o razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.     297
kar nič ne pozna. Ob nasprotnem tem nazoru pa bi kaz. pr. red posredno moral izjaviti prisilno zastopanje, a to bi pač vsej njegovi tendenciji do cela protivno bilo.
Po vsem tem nam je smatrati te pravdne troške za gmotno, po kaznivem dejanji obdolženčevem nastalo škodo, katero je nadomestiti zasebnemu obtožitelju po pravilih državljanskega prava o povrnitvi škode ter zadostitvi in po določilih 21. poglavja obč. drž. zak. iz naslova zasebnopravne zahteve. To nam kažejo uže besede §-a 1320. obč. drž. zak., ki zapoveduje, da je upravičen zahtevati povračila škode tist, komur je po razžaljenji časti resnično in istinito nastala škoda. Jasno je pač, da so troški, katere ima zasebni obtožitelj z obtoževanjem, istinita škoda, ki mu je nastala po razžaljenji njegove časti, in istotako, da je zaradi tega upravičen zahtevati odškodbe, to je povračila zadevnih troškov.
če konečno še pomislimo, da je po §-u 404. obč. sod. reda v civilni pravdi za spise, katere stranka sama ali pa odvetnik v svoji pravni reči sam z vrši, smeti zahtevati istih pristojbin, kakor bi jih bila tretja oseba napravila, in da nikako zakonovo določilo ne prepoveduje prisoditi kazenskih troškov, izvirajočih iz samozastopa zasebnega obtožitelja, - tedaj je zaključek utemeljen: da zasebni obtožitelj, ki sam obtožuje, ima pravico zahtevati povračila troškov, nastalih mu po zasebnem obtoževanji. N.
O razumljivosti, kije zahtevamo od slovenskih pravnikov.
IV.*)
„Zbirka obrazcev", kakeršno ponuja slovenskim pravnikom gospod Anton Leveč osnovana je tako, da se „in re" ne priporoča samo slovenskim pravnikom, nego bi se, če bi bila prevedena v druge jezi]<e, priporočala tudi mladim in starim pravnikom drugih avstrijskih narodnostij. Posamezni obrazci te zbirke tedaj bi znali priti slovenskemu uradovanju v navado, a če niso po jeziku kolikor moči za rabo dovršeni, je nevarno, da se nam Slovencem,  katerih sodni
*) Menda ni treba posebe poudarjati, da se uredništvo »Slov. Pravnikac ne strinja z vsem, kar čislani gospod pisatelj v teh svojih razpravah nasvetuje za našo pravno terminologijo. Opom uredništva
298      O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.
uradniki še posebe niso vselej Slovenci, prav tako godi kakor Nemcem, katerim je pravniški jezik ostal (vzlic Goetheju in Schil-lerju) srednjeveškega sloga, tako, da še samim Nemcem ni vselej razumljiv.
Zato mi je namen podrobno govoriti o nekaterih obrazcih (držaje se številk zbirke) in mislim, da bi se bolje in bolj razumljivo glasilo na primarnem mestu pri obrazci:
I. Vrača in opomni se, naj tožitelj vloži ....
6......določil narok na danes, naj se redno razpravlja."
— Zdi se mi, da bi se neprav glasil verbalsubstantiv razpravljanje, če tudi se mu je v prevodih težko ogniti; ustna razprava pa znači dovršeno dejanje („factum perfectum"), a ne vrše-čega se dejanja, in zaznamovalo bi po mojem mnenji suh pojem ; razprava znači boljše to, kar Nemec imenuje ivissenscliaftliche Abhandhmg, nego li Verhandlung bei Gerlcht. Naslednji izraz zglasiti se ne glasi se mi prav; bolj mi je po godi oglasiti se, ker tedaj, kedar sodnik koga pokliče, se on ne zglasi, ampak oglasi.
9. Tožba se povž v zapisnik, a ne na zapisnik, ker nesmisel bi bilo reči kaj na zapisnik tedaj, kedar je zapisnika več pol popirja. Bi li trgovec rekel, da zapisuje svoje tirjatve na trgovsko knjigo.?
13. V „odgovoru" (III. dokazni člen) bi jaz ne rekel: na-teklih raslih obrestij, ampak nateklih in rastočih obresti. — V „repliki" bi rekel: pridržujem si zabeležiti stroške dokazovanja mesto: stroške dokazovanja si pridržujem. — V dupliki se nahaja izraz oporekati. Tega izraza bi jaz ne rabil za Idugnen, ki pomeni tajiti = „negare"; oporekati ne pomeni naravnost tajiti in zadržaj pa smisel kakega stavka sama kažeta, kateri izmed teh dveh izrazov je bolj primeren, prav tako, kakor Nemcu ni vse jedno, ali rabi Idugnen (tajiti), ali pa -doidersprechen (oporekati).
16. Naj se piše: Predloži se tožitelju, da se izreče, je li zadovoljen .... V odlokih do strank bodi sodnik jasen; izpustitve celih, če tudi kratkih stavkov, niso na m&tu, ker krčijo razumljivost.
23. Z dodatkom = mit dem Beifugen, mit dem Bedeuten i. t. d. se mi ne zdi primerno rabljen izraz, ker dati = „dare" se ne rabi
o razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.      299
za reči kaj, ampak za dati kaj, torej bi tukaj z dodatkom pomčnilo: mit der Beigabe. To pa je vse drugače pri reklu: z d o-stavkom, ker beseda staviti se uže rabi na pr. v stavku = Satz, in to je pač za naš slučaj popolnem primarno, kajti dodatek bi rajši značil primeček, ki ga mesar doda v kosteh, da je vaga bolj pravična. — V kolikor ne presegajo se mi zdi preveč eliptično, ker prav prepozicija „v" bi se boljše premenila v „za"; še bolj razumljivo pa bi bilo reči: v tem, kolikor presegaj o. — Izraz: pod eksekucijo se mi ne zdi slovanski; ne bi li bilo bolje, če bi se reklo: v ogib izvršbe, ali: da se ogne izvršbi, ali: da se obrani izvršbe.^ Temu slično bi se reklo: daseognejednaki posledici.
24. Mesto: tožba de pr. bi se tudi dalo reči: tožba, vložena dne .. .
25. ... na kresni dan . . . za zaznamovanje časa (kdaj.?) bi se bolj slovensko čul časovni rodilnik (genitivus temporis): kresnega dne . . . — Pri obrazci za kontumacijsko razsodbo se mi primerno zdi, da tu najprej izrečem misel, katero je mžnda mnogo pravnikov imdo. Pač neprimerno je, da se na čelu vseh razsodeb omenjajo dejanski čini sodiškega ravnanja, kakor: po rednem ustnem, s tožiteljem samim završenem postopanji (obr. 25) ali: o tožen če vem, pr i naroku dnč 5. avgusta t. 1. navedenem ugovoru zoper pristojnost tega sodišča, po ustni, z obema strankama pri naroku končani razpravi (obr. 84) i. t. d. To vse napravlja nepravniku nerazumljiv ta jezični vozel, ko vender bi imelo v razlogih k razsodbi svoj primeren prostor. Čudno, da se taki mešanici, spleteni od kakega (pač avk-toritatnega 1) jurista začetkom sedaj veljavnega sodnega razpraval-nika (Jozefinskega sodnega reda) še nobeden avstrijski j u r i s t ni upal upreti, ko se pa vender vojaki pri svojih sodiščih znajo kaj takemu ogniti! Tukaj podajam obrazec k kontumacijski razsodbi z dotičnimi razlogi, kakeršnega bi jaz priporočal, če tudi bi spoštoval staro navado:
Razsodba. V imeni Njegovega Veličanstva Cesarja C. k. okrajno sodišče v Kozjem! V pravdi, začeti od Mihaela Kovačiča, posestnika iz Podčetrtka, kot tožitelja proti Karohi Slugi, trgovcu na Planini, kot tožencu, s tožbo vloženo dnž . . št. .  .
300      O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.
je tožitelj zahteval poplačila kupnine za par konj, prodanih mu dn^ ... v znesku 540 gld. s prip. Pravda se je redno ustno razpravljala in dn^ 10. maja t. I. s samim tožiteljem završila. To sodišče zdaj razsojuje tako: Toženec Karol Sluga je dolžan plačati tožitelju Mihaelu Kovačiču v 14. dnevih, da se obrani izvršbe, znesek, ki ga tožitelj s tožbo tirja, t. j. kupnino za par kresnega dn^ 18 . . na semuji v Sevnici prodanih in izročenih mu konj s 540 gld. in obrestmi od 15. julija 1885 naprej, ter povrniti mu v istem času pravdne stroške, ki se na . . . gld. . . kr. odmerjajo.
Razlogi.
Vzlic temu, da se je tožencu pravočasno vročila tožba, on ni prišel k naroku, ki je bil z odlokom z dn6 . . . št. . . razpisan na dan 18. maja t. 1. in se je moralo s tožiteljem samim razpravljati. Vsled tega so se morale v zmislu §-a 29. obč. sod. razpravalnika pripoznati trditve tožiteljeve kot resnične in se je razsodilo po zahtevku tožiteljevem, ki je utemeljen v njegovih trditvah, o katerih toženec trdovratno molči. Kdor izgubi pravdo mora vsled §-a 24. zak. z dn^ 16. maja 1874, št. 69. drž. zak. povrniti tudi pravdne stroške. V Kozjem 26. maja 1885.
26. Mesto: »določiti narok za razpravo« bi se bolj slovensko in razumljivo glasilo: določiti narok, da se razpravlja; jednako bi se mesto izreka: »zaradi obvestitve vloži . . .c bolj po naše glasilo: da se stranki obvestite, vloži . . .
32. »Prošnja za ponovitev narokac žali slovensko uho in bolj slovensko pa razumljivo bi bilo rečeno: prošnja, naj se narok ponovi. — Dalje r^k: »na tožbo se je določil naroke ne slove tako slovensko kakor: vsled tožbe se je določil narok, če tudi »na tožbo« se bolj prilega nemškemu duhu »auf die Klage«; a tega za Slovence ni moči priporočati ni gled^ jezika, ni glede sploh razumljivosti: gledč jezika ne, ker Slovenec bi rekel preje „zavoljo tožbe", „zaradi tožbe" in zavijaje po hrvatsko »zbok tožbe«, nego li »na tožbo«, — gled^ sploh razumljivosti ne, ker navadni Slovenec nič ne ve o tem, da odlok, ki rešuje tožbo, se navadno zapiše na spis tožbe, in to je tukaj dejanski brez ugovora resnično in bi opravičevalo rek: »na tožbo«. — Tudi »zvest svojemu ob^tu« dčla silo duhu slovenskega jezika in bi jaz rajši pisal: zvest temu, kar je obetal; zvest svoji obljubi.
33. Oblika „rešuj6" zna biti jezikoslovno opravičena, ker novejši pisatelji (J. Jurčič) rabijo to obliko, a meni nejezikoslovcu mi ne diši. Kaj pa, bi se ne mogli ogniti vsakemu deležniku, pa reči: rešuje se ... in narok se prelaga za dan . . .?
34. „Prošnja za preložitev naroka": glej opomnjo obrazcu 32. — V zapisniku k temu obrazcu se rabi izraz „ustna razprava",
o razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.      301
da se označi vršeče se dejanje in tudi gol pojem. To ni prav, ker narok se določi, „da se razpravlja", k večjemu „za razpravljanje" (vršeče se dejanje) in tožba se vroči zadnji dan pred „razpravo" (pojem), ker razprava se še ne vrši (se še ne razpravlja), in zdi se mi, da tukaj je tr^ba natanko ločiti izraze (bene distinguerel), kar se pri pravnikih sosebno priporoča. —
„Tudi izraz; „dati na znanje sklep sodišča" se ne glasi slovensko, ampak prav je: naznaniti sklep sodišča. — Dalje je prisiljen izrek: „stroški, katere provzročuje preložitev naroka"; ali ne bi bilo bolje reči: troški provzročeni, ker se narok preloži.?
49. Ali ne bi bilo bolje rečeno: Konečno se rešuje ta prošnja in se ne dovoljuje, da bi se narok preložil, ker . . . .?
51. Bolje bi rekli: prošnja, s katero se opravičuje izostanek, mesto: „prošnja za opravičenje izostanka", in mesto „kontumacevati" bi se bolj razumelo: zahtevati, naj se razsodi v sled molka (okornosti); za »c. k. m. d. (mestno delegirano) okrajno sodišče bi bilo bolj razumljivo: c. k. mestno odredjeno okr. sodišče in za „neizogiben slučaj" naj se rabi: neizogibljiv zadržek.
64. Naj se ne piše: „inrotulacija spisov", ampak: zavoj pravdnih spisov, in dosledno; narok, da se razvijejo pravdni spisi.
70. Na besedor^d je tržba paziti, ker drugače postane jezik okoren, in je reči: prvopis se pošilja nasprotniku, da se v 3 dndh gotovo izjavi, ne pa: „da se gotovo v 3 dneh izjavi",
73. Mesto: „na to izjavo je odbita prošnja" naj se reče: vsi ed te izjave se odbija prošnja.
(Dalje prih.)
Dr. Fr. Oblak.