Letnik II. (LVII.)
V Ljubljani, 8. aprilja 1904.
List 14.
DANICA.
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
Marijina velikonočnica v starosloven-skem jeziku.
Nadejamo se, da vstrežemo „Daničiiiim" bralcem, ako jim podamo eno najkrasnejšili Marijinih molitev: „Regina coeli laetare". (Veseli se, kraljica nebeška) v staroslovenskem prevodu, povzetem iz glagol skega Časoslova, natisnjenega v Rimu leta 1791. Glasi se:
Carice ne besna j a rad u j se, alleluja, Jako egože spodobil a se esi nositi, ali. V o s k r e s e, j a k o ž e reče, a 11 c I u j a, Moli za nas Boga, alleluja. V. Rad u j se, i vesel i se Devo Maric, ali. O. Jako voskrese Gospod voistinnu, ali.
Molitva.
Bože, i že vos k resen i eni Sina tvoego Gospoda n a šego Jisusa Hrista mir razveseliti izvolil esi: p o d a ž d molim te; da rod i tel n icej u ego devo ju Marieju, večna g o života radosti pri i m eni. Tem zde Hristom Gospode m našim. O. Amen.
Prevod je zelo točen. Vsaka beseda lepo pokriva pojem izvirnikov in je celo tamkaj nameščena, kjer stoji latinska. Kdor je tako prevajal obredne molitve, ta ni težil proč od Rima, nego težil je do Rima. Ta je deloval za pravo cerkveno edinstvo.	x
II. povelikonočna nedelja.
Jaz sem dobri pastir.
(Ivan K) i
Revež sem na svetu. Nimam domačega ognjišča, ne očeta ne matere, ne žene
ne otroka, niti pripravnega ležišča, kamor bi položil trudno glavo. Milo mi je bilo, ko so ljudje hrano polagali na okna drobnim tičicam, da jih umoriti ni mogel glad v mrzli zimi in privoščil sem jim te hrane. Privoščil sem to ljuba v milim hčerkam narave; a tajiti ne morem, da so mi gorke solze pritekle iz očes ter ostudenele po na-gubančenem obrazu, ko sem sc zvečer hrane potreben podajal do svojega nočnega bivališča ne vedoč: ali mi bo jutri sploh kje pogrnjena miza. „Jaz sem dobri pastir,"
—	torej tudi drugim čuvaj — taka beseda današnjega sv. evangelija me bodri. A kako hočem biti čuvaj drugim, če sem pa do njih brez vpliva; kako celo drugim, če pomoči ne morem niti samemu sebi.
To ubožčekova tožba.
Brezdvombeno je revež kedo tudi v današnjem mojem poslušalstvu. — Zato premislimo to uro, kako je vsakedo - bogatin ali revež - vender le prav lahkim načinom sam sebi čuvaj: sam svoj dobri pastir in sicer tako, da 1 vič prav spoznava samega sebe; 2gič, da popolnoma obvladuje samemu sebi.
I. Spoznavaj samega sebe, kakor pozna ovce pastir.
Človek si. Ker si človek, nisi ie iz telesa, si tudi iz duše. In akopram ti je telo na slabem, oskrbiš si morda dušo še celo bolje, nego si jo oskrbi bogatin. Morda so ti svete vse desetere božje zapovedi tako, da niti ene nisi prelomil tudi ne v malem.
—	Kedo vaju bi bil po tem takem srečneji: ti ali bogatin?
Kristijan si še povrh. Kakor takemu ti je pa čuvati treba še posebni) svoje duše. Če tudi reveža, vtegne se te polastiti ven-derle kak napačen. 11. pr. ošabnostni čut. A soditi vtegneš v svojem samoljubju, da je tvoja ošabnost le spoštovanje do samega sebe. Toda zatreti jo je treba z v> » odločnostjo: ker samopovikševanje je zadnja stopinja pred padcem in „začetek slehrnega greha je napuh". (Sir. K). l"j.) Pohotnost se te morda hoče polastiti in tolažiti si se namenjen z mislijo ob tem: to je le dovoljeno zveseljevanje: a »nikar se ne motiti - nečistniki . . . ne bodo posestvovali božjega kraljestva". (L Kor. (», 9 10.)
Ce se tako spoznaš, dragi, boš dober svoj pastir.
II. Obvladuj samega sebe. kakor vlada nad ovcami pastir.
Pamet ti je dana in pamet mora vladati nad vsim človeškim delovanjem. S pametjo spoznaš vse. kar je dobro in pravo.
Voljo imaš, da skleneš tudi storiti to dobro in pravo, kar si spoznal.
Zdrave poč u tke imaš: oči, ušesa, jezik, roke. noge in to zato. da vse izvršiš, kar si spoznal za dobro in kar si bil sklenil pravega storiti.
Ravnilo naj ti bo ob takem vladanju samemu sebi vekovečna beseda Pridigarja v sv. pismu, ki se glasi: „Vsaka stvar ima svoj čas in vse pod nebom pride v s\ojem času . . . saditi ima svoj čas in sajeno rti-vati svoj čas . . . podirati svoj čas in zidati svoj čas. Jokati se ima svoj čas in smejati se svoj čas . . . Objemati svoj čas in objemanju se odtegniti svoj čas . . . Molčati ima svoj čas in govoriti svoj čas. Ljubezen ima svoj čas in sovraštvo svoj čas".
<:*. i s.)
Tako torej bodeš. dragi, sebe ob\ kidajoč sam svoj pastir.
X
Najemnikov a lastnija je pa ta. da " • -ni na ovcah, akopram se 11111 vse poizgul.e.
A tak zanikrni čuvar najemnik ti samemu sebi biti ne smeš.
Naš Odrešenik je živenje dal za svoje ovce; tako moraš tudi ti biti dosti močan, da bi dal svoje telesno živenje za svoje
dušno, t. j. tega se moraš priučiti, da zatajuješ v vsem napačnem samega sebe — in ko bi ti šlo za smrt.
Dragi! Kolikrat vidiš, kako na ramo si naloženo ovčico skozi trnjevo pokrajino nese naš Gospod. Ljuba slika ti je ta in ginljiva, kažoča nam Odrešenikovo ljubezen do nas ljudi. Ni na tem, ali si češčen tu na svetu ali zaničevan: bistveno tudi ne na tem, ali si premožnjak ali prosjak; ni na tem, ali si tu visok ali mal - akopram te peči vtegne. da so pred-te postavljeni oni, ki se ti zde nevredneji od tebe in tudi gotovo so. A zapomni si, da ni na tem; da sploh ni na tem, tili ti je blaža ali ne-blaža osoda tu na zemlji. Na tem pa je in za večnost važnostno ti mora biti, da si če že druzih nimaš v oskrb si izročenih — da si prav spoznal samega sebe in da si dobro obvladal nad samim seboj — t. j. da si bil samemu sebi dobri pastir. Amen.
Dostavek k živenjepisu : Andrej Drobnič,
Prav v >rce me jt i »veselilo, ko sem bral v 1. Umu „Danice" t. 1. začetek dekan Drolmiče-vega životopisi. Naš pesnik in pripovedovalec Ivan Bile si je namenil postaviti tu rajnemu dekanu Andreju Drobniču duševni spominek. Čast. pisatelj pravi med drugim: „() njegovem bivanju na Trati ni omenjati k,tj posebnega". Zato naj se mi dovoli, da sinem pa jaz pristaviti par besedi. \'ajp:ej naj povem, da je bil Drobnič baje za-trdno namenjen priti za kapelana ne na Trato, nego v Železnike. A to se je bilo vender prav zadnje treitotke izpremenilo. Kedor je pokojnika poznal zlasti v njegovih mladih letih, ve, da je bil res jako simpatična, nenavadno ljubezniva oseba. Bil je prikupljivo prijazen iu ponižen. Človek ga je nekaki* šiloma moral imeti rad. O njegovem prihodu se tli bilo šole na Trati. Baje ljudje tudi iiKo nič kaj marali zanjo. Drugih misli pa je bil za v se dobro župljanov vneti Drobnič. Ko jc vide I tam toliko bistroumnih otrok, polotil se je poučevanja mladine prostovoljno koj sam. Vnel je otroke s svojim prisrčnim vedenjem za
šolo tako, da so kar trumonia vreli vanjo. Pripetilo se je celo včasih, da so stariši hotel i imeti otroke šiloma doma; le-ti pa v jok! Dejal mi je pokojnik nekokrat: ,.Po otrocih pridobim stariše za napravo šole". In res, tako je tudi bilo. Menim, da se ne motim, če trdim da se je uprav 011 največ trudil ob začetku in tudi vplival pri sostavi učiteljskih dohodkov na to, da se je učitelju zagotovila za tiste čase zelo dobra plača. Zato je bila pa dobila Trata tudi osebnost izmed najboljših učiteljev onega časa.
Z Drobničem sva si bila v II. latinski šoli součenca Koj na to sva krenila vsak na svoj pot. V teku let je postal Drobnič kapelan, moja malenkost pa učitelj. Marsikateri izmed mojih bivših součencev, me nič ni kaj maral poznati, ko se je dvignil više gori; ves drugačen pa je bil Drobnič. Od mladinskih let sva si ostala ves čas srčno naklonjena pobratima. Obiskal sem ga pozneje mnogokrat kakor kapelami pri sv. Petru v Ljubljani; tudi pozneje nekatere krati kakor župnika v Knežaku, in k.ikor dekana v Šmariji. A vselej me je sprejel tako prijateljsko, da bi me tudi lastni brat ne bil mogel bolje. Za to pa tudi se sedaj komaj mine dan. da bi se ga ne spominjal ter 11111 od srca želel tega. kar brezdvonibeno že vživa: večnega miru in gledanja božjega obličja v nebesih.
X;ulučitelj .losip I eviOnik
Prvo in poslednje sv. obhajilo.
Bilo je leta 17(>.'i. V Parizu je gospodovala revolucijska vlada in zapirala vse, ki so bili količkaj na.sumu. da niso somišljeniki vstašev. Tedaj je živela v Parizu baronov ka z dvanajstletno hčerko. Baron, njen soprog, je pobegnil tri tuje.
Nekega dne stopi v izbo deklice baronice stari sluga Peter iu ji naznani, da so pravkar odvedli njeno mater v zapor zato, ker je žena be-gunova.
Po dolgih prošnjah so dovolili nesrečni deklici, da je smela posetiti mater v zaporu. Kdo bi mogel popisati čutila, ki so ji prcšiujala. ko sta se sešli v ječi? Deklica je prihajala v temnico še iu še. Nekoč j<> objame mati in ji jokaje reče: „ Ljuba moja, kmalu te bom morala osta-viti. Ostala boš sama med hudobnim svetom. Včeraj mi je javil komisar, da moram pred sodbo,
in to veš, da pomeni dandanašnji sodba toliko, kakor smrt."
Grozno se je prestrašilo dekle tega naznanila; toliko, da ji ni srce počilo od bolesti. Mati pa je nadaljevala: .Zelo bi bila vesela, ko bi vedela, predno unirein, da si prejela prvo sv. obhajilo; vedi, Marijiea, da, kdor vredno prejme prvo sv. obhajilo, ima že poroštvo večnega živenja. Večkrat sem nadlegovala Mater božjo, tvojo pomočnico, naj mi izprosi tako dolgo živenje, da bi \ čakala dan tvojega prvega sv. obhajila. Mirno bi umrla vede, da si za vselej združena z Bogom \ presv. zakramentu. Včeraj me je obšla tale misel: znana sem s starim kanonikom noterdam--ke cerkve, ki zaradi onemoglosti ni mogel pobegnili na tuje. Pravijo 11111 gospod Karon. Poprej nas je večkrat obiskaval, sedaj pa zaradi starosti in bolehnosti ne more nikamor. Tega gospoda naj ti poišče naš Peter. Povej mu svoje ime in razloži 11111 naše grozno trpljenje. Poprosi ga dovoljenja, da bi smela pristopiti k prvemu sv. obhajilu. Peci 11111, da je to moja goreča želja pred smrtjo!"
Se tisti večer je stopila deklica do kanonika, osemdesetletnega starčeka. Solze so mu zaigrale v očeh, ko 11111 je razodela materino prošnjo.
wTvojo mater dobro poznani, ljubo dete" de kanonik „in rad ji izpolnim željo. I verjen sem. da si dobro poučena v krščanskem nauku, saj te ga je učila dobra mati. Ona te je najbolje pripravljala na prvo sv. obhajilo. Obe sta vredni Telesa Gospodovega. Žalostni so sedanji časi. Vrnila se nam je doba, ko so se morali kristijani skrivati po katakombah. Zato se nam je tako vesti, kakor s0 se vedli prvi kristijani. Pripravi sv takoj na izpoved! Nocoj še prejmeš sv. odvezo; jutri zarana pa pridi zopet sem!"
Stari kanonik si je dal napraviti v izbi oltar. Po polnoči je bral sv. mašo. Zjutraj je prišla dekle-baronica. Spremljal jo je Peter. Kanonik je povedal deklici, da je tnaseval za njeno mater in da je posvetil dve mali sv. hostiji.
„l.jubo dete" dejal je starček »sedaj ti poverim zelo važno nalogo. Kakor so pošiljali v prvih krščanskih časih Telo Gospodovo mučeni-kotn v ječe po nedolžnih otrocih, glej. tako tudi jaz tebi izročam danes dve posvečeni hostiji; nesi ji svoji materi v temnico. Tamkaj sprejmita sv. obhajilo! ,laz ne morem iu ne smem tja. Idi torej, dete, in Bog te obvaruj!"
Kanonik ji je dal Telo Gospodovo in jo blagoslovil. Deklica je skrila Najsvetejše pod svoj plašček iu hitela z dragocenim zakladom do matere v ječo. Vso pot je molila.
Ječarjeva žena je ostavila deklico samo pri materi; saj je vedela, da sta zadnjič vkupa. Hčerka je izročila materi, kar ji je bil dal kanonik. Obe sta pokleknili in molili Jezusa v najsvetejšem Zakramentu. Nato je ponudila mati na blagoslovljenem korporalčeku ležečo sv. hostijo deklici v prvo njeno sv. obhajilo. Njena želja se je izpolnila. Hčerki je bil to dan prvega sv. obhajila. Drugo sv. hostijo je sama zavžila.
Drugi dan ni smela hčerka več do matere. Peter jo je odvel h kanoniku iu mu pošeptal nekaj na uho. Starček je nato prijel deklico za roko in ji pokazal proti nebu govoreč: .Ljubo dete, tvoja mati je že v nebesih; tamkaj se sni-deie".	p. .1.
Izpokorjenčeva smrt.
Po novomašni slovesnosti že davno umrlega prijatelja A. O. sem se odpeljal > tovarišem 1. L', kapelanom. pozneje dekanom Trnovskim in s prijateljem Fr. Grbičem, našim slavnim glasbenikom. iz Razdrtega doli v lepo vipavsko dolino. Že prva vasica pod Rebrnicami in pod Nanosom mi je bila jako všeč, in navdala me je misel, da bom znabiti še kedaj tukaj služboval. Rodovito polje, njive obrobljene s trtami in murbatni. na vrtovih južna drevesa, povsod dobra pitna voda, katero d ija >tnni Nanos, in kar mi je najbolj vgajalo prijazna, snažna cerkvica in dobro krščanski) ljudstvo, vse to mi je predstavljalo bivanje tukaj prijetno. Ogledali smo sj vipavski trg in \sc 'namenit*>»tj Ostalo mi ji to v naj-p • -<. »>!.• • s,, m bil vesel, da <em »c so, uan.i s i ikrat edinim župnikom vse vipavske doline, kanonik - dekanom Jurij Grahrij.iuom, kateri je pa»tiroval » Vipavi skoraj •">() let. ter so ga Vipavci spoštovali in ljubili kakor pravega očeta. Moja slutnja se je do kakih ."> let vresiii-čila. poslan sem bil namreč v prvo vipavsko du-h ovni jo. na vznožje Nanosa, v Lozice. Ko sem dospel tje. sem sklenil, da |>ojdeiu v kratkem masevat v podružnico s\-. Hieronima na Nanosu ter da se ob tej priliki navžijem z dobre pol ure oddaljenega vrha gore prekrasnega razgleda.
Iz raznih vzrokov sem odkladal izlet na goro, pot na zanimiv hrib me je pa vedno mikala. Nekega popoludne lepega poletnega dneva konec meseca avgusta, ko je solnce silno pripekalo in mehčalo grozdje po vinogradih, sem se šel iz-prehajat proti vrhu Nanosa. Vedel sem sicer, da je že prepozno, ter da ne moreni več do vrha, vender sem hotel priti, kolikor mogoče visoko, vsaj toliko, da zagledani morje in se vsaj nekoliko veselim lepega razgleda. Počasnih korakov stopam po slabi vozni poti, in po zavitih stezah v reber. Vedno bolj in bolj se mi odpira krasen pogled preko Krasa na sinje tržaško morje, in daleč tje čez Pivko po Notranjskem. Ko sem imel še pičle pol ure do gorskega slemena, zagledam starikavega moža, v siromašni obleki, na levo nogo hromega, ki je ob palici, noseč vrečo krompirja na rami, počasi stopal proti meni z gore. Njemu na strani je stopalo dvanajstletno dekletce, njegova hčerka ali vnukinja, ki je imela pod ramo vrečico, najbrže polno moke. Srečavši me - me prijazno starec pozdravi, ter vpraša, kam da grem v tako pozni popoludanski uri.
.Prišel bi rad kolikor mogoče na hrib, da vsaj nekoliko ogledam svet."
.Prepozno je, saj vidite da sobice kmalu zaide in v temi se boste težko vračali. Gospod, vrnite se z mano, pokažem Vam bližnico, in drugikrat nastopite zjutraj, ali vsaj prej kakor danes, pot na goro."
Izprevidel sem. da ima mož prav; zatorej se obrnem in korakam ž njim proti domu.
Po potu mi izgovorili starec kaže in razlaga to in ono. Pripoveduje mi, kaka nesreča je bila tukaj pred par leti zadela uboge Lozičane, kateri so bili šli v pozni jeseni, menda na dan sv. Katarine na goro po drva. Nenadoma je začelo s snegom mesti, nastopil je ob veliki burji silen mraz. Aiurznilo je 5 ali (» gospodarjev. Koliko joka je bilo, ko so b rakev nesli na pokopališče. Zadnji tih ponesrečenih je obležal že malo stopinj pred vasjo. Začel je mož tudi o svoji osebi govoriti: .Mene še ne poznate, .last sem nesrečni Ž I. Zdaj sem siromak, in hodim krog gorskih kmetov s svojo hčerko prosit si živeža, in dobri ljudje so mi kakor vidite naložili polno vrečo. Revež sem. a nisem bil vedno siromak. Bogatin nisem sicer bil. a bil sem premožen mož. Jedal sem s »rebemo žlico pival. sem naj boljše vino in po jedi je morala biti črna kava in smodka. Pa po-
tratno živenje ni bilo pravi vzrok mojega sedanjega siromaštva, in moje bede. Igra, igra, nesrečna igra s trško gospodo, s katero sem se tako rad bratil, je bila vzrok, da moram star beračiti".
Mož je vmolknil, a jaz ga nisem iiotel več prašati; vedel sem dovolj. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj očetje starega Ž—la postavljajo svojim od-rastlim sinovam v svarilen vzgled: „Dobro jesti in piti, nič delati in v starosti beračiti ... To je zadostno". Po tem razgovoru me je stari Ž—1, posebno o polu dne pogosto obiskaval. Par mesecev po tem je nekaj dni izostal, tudi v cerkvi, kamor je prihajal na sv. mašo skoraj vsak dan, ga ni bilo videti. Nekega večera pride cerkovnik, ter mi naznani, da je Ž 1 rožno hudo bolan, ter želi naj ga previdim. Grem nemudoma, da ga prej obiščen in potem previdim s sv. zakramenti. Pelje me cerkvenik po na pol podrtih ka-menitih stopnicah v nizko zaduhlo sobo. Tu je ležal Ž 1 na tleh na slamnici in milo stokal v hudih bolečinah. Videlo se mu je, da silno trpi in da je na koncu živenja. Bolezen je imel v črevih in v želodcu tako grozno, da se ne more opisati. Slišal sem o taki bolezni, a nikdar prej ne poznej nisem videl takega bolnika. Nobene hrane ni mogel sprejeti, bruhal je kri, strašne bolečine v drobovju je trpel. Trpel je pa vse mirno in ves vdan v voljo Gospodovo. S težavo sicer, a pri polni zavesti in ves skesan je pobožno sprejel sv. zakramente za umirajoče. „Grozno trpim, a rad trpim; naj vzame Gospod moje muke v zadostenje mojih grehov in lahkomiselnega živenja moje mladosti". S svetim razpelom v roki, očiščen v ognju trpljenja, je sklenil svoje živenje in zaprl trudne oči. —
V plamen se ruda stavi, Da loči se zlato;
Očisti se v težavi Srce človekovo.
Ko so drugi dan opoludne naznanjali zvonovi, da se je zopet nekdo preselil v večnost, dejali so ljudje: „Umrl je stari Ž 1; Bog mu daj nebesa, saj je bil venderle dober človek". In meni je še sedaj v spominju, po preteku 32 let, lepa smrt berača, s katerim sem se bil soznanil pod Nanosovim vrhom.
1. Mile.
Začetki krščanstva na Japonskem.
15. Krvav upor.
Ko je Frančišek oznanoval sv. evangelije z nenavadnim vspehom v Fundiu, bilo je mladi cerkvi v Ja mag uči prebiti-bridko izkušnjo
Po svetnikoveni odhodu so si prizadevali jamaguški bonzi na vso moč, da bi se znebili sramote, ker jih je bil tuji učitelj javno premagal. V verskih prepirkah so izkušali poraziti duhovnika Kozina in Fernandeza; toda oba tovariša sta čvrsto izpodbijala njihove ukanljive dokaze in neizprosno šibala njihovo nevednost, be-dastočo in razuzdanost. Ko so ti izprijeni maliko-valci spoznali, da niso kos krščanski resnici jeli so širiti o njenih oznanovalcih najgnusnejše laži. Obre-kovah so jih, da jedo človeško meso in da jih je satan govore iz nekega malika razglasilza svoje učence.
Meseca vinotoka leta 1551. so vznetili bonzi krvav upor proti nagaškemu knezu Oksindonu. Slabo se mu je godilo. Vstaši so ga obkolili. Vide, da mu ni rešitve, si je zažgal dvor, pre-bodel sina, razparal si z nožem život in poginil. Požar je divjal osem dni in kri je tekla potokoma.
Oba misijonarja sta ušla smrti. Otela ju je izpreobrnjena kneginja, ki ju je skrivala, dokler ni minila nevarnost. Ta vihar je bil krščanstvu v prid. Nagatski vladar je postal brat bungskega kneza, ki je bil zelo naklonjen kristijanom. To je napotilo Frančiška, da je dal sezidati krščanski občini v Jamaguči krasno cerkev. Troške za stavbo so plačali bogati kupci portugalski.
16. Nove namere Frančiška Ksaverskega.
Izkušnje so poučile Frančiška, da se morejo kosati z bonzi le možje, ki se odlikujejo > krepostjo in vednostjo. Le taki bi vspešno razširjali krščansko vero na Japonskem. Vrh tega se je uveril, da bi omikani del Japoncev in te je bilo treba najbolj jemati v poštev rajši sprejel krščanstvo, ako bi se pokristijanili tudi Kitajci.
Prostrana kitajska država, sedež starodavne domače omike, je bila tedaj v vseli vzhodnoazijskih narodih prav zelo v čislih. Kitajska vera in izobraženost sta bili merodajni tudi na Japonskem. Marsikdaj je poprašal Frančiška kak Japonec, čemu o njegovem nauku ne vedo ničesar preudarni Kitajci.
Vajen delovati in bojevati se za Krista tam, kjer je bilo treba največ požrtvovalnosti in po-
guma, sklenil je Frančišek, da izroči skrb za daljni razvoj krščanske vere na Japonskem svojim tovarišem, on pa se vrne v Indijo, kjer uredi misijonske stvari in potem krene na Kitajsko. V tem naj duhovnik Kozma de Torres upravlja krščansko občino v Jamaguči, hkrati naj oskrbuje vernike na Hiradu in v bungski kneževini; Pavel Andžir naj pa ohranjuje v sveti veri kristijane, svojega rodišča Kagošime. Prihodnje leto je na-merjal Frančišek poslati na Japonsko še druge misijonarje, ki naj bi marljivo nadaljevali po-kristijanjenje te države.
17. Poslednji boj Frančiškov z bonzi.
Predno je Frančišek Ksaverski ostavil Japonsko, bilo mu je prebiti v Funaiu poslednjo borbo z bonzi. Pravkar se je bil poslovil od kneza in bil že tik praga, ko je srečal bonza Fukaran-dona, ki so ga slavili kakor luč poganske budi-stiške vere na Japonskem. Njegovi prijatelji so ga naščuvali, da naj vpričo kneza osramoti krščanskega blagovestnika. Ošabnež je zaničljivo pogledal svetnika, potem pa mu je jel z drzno domišljavostjo vsiljevati svoje neslane bajke o preseljevanju duš in o večnosti sveta. Ko je Frančišek njegove bedastoče bistroumno izpodbil, začel ga je pogan ostudno zmerjati, dokler ga ni izgnal ničemnika knez zapretivši mu : „Ko bi ne bil bonz, dal bi ti pri tej priči glavo sneti."
Ta dogodek je razsrdil na vso moč bonze. Vzburili so malikovalsko ljudstvo proti knezu. Vladar se je nahajal v veliki nevarnosti. Prestrašeni Portugalci so hoteli takoj odpluti iz pristanišča. Nagovarjali so tudi Frančiška, da naj brez odlašanja stopi na pripravljeno ladijo in naj pobegne ž njimi. Toda svetniku se beg ni zdel primeren. Dejal je, da bi ga protivniki šteli za strahopetca; kristijani bi se pohujšali, pogani bi pa od veselja poskakovali. Zato ni poslušal sveta svojih rojakov, nego se je odtegnil v kočo nekega krščenega Japonca in tamkaj čakal, kaj bode. Tudi portugalski kupci so nato sklenili vztrajati, naj pride karsibodi. To je obodrilo malodušne kristijane. Vide, da se jih Portugalci ne boje, se bonzi niso drznili več ščuvati ljudstva proti knezu; vender pa so poskusili še enkrat v javni pre-pirki ponižati in osramotiti zopernega misijonarja. Zanašaje se tudi to pot na Boga bil je Frančišek takoj gotov za borbo z malikovalci. Knez je dovolil prepirko proti temu, da bonzi ne skale miru in reda.
Takoj drugi dan 16. listopada je bila v Funaiu vpričo kneza javna verska borba. Fukaran-dono je privel s seboj tritisoč bonzov nalašč zato, da bi ostrašil kneza. Prišli so tudi portugalski kupci oblečeni v dragocene obleke in ozalj-šani z zlatimi verižicami. Prepirka je trajala tri dni. Kakor navadno je vrlo zavračal Frančišek tudi takrat smešne in drzne prigovore oholih bonzov proti krščanskim resnicam. Nekolikokrat jih je tako zmešal, da bi se bili skoro sprli med seboj. Bili so namreč med njimi tudi privrženci starojaponske šintoiške vere; ti so zametavali bu-distiške bajke. Obe stranki sta se naposled tako razkačili, da je posegel vmes knez opozorivši jih, da naj rajši poslušajo razum in naj ne lajajo kakor psi.
Poslušaje zvite in prekanjene prigovore in vprašanja bonzov je Frančišek marsikdaj ostrmel. Portugalskemu kapitanu, ki je stal blizu njega, je dejal: „Glejte, kaj ti ljudje prigovarjajo naši veri. Gotovo ti prigovori niso njihova last, nego hudobni duh jim jih vdihuje; toda jaz upam v Boga, ki bo odgovarjal zame." Ta huda borba s prekanjenimi bonzi je potrdila Frančišku sklep, da pošlje na Japonsko le misijonarje, ki so vrli govorniki in zelo omikani.
Ko je minila tridnevna borba, razglasil je knez Civan, da je krščan-.ka vera vtemeljena na resnicah, ki se zlagajo z razumom, in da bonzinikakor ne morejo ovreči tega nauka. Potem je prijel za roko Frančiška in ga vodil po svojem dvoru. Obljubil mu je, da bo zavetnik kristija-nom. Odpravil je ž njim poslanca do indijskega kraljevega namestnika, da bi po njem stopil v zvezo s portugalskim kraljem. Prosil je za misijonarje, ki naj bi vzgajali njegov narod v krščanski veri in čednosti. Ko se je knez poslavljal od Frančiška, klicali so razsrjeni bonzi na vladarja maščevanje japonskih bogov. Trdili so, da ga je začaral krščanski čarodejec.
Knez Civan se je dal krstiti leta 1578. in je sprejel ime Frančišek v spomin j na nepozabnega japonskega apostola. Živel je spokorno in zelo pobožno; razdeval je poganstvo in de-janjsko podpiral krščanske misijonarje. Moral je zato mnogo trpeti. Umršega so pokopali v redovni obleki jezuitski. Za Frančiškom Ksaverski m ima on največ zaslug za krščanstvo na Japonskem.
Iz domovine.
Dve petdesetletnici. Dne 24. t. m. mine polstoletja, odkar se je poročil naš presvetli cesar v avguštinski cerkvi na Dunaju spokojno Elizabeto, bivšj bavarsko princesinjo. Prav tisti dan t. j. 24. malega travna 1854 v ponedeljek po beli nedelji so jel i podirati v Ljubljani staro trnovsko cerkev, ki jo je zgradil stavbenik Kandid Zuliani leta 1753. Bila je premajhna že leta 1783., ko se je vstanovila župa v Trnovem, še tesneja je bila kajpada sedemdeset let pozneje, ko je spadalo pod trnovski zvon že 21b0 duš. Po dolgotrajnih obravnavali je deželna vlada naposled dne 13. prosinca 1854 dovolila, da naj se zida nova cerkev. Na belo nedeljo dne 23. malega travna omenjenega leta so trnovski župljani jemali slovo od svojega starega svetišča. Poslednjo propoved v stari cerkvi je govoril tedanji duhovni voditelj v ljubljanskem semenišču, poznejši stolni kanonik in dekan Jurij Vole. V dovršenem govoru, natisnjenem v tedanji Za mej -če v i »Zgodnji Danici", je navduševal trnovske župljane za zgradbo nove veže božje spominjaje jih nebeških darov, ki jih Bog deli tem, ki mu zidajo cerkve. Po litanijah so prenesli presv. Rešnje Telo v krakovsko kapelico Matere božje. Tu in v bližnji križevniski cerkvi so imeli Trnovčani nato službo božjo enindvajset mesecev. V ponedeljek je bila še poroka pokojnega muzejskega kustosa, slavnega kartografa kranjske dežele Henrika Freyerja in Trnovčanke Marije roj. Pajkove poslednja v stari cerkvi, potem pa so jeli razkrivali ostrešje. Ko so krampi rušiteljev peli smrtno pesem stari cerkvici, zaplakali so župljani kakor otroci, ko jim devajo v grob dobro mater; a žalost se jim je izpremeniia v veselje videčim, kako so se jeli kmalu petem dvigati iz tal temeljni zidovi opirajoči se na krepko hrastovo brano. Rajni župnik Ljubljančan Frančišek Karun se je z mlade-niško vnemo ob krepki pomoči župljanov in ljubljanskih meščanov lotil zidanja nove cerkve. Dne 24. rožnika 1854 jej je položil knezškof Anton Alojzij Wolf temeljni kamen. Viden blagoslov božji je spremljal delo zidal je res Gospod hiso. Dne 25. listopada 1855 jo je povečjem dodelano blagoslovil tedanji stolni dekan Josip Zupan, posvečenje pa je prejela od svojega velikega dobrotnika, škofa Antona Alojzija Wolfa dne 7. rožnika 1857. v praznik presv. Trojice.
Trnovčan.
Kapela žalostne Matere božje na'novem pokopališču ljubljanskem.
Nedavno so poročali časniki, da je konečno odmerjen - krog dvajset oral ga je — in kupljen svet za novo pokopališče ljubljansko. Groblje, ki je bilo od leta 1779. poleg cerkvice sv. Krištofa, se premesti v bližnji bodočnosti na Posavje med limarno iu Tomačevim. Na novem pokopališču se zgradi kapela — komu na čast? Morda so merodajni krogi že kaj mislili te stvari? Ako ne, menim, da vtegne biti uvaževanja vreden predlog, ko bi se nova pokopališka kapela sezidala na čast žalostni Materi božji, pomočnici ljubljanskega mesta. Marija sedem žalosti je bila od nekdaj zaščitnica Ljubljančanom v premnogih bridkih stiskah, kakor smo brali o tem v zadnjih dveh številkah »Danice". Žalostna Mati božja pa je tudi zavetnica mrtvim, saj ji sloni v naročju mrtvi, globoko ranjeni Sin. Ona je rešiteljica dušam v vicah. Zelo umesten bi bil torej njen vzvišeni kip na oltarju pokopališkega svetišča. Morda se še kdo drug pridruži temu nasvetu. Čas pa je sedaj za tO.	Ljubljančan.
Iz književnosti.
Sv. Pavel, apostol sveta in učitelj narodov.
(Dalje.)
Tudi 3. izdajo -- prav kakor 1. in 2. posvečuje pisatelj prav sv. Pavlu, kojega podoba krasi knjižno pročelje. Narejena je po veličastnem kipu, ki stoji poleg kipa sv. Petra pred kontesijo ali velikim altarjem na listovi strani sijajne šent-pavelske cerkve PSt. Pauli extra tiiuros zunaj obzidja rimskega mesta". Še čvetero drugih slik je vdejanih tej knjigi in sicer: »Savel se izpre-obrne"; »Pavi 1 pridigajoč v Listri"; »Pavel oslepi Elitna" in »Pavel govorec na areopagu v Atenah". Zadnji dve ste izvršeni po Rafaelovih kartonih.
3. izdaja izza 1903. leta - ta nad vse imenitna bogoslovna knjiga, koji kakor enakovrednega na stran postaviti ne vemo prav nobenega Pavlovega životopisa v katerem si bodi nam znanih jezikov - - ta knjiga je sopet postala potrebna, ker je 2. natisek pošel že 1898. leta.
To 3. izdajo svojega Pavla je slavni pisatelj »z lahko si odpustljivim veseljem" poslal med svoj rod tudi zato, ker mu je vrhovni cerkveni poglavar Leon XlII-ti sosebno še svojo okrožnico »Providentissimus Deus" (18. novembra 1893) in tudi z apostolskim pismom „Vi-
g i 1 a n t ž a e" <30. oktobra 1902) to dobo, odkar ste bili L in 2. izdaja med narodom, znal vbrati prav njegovo srčno struno. Tu sta se srečala dva duševna sorodnika.
Učeni papež Leon XIII., .katerega ime bo vedno slavljeno in ljubljeno med Slovenci," govori namreč v okrožnici izza 18. nov. 1893 nenavadno izpodbudno o sv. pismu naročajoč katoliškim škoiom: naj jim bo neprestana skrb ta, da se zlasti duhovniki temeljito uče sv. pisma. Saj je iz listin stare zaveze Krist sam zajemal orožje zoper peklenske napade in vselej z besedami sv. pisma odgovoril na izkušanje hudobnega duha.
Kako hočeš premišljevati, nego s sv. pismom v roki; kako pridigati — ko bi ti ne bilo sv. pismo v tvojih mislih in vrelec tvoje navdušenosti na leči. .Vsak pridigar bi moral slehrni dan brati vsaj eno poglavje iz sv. pisma in duhovnik ki ne prebere v svojem živenju svetopisemskih knjig po večkrat, ni vreden častnega imena: ..Jezusu Kristu služabnik-". Jgnorantia seripturarum ignorantia Chri sti est - kedor ne pozna knjig sv. pisma, oni ne pozna Krista4 — trdi sv. Hieronim". To navajajoč knezškotji pisatelj trdi, da bi mu bil vrhotno poplačan ves ne mali trud ob tej 3. izdaji, ako bi bil pripomogel s to razpravo, da bi dušni pastirji v prihodnje še pridneje prebirali sv. knjige. Slast mu je to pišočemu morala biti, ko je čutil ob taki želji, da za njegovo pisalno mizo stoji orjaškega Leona XIII. duh.
Z apostolskim pismom izza 30. okt. 1902 je vstanovil papež Leon XIII. v Rimu posebno komisijo ali društvo izvedenih bogoslovcev, ki naj bi pospeševali učenje sv. pisma in reševali zamotana vprašanja, koja so se rodila med svetopisemskimi razlagalci.
.Sinovsko zahvalo" Leonu XIII. je pisatelj hotel izreči s to svojo 3. Pavlovo izdajo tudi tem načinom, da je koncem knjige od str. 253 -310 v dosedaj edinih slovenskih doslovnih prevodih priobčil obe gornji pa peški
pisanji -- okrožnico razdeljujoč v nekaj pododdelkov s primernimi napisi zato, da bi bila bralcem vsebina toliko razvidneja.
Epohalno za slovensko cerkveno slovesnost pa je, da je učeni slovenski cerkveni knez pišoč o najučenejem vseh Zemljanov, o sv. apostolu Pavlu, hotel postaviti ob enem spomenik LeonuXIII., zvezdi na papeškem obnebju.
Resnica je in bode, da je lepa in koristna vsakatera človeška vednost in da kinča duha in prikuplja med olikanci na vse strani — resnica, da je veda kraljica človeškega duha. A vedno-večna, vedno stara in vedno nova resnica je pa tudi ta, da je .beseda božja živa in krepka in ostrejša, nego vsak dvorezni meč ter da prodere do ločitve duše in duha". (Hebr. 4, 12.) Resnica je in bode, da je beseda božja ne le kraljica človeškim vedam in človeškim duhovom tu na zemlji, nego da je izvoljena bivalka nebes — častna straža je gori ob prestolu trojedinega Boga.
In zato trdita glede sv. pisma oba pravo: Leon XIII. pravo in k. š. Napotnik pravo.
(Dalje prihodnjič).
Zrnje.
Pirhi ruskim vojakom. .Hristos voskres" in „vo istinu voskres" — tako se bo glasilo po širni Rusiji prihodnjo nedeljo dne 10. t. m. — pravoslavna velika noč je poznejša od naše. Velikonočno veselje kali letos našim bratom bridka vojna. Marsikatera stara .matuška" bo pogrešala dele velikonočne darove sina, ki mora daleč od svojih dragih sredi groma topov praznovati vstajenja god. A ruski vojaki ne ostanejo brez velikonočnih daril. Car sam se spomni slehrnega svojih junakov; a spomnijo se jih mnogi drugi dobrotniki z raznimi darovi. Na bojišče jim pošiljajo med drugim tudi pirhe, nalašč pripravljene za vojake. V takem rdeče pobarvanem jajcu je namreč shranjena zbirčica nekaterih vojakom več ali manj potrebnih reči. V pirhu se nahaja n. pr. pisni in pismeni papir, svinčnik, pero, poštna znamka, glavniček, ščetka, milo, robec, škarijce, gumbi, sukanec, šivanke, trakovi, mazilo za črevlje in druga enaka drobnjava. z.
.Danica* izhaja vsak petek na celi poli in velja po posti za vse leto 6 kron, za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono oU vin. Zunaj Avstrije velja za vse let«) 7 kron; za Ameriko 9 kron. Ako bi bil petek praznik, izide .Danica" dan poprej.
\ Ljubljani se dobivajo posamezne številke po 10 vinarjev v tabakarni: Makso Brusovi, pred škofijo 12.