Neosebne glagolske oblike in gradnja podrednih stavkov v subijskem terskem govoru
Danila Zuljan Kumar
Cobiss: 1.01
£
iT
Z
Prispevek se osredotoča na tvorbo in rabo neosebnih (nedoločnih) glagolskih oblik, gradnjo podrednih stavkov in rabo podrednih konektorjev v subijskem (Subid, it. Subit, občina Ahten, it. Attimis) govoru slovenskega terskega (Ter, it. del Torre) narečja v Italiji. Predstavljen je tudi vpliv stičnih romanskih jezikov na skladenjski sistem subijskega govora. Avtorica razlikuje med prevzemom skladenjskega vzorca, jezikovnim vplivom na pogostnost rabe strukture in vplivom stičnih jezikov na širitev funkcije strukture po analogiji.
Ključne besede: slovenščina, narečja, tersko narečje, besedilna gradnja
O
Impersonal verb forms and the formation of subordinate clauses in the Subit (Torre) dialect
This article focuses on the formation and use of impersonal (non-finite) verb forms,	n
the formation of subordinate clauses, and the use of subordinating conjunctions in the local dialect of Subit (in the Municipality of Attimis) of the Slovenian Torre dialect in Italy. It also presents the influence of Romance contact languages on the syntax of the Subit dialect. The author distinguishes between borrowing of syntactic patterns, linguistic influence on the frequency of using structures, and the influence of contact languages on spreading the structure's function by analogy.
Keywords: Slovenian, dialects, Torre dialect, text composition
1 Uvod
Območje Terskih dolin je del Beneškoslovenskega hribovja, obsega okrog 300 km2 ozemlja (Marušič 2006: 55) in spada v porečje reke Soče. V Terskih dolinah se govori slovensko tersko narečje, ki ga zgodovinsko prištevamo v beneško-kraško skupino zahodnih slovenskih narečij, glede na mlajše jezikovne značilnosti pa ga uvrščamo v primorsko narečno skupino, znotraj nje pa v beneškoslovensko podskupino, poleg nadiškega, obsoškega in briškega narečja. Zaradi obsežnosti in hri-bovitosti ozemlja, na katerem se govori, je narečje precej neenotno, vsak izmed govorov1 ima svoje posebnosti, vsi pa so poleg rezijanskih najbolj romanizirani govori slovenskega jezika (Logar 1993: 130).
1 Ramovš (1935: 53) med vasi s terskim narečjem prišteva Plastišča, Brezje, Tipano, Vi-skoršo, Karnahto (ter. Konalic), Vizont, Zavrh, Bardo, Muzec, Ter, Podbrdo, Breg, Fli-
Vas Subid spada upravno v občino Ahten (Attimis), ki skupaj z občinami M Gorjani, Čenta (Tarcento), Neme (Nimis), Fojda (Faedis), Tavorjana in Čedad spaN da v Srednjo Benečijo (Kunaver 2006: 17). Vas leži 727 m nad morjem 9 km od 1 Ahtna in 14 km severovzhodno od Vidma, v majhni Malijski dolini.2 Poleg Subi-^ da spadajo v občino Ahten še naselja Forame, Porzus, Racchiuso in Borgo Faris O (Partistagno). Slovensko narečje se govori še v vasi Porzus, v preostalih vaseh pa s prevladuje furlanščina.3
V prispevku bosta prikazani tvorba in raba neosebnih glagolskih oblik ter
0	podrednih stavčnih struktur v subijskem govoru. Ta je v stalnem stiku s furlanskimi narečji, ki se govorijo v ravninskih vaseh občine Ahten, in z italijanskim jezikom, ki se rabi tako v družinah kot v javnem življenju, zato je skladenjski sistem subijskega govora pod močnim vplivom furlanskega in italijanskega skladenjskega sistema. Hkrati se v govoru rabijo skladenjske strukture, ki so bile v preteklosti v rabi v
N slovenskem jeziku, danes pa jih razumemo kot arhaične, saj so njihovo vlogo v A skladenjskem sistemu prevzele druge strukture.
Primeri, ki bodo navedeni v nadaljevanju, so iz antologije Mlada lipa Brune
1	Balloch (2010) ter iz rokopisa zgodb, ki jih ista avtorica pripravlja za izdajo pri S Istituto di ricerca Achille Tellini. Ta je zasnoval zbirko z naslovom Miti, fiabe e K leggende del Friuli storico, katere namen je raziskovanje in promocija furlanske i kulture (Zannier 2008: 7), vendar so zajeli tudi slovenske govore v Furlaniji - Julij -
1	ski krajini.4
co	J
2 h-^
• 2 Neosebne (nedoločne) glagolske oblike 2
Neosebne glagolske oblike so oblike, ki se ne spregajo in tako ne izražajo slovnične osebe. To so: nedoločnik, namenilnik, opisni deležnik na -l ali -n/-t, deležje in glagolnik (govorjenje). Uporabljajo se pri tvorbi časa in naklona (bom govorila, govorila bi), načina (govorila sem, ogovorjena sem bila), za izražanje cilja glagolskega dejanja (grem povedat), istodobnosti (domov grede kupim solato) ali preddobnosti (to rekši, je odšel) (Toporišič 2000: 346; 1992: 129). Če ima neosebna glagolska oblika ob sebi dopolnilo, v slovenskem knjižnem jeziku večinoma predmet ali prislovno določilo, jo imenujemo polstavek (Toporišič 2000: 632). V slovenskem knjižnem jeziku poznamo šest vrst polstavkov: deležijski,
pano, Sedile in Černjejo, medtem ko se govora v Mažaroli in Čaneboli bolj približujeta nadiškemu narečju. Med vasi s terskim narečjem je treba prišteti še Subid z zaselkom Kancelier, Malino in Porzus. Malina je pritok reke Ter.
V Racchiusu so v preteklosti govorili slovensko, danes ne več. Informacijo mi je posredovala Bruna Balloch, ki se ji lepo zahvaljujem tudi za mnoge druge informacije. Prav tako se zahvaljujem dr. Giorgiu Cadoriniju za pregled furlanskih zgledov. Gl. Miceu 2008; Tomasetig 2011.
2
4
cr
Ph
deležniški,5 nedoločniški, namenilniški, pridevniški6 in samostalniški (Toporišič ^ 2000: 633).7 V obravnavanih subijskih besedilih pridevniških in samostalniških w polstavkov nisem zasledila, od ostalih neosebnih glagolskih oblik, ki so v rabi, pa je največ deležijskih.
2.1 Deležje (gerundij) in deležijski polstavek
V slovenščini poznamo štiri vrste deležij, in sicer na -č, -aje, -e in -ši. Njihova skladenjska vloga je izražanje relativnega časa oziroma dobnosti, pri čemer deležje na -ši izraža preddobnost, deležja na -č, -aje in -e pa istodobnost (Jesenšek 1998: 216). Gre za oblike, podedovane iz praslovanščine, ki so se iz rabe podobno kot v drugih slovanskih jezikih postopoma umaknile. V Dalmatinovi Bibliji so bila deležja še dobro zastopana, pozneje pa so njihovo vlogo prevzeli deležnik, nedoločnik in podredni stavki N (Jesenšek 1998: 60). Najhitreje je izginjalo deležje na -ši, ki se je v slovenščini tvorilo iz dovršnih glagolov, npr. stopivši, odšedši, videvši (Toporišič 1992: 22). Ohranile so se le redke prislovne oblike, npr. skrivši, ter oblike, ki so se popridevile, npr. bivši. Nekoliko bolje se je ohranilo deležje na -č, to je deležje s priponskim obrazilom -oč/-eč, ki je praviloma izpeljano iz nedovršnih glagolov, npr. gredoč, sedeč (Toporišič 1992: 22), vendar gre tudi tu razvoj v smeri pridevnikov, npr. vroč (Jesenšek 1998: 40). Če ima deležje ob sebi dopolnilo (predmet, prislovno določilo), ga imenujemo deležijski polstavek (Toporišič 2000: 633). Ta je pomensko enakovreden osebni glagolski O obliki, pri čemer je osebek deležijskega polstavka praviloma enak kot v glagolskem stavku (Jesenšek 1998: 216). Raba deležijskih polstavkov je poznana v prekmurskem hh knjižnem jeziku, v katerega je prišla preko stare cerkvene slovanščine in se od tam kot učinkovit skladenjski strnjevalec uveljavila tudi v knjižnem jeziku osrednjega slo- H venskega prostora. Danes deležijski polstavki v slovenskem knjižnem jeziku skorajda niso več rabljeni, deloma so se polstavčne deležijske oblike na -č ustalile le v znanstvenem jeziku (Jesenšek 1998: 64).
Tudi v slovenski dialektološki literaturi deležjem in deležijskim polstavkom ni namenjena posebna pozornost,8 kar verjetno pomeni, da gre za strukturo, ki je slovenska narečja danes ne poznajo oziroma ohranjajo le okamnele deležijske oblike, ki jih prištevamo k prislovom načina, npr. molče, hote, mimogrede, ali jih razumemo kot del nepravega predloga, npr. glede na (to).9 Da gre za redko rabljene
V samoti iz oči mi solza lije, zatorej pesmi, tebi v čast zložene, iz krajev niso, ki v njih sonce sije (Prešeren), Želje, da s tvojim moje bi ime slovelo, rodile so domače Pesmi, milo se glaseče (Prešeren) (Toporišič 2000: 632).
Ni znamenje na polju to, to moje je srce gorko, in ta obraz, prepoln miline, je slika moje domovine (Cankar) (Toporišič 2000: 632). Ivan je, glavo pokonci, zrl nasprotniku v oči (Toporišič 2000: 633). Ramovš (1952: 147) v Morfologiji slovenskega jezika omenja deležje le mimogrede, in sicer ob deležniku, kjer pravi, da so oblike kot hode (človek je hode prišel tja in tja) osamljene oblike s prislovno vlogo.
Da deležje že v 19. stoletju v slovenskih narečjih ni bilo produktivno, potrjuje izjava patra Stanislava Škrabca, ki je nasprotoval oživljanju deležnikov in deležniških polstavkov na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku. Priporočal je njihovo opuščanje, in sicer po zgledu narečij, ki stavčnega strnjevanja z deležji niso poznala (Jesenšek 1998: 54).
5
6
7
8
1—1 oblike tudi v obrobnih slovenskih narečjih, nam potrjujeta Steenwijk in Pronk. Prvi M za rezijanski govor Bile poroča, da je v njem našel le en primer deležja, in sicer N jokajoč. Na njegovo dodatno poizvedovanje se je informatorka spomnila še ne-1—1 kaj primerov deležja/deležijskega polstavka na -č: Na mi dušsl jočajoč, na dušlg jočajoč, ja si paršls smajoč 'jaz sem prišel s smehom', na je bila klačoč 'bila je poO kleknjena', si jo nalizal sadoč 'našel sem jo sedečo' (Steenwijk 1992: 141). Enako s je v ziljskih govorih Brda in Potoč, kjer je najti le »ostanke deležja« v oblikah kleče, L hoje, stoje, leže (Pronk 2009: 129), kar poznamo tudi v drugih slovenskih narečjih.
0	Toda v zbranih zgodbah iz Subida najdemo pogosto rabo deležja in deležijskega polstavka na -č,10 ki je po pričevanju njihove avtorice Brune Balloch živa tudi v današnjem subijskem govoru,11 zato se v prispevku najprej podrobneje posvečam
1	tej strukturi in njeni rabi v subijskem govoru, potem pa vsem ostalim nedoločnim glagolskim oblikam in tvorbi odvisnih stavkov.
N
A 2.1.1 Deležje/deležijski postavek na -č
p Deležje/deležijski polstavek na -č je nedoločna glagolska oblika brez leve vezljivo-i sti, tvorjena iz sedanjiške podstave, ki izraža istodobnost v katerem koli časovnem S okvirju (Jesenšek 1998: 216). Ničta končnica ima slovnični pomen ednine, dvojine ^ in množine za vse tri spole (Jesenšek 1998: 41). Deležje/deležijski polstavek na -č
1	večinoma zaznamuje trajanje (zgledi od 1 do 7), lahko pa tudi ponavljanje (zgleda 9 8 in 9). Deležje na -č se v subijskem govoru tvori tudi pri glagolih, pri katerih se
•	v slovenskem knjižnem jeziku tvorita deležji na -e ali -aje, npr. sub. smejuč : slov. o knj. smeje, sub. jokuč : slov. knj. jokaje, sub. gleduč : slov. knj. glede, sub. skakuč :
•	knj. skakaje.12
2
10	Najdemo pa tudi primere deležja na -e, in sicer v besedni zvezi nazaj grede, sub. nazaj rede, ki je sicer danes v funkciji prislova.
Po pot, nazaj rede, ka so šle, se so kladale dakordo za nesta šiuat kotle tje na Porčinj, kar žnidarce sabijske niso mole prejet vič diela pred sveto Ano.
Po poti nazaj grede, ko sta šli, sta se zmenili, da bosta nesli krilo šivat tja na Porčinj, ker subijske šivilje pred sveto Ano niso mogle več sprejemati dela. Nazaj rede se je ustau par Surah, tu oštarije. Nazaj grede se je ustavil pri Surah, tam v gostilni.
11	Raba deležja na -č je na več mestih izpričana tudi v Glosariju Jana Baudouina de Courte-nayja. Zapisane so npr. oblike jokuč, smejoč, wekuč (Spinozzi Monai 2009: geslo 2788); koroč *'kregajoč se', sam vidu koroč dwa moža (Spinozzi Monai 2009: geslo 2781); butuč *'pretepajoč', sam vidu butuč dwa moža (Spinozzi Monai 2009: geslo 2781); metoč; sa ya vidau metoč *'metajoč', matajoč 'igrajoč' (Spinozzi Monai 2009: gesli 3963 in 3964); dieluč; matefadijo tole dieluč (Spinozzi Monai 2009: geslo 4352); čekeroč, rožinoč oboje 'govoreč' (Spinozzi Monai 2009: geslo 6156); čakaroč 'pripovedujoč', san čou čakaroč 'slišal sem [ga] pripovedujočega pravljice' (Spinozzi Monai 2009: gesli 6430 in 6431); plakuč 'jokajoč' (Spinozzi Monai 2009: geslo 6432).
12	Najprej v poševnem tisku navajam zgled iz subijskega govora, potem pa v pokončnem tisku njegov prevod v približek slovenskega govorjenega (knjižnega) jezika, pri čemer poskušam ohraniti čim več skladenjskih značilnosti subijskega govora (npr. rabo določnega in nedoločnega člena, zvezo kazalnega zaimka in predloga, besedni red ipd.).
(1)	Je uoru dou povierak an je šu se smejuc damou.13 Je odvrgel povirek in smeje šel domov.
(2)	Leduc tu sarca je obriedu, zakuo mu je utiekala uoda.
S pogledom tja v srce 'ko si je iskreno priznal' je vedel, zakaj mu je odtekala voda. ^
(3)	Malo potan ta ženica je zamahtiela borloc za njem.
Nekoliko kasneje ta ženica je omahnila 'umrla' s krikom na ustih za njim.
(4)	Ta bližnji, ka so stala etu uoku, sopravala, ka kar luna se zlije dou maz dolino, še na rieč biela se uaja uoku te hiše an dou maz njiuo prose se čuje uekuc simpar tuo: »Uša, uša, tičace s prosa!«
Tisti bližnji, ki so stanovali tu okoli, so pravili, da se, kadar se luna zlije po dolini, še neka bela reč valja okoli te hiše in dol na njivi s prosom in se sliši, da vpije vedno tole: »Uša, uša, ptičice s prosa!«
(5)	Se naordan, ka tje za Orico otroca so borlala, kar so mola, merkuc ou oblak: »Osparbuoh, dejte nan daš!«
Se spomnim, ko tja za Gorico otroci so kričali, kar so mogli, zroč gor v oblak: »Gospod Bog, dajte nam dež!«
(6)	Ben uon s te ruobje, so uoril, da se je čulo jokuc dna otročica zvačer pozno al kar je bla luna.
Torej ven iz te groblje, so govorili, da se je slišalo jokati enega otroka zvečer pozno ali ko je bila luna.
(7)	Ce se so zapozniela, se uracuc od delečama, ou Maline, etu, ka je bla latarija, ^ je bieu dan velek hlieu:etu ospodarje so mola pustita njeh konje za nuojc an hh dru dan jata naprej.
Če so se zakasnili, vračajoč se od daleč, gor v Malini, tu, kjer je bila mlekar- H na, je bil en velik hlev, tu gospodarji so morali pustiti svoje konje za čez noč in drug dan iti naprej.
(8)	Kar son bla mikana an son čula piukuc čiuitu/souo ponoca, son letiela tu meje mame čamer an son lenala rauno ta h nje.
Ko sem bila majhna in sem slišala skovikati sovo, sem letela tja v kamro svoje mame in sem legla prav tja 'tesno' k njej.
(9)	Hlapac je bieu dan zec an skakuc je šu ta h šuoštarjo. Hlapec je bil en zajec in skakaje je šel tja k čevljarju.
2.2 Deležniški polstavek
Deležniški postavek je polstavek z deležnikom in določilom, ki je večinoma predmet ali prislovno določilo (Toporišič 2000: 633). V obravnavanih subijskih besedilih je deležniških polstavkov le nekaj.
(10) Bepo se je ženu, ustrašen tek zajec, je jupu zaries, ka zluodi je paršu ledat, kuo če, ka a je klicu tako naposebno.
13 Zgledi so zapisani v poenostavljenem fonetičnem zapisu. Mesto naglasa je označeno le v primerih, ko je drugačno kot v slovenskem knjižnem jeziku, in pri manj znanih besedah (pretežno romanskega izvora).
Bepo se je ženil, prestrašen kot zajec, je mislil zares, da zlodej je prišel gledat, kaj hoče, ker ga je klical tako nenavadno 'nadnaravno'. N (11) Mretaca. prestrašena tej dan ticac. je pobožala Stelco an je šla tje po dne potice jokuc.
Mretica, prestrašena kot ptiček, je pobožala Štelco in je jokaje stekla po (eni) potki.
S
L 2.3 Nedoločniški polstavek
0	Nedoločniški polstavek je polstavek z nedoločniško besedno zvezo. V funkciji izražanja časa, tj. kot časovni polstavek,14 predstavlja v slovenskem knjižnem jeziku zastarelo strukturo (Toporišič 1992: 130).15 V analiziranih subijskih besedilih naj-
1	demo nedoločniški polstavek v funkciji časovnega odvisnika (zgleda 12, 13), toda veliko pogosteje je struktura rabljena v dveh vrstah predložnih zvez, tj. za izražanje
N namere (zgledi 14-16) in načina (zgledi 17-19). A
p (12) Mačka. vidat no tako maš. je siknala ou smrieko.
Ko je mačka videla tako veliko miš, je švignila gor v smreko. S (13) Marjon je paršla uon ledat an se je posmejala vidata no tako liepo famejo.
Marjon je prišla ven gledat in se je zasmejala, ko je videla eno tako lepo družino.
9 2.3.1 Predložna zveza za + nedoločnik/nedoločniški polstavek v funkciji izražanja namere
o (14) Za ne nosit orodji damou. zvačer jeh je skriu ta pod seno an dru dan jeh je uon veparu.
Da mu ni bilo treba nositi orodja domov, ga je zvečer skril pod seno in ga drugi dan potegnil ven.
(15)	Pas. mačka an lesica so napraujala dno vačerjo za se naveličat nomor. Pes, mačka in lisica so pripravljali (eno) večerjo, da bi se malo pozabavali.
(16)	Se je umila. počesala. liepo polišpala an je šla za pacan uon čez Tezo. etu. ka so bli žej akampana1 ouk pod listjan an medved ou dne smrieke za vidat luojši uoku an uoku.
Se je umila, počesala, lepo nalepotičila in šla za psom ven čez Tezo, tja, kjer sta bila že nastanjena volk pod listjem in medved gor v eni smreki, da bi bolje videl naokoli.
2.3.2 Predložna zveza prez + nedoločnik/nedoločniški postavek v funkciji izražanja načina
(17)	Dan dan. prez jata majnemu nač. je šu z Barbotan tje u Cadad.
En dan 'nekega dne', ne da komu kaj dejal, je šel z Barbotom v Čedad.
14	To videt. mladenič se Urški približa; To videti. drugi so vsi ostrmeli (Prešeren).
15	Rabo nedoločnika oziroma nedoločniškega polstavka v funkciji skladenjskega strnjeva-nja je kritiziral Škrabec, češ da se namesto deležijskih polstavkov na -čin -ši, ki sta slovanska, v rabo v osrednjem slovenskem prostoru razširil iz nemščine (Jesenšek 1998: 55).
16	Ter. akampanan ^ it. campo, nanaša se na campo millitare 'vojaški tabor'.
(18)	Te, ka je bieu bolan, je uprašu za kea zuoni ruošnja. an prez čakata nazaj nač. je doluožu: »Zejtra, ce še zame popengata!«
Ta, ki je bil bolan, je vprašal, za koga zvoni navček, in ne da bi čakal, je dodal: »Jutri bo tudi zame pozvonilo.«
(19)	Dreja se je obracu an preobracu prez moriet zaspat. Dreja se je obračal in preobračal, ne da bi mogel zaspati.
N
V italijanščini in furlanščini poznamo tvorbo časovnega odvisnika z neosebno gla- <*> golsko obliko, vendar z deležjem (gerundijem) in deležnikom, ne pa z nedoločni- 1—1 kom.17 Zato lahko predpostavljamo, da predstavlja raba nedoločnika/nedoločniške-ga polstavka za izražanje sočasnosti enega glagolskega dejanja z drugim v subij-skem govoru arhaično slovensko strukturo, ki se je v osrednjih slovenskih narečjih izgubila, v terskem narečju pa ohranila, morda zaradi rabe podobne strukture v sosednjih romanskih jezikih. Predložni zvezi z nedoločnikom oziroma nedoločniškim polstavkom sta kalkirani po romanskem vzorcu.18 Te vrste jezikovna interferenca, ki vključuje prevzem skladenskega vzorca, je v jezikoslovni literaturi opisana kot skladenjski kalk (Skubic 1990: 153), strukturna izposojenka (Bayer 2006), prenos vzorca (Heath v Aikhenvald 2006: 3) ipd.
2 >
O J
iT
2.4 Namenilniški polstavek
Namenilniški polstavek je polstavek z namenilniško besedno zvezo. V slovenskem ^ knjižnem jeziku ima tožilniško dopolnilo (Toporišič 1992: 121),19 enako tudi v su- m bijskem govoru.
H
(20)	Se je uornu medved prelijat med tu pejc an je vidu. ka a ni blo vic.
Se je vrnil medved prelit med tja v kamen 'kamnito skledo' in je videl, da ga ni več.
(21)	Malo potan ouk se je parkazu škodauat20 paca.
Malo pozneje volk se je prikazal, da bi spomnil/opomnil psa na vračilo izposojenega.
17	It.: Il gatto, vedendo un tale topo, schizzo su un abete. Il gatto, visto un tale topo, schizzo su un abete. Furl.: Il gjat, viodint une suris cussi grande, e salta su di un peg/pin/arbul. Il gjat, viodut une suris cussi grande, e salta su di un peg/pin/arbul.
18	It.: Per non portare gli attrezzi a casa, li ha nascosti sotto il fieno, e il giorno dopo li ha tirati fuori. Furl.: Par no porta a cjase i stuments, a ju a scuinduts sot dal fen e la di dopo ju a tirats fur.
It.: Un giorno, senza dire niente a nessuno, e andato a Cividale. Furl.: Une de, cence di nie a nisun, al e lat a Cividat.
19	V starejšem jeziku je bilo dopolnilo rodilniško, npr. Šla je pšenice žet (Toporišič 1992: 121).
20	Ter. škodata ima dva pomena 1. 'terjati vračilo nečesa izposojenega' (ter. Man dirit škodata tea. k-ma za data dno posodilo 'Pravico imam terjati vračilo od tistega, ki mi mora vrniti') ^ furl. scuedi 'terjati vračilo nečesa izposojenega'; 2. 'dobiti jih (po nosu) (ter.: Vidi. kajah čašškodata! 'Glej, ker jih boš dobil!').
1-1 3 Podredne stavčne strukture m
N Podredne stavke v subijskem govoru uvajajo različni konektorji, med katerimi se 1 največkrat pojavlja ka, ki ima več pomenov in je zato rabljen v več funkcijah. Kot ^ enobesedni konektor uvaja predmetni, časovni, krajevni, posledični, vzročni in pri-q lastkov odvisnik. Lahko pa je del dvobesednega konektorja: z besedama poten in intant (poten ka 'potem ko', intant ka 'medtem ko') uvaja časovni odvisnik, s fin (fin ka 'dokler') odvisnik količine časa, s ta (ta ka 'tja kjer, tam kjer, tako kot') in etu (etu ka 'tu kjer') krajevni odvisnik, s te (te ka 'tako kot') primerjalni odvisnik ter s kej (kej ka 'kolikor') primerjalni odvisnik mere. Konektor je lahko izvorno slovenski (< ko, kjer, ker itd.) ali prevzeti italijanski/furlanski che 'da'.
3.1 Osebkov odvisnik
Osebkov odvisnik je stavek z vrednostjo osebka ob glavnem ali nadrednem odvisnem stavku. V subijskem govoru ga uvajajo konektorji: tek 'ta/tisti, ki', de/da in kar.
A
tek: (22) Ma tjenakada, tek je merku, ni mu vic moučata an je jau: »Nantekrašt, kej te uode, ka ste znesu, kopar, kan paj jo kladate?« Ampak tedaj ta, ki je opazoval, ni mogel več molčati in je dejal: »Nante-krist, koliko te vode, ki ste jo znosil(i), prijatelj - pa kam jo dajete?« (23) Dreja ni utardnu oči od taa, je sfraju oča tej tek ma mažurke za ložji vidat. Dreja ni odtegnil oči od tega, si je pomel oči, kot tisti, ki ima krmežlje, da bi lažje videl.
PO	J
i de/da: (24) Se prava, de svet Petar an Kristus so hodil poostan po naših deželah.
Se pravi, da sveti Peter in Kristus sta hodila pogosto po naših deželah. (25) Jen se je zdielo, da čujejo dan klok klok klok klok od dna konja, ka re od delečama.
Jim se je zdelo, da slišijo en klok klok klok klok od enega konja, ki gre od daleč.
kar: (26) Kar nas je blo uoku taule za vačerjo zbrana, se smo smejala an ženitke so šle našeč.
Kar nas je bilo okoli mize za večerjo zbranih, smo se smejali in poroka je splavala po vodi.
3.2 Predmetni odvisnik
Predmetni odvisnik je stavčni predmet nadrednega stavka. V subijskem govoru ga uvajajo konektorji: ka 'da', kuo 'kaj', ce in zakuo 'zakaj', de/da 'da', najdemo pa tudi primere predmetnega odvisnika brez konektorja.21 Največ primerov predmetnih odvisnikov je tožilniških.22
21	Vieš, je bruan, je ospodar, mapouno robe, darži kont, ma dan hlieu krau! Tua hci ce liepo stata z njin!
Veš, je priden, je gospodar, ima veliko blaga, varčuje, ima (en) hlev krav! Tvoji hčeri bo dobro z njim!
22	Primerov odvisnikov z drugimi skloni je malo. Primer za rodilniški predmetni odvisnik je naslednji:
Ne bon pravu še ja mujemo sino, da son tla počiuu z mujin ocan te zadnji dan njaa žavlenja.
ka: (27) Ne vidata, ka je nuojc?23 Ne vidite, da je noč?
(28)	Njaa bratri, te za ten, mo so jate, ka ona majo rat njeh diela za dielata. Njegovi bratje, eden za drugim, so mu dejali, da oni imajo dovolj svojega dela za delati.
(29)	Etu je blo liepo an Buoh an svet Petar se so opočila, so sniedla naki, ka so miela tu rusoku, an so še spala pod dno strieho.
Tu je bilo lepo in Bog in sveti Peter sta si odpočila, sta snedla nekaj, kar sta imela v nahrbtniku, in sta še spala pod eno streho. kuo: (30) Morta viedata, kuo je paršlo uon z njaa ust, ma ospodar ni maj zdovi-edu, ka mo je slieku njaa fruško tako liepo.
Morete vedeti, kaj je prišlo ven iz njegovih ust, ampak gospodar ni nikoli izvedel, da mu je slekel 'obral' njegovo hruško tako dobro. ce: (31) Svet Jur malopotan je uprašu še njo, ce smardi ol diši njaa laua.
Sveti Jurij je potem vprašal še njo, če smrdi ali diši njegova glava. zakuo: (32) Dna cingerca, ka jo je vidala tako žalostno, jo je uprašala, zakuo joče takej.
Ena ciganka, ko jo je videla tako žalostno, jo je vprašala, zakaj joče toliko.
de/da: (33) Potan so počela spe utiekata an se skriuata, jo so miel za norca, je se so špotal, paj ona jeh je piela, da jo ni počakajo. Potem so začeli spet utekati in se skrivati, so jo imeli za norca, so se iz nje norčevali, pa ona jih je molila 'prosila', da jo naj počakajo. (34) Lačna, ka so bla, so jupala, da tu uode je bieu dan ser. Lačni, kot so bili, so mislili, da tam v vodi je bil en sir.
iT
P-
<
N
2 >
O
J
iT
O
X
N
H
V slovenščini se v predmetnem odvisniku za glagoli rekanja istodobnost izraža s se-danjikom nedovršnega glagola, ne glede na čas v glavnem stavku (Toporišič 2000: 511), kar velja tudi za subijski govor (zgleda 31, 32). V zgledu 34 pa je za izražanje istodobnosti dejanja v odvisnem stavku s preteklim dejanjem v glavnem stavku uporabljen preteklik,24 kar kaže na interferenco iz stičnih romanskih jezikov.25 Tovrstno jezikovno vplivanje Aikhenvald (2007: 23) imenuje širitev pomena ali funkcije strukture po analogiji, Weinreich (1979: 7) pa jezikovno vplivanje po načelu medjezikovne identifikacije, po katerem struktura pod vplivom stičnega jezika dobi nov pomen ali funkcijo.
Ne bom pravil tudi jaz svojemu sinu, da sem tu počival s svojim očetom ta zadnji dan njegovega življenja.
23	Konektor ka je v tem primeru prevzeti italijanski oziroma furlanski che v pomenu 'da'. It.: Ma non vedete che e buio? Furl.: Ma no viodeso che al e scur?
24	Podobno tudi v zgledih 20 in 66.
25	It.: Affamati com'erano, credevano che nell'acqua ci fosse una forma di formaggio. Furl.: Plens di fan, a crodevin che ta la aghe e fos une forme di formadi.
^ 3.3 Prislovni odvisniki
M Med prislovne odvisnike štejemo časovni odvisnik, odvisnik količine časa in kraN jevni odvisnik.
^	3.3.1 Časovni odvisnik
O	Časovni odvisnik je stavek z vrednostjo prislovnega določila časa h glavnemu ali s	nadrednemu odvisnemu stavku (Toporišič 2000: 641). V subijskem govoru ga uvaL	jajo konektorji: kar, ka in potan ka ter intant ka (zgled 48). Časovno razmerje je O	lahko izraženo tudi z nedoločnikom/nedoločniškim polstavkom (zgleda 12, 13).
V
kar: (35) Kar je miela rat za dan bot, je šla nazaj ta h ouku, ka je šnje harču, ta ka se je luožu.
Ko je imela dovolj zaenkrat, je šla nazaj k volku, ki je smrčal tam, kamor se je ulegel.
(36) Tu orada jo so tiela usa rado, zatuo ka je usien parpomala, kar je vidala potriebo.
Na dvorišču so jo imeli vsi radi, ker je vsem pomagala, kadar je videla, da potrebujejo pomoč. ^ ka: (37) Jen so šle sline uon z ust usak bot, ka so šla etu tje/s ten krajan.
Sline so se jim cedile iz ust vsakokrat, ko so šli po tej strani. (38) Je bieu šnje otrok, ka je šu ou Auštrijo an tje u Lubiano dielat za škarpelina
Je bil še otrok, ko je šel gor v Avstrijo in tja v Ljubljano za kamnoseka.
• poten ka: (39) Zjutra zuoda, potan ka je zuoniela jutrsnca. se je uracu nazaj uos mokar od potu.
Zjutraj zgodaj, potem ko je zvonila jutranjica, se je vračal nazaj ves moker od potu.
3.3.1.1 Odvisnik količine časa
Odvisnik količine časa ima vrednost stavčnega prislovnega določila količine časa h glavnemu ali nadrednemu odvisnemu stavku (Toporišič 2000: 641). V subijskem govoru ga uvaja konektorfin ka 'dokler'.
(40) Se je premlaju an uaju, fin ka je venu Lesico uon z nje hiše.
Se je premetaval in valjal, dokler ni izgnal lisice ven iz njene hiše.
3.3.2 Krajevni odvisnik
Krajevni prislovni odvisnik ima vrednost stavčnega prislovnega določila h glavnemu ali nadrednemu odvisnemu stavku. V subijskem govoru ga uvajajo konektorji ka 'kjer', ta ka 'tja kjer, tam kjer' in etu ka 'tu kjer'.
ka: (41) Svet Petar an Kristuš sopliezala26 ta z dne uasa tje u to druo anpousan tode, ka so hodila, so pustala kako učilo.
PO
___ 26 Ter.: Kode pliazaš? 'Kje hodiš, te nisem videl že veliko časa'.
246
Sveti Peter in Kristus sta hodila iz ene vasi v (to) drugo in povsod tam, ^ kjer sta hodila, sta pustila kakšno vedenje/znanje. ta ka: (42) Tako Svet Jur se je zamudu21 an ni mu prit prej dou na Močila, ta ka a so one čakale.
Tako se je sveti Jurij zamotil in ni mogel priti prej dol na Močila, tja, ^ kjer sta ga onidve čakali.
(43)	Uodico je luožupousan, ta ka je tu: to slano an to dolčo. Vodico je položil povsod tja, kjer je hotel: (to) slano in (to) sladko.
(44)	Buoh je spolietu ou nebe ta z dne malice tje na to druo an je spušču dou, tla an tiela, ta ka je blo luojši, dne mikane hiše, ka je uzomu uon z dna žakja velikaa, velikaa.
Bog je poletel tja v nebo, (tam) z ene meglice (tja) na (to) drugo, in je spuščal dol, sem in tja, tam, kjer je bilo lažje, (ene) majhne hišice, ki jih je jemal iz (enega) žaklja velikega, velikega. etu ka: (45) Je bieu dan mikan rauan, etu ka se so ustavala, etu sopresiala no lipo, ka zanje je bieu dan uotar an uoku te judja se so ložla počiuat. Je bila ena majhna ravan, tu, kjer so se ustavili, tu so posadili eno lipo, ki zanje je bila (en) q oltar, in okoli nje ti ljudje so (se) polegli počivat.
2 >
J
iT
3.4 Lastnostni odvisniki
Lastnostni odvisniki so lastnostna prislovna določila lastnosti h glavnemu ali nad- ^ rednemu odvisnemu stavku (Toporišič 2000: 641). Ločujemo naslednje lastnostne ^ odvisnike: načinovni odvisnik, primerjalni odvisnik, primerjalni odvisnik mere ter N posledični odvisnik.
3.4.1	Načinovni odvisnik
Načinovni odvisnik ima vrednost stavčnega prislovnega določila načina h glavnemu ali nadrednemu odvisnemu stavku. V subijskem govoru ga uvaja konektor ka, vendar se način v subijskem govoru v največji meri izraža s predložno zvezo prez + nedoločnik/nedoločniški polstavek (zgledi 11-19).
ka: (46) Lesica je šla, ka je žgala lizat med.
Lisica je šla, kot bi ji gorelo pod nogami, lizat med.
3.4.2	Primerjalni odvisnik
Primerjalni odvisnik izraža enakost, podobnost ali neenakost česa s primerjanim (Toporišič 2000: 642). V subijskem govoru ga uvajata konektorja te ka 'tako kot' in tej če 'kot da'.
te ka: (41) Dan petjar je paršu ta na vrata, je uzeu dou klabuk ta z laue an je počeu pieta za te dušice, te ka je bla njeh nauada.
En berač je prišel tja na vrata, je vzel klobuk z glave in je začel moliti za (te) dušice, tako kot je bila njihova navada.
21 Ter.: Se son zamudila 'sem izgubila čas z nečim'. Me ne zamuji! 'Ne moti me!'.
1—1 tej ce: (48) Tebot, tej če kak jo je biu potisnu, se je dou uorla, intant ka te dru jo je strašu.
Takrat, kot da jo je bil kdo potisnil, se je vrgla ob tla, medtem ko jo je (ta) drugi strašil.
(49) Judi jo so vidal nimar ta za kornan, zuna an je stala etu, tej ce je bla O	čakala taki ol kaca.
Ljudje so jo vedno videvali tam za prezbiterijem, zunaj, in je stala tu, kot da bi bila čakala kaj ali koga.
0
3.4.3 Primerjalni odvisnik mere
Primerjalni odvisnik mere izraža mero ali količino koga/česa, izraženega v glavnem ali nadrednem odvisnem stavku. V subijskem govoru ga uvajata konektorja kar 'kakor' in kej ka 'kolikor'.
N
A kar: (50) Žena je šla dou, kar je bla doua.
Ženska je padla, kakor je bila dolga.
1	kej ka: (51) Mo je metu od delečama dan koščic krodje od špeha, no mor polente,
dno skorjo siera, dno koščico od prasca an te pas je tu usteca, kej ka a je laju.
Mu je metal od daleč (en) košček skorje od slanine, malo polente, (eno) skorjo sira, (eno) koščico od prašiča in ta pes je hotel uiti, kolikor ga je lajal 'lajal nanj'.
Z
PO
o
w 3.4.4 Posledični odvisnik
2 Posledični odvisnik izraža posledico glede na glavni ali nadredni odvisni stavek. V subijskem govoru ga uvaja konektor ka.
ka: (52) Ouk je zaspau zaries an smarču, ka28 a se je čulo uoku an uoku po doline.
Volk je globoko zaspal in smrčal, da se ga je slišalo okoli in okoli po dolini.
3.5 Vzročnostni odvisniki
Med vzročnostne odvisnike prištevamo vzročni, namerni, pogojni in dopustni odvisnik.
3.5.1 Vzročni odvisnik
Vzročni odvisnik je stavčno prislovno določilo vzroka h glavnemu ali nadrednemu odvisnemu stavku (Toporišič 2000: 644). V subijskem govoru ga uvaja konektor ka 'ker'.
ka: (53) Opočimo se no malo časa, ka ja son trudna! Odpočijmo si malo, ker sem utrujena.
28 Ka je v tem primeru iz it. in furl. prevzeti konektor che 'da'.
(54) Tebot 3ef je luožu ta h kraju njaa orodje an je bieu žalostan. ka ni mu an ni znu ušiermata njeh tarplenja.
Takrat je Zef umaknil svoje orodje in je bil žalosten, ker ni mogel in znal ustaviti njihovega trpljenja.
3.5.2 Namerni odvisnik
Namerni odvisnik je stavčno prislovno določilo namere h glavnemu ali nadrednemu odvisnemu stavku (Toporišič 2000: 644). V subijskem govoru ga uvajajo konektorji de/da, za de/da in za, toda namera se največkrat izraža s predložno zvezo za + nedo-ločnik/nedoločniški polstavek (zgledi 14-16).
v
de/da: (55) Hitita usjâta, da kar priden nazaj, se skrijen tu učenico, ce bo sila.
Pohitite posejati, da ko pridem domov, se skrijem v pšenico, če bo sila. za de/da: (56) Viš, ardina, use je nardila tuo, ke je son kuazâla, za de je ne dan leuo!
Vidiš, grdina, vse je naredila tako, kot sem ji ukazala, samo da je ne dam levu.
za: (57) Je zafarču kartulino an tej no balo mo jo je luožu tu roke, za jo ni nesè tu oficih an ni die, da sudadjaneplacuâjo 'tassa celibi'. Je zmečkal dopisnico in kot eno žogo mu jo je dal v roke, naj jo nese tja v urad in naj reče, da vojaki ne plačujejo davka na samske.
£
3.5.3 Pogojni odvisnik
Pogojni odvisnik ima vrednost stavčnega prislovnega določila h glavnemu ali nad- N rednemu odvisnemu stavku (Toporišič 2000: 644). V subijskem govoru ga uvaja H konektor ce.
ce: (58) Ce te bo vidu ospuot, kar se dou obarne za jata ,Domine vobiscum', tlata judje co skočnita uoku tebè an te co rastrâta. Če te bo videl gospod 'župnik', kadar se dol obrne, da izreče ,Domine vobiscum', bodo (tile) ljudje skočili okoli tebe in te bodo raztrgali.
Za izražanje uresničljivega pogoja v sedanjiku/prihodnjiku se v slovenskem knjižnem jeziku uporablja pogojni naklon, enako tudi v subijskem govoru (zgled 58). Razlika je le v tem, da se v subijskem govoru za izražanje dejanja v prihodnosti lahko rabi sedanjik, kar je sicer možno tudi v slovenskem knjižnem jeziku, vendar v primerih, ki jih navajam, oziroma v kontekstu, v katerem se nahajajo in iz katerega je razvidno, da gre za dejanje v prihodnjiku, to ni običajno. V italijanščini in furlanščini je taka raba običajna, zato predpostavljam romanski vpliv, in sicer na pogostost rabe sedanjik v pomenu prihodnjika,29 kar Weinreich (1979: 7) imenuje
1 It.: Se hai bisogno di un soldato, sono qui. Furl.: Se tu âs bisugne di un soldât, jo o soi ca. It.: Sono morto se non mi apre!. Furl.: O soi muart se no mi vierzês! Navajam še podoben primer rabe sedanjika v pomenu prihodnjika v subijskem govoru, na katerega je vplivala raba enake strukture v stičnih jezikih: Še komandant a je uprasù: »Kuo mate tu tsn košu?« »Man zluodja, ospuot.« »Ložite dou koš, an vidimo!«
M N
K O
S
r O V
z N
A P
S
K
PO
o
CO 2
medjezikovna identifikacija v rabi strukture, Aikhenvald (2007: 22) pa okrepitev rabe obstoječe strukture zaradi jezikovnega stika.
(59)	Ce mašpotriebo dna sudada. ja son tla! Če boš potreboval vojaka, bom tukaj.
(60)	Ja son martu. če vi ma ne odperete. Umrl bom, če mi ne odprete.
Za izražanje neuresničljivega pogoja v sedanjosti/prihodnosti in preteklosti se v slovenskem knjižnem jeziku rabi pogojni naklon (za drugega še predpreteklik, ki pa iz rabe izginja). Subijski govor za izražanje neuresničljivega pogoja v sedanjosti rabi pogojni naklon (zgled 61), za izražanje neuresničljivega pogoja v preteklosti pa povedni naklon, pri čemer se predpreteklik ohranja (zgled 62).
(61)	Bal bla domah. bal tiala ja skuhata večerjo. Če bi bila doma, bi jaz skuhala večerjo.
(62)	Ce son bla viedala. ka nisa miela soude. ta jah son tiela posodita ja. Če bi bila vedela, da nimaš denarja, bi ti ga bila posodila jaz.
V slovenskem knjižnem jeziku je raba povednega naklona namesto pogojnega možna, vendar redka30 (Toporišič 2000: 645). Povedni naklon se v pogojnih odvisnikih kot ena od možnosti (namesto konjuktiva) rabi tudi v stičnih furlanskih govorih in govorjenem italijanskem jeziku,31 kar morda pomeni, da je raba v slovenskem subijskem govoru sicer že obstoječe strukture postala pogostejša pod vplivom rabe enake strukture v stičnih jezikih.
3.5.4 Dopustni odvisnik
Dopustni odvisnik ima vrednost stavčnega prislovnega določila dopuščanja h glavnemu ali nadrednemu odvisnemu stavku (Toporišič 2000: 645). V subijskem govoru ga uvajata konektorja čelih 'čeprav, četudi' in še če 'tudi če'.
celih: (63) Ta hci je bla kapana za dielo. čelih je miela nsme sedanast liet.
To dekle je bilo sposobno za delo, čeprav je imelo le sedemnajst let. še ce: (64) Nisa bieu obriedu pod našah korcah dne palanke. še ce jo si bieu ledu z laminan.
Nisi bil našel po naših strehah niti enega solda, tudi če si ga bil iskal s svetilko.
Tudi komandant ga je vprašal: »Kaj imate tam v tem košu?« »Imam zlodeja, gospod.«
»Postavite koš dol in bomo videli.«
It.: Posate la gerla e vediamo. Furl.: Metet ju il cos e viodin.
30	Da sem to naredil, te ne bi mogel več pogledati v oči (Toporišič 2000: 645).
31	Pog. it.: Se sapevo che eri senza soldi te li prestavo io. Furl.: Se o savevi che no tu vevis begs, ti ju imprestavi jo.
3.6 Prilastkov odvisnik
Prilastkov odvisnik ima vrednost stavčnega prilastka v okviru stavčnega člena glavnega ali nadrednega odvisnega stavka (Toporišič 2000: 645). V subijskem govoru ga uvajata konektorja da in ka 'ki'.
Furl.: Cusi dal cjaf e da lis spalis i je colat un scialet che veve intor di se, ma no si e fermade a tiralo su.
CM
da: (65) Dru dan seje razpasla novica, da or na Močilah, ta na dnepejčs so bla hh dua fagotiča, ka so čakala dvie čačice, ni redo ponja.
Naslednji dan se je razširila novica, da sta gori na Močilah, tam na eni ^ skali, dva paketka, ki čakata dve deklici, da prideta ponju. ka: (66) Tako je je padu dou ta z laue an ta od ramanah dou facletdn, ka je cu miela uoku nje, ma se ni ustavsla za a orpobrata.	^
Tako ji je padla dol z glave in (tam) z ramen dol (ena) ruta, ki jo je imela na sebi, toda ni se obrnila, da bi jo pobrala.
N
V slovenskem knjižnem jeziku morajo imeti prilastkovi odvisniki, uvedeni s ko- ¡z; nektorjem ki, anaforično navezovanje v neimenovalniških sklonih vzpostavljeno z zaimkom (v zgledu 66 je to ga). V subijskem govoru anaforičnega navezovanja ni, enako kot v italijanščini in furlanščini.32
iT
4 Zaključek
Osnovni model gradnje neosebnih glagolskih in podrednih stavčnih struktur v subij- 1—1 skem govoru je slovenski. Kot v celotnem zahodnem slovenskem prostoru je opazen N tudi vpliv skladenjskih sistemov stičnih romanskih jezikov, vendar je treba biti pri H ugotavljanju, katere so interferenčne skladenjske strukture, previden. Nedvomno ^ gre za prevzem (kalkiranje) skladenjskega vzorca v primerih subijskih predložnih zvez za inprez + nedoločnik/nedoločniški polstavek. V to skupino lahko štejemo tudi izpust anaforičnega zaimka v prilastkovem odvisniku. Toda v primerih, ko je subijska skladenjska struktura, ki se sicer rabi tudi v sosednjih romanskih jezikih, v slovenskem jeziku poznana, četudi v rabi redka, arhaična ali kako drugače zaznamovana, ne moremo govoriti o prevzemu skladenjskega vzorca, ampak o vplivu na pogostost njene rabe in širitev njenega pomena ali funkcije po analogiji, oboje po načelu medjezikovne identifikacije. Med prve lahko v primeru subijskega govora štejemo rabo neosebnih glagolskih oblik (deležja in deležniškega polstavka, deležijskega, na-menilniškega in nedoločniškega polstavka), rabo sedanjika za dejanje v prihodnosti ter rabo povednega naklona v pogojnem odvisniku za preteklik. Primer za drugo pa je raba preteklika v subijskem govoru za izražanje istodobnosti v preteklosti.
Vse tri oblike jezikovnih interferenc: prevzem jezikovnega vzorca, vpliv na pogostost rabe strukture ter širitev pomena ali funkcije strukture po analogiji lahko štejemo med pojave t. i. jezikovnega izravnavanja (language levelling) (Holm 2004: 143), ki je v jezikih v stiku normalen proces.
32 It.: Cosi dal capo e dalle spalle le e caduto uno scialle che aveva intorno a se, ma non si e fermata a raccoglierlo.
Okrajšave
furl. = furlansko, it. = italijansko, pog. it. = pogovorno italijansko, slov. knj. = slovensko knjižno, sub. = subijsko, ter. = tersko
s Vira
Balloch 2010 = Bruna Balloch, Mlada lipa: pravace domah narete: izbor besedil iz publikacije Mlada lipa = testi scelti dalla pubblicazione Mlada lipa, ur. Roberto Dapit - Lucia Trusgnach - Danila Zuljan Kumar, Čedad: Kulturno društvo Ivan Trinko = Circolo di cultura Ivan Trinko, 2010.
Bruna Balloch (rokopis). >
p Spletna vira
S Attimis = Attimis (http://en.wikipedia.org/wiki/Attimis). ^ Prešeren = France Prešeren, Povodni mož (http://lit.ijs.si/preseren.html).
•	Literatura
•	Aikhenvald 2006 = Alexandra Y. Aikhenvald, Reflections on Language Contact,
Areal Diffusion, and Mechanisms of Linguistic Change, v: Sprachbund in the West African Sahel, ur. Bernard Caron - Petr Zima, Paris: Peeters Publishers, 2006 (Collection Afrique et Langage 11), 23-36.
Aikhenvald 2007 = Alexandra Y. Aikhenvald, Grammars in Contact: a Cross-Linguistic Perspective, v: Grammars in Contact: a Cross-Linguistic Typology, ur. Alexandra Y. Aikhenvald - Robert M. W. Dixon, Oxford: Oxford University Press, 2007, 1-55.
Bayer 2006 = Markus Bayer, Sprachkontakt deutsch-slavisch: eine kontrastive Interferenzstudie am Beispiel des Ober- und Niedersorbischen, Kärntnerslo-venischen und Burgenlandkoratischen, Frankfurt am Main idr.: Peter Lang, 2006 (Berliner Slawistische Arbeiten 28).
Holm 2004 = John A. Holm, Languages in contact: the partial restructuring in vernaculars, Cambridge idr.: Cambridge University Press, 2004.
Jesenšek 1998 = Marko Jesenšek, Deležniki in deležja na -č in -ši: razširjenost oblik v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja, Maribor: Slavistično društvo, 1998 (Zora 5).
Kunaver 2006 = Jurij Kunaver, Nekatere geografske, zlasti reliefne poteze terskega dela Beneške Slovenije, v: Terska dolina = Alta Val Torre = Val de Tor: Ter-ska dolina v besedi, sliki in pesmi Viljema Cerna, ur. Milena Kožuh, Celje: Društvo Mohorjeva družba - Celjska Mohorjeva družba - Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2006, 13-25.
M N
K
r O V
2 N
v
Ph
Logar 1993 = Tine Logar Slovenska narečja: besedila, Ljubljana: Mladinska knji- N ga, 21993 (Cicero).
Marušič 2006 = Branko Marušič, Pregled zgodovine terskih Slovencev, v: Terska
dolina - Alta Val Torre - Val de Tor: Terska dolina v besedi, sliki in pesmi ^ Viljema Cerna, ur. Milena Kožuh, Celje: Društvo Mohorjeva družba - Celj- ^ ska Mohorjeva družba - Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2006, 55-61.
Miceu 2008 = Adriana Miceu (ur.), Friul gurizan = Bisiacaria = Goriška, Reana del Rojale: Chiandetti, 2008 (Miti, fiabe e leggende del Friuli storico 8).
Pronk 2009 = Tijmen Pronk, The Slovene Dialect of Egg and Potschach in the Gailtail, Austria, Amsterdam - New York: Rodopi, 2009 (Studies in Slavic and general linguistics 36).
Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika 7: dialek- N ti, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1935 (Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani, Dela I).
Ramovš 1952 = Fran Ramovš, Morfologija slovenskega jezika: skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49, Ljubljana: Univerzitetna študijska komisija (izd.) - DZS (zal.), 1952.
Skubic 1990 = Mitja Skubic, Skladenjski kalki romanskega izvora v zahodnih sloven- 1—1 skih govorih, Razprave razreda zafilološke in literarne vede 13 (1990), 153-161. ^
Spinozzi Monai 2009 = Liliana Spinozzi Monai, Il Glossario del dialetto del Torre di O Jan Baudouin de Courtenay, Udine: Consorzio univeristario del Friuli - Sankt ^ Peterburg: St. Petersburg Branch of the Archive of the Russian Academy of Sci- ^ ences - Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 2009. N
Steenwijk 1992 = Han Steenwijk, The Slovene Dialect of Resia: San Giorgio, Am- H sterdam - Atlanta (GA): Rodopi, 1992 (Studies in Slavic and General Lin- ^ guistics 18).
Tomasetig 2011 = Ada Tomasetig, Od Idrije do Nediže: Benečija = Dal Judrio al Natisone: Slavia Friulana, Reana del Rojale: Chiandetti, 2011 (Miti, fiabe e leggende del Friuli storico 12).
Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992 (Leksikoni Cankarjeve založbe, zbirka Sopotnik).
Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 420 00 01976).
Weinreich 1979 = Uriel Weinreich, Languages in contact: findings and problems, The Hague - Paris - New York: Mouton, 1979.
Zannier 2008 = Domenico Zannier, Una premessa alla collana »Miti, Fiabe e Leggende del Friuli Storico«, v: Friul gurizan = Bisiacaria = Goriška, ur. Adriana Miceu, Reana del Rojale: Chiandetti, 2008 (Miti, fiabe e leggende del Friuli storico 8), 7-9.
Impersonal verb forms and the formation of subordinate clauses in the Subit (Torre) dialect
N
Summary
K
O This article focuses on the use of impersonal (non-finite) verb forms and the formas tion of subordinate clauses in the local dialect of Subit within the Slovenian Torre L dialect in Italy. Due to constant contact with Friulian dialects and Italian, the Torre
0	dialect also shows strong Romance influence in terms of syntax. However, at the same time the dialect frequently uses syntactic structures of Slovenian origin that are used increasingly less in standard Slovenian and are hardly ever used in Slove-
1	nian dialects, except in petrified forms used as adverbs (e.g., hote 'wanting') or as part of secondary prepositions (e.g., glede na to 'given that'). Certain impersonal
N (non-finite) verb forms can be included among these, such as adverbial participles A or participial reduced clauses and infinitive reduced clauses. In the Subit dialect, the p adverbial participle or participial reduced clause ending in -c is a frequently used i syntactic structure to express simultaneity in any timeframe. It is also used with S verbs that form an adverbial participle in standard Slovenian ending in -e or -aje. In addition to the temporal subordinate clause, the infinitive reduced clause expresses 1 a temporal relation to the act verbalized in the main clause. The influence of Ro-9 mance syntax is shown in the use of calqued structures, the impact on the frequency • of a given syntactic structure, and the new meaning that a syntactic structure that
1	already exists in Slovenian acquires under the influence of contact languages.
3
2