluževala zlasti »sovražne« propagande. Da bi preprečili širitev sovražne propagande, so organi za notranje zadeve namenili veliko napora. Med pripadnike slovenske politične emigracije v zamejstvu so »infi ltrirali« lastne agente, ki so imeli nalogo prepre- čiti objave propagandnega materiala ali njegovo distri- bucijo ter organom za notranje zadeve sporočiti imena tisih, ki so sodelovali v Jugoslaviji nasprotnih mrežah. Poskusi pacifi kacije politične emigracije so trajali vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar nam prikazuje operacija »Lučka«, ki so jo proti Mohorjevi založbi v Celovcu uvedli organi državne varnosti leta 1974. 791 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 A SPECIAL WAR. A CONTRIBUTION ON THE MEASURES OF THE YUGOSLAV BODIES FOR INTERNAL AFFAIRS IN THE CONTROL OF THE STATE BORDER AND THEIR FIGHT AGAINST THE »EXTERNAL« AND »INTERNAL ENEMIES« Gregor JENUŠ Ministry of Culture, Archives of the Republic of Slovenia, Sector for special archives, Zvezdarska 1, 1002 Ljubljana, Slovenia e-mail: gregor.jenus@gov.si Darko FRIŠ University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: darko.fris@um.si SUMMARY The article deals with the activities of the postwar Yugoslav communist one-party regime in the establishment of a security system on the Slovenian (Yugoslav) border. Based on the analysis of archival records from the Archives of the Republic of Slovenia in Ljubljana, Military archives in Belgrade and literature, the authors analyze how the system of state border protection in Slovenia (Yugoslavia) towards its western democratic neighbors Austria and Italy has been developed. They furthermore present activities of the Yugoslav state security service in recruiting agents for the so called »Special war« against »external« and »internal enemies« of the post-war Yugoslav communist one-party regime. By analyzing the statistics of the Yugoslav internal affairs bodies, they present the dimensions of the fl ight of population and reasons for it; they also present the activities of the internal affairs bodies in order to prevent them. On the case of the Hermagoras Society in Klagenfurt (Austria), they present the attempt of the Yugoslav State security service to infi ltrate the society in 1986 and 1988 in order to sabotage the work of the political emigration abroad. Keywords: special war, State Security Service, border control, agents, political emigration, Socialist Republic of Slovenia 792 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 27 · 2017 · 4 Gregor JENUŠ & Darko FRIŠ: SPECIALNA VOJNA. PRISPEVEK O UKREPIH JUGOSLOVANSKIH ORGANOV ZA NOTRANJE ..., 777–792 VIRI IN LITERATURA ARS, AS 1529 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Osebna zbirka Borisa Kraigherja (AS 1529), leto 1948. ARS, AS 1931 – ARS, fond Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS (AS 1931). NATO Archives Online – North Atlantic Treaty Or- ganization Archives Online, 1954, internetni vir: http:// archives.nato.int/memorandum-of-understanding-bet- ween-government-of-italy-united-kingdom-united-sta- tes-and-yugoslavia-regaring-free-territory-of-trieste;isad SL, SFRJ – Službeni list Socialistične federativne republike Jugoslavije. VA, VBA – Vojni arhiv Ministarstva odbrane Repu- blike Srbije, Beograd (VA), fond Vojno bezbednosna agencije (VBA). Ateljević, M. (1983): Specialna vojna. Obramba in zaščita. Beograd, ČZO Poslovna politika. Bajc, G. (2010): Vloga in delovanje politične emi- gracije iz osrednje Slovenije v povojnem Trstu. V: Štih, P. & B. Balkovec (ur.): Migracije in slovenski prostor od antike do danes. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 376–394. Bajc, G. (2014): Dietro le quinte della visita di Tito a Roma nel 1971: Il contesto locale e internazionale letto della diplomazia Britannica. Annales. Series historia et sociologia, 24, 4, 713–732. Čaleta, D. (2010): Intelligence Errors of the Yugoslav people‘s Army in the Independance Process of the Republic of Slovenia. Studia Historica Slovenica, 10, 1, 153–180. Čoh, M. (2015): “Bande” in slovenska emigracija v avstrijskih begunskih taboriščih: 1945-1949. Dve domovini/Two Homelands, 41, 101–112. Deželak Barič, V. (2016): Priprave in izvedba revolu- cionarnega prevzema oblasti na Slovenskem leta 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 382–396. Dornik Šublej, L. (2013): Ozna in prevzem oblasti 1944–46. Ljubljana, Modrijan, Arhiv Republike Slove- nije. Filipič, H. (2013): Načrtovana udbovska posega v Mohorjevi hiši v Celovcu. Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu za navadno leto 2013. Celovec, Mohorjeva družba v Celovcu, 87–104. Griesser-Pečar, T. (2016): Katoliška Cerkev na Slo- venskem leta 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 399–418. Jančar, D. (ur.) (1998): Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990. Ljublja- na, Nova revija. Jenuš, G. (2007): Proces proti četverici in Odbor za varstvo človekovih pravic. Studia Historica Slovenica, 7, 1–2, 61–91. Jenuš, G. (2013): Mohorjeva družba v Celovcu v primežu jugoslovanske tajne politične policije »Opera- tivni plan izvedbe operativno tehničnega posega 2050 TP in 622 FN, ter ogled za montažo OTS 418 N v ino- zemstvu« http://www.arhiv.gov.si/si/delovna_podrocja/ razstavna_dejavnost/arhivalije_meseca/arhivalija_me- seca_november_2013/ (10. 4. 2017). Jenuš, G. & T. Cankar (2014): Jugoslovanski berlinski zid. Slovenska državna meja po drugi svetovni vojni v primežu represivnih organov. Slovenski zgodovinski magazin, 1, 48–53. Koncilija, Ž. (2015): Sodni procesi na Slovenskem v dveh Jugoslavijah. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgo- dovino. Melik, J. & M. Jeraj (2016): Slovensko kazensko sodstvo v letu 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 449–465. Mello, P. (2010): In Search of New Wars: The Debate about a Transformation of War. European Journal of International Relations XX (X), 1–13. Omerza, I. (2011): Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo. Celovec, Mohorjeva družba v Celovcu. Pirjevec, J. (1995): Jugoslavija (1918–1992). Na- stanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper, Lipa. Pelikan, J. (2010): Titovi pogovori v Moskvi aprila 1968 in češkoslovaška kriza. Acta Histriae, 18, 1–2, 101–126. Premk, M. (2005): Matjaževa vojska 1945-1950. Ljubljana, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije. Pučnik, J. (ur.) (1996): Iz arhivov slovenske politične policije. Ljubljana, Veda. Repe, B. (2003): Rdeča Slovenija. Tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana, Založba Sophia. Repe, B. (2004): Politična represija v socialistični Sloveniji. Prispevki za novejšo zgodovino, 44, 1, 83–94. Režek, M. (2005): Med resničnostjo in iluzijo. Slo- venska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem. Ljubljana, Založba Modrijan. Vodušek Starič, J. (2011): Boris Kraigher – od revo- lucionarja do ministra. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 405–438.