PRIPOMBE K »ANTROPOLOŠKI TRADICIJI NA
SLOVENSKEM«
264
Vilko Novak
Nisem zagrešil napake, ko sem hote zapisal nekoliko spremenjeni naslov članka Z.
Šmitka in B. Jezermka iz prejšnjega letnika Etnologa. Njun nad črto neiimljivo dosledno
pisalu »na slovenskem« (tako tiskajo v Zagrebu slovenske naslove razprav!) sem kajpada
spremenil v edino pravilno »Slovenskem«, prvo črko v naslovu pa iz velike v malo
začetnico, ker hočem zapisati nekaj pripomb ne le k člaiJcu, marveč tudi k stvari, ki jo le-
ta obravnava. Po moje zelo površno in faktografsko s hudimi napakami. Naj takoj povem,
da mi ne gre za drugod že davno razčiščene pojme »etnologija, antropologija« in podobne,
moram le povedati, da mnoge trditve ne držijo in bodo zavajale bravce doma in drugod.
Težko je sicer na kratko popraviti vse, kar bi bilo treba pojasniti širše.
Že prvi stavek je dvomljiv: kakšna antropologija in kje? In če povežemo v prvem
stavku imenovano »kulturno antropologijo« z drugim stavkom, kjer sploh iiikakor lü
imenovana, ostane nejasno, kakšna antropologija »je bila... eden izmed študijskih
predmetov na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (profesor Božo Škerlj)«. Moram
povedati, da ne bom iskal nikakršne »Kterature« in drugih virov, da bi podprl svoje trditve,
marveč bom navajal po spominu in splošnem vedenju, poišče pa si naj vsakdo sam
natančnejša pojasnila. Prof. Božu Škerlju (1904-1961) je narejena velika krivica s tem, da
prvič ni tu povedano, da je on predaval in v spisih obravnaval predvsem, na začetku pa
zgolj fizično antropologijo, ne pa kulturne ali socialne antiopologije. To kažejo že naslovi
njegovih razprav (v tujih jezikih in slovenščini) ter knjig: Človek (1934), Izvor in razvoj
človeka (1946,1947), Splošna antropologija, O človeških rasah itn. (Gl. Sloveiiski biografski
leksikon!) Poglejte si tudi naslove nemških, angleških (ameriških) ki drugih časopisov,
kjer je objavljal. Šele pozneje, delno vzpodbujen po dejstvu, da prof. N. Županič ni nikoli
samostojno predaval o neevropskih ljudstvih in splošni etnologiji (razen z branjem
EhrKcha iz Etnolog III), delno pa po svojem bivanju v ZDA, Angliji itd. 1952-3 (1957
ponovno v ZDA), je začel predavati o etnoloških temah, kiiltumo antropologijo, kar je
delno objavil v knjigah Ljudstva brez kovin (1962) in Misleči dvonožec (1963). Ta
predavanja so obiskovali tudi študenti etnologije. Drugič je B. Škerlju narejena krivica s
trditvijo na sti. 266 obravnavanega članka: »Niko Županič je bil prvi slovenski akademski
antropolog«. Kaj ta nedoločeni izraz »akademski« pomeni? Ali to, da je Ž. študij
antropol(ogije)... nadaljeval 1904-5 na univ. v Münchnu (prof. J Ranke), Zürichu (prof. O.
Schlaginhaufen) in Baslu (prof. J. Kollmann) (moj članek v SBL)? Ker diplome po enem
letu študija na tieh xiniverzah pač ni mogel dobiti (nikjer ni podatkov o značaju in trajanju
Pripombe k »antropološki tradiciji na Slovenskem«
tega študija), torej ni dobil »akademskega naslova« na podlagi izpitov, trditev ne velja. In
prav Županič je ostro ločil fizično antropologijo, ki jo je sam gojil v prvih desetletjih
svojega javnega delovanja, kar mi je prizadeto povedal tudi npr. prav ob Skerljevi oznaki,
da je zgodovinar itn., ni pa Š. poudaril njegovega prvenstva v antropologiji (v knjižici
Človek, ki jo je m. dr. Ž. tudi bral študentom kot »svoje« predavanje, kar je Škerlj vedel...).
Več o Ž. pozneje.
Čeprav ne vemo, kakšno spričevalo (aU diplomo?) o svojem študiju antropologije
(seveda fizične) pri prof. J. Matiegki v Pragi 1926-27, po diplomi iz biologije) je dobil,
dovolj je poudariti, da se je B. Škerlj 1933 habilitiral kot priv. docent za antropologijo na
Univerzi v Ljubljani in s tem - postal pač prvi slovenski akademski antropolog. Izr. prof.
je postal 1946. To so preprosta dejstva, mimo katerih ne more nihče z drugačiumi trditvami.
Članek ne pove, kdo med »slovenskimi strokovnjaki« (katere stroke?!) ima etnologijo
»za nacionabio vedo par exelence, antropologij/o/ (pa za) študij drugih, predvsem -
neevropskih ljudstev in kultur« (259). Po smislu naslednjega stavka bi sklepal, da sem to
tudi jaz, še več: začetnik tega zla! Piše namreč: »Po Vilku Novaku je (slovenska) etnologija
veda o (slovenski) ljudski kulturi« (po Raziskovalcih... 367-368). Tako navajanje mojih
besed in misli je docela napačno. Na teh straneh najdemo zapisano: »znanost o ljudskem
življenju« (367, pa ne kot definicijo!) in »raziskovanje ljudske kulture« (368) in - to ni
moja edina oznaka etnologije. Kriv bi naj bil tudi s svojim »staUščem« tega, da »v vseh
obstoječih pregledih zgodovine slovenske etnologije... zaman iščemo imena piscev, ki
obravnavajo neslovenska ljudstva in kulture«. No, kaj sem sam pisal tudi o takih »piscih«,
avtorjema članka menda noče biti znano ali vsaj priznano.
Ne moremo zgubljati besed o vsem sledečem o razliki med antropologijo in
etnologijo, o čemer sem dovolj obširno nekoč predaval svojim študentom v obliki pregleda
zgodovinskega razvoja etnologije in - če hočete - tudi antropologije, pa ne le »na
Kranjskem«, marveč v vsej Evropi in Ameriki (vsaj nekoliko). Tam smo mogli videti, da
po svetu niso mislili tako, kot menita pisca obravnavanega članka; da so mislih in
imenovali svojo stroko zelo razUčno in to tudi utemeljevali. Takih zaostalih krivcev nas je
vsaj v današnji Evropi kar precej, o čemer sem posebej predaval v pregledu etnologije v
Evropi. Da bi bila pisca navedla vsaj misU našega Boža Skerlja, ki sta ga na začetku sicer
imenovala - bilo bi kar zanimivo in za marsikoga poučno.
Da nisem našel milosti v učenem pregledu znanih in neznanih imen iz prejšnjih
stoletij, ki naj bi jih bili pregledi slovenske etnologije (= o Slovencih) prezrli, in da moji
spisi o Baragi, Pircu, Hacquetu itn. niso našli skromnega mesteca v opombah, mi je
razimüjivo ter značUno za nekatere »odkritelje«. Želim vprašati le, aU se je na zadnji
strani članka obravnavani L. Ehrlich imel za antropologa in kaj pomenijo besede in čigave
so - EhrUchove aU obeh piscev?! - : »Etnologijo je pojmoval dokaj široko, v obsegu, ki se
praktično (iBcimo pravilno: dejansko; za pomen: praktično glej vse slovarje tujk) izenačuje
s kultiimo ah socialno antropologijo« (sh'. 266). Quod erat demonsh'andum! Kdo med
nami, ki smo na proskripcijskem seznamu krivo mislečih, pa ti'di drugače?! ]n je to dokaz,
da sodi tudi L. Ehrlich v »antropološko tradicijo« na Sloveiiskem?! Glede na stiUstiko pa
vprašam, kaj pomeni kar dvakrat v istem stavku beseda »sicer«: »je sicer najtesneje sode-
loval...« - ah: kljub temu? - in: »je tudi sicer delal na področju...« - kakor da je že prej ali
nekje drugod?!
Zakaj neki pisca članka ne navajata naravnost, s citatom Ehrlichovih besed v
razpravi, ki mu jo je Etiiolog (v uredništvu v članku neposredno za njim obravnavanega
265
Vilko Novak
N. Županiča) objavil v svojem tretjem letniku in sicer tako erikratno nerodno v slovenski
znanstveni publicistiki, daje pod naslovom razprave: Razvoj etnologije in njene metode
v zadnjih desetletjih - naveden njen avtor takole: »Prof. imiv. dr. L. E.« - kar je potem na
vseh sledečih levih straneh razprave nad črto razrešeno v: »Dr. L. EhrHch«? EMch (kot
eden bistvenih sestavnih delov ali zastopnikov »antropološke tradicije« pri nas) piše že v
prvem razprto tiskanem stavku: »Etnologija je veda o kulturi primitivnih ali nepismenih
narodov«. In četrti njegov stavek se glasi: »Etnologija je potemtakem kulturna zgodovina
primitivnih narodov« (Etnolog HI, 114). Ko našteje »dele etnologije«, piše na sledeči 115.
strani: »Sorodne vede so:
»Antropologija proučuje fizično stran človeka, morfologijo telesa (odtod ime: fizična
antropologija...« In na koncu tega poglavja: »Angleži rabijo izraz: physical anthropology
za antropologijo, cultural anthropology (vse razprto pri L.E.) za etnologijo« (115). To je
pač tisti stavek, ki je nušljen v članku Z-J na koncu odstavka o L.E. Zato želim, da pride
tudi moje ime v seznam tistih, ki sodijo v »antropološko tradicijo na Slovenskem«, ker
sem to trditev nekajkrat zapisal in še večkrat izrekel. Ehrlich pa se kljub svojemu študiju
»na antiopologiji« v Oxfordu m imel za antiopologa, če je govoril ali pisal slovenski, saj
se je v SBL označil kot »teolog in etnolog«. On je skoraj gotovo prvi, ki je imel - pač po W.
Schmidtu, po katerem je povzel svojo razpravo - etnologijo za vedo o kulturi »primitivruh
narodov«. Njemu je sledil R. Ložar v svojem uvodnem spisu v Narodopisje Slovencev I.
Koga pomembnejšega pa ne poznam v tej vrsti.
Pustimo globoka razmišljanja o razliki med etnologijo in antropologijo (pisca sta
pozabila tudi na filozofe in teologe, ki tudi govore o neki svoji antiopologiji!), pa se ozrimo
po koncu članka, ki je namenjen na neki način N. Župaruču. Njegov prvi stavek smo že
ovrgli, k ostalemu pa naj pripomnimo le še: zakaj navaja članek le Z. razpravo o kosovskih
Čerkezih, nobene pa o Slovencih? In kar nekaj vrst namerü njegovemu predavanju o
rasni estetiki, kot da je to eno najpomembnejših dognanj ali dejanj v »antiopološki tiadiciji
na Slovenskem«? Pa še zadnji stavek: »Županič je leta 1940 postal prvi profesor na
Filozofski fakulteti v Ljubljani na (?!) tedanjem seminarju za ebiografijo, ki je kasneje
prerasel v samostojen oddelek«. Kot njegov naslediuk in prej sedem let asistent (od 1948
do 1955) moram povedati, da je v tem stavku toliko neresruc, kakor trditev. Županič je
postal redrü profesor za etnologijo - tega v stavku ni - in če je v njegovem dekretu omenjen
kak seminar - videl ga nisem -, prvič ne »na« seminarju, marveč v in takega seminarja ni
bilo, ker se je imenoval: za etnologijo z etnografijo, kakor so se imenovale vse znanstveno^
učne enote na filozofski fakulteti do ne vem katerega leta, ko so jih preimenovali - kot v
vsej tedanji državi - v oddelke. Torej prvotni seminar nič rü »prerasel«, kot noben drug na
isti fakulteti ni prerasel. Oglejte si najprej podatke o tem na dekanatu in si nič ne izmišljajte
s kakimi »velikimi« sklepi.
266