GDE SE JE IZVALILA STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 4. avgusta 2005 • Leto XV, št. 18, cena: 50 Ft ZGODOVNSKI DNEVI V VARAŠI – (SKUR) BREZI ZGODOVINE Spaumnim se še, kelko­krat je naša babica prav­la, gda smo kaj delali pa smo se trno paščili, »ka pa skačete, vej pa nej törs­ki pobejg«. V tej besedni zvezi je naš porabski gezik ohrano spomin na tiste čase, gda so v naši krajini regirali Törki, gda so dos­ta lidi odgnali v robstvo, gda so rejsan mogli bežati pred njimi. Najvekša ne­varnost je je prišla v tau krajino 1. avgustuša 1664. leta, gda je törski šereg sto titi prauto Dunaji (Bécs), prejk Rabe so pa bili na­menjeni pri Varaši. Po pravici povedano ranč nej pri Varaši, liki pri Slo­venski vesi, ali z avstrijske strani gledano, pri Mau­dincaj. Törki so meli 120 -130 gezero sodakov pa 80 gezero konjov. Tistoga ipa je krščanska Evropa vküprila – soldačijo so na prošnjo Habsburžanov poslali v Varaš Francuzi, Talanji, Nemci, Avstrijci, Čehi, Vaugri – pa je pri Monoštri premagala Tör­ke. V krščanskoj vojski je bilau palaj.i 25 gezero sodakov. Tau je bila znana monoštrska bitka (csata), po steroj je ménje Monoš­tra prišlo v zgodovino. Te dogodek so vöponücali varaški kulturni in šport­ni delavci pred trejmi leti, gda so vönajšli program, steri se zove Zgodovinski dnevi v Monoštri. Tej dne-privabi. V Monoštri je tau vi se glijejo v koncept va-bitka prauto Törkom. raša o kulturnom turizmi. Letošnji zgodovinski dne-Zadnje čase po Madžars-vi so držali od 29 do 31. kom vsakši varaš, vsakša juliuša. Istina, ka smo v krajina išče v svojoj zgo-letošnjom programi sku­dovini takšni dogodek, rok nika zgodovinskoga s sterim leko vse več lidi nej najšli, ka bi bilau po­vezano s varaško bitko, ka kaže dvauje; najprva tau, ka tej dnevi po pravici po­vedano ešče nejmajo svo­joga pravoga obraza, svo­joga pro.la, dapa tau je tö istina, ka je brezi pejnez težko kakoli organizirati. Eno par kvalitetni prog­ramov si je pa vseesdno leko vöodebrau tisti, steri od kulture ne čaka samo zabavo (szórakozás). Vö bi zdignila dva koncerta, na prvom mesti koncert ansambla Vujišić. Znani ansambel, steri že več kak tideset lejt špila južnoslo­vansko glasbo, je s svojo muziko navdušo gledalce. Ranč tak ansabel »Ómu­zsika«, steri špila srednje­veško (od 12. do 17. sto­letja) francozko, angleško, nemško, katalansko, mad­žarsko muziko. Na zgodovinskij dnevaj je dosti lidi »v bejg vdarilo«, glavni program v sobo­to je biu tek v spomin na monoštrsko bitko. Bejžali so najmenkši (od 3 do 6 lejt stari), vekši mlajši pa mladi do 14 lejt. Tisti, ste­re je nej postrašila ica, so se pa glasili za glavni tek, steri je biu dugi 9 kilomej­tarov. Tekači so štartali izpred varaške cerkvi, le­teli do križa v Maudincaj pa nazaj. Ta dva kraja je vküpzvezala zgodovina, na obadvaujom mesti naj­demo nika, ka se je na­pravilo v spomin na mo­noštrsko bitko; v varaškoj cerkvi v kupoli fresko o bitki, steroga je nama­lo Štefan Dorfmeister, v Maudincaj pa spominski križ. Na glavnom teki je bejžalo kauli 150 lidi, naj­mlajši je biu kauli 10 lej star, najstarejši pa 79. Če organizatori zgodovins­ki dnevov rejsan tak misli­jo, ka bi mogla ta prireditev vleta dosti turistov priteg­niti v Monošter, do si mogli dosti misliti pa vönajti nika takšnoga, ka tej prireditvi da prepoznavnost, nikatak­šoga, ka lidgé rejsan samo v Monoštri najdejo. M. Sukič 2 Nove knjige I. VIRI O DEMOKRATIZACIJI IN OSAMOSVOJITVI SLOVENIJE Dvajseta številka publika­cije VIRI prinaša doku­mente o vlogi Slovencev v zamejstvu in po svetu pri mednarodnem prizna­nju Slovenije. Avtorji so dr. Matjaž Klemenčič, dr. Samo Kristen, dr. Katarina Munda Hirnök, dr. Milica Trebše Štolfa in Janez Ster­gar. VIRE izdaja Arhivsko društvo Slovenije. Dvajseta številka Virov predstavlja četrti del vi­rov za demokratizacijo in osamosvajanje Slovenije. Kot sta zapisala urednika Matjaž Klemenčič in Mili­ca Trebše Štolfa, so objav­ljeni dokumenti, ki so jih ustvarili Slovenci, pripad­niki avtohtonih sloven­skih manjšin v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, Slovenci v Angliji, pa tudi Slovenci v čezmorskih državah: Združenih dr­žavah Amerike, Kanadi, Avstraliji in Argentini. Gradivo dokazuje viso­ko stopnjo angažiranosti, solidarnosti in vsestran­skega sodelovanja ljudi različnih svetovnonazor­skih prepričanj Slovencev po svetu ter pripadnikov avtohtonih manjšin ob dogodkih pred razpadom Jugoslavije in v času nje­nega razpadanja ter boja za mednarodno priznanje slovenske države. Kot je razvidno iz dokumentov, so Slovenci v zamejstvu in po svetu pisali poli­tikom v svojih državah številna pisma in resolu­cije, v katerih so zahtevali priznanje Slovenije kot neodvisne in samostojne države. V Virih so do­kumenti v obliki avten­tičnih prepisov z vsemi jezikovnimi posebnostmi in v več jezikih: slovenš­čini, angleščini, španšči­ni, italijanščini, nemščini in madžarščini. Del do­kumentov je objavljen prvič, nekateri pa so bili objavljeni v izseljenskih časopisih; nekateri tudi v reviji Razprave in gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Delovanje pripadnikov slovenske manjšine v Po­rabju na Madžarskem za neodvisno Slovenijo v Virih predstavlja Ka­tarina Munda Hirnök. Uvodoma je zapisala: »Tudi Porabski Slovenci na Madžarskem so se ak­tivno vključili v procese za priznavanje Slovenije kot neodvisne in mednarod­no priznane države. Pri teh prizadevanjih so imeli pomembno vlogo vodilni člani Zveze Slovencev, ki je bila ustanovljena šele oktobra 1990.« In dalje: »Stališča predstavnikov Zveze Slovencev na Mad­žarskem so jasna (in do neke mere pogumna), kaj­ti že tri dni po razglasitvi samostojne Slovenije so pomembnejšim madžar­skim politikom ter osred­njim madžarskim medi­jem poslali odprto pismo, v katerem prosijo madžar­sko vlado, naj prizna Slo­venijo in obsodi agresijo jugoslovanske vojske proti državi Sloveniji.« Na odprto pismo Zveze Slovencev se je zelo hit­ro odzval Odbor Mad­žarskega Demokratskega foruma v Železni župani­ji, medtem ko sta pozno odgovorila predsednik madžarskega parlamen­ta in Urad predsednika republike, »kar govori o tem, da je Madžarska čakala na stališče medna­rodne skupnosti.« Dr. Katarina Hirnök Munda je za Vire pripra­vila šest dokumentov, in sicer: pismo predsednika Zveze Slovencev na Mad­žarskem predsedniku madžarske vlade (že po­kojnemu Józsefu Antallu); v drugem dokumentu je odgovor Lászla Regéczy-Nagya, vodje glavnega od­delka Urada predsednika Republike Madžarske; v tretjem dokumentu je za­hvala Splošne bolnišnice v Murski Soboti, kjer je za­pisano, da so bili Porabski Slovenci med prvimi, »ki so ponudili .nančno in moralno podporo v težkih trenutkih vojne«. V četr­tem dokumentu je pismo predsednika madžarske­ga parlamenta Zvezi Slo­vencev na Madžarskem; v petem pismo Gusztáva Heckenasta, predsedni­ka odbora Madžarskega demokratskega foruma v Železni županiji, predsed­niku Zveze Slovencev in v šestem dokumentu pismo Jožeta Hirnöka Gáborju Fodoru, predsedniku Ko­misije za manjšinske in verske zadeve pri madžar­skem parlamentu. Več kot 300 strani doku­mentarnega gradiva, ki priča o pomembnih do­godkih v Sloveniji in po­vezanih s Slovenijo, »ki je z razglasitvijo neodvisnosti prvič v zgodovini uresniči­la sen in sanje preteklih generacij ter ustvarila sa­mostojno državo. To doga­janje je postavljeno v vrti­nec političnih sprememb v srednji in vzhodni Evropi, ko je stari kontinent s sim­boličnim padcem berlin­skega zidu in s kasnejšo tranzicijo v bivših sociali­stičnih državah na eni ter poznejšimi koraki evrop­ske integracije na drugi strani začel uveljavljati nova razmerja strateške, geopolitične, vojaške, vo­jaške in nenazadnje tudi kulturne moči v Evropi ter na svetu,« je zapisal dr. Jernej Zupančič o Virih številka 20 v Književnih listih Dela. Prihodnjič: Pisec sed­merih luči – zbornik s simpozija o Miklošu Küzmiču in Panonskem letopisu 2005. eR Ne pozabimo preteklosti Območno združenje borcev in udeležencev narodnoosvobo­dilnega boja Murska Sobota je 23. julija pri Domu borcev in mladine na Vaneči, v Občini Puconci, pripravilo tradici­onalno vsakoletno borčevsko prireditev pod naslovom »Ne pozabimo preteklosti«. Letošnja prireditev je bila priprav­ljena v čast 60-letnice osvoboditve Prekmurja ter zmage nad fašizmom in nacizmom s koncem 2. svetovne vojne, maja leta 1945. Letos je bilo udeležencev okrog 700, slavnostni govornik pa je bil načelnik Generalštaba Slovenske vojske general-major Ladislav Lipič. V bogatem kulturnem programu sta nastopila kar dva zbora: pevke in pevci Komornega mešanega zbora Društva upokojencev Murska Sobota ter pevke in pevci Kulturno umetniškega društva in Krajevne skupnosti Černelavci, ljudske pevke in godci iz Černela­vec ter recitatorke Društva upokojencev Murska Sobota. V prvem delu srečanja je potekala skupščina Skupnosti bork in borcev Prekmurske čete in Prekmurske brigade, ko so obravnavali dosedanje petletno obdobje ter začrtali prog­ram za prihodnjih pet let. Ob tem je ta domicilni odbor, v imenu Glavnega odbora Zveze združenj borcev in ude­ležencev NOB Slovenije pa podelil Matija Koren, srebrno plaketo ZZB NOB Slovenije Zvezi Slovencev na Madžar­skem, ki jo je sprejela sekretarka te zveze Klara Fodor. Kot je napisano v obrazložitvi za dodelitev tega priznanja, je Zveza Slovencev na Madžarskem srebrno plaketo ZZB NOB Slovenije prejela za ohranjanje spoštljivega spomina na padlega komandirja Prekmurske čete Alojza Škerjan­ca – Mirka (padel je 21. marca 1945 v Sakalovcih) in skrb za vzdrževanje njegovega groba v Monoštru. V drugem delu, pred samim družabnim srečanjem vseh udeležencev, pa je sledila še otvoritev razstave likovnih del članic Likovnega društva Mavrica iz Murske Sobote, ki so se letos od 8. do 11. julija udeležile prve likovne kolonije »Prečuden cvet…« v Domu borcev in mladine na Vaneči. Besedilo in fotogra.ja: Filip Matko Porabje, 4. avgusta 2005 3 IZJEMEN POUK MATERINŠČINE Kot rezultat pomembnih družbenopolitičnih spre­memb na začetku XXI. stoletja ter ob vedno laž­je prehodnih evropskih mejah sta sombotelska Osnovna šola Eötvös Jó­zsef in Dvojezična osnov­na šola v Dobrovniku sklenili, da bosta podpisali listino o pobratenju dveh šol. Na podlagi tega bodo predstavniki obeh šol pris­pevali k boljšemu med­sebojnemu spoznavanju kulture, tradicije, šolskega sistema, poglobili prija­teljske ter strokovne stike na medsebojnih sreča­njih učiteljev ter učencev. Listino o pobratenju sta podpisala ravnatelja Dr. Tóthné Gáspár Marianna ter László Szolarics. Sombotelska šola je že v sedemdesetih letih imela prijateljske stike z neko osnovno šolo v okolici Lendave, ki jih je gojila profesorica šole Judita Pavel, dokler se ni upo­kojila. Na žalost se ti stiki niso nadaljevali, je pri­povedovala profesorica Varga Jenőné, pomočnica ravnateljice, ki je pred de­setimi leti ponovno začela iskati prijatelje v Sloveniji in jih je našla s pomočjo svojega moža, profesorja špotne vzgoje ter trener­ja v Dvojezični osnovni šoli Dobrovnik. Vse do lanskega leta so bili ti sti­ki bolj ali manj formalni, toda v preteklem letu, ko je sombotelska šola praz­novala petinsedemdeset­letni jubilej, je vodstvo šole odločilo, da napolni medsebojne stike z bo­gatejšo vsebino. Kaže, da jim je to tudi uspelo, kajti v šolskem letu 2004/2005 so se že štirikrat srečali, dvakrat v Szombathelyu in dvakrat v Sloveniji. »Z veseljem smo ugodili želji, naj bi ob dnevu mad­žarske kulture izpolnili v Dobrovniku neke vrste kulturno misijo. Profesor šole pesnik József Balogh je imel dve uri materinšči­ne na njihovi šoli, eno na razredni in eno na pred­metni stopnji, katerih sta se udeležila oba ravnate­lja ter vsi profesorji šole in člani madžarske delegaci­je. Profesor József Balogh je deklamiral nekaj pesmi madžarskih pesnikov in tudi nekaj svojih, ter na predmetni stopnji podal tudi kratek pregled mad­žarske književnosti. Mene je zelo presenetilo,« meni pomočnica ravnate­ljice Varga Jenőné »kako dobro obvladajo tamkajšnji otroci materinščino, v kako zahtevnem stilu in s kako bogatim besednim zakla­dom znajo komunicirati. Presenetilo me je, s kako veliko vnetostjo in pozor­nostjo vzgajajo tamkajšnji profesorji in učitelji otro­ke, jim posredujejo lastno kulturo. Lahko trdim, da bi se ti otroci lahko vklju­čili v pouk tudi v najboljših madžarskih šolah. Tako dobrega obvladanja jezika si ne morem predstavljati brez zahtevnega družinske­ga jezikovnega zaledja.« Porabski šolarji so žal v tem oziru v težjem po­ložaju, ker se v šolah v glavnem učijo jezik, ki ga v domači konverzaci­ji ne uporabljajo. K tem težavam se pridružujejo še .nančne težave šol in namesto tega, da bi uči­telji in profesorji lahko razmišljali o posodobit­vi učnih metod, morajo razmišljati o tem, kaj naj storijo, da šol ne bi zapr­ li. Upajmo, da se bo prej ali slej našel kakšen odgo­vorni politik, ki bo uvidel, da izobraževanje bodoče generacije ne sme biti .­nančno vprašanje. Toda če hočemo biti objektiv­ni, moramo priznati tudi to, da bi se seveda tudi porabski učenci morali bolj potruditi pri učenju slovenskega maternega jezika, kajti brez njihove­ga sodelovanja učitelji ne morejo narediti nobenih čudežev. Kot profesor tujih jezikov dobro vem, kako naporno je usvaja­nje nekega jezika, zato se bojim, da je samo dober izgovor za neučenje slo­venščine, da je »nemščina bolj važen jezik«. Rada bi jim postavila dve vpraša­nji: Ali so si na jasnem, da slovenščina danes ni več slepa ulica, kajti vsak ima možnost tudi za študij v slovenščini? Drugo vpra­šanje pa je, ali res posve­čajo toliko časa in energije učenju nemščine, da jo v govorni in pisni komuni­kaciji dobro obvladajo, ali pa samo govorijo o tem? »Veliko doživetje je bilo za nas tudi spoznavanje šols­kega poslopja v Dobrovni­ku,« nadaljuje namestnica ravnateljice. »Presenečeni smo bili nad njeno bogato opremo, nad sodobnimi učilnicami, telovadnico, sodobno kuhinjo, nad veli­ko čistočo in redom, ki sta prevladovala povsod. Ob našem drugem obisku smo spoznali način poučevanja plesov, sodobnih plesov, in rokodelskih dejavnosti. Tudi naši dijaki, člani de­legacije, so se z veseljem vključili v te dejavnosti. Ob teh naših obiskih zbiramo izkušnje in jih po možnosti skušamo tudi sami uvesti. Tudi mi prirejamo šolske kulturne dneve. Letos smo v Županijskem kulturnem centru v jubilejnem ted­nu uprizorili s 50-člansko gledališko skupino naše šole Knjigo džungle. Tega svečanega dneva so se ude­ležili tudi naši prijatelji iz Slovenije, ki so sodelovali pri našem programu z dek­lamacijami v slovenskem in madžarskem jeziku. Oba ravnatelja sta pa na krat­ko seznanila udeležence z zgodovino svojih šol.« Upajmo, da bo to sodelo­vanje tudi v bodoče plod-no, napolnjeno z bogato vsebino in bo služilo za dober vzor tudi drugim šolam. Suzana Guoth Če nas drugi gledajo... …nas ovak cenijo, vidijo dosta vrejdnosti, stere mi ne vze­memo vpamet. Te dni sam goste mejla iz Szegeda, eden par. Zsó.a Farkas pa dr. Tibor Varga sta prišla k meni zatok, ka sta vsigdar senjala, ka bi na slovensko maurdje šla pa te sam njima tau ge mejla priliko ta naprajti. Tau je pa tak bilau, ka me je pred kednami Erika Köles, profesorica srejdnje šole v Monoštri, gor zvala po telefoni, ka prej ona organizira v Slovenijo na maurdje (Izola) kedensko letovanje. No, po telefoni gor zovem Zsó.o pa njej pravim, ka geste ta prilika. Z velko radostjo je sprejela tau novico. Szeged pa Monošter (Dolenji Senik) sta daleč, etak sta pa ona že eden den prva prišla, da bi se na drugi den rano za­zrankoma leko z autobusom napautila v Slovenijo. Popol­dneva sta prišla v Monošter k hoteli Lipa, gde sam je že ča­kala. Meli smo odličen obed, no pa te smo šli malo našo Porabje poglednit. Kelkokrat gučimo, ka prej mi smo na konci sveta pa te tak cenimo, ka prej je vse slabo. Tejva varašanca iz Alfölda sta si pa nej zandolela sapo gemati, z velkimi očami gledati vse, ka sta vidla. Pelala sam je od Gorenjoga Senika do Ando­vec, iz Andovec v Števanovce-Otkauvce, bili smo na Verici, v Ritkarovci, smo si poglednili veriški penzion, števanovski hotel, vej smo pa žedni tü bili. Med tejm smo si pa napredstanoma pripovejdali, nej sam zandolejla odgovarjati na njine vsefale pitanje. Kakšo mne­nje sta mela od naše pokrajine? Nete mi vörvali. Povedla sta, ka je tü pri nas nikši božji mir. Narava je čüdo­vita, zrak je cejlak ovak kak v ednom velkom varaši, lejpe so naše doline, naši bregovi. Pa te sam nika takšo naprajla, ka mi je nikak sploj lepo bi­lau. Znano je, ka sam z Verice, tam sam se narodila, pa v tau ves – če me paut tam ta pela – vsigdar z velko nostal­gijov dem. Velko, sploj velko domotožje nosim v mojom srci. Gda se pa pelam mimo svoje rojstne hiše, leko povejm, ka mi je skurok lagvo. Hišo smo odali pa je gnešnji lastnik tam napravo eden penzion. Moja gosta sam ta tü pelala pa je lastnik (tulajdonos) mladi Karel Kókai nas v zidino zvau. Istina, ka sam nej odprvin bila v mojoj rojstnoj hiši od tisto­ga mau, ka go je on prejk napravo, depa znauvič sam preži­vela nika zvünrednoga. V künji je originalno njau tisti stari, nut zozidanoga špajet – gde smo leko koteo küjali za živino, gde je peč, gde so redlinge za pečti, gde so plautlinge za küjati. Na tom špajeti sta lituri T. F. Tau so kratice mojoga očo, Talaber Ferenca. Tau sam pokazala mojim gostom, ki so se čüdivali, ka smo prej pri nas že pred 70-80 lejtami tü dosta dali na lepoto pa kulturo. Moji gostje so cejlo popoldne bili fascinirani (elvarázsolva) od naše pokrajine, od vse, ka sam njim leko pokazala. Ka sam s tejm stejla? Samo telko, ka moramo bole gorspoz­nati naše vrejdnosti. Gvüšna sam, ka ne ponücamo vö vrejd­nosti, ka naša lejpa pokrajina ma. Tau samo te gor spozna­mo, gda drugi tau vidijo, ali pa ranč vöponücajo. Gnes, gda se je žmetno preživljati, si kaj takšoga tü moramo premišla­vati. Vej je pa tau našo, pa te zakoj bi nej pro.tejrali s toga. Irena Barber Porabje, 4. avgusta 2005 4 Sedemmesečno predsedovanje Slovenija, ki predseduje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi v letu, ko ta organizacija praznuje 30. obletnico ustanovitve, je v prvih sedmih mesecih predsedovanja marsikaj po­storila. Rešeni sta vprašanji proračuna in novega gene­ralnega sekretarja, v zagonu so tudi pogovori o reformi organizacije. Ti bodo krono, če bo šlo po načrtih, dobili z odločitvami o reformah na ministrskem zasedanju Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, ki bo decembra v Ljubljani. Vodja projektne skupine na Mi­nistrstvu za zunanje zadeve Boris Frlec je povedal, da bo pri reformah potrebno soglasje vseh 55 držav glede predlogov, ki jih je nedavno oblikovala skupina uglednih osebnosti. Odhaja Erwan Fouere Minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel je na poslo­vilni obisk sprejel vodjo de­legacije Evropske komisije v Sloveniji Erwana Fouereja, ki končuje svoj mandat v Sloveniji. Med obiskom sta se sogovornika pogovarjala o nekaterih aktualnih ev­ropskih temah, Rupel pa se je Fouereju zahvalil za pri­zadevnost in osebno preda­nost, ki jo je državi izkazoval v času svojega službovanja v Sloveniji. Pomoč Romuniji Iz Državnega logističnega centra v Rojah so odpeljali pomoč za območja v Ro­muniji, ki so jih prizadele katastrofalne poplave. Gre za pomoč v obliki sredstev za odpravljanje posledic po­plav ter začasno nastanitev ogroženih prebivalcev, kot so črpalke za vodo, agregati za elektriko, šotori, odeje in zložljive postelje z ustrezno opremo. Pomoč je v Romu­nijo poslal tudi Rdeči križ Slovenije. Slovenska vlada je pomoč odobrila na prošnjo Evropske komisije, Centra za opazovanje in obveščanje ter prošnje romunskega vele­poslanika Victorja Chiujdee Romuniji. Pomoč je vredna 20 milijonov tolarjev. Feri Lainšček ŠOUPEK RDEČI KLINČECOV Inšpektor si je dol seu pa si vužgo cigaretlin. Ženska, štera je delala v cvetličarni, se je z ritjov na­slonila na pult pa si je sapo vzela. »Rejsan je bijo čüden tisti gospoud,« ma je pravila. »Nutrik je prišo, pa me je nej ranč pozdravo,« je zmajnola. »Pogledavo je rou­že, kak da bi zbejro. Te pa je začno šlatati cvejtke pa prdišati, kak ka se ne more odloučiti, ka bi küpo. Gda sam vcuj stoupila, ka bi ma pomagala, te pa me je tak čüdno pogledno, ka me je vse straj gratalo. Nika časa sam samo stala tam pa čakala, ka bou.« ‘Za grob nücam rouže, znate,’ je te le vö s sebé spravo. Prikimavala sam pa ga poglednola v oči. Bilé so mout­ne pa zmantrane, tak ka se mi je srmak zasmilo. ‘Za moškoga ali za žensko?’ sam pitala. ‘Je bila smrt mlada ali stara?’ me je zanimalo, ka bi me znala zbrati. ‘Znate, če je biu pokojni mladi, te ponavadi damo rde­če,’ sam ma tumačila. ‘Mogoče takše, kak so tej klinče­ci,’ sam ma pokazala. Prigno se je k rdečim klinčecom pa jij je dugo gledo. ‘Vejnce delamo ali pa püšline,’ sam ma pojasnila. ‘K obojomi leko napravimo žalno pantliko, pa sloboud gor napišemo…’ ‘Nej, šaupe pa neščem,’ se je strouso. ‘Nika naj gor ne piše.’ ‘Dobro,’ sam pravla. ‘Kak gospoud želijo.’ ‘Samo takši navaden velki püšlin mi dajte,’ je proso. ‘Nika naj nede vcuj,’ je šče pravo. ‘Sploj naj tak vö ne vidi, kak je za grob.’ Priznati vam moram, ka sam te nika več nej razmejla. Dala sam ma velki püšlin tej klinčecov, pa ma napisala račun. Samo vse mi je bilo šče itak tak čüdno. Nej pa nej mi je dalo mira, ka je bilo tou za človeka pa ka je ščeu. Gledala sam za njim skouzi glažojno, te pa me je samo tü pri srci neka piknilo. Zavrtejla sam telefonsko numero pa pozvala policijo… Rejsan ne vejm, zakoj sam tou napravila… Ne smejte mi zameriti, če sam bila norčasta pa sam po noriji takšen cirkus napravila…« Inšpektor je vgasno cigaretlin v pepelniki pa je naglo gor stano. Odišo je ta k košari z rdečimi klinčecami, si jij pog­ledno pa prdeno, te pa je pravo: »Ne te mi vörvali, lüba gospa, zatou ka tüdi ge ne morem vörvati, ka se tou leko zgodi. Samo poslüšajte. Toga človeka smo s tejmi rouža­mi te najšli v goušči pri drejvi, za šterim je pred parimi dnevi pokopo mrtveca. Grdo delo smo me šče tisti den tüdi zlejka dokazali, zato ka je bujo deklino, s sterov sta tri leta vküp živela, te pa si je ona najšla drugoga.« Ženska, štera je delala v cvetličarni, si je samo z rokami pokrila lampa pa je dugo zmajüvala z glavou. Inšpektor pa go je prijo za rokou pa je pravo: »Ne seke­rajte se preveč, gospa. Če lidgé več nedo ščeli küpüvati rouže, te te leko za policijskoga inšpektora šli.« Pismo iz Sobote Aj bou ... Dugo sam se z nikim nej zgučavo tak bole po moš­ki. Zaprav sam nej za tou emo časa. V slüžbi je več kak preveč dela, doma tö trbej vsigdar kaj obrediti, se špilati z mlajšimi, pos­lüšati ženo, se spravlati z mojo taščo Regino, trno čedno žensko, pa eške kaj bi se najšlo. Kak naj si čas vzemem pa dem v krčmou pa tam vömenim rejč s kakšnim pajdašom ali pa poznanim človekom? Pa bi tak sto, ka bi po tistom zvedo, ka se godi po našoj krajini pa v našom varaši, ka se spoznam s tejm, ka si stoj od koga brodi, pa vse takšno me miga. Dapa kak sam že povedo, nede pa nede pa nikak nede! - Aj bou ... si skur na glas zbrodim pa ostanem doma, vej pa mi je vola zavolo vse­ga vküper odišla nikam da­leč vkraj. - Aj bou ... je že na drugi den v slüžbi pravo Pišta, s sterim vküper delava. -Aj bou, če nede ovak, je pravo eške gnouk pa ta njau delo, v sterom je vido preveč problemov, pa se z njimi nej škeu spravlati. - Aj bou ... je pravo eške od naja prejdjen, od naja šef. - Aj bou, vej že drugi obre­dijo, je nej emo nikšne vole, ka bi se delalo tadale. -Te pa, aj bou, če nede ovak, si je skur spopejvo eške najbole prejdjen, pa več nej emo nikše brige. -Ja, aj bou, si povejvava oba vküper s kolegom iz slüžbe in odideva na pivo v prvo krčmou. -S teuv se žena nika ne kori, če ne prideš brž po slüžbi domou, sam ga pito po tret­jom pivi. -Ka bou, aj bou. Name ne briga, ka guči, je naroučo vsikšomi eške edno pivo. -Te pa, aj bou, ka bou, sam ga vdaro po plečaj pa se trno dobro čüto. Tam nin za štiri vöre pa je trbelo domou titi. Sam sebi sam gučo, aj bou, ka bou, nin v srcej pa sam čüto, ka ne brodim ranč tak, kak sam si gučo. Tou se je doma brž pokazalo. Kak sam prejk praga stoupo, so mi bile lampe puno me­deni pa sladki rejči, ka se več kaj takšnoga nede zgo­dilo. Rejsan mi je nej lepou bilou, ka sam bar nej tele­fonejro, ka mo bole kesen. Žena pa je samo prajla: - Aj bou, sam si tak naredo, kak je bilou! - Aj bou, kak je bilou, pri takšnom možej si drugo ranč nej mogla čakati, je svoje kcuj djala eške moja tašča Regina, trno čedna ženska. Ge pa sam si brodo vcej­lak ovak, aj nikak nede tak, kak je bilou, ka mi je na­gnouk gratalo trno lagvo v črvej pa v glavej. Pa sam si gnako brodo, gda sam zazrankoma gori stano, pa se je vse vrtelo kouli mene. Vužgo sam si radijo, aj kaj nouvoga zvejm, aj začnem broditi, pa čiglij od politi­ke. Vejte, ka sam prvo čüo? Ja, istino mate; aj bou! Gučo je naš najbole prejd­jen. Nika je loboto od EU. Pa je tadale modrüvo, do­kejč ga je novinar nej pito nouvo pitanje. - Aj bou, se je nika skašlo, tak mo se ravnali, kak mo se zgučali vküper z našimi partnerami. Boug moj, me je skur liči­lo na rit. Vej pa se nam je politika že tak v žitek po­tegnila, ka se zgučavlemo že vcejlak po njihovo. - Aj bou, kak je, mi je na tou povedo moj pajdaš, tadale piu pivo pa si brodo nika vcejlak drugoga. - Aj bou, vej uni že znajo, ka delajo, je svoje prajla doma eške moja tašča Regina, trno čedna ženska. Ge pa sam se potegno ni­kam v kmični kaut pa zdaj čakam, aj mine ta manija aj bou, dapa ne vejn, gda miné ta depresija, ka jo naši prejdnji majo pri lüd­stvi tak radi. Vej pa poznate tisto, bole so lidge brezi vole, bole je leko maš pod komando, več njim leko lažaš, uni do vse bougali, uni do vse vörvali. Miki Porabje, 4. avgusta 2005 5 Poletni klepet z bodočo študentko LILLA SE JE ODLOČILA ZA KULTUROLOGIJO Zadnje čase se vedno več porabskih dijakov odloča za študij v Sloveniji. Neka­teri od njih že nekaj let red-no študirajo. Lilla Fasching je v minulem šolskem letu preživela svoje prvo leto v Ljubljani, kjer je hodila na celoletno šolo slovenskega jezika. Tudi ona se je od­ločila, da bo jeseni nada­ljevala študij v Ljubljani. Aprila je uspešno naredila izpit iz slovenščine, sedaj pa že uživa poletje. Prejš­nji teden sem jo obiskala in spraševala o njenih izkuš­njah v Sloveniji. • Kako si se odločila, da boš šla po maturi v Ljubljano? »Predvsem zato, ker sem po narodnosti Slovenka, in ko sem končala gimna­zijo, še nisem vedela, kaj bi rada študirala. Jeziki so me vedno zanimali, zato se mi je zdelo pametno, da grem za eno leto na tečaj slovenš­čine v Ljubljano, med tem pa se že lahko odločim, na katerem področju bom nadaljevala študij. Dru­gače pa sem veliko slišala od porabskih deklet, ki študirajo v Ljubljani, kako dobro se počutijo tam, in sem se odločila, da bom tudi jaz poskusila študirati v Sloveniji.« • Kakšen je bil tvoj prvi vtis? »Prvi mesec je bil malo težek. Kljub temu, da sem se več let učila slovensko, sem se mo­rala navaditi na jezik in sem imela velikokrat tudi domo­tožje. Vendar imela sem sre­čo, ker so mi porabska dekle­ta in tudi moji sostanovalci v študentskem domu veliko pomagali. Tudi v šoli sem se počutilazelodobro.Pridobila sem veliko prijateljev.« • Ali je bila ta šola težka? »Sploh ne. To je bil samo tečaj slovenskega jezika za tujce. Učenci so prihajali s celega sveta. Nekateri niso znali niti besede po slo­vensko. Na začetku smo morali pisati test, tako so nas razvrščali v skupine. Jaz sem prišla v najboljšo skupino. Vsak dan smo se učili slovensko zjutraj od devetih do pol enih. Za mene slovnica ni bila težka, ker sem se učila slo­venski jezik že od osnov­ne šole. Le besedni zaklad sem morala razširiti. To mi je prav dobro uspelo, ker sem bila vsak dan pri­siljena govoriti slovensko in sem se naučila veliko novih besed in izrazov.« • Ali si se odločila, kje in kaj boš študirala? »Ja. Med letom sem veli­ko razmišljala o tem, kje in kako bom nadaljeva­la svoj študij. Najtežja je bila odločitev, kaj naj bi študirala. Prijavila sem se na Fakulteto za družbene vede v Ljubljani, kjer bom študirala kulturologijo. Seveda, če me bodo spre­jeli. To bom izvedela šele konec avgusta.« • Tečaj slovenščine se je končal že konec maja. Kaj delaš zdaj v počitnicah? »Na začetku aprila sem opravila izpit iz slovenske­ga jezika na srednji rav­ni. Nato mi je bilo v šoli malo dolgčas, bila sem že utrujena in nisem imela več motivacije, zato sem že čakala počitnice. Po koncu šole sem bila doma samo en teden, potem se začela delati v neki gostil­ni blizu Kuzme. Mislim, da mi to pride prav, ker tako tudi poleti uporab­ ljam slovenski jezik in ga ne bom pozabila.« • Koliko časa boš delala? »En mesec sem delala, pred dvema tednoma sem že končala z delom. Zelo sem vesela, da sem lahko delala v Prekmurju, ker sem se malo naučila tudi prekmursko. Pred enim tednom pa sem šla na do­pust v Italijo, tako da so se začele počitnice zame pravzaprav šele zdaj.« • S kom si šla v Italijo? »Pot je organiziral župnik Ferenc Mer­kli in je bilo to pravzaprav ro­manje. Šli smo za šest dni, od 10. do 16. juli­ja. Udeleženci smo bili iz Sa­kalovcev, z Do­lnjega in Gor­njega Senika pa iz županije Zala. Krenili smo v nedeljo ob osmih zve­čer in smopris­peli v Firence v ponedeljekzju­ traj ob devetih. Šli smo tudi v Assisi, zvečer pa smo pri­speli v Rim, kjer smo pre­živeli 4 dni. Naš vodič je bil oče Merkli. Ogledali smo si med drugim Baziliko sv. Petra, Kolosej, Forum Ro­manum, Vatikanski muzej in Sikstinsko kapelo. Vsak dan smo hodili k maši. Za­dnji dan, ko smo šli domov, smo se še ustavili v Benet­kah. Bilo je čudovito, zelo dobro sem se počutila na romanju.« • Kaj ti je bilo najbolj všeč? »Meni je bil najbolj všeč v Rimu stari del mesta. Kolo­sej, Forum Romanum, sla­voloki zmage. Nekoč bi rada potovala tudi v Grčijo.« • Kakšni so tvoji načrti za preostanek poletja? »Zaenkrat počivam, rada bi bila zdaj malo s starši, ker doslej še nisem imela časa biti z njimi. Načrtu­jem pa še, da bom šla na letovanje, zaenkrat pa še ne vem, kam.« Nikoletta Vajda Naturalizacijabo hitrejša Od naslednjega leta bo hit­rejša pridobitev državljans­tva za zamejske Madžare, ki so se preselili v matično državo, zamejski Madžari, ki ostanejo na svojih območjih avtohtone poselitve, pa bodo dobili t. i. narodno vizo, je junija odločil parlament. Postopek naturalizacije bo krajši za eno ali poldrugo leto, izdajanje dovoljenja za bivanje bo enostavnejše in bo stik z matično državo pospešila t. i. narodna viza s petletno veljavnostjo. Ugod­nost pri naturalizaciji ostane nespremenjena, za to lahko prosijo samo tisti, ki se želijo naseliti na Madžarskem in imajo madžarske prednike. Ti predlogi – katere je pod­prla tudi opozicija – bodo začeli veljati januarja, leta 2006. Nova SMS-tema Ali lahko sede voznik za volan po kozarcu vina ali piva? To je bilo prejšnji te­den vprašanje vladne SMS­kampanje. Kot je znano, na Madžarskem velja predpis, da krši voznik zakon že pri najmanjši dokazani količini alkohola, če mu pa najdejo v krvi več kot 0,8 promila al­kohola, se to šteje za kaznivo dejanje. Po vključitvi Mad­žarske v EU se je pojavila zahteva, da bi bilo potreb­no spremeniti zakon o var­nosti cestnega prometa, saj je v večini držav Evropske unije dovoljeno 0,5 promila alkohola v krvi. Ta količina ustreza približno kozarcu piva. Vlada poudarja, da ne načrtuje omilitev predpisov, vendar jo zanima mnenje državljanov. Ta kampanja vlade se je začela pred dve­ma tednoma in bo trajala do konca poletja. Prvo vpraša­nje je bilo, ali naj bo dovolje­na izbira spola tretjega otro­ka v družini. Na to vprašanje je odgovorilo 2383 ljudi in 81 odstotkov je mnenja, naj se družine lahko pri tretjem otroku samostojno odločijo, ali želijo imeti sina ali hčer­ko. Taki svobodi pri izbiri spola otrok pa močno nas­protujejo desno usmerjene stranke in tudi cerkev. Porabje, 4. avgusta 2005 6 VSAKŠA PTICA RADA TA LETI, GDE SE JE IZVALILA tovoljno. Je pa klub prišo v krizo, starejši so mrli, mladi ne idejo zraven. Tak je nas mogo prejk­vzeti en avstralski klub,« pravi Milan, Branko se je pa sploj nej vklüčo v delo slovenski drüštev. Mati so veseli, če sinauva domau prideta Našo pogučavanje so pos­lüšali Milana pa Brankona mati, pa gda sam ji pitala, kak je bilau, gda sta pojba odšla, so mi s skunzami v očaj pravli: »Nej je bilau veselo, ka sta mi odšla. Ge sam mislila, naj malo deta, ka si malo zaslüžita, te pa prideta nazaj. Pa nej se tak zgodilo. Tam sta si daum ustvarila, tam so mlajši. Me pa veseli, gda pridejo. Starejši je biu že petkrat doma, mlajši je pa zdaj drugič. Veselo je, gda pridejo, trno žalostno pa, gda odidejo.« Matušovi dekleti -dobra pelda za druge Milan pa Branko sta ni­kak žalostno taužila, ka mladi skurok več ne gu­čijo slovensko. Dapa tau ne vela za njine sestrične, za Danico in Suzano Ma­tuš. Obadvej lepau gučita slovenski, bole prekmurs­ki, dapa z njima se da vse zgunčati. Danica dela kak vzgojiteljica, skrb ma male mlajše. Vsakši keden pazi na 40 mlajšov, od pondelj­ka do srejde ma dvajsti, v četrtek pa petek pá dvajsti. Pravi, ka je v Avstraliji nej obvezno (kötelező) mlajše v vrtec dati. Suzana pa dela na borzi. Ona je 2001. leta bila na gledanji, te je tak mislila, ka najmenje eno leto ostane v Evropi. Od­pelala se je v Anglijo, tam je bila tri mejsece. Gda se je 11. septembra v New Yorki zgodijo teroristični napad, je nej vüpala duže ostati, odpelala se je v Ku­ala Lumpur pa Bangkok pa je tam malo tö kaulek poglednila. Danica pa Suzana sta zdaj tö dostavse vidle. V Sloveniji sta bile na Go­renjskom (Bled), na Pri­morskom. Odpelale sta se v Avstrijo (Salzburg) pa v Prago. Te dni, gda vi šte­te naš članek, se pa pelate okauli po Evropi (Anglija, Francija, Italija). Obadvej pravite, ka se njima trno vidijo stari varaške, naj­ bole so pa vesele, ka so se leko srečale z žlato, ka njine korenje so pognale v Sloveniji. Marijana Sukič V Porabji vejndrik nejga držine, stera bi nej mejla žlato prejk oceana v Ameriki, Kana-di, Avstraliji. Ranč tak je po gorički vasnicaj v Prekmurji. Leto pa je tisti čas, gda se tej lidgé vračajo v „stari kraj”, ali zatok, ka pridejo na gledanje k svoji žlati ali pa zatok, ka bi radi bole spoznali domovino svoji starišov pa stari starišov. Te dni, bi leko pravli, smo meli „avstralsko invazijo” v našem uredništvi, gor sta nas ziskala brata Ostrič, Milan in Branko pa Milanova žena Marija. Nji je k nam pripelo naš stari znanec Vendel Gašpar. Sprvajala ji je pa mati tö. Par dni po tistim je pá cingo telefon pa nam je Vendel povedo, ka sta doma dvej njegvi nečakinji (čeri od sestre) iz Avstralije, sterivi sta pa sestrični od brata Ostrič. Tak te zdaj v naši novinaj leko spoznali en tau velke „Šrajove” držine, kak pravijo po domanje Gašparovim. Namesto k sodakom v Avstralijo Brata Ostrič sta se naro­dila v Markovcaj, obadva sta zatok odišla v Avstra­lijo, ka sta nej stejla za so­daka titi v jugoslovansko soldačijo. Starejši, Milan je odišo 1971. leta, Bran­ko pa tri lejta potejm. Mi­lan je tistoga ipa delo na Gorenjskom v Bledi pa je bijo oženjeni. Njegva žena Marija je tö iz Markovec, vküper sta v šaulo ojdla,o­ženila sta se v Šalovcaj. »Jaz sem tüdi pred sol­dačijo odišo, nejsam sto vojsko šlüžiti. V Avstraliji sva mejla tetico od vüca. Na Gorenjskom sam emo ednoga znanca, tisti nam je spravo papire, ka smo leko legalno v Avstralijo šli. Šli smo iz Italije, iz Ge­nove s šiftom Galileo. Te sva že mejla deset mejse­cov staroga sina. Dvatres­ti dni smo se vozili, do­čas smo prišli v Sidney,« pravi Milan, steroma je ta paut v trno lejpi spo­minaj ostala. »Tau je bilau takšno doživetje, ka toga ne bo več. Gor na šifti je bilau vse, najšli smo si pa­daše tö. Slovenca iz Ade­laida, bila je ena ženska iz Ljubljane, spoznali smo se z enim Čehom, tak ka smo se dobro meli,« pravi žena Marija. Dela je dosti, angle­ški pa moraš znati Mlajši brat Branko je tis-toga ipa delo v Avstriji, gda ma je pa mati poslala poziv, ka mora k soda­ kom, je raj odišo v Avs­tralijo. Obadva tak pra­vita, ka njima je najbole težko bilau zavolo gezika. Dočas sta se nej angleški navčila, sta nej mogla ba­ukšo delo dobiti. »Kakoli ka sam na Bledi vozo ma­šino za gramouz naklada­ti, gda sam prišo v Avstra­lijo, sam daubo kramp pa lopato, zatok ka sam nej znau gezika. Mogo sam vzeti, ka je bilau,« se sme­je Milan. Obadva tak pra­vita, ka je v Avstraliji dela dosti, delavce iščejo, dapa dosta več trbej delati kak doma. »Ne delam po osem vör, liki dostakrat po dvanajst, štirinajst,« pravi Milan, steri zdaj vozi kamione. »Delamo pri privatni .rmaj,« doda Branko. »Tam se nišče s tejm ne spravla, kak ti na delo prideš pa kak domau odideš. Na vöro moraš tam biti pa gotovo.« Gda sta prišla v Avstralijo, sta se obadva pri tetici dr­žala, dapa brž sta si opo­mogla pa na svoje šla. Mi­lan in Marija sta si 1972. leta küpila nauvo hišo, pejnaze sta si sposaudila od banke, tri-štiri lejta je držalo, ka sta vse vöplača­la. V Avstraliji se je njima rodijo drugi sin. Branko je en cajt tö pri tetici bijo, po tistim je po­seba išo. V Avstraliji se je oženo, njegva žena se je že tam rodila, njeni stariške so pa iz Slovenije. Mata dva deteta, sina pa hčer. Nikak sam nej mogla mimo, ka bi je nej pita-la, kak je kaj pri mlajšaj s slovenskim gezikom, ali so svoje mlajše navčili slovenski ali prekmurski. Obadva brata sta odki­mavala z glavauv. »Tau je mogauče naša krivda bila, ka smo se doma tö an­gleški pogučavali,« pravi Milan, »dapa deca nam je pomagala, ka smo se vse prva navčili angleški gučati. Marija je en čas doma delala kak sobolica (šivilja), zatok se je pa ona rejsan od svoji sinauv vči­la angleški.« Več ali menje je tak pri drugi slovenski familijaj tö v Avstraliji. Mladina se med sebov vse bole an­gleški pogučava, ne ojdijo preveč v slovenke klube ali drüštva. »V Sidneyu sta slovenski klub Trig­lav in slovensko društvo Sidney. Pri Triglavi sva z ženov 15 lejt delala pros- Porabje, 4. avgusta 2005 7 Miki Roš Baba ma müš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam začala pisati zato, naj ne jejo te vrajže müši, tau že bolezni. »Kruci.ks, sakra-ka sam splaze­rani bijo v bojni.« »Cejli žitek mi nanikuj de-vejn sapo so tü nej dobili od čüjo nej vöpristati,« se čemerijo bolt, naj bi na naus te skopec pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. EDEN CEJLI TEDEN, V STEROM SE JE NIKA NEJ ZGODILO Dragi moj dnevnik, sploj ne vejm, če mo te eške sploj leko tak zvala. V tebe tak nagnouk več ne morem pisati od nikšnoga dneva nej. Vej se mi pa nika ne godi v tom mojom mladom žitki. Cejli teden se je nej kouli mene nika genilo, pa nut v meni tö nej. Kak naj sploj eške pišem nut v tebe. Od nikšnoga dneva je nej mogouče kaj zanimivoga doli spisati. Leko samo napišem, kakši dugi čas se je potegno nut v mene pa kouli mene. Takši je biu tej moj slejdjen teden. Pa leko ti vöovadim tou tö, ka si potontakom ti sploj več nej dnevnik. Vej pa je dnevnik leko samo po tistom, gda človek od dnevov piše. Zdaj, ka pišem od toga kak kokošeča črejva du­gom tedni, te več ne morem zvati za moj dnevnik. Leko te zovem samo eške za moj tednik. Na, vidiš, lübi moj dnevnik, škem prajti, moj tednik, tak sam opodla. Ranč več ne vejm, če je pondejlek ali pa je četrtek. Vsikši den je gnaki drugomi, vsikši den je gnaki kak djajce djajci. Malo po tistom, gda spopejvle kokout, gore stanem. Po zajtrki se škem mujti. Mama se že začne čemeriti na mlajšoga brata Andina, ka pre­več dugo spi. Ge se čemerim na starejšo sestro, ka se v kopalnici tak dugo maže kouli oči pa po čobaj. Naš ata se čemeri na vse nas. Pravi, ka je tou nej mogouče, kak se v našoj držini vsi čemerimo eden na drugoga. Na, po tistom dé vsikši na svoj kraj. Popoudnevi se dobimo pri obedi. Če tou tomi leko tak sploj povejmo. Sestri Zani se nous gore zdigavle, ka je župa preveč masna. Trno stra ma, ka kile gore vzeme. Brat neške gesti šalato, ka je prej trava nej za gesti. Mama se kori z meuv, ka na roub talejra pošikavlem mrkevco. Boug moj, vej sam pa nej zavec. Na, vej me ti, moj dnevnik ali ka si že, trno dobro razmejš. Naš ata pa gej vcejlak na svojom mesti. Talejr si deje ta, gde mama pere posoudo. Pravi, ka nas ne more gledati, kak se čemerasto gledamo za stolom. Večer se skur zbijemo pri teveni, ka se ne mo­remo zgučati, ka stoj šké gledati. Na, vnoči je dun mir. Vej se pa vej, ka vnoči spati trbej. Na drugi den je gnako. Sestra je skur cejlo vöro pred gledalom, mama se čemeri na brata, naš ata pa se če­meri na vse nas. Pa tak je na tretji den tö, pa na štrti, eške na peti … pa je tak vsikši den. Dugi čas, ka bole dugi ne more biti. Zdaj samo stra mam, naj nede drugi teden tö gnaki, kak je biu té slejdjen. Pa si sploj ne vü­pam broditi, ka de ranč takši eške tretji, pa štrti pa peti teden, pa šesti, sedmi … pa vsi tedni, ka so pred meuv. Boug moj, vej de pa tou trno dugočasen žitek, geli moj dragi dnevnik ali ka si že gé. Zato zdaj v meni živé trno velko vüpanje, ka se kaj Marica. »Pa tau si ti kriv, stari, zato ka si sildje nej dolaznoso s pauda. Tak se majo tam müši, kak če bi v nebesi bili.« »Vejš ka, stara, ti meni ozark klüko goni,« pravijo Djuši. »Če bi se na paudi tak dobro mele, te bi ti nej v künji po talejri skakale. Že pet lejt ti gučim, ka trbej enga mačka, zaman, ovak nede tü mira.« »Tisti maček de ranč tak ležo cejli den kak ti. Enga manja­ka dojde v künjo, ka bi pa dja ešče enga sé nosila,« se čemerijo Marica pa mokro coto, s stero so piskre prali, dolavčesnejo na sto. »Dobro, baba,« pravijo Djuši pa si z rokauv z obraza vodau dolazbrišejo, ka jim je s cote gorašpricnila, »te ti baudeš maček pa ti’š lovila müši. Dočas ti ne njam mira, dočas müš baude v rami.« »Misliš, ka je tau tak velko delo? Müš vloviti?! Moja baba nikdar nej mejla mač­ka pa itak nej mejla müši. Ona je vejdla, kak trbej müši loviti pa dja sam se tau pa tisto tö navčila od nje. Eden keden pa müši v krajini ne’š vido,« kričijo Marica pa za seuv tak not­razalapnejo dvera, ka vse vapno dolapoka s plafona. Duši si golejr malo viša po­tegnejo, nej ka bi jim kaj za zatinjak spadnilo pa se samo smejejo sam v sebi, dapa njej nika ne povejo.Še ranč sonce nej zašlo, gda so Marica vse skopce, ste­re so najšli v klejti, notra v künjo znosili. Eden za drü­gim so je gor potegnili pa je dol na pod klali. Enga pod sto, drügoga pred kala, pod postalo tak ka vsepovsedi so sami skopci bili. V ednij orejo, v drügij pa špejk bijo notranalečeni. Kak Marica gledajo kauli po künji, kama bi ešče trbe­gorapočo tistomi, steri ga je es djau,« kavülijo Djuši. Marica so sprvuga nej znali, zaka Djuši tak fejst traubijo, samo te, gda so dola na pod poglednili. Na velkom palci so meli eden skopac goraz­grablenoga. Marica, gda so tau zaglednili, nejso ved­li smej nazaj zdržati. Tak fejst so se smejali, ka so se vse notra v postelo mlatili. Djuši so od tauga ešče bola čemerasti gratali. Vküp so pobrali skopce pa so je vse vö na dvorišče zlüčali. »Če je tvoja baba tak čedna bila, te je gvüšno vejdla tau tö, kak trbej brezi skopca müš vloviti.« Dapa Marica so na tau ešče itak nika nej vejdli prajti, zato ka so od smeja že ranč lufta nej meli. »Dobro, smej se samo ti sta­ra grblava baba, vej mo se ešče dja tö smejau,« si zmiš­lavajo sam v sebi Djuši. Prvin kak bi dolalegli, Ma­rica na edno deskau lepilo vöpotejžijo na srejdi pa eden orej dejajo. »Vej de jim orej deno, gda do stele po njega titi, te se pa notrav­lovijo, té posrane müši,« se smejejo pa kažejo s pr­stom Djušini kak se lovi. »Na srejdi künji pa eden velki pisker dejam, notra pa tikvine goščice, zato ka té tü sploj rade majo. Vcuj postavim edno deskau po njej do gor šle pa eden za drügim do notra v pisker skakale. Te baude nevola, gda do vö stele priti, zato ka perauti nejmajo, ka bi se vö iz piskra nesle. Tašo si še nej vido, stari, telko müši vlovim, ka de vse črno,« se smejejo Marica pa tak dob­ro volau dobijo, ka ešče po­pejvati začnejo. »Vejš ka, baba, tau nauto ti meni bola dolaspiši, če te leko prosim.« »Zaka? Na telki se ti vidi?« »Dobro, samo brblaj stari, vej te ešče vrag ne poslüša.« Zazranka, ranč ka sonce gorprišlo, Marica so že vö iz postele pa notra v pauč­line skaučili. V rokau so meklau vzeli pa tak šli pro­ti künji. Djuši so z edno okauv gledali vö iz postele, nej ka bi Marica vpamet vzela, ka so oni že tö gor stanili. Za par minutov so Marica notra v sobo prišli pa si nazaj v postelo ležejo. Djuši so dunjo gor do ob­raza potegnili, nej ka bi se vidlo ka se smejejo. »Na, stara, vlovila si müši?« pitajo za par minutov. Marica so nika nej pravli, samo so plafon gledali tak prestrašeno. Malo kasneje so Djuši pá pitali: »Lagvo ti je ali ka si tak blejda?« »Vejška,stari,«pravijoMarica, »zranja prinesi enga mačka.« »Kak si prajla?« »Glüpi si, tau sam pravla, ka prinesi enga mačka.« »Rejsansibetežna,četašopra­viš, ka naj mačka prinesem.« »Vejš ka se je zgaudilo?« trepečajo Maricine lampe kak gučijo. »Če bi drügi tau meni gučo, ranč bi nej dala valati. Pisker, ka sam ga jim vönalekla, naj notra spadnejo, so puno nanosile z tikvinimi guščicami. Pa ranč tak z oreji tisto des­kau, gde je lepilo bilau na­mazano. Tau niša čalarija mora biti, tau ovak ne more biti. Nej ka bi one odnesle guščice, nej, one so jij pri­nesle. Tau niša čüda mora biti,« pravijo Marica pa tak trpečajo v posteli kak šiba na vodej. »Na stara, te zranja leko prinesem enga mačka.« »Prinesi ga, prinesi, samo meni mer njaj, zato ka se slabo poznam.« Tak je bilau, drügi den podne sta že dva spala lo djati skopec, gnauk samo pitajo Marica. v künji na posteli, Djuši pa maček. Eden bola frko vömini. Pa si želejm tou tö, ka mo te leko nazaj zvala za moj dnevnik, nej pa za moj tednik. Ti­stoga ipa pa, gda de se mi kaj interesantnoga zgodilo, tou ti prvi zvejš, moj dnevnik. moja …,« dapa že tadala so bila, te si ovak gučo.« kak drügi. Zdaj pa dem spat, pa vüpanje mam, nej mogli prajti, zato ka jim »Ne vejm, ka je bilau te z me-K. Holec ka de že zranje vse ovak. je obraz rdeči grato pa ešče nov, leko zato sam nej vido pa Porabje, 4. avgusta 2005 Djuši notrastaupijo na dveri. »Ti stari djünec, tašo meni »Ti, Marica, nej si vidla gučiš, vej gda sam mlada ŽETVA NA VERICI Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Restavratorska delavnica Kak sam se prejk po Verici Verici nega tašoga kombaj-»Zdaj je dobro, zato ka nej pelo z autonom, sam vido, na, s sterim bi leko redno trbej sišiti. Če bi nej tak süjo ka skur pri vsakši hiši nekak delo, zato so me zvali. Spr-bilau, te bi na ponjavaj mogli vanej stoji. Najprvin sam voga sam samo k ženini babi sišiti. Pa tau je ešče dobro, tau mislo, ka sam tak važen odo žet, zdaj pa že po cejloj ka sploj čisto semen vöpride (fontos) človek grato, ka je vesi kauli dem.« iz mašina. Prejšnja leta, gda vsakši za volo mene prišo vö • Kelko maš ešče žet? je velki kombajn tü žeu, se-k poštiji. Dapa nej tak bilau. »Gnes vejn zgutauvim, mam men nej tak čisto bilau, puno Z žaklami pod pazdjami so ešče dvej njive pa sam te na smetja je bilau notri.« stali pa so proto spaudnjom eden dober keden fraj. Potis-• Vertinja Ema Karba, zado­tali vesi gledali. tim de se pa oves žeu. Istino, volni ste s tejm, ka ste pripau­ • Ka tak fejst gledate? pitam ka ešče moram z balerkov vali? edno tetico. pridti pa tau slamo, ka sam »Zadovolna sam. Na tau ma­»Kombajn, zato ka žet pride go požeu, ešče vküpzbalera-loj njivi sam devet žaklov tri­k nam.« ti. Tak ka mo zdaj en čas sé tikalina dobila.« • Zdaj de ženjo? na Verico odo.« • Dobro ka je zdaj nej tak de­ževno vrejmen pa se pri cajti leko dolapoženja, nej? »Tau gvüšno, ka je tau tak, dapa zdaj že tak malo sejanja djeste, ka tau eden kombajn eden den vse leko dolapože­nja. Nej kak prvin, gda smo več dnevov mogli čakati.« • Ka mate ešče za žetvo? »Oves, dapa tistoga je že veča, kak tau, ka je zdaj žeu.« • Ka s sildjom delate? »Taspulagamo s svinjami pa s kukauši.« Te čas, ka sam se dja z verti­njov pogučavo, so drügi pod eno djablano stanili v sejnco »Zdaj je pri Karba Emi, tam • Naletji se ženja? pa so pivo pili. ženja tritikale.« »Ja, zdaj je dobro. Süja je »Pri cejloj žetvi je tau naj­ • Sto pa ženja? slama pa semen tü, zato se baukše,« pravi Norbi pa si z »Tau pa ne vejm, eden iz Čö-pa tak praši. Tau je mali lampe peno dolazbriše. pinec.« Poglednam dja tauga člove­ka, steroga vsakši tak čaka, si mislim pa se zravan dola k hiši Karba pelam. Rejsan je tam žeu kombajn, dapa tak velki praj je bijo, ka sam nikoga nej vido na ma­šini. Gda sam skrajej stau­po, te sam vido, ka Norbert Gorza ženja, pri žakli, kama zrnje leti pa Mankoški Kari stoji. • Ka vraga ti tü delaš? pitam Norbina. »Ne vidiš, ka ženjam,« se smeje pa si pra dolazbriše z obraza. • Velka sreča, ka nej mrzlo, kombajn pa s tejn taše male • Vej kleta de že tak Mankoš­etak zdaj naletja leko delate. parcele naletja doj poženja. ki Kari žeu, ti’š pa žakle vezo »Vejš ka, bola baukše bi bilau, Malo je méka zemla, dapa ozark, se šalim. če bi ranč nika nej pravo,« se zato ide.« »Dapa dja, znaš, tü ozark z vacalejžacom briše po čeli • Kari, ka delaš ti tam na tašni plej goranapravim, ka Mankoški Kari. »Mamo vse, okrajma kombajna? meni se sploj nika nede pra­ka si človek leko želej, velki »Dja žakle moram vezati, tis-šilo. Tak ka mo dja veselo pra pa vročino«. te, steri so že puni gratali.« žakle vezo.« • Doma v Čöpinci si zgutau-• Kak brž se napunijo žakli? • Zaka si tau nej napravo že vo, ka tüj na Verici ženjaš? »Tau je odvisno, kakšno je zdaj, vidiš, kak je prašnati pitam Norbina. sejanje. Če lejpo pa gausto, te Kari. »Pavejš,prvojevsigdardoma se nagausta punjavajo. Zdaj »Zato,kasetaktrbejzačnitivči­pa potistim pride drügo.« je sejanja bola rejdko, zato ti žeti, nej istino Kari,« se smeje • Kak si prišo sé ženjat? ka je v zimi vözmrznilo.« Norbi pa ga po pleči zmlati. »Tak, ka so me zvali. Tü na • Kak je süjo semen? K. Holec Najprva trbej raztumačiti, ka znamenüje restavra­torska delavnica. Restav­rejrati znamenüje tou, ka vönavčeni restavrator stare pa skur vcejlak vni­ čene stare falate naredi za takšne, ka vövidijo skur kak nouvi. Delavnica pa je nika drugo nej kak nikšna velka soba, v steroj kakši majster s svojimi lidami kaj dela, zato je tou delav­nica. Na našoj fotogra.ji vidimo majstra restavra­tora Borisa Orešnika v svojoj delavnici, kak ranč restavrejra prejk stou lejt staro vöro. Boris je v so­boškom muzeji restavra­tor za lejs, zvün toga pa se razmej na čüda drugi reči, tak, ka ga poznanci trno cenijo pa ga majo za pra­voga ezermeštera. Zvün vör se pod rokami majstra Borisa najdejo stare lade, stoli, stolice, omari, postele pa vse dru­go, ka trbej iz lesa vred vzeti. Samo un vej, kel­ko dela trbej za stou ali dvejstou lejt stari falat, ka znouva vövidi, kak če bi ga vidli tistoga ipa, gda ga je naredo indašnji majs­ter. Zato pa je njegvo naj­vekše veseldje, gda leko v muzeji lidge vidijo njegvo meštrijo, ka leko kaj sta­roga v nouvi žitek deje. Zato se je mogo navčiti, kak se smola vküper mej­ša z alkoholom pa se lejs s tejm vönamaže gnouk, pa eške gnouk, pa eške tretjo pout, pa … dokeč lejs ranč tak vö ne vidi, kak mora biti. Dapa ka pa če so se v lejs črvi nut potegnili. Ja, te trbej takši falat najprva nut v komo­ro zaprejti pa püstiti dugo časa v toj ko­mori, v stero se spisti plin (gas), ka po­mori vse tisto, ka lejs vničav­le. Boris pravi, ka se restavra­tor vsikši den kaj nouvoga navči, zato nej nigdar kunca včenja nouvi pa nouvi meš­trij. Zvün restav­ratorske de­ lavnice za lejs v soboškom muzeji delajo eške restav­ratorske delavnice za že­lezo pa druge kovine (ko­vina je vse tisto gé, ka se leko kové) pa restavrators­ka delavnica za kamen in žgano glino ali ilovico. Miki Roš ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.