Karantanus: Ofrokom ucne lcnjige — zastfonj! Spet nastopa jesen, z njo pa pričetek novega šolskega leta, ki daje staršem ko otrokom dokaj skrbi in težav. Vsako leto nastopa težavno vprašanje pri oskrbovanju otrok z dragimi šolskimi potrebščinami. Visoka cena knjigam mnogim nadarjenim otrokom naravnost onemogoča ugodno udejstvovanje pri pouku. V celoti pa imajo tozadevrie težave vzgojitelji, ki na račun manjkajočih učnih pripomočkov ne morejo doseči kljub vsemu prizadevanju željenih uspehov. Ne obstoja pa samo vprašanje knjig, temveč tudi zvezkov ln drugih potrebščin sploh. Knjige so predrage Kar knjig tiče, moram reči, da so naše šolske založbe, zlasti z ljudskošolskimi knjigami, odločno predrage. One izdajajo na stotisoče izvodov teh knjig, celo v mnogih izdajah (IV. čitanka jih je imela sedem), vendar cena ne odgovarja številu izdanih izvodov. Ako zamorejo druge knjižne založbe-družbe (Mohorjeva in razne druge) izdati vsako leto pet do šest, in to različnih knjig, za malenkosten denar, je naravnost čudno, kako je mogoče določiti visoko ceno knjigam, kjer ni nikakega trgovskega tveganja, temveč se iz leta v dan uporabljajo, iste ponatiskujejo in jih mora plačevati ponajveč mali človek. Zato bi bilo nujno potrebno, da bi merodajni činitelji določili šolskim knjigam primerno ceno (piscem in sestavljalcem primerno nagrado) in tako omogočili nabavo knjig tudi najrevnejšim. Pri izobrazbi naj sodelujejo vsi! Toda tudi pri tej nabavi bi nastopile dokajšnje težave. V splošnem bi moralo veljati pravilo, da sodelujejo pw izobrazbi ljudskih množic vsi sloji. Naj ne bo ta kulturni davek naložen poveoini revnim družinam, ampak naj prispevajo k ljudski izobrazbi tudi sloji, ki so premožni ter imajo le enega ali nobenega otroka. Tudi ti, in to v večj^ da, celo v največji meri so dolžni, da dajo svoj delež za ljudsko izobrazbo. Otrok naj dobi vse v šoli! Problem je rešljiv, in to celo v najkrajšem času. Izvaja se naj načelo, da dobi otrok vse šolske potrebščine od peresa, ravnila, zvezka, knjige in torbe, vse v šoli, da ni treba kupovati staršem otrok ničesar. To bi naj prevzel krajevni šolski odbor, kateri naj postopoma vstavi za vsako leto, začenši s prvim razredom, posebe gotovo vsoto v proračun. V petih, šestlh letih imajo vsi otroci na šoli svoje učne pripomočke. Če računamo praktično, izgleda n. pr. račun za prvi razred s 40 otcoki nekako takole: 40 torb po 50 din 2000 din 40 knjig čitank po 16 din . . . 640 din 80 zvezkov po 3 dln 240 din 40 peresrdkov 20 din 40 škatlic-peresnic po 7 din . . . 280 flin 80 svinčnikov po 1.50 dln . . . . 120 din 40 risank po 2 din 80 din za razne dopolnilne stvari (če kaj med letom zmanjka) .... 500 din Skupaj znese za I. razred . 3880 din Zelo ugodno računano znaša tak proračun za I. razred za 40 otrok samo 4000 din. Naslednje leto bi bil račun. manjši, ker bi za prvl razred marsikaj ne bilo treba kupiti (knjige morajo otroci ob koncu leta vrniti, ako pa jih kakor koli poškodujejo, pa so dolžni brezpogojno plačati). Tudi za II. razred bi ne bil račun velik, ker odpadejo n. pr. torbe (kl naj bodo take, da jih eni ko drugi nosijo na ramah) itd. Ob koncu šolskega leta ostanejo knjige drugim. Pozneje pa bi bili tl proračuni še manjšl, ker bi šola imela vse potrebne učne knjige, razen zvezkov, že na zalogl. Predpogoj taki nabavkl knjig pa je, da se knjige prepogosto ne menjajo, temveč osfeanejo v veljavi za dalj&o dobo (10—15 let). Jasno pa je, da bodo izgledali taki proračuni povsod drugače, saj bodo in so odvisni od krajevnih šolskih prilik in števila šo!o obiskujočih otrok Odkod sredstva? Kdo naj nosi ta povišek vsako leto? Naravno je, da se naj razdeli sorazmerno med davkoplačevalce. Če računamo letni povišek davka povprečno 15 din na enega, moremo reči, da je uspeh zagotovljen. Stvarno je pa dolžnost onih, kl kaj imajo, da žrtvujejo nekaj tudl za one, ki si niti preprostega zvezka ne morejo privoščiti. To zahteva že narodna dolžnost. Skratka: povišek par tiso_ev za šolo prenese vsaka občina in tudi davkoplačevald. Skrb za knjige in zvezke pa naj prevzame u&teljstvo. Uspehi bodo odlični Kakšni pa bodo sedaj vzgojni in učni uspehi? Reči moremo, da naravnost odličnl. Otroci bodo čuvali »tujo« imovino, doina ne bo treba nikdar prositi (mnogi otroci na ta račun debelo lažejo) za denar, ker bo slehernl vedel, da se v šoli dobe vse potrebščine. Veselje do pouka in šolskega dela bo rastlo, ker bo imel učenec na razpolago enake stvari kakor njegov tako zvani boljSi tovariš. 8 tem bo rastla tudi — rekli bi lahko za majhne denarce — kulturna vrednota prebivalstva dotičnega kraja. Šolski obisk bo popolnejši, učiteljstvo pa bo s toliko večjo vnemo delovalo v šoli, ker bo vedelo, da njegovo prizadevanje ne bo brezuapešno, kot je bilo marsikje kljub vestnemu, požrtvovalnemu in trudapolnemu delu učiteljstva do sedaj. ¦*• Krajevni šolski odbori naj se zavedajo tozadevne nujnosti in važnosti. Ako store tako, bodo tovrstno glavnico dall na visoke obresti, ki se bodo živo in vidno poznale ob novem doraščajo-em rodu. Malo dobre volje, ljubezni do otrok, upoštevanja domače skupnosti in malenkostnih žrtev je treba, pa gre. KraIjevska banska uprava pa bo gotovo odobrila tovrstne naknadne kredite (za letos) in redne postavke v naslednjih proračunih.