Mali Pariz na wzHodu. Tri zastave vihrajo na strehi mandžurskega kolodvora v Charbinu: kitajska, japonska in nove mandžurske države. Ako bi ne videl teh zastav in ne rumenih obrazov policistov, ki pregledujejo potne liste, bi vsakdo mislil, da se je pripeljal v kako večje mesto bivše carske Rusije. V ruščini so razglasi, napisi trgovin, jedilni listi, filmi v kinu in trije ali štiri časopisi, katere ponujajo bosonogi fantiči mimoidočim potnikom. V Pristanu, trgovskem delu Charbina ob Sungari, je videti glavne ulice, po katerih so nastanjene ruske trgovine. Potniki, !ki so že večkrat obiskali Charbin, ga nazivajo s ponosom Mali Paris. Charbin je najvažnejše gospodarsko in kulturno oporišče Rusije v Mandžuriji. Mesto šteje 800.000 prebivlacev, od teh je le ena tretjina Rusov, ostali so pa Kitajci, ki so stlačeni v kitajskem delu mesta. V Pristan se upa Kitajec le tedaj, ako ima tam kak prav nujen trgovski opravek. Charbin je zelo živalino mesto, kjer menjavajo po večerih: godba, ples, predstave in popivanje kot v Parizu. Nekaj pa je, kar Charbin tlači ikakor mora in to je strašno razpaslo razbojništvo. Razbojništvo ima svoj začetek _» udorom iz Sibirije došlih plemen. Kitajci imenujejo predrzne tolovaje Hunguce. Pretežno večino pri roparskih bandali tvorijo danes Kitajci. Poljedelstvo ter industrija sta se v Mandžuriji izredno naglo povzdignila. V do pred kratkem neobdelanih pokrajinah vidimo moderne tvornice; a istočasno z vsestranskim napredkom je naraslo tudi število roparjev. Japonski stotnik je izjavil poročevalcu italijanskega časopisa: »V območju južnomandžurske železnice se je pripetilo leta 1906 devet roparskih napadov. Leta 1917 je poraslo to število že na 100, leta 1929 na 368. Letos je že 50 smrtnih tolovajskih žrtev, od teh odpade pretežna večina na japonske policiste in žandarje, kateri so morali zaslodovati bandite.« Samo v okolici Charbina so beležlli lansko leto 100 roparskih napadov. Vzgled. Ob desetih dopoldne se pojavi pred ravnateljstvom avtomobilske družbe nekaj prav drznih banditov. Z revolverji prisilijo ruske nastavljence, da jim sledijo. Odvedejo jih v roparski tabor, ki se nahaja nekaj kilometrov od Charbina. Čez nekaj dni izpustijo enega ujetnika z nalogom, da prinese za ostale od bande zahtevano osvobodilno svoto denarja. Odposlanec ne more zbrati določene odkupnine. Med tem pa druge talce mučijo in vsaki dan se pojavi po eden od banditov v pisarni avtomobilske družbe, da zapleni dnevno od šoferjev zasluženi denar. Kaj pa pclicija? Za malokateri slučaj se zavzame in tedaj navadno brezuspešno. Stražniki so zelo slabo plačani in radi kaj po strani zaslužijo. Večkrat se zgodi, da preidejo celi oddelki policije k Hungucem. Pa tudi nasprotni slueaji so se že pripetili, da so se predali roparji policiji pod pogojem, da jih je ta uvrstila v svoje vrste. Grozovitosti charbinskih banditov ni mogoče popisati. Odpeljanim žrtvam kurijo pod rokami in nogaini, jim po- režejo ušesa ali nos ter pošljejo odrezane ude družinam, da jih na ta način prisilijo na plačilo odkupnine. Kitajec, ki je predal banditom samo polovico zahtevane svote za odpeljanega sina, je našel drugo jutro polovico sinovega trupla pred vrati svoje hiše. Prisotnost duha. Konečno še bodi omenjen doživljaj, ki priča o ženski duhaprisotnosti. V. Charbinu živi carinski uradnik, ki ima za ženo nad 50 let staro Danko, ki je vse drugo, le lepa ne! Ko je jezdila iz mesta na sprehod, je bila napadena od roparske tolpe. Ker govori gladko kitajščino, je nagovorila tolovaje in jim povedala, da je že v letih ter grda, kaj za božjo voljo hočejo početi z njo? Njen mož bi gotovo ne plačal niti eno pare odkupnine, ampak bi še bil celo vesel, da bi se rešil na ta način starikave boljše zakonske polovice. Radi teh dokazov so bili Hunguci tako presenečeni, da so mirno pustili, kako je hrabra in trenutno preudarna ženskt odjezdila nazaj proti Charbinu.