Štev. 2.
''v
HjubljatisKi^
_j___i___•   i _
i    j     i___L-
Leposlover\ in znanstvei\ lisK
V Ljubljani  i. svečana  1890.
Leto X.
Pred nastopom.
Prizor iz umetnikovega življenja.
Zložil A. Funtek.
Lr
.ričel bom torej ! . . .  Nekaj  še trenutij In gledališki oder se odpre Oče"m zvedavim zbranih  poslušalcev . . . Zamolkel šum mi  bije na uho, Vmes godbe se razlegajo glasovi  — Resnično : kadar  vzplava zastor 6ni, Tedaj  naj  dvignem se,  ponosno stopim V opravi  dragoceni pred gospodo! Na oder jaz?   In zdaj?   Z razvnetim licem, Katero  mrzli smrtni  znoj  rosi, Z očmi,   ki toli gledajo mračno, S šibečimi nogami — jaz? Na oder? . . . Na oder! . . .  Ze jih vidim pred seboj, Pogledov vidim  sto uprtih nase, Glasil nobenega po širnem hramu  — Zdaj moj se  dvigue glas! A kakšen glas! Takd ne poje pevec,  čegar slava Razširila se je v  dežele daljne, To glas tresoč je,  grenek,   zadušen, In ko  izvija stiskanim   se prsim, Takrat se zdi mi,  da bleste" na njem Solze" se bridke . . .  Peti,  peti jaz ! Moj   spev,  da bodi jasen spev  veselja, Da dviguje" se nam v višave svetle, Dviguj  s seboj  i poslušalce te"?  — Nikakor,  danes ne, sedaj  ni moči! Krasoto mnogo gledal bom pred sabo, Bogastvo v krilu svilenem in zlatem, Obrazov sto in sto mladostno lepih,
Gospode žlahtne plemeniti zbor, Vse to bom gledal, ali oh, kak<5! S telesnimi očmi, nikoli z dušo! Duh moj ni tu,  duh moj prebiva zdaj
V  preprostem,  tesnem,  polumračnem domu, Kjer bela žena grudi  se na tleh,
Kjer v  bolečinah stoče milo dete — Ta bleda žena moja,  dete moje, In  ko umira mi, kako"  bi pel ?! Očesci ljubljencu zaprti sta, Na vroče čelo  stopa smrtni znoj,
V   trepetu vije se telesce drobno, Težak je dih,  sedaj  — sedaj zastaja    . , Uboga žena,  miljenec  trpeči,
Tako sem vaju pustil brez solza,
Soprog brezčuten,  oče grozovit,
In šel,  da pojem tod v dvorani svetli?
A vender:  še mi žije up slaboten:
Morda dobrotno spanje okrepčd
Jedinca mi,  morda domov dospevši
Ugledam na  obrazku nežen smeh
In  čujem rahle dihe . . .  Bog,  zanesi mi,
Usmiljen bodi mladi sreči moji,
Ne daj,  da  v snežnobelem oblačilu,
Med cvetjem bi ugledal milo dete,
Ob njem voščenih sveč tresoče luči —
Ne daj, moj Bog; iz dna plačoče duše
Tod kličem ti: ne daj, dobrotni Bog! . . .
Da ženo bi ugledal jokajočo,
y.: Lovec.

In bral iz milih solznih nje očij
Bridkostno očitanje,  da sem mqgel
Prepevati,  ko je umiral sin !
Duh blagi ti, ki gledaš mi v srce,
Ti ve"š, kako bolest mi grebe v duši,
Ti znaš,  kaj terja svet,  da neizprosno
Poslednjo kapljo terjal bi krvi
Od onega, ki suženj je njegov !
In suženj sem,  in suženj mu ostanem :
Umetnost moja mi jedino dobro,
In petje tudi danes mi dolžnost! . . .
Ne, dni svet,  ki tu nocoj je zbran,
Da slušal zvonke moje bi glasove,
Pojil oko z veselimi prizori,
Ta svet ne ume žaloigre moje!
»Umetnik, poj,,, zato živiš,  da poješ,
Da s petjem nam razveseljuješ dušo,
Kaj li sicer si,  da srce" imaš,
Katero ti utriplje od bridkosti,
Kdo vprašal bi, čermi? . . . Umetnik, poj!«
Da,  pel,  gospoda, bodem,  plemenita! In pdči mi užaljeno sreč! O sreči bodem pel ljubezni zveste, Katero sem v življenji sam užil, O nežnih upih in veselih hipih, Zajedno bridko  pesem bolečin: In če naposled silen, rezek glas Izvije se, gospoda, oprostite ! Nocoj samo še pojem vam tako, Začujte torej  duše strte spev, Začujte glas   —  dovolj! Že  dviga se Raz oder zastor  — godba — šum pojema, Sedaj naprej,  sedaj je ura moja: Otrok umira,  oče bode pel — Zanesi Bog,  očetovski me sodi!   —
Lovec.
fy.
aj delate planine,
Prepadi strmi vi ? Po vaših skalah lovca
Tam rdeča teče kri!
Gorje", vam, oj, planine, Gorje",  prepadi,  vam!
Prišel je po cvetlice, Leži v globini tam.
Vstreliti je postojno, Jelena v teku znal,
Pečin, strmin in divjih Potokov ni se bal
Plašila ni vročina,
Ne sever ga brijoč,
Kaj njemu mraz viharja, Kaj solnca plamen žgdč!
Popeval pesmi glasne, Najlepše rajal ples,
Klobuk si s šopkom redkih Nakitil je pere"s . . .
Pobegni,  oj,  mladenič, Pogube, glej, oblak ;
Nezgode,  čuj,  sovražne, Za sabo trd korak!   —
»Na vrhu med skalovjem
Leži čaroben vrt, Cvetlice divno-bojne
Pogorski straži Črt.
Prinesi jih,  če moja
Ljubezen ti je kaj; V nedeljo bom se ž njimi
Nadičila za raj!« . . .
Pa čakalo  boš dolgo, Dekletce ti lepo,
Da lovec ti prinese Cvetličic raz goro!