vsebina68/2018 3 Kako se po slovensko rece slovenstvu? 4 Tudi Zagreb v znamenju najvecjega slovenskega pisatelja 5 Slovenski dom prepun topline i ljepote stihova 5 Še vec koncertov, razstav, literarnih vecerov! 6 Poklon Trubarju z razstavo, glasbo, filmi in domacimi dobrotami 6 Presunljiv nastop naše rojakinje Katje Šumecnik 7 Na slovesnosti ob stoletnici bitke za severno mejo 8 Veliko smo nastopali in se tudi malo pomladili 8 Bucen aplavz zahvale prijatelju Francu Keneju 9 Franc Kene: kako je Slovenski dom postal tudi moj drugi dom 10 Vrtovcev fotografski molk in šepet 10 Pojemo, se družimo, obiskujemo maše. Nas poznate? 11 Hrvaškemu bralstvu dostopen še en slovenski roman – Prišleki 12 Božicna razstava ustvarjalne delavnice Slovenskega doma 12 Slovenski noši na martinovi povorki v Dugem Selu 13 Fijakerova vecer: od fotografija do torte 13 Opomnik za clane in prijatelje Slovenskega doma Zagreb 14 Kako osvežiti in prenoviti naša srecanja? 14 Koledarcek petkovih srecanj 14 Praznovali bomo 90. rojstni dan!!! pOGOVARjALI SMO SE 15 Minister Cesnik napoveduje kreativno sodelovanje s trdoživimi Slovenci na Hrvaškem SLOVENCI NA HRVAŠKEM 16 »Ce jezik umre, umre tudi avtohtonost« 17 Študij jezika kot opora manjšini in priložnost za nove vezi 18 Ajdovke na koncertu slovenskih zborov v Tuzli 18 V Bazovici od jeseni tudi slovenšcina za najmlajše 19 Kako v zamejskih skupnostih ohraniti slovenšcino v družini? 20 Kako se trudimo, da smo bolj vidni, prodorni in upoštevani 20 Hvaležni smo Silvinu za plemenitost in dobroto 21 Grenko-sladek konec leta 22 Glasbeno obarvan praznik zagrebške manjšinske koordinacije NOVICE OD TU IN TAM 22 Kaj piše v tožbi Slovenije zoper Hrvaško? 22 Polkovnik Robert Klinar: Šolanje v Zagrebu je bila zame velika in lepa izkušnja 24 Koliko se naša skupnost vidi in sliši v programih slovenske javne RTV? 24 Saša Muminovic: Vec kot bo projektov, bolj bomo zanimivi! pRETEKLOST V SEDANjOSTI 25 Zagrebška leta Gabrijela Stupico izstrelila v slikarsko nebo 26 Prva svetovna vojna: to je bila klavnica! 27 Zakaj Frana Milcinskega še danes z užitkom beremo? 27 Zakaj hodim na pouk slovenskega jezika? KULTURNA ObzORjA 28 Od stripa prek oljke do e-knjig in koprodukcij 28 Janez kaže: Pivo je dobro za kosti 29 V spomin Darji Lobnikar Lovak 29 Stanko Jancic (1932–2018) 29 Vladimir Dodig Trokut (1949–2018) 30 Fižolova potica? Fižol zmore vse! 31 Moji biseri (in kaj ti sploh so) 31 Rudolf Maister: Plemeniti Turopoljci 31 Klara Žel: Dobro nam došel prijatelj! 32 Trajen spomin na Rudolfa Maistra D ragi rojaki, bralci Novega odmeva, clani Slovenskega doma in slovenske skupnosti na Hrvaškem ter naši prijatelji! Ob slovesu od leta 2018 se poslavljamo od vseh temnih trenutkov, ki so bili v minulih mesecih del našega življenja. Slovo od prete­klosti nam omogoca, da se z novo vedrino zazremo v prihodnost in si vnovic zastavimo cilje in nacrte za leto, ki je pred nami. V letu 2019 vam želimo obilo zdravja, lepih dogodkov, prijatelj­stev, druženj, ustvarjalnosti in veselja. Vsem nam želimo, da bi živeli v mirnem in strpnem svetu, v ka­terem bo dovolj prostora za manjšine in vecine, s tem pa za vso razlicnost in drugacnost, ki nas delajo posebne, nas plemenitijo in bogatijo. Ce si bomo prizadevali za to, se bo uresnicilo! Srecno novo leto! Uvodnik Kako se po slovensko rece slovenstvu? Ko govorimo o slovenstvu, imamo v mislih pristne obcutke pripadnosti slovenskemu narodu. In ponos, da lahko sodelujemo v ohranjanju slovenske kulture, tradicije, navad in vrednot. Kaj pa, ce naša slovenšcina šepa? Smo zato kaj manj del slovenske skupnosti? S te se tudi vi že kdaj vprašali, ali ste tudi sami del izgubljene generacije, ki je predolgo opušcala in zanemarjala slovenšcino, ker je pac nismo nujno po­trebovali, zdaj pa je ne znamo obuditi? Kaj pa, ce je naša slovenšcina v še kar do­brem stanju, a smo pri otrocih predolgo odlašali ali prehitro obupali, ko jo je bilo treba prenašati naprej? In zdaj niti doma ne moremo vec govoriti po domace? Se moramo pocutiti krive? Vcasih se pogovarjamo in slišimo, da naša slovenšcina zveni tuje, cutimo, da je ne obvladamo dovolj dobro, hrvaška beseda preglasi slovensko ali pa nam kot zakleto prva pride na misel, medtem ko se slo­venska zatakne na koncu jezika in noce in noce na plano! Bi se morali sramovati? Vsak izmed nas najbolje ve, kolikokrat, ce sploh, si je zastavil takšna vprašanja. In razmišljal o življenjskih poteh, ki so nas preizkušale in oddaljevale, na koncu pa ocitno spet nekako zbližale, pripeljale sku­ paj in združile v slovenskem društvu. Od­govor ni pretežak: jezik je resda pomem­ben gradnik slovenstva, o tem ni dvoma, a ni edini. Imamo tudi srce in misel in željo. Ko boste prebrali svežo številko Novega odmeva, boste zopet imeli dovolj sno­vi za razmišljanje o naši ljubi in prelepi materinšcini, o tem, kako jo ohranjamo, osvajamo, širimo, izboljšujemo, se je uci­mo, jo razumemo in prenašamo naprej. Beremo lahko o lektoratih slovenskega jezika na treh hrvaških univerzah – za­grebški, zadrski in zdaj še reški. Pa o za­mejskih prizadevanjih, da bi bila družina osnovna celica sporazumevanja v doma­cem jeziku. In o želji udeležencev pouka slovenšcine, da bi svoje misli lahko izre­kali in zapisovali v jeziku svojih predni­kov, sorodnikov, prijateljev in sosedov. Pa tudi o reškem modelu poucevanja slo­venšcine za najmanjše. In o tem, da se v naši skupnosti po slovensko govori, poje, bere, misli in moli. Cetudi okorno, s te­žavo, narobe in vcasih zmešano smešno! Ce naša slovenšcina šepa, nic zato, še ve­dno je v nas. Ko se sprostimo in beseda stece, je spet tako, kot mora biti. Kar šte­je, so volja, vnema in spoštovanje. In tega Jubileju naproti Prihodnje leto bomo slavili 90. rojstni dan našega društva, ustanovljenega leta 1929. Vabimo vas, da predlagate slogan, pod katerim bomo proslavljali castitljivi jubilej Slovenskega doma. Z nekaj bese dami poskusite opisati našo zavezanost slovenstvu in slovenski identiteti ter trajnost, vztrajnost, obstojnost, trdo živost in trdnost slovenske skupnosti v Zagrebu. Spomnimo, naš moto ob 80-letnici je bil: Smo in še bomo! Predloge sporocite po klasicni ali e-pošti. Izbrani slogan bo lepo nagrajen. Cankarjevi dnevi Tudi Zagreb v znamenju najvecjega slovenskega pisatelja Spominu na Cankarja smo se na pobudo slovenskega veleposlaništva poklonili med 3. in 13. decembrom, ko so v Zagrebu potekali Cankarjevi dnevi. Pri organizaciji sta sodelovala Slovenski dom in lektorat za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zagrebu. V Sloveniji že vse leto potekajo številne prireditve ob stoletnici smrti enega najvecjih slovenskih literatov – Ivana Can­karja (Vrhnika, 10. maj 1876–Ljubljana, 11. december 1918). Zagrebški Cankarjevi dnevi so se zaceli 3. decembra, ko Slovenci na rojstni dan najvecjega slovenskega pe­snika Franceta Prešerna praznujemo Ta veseli dan kulture. Tako smo simbolicno povezali velikana slovenske kulture. V Slovenskem domu je nastopil kantavtor Bor Seušek z venckom šansonov "Crtice v štiklice ali ce Cankar bi popevke zlagal". Bor Seušek je Cankarju v poklon zložil dvanajst skladb, glasbenih interpretacij njegovih del, ki so pri obcinstvu razlicnih generacij zelo dobro sprejete. Kantavtor obiskovalcem vselej pomaga s kratkimi uvodi oz. razlagami, saj je eden izmed glavnih namenov projekta spodbuda k branju in odkrivanju Cankarja. V nadalje­vanju vecera si je obcinstvo v Slovenskem domu ogledalo igrano-dokumentarni film Cankar, režiserja Amirja Muratovica. Dokumentarni del filma se vraca k izvir­nim rokopisom, pismom in razglednicam, risbam, redkim materialnim sledem, ki so ostale za Cankarjem, ter se ustavi ob po­membnih postajah na njegovi življenjski poti. V igranih prizorih pa je v fragmen­tih prikazano pisateljevo zasebno življenje, kakršno je mogoce razbrati iz njegovih del. študentske igre in otroški smeh Dan kasneje, 4. decembra, so Cankarje­vi dnevi gostovali v Knjižnici Bogdana Ogrizovica v središcu Zagreba, kjer je po­tekala otvoritev razstave "Cankar ne jezi se". Razstava je delo študentov Katedre za informacijsko in graficno tehnologijo (Naravoslovnotehniške fakultete Univer­ze v Ljubljani), ki so z izdelavo družabnih iger in pisav na svoj nacin obeležili Can­karjevo leto. V Zagrebu sta razstavo pred­stavili mentorici Urška Stankovic Elesini in Urška Vrabic Brodnjak. Po otvoritvi razstave so nastopile študentke Lektorata za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zagrebu, ki so pod mentorstvom lek­torice Simone Gotal in profesorice Iva­ne Latkovic, v okviru projekta Svetovni dnevi Ivana Cankarja, prevajale pisatelje­va dela. Na predstavitvi so prebrale nekaj odlomkov prevodov, ki so zbrani v knjigi Antologija del Ivana Cankarja. 6. decembra se je v Slovenskem domu slišal otroški smeh. Cankarjevi dnevi namrec niso pozabili na Miklavževanje. Otroci so prisluhnili Cankarjevim cr­ticam ter slovenskim pravljicam, ki sta jih brali veleposlanica Smiljana Knez in Zlatka Rizvic. Slovenski dom je s pol­nim košem daril obiskal tudi Miklavž. V nadaljevanju vecera so Slovenski doma napolnili ljubitelji poezije in uživali v literarnem veceru "Živa poezija". (o tem dogodku porocamo v sosednjem clanku). Cankarjevi dnevi nikakor niso mogli zaob­iti Osnovne šole Ivana Cankarja v Zagrebu.Šole, ki praznuje svoj dan 10. maja, na dan rojstva Ivana Cankarja. Zagrebški "Cankar­jevci" že vrsto let uspešno promovirajo ime in podobo Ivana Cankarja na Hrvaškem. 7. decembra smo se družili z ucenci 7. ra­zredov, ki so letos povezani z Osnovno šolo Brezovica pri Ljubljani, v projektu Branje ne pozna meja. Ucenci so pokazali odlicno poznavanje Slovenije in Ivana Cankarja. Sklepno dejanje Cankarjevih dnevov v Za- Bojan Sedmak: SE Oditi na kak otok, dalec od sebe, zavleci se v azil rastlinja, spanja, kruha in vina; znebiti se nedolocnikov, potrebe po pisanju, poezije; prebiti se od zanosa pijan skozi metonimije praznine do cistine samotnega pristana; tam poklekniti, odkleniti oko v nebo, tako zelo leci v zemljo, vodo, plamen, dih, da se iznici blaznost biti nic … grebu je potekalo 13. decembra na Filozofskifakulteti v Zagrebu. Študenti so si ogledali igrano-dokumentarni film Cankar, predsta­vili Cankarjeve prevode in v knjižnici pri­pravili razstavo Cankarjevih del, ki je bila na ogled med 10. in 17. decembrom 2018. Cankarjeve dneve v Zagrebu je obiska­lo vec sto obiskovalcev, ne le pripadniki slovenske skupnosti temvec tudi številc­na hrvaška publika. Organizatorjem pa je Cankar nakazal, da lahko s skupnimi mocmi še bolj kakovostno predstavljajo slovensko kulturo v Zagrebu. Matjaž Marko Živa poezija Slovenski dom prepun topline i ljepote stihova Slovenski je dom zahvaljujuci predsjedniku Darku Šoncu širom otvorio svoja vrata pjesnicima. Na prvom susretu pod nazivom Živa poezija, koji se dogodio 6. prosinca , svoju su poeziju interpretirali pjesnici iz Maribora i Varaždina. U povodu 100. godišnjice smrti Ivana takoder mariborski pjesnik, koji nam je Cankara, Asja Kiševic je procita-svojom gitarom i svojim stihovima donio la poznatu pricu Mater je zatajil i dvije puno topline i ljepote. (ek) pjesme iz knjige Erotika: Iz moje samotne, grenke mla­dosti i Noc prihaja v mojo tiho sobo, a pjesnik Enes Kiševic procitao je te iste pjesme na hrvatskom jezi­ku u prepjevu Vesne Parun i Dragutina Tadijanovica. Publika je imala priliku upoznati pjesnikinju Lju­bicu Ribic iz Varaždina i pjesnika Milana Novaka iz Maribora. Glavni gost ve­ceri bio je Bojan Sedmak, Anketa Bojan Sedmak (1958), profesor slo venšcine in filozofije na Prvi gim naziji Maribor. Od zgodnjih osem desetih let, ko je bil vodja Kluba mariborskih študentov v Ljubljani, je viden in pomemben soustvarjalec družbenega in kulturnega dogajanja v Sloveniji, zlasti na Štajerskem. Pisal je casopisne eseje, književne kritike in kolumne, delal radijske oddaje o literaturi in glasbi, prevajal in lektoriral, prirejal in povezoval odmevne pogovore s kulturnimi ustvarjalci v Mariboru, nastopal kot kantavtor in podarjal svoja besedila glasbenikom (med njimi tudi sku pini Lacni Franz), snoval in režiral gledališke predstave in performan se. Na gimnaziji je koordiniral šol sko improligo. Velja za zasvojenega šahista. Objavil je vec pesniških zbirk, med njimi Tisto, Mobi polju bi moji ljubi, Potem za zdaj že kdaj, Mraken ali bitje ponoci, Zamahi med belo rdece ter plošcek z uglasbitvami svojih besedil Mešani na žarkih. Še vec koncertov, razstav, literarnih vecerov! Clane Slovenskega doma in naše bralce smo pobarali o tem, kateri letošnji dogodek v Slovenskem domu jim je najbolj ostal v spominu in kakšne predloge imajo za popestritev programov, ki se bodo vrstili v letu 2019? Marinka Jocic: »Prekrasen je bil skupni koncert pevskih zborov iz Globokega in na­šega zbora. Tega doživetja ni mogoce opisa­ti! Pa nedosegljiv dirigent Franc Kene. Po-tem pa še imenitno druženje, klepet in ples – to mi je še posebej ostalo v spominu. V prihodnosti bi si želela cim vec dogodkov, povezanih z glasbo, ki jo imam tako rada. Še posebej sem vesela, ce se na koncu kon­certa tudi obcinstvo pridruži petju.« Marija Mimi Manestar: »Zelo lepo mi je bilo na odprtju Cankarjevih dni, na veceru šansonov, ko je nastopal ljubljanski kantav­tor Bor Seušek. Predlagam, da se podoben vecer šansonov pripravi tudi v spomin na Prešerna, Župancica in druge barde slo­venske književnosti, vsaj v Sloveniji jih ne manjka. Moj predlog je tudi, da se priredi­tve zacnejo ob 18. uri, ker jih bomo lažje obiskovali, saj smo starejši in dalec stanuje­mo. Vse drugo mi ustreza, nic me ne moti.« Vida Obratov: »Izpostavila bi dogajanja okrog velike noci in božica, ko je v Sloven­skem domu praznicno in so na ogled razstaveustvarjalne delavnice Šopek. Vedno pridem s hcerko in vnuki, da tudi oni vidijo, kaj je iz­virno slovenskega, narodnega. Vedno smo za­dovoljni. Prek sestre Stanke, ki poje v MePZ Slovenski dom, zvem, kaj vse pojejo in bi predlagala, da veckrat zapojejo v Slovenskem domu, saj se premalo slišijo slovenske pesmi.« Mila Stovicek: »Najbolj se me je dotaknil dan reformacije, Primož Trubar se mi ve­dno zdi zanimiv, pa tudi likovne razstave so mi bile zelo všec, ceprav vse manj hodim okrog. V letu 2019 bi si želela še vec likov­nih razstav in literarnih vecerov, ker me ta­kšne prireditve najbolj veselijo.« Agata Klinar Medakovic Dan reformacije Poklon Trubarju z razstavo, glasbo, filmi in domacimi dobrotami Slovenski državni praznik dan reformacije in spomin na Primoža Trubarja smo v Slovenskem domu pocastili 24. oktobra. Dogodek je nahranil prakticno vsa cutila: ne le vida in sluha, ampak tudi voh in okus, saj je bil tudi kulinaricno obarvan. P raznicni dogodek je potekal v organizaciji Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb, Slovenskega doma, in Zavoda Parnas iz Velikih Lašc. Clani Parnasa so že sedmic go­stovali pri nas, tokrat tudi v duhu cezmejnega projekta Slovenije in Hrvaške Uživam tradicijo. V kulinaricni delavnici, ki jo je vodila Lili Mahne iz kmetije Mohar, smo clanice Slovenskega doma pripravile tradicionalne poticke ter pticke iz kruhovega testa polnile z okusnimi doma pripravljenimi nadevi. Tako pripravljeno pokušino je na koncu Lili Mahne tudi predstavila številnim obiskovalcem, ki so slastne zalogajcke po koncanem kulturnem programu lahko tudi okusi­li in zalili z domacim jabolcnim sokom. V spomin na nono Avguštino V pocastitev letošnjega dneva reformacije sem se vkljucila tudi jaz osebno, s priložnostno razstavo slovenskih kuharskih knjig, ki so samo majhen del moje osebne zbirke. Ta šteje približno 200 kuharskih knjig iz celega sveta. Razstavo sem posvetila moji noni Avguštini, ki je bila izvrstna kuharica, ce njena dalec naokrog, in je znala iz preprostih sestavin skuhati izjemno dobre jedi. Še ko sem bila otrok, mi je podarila „bi blijo“ slovenske kulinarike, knjigo redovnice Felicite Kalinšek Slovenska kuharica, izdano v letu mojega rojstva. To je prva in najstarejša knjiga moje zbirke. Najnovejša pa je s tokratne ga druženja: gosti iz Zavoda Parnas so me razveselili s prav kar izdano kuharsko knjigo gospodinj iz obcine Sodražica. Kulinaricni delavnici je sledil kulturni program, ki ga je povezo­val Jože Staric iz Zavoda Parnas. Za glasbeno popestritev je po­skrbel trio PIK iz Glasbene šole Ribnica – oddelek Velike Lašce: Eva Pecnik na violoncelu, Eva Ivanc na klavirju in Špela Koko­šinek na violini. Njihova mentorica je Izabela Vlašic, vendar je bil tokrat z njimi ucitelj Ivo Vlašic. V pester program je bil vkljucen tudi ogled kratkih 2-minutnih filmov, ki so jih posneli mladi iz Velikih Lašc pod vodstvom Ta­deja Bavdka v letošnjem projektu Življenje ustvarja zgodbe. To so filmi: Listki, O mizici in Cuprence z Osolnika. Zadnji film 100% okusno pa je kulinaricno obarvan. Program je spremljala razstava petih panojev »Trubar in Turja­ški« zgodovinarke Barbare Žnidaršic, s katero smo se še doda­tno sprehodili skozi Trubarjev cas. Ob koncu kulturnega programa nam je Metka Staric, ustanovi­teljica Zavoda Parnas, predstavila nacrte za prihodnost cezmejnihprojektov Uživam tradicijo in Življenje ustvarja zgodbe ter se s pri­ložnostnimi darili zahvalila gostiteljem in sodelujocim. V rubriki Ne pozabimo slovenskih jedi pa lahko preberete, kaj vse zmore fižol – odlicen recept je iz knjige, ki so jo društvu podarili gosti. Vecer smo zakljucili v druženju ob tradicionalnem Trubarjevem golažu iz divjacine z ajdovimi žganci. Marjeta Trkman Kravar Koncert Presunljiv nastop naše rojakinje Katje Šumecnik V Prešernovi dvorani Slovenskega doma je 16. novembra nastopila naša stara znanka, slovenska harfistka Katja Šumecnik. Koncert je potekal v okviru mednarodnega harfistovskega festivala Zagreb harp 2018, ki je potekal od 14. do 19. novembra. G lasbenica se je na koncertu z na­slovom My favourites predstavila s skladbami, ki so ji bile najljubše med študijem. Tako smo prisluhnili skladbam M. Tourniera, J. S. Bacha, D. Bernatovi­ca, A Zabela, F. Godefroida in drugih. Nastopili sta tudi gostji iz dueta Ferma­ta: violinistka Barbara Polšek Sokolovic in harfistka Mirta Lice iz Zagreba. Duet je po premoru izvedel skladbo Zdeneka Folprechta, Koncert se je koncal s stavkom iz Smeta­nove simfonije Moja domovina - Vltava, ki ga je Katja Šumecnik izvedla tako pre­sunljivo, da je požela velik aplavz polne Prešernove dvorane. Zvoki harfe, ene najbolj plemenitih inštrumentov, so na­polnili našo dvorano, na trenutke se mi je zdelo, kot bi igrale citre, posebej lepo pa so se prelivali zvoki recnega toka praške Vltave. Umetnica je v Slovenskem domu prvic nastopila spomladi 2016, ko se je izpo­polnjevala v Zagrebu; o tem koncertu smo porocali v Novem odmevu št. 59. Polona Jurinic Impresiven nastop Katje Šumecnik. Foto: akm Dan Rudolfa Maistra Na slovesnosti ob stoletnici bitke za severno mejo S clani Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb, ki se že tradicionalno na povabilo Zveze društev generala Maistra udeležujejo svecanosti ob Maistrovem dnevu, sem se 22. novembra odpravila v Maribor, na državno proslavo, ki je bila posebej slovesna, saj je od prelomnih dogodkov minilo sto let. predstavili Maistrovo uglasbeno poezijo ter predvajali pricevanja otrok o tem, kdo je bil Maister. Igralec Bojan Maroševic, ki je 26. novembra 2010 z avtorsko monodra­mo General po zgodbi Toneta Partljica gostoval v Slovenskem domu, je tudi tokrat nastopal v vlogi Maistra. Za umetniški pro­gram z naslovom Impresije domoljubja je bil zadolžen režiser Bojan Labovic, pridru­žili so se mu še glasbenik in skladatelj Va­sko Atanasovski, scenografka Petra Veber, oblikovalec svetlobe in videa David Orešic, koreografka Valentina Turcu in kostumo­grafka Belinda Radulovic. Proslavo je ne­posredno prenašala Televizija Slovenija. Po proslavi smo bili vsi povabljeni na sprejem v Kazinski dvorani. Prežeti z globokimi domoljubnimi custvi P rireditve v SNG Maribor se je udeležil jak in general, ampak tudi velik ljubitelj knjig smo se v Zagreb vrnili v poznih nocnih urah. tudi vrh slovenske politike, med njimi in pesnik. Maistrovi potomci so pred dvema Marjeta Trkman Kravar premier Marjan Šarec, minister za notra-desetletjema njegovo zasebno zbirko, ki šteje nje zadeve Boštjan Poklukar in minister 5945 knjig, izrocili v hrambo Univerzitetni za kulturo Dejan Prešicek ter predsednik knjižnici Maribor (UKM). Maistrovo knji­republike Borut Pahor, ki pa je pred priho-žnico so letos razglasili za kulturni spomenik dom na proslavo še položil venec k Maistro-državnega pomena; pred proslavo je pristoj­vemu spomeniku na trgu Rudolfa Maistra ni minister Prešicek vodstvu UKM izrocil v Mariboru. Na proslavi so sodelovali tudi ustrezno oznacevalno tablo. zastavonoše veteranskih organizacij, nosilci bojnih zastav ter orkester slovenske vojske. impresije domoljubja Slavnostni govornik je bil predsednik dr-Z Maistrovo pesniško žilico in domolju­žavnega zbora Dejan Židan, ki je v govoru bjem so nas seznanili številni nastopajoci omenil, da Maister ni bil le domoljubni vo-na proslavi. Recitirali so Maistrove misli, Maistrove zasluge za današnje meje Slovenije Kdo je bil general Maister ter kako sta povezana prva svetovna vojna, bitka za severno mejo in današnja podoba tega dela Evrope? Zapisujemo kljucna dejstva. . Rudolf Maister se je rodil 29. 3. 1874 v Kamniku, umrl je 26. . 1. novembra 1918 je s 15 castniki in 87 vojaki zavzel vse vo 7. 1934 v Uncu pri Rakeku. jašnice in druge pomembne objekte ter postal komandant . Prvi slovenski general se je izšolal na Dunaju, kot castnik vse spodnje Štajerske. avstro-ogrske vojske pa je služboval v Ljubljani, Celovcu, . Ko so Nemci poskusili vnovic prevzeti oblast, je Maister Przemyslu, Celju, Gradcu in Mariboru. zbral prostovoljce, ustanovil mariborski pešpolk, ki ga šte . V dneh pred koncem prve svetovne vojne je bil stalni po jemo za prvo redno slovensko vojsko, in 23. novembra raz veljnik tako imenovane crne vojske številka 26 v Mariboru. orožil nemško varnostno stražo. . Ko je po vojaškem porazu leta 1918 razpadla monarhija, je . Maistrove enote so v naslednjih dneh zasedle ozemlje vse bil Maribor z okolico razglašen za del Nemške Avstrije. Ma do severne jezikovne meje, od Radgone do Dravograda, ki ister je zahteval, da postane posest Jugoslavije, ki je nastajala je danes tudi meja Republike Slovenije. na pogorišcu Avstro-Ogrske. . Od leta 2005 se v Sloveniji 23. november praznuje kot dr žavni praznik, dan Rudolfa Maistra. (jpt) MePZ Slovenski dom ŠtevilkeVeliko smo nastopali in se 88 let deluje pevski zbor Slovenskega doma. 39 pevskih vaj smo imeli v letu 2018.tudi malo pomladili 10 nastopov je imel letos naš zbor. Ce je kdo zaslužen za ohranjanje kulture, slovenskega jezika, domacih in umetniških pesmi v Slovenskem domu v Zagrebu, je to, upam si reci, MePZ Slovenski dom. Ceprav je bilo že velikokrat receno, ni odvec spomniti, da je to najstarejša sekcija Slovenskega doma, saj se poje že od leta 1930. V tistih casih so imeli pevci ob sobotah pouk glasbene teorije. Tega danes ni vec, tudi sicer so se casi spremenili. Pevci so odhajali in prihajali, kot clani zbora pa so slovensko pesem vse­lej ponesli tja, kjer so nastopali, bodisi med clane Slovenskega doma bodisi med prijatelje na Hrvaškem, v Sloveniji ali drugih sosednjih državah. Leta kar bežijo, bolezni nam sledijo. Upiramo se tem spremlje- valcem starosti, ampak vcasih ne gre. Slovenski dom je drugi dom številnim našim clanom. To je posebej veljalo za našo Ivan­ko, ki je zbor vodila 20 let. Bolezni ni mogla premagati. Pustila je neizbrisen pecat v Slovenskem domu in zboru. Vedno vesela, zavestna, odgovorna. Nadaljujemo njeno pot. Pohvalimo se! Letos smo veliko nastopali. Januarja v zagrebški katedrali na koncertu božicnih pesmi, aprila na našem odru skupaj z Lo­vskim pevskim zborom iz Medvod in na reviji pevskih zborov Primorska poje v Proseku. Maja smo se s slovensko pesmi­jo poslovili od Ivanke na Krematoriju v Zagrebu ter zapeli na otvoritvi razstave delavnice Šopek. Sezono smo zakljucili junija z nastopom na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu. Septembra so se zacele vaje, sledil pa je prvi jesenski nastop, na koncertu Društva delovnih invalidov v Preckem. V najlepšem spominu nam je ostal nastop ob 15-letnici zbora Društva upo­kojencev v Metliki, kjer smo bili casni gostje in od koder smo se vrnili z darilom -belokranjsko narodno nošo. O nastopu s pevci pod vodstvom Franca Keneja ter o nastopu v Medvodah podrobneje porocamo v tej številki Novega odmeva. Zbor pod vodstvom Ivice Ivanovica vadi vsak torek dve uri. Redno prihajamo. Gledala sem starejše fotografije in vidim, da ni veliko novih pevcev, ceprav so prizadevanja za pomladitevobrodila nekaj sadov. Še se bomo trudili, da privabimo mlajše pevce. Stanka Herak Vecer domacih pesmi Bucen aplavz zahvale prijatelju Francu Keneju V Slovenskem domu smo bili 15. novembra pocašceni z gostovanjem treh pevskih skupin iz Globokega. Koncert je bil tudi priložnost, da se zborovodja Franc Kene v veselem vzdušju poslovi od globoških pevcev, ki jih je uspešno vodil 7 let. Pred tem je bil dobrih 12 let tudi dirigent MePZ Slovenski dom, ki je prav tako nastopil na koncertu. V našo sredo so iz Globokega prišli: Lovski pevski zbor, Ljudskipevci ter Ženska vokalna skupina Barbara. Vsi ti zbori imajo mocno povezavo, pevovodjo Franca Keneja, ki je bil tudi pobudnik koncerta z naslovom Vecer domacih pesmi in spominov. Spomni-mo: Franc Kene je dolga leta deloval tudi v Slovenskem domu. Dav­nega leta 1998 je zamenjal takratnega dirigenta Petra Kutnjaka. Že po nekaj vajah je bil viden ogromen napredek v kvaliteti petja. Nastopi so bil pestrejši, uživali smo na nastopih. Kar pa je najva­žnejše: peli smo res po slovensko. Na žalost je zborovodjo leta 2011 presenetila resna bolezen in takrat je bilo našega sodelovanja konec. Pevke, pevci in zborovodja navdušili! Cetrtkov koncert je z pozdravnimi verzi, namenjenimi Francu Keneju, pricela naša pevka Klara Žel. Zatem pa je naš zbor kot gostitelj zapel našo himno: Slovenski dom - naš drugi dom ter temu casu primerno pesem: Ko'b sodov ne b'lo. Na oder je potem prišla skupina ljudskih pevcev, ki jo sestavljajo pevci lovskega zbora, željni prepevanja na starinski, fantovski nacin. Njihovo petje »po globocko« sta kmalu spoznala tako Slovenija kot tujina. Na odru Slovenskega doma so zapeli: De­kle, dekle, jaz te vprašam, Po polju jezdi fantic mlad, Fantici se skup zbero. Da so pesmi hudomušne, se je videlo po razpolože­ Spomini Franc Kene: kako je Slovenski dom postal tudi moj drugi dom Z rojaki v Slovenskem domu v Zagrebu sem se prvic srecal kot zborovodja MePZ Franc Bogovic Dobova, ki je skupaj s takratnim Radiom Brežice izpeljal akcijo zbiranja slovenskih knjig za knjižnico v Slovenskem domu. Kako je na videz bežno srecanje preraslo v dolgo prijateljstvo? O b izrocitvi knjig smo imeli v Zagrebu z zborom iz Dobove tudi nastop in tako so nastali prvi stiki. Kakšno leto zatem sem kot delavec na Skladu za kulturne dejavnosti v Brežicah po­magal organizirati razstavo brežiških likovnikov v Slovenskem domu, potem pa me je predsednik društva Darko Šonc »zasnu­bil«, da postanem zborovodja MePZ v Slovenskem domu. Sprva »zacasno«, za kakšno leto, nato pa se je to moje »zdomstvo« v Za­grebu razvleklo na skoraj 13 let. S pevkami in pevci v zboru smo se hitro ujeli in kmalu sem po­stal njihov stalni zborovodja. Vrstile so se vaje, nastopi, koncer­ti, gostovanja ... Malo mi je žal, da vsega tega nisem beležil in ohranil tudi na papirju, ne samo v glavi, saj ta kar hitro vzame radirko v roko in izbriše marsikaj, kar bi bilo vredno ohraniti. So mi pa ostali lepi spomini na prijetna dru­ženja s pevkami in pevci ob razlicnih slove­snostih in prireditvah v Slovenskem domu, pa vsakoletne udeležbe na Taboru pevskih zborovŠentvid in na reviji Primorska poje. Posebej vesel in ponosen sem, da sem lahko kot zboro­vodja zagrebškega zbora kar nekajkrat dirigiral v Koncertni dvorani Vatroslav Lisinski in ka­dar koli se znajdem v njej kot poslušalec, spo­mini na tiste nastope vedno znova oživijo. Kot zborovodja MePZ Slovenski dom sem se ude­ležil številnih srecanj s slovenskimi društvi na Hrvaškem, v Sloveniji, Italiji, Bosni in Herce­govini in z mnogimi od njih imam še sedaj pristne stike, ki so obo­gateni z izmenjavo gostovanj naših zborovskih skupin z njihovimi. Ko je treba odložiti dirigentsko palico Junija 2011 smo imeli zakljucni, poslovilni koncert. Malo so k taki odlocitvi prispevala leta, malo pa morda slutnja, da z mojim zdravjem ni vse v najboljšem redu, kajti slab mesec po tistem koncertu sem zaradi hude bolezni moral v bolnico, iz katere sem se vrnil šele cez slabih šest mesecev. Seveda sem pocasi moral opustiti tudi druge obveznosti in tako sem se letos odlocil, da bom po 38 letih dokoncno odložil dirigentsko palico in prenehal voditi pevske zbore. Izjemno sem hvaležen KD Slovenski dom Zagreb, da mi je omogocilo, da to slovo opra­vim pri njih, ko je tam gostovalo KD Globo­ko z vsemi sekcijami. Vesel in ponosen sem, da smo pevke in pevci iz Globokega, kraja, kjer sem rojen in kjer živim vse svoje življe­nje, zakljucno pesem mojega zborovodstva skupaj z zborom Slovenski dom zapeli prav v njihovi dvorani. Hvala vam, dragi rojaki in veliko uspešnega delovanja vam želim še naprej. Ostal bom vaš zvest sopotnik in prijatelj, dokler mi bodo to življenjske moci dopušcale. Slovenski dom je postal tudi MOJ drugi dom. Franc Kene nju med poslušalci. V dvorani se je slišal glasen smeh, na koncu pa mocan aplavz. Še glasnejši aplavz so požele pevke vokalne skupine Barbara. Tudi njihov prvi vodja je bil Franc Kene. Pevke nastopajo na prireditvah v domacem kraju, na Pesmi Posavja, nastopilepa so tudi pri Slovencih v Splitu, Šibeniku in Sarajevu. Skupino zdaj vodi Tjaša Zidanic. Zapele so nam Ave Mario, Ro­žic ne bom trgala, Cakala bom. Pevke na odru so zamenjali pevci lovskega pevskega zbora. V cast mi je, da sem bil v prvi sestavi tega zbora, davnega leta 1971. Ta zbor je najstarejši lovski zbor na Slovenskem. Bil je pobudnik in gostitelj prvega srecanja slovenskih lovskih pevskih zborov v Globokem leta 1973. Takrat je bil dirigent Miha Haler. Zbor redno nastopa na reviji pevskih zborov Pesem Posavja in na sre­canjih pevskih zborov in rogistov Slovenije. Zbor trenutno vodi Mileva Kralj Buzeti. Zapeli so ljudsko pesem Sinoci sem na vasi bil, Nagelj, O kresu. Pevcem na odru so se pridružile pevke skupine Barbara in tako so sestavili mešani pevski zbor. MePZ KUD Globoko je bil usta­novljen predvsem zaradi sodelovanja v razlicnih programih kul­turnega društva. Dirigent zbora je Franc Kene. Zapeli so nam: Tece mi vodica, Luna sije, Dva lepa puš'lca. Na koncu se je pev­cem pridružil še domaci zbor Slovenski dom in pod vodstvom Franca Keneta je zazvenela vsem znana pesem Pevec. Zakaj bi ne pel? Besedo sta prevzela predsednik Slovenskega doma Darko Šonc in predsednik KUD Globoko Janko Križan. Izmenjala sta si pri­ložnostna darila, še enkrat je pred pevce stopil Franc Kene in smo zapeli zadnjo kitico pesmi Pevec, ki pravi takole: »Je delo koncano in vse že zaspano.« S temi besedami je naš prijatelj Franc Kene pokazal, kaj mu pomeni pesem, pokazal je bistvo in moto svoje življenjske poti. Kadarkoli je stopil pred pevce, je pokazal sebe in tudi ta vecer je bilo tako. Zahvalili smo se mu z bucnim aplavzom. Po uradnem delu je sledilo druženje ob prigrizku ter dobri kaplji­ci, slišala se je tudi lepa domaca pesem. Vse lepo se enkrat konca, poslovili smo se ter odšli vsak svojo pot dobre volje in lepih vtisov. Marjan Dirnbek Duhovna sekcija A. M. Slomšek Pojemo, se družimo, obiskujemo maše. Nas poznate? Duhovna sekcija A. M Slomšek se bralstvu Novega odmeva predstavlja z nekaj podatki o delovanju v iztekajocem se letu in nacrti za leto 2019. Z bor Duhovne sekcije A. M. Slomšek ima vaje vsak pe­tek ob 15.30 uri. Takšen urnik nam ustreza, saj je pri­meren našim letom. Smo starejši, nekaj pevcev je rojenih pred letom 1940, najvec pa nas je v starostni skupini od 65 do 80 let. Clani sekcije se v Slovenskem domu družimo tudi po ne­deljskih mašah v slovenšcini, ki potekajo dvakrat na mesec v cerkvi Ranjenega Jezusa na Ilici Premor imamo julija in avgusta, ko je veliko clanov odsotnih. Nekateri so na oddihu na morju, nekateri pa pocitnice preživljajo s svojimi otroci Razstava in vnuki. Premor je tudi februarja, saj se je v praksi izkazalo, da je v tem mesecu obicajno poledica ali pa ulice prekrije sneg, kar nam je otežilo prihod na mašo. Težave so imeli tudi duhovniki, ki so se z avtom težko prebijali po polede­nelih ali zasneženih cestah iz Slovenije. V tem letu so nas med januarjem in novembrom razveseli­li naslednji duhovniki: Boštjan Gorišek – štirikrat, Anton Trpin – petkrat, Robert Smodiš – petkrat, Alojz Kacicnik – enkrat in Gorazd Bastašic - enkrat. Ob pisanju tega poro­cila je bil pred nami še praznicen december, s katerim bomo zaokrožili leto. Na druženje po mašah nas pride veliko, vendar ne vsi. Smo razsejani po mestu in nekateri gredo po mašah takoj domov, saj so odvisni od vec linij avtobusa, da bi prišli v svoj dom. Vedno se nam pridružijo duhovnik, ki je daroval mašo, in nune, da poklepecemo, se bolje spoznamo in sprostimo. Nato komaj cakamo naslednjo skupno nedeljo. V naslednji številki Novega odmeva bomo zapisali koledar nacrtovanih maš v letu 2019, da bi se jih lahko udeležili vsi verniki, ki to želijo. In da bi se po mašah lahko družili v Slo­venskem domu. Za prihodnje leto naš zbor poleg petja pri svetih mašah na­crtuje tudi nastop na reviji Primorska poje, in sicer skupaj z zbori, ki pojejo cerkveno glasbo. Smo se že prijavili in samo cakamo razpored nastopov. Za april nacrtujemo tudi obisk Ljubljane. O dejavnostih, ki še niso potrjene in usklajene, pa bomo pravocasno porocali v Novem odmevu. (BMM) Vrtovcev fotografski molk in šepet V Prešernovi dvorani je bila 28. novembra odprta razstava crno­belih fotografij Stanka Vrtovca (Maribor, 1947– Zagreb, 2017) z naslovom Moc tišine. Razstavo je Svet slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb pripravil v sodelovanju z zagrebško Moderno galerijo-studiem Josip Racic, kjer so bile Vrtovceve fotografije na ogled spomladi. »Stanko je bil izjemen clovek in po­seben pojav. A ne leto: bil je kljuc za branje sodobne hrvaške fotografije.« S temi besedami je eden najboljših sodob­nih hrvaških fotografov Ivan Posavec na Knjižna novost Hrvaškemu bralstvu dostopen še en slovenski roman – Prišleki Roman Lojzeta Kovacica Prišleki je v hrvašcini dobil naslov Pridošlice. Prevedel ga je hrvaški in slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec Božidar Brezinšcak Bagola, izdala pa zagrebška založba Alfa. Roman na 1156 straneh je izšel v dveh knjigah. K ovacic sodi med najpomembnejše slovenske pisatelje druge polovice dvajsetega stoletja. Njegova življenjska izkušnja, ki je izkušnja tujstva in individualiz­ma, zmeraj znova izpostavljenega sovražnemu družbenemu oko­lju, se je prelila v umetniško pricevanje o posamezniku v casu to­talitarizmov in nacionalizmov, vsakovrstnih represij in omejitev. Na predstavitvi v Slovenskem domu 7. novembra se je zbralo lepo število ljubiteljev knjige – skupaj okoli šestdeset. Pozdravila jih je Agata Klinar Medakovic, ki je tudi zelo prepricljivo pre­brala dva odlomka v hrvašcini. Urednik založbe Alfa Božidar Petrac je spregovoril o leposlovnih delih, ki jih je iz slovenšcine v hrvašcino prevedel Božidar Brezinšcak Bagola, financno pa podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Omenil je romane Vinka Möderndorferja in Andreja Skubica ter posebej izpostavil Izbrana dela (pesmi, dnevnik, novele, eseje) Edvarda Kocbeka. Prevajalec je poudaril, da Kovacic poleg Kocbeka za­vzema najvec prostora v njegovem prevajalskem opusu, saj je že leta 1985 prevedel tri poglavja iz njegove pentalogije Pet fra­gmentov, ki so v hrvašcini izšla pod naslovom Tri žene. Letos je prevedel tudi zelo znan Kovacicev roman Kristalni cas, ki bo do konca leta izšel pri zagrebški založbi Meandar Media. Prišleke je v hrvašcino prevajal vec kot dve leti. najboljši slovenski roman 20. stoletja Predstojnik Katedre za primerjalno zgodovino južnoslovan­skih jezikov in književnosti na zagrebški Filozofski fakulteti dr. Zvonko Kovac je omenil, da so literarni kritiki in teoretiki ob priložnostni anketi izbrali Prišleke Lojzeta Kovacica za najboljši slovenski roman 20. stoletja. Njegova presenetljivost je v tem, da se ne ukvarja z vojno preko opisovanja bojev, ampak jo opazuje skozi oci decka. In to ne kakršnegakoli. Ko je bil Kovacic star de-set let, je bila družina iz Švice izgnana v Jugoslavijo in šele tukaj se je prvic srecal s slovenšcino, pa tudi z revšcino, družinskimi nesrecami in bojem za golo preživetje. Kovaciceva freska govori o tujstvu, prišlekovstvu, naseljevanju v jezik ter hkratni volji do življenja. Literarni vecer je z izvajanjem znanih melodij na klavirju pope­stril Zoran Šonc, po koncanem programu pa se je nadaljevalo prijetno druženje. Božidar Brezinšcak Bagola kratko opisal svojega prijatelja, pomemb­nega clana Foto kluba Zagreb, ki je imel tudi casten naziv fotografskega mojstra Fotografske zveze Jugoslavije. O avtorju, ki je veliko pozornost name­njal portretom, naravi in life fotografiji, je spregovoril tudi njegov kolega Vladimir Vucinovic Carli, ter ga na kratko opisal kot skromnega in tihega cloveka, ki se je pred letom dni za vedno poslovil enako tiho, kot je živel. Stanko Vrtovec je bil rojeni Mariborcan, vse življenje pa je preživel na zagrebški Trešnjevki, v svet fotografije je stopil kot študent organske kemije. Strast do foto­grafije je bila mocnejša od izbranega štu­dija, zato jo je izbral za svoje življenjsko poslanstvo. Svoja dela je predstavljal na številnih skupinskih razstavah, razsta­vljal pa je tudi samostojno, vendar veliko redkeje, kar tisti, ki so ga dobro poznali, pripisujejo njegovemu nevsiljivemu zna­caju. V vsakem primeru je bil nenava­dna osebnost. V otroštvu je zaradi težav z glasilkami ostal brez glasu, zato je celo življenje šepetal, kar je vplivalo tudi na njegovo družabno življenje. Razstavo je predstavila kustosinja Mo­derne galerije Lana Šetka. Moderna ga­lerija je posebej hvaležna Stankovemu polbratu Sašu Vrtovcu, za dela, ki jih je daroval galeriji. Starejši clani društva se Stanka Vrtovca radi spominjamo z razstave Slovenski krog v Zagrebu leta 1996, ko je razstavljal v Slovenskem domu. Polona Jurinic Stanko Vrtovec je fotografske po snetke s posebnim postopkom pre našal na graficno plošco (Vrtovi, 1955; ZOO-serija, 1986). V risbah s svincnikom ali barvicami je ritmic no kadriral fragmente krajine (Cu dno nebo, 1985; Pocitek ob urejeni parceli, 1994). Leta 1988 je objavil graficno mapo Campus Zagrabi ensis (s predgovorom Željke Co rak). Opremil je številne kataloge in monografije (Cudež hrvaškega naivnega slikarstva, Vilko Gecan, Nevenka Arbanas, Mladen Veža, Nives Kavuric-Kurtovic, Zlatko Prica, Zoltan Novak…). Šopek Božicna razstava ustvarjalne delavnice Slovenskega doma V Slovenskem domu v Zagrebu se božicni cas tradicionalno praznuje s številnimi prireditvami. Tako je bilo tudi letos. Clanice Šopka smo k praznicnemu vzdušju prispevale z razstavo svojih del, 12. decembra. V ustvarjalni delavnici Slovenskega v akrilni tehniki na platnu, manjših forma-Bilo je res zelo lepo videti navdušene obi­doma si nikakor ne bi mogli dovoliti, tov. Obiskovalci so onemeli! Pravo prese-skovalce in poslušati lepe komentarje. da bi božicni cas minil brez naše razstave. necenje je bilo dejstvo, da so naše pridne Marsikaterega starejšega obiskovalca so Posebej zato, ker je to že dvanajstletna tra-kreativke naredile vsaka svoje jaslice, števil-kotne jaslice spomnile na božji kot (boh­dicija. Clanice delavnice smo se po poletnih ni obiskovalci razstave so lahko morda celo kov kot) iz domace kuhinje. To je sproži­pocitnicah spet dobile konec septembra in prvic videli tudi slovenske kotne jaslice. Po-lo val lepih spominov. nadaljevale z delom in pripravami na pra-sebnost je, da so ljubiteljske umetnice dela-Tudi razstava slik je bila po raznolikosti znicne dni. V razmeroma kratkem casu le z glino, ustvarile so prepoznavne jaslicne motivov in barv všec vsem, ki so tisti ve­smo pripravile bogato razstavo jaslic in slik podobe in to na resnicno zavidljivi ravni. cer prišli v Slovenski dom. Tradicija Slovenski noši na martinovi povorki v Dugem Selu Clani Slovenskega doma smo obe narodni noši, ki ju hranimo v našem društvu – gorenjsko in belokranjsko – prvic ponosno pokazali na martinovanju 11. novembra v Dugem Selu. V povorki so v tradicionalnih nošah sodelovali tudi predstavniki slovaške in madžarske narodne manjšine. O rganizatorji prireditve so ob prazniku svetega Martina želeli poudariti, da martinovega ni mogoce enaciti zgolj z do­zorevanjem mošta v vino ter da se z mar­tinovanjem ohranjajo tudi druge vrednote: razdeljevanje, dobrodelnost, solidarnost. Povorka je bila številcna, v njej so sodelo­vali od vrtcevski in osnovnošolski otroci, številni domacini in tudi nekdanji vojaki iz cete Crne Mambe. Spoznali smo, kako Du­goselcani v svoje narocje sprejemajo razlic­ne navade in tradicijo martinovanja. Povorka svetega Martina je upodobila Martinovo življenje. Zbrali smo se na vrhu Martin brega, pri stari svetomartinški cer­kvi, od tam pa se odpravili mimo osmih postaj v Dugem Selu. Vsaka je predstavlja­la Martinova dobra dela: pomoc revnim, bolnim, vinogradnikom, vojakom. Prizo­re so igrali ucenci srednje šole Dugo Selo, avtor povorke pa je bil njihov profesor Miroslav Begic. Mimohod se je koncal pred obcinsko hišo, kjer je povorko prica­kal župan Nenad Panjan. Povorka je ime­la tudi verske elemente, saj so se pele du­hovne pesmi, sodelujoci pa so se udeležili maše v cerkvi Sv. Martina v Dugem Selu. Povorka sv. Martin je bila pripravljena v okviru projekta New Pilgrim Age (Nova romarska doba), v katerem sodelujejo tudi kraji iz Italije, Slovaške, Slovenije in Ma­džarske, v katerih je po izrocilu deloval sveti Martin. Predstavnikov teh krajev žal ni bilo, razen tajnika Sveta madžarske narodne manjšine Mesta Zagreb Petra Sekereša. Stanka Herak Zanimivo je spremljati razvoj delav­nice Šopek. Deluje že trinajsto leto, med clanicami jih je kar nekaj, ki so zraven že od samega zacetka. Precej jih je delavnico zapustilo, iz razlicnih razlogov, nove clanice pa so se priva­dile brez kakršnihkoli težav. Treba je pohvaliti to složno in mar­ljivo ekipico, ki nas razveseli z vsako svojo razstavo. Veseli smo, ker na tak nacin lahko vidimo in spremljamo njihovo delo in ker se lahko družimo in razveselimo v lepem prijateljskem Izložba Fijakerova vecer: od fotografija do torte U Slovenskom domu je 7. prosinca bila svecanost posvecena fotografiji jer se održavala završna prezentacija 8. salona minijature 2018. U druga Fijaker je organizator foto jer se sve fotografije mogu otkupiti po natjecaja na kojem mogu sudjelova-jedinstvenoj niskoj cijeni, a prikupljeni ti svi, a jedini uvjet je da poslani rad ima iznos donira se udruzi Ozana. Ove godi­dimenzije 10 puta 7 cm. Mala cijena tro-ne su na svecanosti bili i šticenici udruge ška, mogucnost da se potpuni pocetnici koji su otpjevali nekoliko božicnih pjesa­usporede s profesionalcima, a posebno ma. Dobro raspoloženje osigurala je živa dobra atmosfera svake godine potice po-glazba, a posebnu radost prigodna torta vecanje broja ucesnika. Ove godine preko za sve autore i goste. Dobro raspoloženi njih 60, a samih fotografija i više od 220. svi sudionici i gosti obecali su ponovni Sve to dalo je živost samoj izložbi. Svake susret na 9. salonu minijature 2019. godine salon ima i humanitarni karakter Rolando Nikcevic Opomnik za obiskovalce Slovenskega doma Kako do informacij o dogodkih v našem društvu? . Poklicite na infotelefon 01 4855 172 Na odzivniku je vselej osvežen napovednik dogodkov, pri sluhnete mu lahko 24 ur na dan. . S sporocilom na 091 4855 171 se narocite na SMS novice Pošljite SMS s svojim imenom in priimkom na mobilno številko in prejemali boste obvestila o dogodkih. Ne klicite na to številko! . Na naslovu slovenski-dom@zg.t-com.hr se narocite na e-novice Na e-naslov Slovenskega doma pošljite svoj elektronski naslov, da vas uvrstimo med prejemnike novic. Ce naslov spremenite, sporocite novega! . Spremljajte spletno stran www.slovenci-zagreb.hr Na naši spletni strani poglejte v Napovednik, preberite no vice ali poišcite druge koristne informacije. Kdaj obiskati Slovenski dom? Uradne ure torek in cetrtek od 10.00 do 13.00 cetrtek od 17.00 do 19.00 Knjižnica: cetrtek 17.00 do 19.00 MePZ Slovenski dom: torek 17.30 do 19.30 Duhovna sekcija A. M. Slomšek: vaje zbora v petek 15.00 do 17.00, druženje po slovenskih mašah vsako drugo nedeljo, po razporedu Dopolnilni pouk slovenskega jezika: ponedeljek 17.30 do 19.00 in 19.00 do 20.30 Ustvarjalna delavnica Šopek: cetrtek 10.00 do 13.00 Srecanja Prvi petek: prvi petki v mesecu ob 18.00 Predavanja, druženja: ob sredah, po vnaprejšnjem obvestilu. . Ob pomembnejših dogodkih boste napovednik oziroma vabilo clani prejeli po pošti. Prvi petki Kako osvežiti in prenoviti naša srecanja? Porocamo o novembrskem in decembrskem prvem petku. Novembra bi se morali dobiti takoj po dnevu mrtvih, a smo srecanje prestavili na drugi petek, 9.11.2018, saj bi bila zaradi praznikov obiskanost verjetno mnogo manjša. T ako kot vedno, se je tudi tokrat zbra-obiskanost se je posta­lo kar lepo število clanov. Ker je bil vilo vprašanje, ali so ta petek organiziran v casu martinovanja, takšna druženja sploh nam je Tone povedal nekaj besed o sve-potrebna in kaj storiti, tem Martinu. Proslavili smo tudi rojstni da bi se stanje popravilo. Predsednik Slo­dan naše clanice Verice, ki nas je pogo-venskega doma Darko Šonc, ki se nam je stila s picami, da pa bi bila miza še bolj proti koncu pridružil, se je strinjal z naši­obložena, so poskrbeli tudi drugi clani, mi razmišljanji in dejal, da nam dom daje tako da smo ob dobri jedaci in pijaci in vso tehnicno in drugo podporo, vendar v prijetnem kramljanju preživeli tudi ta pa moramo sami obogatiti svoja srecanja, naš tretji popocitniški prvi petek. da bodo postala zanimiva in privlacna. Na srecanju 7. decembra nas je bilo samo enajst, a je bilo veselo in sprošceno. Dru-Predlogi: nove vsebine, ženje je bilo malce drugacno kot sicer, koledarcek, ime saj smo se pogovarjali tudi o vsebinskem Vrstili so se razlicni predlogi, od tega, da bi delu petkovih srecanj. Glede na slabo uvedli družabne igre, do tega, da bi pripra­ Koledarcek petkovih srecanj JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUL AVG SEPT OKT NOV DEC 11. 1. 1. 2. 1. 3. 5. 4. 10. 5. 7. 6. --­ --­ 6. 9. 4. 10. 8. 11. 6. 12. drugi drugi drugi petek petek petek vljali programe z recitacijami, petjem, igra­njem in pripovedovanjem šal in anekdot. Zanimiv je bil predlog, da bi pripravili letni razpored petkovih srecanj, saj prvi petek v mesecu vcasih ni najbolj posre­cen, ce recimo sledi dnevu mrtvih ali novemu letu. Ce se datum spremeni, je težko obvestiti clane oziroma zainteresi­rane, saj se ne ve, kdo vse namerava priti. Podan je bil predlog, da bi se vabila obja­vljala v mesecnem napovedniku, morda tudi z vsebinsko napovedjo. Naj omenim še predlog, da bi se zaradi navedenih ra­zlogov Prvi petek preimenoval, morda v Petkovo srecanje ali kaj podobnega. Vsi pa smo se strinjali, da so tovrstna druženja potrebna, saj nam omogocajo, da se srecujemo in skupaj veselimo, kako pa bodo ta srecanja potekala, je odvisno od vseh nas. Irena Hribar Pavlovic Napovedujemo Praznovali bomo 90. rojstni dan!!! Po blešcavem in napornem decembru bomo januarja globoko vdahnili in se šele postopno vrnili v delovne tirnice. Le malo konkretnih dogodkov lahko napovemo, vsekakor pa napovedujemo bogato leto 2019, ko bo tudi 90. jubilej Slovenskega doma. * Po novem letu . Izid dvojezicne knjižice dr. Petra Krecica Ljubljana medi teranski grad? Plecnikov pokušaj / Ljubljana mediteran sko mesto? Plecnikov poskus. . Izid drugega dela knjige o slovenskih športnikih na Hrva škem Eduarda Hemarja. * Leto obletnic . 170 let bo minilo od smrti Franceta Prešerna; druženje ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarja bo še nekoliko bolj slovesno. . Med znamenitimi osebnostmi, ki se jih bo Slovenija spominja la v letu 2019, bo tudi Alma M. Karlin, popotnica, pisateljica, pesnica in zbirateljica. Minilo bo 130 let od njenega rojstva (12. 10. 1889) in sto let od njenega odhoda na pot okoli sveta. . Slovenski dom v Zagrebu, najstarejše društvo Slovencev v Evropi, nepretrgano deluje 90 let. Za ustanovni dan šteje mo 9. november 1929, ko je pravila takratne Narodne knji žnice in citalnice potrdil »Veliki župan zagrebške oblasti«. . Med pomembnejšimi obletnicami v Sloveniji bo stoletnica izida prvih slovenskih poštnih znamk (3. 1. 1919) in sto letnica ustanovitve Univerze v Ljubljani (prvo predavanje je bilo 3. 12.1919). . 17. avgusta bo minilo 100 let, odkar so Prekmurci postali del maticne domovine; Kraljevina SHS je Prekmurje dobila za pogajalsko mizo, na mirovni konferenci v Parizu julija 1919. . Svet se bo spominjal tudi 80. obletnice zacetka 2. svetovne vojne (1. 9. 1939). Intervju Minister Cesnik napoveduje kreativno sodelovanje s trdoživimi Slovenci na Hrvaškem Nova vlada – novi minister. V ekipi premierja Marjana Šarca, ki je prisegla 13. septembra, je skrb za Slovence v sosednjih državah in po svetu prevzel minister Peter J. Cesnik. Na prvo pot na Hrvaško se je odpravil 7. decembra, ko je obiskal rojake na Reki (o tem pišemo v okvirju). Za Novi odmev smo se pogovarjali konec novembra, ko se minister še ni uspel iz prve roke prepricati o tem, v kakšni kondiciji je slovenska skupnost na Hrvaškem. -Do neke mere sem seznanjen z delova­njem Slovencev na Hrvaškem, predvsem v Istri in na Reki. Vendar naj izpostavim, da so se v tem obdobju, ko ni minilo še niti 100 dni od imenovanja vlade, tako v Italiji kot v Avstriji pojavili izzivi, ki nujno po­trebujejo odgovore. In to brez odloga. Slo­venska društva na Hrvaškem bom obiskal v prihodnjih dneh in preprican sem, da bomo tako v bližnji kot daljni prihodnosti kreativno in konstruktivno sodelovali. Ste že opazili, da marsikdo v Sloveni­ji sploh ne ve, da na Hrvaškem živijo zamejci in da smo še kar žilava naro­dnostna manjšina? Kaj bi morali sto­riti, da bi bolj opozorili nase? Za Slovence na naši vzhodni meji lahko re­cem, da ste res žilavi. Moje dolgoletno prija­teljevanje z Bazovico na Reki mi je dalo mi­sliti, da slovenstvo na Hrvaškem ni zamrlo »Slovenstvo na Hrvaškem ni zamrlo ali razvodenelo. Prav nasprotno, slovenstvo je živo in se razvija.« ali razvodenelo. Prav nasprotno, slovenstvo je živo in se razvija. Res je, kot ste poudarili, da imate vtis, da Slovenci v maticni domo­vini nekako ne dojemajo zamejstva s toliko zavesti, kot bi clovek pricakoval. Že od sprejetja Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja opozarjamo, da je z njim slovenska skupnost na Hrvaškem ne­pravicno razdeljena na dvoje (na za­mejce in Slovence po svetu). Zakaj se to ne spremeni? Ta zakon je v veljavi že kar nekaj casa in tako kot vsak pravni dokument oziroma akt, ki naj bi odseval družbeno življenje, je tudi ta zakon treba prevetriti in po po­trebi uskladiti z dejanskim stanjem Slo­vencev, živecih zunaj Slovenije. Novela zakona je nujna in upam, do bo sodelo­vanje vseh, ki se jih zakon dotika, kon­struktivno. Raziskovalci slovenstva na Hrvaškem ugotavljajo, da je številcno upadanje slovenske skupnosti na Hrvaškem tudi posledica "izgubljene generacije" naših rojakov, ki niso negovali znanja materinšcine, zdaj pa slovenšcine ne morejo podajati naprej. Kako bi lah­ko ublažili posledice tega zgodovin­skega pojava? Naj najprej izpostavim, da krcenje slo­venske skupnosti zunaj meja Slovenije ni zgodovinski pojav, temvec je posle­dica razvoja celotne skupnosti, tako slo­venske kot hrvaške. Gre za pojav, ki sem mu bil prica tudi v Avstraliji, kjer sem preživel 36 izseljenskih let. Mešani za­koni in politicna ekspeditivnost nema­lokrat povzrocata »razvodenitev« vsake, ne samo slovenske skupnosti. Vendar pa poznamo tudi primere, ko posamezniki uspejo prvine svojega izvora kreativno vkljuciti tudi v družinsko življenje na tujem. Poznam primere v slovenskem društvu Bazovica, kjer se slovenski je­zik še vedno uporablja tudi v domacem okolju. Hrvaška ustava spet priznava obstoj slovenske manjšine, vendar imamo samo teoreticne možnosti, da bi nas v hrvaškem saboru zastopal sloven-ski poslanec. Zdaj je formalna zasto­pnica naših pravic albanska poslan­ka, ki pa ji za našo skupnost ni mar. Kako to komentirate? To bi lahko komentiral ali interpretiral na tisoc in en nacin. Podobno se dogaja tudi drugod, s številnimi pravnimi akti, dogovori in zakoni. Tudi v Sloveniji na­mrec obstajajo predpisi, ki se ne upošte­vajo ali pa se ne izvajajo v celoti. Gre za problematiko pravne prenormiranosti. Predstavništvo v zakonodajnem telesu dolocene države je stvar njene notranje »Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je treba prevetriti. Novela zakona je nujna.« ureditve in hkrati tema bilateralnih od­nosov med Ljubljano in Zagrebom. Ver­jemite, da predvsem jaz gojim upanje, da bo enkrat boljše tako za skupnost kot za posameznike, ki živijo zunaj naših meja. Upanje obstaja, da se bo s casom tudi to uredilo in se bo torej stanje tudi v pred­stavniški politiki izboljšalo. Vcasih obcutimo tudi posledice med­državnih zaostrovanj. Se odlocevalci in politiki v Sloveniji tega dovolj za­vedate? Ker nisem poklicni politik ne morem komentirati obcasnih politicnih razha­janj med obema državama. Lahko pa recem, da so - mimo visoke politike - od­nosi med ljudmi dobri, kar je pravzaprav tudi najbolj pomembno. Nedvomno pa se strinjam, da bi bilo delovanje vladnih predstavnikov nemalokrat lahko boljše, posebno v situaciji, ko sta obe državi cla­nici EU. Beremo o primerih evropskih držav, ki na vse nacine krepijo moc svojih manjšin v sosednjih državah, ne le z denarjem, ampak tudi z milejšimi po­goji za pridobitev državljanstva. Naše izkušnje so, da je Slovenije zelo toga tudi v primerih, ko bi morala biti pri­dobitev državljanstva sama po sebi umevna. Lahko na tem podrocju kaj storite? Nekatere države imajo pridobivanje dr­žavljanstev urejeno po svoje. Slovenija ima dokaj striktna merila za pridobitev državljanstva. Ta ne more biti in ne sme biti sama po sebi umevna. Kriteriji in postopki so do sedaj ustrezali veliki ve­cini prosilcev za dodelitev državljanstva RS, vendar ostajamo odprti za vse mo­rebitne spremembe, ki jih bo narekova­la prihodnost. Izpostaviti pa velja, da so spremembe relevantne zakonodaje del državne avtonomije in se dotikajo šte­vilnih pravnih aktov, med drugim tudi ustave, ki je najvišji pravni dokument in za kakršnokoli spremembe potrebuje ve­cinsko soglasje zakonodajnega telesa, kar je v Sloveniji Državni zbor. Kar veliko težav imamo s financira­njem naše dejavnosti, obicajno niti ne gre za obseg sredstev, zapleti so pred­vsem s casovnico izplacil, saj denar velikokrat prejmemo z zamudo. Vaš komentar? Res je, da nemalokrat problem ni v denarju, temvec v nacinu oziroma ca­sovnici financiranja. Tako kot za druge izzive lahko tudi v tem primeru rece­mo, da je debirokratizacija dolocenih postopkov nujna. Z vidika Urada Vlade Minister Peter J. Cesnik se je 7. decembra na Reki srecal s predstavniki Zveze slo venskih društev na Hrvaškem, predstavniki svetov slovenske manjšine na ravni obcin, mest in županij ter predstavnikoma slovenskih gospodarskih društev na Hrvaškem. Po sestanku v prostorih reškega Slovenskega doma Bazovice se je minister sešel še z ožjim vodstvom zveze in se v neposrednih pogovorih tako rekoc iz prve roke seznanil z najbolj žgocimi zadevami, ki tarejo slovensko skupnost na Hrvaškem. (uszs) Državni zbor »Ce jezik umre, umre tudi avtohtonost« Komisija državnega zbora za Slovence v zamejstvu in po svetu je na seji 24. oktobra prisluhnila predstavnikom slovenske manjšine v Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem je predstavljala podpredsednica zveze Jasmina Dlacic. P red sejo komisije so se srecali s predsednikom državnega zbora Dejanom Židanom, nato pa na izzive, s katerimi se soocajo, podrobneje se­ znanili poslance, ki delujejo v pristojni komisiji. Nanizali so številne tematike, v prvi vrsti skrb za slovenski jezik, zla­ sti v mlajših generacijah, ter nasploh vkljucevanje mladih v delovanje manj­ šinskih skupnost. Komisijo vodi Lju­ dmila Novak, nekdanja predsednica Nove Slovenije, ki razmere zelo dobro pozna, saj je bila v obdobju februar 2012 -marec 2013 tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na­povedala je, da bodo slišane pobude vkljucili v program dela parlamentarne komisije. Na seji sta bila navzoca tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter J. Cesnik in državna sekre­tarka Olga Belec. Minister je med dru­gim dejal, da je slovenšcina pogoj za av-RS za Slovence v zamejstvu in po svetu naj povem, da se tovrstnih ovir zave­damo in jih seveda skušamo premosti­ti. Ena izmed prvih nalog z nastopom mojega mandata je bila priprava razpi­snega gradiva in lahko recem, da smo na zacetku vse sile usmerili prav v to, da »Predstavništvo v zakonodajnem telesu dolocene države je stvar njene notranje ureditve in hkrati tema dvostranskih odnosov.« smo pohiteli z razpisi in vsemi potreb­nimi opravili, tako da se lahko bodoci prejemniki nadejajo, da bodo razpisna sredstva razdeljena v zacetku priho­dnjega leta. - - tohtonost v zamejstvu. »Ce jezik umre, umre tudi avtohtonost,« je poudaril. Beseda je tekla tudi o denarju. Clani komisije in predstavniki manjšine v sosednjih državah so se strinjali, da bi bilo treba v proracuna za leto 2019 pri­stojnemu uradu nameniti vec sredstev. Omenila so se prizadevanja, da bi se z dosedanjih 8,4 milijona evrov povzpela na 12,5 milijona evrov. Jasmina Dlacic Lektorat slovenskega jezika na Reki Študij jezika kot opora manjšini in priložnost za nove vezi Po dolgoletnih prizadevanjih so na reški Filozofski fakulteti 24. oktobra odprli lektorat slovenskega jezika, tretjega na Hrvaškem (po Zagrebu in Zadru) ter šestdesetega v tujini. Slovenska skupnost na Reki je med najvecjimi na Hrvaškem, zaradi bližine meje pa je v tem kvarnerskem mestu tudi med Hrvati veliko zanimanja za ucenje slovenšcine. »Pogovori o lektoratu slovenskega jezika so trajali že nekaj let. Pomemben mejnik je bil verjetno naš pogovor z novo rektori­co reške univerze Snježano Prijic Samaržija pred letom in pol. Rektorica se je nato osebno zavzela za uresnicitev zamisli in zanjo navdušila tudi dekanjo Filozofske fakultete Ines Srdoc­-Konestra. Kljucna pa je bila tudi podpora Filozofske fakultete v Ljubljani, Centra za slovenšcino kot drugi in tuji jezik in Mi­nistrstva za šolstvo,« je povedala slovenska veleposlanica na Hr­vaškem Smiljana Knez. Hrvaški študenti bodo na zacetku imeli slovenskega lektorja na voljo dve uri tedensko. Razpis za lektorja je bil odprt do konca novembra, delo pa bo izbrani kandidat zacel opravljati februarja prihodnje leto. Kan­didati so morali izpolnjevati štiri pogoje, in sicer ustrezno slove­nisticno izobrazbo, znanje hrvašcine, delovne izkušnje ter po­znavanje razmer in kulturnega ozadja v državi gostiteljici. vse vecje zanimanje za slovenšcino Glede na vse vecje zanimanje tako pripadnikov manjšine kot tudi drugih hrvaških državljanov, ki se želijo nauciti slovenšci­ne, si pristojni želijo, da bi lektorat cim prej prerasel v trden študij slovenistike. »Menim, da se bo zanimanje izredno hitro povecalo, da bo veliko študentov v skupini in da bo kar hi­tro treba organizirati lektorat vsaj na dveh ravneh znanja, ker bodo želeli napredovati in se nauciti vec,« napoveduje vodja progama Centra za slovenšcino kot drugi in tuji jezik Mojca Nidorfer Šiškovic. Na Hrvaškem se trenutno po modelu C slovenšcine uci 89 otrok v 4 osnovnih šolah ter 79 dijakov v treh srednjih šolah, dopolnil­ni pouk slovenskega jezika pa ponujajo tudi slovenska društva na Hrvaškem. Porazno poznavanje slovenske kulture Poucevanje jezika v institucionalnih okvirjih omogoca odpira­nje novih študijskih programov, povezanih s slovensko kultu­ro, meni Barbara Riman z Inštituta za narodnostna vprašanja. Rimanova, ki je tudi predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ima glede splošnega vedenja o slovenstvu tudi že prakticne in precej osupljive izkušnje: »Predavam manjši skupini 25 študentov na Filozofski fakulteti na Reki. Na pr­vem predavanju jih vedno vprašam, kaj poznajo iz slovenske kulture. Niso slišali za Ivana Cankarja, niso slišali za FrancetaPrešerna. Žalostno je, da slovenska kultura, leposlovje in jezik sploh niso vec prisotni v hrvaškem izobraževalnem sistemu.« Tanja Borcic Bernard Mnenja Roman Kuhar, dekan Filozoske fakultete Univerze v Ljubljani „Ta lektorat vidim kot most med Ljubljano in Reko, ki je v prvi vrsti znanstveni in ki bo odprl raziskovalna podrocja. Razumem ga tudi po cloveški plati, kajti ži­vljenje ljudi na eni in drugi strani je tesno prepleteno, tudi jezika se prepletata, in zato se mi zdi po­membno, da tak lektorat obstaja.“ Sonja Novak Lukanovic, direk­torica Inštituta za narodnostna vprašanja „Zelo sem vesela, da se je odprl lektorat, o katerem smo se pogo­varjali, ga nacrtovali in sanjali že mnogo let nazaj. Pomeni mnogo vec, kot samo lektorat za slovenski jezik v neki tuji državi. Pomem­ben je za slovensko manjšino, ki živi na Hrvaškem. Na ta nacin ji bo omogocena vertikala ucenja jezika od osnovne in srednje šole do študija.“ Foto: Delo Nataša Prah, vodja Sektorja za javno diplomacijo in medna­rodno sodelovanje v kulturi pri MZZ „Vsak lektorat, ki se odpre, po­meni širjenje poznavanja znanja slovenskega jezika, širjenje vezi, širjenje vzajemnega spoštovanja in odpira seveda ogromno pri­ložnosti za sodelovanje na razlic­nih podrocjih, ne le znanstvenih temvec tudi v gospodarstvu.“ Z otvoritve lektorata na Reki. Foto: Slovensko veleposlaništvo Zagreb. Umag Ajdovke na koncertu slovenskih zborov v Tuzli Na povabilo Slovenske skupnosti Tuzla je naš ŽePZ Ajda v spremstvu še petnajstih Ajdovk in Ajdovcev 12. oktobra odpotoval v Tuzlo. Osrednji dogodek je bil koncert, ob tem pa je bilo obilo priložnosti za druženje in spoznavanje tuzelski znamenitosti. P ot je bila zelo dolga, s postanki je trajala skoraj 10 ur, ampak tudi to je kar hitro minilo v prijetni družbi, polni smeha in pesmi. Nastanili smo se v samem središcu mesta, v hotelu Tuzla. To nam je prišlo naslednje jutro zelo prav, saj smo že po zajtr­ku odšli na potep in odkrivanje skritih kotickov tega prelepega mesta, polnega zelenja in ljubeznivih ljudi. Seveda smo mora­li pokusiti prave bosanske cevapcice v lepinji, njihove corbe in sladice. Medtem ko je potem vecina odšla v hotel na pocitek, je predsednica Danica Bojkovic gostovala na lokalni televiziji TV7.ba, kjer je spregovorila o Ajdi, delovanju društva in pocutju v Tuzli. V pogovoru je sodelovala tudi predsednica tuzelskega društva Dragica Tešic. Zvecer je bil v koncertni dvorani Bosanskega kulturnega cen­tra koncert slovenskih zborov, na katerem so sodelovali ŽePZ Slovencice iz Tuzle, MePZ Kredarica iz Novega Sada, MePZ Reka V Bazovici od jeseni tudi slovenšcina za najmlajše Slovenski dom KPD Bazovica na Reki tem šolskem letu ponuja nov program: pouk slovenšcine za najmlajše. Vrtickarje in prvošolcke vodi Andrea Šlosar, osnovnošolce nižjih razredov pa Vida Srdoc. V reškem društvu od spomladi leta 1994 redno poteka dopol­nilni pouk jezika in kulture (DPS) v organizaciji pristojnega slovenskega ministrstva in v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo. Prvih petnajst let ga je kot prepoznavno skupino zelo uspešno vodila Marija Donadic, zatem uciteljici iz Slovenije, Mojca Podobnikar in Dragica Motik, od jeseni 2014 pa Vida Srdoc. Njeno dotedanje delo, pouk slovenšcine kot izbirnega predmeta po manjšinski zakonodajioz. modelu C na OŠ Pecine je prevzela uciteljica Andrea Šlosar. Obe sta to jesen pognali novo obliko ucenja slovenšcine v Bazovici. Skupina zainteresiranih malckov in osnovnošolcev je kot obeta­joce jedro nastajala v zadnjih letih, potem ko je društvo v okviru prizadevanja za pritegnitev mlade generacije in s svojimi mla­dimi mocmi – predvsem tajnico Evo Ciglar in vodjo pisarne društva EU Korak Natali Iskra ter drugimi clanicami mladinske skupine –, pripravilo vec odmevnih dogodkov, od miklavževa­nja do razlicnih delavnic in Poletja v Bazovici. Zadovoljni starši so veckrat izrazili zanimanje za pogostejši stik z jezikom in po opravljeni anketi je nov program stekel v tem šolskem letu. razigrane prve ure Prijavljenih je vec kot dvajset otrok, srecujejo se enkrat tedensko po dve šolski uri, urnik se še usklajuje in vsi so dobrodošli. Prve urice so bile zelo razigrane, obe uciteljici, polni volje in optimiz­ma pa sta izrazili pricakovanje, da bodo otroci k ucenju sloven-šcine pripeljali še katerega izmed njihovih družinskih clanov, sorodnikov ali prijateljev, podobno, kot se po njunih izkušnjah to dogaja pri pouku v javnih šolah. Novost v KPD Bazovica je hvalevredna, predvsem, ker je društvo tako na dolocen nacin zapolnilo vrzel, ki je to jesen nastala z uki­nitvijo Igralnih uric v reškem vrtcu Bulevard. Dodati velja, da tudi ta program, podobno kot Igralne urice in pouk slovenšcine v dvehreških osnovnih šolah, OŠ Pecine in OŠ Kozala, podpira Svet slo­venske narodne manjšine na mestni ravni, ki ga vodi Boris Rejec. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Ri­man, ki je k tej obliki ucenja slovenšcine v društvu prijavila tudi svoje tri sinove, pa poudarja, da bi veljalo nasploh bolje izrabiti vse zakonske možnosti in ucenje slovenšcine razširiti v vec javnih šol in predšolske ustanove, in da je to tudi ena izmed prednostnih nalog krovne organizacije v njenem mandatu. Marjana Mirkovic za Sopotja Camerata Slovenica iz Sarajeva, MePZ Davorin Jenko iz Ba­njeluke in naš ŽePZ Ajda iz Umaga. Zaradi bolezni je nastop odpovedal Uciteljski PZ Emil Adamic iz Ljubljane. Koncert je bil izredno lep. Po koncertu smo druženje nadaljevali v restavraciji hotela Tuzla, kjer smo se še bolj povezali in spoznali. Ceprav ni bilo žive glas­be, je naš Radovan s svojo kitaro in petjem dvignil na noge celo dvorano, ki se nam je pridružila pri petju slovenskih, hrvaških, bosanskih in srbskih pesmi. Spominska obeležja, ki pretresejo Naslednje jutro nas je predsednica društva gostiteljev peljala na vodeni ogled Tuzle in njenih znamenitosti. Pred hotelom je bronasti kip koze, ki pojasnjuje anekdoto: »Cela Tuzla eno kozo molzla.« Za casa Avstro-Ogrske so morali kmetje pobiti vse koze, Tuzelcani pa so eno skrili in ta je dala toliko mleka, da je prehranila skoraj celo Tuzlo. Hodili smo po širokih ulicah, z lepo urejenimi in arhitekturno zanimivimi stavbami, obdanimi z drevesi parki in zelenjem. Tako smo prispeli v stari del mesta. Na trgu, ki je tlakovan v obliki preproge ali po bosansko: cili­ma, je najbolj pretresljiv spomenik »kapija«. Ta stoji na kraju, kjer je granata leta 1995 ubila 71 ljudi vseh narodnosti, ki so se družili ob nedeljski kavi, se pogovarjali, smejali, dokler ni vsega prekinila granata. Na spomeniku so vpisani verzi znanega bo­sanskega literata Maka Dizdara: »Tukaj se ne živi le zato, da bi se živelo, tukaj se ne živi le zato, da bi se umrlo, tukaj se tudi umira, da bi se živelo.« Pretreseni smo pot nadaljevali do osrednjega Trga svobode, kjer smo spili pravo turško kavo. Videli smo, kako se teren poseda zaradi dolgoletnega izkopavanja soli in se napotili proti jezerom, kjer so še ostanki nekdanjih stolpov za izkop soli in temu posve­cen muzej. Hodili smo skozi prelep park, ki je znan po treh spo­menikih. Prvi je posvecen 71 Tuzelcanom, ubitim v granatiranju leta 1995, malo dlje je spomenik branilcem Tuzle in BiH, ubitim med letoma 1992 in 1995, tretji spomenik je posvecen padlim v drugi svetovni vojni. Dragica nam je povedala, da je Tuzla vec­nacionalni kanton z okoli 150 tisoc prebivalci vseh narodnosti. Skupno življenje poteka brez zapletov, za razliko od drugih de­lov BiH. Po tem dolgem sprehodu nam je kar prijalo sesti na avtobus in se odpeljati proti domu. Domov smo prispeli pozno ponoci, polni prelepih spominov in vtisov iz Tuzle. Danica Bojkovic Gorski kotar Kako v zamejskih skupnostih ohraniti slovenšcino v družini? V okviru pobude, ki se ukvarja s položajem slovenšcine v zamejskih družinah, že pet let potekajo srecanja v razlicnih zamejskih krajih v Italiji, Avstriji, Madžarski in Hrvaški. Letošnje je potekalo 23. novembra v bližini Bad Radkersburga in Gornje Radgone, pri malokrat omenjenih Slovencih na Avstrijskem Štajerskem. S recanje je gostila Pavlova hiša v Potrni pri Radgoni, ki je pomembno slovensko kulturno središce na tem obmocju. Upravlja ga Kulturno društvo clen 7 za Avstrijsko Štajersko. V tej avstrijski deželi po popisu prebivalstva iz leta 2001 živi okoli 2200 rojakov. Po pregledu zgodovine in dejavnosti te majhne, a vedno bolj aktivne slovenske skupnosti, ki je bila priznana šele leta 2003, smo se posvetili osrednji temi srecanja: slovenšcini v zamejski družini. V ospredju je bilo vprašanje identifikacijski vrednosti in pomena ohranjanja materinšcine skozi funkcionalnost v vsak­danu družbenega prostora. Na okrogli mizi, ki je sledila strokovnemu delu, smo sodelova­li predstavniki slovenske skupnosti iz Rezije, Gorskega kotarja, Porabja, Štajerske in Koroške. O tematiki je vsak spregovoril na podlagi svojih izkušenj. Izmenjali smo poglede o pomembnosti funkcionalnosti manjšinskega jezika za njegovo preživetje ter njegovega pomena za clovekovo identiteto v naših zelo razno­likih okoljih. Pomembno vlogo pri ohranjanju funkcionalnosti ima poleg šole ali druge oblike jezikovnega izobraževanja pred­vsem domaca družina. Žal pa se prav v njej v novejših casih z zanemarjanjem komunikacije v domacem jeziku oziroma govo­ru ta funkcionalnost izgublja. Poznamo primere iz izseljenskih skupnosti, kjer je marsikje že po nekaj generacijah prevladala le njegova identitetna vloga. Potrudimo se, da se to ne bi zgodilo tudi pri nas! Marko Smole Pulj Kako se trudimo, da smo bolj vidni, prodorni in upoštevani Naslov uvodnika iz 67. številke Novega odmeva me je navdihnil za naslov tega porocila. Že prej sem razmišljala, da bi bralcem predstavila tiste naše dejavnosti, ki prispevajo prav k takšni uveljavitvi, torej k vidnosti in prodornosti našega društva Istra v Pulju. R avno v casu, ko nastajajo te vrstice, se koncuje pletenje ve­likega adventnega venca, ki bo že tretje leto zapored posta­vljen na majhnem trgu v mestnem središcu. Od kod ta obicaj? Ideja se je porodila naši predsednici Danici Avbelj, naše društvo pa je nato sprožilo pobudo, da bi v adventnem casu nekje na prostem postavili venec, ob katerem bi vsako nedeljo nastopil pevski zbor ene od manjšin in tako prispeval k praznicnemu vzdušju v Pulju. Receno – storjeno! Dali smo izdelati veliko ko­vinsko ogrodje, ki se tik pred postavljanjem okrasi z zimzeleni­mi vejicami. Vsako nedeljo se prižge po ena steklena sveca na elektriko, izdelana posebej za nas. To naredi nekdo iz mestne uprave. Že prvo leto je naša akcija pritegnila toliko pozorno-sti, da je prvo sveco prižgal kar župan mesta. Adventni venec je imenitno prizorišce nedeljskih srecanj Puljcanov in medseboj­nega sodelovanja narodnih manjšin in ter naš prispevek razkoš­ju praznovanja na mestnih ulicah. Otroci vedo, kaj je sožitje! Med izstopajocimi dejavnostmi je tudi Otroški festival multikul­turnosti, ki se je 25. novembra odvijal že drugic, prav tako na po­budo in v organizaciji našega društva. Zbralo se je okroglo 100 otrok. Po skupinah so predstavljali vsak svojo manjšino. Neka­teri so v narodnih nošah zapeli in zaplesali plese svoje manjšine, nekateri so izvedli skece in recitirali v maternem jeziku, ki se ga Karlovec Hvaležni smo Silvinu za plemenitost in dobroto Jesen v karlovškem slovenskem domu so zaznamovali tri dogodki: spominski vecer na Silvina Jermana, nov cikel poljudno­znanstvenih predavanj in pravljicni vecer za odrasle - Celinke. S pominu na castnega predsednika društva Silvina Jermana smo se poklonili 15. oktobra v Ilirski dvorani Mestne knji­žnice. Spominski vecer se je zacel s skladbo Suzi J. Hatzea, ki jo je zapela sopranistka prof. Radmila Bocek ob klavirski spremljavi Maje Zec. Nazvoce je pozdravila ravnateljica knjižnica Jasmina Milovcic, nato pa je predsednica društva Marina Delac-Tepšic spregovorila o Silvinovi vlogi pri obnovitvi delovanja karlovške­ga društva. Bil je njegov predsednik med letoma 2006 in 2012. S predanostjo in nesebicnim delom je neprecenljivo prispeval k razvoju društva, organiziranju razlicnih dogodkov in pove­zovanju clanstva. Prebrala je žalne brzojavke, prejete od insti­tucij, društev in prijateljev iz Slovenije in Hrvaške. O Silvinovi življenjski poti je spregovoril Mirko Butkovic, o izdajateljski dejavnosti Frida Bišcan. V glasbenem programu sta nastopi­la ucenca kitare pod mentorstvom prof. Tene Buncic, in sicer Luka Krcelic skladbo F. Tarrega Lagrina in Dora Spudic s sklad­bo S. Fumic Nokturno, oba ucenca kitare. Hvaležni smo Silvinu za plemenitost in dobroto in ga ne bomo nikoli pozabili. Od znanosti do pravljic V prostorih karlovškega Vseucilišca se je nadaljeval cikel po­ljudno-znanstvenih predavanj pod skupnim imenom Znanost, tehnologija, inženirstvo in matematika (ZTIM-STEM), ki po­teka v organizaciji Slovenskega doma, Vseucilišca in društva Nikole Tesle. 26. septembra je dr. Jasna Halambek predavala o tem, kaj je kemija (anorganska, organska, fizikalna in biokemi­ja), 10. oktobra je o genomiki predaval dr. Kristijan Vlahovcek. 28 .novembra pa je o o vezeh med medicino in mehatroniko spregovoril dr. Josip Žunic. 28. novembra je potekal tudi pravljicni vecer za odrasle Celinke. V okviru obmejnega sodelovanja že nekaj let zapored v karlov­ški knjižnici pripravljamo pripovedovalski vecer. Clani karlov­organizirano ucijo. Povabili smo predstavnike prav vseh manjšin, ki delujejo v Pulju, in tudi vecinskega naroda. Tako želimo doseci zastavljen dolgorocni cilj, da se otroci razlicnega porekla v zgo­dnjih letih seznanjajo z jezikom in kulturo drugih in se s tem na­ucijo upoštevanja in strpnosti do drugega in drugacnega. To pa je seveda temelj za ohranjanje sožitja na tem obmocju. O letošnjem druženju otrok so porocali dnevnik Glas Istre, spletni portal Regi­onal express, radijska postaja Medulin in italijansko glasilo za šo­larje Arcobaleno. To nas seveda veseli, še bolj pa smo veseli, ker je med otroki vladalo radostno vzdušje in ker so bili navdušeni tudinjihovi vzgojitelji in starši. Še ena tocka v prid našemu društvu! Z njimi smo Slovenci v Pulju bolj vidni Tretja omembe vredna akcija našega društva je izpostavljanje Slovencev, ki so na v Istri pustili globoke sledi, najsibo v kulturi, umetnosti, arhitekturi. Že pred leti smo izdali knjigo Trije uve­ljavljeni Slovenci v Pulju. V njej so izpod peresa Martina Bizjaka izšli spomini na Marjana Rotarja, oceta puljskega filmskega fe­stivala (ki poteka že 65 let), Alojza Orla, umetniškega fotografa, ki je pet desetletij portretiral pomembne ljudi, dogodke in pej­saže v ruralni Istri ter Alojza Štandekerja, dolgoletnega vodjo in režiserja v Istrskem narodnem gledališcu. Sedaj se aktivnost v tej smeri nadaljuje. V sodelovanju s puljsko galerijo Cvajner je bila jeseni postavljena razstava avtorskih fo­tografij arhitekta Branka Anclja s prizori Pulju pred stotimi leti in danes. Avtor je svojcas v lokalnem dnevniku pisal kolumne, kjer je s stilsko bogatim besednjakom in s primesjo pikrosti pri­kazoval slabo skrb za arhitekturno dedišcini v našem mestu. Ko­lumne so pozneje izšle v knjižni obliki. Tako društvo Istra opozarja na pomembne prispevke naših roja­kov v Pulju, hkrati pa se utrjuje kot pomemben dejavnik v pulj­skem javnem življenju. Klaudija Velimirovic škega Slovenskega doma in pesniškega kluba „Stihom u Srce” so poskrbeli, da je vecer minil še posebej praznicno, saj so izbirali zgodbe in pesmi z božicno-novoletno tematiko. Prvic smo sli­šali uglasbeno pesem Ferija Lainšcka z naslovom Želja, ki jo je prevedla in uglasbila strokovna sodelavka karlovške knjižnice Nataša Vojnovic. Vecer je popestril Robert Oven, ki je na kitari zaigral vencek slovenskih skladbi. Sledila je pogostitev s prija­teljskim druženjem in obljubo skorajšnjega srecanja. Marina Delac-Tepšic Šibenik Grenko-sladek konec leta Leto v Kulturnem društvu Slovencev Dr. France Prešeren v Šibeniku sta zaokrožila dva dogodka: novembrsko gostovanje v društvu Bazovica in decembrski plesno-pevski nastop ljubiteljskih umetnikov iz Slovenije. Žal se je s tem tudi izpelo naše delovanje. 13. decembra so v prostorih našega društva nastopili cla­ni Kulturnega društvo Svoboda in MePZ Spev iz Zidanega mosta. Uživali smo v spevoigri Nocoj je ena luštna noc, v kateri so se prepletale slovenske ljudske pesmi ob spremlja­vi harmonike. Zbor je nastopil s precudovito koreografijo, zato smo imeli obcutek, kot bi gledali muzikal. Predstava je trajala približno eno uro. Po nastopu je sledilo prijetno druženje z obilo pesmi in plesa. 24. novembra pa je ženski pevski zbor Prešernovke nasto­pil v kulturno glasbenem programu v slovenskem društvu Bazovica na Reki in. Bogat program je vodila Eva Ciglar. MePZ Bazovica je za zacetek zapel dve pesmi, sledile so Prešernovke s petimi pesmi, nato je Marija Ivoš iz zadrske Lipe recitirala svoje pesmi. Na oder so se vrnile Prešer­novke in zapele šest pesmi. Sledila je predstavitev knjige Andreje Malta, clanice zadrske Lipe, z naslovom Ultralju­bicasto. Na koncu je bila odprta razstava del, ki so nasta­la na likovni koloniji Turanj. Predsednica našega društva Karmen Dondivic se je gostiteljem zahvalila za povabilo in gostoljubje. Sledilo je prijetno druženje ob jedaci, pijaci in seveda pesmi. Mojca Bareša Tako je KDS Dr. France Prešeren ne le sklenilo letošnje leto, ampak tudi koncalo z delovanjem nasploh, saj smo postavljeni pred dejstvo, da nimamo dovolj clanov za obstoj društva. Ostajajo pa nam prelepi spomini in se veda volja, da bomo še vedno z veseljem obiskovali in spremljali prireditve ostalih slovenskih društev na Hrva škem, v Sloveniji in širše. Dan clovekovih pravic Glasbeno obarvan praznik zagrebške manjšinske koordinacije Na predvecer svetovnega dneva clovekovih pravic je bila 9. decembra v mali koncertni dvorani Vatroslava Lisinskega tradicionalna prireditev, na kateri so sodelovali predstavniki zagrebških manjšin, ki se povezujejo v koordinacijo (KVPNM GZ). Že 15. prireditev v organizaciji KVPNM GZ zapored je bila tokrat v znamenju 70. obletnice sprejetja splošne deklaracije clovekovih pravic in glasbe: igrali in peli so pred­stavniki albanske, bošnjaške, ceške, crnogorske, makedon­ske, srbske in judovske manjšine. Spremljali smo nastope na harmoniki, kahonu, klavirju, kavalu. Slovensko narodno manjšino je predstavila študentka na zagrebški glasbeni aka­demiji, sicer doma iz Krškega, Veronika Tadina s skladbo Sonata za harfo, 1. in 2. stavek. V polni dvorani so bili tudi predstavniki veleposlaništev držav, katerih manjšine živijo na Hrvaškem. Iz slovenskega veleposlaništva je bil navzoc pooblašceni minister, ekonomski svetovalec Bernard Šraj­ner. V imenu zagrebškega župana je sodelujoce in obcin­stvo pozdravila namestnica vodje urada za medkrajevno in mednarodno sodelovanje ter spodbujanje clovekovih pravic Elizabeta Knorr. Predsednik KVPNM GZ Dušan Miškovic je izpostavil dobro sodelovanje z Mestom Zagreb in najavil manjšinske volitve leta 2019. Pozdravne besede je izrekel tudi predsednik Sveta za narodne manjšine RH Aleksandar Tolnauer. Po prireditvi je sledila pogostitev, ki tudi tokrat ni minila brez prijetnega druženja in izmenjave izkušenj med pripadniki narodnih manjšin. (akm) Svetovni dan clovekovih pravic obeležujemo 10. decem bra. Na ta dan leta 1948 je bila v Parizu sprejeta splošna deklaracija clovekovih pravic. Dokument zapisuje skupen ideal vseh ljudstev in narodov z namenom, da bi vsi orga ni družbe in posamezniki razvijali spoštovanje teh pravic in svobošcin ter zagotovili njihovo splošno priznanje in spoštovanje. Kronika slovensko-hrvaških odnosov Kaj piše v tožbi Slovenije zoper Hrvaško? V uradnem listu Evropske unije je bil 5. novembra objavljen povzetek tožbe, ki jo je Slovenija vložila zoper Hrvaško zaradi nespoštovanja arbitražne razsodbe o meji med državama. S lovenija, ki jo v postopku zastopa Maja Menard, sodišcu Evropske unije predlaga, naj ugotovi, da je Hrvaška kršila dva clena pogodbe EU, uredbo o skupni ribiški politiki, schen­genska pravila o gibanju oseb prek meja ter direktivo o vzpo­stavitvi okvira za pomorsko prostorsko nacrtovanje. Sodišcu predlaga, naj od Hrvaške zahteva takojšnje prenehanje kršitev in ji naloži placilo stroškov postopka. šest tožbenih razlogov 1. V prvem tožbenem razlogu Slovenija navaja, da Hrvaška z enostranskim nespoštovanjem arbitražne razsodbe zavraca spoštovanje pravne države, ki je temeljna vrednota EU. 2. Po drugem tožbenem razlogu Hrvaška z nespoštovanjem arbitražne razsodbe Sloveniji preprecuje celovito izvajanje suverenosti nad nekaterimi deli njenega ozemlja ter krši dol­žnost lojalnega sodelovanja z EU in s Slovenijo. Poleg tega Hrvaška Sloveniji onemogoca, da bi na svojem celotnem ko­penskem in morskem ozemlju izvajala pravo EU. 3. Tretji tožbeni razlog Hrvaški ocita kršenje uredbe o skupni ribiški politiki. Ureditev vzajemnega dostopa, ki se za Hrva- Intervju Polkovnik Robert Klinar: Šolanje v Zagrebu je bila zame velika in lepa izkušnja Povod za pogovor z našim rojakom Robertom Klinarjem – Mokom je generalštabno šolanje, ki ga je junija letos uspešno zakljucil na zagrebški vojni šoli Bana Josipa Jelacica na Hrvaškem vojaškem ucilišcu. P oklicno pot je zacel leta 1991, ko se je na Jesenicah pridružil teritorialni obrambi med slovensko osamosvojitveno vojno. Kot pripadnik Slovenske vojske (SV) je sodeloval v mirovnih misijah v BiH in na Kosovu. Od leta 2014 je bil poveljnik voja­šnice Boštjan Kekec na Bohinjski Beli in poveljnik 132. gorskega polka, od novembra pa je na Generalštabu SV v Ljubljani. Rodil se je leta 1969 v družini uspešnih in znanih alpskih smu­carjev. Tudi sam je uspešno tekmoval za smucarski klub Jeseni­ce, veckrat se je odlicno odrezal tudi na svetovnih smucarskih prvenstvih vojakov. Je clan Združenja vojaških gornikov Slove­nije in Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Mladost je preživel na Planini pod Golico, zdaj pa s soprogo Sandro ter hcerkama Laro in Zojo živi na Bledu, kjer so si ustvarili dom. Kakšno je sodelovanje med Slovensko vojsko in Hrvaško vojsko (HV)? Lahko navedete kakšen dober primer? SV in HV zgledno sodelujeta že od osamosvajanja v letu 1991, kasneje se je samo še nadgrajevalo in posebej okrepilo v casu -- dnem pravu, torej z arbitražno razsodbo. 4. -- - 5. ­ - ti zadovoljivega varovanja schengenskih meja. 6. - vitvi okvira za pomorsko prostorsko nacrtovanje. sodišca in generalnim pravobranilcem. nepotrebni stroški? -- - novembra namenila že vec kot 34 tisoc evrov. (jpt/sta) približevanja Hrvaške Natu in EU. Sodelovanje danes poteka na vseh ravneh, od strateškega do operativnega in takticnega. Iz­menjujemo si znanja in izkušnje, zlasti vsega, kar se naucimo pri izvajanju nalog doma in na operacijah kriznega odzivanja. Od­raz dobrega sodelovanja in zaupanja je prav napotitev castnikov in podcastnikov SV v najvišje oblike izobraževanja v vojaških izobraževalnih ustanovah na Hrvaškem. Kako je potekalo vaše izobraževanje v Zagrebu? Generalštabno šolanje je najvišja oblika šolanja za višje castnike. Po­teka po programu, ki je primerljiv s tistimi, ki se izvajajo v ostalihdržavah clanicah Nata. Šolanje je trajalo eno šolsko leto, in sicer dva semestra, v skupnem trajanju deset mesecev. V dvajseto generacijo generalštabnega šolanja smo bili, poleg castnikov HV vkljuceni tudi Na obrambnem podrocju: sodelovanje za pet! Obrambna ministra Slovenije in Hrvaške Karl Erjavec in Damir Krsticevic sta na srecanju v Ljubljani 8. novembra najvec pozornosti namenila dvostranskemu sodelovanju in varnostnim izzivom. Erjavec je izpostavil, da državi v letošnjem letu izvajata 49 skupnih projektov, od tega jih 22 poteka v Sloveniji, 27 pa na Hrvaškem. Poudaril je, da sta obe državi postavljeni pred enake varnostne izzive, kot so množicne migracije, naravne nesrece, terorizem. »Varnost ni vec sama po sebi umevna,« je dejal Erjavec. Napovedal je, da bo Slovenija v Natov center za usposabljanje helikopterskih posadk v Zemunik napotila dva pripadnika Slovenske vojske (SV). O dobrem sodelovanju govorijo tudi izmenjave na po drocju izobraževanja; v nadaljevanju objavljamo pogo vor s polkovnikom Robertom Klinarjem, ki se je šolal v Zagrebu. S podrocja obrambe dodajamo izstopajoco informacijo iz Slovenije, da je konec novembra nova nacelnica Ge neralštaba (SV) postala generalmajorka Alenka Ermenc, prva ženska na svetu na tako visokem položaju. castniki sosednjih in prija­teljskih držav. Izobraževanje je bilo dokaj zahtevno, saj je od slušateljev zahtevalo veli­ko mero predhodnega zna­nja, ki se je nadgrajevalo in apliciralo na nove varnostne grožnje in okolišcine, v ka­terih živimo danes. Izobra­ževanje je potekalo po prin­cipu kabinetnega ucenja, nadgrajenega s tematskimi delavnicami in študijskimi potovanji po Hrvaški in tuji­ni (Italija). Krona izobraževanja so bile štabne vaje na nivoju strate­škega vodenja obrambnih sil v primeru kriznega upravljanja. Kako so vas na šolanju sprejemali hrvaški kolegi in ostali sošolci? Odnos sošolcev in osebja šole je bil na visoki profesionalni ravni. Na šolanju smo si izmenjali izkušnje, pridobljene na svojih vojaških poteh. Hrvaški kolegi so resnicno dobro poskrbeli, da je bilo pocu­tje in bivanje pripadnikov tujih vojska v casu šolanja na najvišjem nivoju. Skratka, pocutil sem se dobrodošlega in spoštovanega. Kaj ste pridobili s tem šolanjem? Šolanje v Zagrebu je bila zame res velika in lepa izkušnja. Poleg nadgradnje vojaškega znanja in pridobitve formalne podlage sem pridobil ustrezne kompetence, ki so potrebne za mojo na­daljnjo karierno pot v SV. Ena od vecjih pridobitev pa so nova poznanstva, ki so se razvila v prava prijateljstva. (jpt, akm) Komisija za Slovence v sosednjih državah Koliko se naša skupnost vidi in sliši v programih slovenske javne RTV? V okviru Radiotelevizije Slovenija (RTVS) v tretjem mandatu deluje Komisija za Slovence v sosednjih državah, ki se ukvarja z vprašanjem vecje navzocnosti vsebin o dejavnosti in življenju slovenskih narodnih skupnosti v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem. Kakšna so pricakovanja? K omisija pod vodstvom dr. Janka Malleja je na drugi seji 22. okto­bra razpravljala predvsem o dopolni­tvah programsko-produkcijskega nacrta (PPN) za leto 2019. Generalni direktor RTVS Igor Kadunc je predstavil osnu­tek, v poznejši razpravi pa med drugim poudaril nujnost upoštevanja skupnosti v vseh štirih državah. Kot je povedala v.d. direktorica TVS Natalija Goršcak, ne bo vecjih sprememb, vsebine, ki so predmet komisije, pa bi veljalo integri­rati v dnevno-informativne oddaje, sicer pa so na to temo napovedani tudi dogo­vori z Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kot je dejal di­rektor Radia Slovenija Miha Lampreht, bodo ohranili dosedanje vsebine in upo­števali vse pripombe, dr. Janko Malle pa je menil, da bi morali natancneje opre­deliti vlogo regionalnih centrov Koper in Maribor. novic iz Hrvaške bolj malo Na seji se je znova pokazalo, kako malo smo Slovenci na Hrvaškem – ce ne šteje­mo radijske oddaje Sotocja –, zastopani v programih RTVS. Resnici na ljubo, leži del odgovornosti tudi na sami skupno­sti oz. njenih organizacijah. Da je manj informacij s Hrvaške, je opozorila tudi varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTVS Ilinka Todorovski in med drugim predlagala možnost izmenjave s HRT, ki je med drugim že ustvaril izjemne dokumentarce o pripadnikih slovenske manjšine. Tudi urednica oddaje Sotocja Mateja Železnikar meni, da so teme iz sosednjih držav zanimive in polne pozi- SLO CRO Poslovni klub Saša Muminovic: Vec kot bo projektov, bolj bomo zanimivi! Predstavljamo predsednika kluba slovenskih in hrvaških gospodarstvenikov s sedežem v Zagrebu. Saša Muminovic to dolžnost opravlja od maja 2018. Kako bi za bralce Novega odmeva str­nili vašo poklicno pot? Sem clan uprave AquafilSLO in Aqua­filCRO, ki sta clanici skupine Aquafil Ita­lija. Živim v Sloveniji, kjer sem aktiven v Združenju delodajalcev Slovenije in clan Skupšcine Zavoda za zdravstveno zava­rovanje Slovenije. Sem tudi pooblašceni forenzik za racunovodstvo. Leta 2014 sem prejel nagrado za najboljšega mene­džerja Združenja CROMA. Objavil sem okoli šestdeset znanstvenih in strokovnih clankov in bil leta 2015 imenovan za viš­jega znanstvenega sodelavca. Kakšni so vtisi po letu in pol vodenja SLO CRO Poslovnega kluba? Kakšni so vaši cilji? Klub je neprofitno združenje, ki deluje že 16 let. Položaj predsednika SLO CRO Poslovnega kluba zahteva tudi precej ak­tivnosti v okviru kluba. In tudi na splošno velja, da je uspešnost kluba odvisna od zavzetosti vseh, ki tam delamo. Želimo si, da bi klub postal bolj prepoznaven v širši slovenski in hrvaški gospodarski javnosti in da bi bil cim bolj dejaven v povezovanju obeh gospodarstev, zlasti na podrocjih, kjer priložnosti sodelovanja še niso dovolj izkorišcene. Naš cilj je tudi, da privabimo vec gospodarstvenikov, saj je priložnosti in nalog veliko, vse pa terjajo cas. Ob tem je clanstvo zelo heterogeno, v razlicnih go­spodarskih dejavnostih pa so tudi interesi razlicni. Vec kot bo projektov, bolj bomo zanimivi za širši krog podjetij. Podjetja se soocajo s problemom, ki ga prinaša trend izseljevanja na Hr­vaškem in v Sloveniji – kako lahko to komentirate. Obstaja rešitev? To je težko komentirati, zlasti ce pomi­slimo, da ni dolgo, ko smo govorili o brezposelnosti in pomanjkanju delovnih mest. Zdaj se soocamo s pomanjkanjem delovne sile. Po drugi strani pa vemo, da se ekonomija v Evropi ohlaja in lahko se zgodi, da bomo spet v težavah. Od držav se pricakuje, da podrocje trga delovne sile uredijo do te mere, da trg dela po­tivnih zgledov ter da bi sodelovanja nasploh moralo biti vec. Korak na­prej pri porocanju o in za slovenske skupnosti v sosednjih državah pa je storjen s portalom Slovenci v sose­dnjih državah (svsd.rtvslo.si), ki pa bi si na portalu MMC RTVS zaslužil vidnejše mesto. Na seji sem predlagala, naj se od­dajam o slovenski skupnosti v Ita­liji, Avstriji in na Madžarskem na TV Slovenija doda (vsaj eno) tudi s Hrvaške in naj se novice iz te dr­žave pogosteje vkljucujejo v oddaje RTVS. Predlagala sem, da se v PPN uvrstita pomembni obletnici, 90 let KPD Slovenski dom iz Zagreba in 10-letnica izbirnega pouka slo­venšcine po modelu C na reški OŠ Pecine. Zavzela sem se tudi za na­daljnje izobraževanje novinarjev, ki bi porocali o življenju slovenske skupnosti na Hrvaškem. Marjana Mirkovic za Sopotja stane bolj prožen. V Sloveniji se na tem podrocju pripravlja novi zakon, po katerem bodo lahko upokojenci delali tudi po upokojitvi. Živite v Sloveniji. Kakšno je tam življenje? V Sloveniji sem 16 let in ne bi ostal, ce mi ne bi bilo všec. Tukaj sem si ustva­ril družino in brez zadržkov lahko recem, da je življenje v Sloveniji lepo. Naj bralcem Novega odmeva še povemo, da ste napisali knjigo. Ja, res je. Clovek razmišlja o razlicnih stvareh in doživetjih. K enim do­godkom se v mislih nenehno vraca. Napisal sem eno zgodbo in potem še eno in dejansko se je tako zacelo. In tako je nastala knjiga z naslovom »Kratke price od aprila do travnja«. Predstavil sem jo junija v Zaboku, na katerega sem vezan poslovno in ga dobro poznam, pomagali so mi prijatelji. Nikola Krstic je par zgodb prebral na nacin, kot zna samo on. Upam, da bomo knjigo v Zagrebu lahko predstavili januarja. Vesna Vukšinic Zmaic 105. obletnica rojstva Zagrebška leta Gabrijela Stupico izstrelila v slikarsko nebo Za Gabrijela Stupico, enega najbolj priznanih likovnih umetnikov v slovenskem (in tudi nekdanjem jugoslovanskem) prostoru, je bil Zagreb odlocilno ustvarjalno okolje: tu je študiral in slikal polnih 15 let, od vpisa na akademijo leta 1931 do konca druge svetovne vojne leta 1946. Številna njegova dela so v hrvaških zasebnih zbirkah. R odil se je pred 105 leti, 21. marca 1913 v Dražgošah, takrat še Avstro­-Ogrski, na pragu prve svetovne vojne. Njegovi biografi pišejo, da so ga kljucno zaznamovali vojna, pomanjkanje, zgo­dnja izguba matere Ivanke (roj. Jelenc) in strogost oceta Ivana, ki je bil ucitelj in ravnatelj šole v Mošnjah pri Rado­vljici. Tudi Gabrijel je obiskoval to šolo, nato pa ga je oce pri desetih letih poslal v Ljubljano, kjer je nekaj casa živel sam v internatu. V Ljubljani je obiskoval tudi gimnazijo in se takoj po maturi leta 1931 kljub ocetovemu nasprotovanju vpisal na Umetniško akademijo v Zagreb. Tam se je zelo navezal na ucitelja Ljuba Babica, ki ga je imel za najbolj nadarjenega v ge­neraciji. Na študiju med letoma 1931 in 1937 so bili njegovi profesorji tudi drugi priznani hrvaški slikarji: Marin Tartaglia, Maksi­milijan Vanka, Jozo Kljakovic in Omer Mujadžic. V Zagrebu je kot samostojni slikar deloval do odhoda v Ljubljano po osvoboditvi. Tam je bil od leta 1946 redni profesor slikarstva, med letoma 1955 in 1957 pa tudi rektor Akademije za likov­no umetnost. V Ljubljani je tudi umrl, 19. decembra 1990. Strm vzpon med najboljše Stupicevo umetniško delovanje delimo na tri obdobja: realisticno v Zagrebu in Freska Betlehem v cerkvi v Remetah. Foto: P.J. Ljubljani (1937-1950), prehodno med letoma 1950 in 1952, temno ali ekspre­sionisticno med letoma 1953 in 1956 ter svetlo obdobje novih odkritij leta 1957. Njegov slikarski razpon sega od naturali­sticnega Trompe L'oeil, s katerim enako­vredno tekmuje z mojstri 15. in 17. stole­tja, do L'art Bruta, modernega likovnega ustvarjanja. Stupiceve risbe so vse brez izjeme nastale kot priprava za slikarska dela. Uveljavljal se je tudi kot scenograf (inscenacije del M. Ravela in F. Poulenca v ljubljanski Operi (leta 1961). Razsta­vljal je doma in v tujini. Je med redkimi slovenskimi umetniki, ki je kar trikrat prejel Prešernovo nagrado (1948, 1950 in 1957). Med pomembnej­šimi priznanji so še Jakopiceva nagrada na reškem Salonu leta 1956, na Reki) in jugoslovanska nagrada Salomona R. Gu­ggenheima leta 1970. Na prvem jugoslo­vanskem trienalu likovne umetnosti leta 1961 v Beogradu je prejel zlato plaketo. Obiskoval je številna evropska mesta in razstave, ponekod tudi ustvarjal, od Be­netk in Pariza do Prage in Ženeve. Med njegovimi ucenci so bili številni vidnejši slovenski slikarji in grafiki: Ive Šubic, Janez Šibila, Milan Bizovicar, Mar­jan Dovjak, Savo Sovre, Izidor Urbancic, Andrej Jemec, Bogdan Meško, France Slana, Floris Oblak, Mire Cetin, Marko Šušteršic. Gabrijel Stupica: Atelje, (1962), tempera na platnu, Moderna galerija Ljubljana. Foto: Dejan Habicht, Matija Pavlovec. Foto: Z dovoljenjem Moderne glalerije, Ljubljana. Vir: MMC RTV SLO Sljeme: Kristus v hrvaški zgodovini s cerkvenimi in državnimi veljaki Sljeme: Mati Božja z Jezusom v veri in življenju hrvaškega naroda (arhiv župnišca). dedišcina na Hrvaškem V župnijski cerkvi Marijinega vnebovze­tja v zagrebških Remetah (v sklopu nek­danjega pavlinskega samostana iz leta 1272) je Stupica še kot študent naslika presveto trojico na gornji del oltarja in fresko Betlehem v niši desno od oltarja. V cerkvi je še nekaj umetnin slovenskih avtorjev: glavni oltar je delo klesarja Jane­za Kuše iz Ljubljane, retabl s cudodelnim kipom Matere Božje Remetske pa delo Obletnica Prva svetovna vojna: to je bila klavnica! Svet je letos obeležil stoletnico konca velike vojne, v kateri je bilo ubitih 10 milijonov vojakov in 7 milijonov civilistov. V tej klavnici so umirali tudi slovenski in hrvaški fantje ter njihove družine v bližini front, taborišcih in v zaledju. V Pulju so se 16. novembra spomnili, kakšno je bilo mesto pred vojno in po njej. S pominski dan pod skupnim naslo­vom Slovenci in Pulj v casu habsbur­ške monarhije so pripravili Mestna knji­žnica Pulj, Osrednja knjižnica Celje in društvo Istra Pulj, castno pokroviteljstvo pa je prevzelo slovensko veleposlaništvo v Zagrebu. Uvodoma je veleposlanica Smiljana Knez v spremstvu namestnice puljskega župana Elene Puh Belci in predsedni­ (arhiv župnišca). slovenskih pavlincev Toma Jurjevica in Pavla Beline iz leta 1490. V kapelici Matere Božje sljemenske kraljice Hrvatov na zagrebški Medvednici sta pusti­la trajni pecat dva priznana slovenska likov­na umetnika: kipar Radoje Hudoklin (1896­1959) je avtor reliefa iz orehovega lesa Mati Božja z Jezusom (Gospa od Puta) in hrva­ških zgodovinskih grbov iz slovenske hra­stovine na stropu kapelice. Gabrijel Stupica pa je izdelal freski v tehniki »fresco buono ce društva Istra Danice Avbelj položila venec pri spominski plošci na mornariškem pokopa­lišcu v spomin sloven­skih avstro-ogrskih vojakov, padlih v 1. svetovni vojni. Nato so v prostorih Ga­lerije društva Istra odprli razstavi Pulj pred prvo svetovno vojno in Celjski 87. pehotni polk«. Pri polaganju venca in Zanimivo Približno osemdeset mornarjev sloven skega in hrvaškega rodu je kot del posadke staroavstrijskega rušilca Kaiserin Elisabe th preživelo vec kot pet let v ujetništvu na Japonskem, v taborišcu Aonogahara blizu današnjega mesta Kobe. Med ujetniki je bil tudi znameniti hrvaški castnik, prvi po – cista freska«, na levi je motiv Kristusa v hr­vaški zgodovini s cerkvenimi in državnimi mejniki, na desni pa Mati Božja z Jezusom v veri in življenju hrvaškega naroda. Zagrebška Moderna galerija hrani sliki Portret s prijateljem in Tihožitje, Umetni­ška galerija v Dubrovniku sliko Ženska v rdecem, Galerija sodobne umetnosti v Zagrebu pa slike Miza z igracami, Dekli­ca s pajcolanom, Miza in modri pajcolan. Polona Jurinic odprtju razstave je zapel zbor Encijan. Program je sklenil zgodovinar Andrej Rahten s predavanjem o življenjski poti kontraadmirala Alojza -Vjekoslava Šu­steršica. Predaval je v puljski knjižnici, veljnik avstro-ogrskega mornariškega le talstva, Viktor Klobucar, ki je bil zadolžen za repatriacijo. V ujetništvu je tudi slikal (slika zajeta s spleta, predavanje Boštjana Bartalanica na Univerzi Nova Gorica: Ju goslovanski vojni ujetniki na Japonskem v casu prve svetovne vojne, 1914–1919). Za naše knjižne molje Zakaj Frana Milcinskega še danes z užitkom beremo? Pojmi butec, butalec, butalski so vsem znani. Prijeli so se tako zelo, da so jih sprejeli v Slovar slovenskega knjižnega jezika. »Krivec« za  to je Fran Milcinski (1967-1932), eden redkih slovenskih humoristicnih pisateljev. T ri knjige Frana Milcinskega svetujem v branje. Najprej nje­gove Butalce. Zbirko smešnih zgodb, ki so jih doživljali pre­bivalci Butal. Butale so izmišljen kraj, ki leži »tri ure hoda za pusto nedeljo«. Butalci, torej prebivalci tega kraja, se imajo za zelo pametne in pomembne, nic jim ne manjka, le pameti nima­jo prave in so v resnici precej omenjeni. Butalca najdeš kadarkoli in kjerkoli. Aktualni so to tudi danes, 120 let po izidu, pri nas in tudi v svetu. Takšnim zgodbam se nasmejemo in se ob njih veckrat tudi zamislimo. Zanimivo branje so tudi zgodbe Fridolina Žolne (to je bil tudi psevdonim Frana Milcinskega), ki so po njegovih lastnih bese­dah nastale v oddelku za nekadilce na vlaku za Zagreb. Iz Lju­bljane v Zagreb je potoval pogosto, saj je bil kot pravnik imeno­van v tako imenovani Stol sedmerice. To je bilo v prvi Jugoslaviji sodišce najvišje stopnje, ki je odlocalo o zadevah na ozemlju današnje Slovenije. Iz dogodkov v družinskem, kulturnem in politicnem življenju je Fran Milcinski spletel imenitne smešne in resne zgodbe. Njegov poklic in družbena angažiranost pa sta prispevala tudi k izbiri snovi za tretjo knjigo, ki jo priporocam, in sicer za povest Pticki brez gnezda o zapušcenih in zanemarjenih otrocih v te­danjih casih. V svojih delih Milcinski realisticno opisuje življenje, kakršno je bilo pred skoraj stoletjem, resnico opisuje tudi zabavno in s pra­všnjo mero humorja. Darija Stantic kjer je nekoc stala pehotna vojašnica Franca Jožefa I.; v njej je bil name-šcen tudi znameniti celjski 87. peho­tni polk. Strahotne žrtve Ceprav na ozemlju današnje Hrvaške niso potekale vojaške operacije, je prebivalstvu zelo obcutilo veliko voj­no. Kar 60 tisoc prebivalcev Pulja in okolice so zaradi varnosti vojaškega pristanišca leta 1915 prisilno izselili v begunska taborišca v Avstriji, Ceški in Sloveniji. Slovence pa je vojna prizadela tako kot posameznike kot narod. Množicno so umirali na frontah, v zaledju, izgnan­stvu in internaciji. Cez del slovenskega ozemlja je potekala fronta; deset tisoci prebivalcev z obeh strani soške fronte so bili razseljeni v taborišca po Italiji, Avstriji in Ogrski. Z avstro-ogrsko voj­sko naj bi na bojišca prve svetovne voj­ne odšlo okoli 160.000 vojakov iz slo­venskih dežel, torej Štajercev, Kranjcev, Korošcev, Primorcev in Istranov. Umr­lo jih je okoli 35 tisoc, samo na soškem bojišcu okoli tri tisoc. Po vojni je v slovenskem delu Kraljevine SHS živelo 11 tisoc vojnih invalidov, okoli 30 tisoc vojnih vdov pa je moralo poskrbeti za okoli 50 tisoc vojnih sirot. (vrs/jpt) Anketa Zakaj hodim na pouk slovenskega jezika? V prejšnji številki Novega odmeva smo porocali, da je zanimanje za ucenje slovenšcine v tem šolskem letu vecje kot kdaj koli prej. Zakaj? O tem smo vprašali udeležence pouka. Željka Grbac: „Z leti se je moja slovenšci­na skrcila na raven razumevanja. Ko mo­ram govoriti, mi zmanjkujejo besede, na­glas je napacen. Pogosto grem v Slovenijo s svojimi prijatelji iz Hrvaške. Takrat slo­venšcino potrebujem samo, ko narocam hrano in pijaco. Vendar mi to ni dovolj. Rada bi se pogovarjala o veliko temah in govorila slovenšcino brez napak.“ Tina Medancic: „Rada bi izboljšala svojo slovenšcino. Mama je Slovenka in bi se rada v slovenšcini pogovarjala z njo in drugim sorodstvom.“ Miljenka Mihaljevic-Mose: „Rada ho-dim na tecaj slovenšcine, saj je to redka priložnost v Zagrebu za pogovor v mo­jem maternem jeziku. Redko hodim v Slovenijo, družine nimam vec, sorodniki so pokojni, obiskujem le še Žale v Lju­bljani. Vseeno ne želim opustiti materin­šcine. Upam, da se bosta moji vnukinji tudi naucili slovenšcine, enako kot to zna tudi moj sin.“ Rolando Nikcevic: „Po vec kot tridesetih letih clanstva v Slovenskem domu sem letos zacel hoditi na tecaj pouka sloven­skega jezika. Moje govorjenje slovenšcine je kar dobro, ker sem se pogosto pogo­varjal z mamo Ivanko, in tudi ob vsaki priložnosti med Slovenci na Hrvaškem ali v Sloveniji sem hotel govoriti sloven­sko. Moja slaba stran sta slovnica in pisa­va. Upam, da mi bo pouk omogocil, da bom pisal s cim manj napakami.“ Irena Stanko: „K slovenskemu pouku hodim, ker bi rada govorila slovenšci­no brez napak, kadar grem v hribe in se tam pogovarjam s prijatelji iz Slovenije, ki tudi hodijo v hribe. Sicer mislim, da je dobro znati govoriti slovenšcino, ker smo vendar sosedje." Patricija Šumi: „Moj oce je rojen v Slo­veniji in zaradi tega sem se vpisala na te­caj slovenšcine. Za zdaj slovenšcino samo razumem, manjka mi besedni zaklad.“ (MB) Kulturna dogajanja Od stripa prek oljke do e-knjig in koprodukcij Zelo pestro in raznovrstno kulturno sodelovanje na obeh straneh meje tokrat predstavljamo v kronološkem vrstnem redu – od oktobra do decembra. T inta se razlije v strip: Od 2. do 14. oktobra je v Ljubljani, Kranju in Ko­pru potekal festival stripa Tinta. Sloven-ski ljubitelji so spoznali tudi velika ime­na hrvaškega stripa: Heleno Klakocar, Ireno Jukic Pranjic, Darka Macana in Daliborja Talajica. Nagrada Rajku Grlicu: Ob robu filmskega festivala Poklon viziji, ki je med 15. in 22. oktobrom potekal v sedmih slovenskih in italijanskih mestih na goriškem obmocju so hrvaškemu režiserju Rajku so podeli­li castni doktorat Univerze v Novi Gorici. Slovesnost so zaokrožili s projekcijo nje­govega filma Ustava Republike Hrvaške. Modernizirane Kresnice v Ljubljani: V Me­stnem gledališcu ljubljanskem so 17. oktobra uprizorili Kresnice hrvaške dramaticarke Tene Štivicic. Avtorica je dramo napisala po narocilu zagrebškega gledališca ZKM, kjer jih je prvi režiraj Janusz Kica. Predstavo v Ljubljani je režirala Nina Rajic Kranjac. Izposoja slovenskih e-knjig: Za obisko­valce tecaja slovenskega jezika v knjižnici v Karlovcu je 18. oktobra potekalo izo­braževanje za izposojo e-knjige iz sistema Biblos. Navodila sta podali knjižnicarki Maja in Alenka iz knjižnice Miran Jarc Novo mesto. Tecaj slovenšcine se izvaja ob financni pomoci Urada vlade RS za Slo­vence v sosednjih državah in po svetu. Odrsko slovo Vlatke Oršanic: Sloven­sko-hrvaška sopranistka, prvakinja SNG Opera in balet Ljubljana, je z recitalom na domacem odru 27. oktobra obeležila 40-letnico umetniškega ustvarjanja, z njim pa se poslovila od ljubljanskega opernega ansambla. Vlatka Oršanic se je rodila leta 1958 v Zaboku, operno petje je študirala na ljubljanski glasbeni akademij, kjer je kasneje tudi predavala. Kot redna profe­sorica solo petja deluje tudi v Zagrebu. Na Borštniku tudi hrvaška beseda: V Mariboru je oktobra potekal 53. Festival Borštnikovo srecanje. Borštnikov prstan za življenjsko delo je prejel igralec Janez Škof. V mednarodnem programu je sodelovalo gledališce ZKM s predstavo Crna mati ze­mla v režiji Dore Ruždjak Podolski. Prva klapa filmskih koprodukcij: Vec­krat nagrajevani slovenski filmski režiser Damjan Kozole je oktobra zacel snemati celovecerni film Polsestra. Scenarij so napi­sali Kozole, Urša Menart in Ognjen Svili­cic. Med koproducenti je hrvaški Propeler film. Novembra pa so v Ljubljani zaceli sne­mati celovecerec z naslovom Korporacija režiserja Mateja Nahtigala. Med koprodu­centi je Jaako dobra produkcija iz Hrvaške. Slovesnost v Kucibregu: Obiskovalci iz Hrvaške, Italije in Slovenije so 4. no­vembra pocastili 74. obletnico bitke pri Kucibregu, ko je v bojih proti nemškemu okupatorju leta 1944 padlo vec kot 120 partizanov iz vseh treh držav. Pred prosla­vo v Kucibregu so delegacije v neposredni bližini v kraju Hrvoji v Sloveniji prav tako položile vence na grobnici. Okupacijske meje v Sloveniji: V avli lju­bljanske Filozofske fakultete je bila med 7. novembrom in 5. decembrom na ogled razstava o vec kot 560 kilometrih okupa­cijskih mej v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Razstava odgovarja na vprašanje, kako so mejo doživljali ljudje ob porecjih Mure, Save, Sotle in Kolpe, ki so jih z žica­mi, minskimi polji in stražnimi stolpi delili nacisticni, fašisticni in ustaški režimi. Somrak bogov na gostovanju v Zagrebu: Drama SNG Maribor je 7. novembra go­stovala v HNK Zagreb s predstavo Somrak Bogov v režiji hrvaškega režiserja Dalibor­ja Matanica. Gre za gledališko priredbo znamenitega filma Luchina Viscontija iz leta 1976; besedilo je po filmskem scenariju Osvrt Janez kaže: Pivo je dobro za kosti Suradnjom Zagrebackog glumackog ateljea i Teatra Exit nastala je predstava Voliš li me? (8. studenoga, osvrt na izvedbu 11. studenoga) u režiji Janeza Vajevca i dramaturgiji Andreja Vajevca, koju u komornom prostoru Studija Teatra Exit (Zagreb,Gunduliceva 37) izvode Vesna Tominac-Matacic (Ana) i Žiga Camernik (Janez). U vodna scena prikazuje nju kako mijesi tijesto, a njega kako nervozno negodu­je jer se ona nije držala dogovora da cetvrt­kom zajedno rucaju: njih dvoje i sin Ivica. Netrpeljivost koja, bez vidljivoga razloga, zraci iz svake njihove rijeci i geste, prerasta u uzajamnu bujicu psovki. Ono što je Ani u fazi zaljubljenosti bilo simpaticno, Jane­zov slovenski naglasak u hrvatskim rijeci­ma odjednom postaje „okidac“ za ljutnju. Njezino pitanje o ljubavi, Janez doživljava kao provokaciju: „Jesam li došao doma ili na sud?“. Iskorak u prošlost prikazuje fazu njihove opcinjenosti, koju svakodnevica pomalo glode. Dolazi do razvoda, sin živi s majkom i redovito komunicira s ocem. Njih dvoje takoder kontaktiraju, ali najma­nja sitnica potice svadu (Janez predbacuje Ani da gura sina prema ženskastom pona­šanju, dok se ona zgraža kako on sinu daje pivo, što Janez opravdava rijecima: „Pivo je dobro za kosti“!). Kako predstava odmice, Ana i Janez postaju pomirljiviji (narocito kad pomažu sinu), a završna scena predsta­ve je doista duhovit zaokret. Tekst je vrlo životan i prepoznatljiv, osobito muškomdjelu publike, jer Žiga Camernik vrlo priro­dno i bez ikakvih pretjerivanja iznosi pro-bleme suvremenog muškarca, „razapetog“ izmedu posla i obitelji (dakle, to nije samo ženska boljka, premda jest drukcija). Nje­gov hrvatski je odlican, dakako obojan me­lodijom slovenskoga jezika, što bi možda trebalo biti naglašenije u trenucima kad se naljuti ili uzruja! Iako u Sloveniji nije nepo­znat, Camernik je meni predivno glumacko otkrice (narocito me se dojmilo pojašnjenje o dobrobiti pive). Vesna Tominac-Matacic napisal hrvaški dramatik Ivor Martinic Baletna interpretacija Smrti v Be­netkah: Koreografinja Valentina Turcu je 8. novembra na odru SNG Maribor premierno predstavila novo baletno stvaritev Smrt v Benetkah. Balet po motivih istoimenske novele Thomasa Manna in z glasbo Gustava Mahlerja je nastal v koprodukciji z ba­letom HNK v Zagrebu. Slovenske barve na Zagreb Film Fe­stivalu: Na festivalu so med 11. in 18. novembrom predvajali približno 100 filmov v vec tekmovalnih in spremlje­valnih programih. Na ogled sta bila tudi filma Martina Turka Dober dan za delo in Petra Bratuše Gajin svet. Predavanje: 1918 je bila prelomnica v zgodovini: Na Hrvaškem inštitutu za zgodovino v Zagrebu je bila 15. no­vembra strokovna konferenca na temo Razpad Avstro-Ogrske in iskanje novih rešitev. Sodelovali so zgodovinarji Hr­vaškega inštituta za zgodovino in Inšti­tut za novejšo zgodovino iz Slovenije. Zašcita oljcnega olja: 17. novembra so se oljkarji z obeh strani meje so se spo­razumeli, da bosta Slovenija in Hrvaška pripravili skupno vlogo za zašcito oljc­nega olja iz slovenske in hrvaške Istre z imenom Istra. Leta 2015 sta državi z zašciteno oznacbo porekla skupaj že zašcitili istrski pršut. Letos maja so hr­vaški in slovenski cebelarji pripravili skupno vlogo za zašcito istrskega medu, razmišlja pa se tudi o pripravi skupne vloge za zašcito istrskega sira. Stanka Herak in jpt/sta u pocetnim je scenama pateticna, što je dobra protuteža Janezovom racio­nalizmu ali je ipak malo previše placlji­va (tekst je zapravo takav). Kasnije se pomice prema prirodnom nacinu, ali uvijek pomalo na granici bolecivosti. Ono što je kod oboje izvrsno u gestu­alnom smislu (metoda brace Vajevec) jest prepoznatljivost svih radnji bez uporabe rekvizita, a pritom se ne prela­zi u puko oponašanje. Dva stolca i stol, svjetlo kroz prozor odnosno na scenu (Saša Fistric) i odlicna prateca glazba (Zvonimir Dusper) za podcrtavanje zbivanja, dovoljni su za odgovarajuci ambijent. Ljubav nas možda zaskoci kao ubojica iz grma, kako to opisuje Bulgakov, ali je krhke strukture pa s njom valja blago i postojano – predstava Voliš li me? to pokazuje na duhovit i promišljen nacin. Olga Vujovic V spomin Darji Lobnikar Lovak Jeseni nas je zapustila clanica Slovenskega doma Darja Lobnikar Lovak, slikarka, kiparka, risarka in karikaturistka. R odila se je 5. septembra 1948 v Lju­bljani, kjer je koncala gimnazijo, nato pa se preselila v Zagreb, kjer je leta 1970 diplomirala na Višji šoli za aranžiranje in dekoracijo. Izpopolnjevala se je na tecajih slikarstva, tapiserije, keramike in kipar­stva na Pantovcaku in Rokovem parku. Leta 1997 je koncala tecaj stripa in ani­macije v Zagreb filmu. Bila ja clanica Hrvaškega društva naivnih umetnikov Zagreb (HDNU), Hrvaške skupnosti samostojnih umetnikov Zagreb (HZSU) in Društva likovnih samorastni­kov Slovenije. Samostojno je razstavljala od leta 1985 v Zagrebu, Osijeku, Ljubljani,Ženevi, Begunjah na Gorenjskem, Treb­njem. Od leta 1983 je redno sodelovala na In memoriam Taboru likovnih samorastnikov v Treb­njem, za kar je leta 2017 na 50. Mednaro­dnem taboru prejela tudi zahvalo. Od leta 1996 je bila zvesta clanica Slo­venskega doma. Redno je obiskovala prireditve, tudi potem, ko se je preselila v Ljubljano. V Slovenskem domu je raz­stavljala leta 1997 in 2002. Zadnjic sva se srecali prav v prostorih našega društva, 23. februarja 2011, na predstavitvi hrva­škega prevoda Jurciceve Kozlovske sodbe v Višnji Gori, ki ga je obogatila s svojimi prepoznavnimi ilustracijami. Umrla je 21. novembra, zadnje slovo od naše Darje pa je bilo 28. novembra na Plec­nikovem pokopališcu Žale v Ljubljani. Polona Jurinic Stanko Jancic (1932–2018) Akademski kipar Stanko Jancic je umrl 23. oktobra v Zagrebu. V 87. letu je odšel tiho, kakor je tudi živel. K o smo februarja 2012 v Slovenskem domu pripravljali razstavo štirih za­grebških likovnih umetnikov slovenskega rodu (Jordan, Medvešek, Jancic, Kraško­vic), sem ga veckrat obiskala v njegovem ateljeju v Medulicevi ulici in spremljala, kako je oblikoval poprsni kip kardinala Franja Kuharica. To delo povezuje duhovno velicino, samozatajevalnost in skromnost ter nežnost in toplino znacilnega kardinalo­vega nasmeha. Druženja so trajala dve leti. Prišel je cas, ko ga ni bilo vec v ateljeju. Stanko Jancic se je rodil v Zagrebu, 2. maja 1932, materi Mariji Riegler iz Veli­kih Lašc. Diplomiral je na zagrebški Aka­demiji likovnih umetnosti (1956), kjer je bil od leta 1981 in do upokojitve leta 2002 zaposlen kot predavatelj. Do leta 1961 je bil sodelavec mojstrske delavnice Antuna Augustincica. Med letoma 1962 in 1967 je živel v Gvineji, kjer so nastali številni por­treti iz granita. Bil je clan skupine Biafra. Po ekspresionisticnem obdobju se je vrsto let posvecal hiperrealizmu; iz poliestra je oblikoval »naturalisticne« figure in ženske podobe »z eroticnim prizvokom«. V 70­ih letih se je odlocil za gib, za »lomljenje gmot«, za skulpturno obliko, ki jo je doje­mal »kubisticno« in skozi strukturo volu­mna. Ustvaril je vec skulptur v prostoru. Razstavljal je na številnih in samostojnih razstavah doma in po svetu, med drugim v Slovenskem domu (Slovenski krog v Za­grebu, 1996). Za svoje stvaritve je prejel številne nagrade. Pokopali so ga 26. okto­bra na zagrebškem pokopališcu Mirogoj. Vladimir Dodig Trokut (1949–2018) V 70. letu življenja je 3. septembra umrl Vladimir Dodig Trokut, hrvaški umetnik svetovnega slovesa, rojen 4. aprila 1949 v Kranju. Z apomnili si ga bomo ne le kot ustvar­jalca, zbiralca umetnin, galerista, arhivista, filmskega umetnika, donatorja in mistik, ampak tudi kot ustanovitelja prvega svetovnega Anti-muzeja. Zbral je okoli pol milijona artefaktov, med katerimi so mnogi pozabljeni uporabni predmeti iz nedavne zgodovine; vecino je mogoce videti na spletni strani (anti­-muzej.com), predmeti pa so shranjeni na 35 lokacijah na Hrvaškem in v drugih državah. Zapisan je v mnogih enciklope­dijah in leksikonih. Organiziral je okoli 700 razstav, akcij, predstav in performan­sov, dobro ga je poznala tudi slovenska publika. Zase je govoril, da je deklarirani anarhist. Polona Jurinic Ne pozabimo slovenskih jedi Fižolova potica? Fižol zmore vse! V enem od projektov, ki oživljajo slovensko kulinaricno tradicijo, je nastala kuharica Andreje Škrabec Fižol, ki so nam jo ob proslavi dneva reformacije v Slovenskem domu podarili clani Zavoda Parnas, med drugim tudi partnerji v projektu. Knjiga je res zanimiva in poucna! O dogodku porocamo na uvodnih straneh Novega odme­va, tukaj pa se ustavljamo ob kuharici. Iz nje izvemo, da je fižol hrana, ki jo vidimo, vohamo, okušamo... in tudi sliši­mo! V knjigi so zbrani številni recepti, od tradicionalnih do sodobnih, najbolj pa so me prevzeli »sladki« recepti. Ce imate radi fižol, ga uporabite še na sodoben nacin in za prihajajoce praznike pripravite namesto orehove, lešnikove ali rožiceve - fižolovo potico, torto in še kaj... Fižol zmore vse!!! Jejte malo, pa tisto dobro... Dober tek! Fižolova potica Testo: ˝ kg moke, ˝ žlicke soli, 250 g kuhanega belega fižola (1 srednje velika plocevinka), 2 dl toplega mleka, 40 g svežega kvasa, 3 rumenjaki, 50 g raztopljenega masla (pa še malo za pekac), 2 žlici ruma, 60 g sladkorja, 1 vaniljev sladkor. Namaz: ˝ kg kuhanega rdecega fižola (1 velika plocevinka), 2 žlicki mletega ingverja, 150 g sladkorja, 90 ml goste kisle smetane (toliko, da je namaz lepo mazav). Priprava testa: Za kvasni nastavek v skodelici zmešamo kvas, 2 žlici moke, žlico sladkorja in 1 dl toplega mleka. Dobro po­mešamo, da dobimo gosto zmes ter pokrijemo in postavimo na toplo za 15 minut. Kuhan fižol fino pretlacimo, najlažje bo, ce ga zmeljemo v sekljalniku. Moko presejemo v posodo in jo posolimo. Premešamo. Pri nizki temperaturi pogrejemo pre­ostalo mleko do telesne temperature, vanj vmešamo rume­njake, dodamo rum, maslo, vanilijev sladkor in navaden slad­kor ter dobro premešamo, da se sestavine med seboj povežejo in je zmes enakomerno topla. V sredino moke naredimo ja­mico, vanjo nalijemo vzhajan kvasec, dodamo bel zmehcan fižol in tekoce sestavine. Z leseno kuhalnico umešamo rahlo testo, ki se loci od posode in kuhalnice. Na koncu ga z rokami še malo pregnetemo in oblikujemo v rahel hlebcek. Tako pri­pravljeno testo pokrijemo s prticem in postavimo na toplo, da vzhaja za kakšno uro, naraste naj na dvojno prostornino. Priprava namaza: Prve tri sestavine: kuhan rdeci fižol, slad­kor in mleti ingver v sekljalniku zmešamo v gladko, gosto maso. Na koncu dodamo kislo smetano, ki jo nežno primeša­mo masi, saj ne želimo, da je masa pretekoca. Priprava potice: Vzhajano testo na pomokanem prtu ali mizi razvaljamo v velik pravokotnik 1-2 mm debeline. Tako raz­valjano testo nato premažemo s pripravljenim nadevom in tesno zvijemo v obliko. Pecico razgrejemo na 170°C. Poticnik namažemo z maslom in rahlo pomokamo. Preden potico po­stavimo v model, konce zavite potice odrežemo z rocajem le­sene kuhalnice tako, da dobimo dva mala štruklja (pri nas jim recemo odtrgancki). S tem bomo dobili lepo odrezan osre­dnji del potice, ki ga skrbno sestavimo v modelu v lep krog. Dolžina zavitega testa mora biti tako dolga, kolikor meri notranji spodnji rob modela. Model s testom postavimo na toplo, ponovno pokrijemo s prticem in pocakamo, da še en­krat vzhaja. Medtem, ko cakamo, da potica ponovno vzhaja, specemo štruklja v poprej segreti pecici. Štruklji naj se pecejo dobrih 30 minut, ravno toliko casa, da potica v modelu lepo vzhaja. Ko je potica v modelu vzhajala, jo nežno prepikamo po površini z iglo in jo pecemo uro in 10 minut pri 170°C. Da potica ni pri vrhu prevec zapecena, jo lahko zadnje pol ure pokrijemo z alu-folijo. Ko je potica pecena, jo vzamemo iz pecice, pokrijemo s suhim prtom in pustimo kakšno uro, da se ohladi. Nato potico zvrnemo na podlago, na kateri jo bomo rezali in jo po vrhu posujemo s sladkorjem v prahu. Marjeta Trkman Kravar Recept in fotografiji povzeti iz knjige Fižol, str. 164-166 Rudolf Maister: Klara Žel: Dobro Plemeniti Turopoljci nam došel prijatelj! Semenj bil je v Veliki Gorici. Oh, kje so nam ta mlajša leta Kupcev in mešetarjev obilo Skupaj s pesmijo preživeta? po dobicek je prišlo. Ali leta svoje dajo Pilo se je dosti, dosti se tržilo. Tudi nagajati znajo! Ali hvala Bogu, da se še srecamo Dirindaj in šum je bil ko v panju. In skupaj s pesmijo Med šatori belimi sred blata proslavimo naše prijateljstvo. zdaj Slovenca je Hrvat, Naj pesem živi zdaj Slovenec spet krepko prevpil Hrvata. In dalec okrog doni. Najvec gnece bilo je na trati, Pesem ljudi zbližuje kjer med kljuse mršave na kolce Pa tudi razveseljuje. kmetici privezali Živeli še vsi skupaj v miru, crne tolste so šcetince Turopoljce. Zdravju in veselju»Moje kupi! Žal ne bo ti, pravim! Še dalje v prijateljstvu Glej, kako so zdravi in debeli — In z dobrim glasom še za petje. v dimniku imel boš plec Tu je naš dom in v obilni kopaš lahko se zabeli!« Naš drugi dragi dom. Krik in vik. Že drugi zgrabi kupca: (Pesem je avtorica Klara posvetila pevcem in »Pusti ga! Lažnik je, le da zine! obiskovalcem koncerta zborov iz Globokega Sploh j e pa samo baron — in MePZ Slovenski zbor.) moje kupi, jaz sem — grofje rodovine!« (Poezije, 1904) Irena piše Moji biseri (in kaj ti sploh so) Vcasih recemo ali naredimo nekaj, kar zagotovo ne bi, ce bi malo bolj razmislili, vendar je najveckrat jezik hitrejši od pameti in tako nastane „biser“. Vsak clovek ima takšne „bisere“, nekateri vec, nekateri manj, nekateri majhne, nekateri velike, se pa najdejo tudi „kapitalci“. P red kratkim sem bila v družbi in po­govor je tekel prav o tem: kaj je kdo v življenju naredil ali rekel, da je nastal ta­kšen „biser“. Slišale so se vsakršne zgod­bice, jaz pa sem s prijatelji delila svojega »kapitalca«, ki je star že ohoho let, je pa po mojem še vedno najvecji. Torej, bilo je takole: Takoj po diplomi sem se zaposli­la v administraciji. Približno en teden po zaposlitvi me je direktor prosil, ce bi za nekaj dni menjala tajnico, ki si je zlomi­la nogo in je bila na bolniški. Moja prva naloga je bila skuhati kavo za direktorje, ki bodo prišli na kolegij. Nisem vedela, koliko jih bo prišlo, torej koliko kav mo­ram skuhati, pa sem skuhala en velik lo­nec kave, pa naj se najde, ce je treba, naj tudi ostane. In tako je tudi bilo. Ko so ti direktorji zaceli prihajati, sem vsakemu ponudila kavo in vse je bilo v redu, do­kler me ni nekdo vprašal, ali sem vedela, da bo prišlo toliko ljudi, ker sem skuhala toliko kave. In takrat je moj jezik, ki se ni mogel tako hitro povezati s pametjo, re­kel: „Ne, ne, nisem vedela, ampak jaz sem doma s kmetov in mi vedno toliko sku­hamo, da ostane še za svinje“. To je bilo sicer res, doma smo imeli dva prašicka in pri kuhanju je bilo vedno receno, da ce bo kaj ostalo, bomo dali svinjam. No, ta direktor me je malce cudno pogledal, jaz pa sem zardela in se zacela znojiti… Kar mislite si, kaj je pomislil, nova uslužben­ka, pa tako predrzna, surova, neolikana, ne vem, kaj še ne… Pozneje smo postali veliki prijatelji, ampak ta biser je bil leta uvršcen med anekdote v podjetju. niger, nigerija, niagara Drugi takšen „biser“ je še iz gimnazije. Pri osemnajstih mi je bila šola na za­dnjem mestu (tako kot vecini „najstni­kov“) in priznam, da sem se ucila zelo malo ali pa nic, saj za to ni bilo casa. In tako se je zgodilo, da smo imeli v šoli »tiho vajo« iz zemljepisa. Naslov naloge je bil Nigerija, kar smo se menda ucili pred nekaj dnevi. Za pomoc smo lahko uporabljali zemljevid. Priznam, da nisem imela pojma, ampak s pomocjo zemlje­vida sem napisala: Nigerija je država v Afriki, glavno mesto Nigerije je Niger, glavna reka je Niger, najvecja znameni­tost Nigerije pa Niagarski slapovi!!!!! Na­slednji dan smo dobili ocene, profesorica pa je rekla: »Trideset let sem profesorica, prebrala sem že najrazlicnejše neumno­sti, ampak najvecja doslej je, da so na reki Niger v Nigeriji Niagarski slapovi. Se pa ne morem spomniti, kdo je to napisal.« Jaz pa sem v sebi molila, da se ne bi spo­mnila, da sem to napisala jaz, saj se bom morala odseliti iz Kocevja. Še danes sem ji hvaležna, da se ni mogla ali ni želela spomniti, kdo je to napisal. Biserov je bilo še mnogo, iz njih bi lahko naredila kar veliko ogrlico, ampak za se­daj bo tudi to kar dovolj. Irena Hribar Pavlovic Trajen spomin na Rudolfa Maistra V tokratni številki Novega odmeva obširno pišemo o junaštvu slovenskega generala Rudolfa Maistra. Po njem so poimenovani številne ulice, trgi, mostovi v kar 14 slovenskih mestih, na njegove zasluge opozarja vec kot 40 spomenikov. Postavili so jih v krajih, kjer delujejo društva generala Maistra, združena v Zvezo društev general Maister. V Sloveniji je 27 takih društev. Nekaj spomenikov je izbral in fotografiral Alojz Slavko Kramar. V Kamniku, delo Antona Sigulina. Pred železniško postajo, Ljubljana, avtor Jakov Brdar. V Polenšaku pri Ptuju, delo BojanaV Ljutomeru, delo Irene Brunec Tebi. Štineta.