Neodrešena domovina. —r Učiieljište u Arbanasima kod Zadra. Ovo nčiteljište ustanovljeno je, da odgoji učitelje za hrvatske škole Julske Krajine i talij. Dalmaciie. Zar je zbilja ono hrvatsko? Da li zaista lirvatski odgaja mladiče i devojke, koje če — ako budu! doči na hrvatske pučke škole, da uče i odgaiajaju hrvatsku decu?! — Da vidimo! — Koji je jezik ravnateijstva tog zavoda? Pa — talijanski. Ta i učitelj, pitomci, da udovolje ravnateliu preparandije. iz oportunitete ulažu molbc u talii. jeziku. — Profesori su Hrvati? Jedini veroučiteli K. Jedretič je rodom i mišljenjem Hrvat, ali se niegova reč ne čuje niti uvažuje na zavodu. No, on nema ni odvažnosti ni avktoriteta da nešto zastupa i brani u profesorskom zboru — Ostali profesori su svi mišljenja Talijani, akoprem znadu večinom hrvatski. Evo im imera: ravnatelj Filippi (Filipič), Delli (Delič) (Baronis, Missoni. Ribolli, Cavli. Učitelj pevanja i glas- be ne poznsi hrvat. jezika. — Kako se uče učev- ni predmeti? Samo u talijanskom jeziku, osim računstva, i iizike i to tako u svim razredima te u pripravnici. — Knjige. tekstovi? Ne pozna naše »hrvatsko« učiteljište u Arbanasima hrvat. knjiga. Bože sačuvaj! Ta djaci bi se setili, da i Hrvati irnadu učevnih knjiga; pa napokon u njima je stošta. što nije ngodno profesorima i niie u siiglasiu svrlie zavoda i što bi moglo naše učitelj. pitomce — pokvariti! Zato dotični profesori samo diktiraju ili prevadjaju in talij. tekstova, pa tako i pedagogiju, što se tako podučeva na hrvat. jeziku. Talij. jezik podučeva se dnevno iedan sat. Poljedelstvo se podučeva u tulij jeziku počara od I. tečaja dalje; no samo u teoriji, pošto djaui školski vrt lani samo jedanput vidieše. — Pevanie se ne uči, jedino gusle. Samo naučiše svi daci, hrv. i talij. sekcije, dve talii. patriotske pesme prigodom neke svečanosti. Nije potrebno budučem učitelju da umije pevati? Je li?! — Uz zavod opstoji pučka utrakvistička škola. kamo polaze pitomci na hospitaci- je. Arbanasi, oveče selo, trg, ne pozna kino, ne- ma kazališta, tvornica; tn se nc priredjuju pouč- ne ni zabavne veselice. Naš dijak tamo ne čuje i ne vidi ništa, što bi uplivalo na njegov estet- sko-moralni odgoj. — Zatvoreni su oni med če- tiri zida zgrade, gde se tnalo govori, mnogo buba, a tnalo nauči radi nepoznavanja talij. jezika. — Ova i ovakova škola jest prosto mučilište za mše hrvat. diiake, grob duha, ugušivanje srca. Zemljopisom i povešcu ne širi im se pogled u svet i drnštvo. Iz zemljopisa nči se samo Apeninski poluotok; novest u zavodu pozna samo Lntine i l.imske barbare i Skiave! — Naš mladi učiteli tek po imerra poznat če ostali svet, ili če tudi o njemu samo koju naredu i pomženje. — Arbanaška preparandiia nije hrvatska, nego sa- pio sramotna talij. vlasti i XX. veka! —r Statistika, kako zatirajo Italijani v Istri jugoslovansko šolstvo. V puljskem okraju je bilo ored vojno 41 hrvatskih šol. Od teh so otvorjene samo tri. Od 66 učite.jev in učiteljic jih je ostalo sarno pet. V pazinskem okraiu je bilo pred voino 48 šo!, otvorjcnih je samo 23. Od 69 učiteljskih moči jih je ostalo komaj 30. V pnreškem okraju je bilo pred voino 24 šo!, odprti sta samo dve in na razpolago sta samo dva učitelja od prcjšnjih 27. V lošiniskem okraju je bilo pred vojno 20 šol, sedaj sta odprti samo dve. Od 28 učitcljskih moči sta ostali samo dve. Omenjene predvojne Sole je vzdržala deloma dežela, deloma Družba sv. Cirila in Metoda. Po gorenjih podatkih je jugoslovenskih otrok brez pouka v svojem mate- rinem jeziku: v pazinskern okraju okoli 4000, v porcškem 2600, v puljskem 4000, v lošinjskem 1600 in k temu številu pride še 2500 naše dece brez pouka v koperskem okraju. Tako je Istri nad 15.000 jugoslovenske dece brez pouka v svoiem ieziku. oziroma nrez kake šole. Pred oku- pacijo so imeli jugosloveni v Istri 328 razredov in 362 nčiieljev. danes imaio komaj '67 razredov in 165 učiteijskih moči. Zatvorjeno ali poitalijančtno je 161 razredov ,in odpuščeno 197 učitelj- sklii moči. Pred voino je bila v Pazinu veiika hrvatska gimnazija, v Kastvu moško učiteljišče. Res žalostno je poglavje o jugoslovenskem šolstvu v Istri in kakor vse kaže, bo po prizadevanju italijanske vlade, ki se tako rada trka ria svoje kulturne prsi, še žalostneiše od leta do Icla. —r Vrnitev primorskih učiteljev. Bodisi ob času kislih kumarc ali drugače, vedno se najde v naših časopisih dovolj prostora za notico v kateri se pripravlja, z manjšo ali večjo porcijo vojaškega tona, primorsko učiteljstvo, da naj se vi ne. Črez par dni čitaš najraje v kakem »Slovencu« od kakega za to, toliko merodajnega dopisnika, kot je bil prvi, — komentar k pozivu. Vsakokrat, ko čitam take pozive premišliujem: Torej že jutri! Vsi primorski učitelji službujoči v Jugoslaviji se nasledno jutro prebude, — oblečeio, vzamejo pod pazduho: dnevnik, katalog, razrednico in hajd v šolo. Ne! — Včeraj So časopisi pozivali da se vrnemo. Torej vsak jo ubere kar po najkrajši poti črez mejo v Zasedeno ozemlje in v prvi šoli na katero je naletel, ko je stopil črez mejo, stopi na katedro, odpre dnevnik, — pouk se začne. Tako si predstavljajo našo vrnitev oni, ki te pozive pišejo? Ne! — Tudi mi ne, ki to čitamo! In vendar pišejo. Drugi dan čitaš v časopisu! Italija noče pristati na šolsko koncesijo. Nižje v isti koloni, že zopet nekdo pozivlja primorske učitelje, da naj se vrnejo. Ker ni to humorističen list si moraš, sledeč pozivu, razlagati to na ta način: Česar ne morc doseči država, kot za to, po mojem, edino konipetentna. Pokusi sam! Stopi v dipiomatske odnošaie z Italiio, mogoče bo tvoja malenkost, imela v tem večji vpliv, kakor država sama. Pri tem ne pozabi napraviti še posebne pogodbe s fašisti; če ti -je mogoče z vsakim posamezno. Tega tudi ne. — Pa vendar pišejo, te pozivljajo! Ne glede na to: — hočeš li govoriti s kako višio osebo, glede službe ali premeščenja, — mesto vizitke, moraš ti predložiti reverz, v katerem se zavezuješ, da se vrneš, kakor hitro to zahtevajo tnerodajne oblasti. — če hočeš da se bo s teboj govorilo, te pos.iišaio. se tvoji prošnii ustreglo. Mogoče še doiakamo, da bo vsak poslanec in minister končal v parlamentu svoj govor z besedami: »Toda primorski učitelji se morajo vrniti!« Kakor je opominjal Kato Rimljane koncu vsakega govora: »Kartago se mora uničiti.« Kako, ne pove nihče! Pritisk na slovensko šolstvo v Trstu. Italijani v Frstu so ob začetku tek. šolskega leta izvrševali na slovensko prebivalštvo strahovit pritisk, da bi dalo svoje otroke v italijanske šole. Po okolici so bodili fašisti od hiše do hiše in grozili s prctepom, požigom in odpustoin iz službe, kdor ne bi hotel dati svojih otrok v italijansko šolo. Teror seveda ni ostal brez uspeha in na Upčinah, k^er je mnogo slovenskih železničarjev, ki so v državni službi, so mogli Italijani otvorit; svojo štii irazrednico, slovenski šoli so pa vzeli štiri paralelke. — Sploh so na mnogih mestili v naprej skrčili število slovenskih razredov, a 15 slovenstah učnih moči odpustili. Vendar se jim nade nisp povsem izpolnile in so preostali slovenski razredi povsodi prenapolnjeni in učiteljstvo je preoblpženo. Dalje so Italijani premestili skoraj vse nedeiinitivno učiteljsivo, in sicer oisto brezsmiselno zaradi gole šikane. Vsa definitivna imenovanja iz vojnega časa so Italijani razveljavili. sami pa doslej niti ene slovenske učne moči niso imenovali za definitivno. Ali se bodo te neznosne razmere po zadnjeni sporazumu med Italijo in Jugoslavijo končno izpremenile?