SivCjenje in svet v Stev. 1. £jubijati a S. julija £etc 3« v (Dr. Qre£cr Žerjav • 12. X/. 1882 — f 27. VJ. 1929 JCnjifa 6. Notus V kavarni Ko je ležal na mrtvaškem odru dr. Gregor Žerjav Na terasi kavarne Emona. Toplo vi-dovdansko solnce. Gostje in kava. In časopisi. Največ črno obrobljenih. Pri sosedni mizi dva gospoda. Doli v kotu, ob zidu, dama z rdečim slamnikom. Gospoda čitata: — Hitro je šel... — In še tako mlad! Pijem kavo in gledam. Damo z rdečim slamnikom? Kakor da je ne vidim danes. Skozi rešetke gledam in zelenje. Na cesto, čez, skozi hišo. Na jug... — Complimenti signori. Desiderano? — Limonado, malinovec. Res. Soparno je. Gospa, lepa in mlada, ima prav. In gospod je truden. — Giornali signor dottore? — Slovenski narod!... — Nesrečni otroci! — Tako rad jih je imel... Odprem oči. Kaj?... Raz hišo vihra trobojnica ... Gospoda se pogovarjata: — Da, še iz Gorice. Že takrat ni bil trden... — Da, še iz Gorice... mi brni po ušesu. Da, da, to je bilo takrat... ★ Nova ilustracija je prišla. Illustrazi-one Italiana... mi ponudi natakar. Gledam v ilustracijo in mislim: Da to je bilo takrat. Na terasi pred kavarno Corso. Največkrat proti večeru. Slovenska družba. Todi on je bil tam. Že takrat malce sklonjen, bledi-kast. Toda mož. Vedeli smo. da je bil bolan. Da je prišel iz Afrike pod goriško solnce ... vse drugo se je govorilo tiho. Mogel bi slišati pes policijskega ravnatelja, zvesti spremljevalec zvestega zaščitnika avstrijskih interesov — italijanskega pokolenja ... Pes je bil seveda nemške krvi. To je bilo takrat — ko je vstajala slovenska Gorica jugoslovenska po duhu — ko so raznašalci že rano v jutru raz- našali po mestu jugoslovenski »Dan« ... ★ In potem? Potem... — So ga zaprli. — To mu je skraj*šalo življenje. — On pa Avstriji! — Preveč se je gnal. Idealist. — Bil je take vrste. Človek, ki mora... — In zdravje? Družina? — Idealist... Slišim pomenek, razumem besede, kadim, misli pa so drugod. V Gorici. Vroč dan v avgustu. Vrvenje vojaštva. Godbe. Nove uniforme. Petje, smeh. Pa tudi solze. Opoldne sem prihitel domov. Na vratih moje sobe je stal mož. Brisal si je pot s čela in vprašal: — Ali ste vi... — Jaz sem. Preiskava. V sobi vse premetano. Vse preiskano. Dva sta iskala, tretji pa je pisal. In ta tretji, koroški Slovenec, je vprašal: — Poznate dr. Žerjava? — Poznam. ' — Kje so njegova pisma? Jih nimam. Pogledal me je čez naočnike: — To že vemo. Odstranili ste vso korespondenco. — Nisem ... In šli smo v Vio Dogano. Doktor Din-ko je bil že tam. In še toliko drugih. — Ali je prosta »Politika«? Pokimam in se ozrem skozi okno v kavarno. Tam sedi doktor Dinko. Čita in misli. In on. ki so me vprašali o njem. če ga poznam? ... Pogledam po terasi. Doli v kot, kjer sedi dama z rdečim slamnikom. Cita zadnjo stran lista. In na prvi strani, obrnjeni proti meni, čitam jaz: Gregor Žerjav umrl... * — Se eno črno! Gledam skozi rešetke na cesto in vidim pusto uradno sobo. Kope pisem pokrivajo dolgo mizo. Ob mizi mladi, sestradani. uipadli obrazi. Pod obrazi na-šivi: zeleni, rdeči. Oči bero. Vrsto za vrsto. V vseh jezikih. Jezike razločujejo našivi pod obrazi. V sobo stopi narednik. Sicer dober človek. — Fantje, pravi, odprite Indeks pri zadnji črki, slovanska abeceda! Zapišite Žerjav Gregor! In svinčniki so zapraskali po zadnji strani Indeksa. — Prosim! Začuden pogledam natakarja. — Naročili ste črno. — Jaz? Dama z rdečim slamnikom se smeje. Natakar tudi. Cesta je oživela. Večerna promenada. Sedim in gledam. Zadaj v kavarni kliče telefon.., Sedel sem pri delu. — Halo! Tu stanovanje dr. Žerjava. — Tu uredništvo'... — Članek sem skorigiral. Nekaj besed ni mojih. V stavnici niso znali citati, pa so postavili drugače. Ali ni bilo nobene strojepiske, da bi prepisala?, — Pač, gospod doktor. — Naročite, naj postavijo tako, kakor je popravljeno. Drugi dan sem dobil pismo. Vljudno, prijazno kakor vedno: »Moja pisava je težko čitljiva, vem. Pravi klinopis. Toda zakaj ne bi rabili besed, ki so nam skupne? Mislim, da slovenski jezik ne bo prav nič trpel, če zamenjamo nekaj besed, ki so itak drugega slovanskega izvora, s srbskimi ali hrvatskimi...« — Si že prebral? slišim od sosedne mize. Prebral... prebral... mi zveni po glavi... »Zakaj ne bi rabili besed, ki so nam skupne?«... Od nekje prihajajo zvoki godbe. Vi-dovdanska bakljada. — Plačat! Vesela koračnica ne zgane srca. — Plačat! kličejo gostje. Gledam za njimi na cesto in nenadoma sedim v sobi prvega nadstropja na Kongresnem trgu. Tiho in čudno mračno je v sobi navzlic solncu in godbi iz Zvezde. Tako je ostalo, odkar so odnesli gospo... Meni nasproti sedi, sklonjen, gvetlili oči, on, ki je pogledal resnici v obuu. Pred njim na mizi kosi rokopisa. — Klevete... Hudo je to, ker nI pošteno... Tu imam odgovor. Pa bodo nadaljevali z lažmi.. To ni krščansko.. — Preveč se trudite, gospod doktor. Sklenil je roki v naročju: — Moram ... — Moram... je ponovil... — Moram! se zgane v meni. Rezko pokličem natakarja. — Ste že plačali! Ozrem se po terasi. Dama z rdečim slamnikom je še vedno tam in sama. — Moram! jo pozdravim in grem... Samuel C. Schmucker, profesor biologije na univerzi v Pennsylvaniji. Izvor življenja V začetku je bila mikroba — Razvojni stadiji Največji problem, ki mu doslej nismo vedeli povoljnega odgovora, je vprašanje: Kako se je začelo življenje? Nika-ko novo življenje, ki se danes poraja in čigar potek bi hoteli proučevati, bi nam ne moglo dati nade na zadovoljiv odgovor na to vprašanje. Najbolje, kar moremo tedaj storiti, je samo domnevanje, »kako se je utegnila stvar odigrati«. Pri tem domnevanju pa so znanstveniku začrtane tako ohlapne meje. da ga lahko več ali manj imenujemo ugibanje. Začnimo najprej z najpreprostejšim bitjem in skušajmo kar moči točno ogledati si njegov razvoj. Najpreprostejše živali žive v. vodi in so mikroskopsko majhne. Sestoje iz ene same žive materije, ki jo poznamo kot želatinasto, gobasto gmoto, imenovano protoplazmo. Vsako še tako neznatno množino te substance obdaja nekoliko gostejša vna-nja koža, v bližini središča pa je trdnejše «jedro«. Le-ta je že tako organizirano, da lahko z zanesljivostjo sklepamo, da ima že za seboj dokaj dolgo razvojno dobo. Od teh živali najnižjega reda smo podedovali vse svoje sile. Seveda so se potem razvile in specializirale. gotovo pa je vendarle, da je v njih iskati začetka. Opazujmo na primer amebo! Ona ima sposobnost kre-tanja in občutenja, zakaj kadarkoli se kam zadene, se stisne skupaj. Tudi hrano ume prebavljati, ker vemo, da pogoltne prav majcene rastlinske celice. Skozi kožo sprejema vase kisik, zna tedaj dihati. Cez nekaj časa se jedro razdeli na dvoje in prav tako se tudi celica razpolovi in oba delca si prisvojita vsak po pol jedra. Tako se stvorijo iz materne celice dve novi celici, ki raseta, dokler ne dosežeta normalne velikosti, nakar se tudi oni razpolovita. V tem je proces razplodbe. Prvi korak v razvoju je bilo opustitev tega izoliranega, absolutno individualističnega življenja v korist skup-nostnega življenja. Potem ko se je celica razdelila, se oba dela nista več ločila drug od drugega, ampak sta ostala skup in sta se dalje delila. Tako je postala osnovna enota kolonija. Po preteku neke dobe se je začel nov razvoj. Število celic je jelo tako naglo naraščati, da jim je pretila nevarnost, da jih sosede ne zmečkajo in da ne dobe premalo hrane in kisika. Celice so jele siliti nazven in vsaka kolonija je dobila obliko votle krogle, ki so jo sestavljali stotine kooperativnih celic. Nato je prišla nadaljnja kritična iz-prememba. Gornja polovica te krogle se je jela razvijati, to je, jela se je hitreje deliti kakor spodnja. Le-ta je potem padla v gornjo polovico in kolonija enoceličnih živali se je pretvorila v mnogocelično enojno žival. Vnanja plast je skrbela za gibanje in občutenje, notranja pa je prebavljala in dihala. Tak je bil početek one delitve dela, ki se je potem nadaljevala v živalih višje oblike. Bistveno višjo stopnjo opazujemo pri živali, ki jo poznamo pod imenom deževnika. Njih telo je, kakor bi bilo zloženo iz samih tuljav, nanizanih druga poleg druge; kakor da se je žival vedno znova razvijala, dokler ni nastala kolonija enojnih bitij, ki so se potem strnila. Sčasoma so se prednji udie posebno razvili nasproti ostalim. Nastala so usta, stvorilo se je krvno posodje in iz nekaterih med njimi se je razvilo srce, ki je gonilo kri po telesu. Iz kompliciranega živčnega venca so se razvili možgani. Pri ribah je potek razvoja v splošnem jasen, čeprav bi bilo tudi tu treba dognati še mnogo podrobnosti. Glede njih so si biologi tudi mnogo bolj sporazumni, ker imajo pač na razpolago boljši dokazilni materija!. Somi nam dado mnogo novih podrobnosti. Hrbtenica spada k najznačilnejšim lastnostim, ona podeljuje moč in gibčnost in skupno s štirimi plavutmi izredno hitro gibljivost. Okostnjak vsebuje tudi možgane, ki so Komplicirani in občutljivi. Velika utripajoča črpaika goni kri v škrge, kjer vsrka kisik. Od tam teče po telesu nazaj v srce. Tvorijo se tudi drugi organi, kakor oči in nos in ono, ki drži ravnovesje in služi hkra-tu za slušni organ. Potlej je prišla nova prečudna izpre-memba. Večina rib ima nekak mehur, ki ribam omogočajo plavanje. V Južni Ameriki in Avstraliji so te ribe znane pod imenom »pljučnih rib«. Te žive za dobe dežja v močvirjih. Ko napoči vroči letni čas, se zatečejo v votline, ki si jih napravijo iz posušenega blata. Za-dušenja se ubranijo s tem, da hlastajo po zraku, ki prodre v plavalni mehur in od tam dovaja krvi kisik. Ti naši predniki so se tega priučili še pred počet-kom premogove dobe. Popreje pa je bila, kakor smemo domnevati, vsa vegetacija pod vodno gladino. Kopnih rastlin ni bilo. V naslednji perijodi se je že pojavila velikanska flora in gozdovi premogovih močvirij so se razširili daleč na okoli. Takrat so prišli naši predniki, ki so tedaj že imeli hrbtenico, na celino. Nekateri med njimi so imeli kosti v plavutah in so se nanje opirali. Pozneje so se nekatere teh kosti pretvorile v kosti naših udov. OBVEZNO KOPANJE. Poljska vlada pripravlja zakon, ki bo silil vse stanovnike v republiki, če imajo nad 12 let, da se okopljejo vsaj enkrat na mesec. Zato se bodo omislili zdravstveni zvežčiči z 12 odrezki. Posebni nadzorniki bodo strogo pazili na vršitev ukaza. Kdor ne bo maral pod prho, bo moral plačati globo. Cedomil MitrinoviC (Beograd) Hajduk Starina Novak Videli smo*), 4a se je prvotna oblika hajduštva razvila v zvezi z obrambo pred Turki. Takratne oblasti v Srbiji so podpirale hajduke, zakaj gverila je •bila nujno zlo, po katerem je ljudstvo seglo v sili. Mnogo pozneje, ko je bilo povsem jasno, da turška okupacija ni samo začasna in ko je bil zadušen poslednji ostanek srednjeveške srbske samostojnosti, so se vzroki in oblika hajduštva spremenili. Drugi glavni hajduk poznejše dobe Starina Novak, je pobegnil v gore že iz drugih razlogov. Ko je začel Despot Gjuragj, »gospod Srbov in zetskega Primorja«, graditi Smederevo, je moral upeljati kuluk, ki je bil edino uspešno sredstvo, da sezida tako mogočno utrdbo, ki bo mogla kljubovati turškim navalom. Na tisoče kulučarjev je vlačilo kamenje, pesek, apno, les in vse drugo, kar je bilo potrebno pri zidanju. To delo je trajalo več let; niti otroci niso bili oproščeni prisilnega in težkega dela. Zavladale so bolezni in lakota; slabo ravnanje z delavci je prešlo celo v legende. Kakor pravijo izročila, je despotova žena Prokleta Jerina postavila za valpete krvoločne siroveže s trojnimi biči. ki so neizprosno peli vsem po hrbtih. Delati so morali podnevi in ponoči; odmora in počitka niso poznali. Med delavci je bil tudi neki Novak, mož v srednjih letih. V neki narodni pesmi navaja on sam motive svojega odmetanja takole: 'Argatovah tri godine dana I ja vukoh drvlie i kamenje. Sve uz moja kola in volove. I za pune tri godine dana Ja ne stekoh pare ni dinara, Nit' zaslužih na noge opanke . . , Toda »prokleti Jerini« ni bilo niti tega dovolj. Ko je bil grad zgrajen, je jela razkošno opremljati njegovo notranjost: Pa nametnu namet na vilajet, Sve na kuču po tri litre zlata, To je brate, po tri sto dukata. Ko imade i predade blago, Ko predade, onai i ostade. Ja sam bio čovek siromašan, Ne imadoh da predadem blago, *) Glej »Življenje in svet« štev. 26.. knji-sa ;v. Uzeh budak s kim sam argatovo, Pa s budakom odoh u hajduke! Od preganjanega in nezaščitenega delavca, ki ni mogel prenašati žvižganja trojnatega biča, do obubožanca, ki ni mogel plačati krutega davka, je precejšnja razdalja. Hajduk Novak, ki je bil oborožen edinole z »budakom« (kopačo), s katerim je delal, ni mogel biti preveč nevaren, tem bolj, ker so takratne oblasti v despotovim strogo skrbele za javno varnost. Iz tega vzroka, nemara pa tudi zbog tega, ker niti kot hajduk ni maral vršiti nasilja, je Novak zapustil — kakor sam pravi — državo »proklete Jerine« in prispel preko Šumadije na Drino, preko Glasinca pa do Romanije planine, ki leži v srcu Bosne nad Sarajevom. S seboj je nosil še vedno zgolj kopačo, ki mu je rabila za napad in, za obrambo. Na poti nekje pri Glasincu je bil srečal turške« svate: Oni vode kadunu djevojku, Svi svatovi s mirom prolazili, Zaostalo Ture mladoženja Na dotaku konju velikome, Onaj ne hte prolaziti s mirom, Več proteze trostruku kamdžiju, Pa udara mene po plečima. Tri put sam ga bogom bratimio. «Molim ti se Ture mladoženja, A tako ti sreče i junaštva, I tako ti sretnoga veselja, Ptogji me se, idi putem s mirom, Vidiš da sam čovek siromašan . . .« Tudi po toli poštenem opominu Ture (Turek) ni hotel mirovati. Ko se je kamdžija (bič) zasekal v Novakov hrbet in ko mu je jela teči kri, se je razžaljeni Novak togotno vrgel nanj, ga tepel s kopačo po glavi in vrgel s konja. Ko ga je ubil do kraja in ni več mogel popraviti tecs, kar se je bilo zgodilo, "t ,.. Vatih mu se rukom u džepove Kod njeg nagjoh do tri kese blaga. Pa ih pustih sebi u njedarca; Otpasah mu sablju od pojasa. Njem' otpasah, a sebi pripasali, Ostavih mu budak više glave Da čim če ga zakopati Turci, Pa posjedoh njegova doreta Odoh pravo gori Romaniji , , , Od tega časa je bil Novak nevaren liajduk, zaščitnik in maščevalec siromašnih ljudi. Ne boji se nikogar razen boga; napada trgovce Turke in jih ubija in pleni, kakor se mu zljubi. Ko se je popolnoma udomačil v Romani ji planini. je pripeljal k sebi svojega brata Radivoja (znani deliia — velikan — Radivoj, sloveči hajduk, ki ga narodna pesem često imenuje Novakovega po-bratima) in sina Grujieo, ki je po haj-duških sposobnostih kmalu nadkrilil svojega očeta. Zdaj je začela ta družina uganjati čudovita junaštva. Na vrhu planine sredi steze pod neko jelko je bil razgrnjen Novakov plašč in zasajen meč. Vsi mimogredoči, katerim Novak ni hotel storiti nič žalega, so morali vreči na plašč nekaj denarja kot dar Novakovi hajduški družini, ki je štela pozneje okrog sto mož, zbranih z vseh strani, koder so pritiskali Turki. Na nekem mestu pravi Starina Novak o sebi: Evo ima četrdeset godina ' Romaniju goru obiknuo, Bolje, brate, nego moje dvore, .Ter ja čuvam druma kroz planine, Dočekujem Sarajlije mlade. Te otimam i srebro i zlato, I lijepu čohu i kadifu, Odijevam sebe i drugove, A kadar sam stiči i uteči I na strašnu mestu postajati. Ne bojim se nikoga do boga . , . Da bi sodobni čitatelj imel jasnejše pojme o tem, kakšna je bila Romanija planina v času, ko je po nji hajdučil Starina Novak, naj navedemo odlomek iz potopisa nekega turškega letopisca, ki je v tem času potoval po tej gori. »Ko smo krenili iz Srebrnice v Glasi-nac — pripoveduje turški letopisec — prispemo v planino Ravno. Drevje, ki sem ga videl na poti skozi to planino, je taka da ga ne morem niti opisati. Mnoga velika in prastara drevesa, ki jih je nevihta podrla, leže na tleh. Stopim s konja in izmerim dolžino takega drevesnega velikana, ki ie ležal ob poti: dognal sem, da je bilo drevo visoko 170 korakov, a debelo tako. da ga več mož ne bi moglo objeti. To so vzori drevja . . .« Če bi danes moral samoten popotnik s starimi prevoznimi sredstvi prepotovati Romanijo planino, bi bil takisto opazil take prizore; zob časa vendarle ni uničil mogočnih starih hrastov, na katere so nekoč Starina Novak in nje- govi nasledniki obešali ujete Turke, vršeč svojo hajduško pravo. Pesem pravi, da je bil Starina Novak pravi zaščitnik srbskih in turških siromakov .Imamo neko izročilo, ki zatrjuje, da je ta mogočni junak obnovil samostan Tavno, zadužbino Nemanji-čev. Kdaj pa kdaj, kadar so ga prisilile razmere, je bil zapustil Romanijo in se umaknil v goste hercegovske planine, kjer je še vedno mogel biti na varnem. Tu so se še danes ohranili spomini na Novaka; natanko je znano, v katerih skakh je domova! skupno s svojo hajduško družino. Zanimati bi utegnilo, če zabeležimo na tem mestu še eno izročilo: kako je Starina v sili prodajal sina Grujieo in kako se je potem rodil sloveči muslimanski junak Gjergjelez Alija, čigar figuro nam je nenadknljivo opisal pisatelj Ivo Andrič, eden najboljših sodobnih srbskih pripovednikov. Izročilo pravi: Starini Novaku in njegovi družini je zmanjkalo vina in tobaka, a ker je nastopila zima, sklene Novak, da odpelje Grujieo v Sarajevo in ga proda Turkom za sužnja. Obleče se kot trgovec in pride v spremstvu deli — Radivoja v Sarajevo. Tu ju opazi Turkinja Dža-ferbegovica, ki ji je bil mož malo poprej umrl. Ker je bil Grujica zastaven in zal fant, tenak kakor bor, ga Dža-ferbegovica koj kupi, plača Novaku tri mošnje dukatov in odvede fanta domov. Prepustimo narodni pesmi, da nam pove, kaj je bilo potem: Bula vodi roba dragokupa, | Vodi njega dvoru bijelome, f Pak donese vode i sapuna, Te okupa dijete Grujicu. ^ A kada je po večeri bilo, J Ona prostre mekanu postelju Leže Grujo s bulom u dušeke . . , Tako je prezimil Grujica pri buli in ko je napočila pomlad, mu da turška gospa obleko svojega pokojnega moža in konja, da gre malice na lov. Grujica se, kajpada, več ne vrne; kot nezakonski sin Džaferbegovice se je rodil Gjergjelez Alija. Njemu edinemu je bila namenjena čast. da Starino Novaka in njegovo hajduško družino dvajset let pozneje prepodi s planine Ro-manije. Zdi se, da je pri vsem tem resnično samo to, da se je Gjergjelez zares rodil kot nezakonski sin neke siromašne vdove. Nimamo podatkov o tem, kako se je Starina Novak ločil z življenjem. Sigurno je, da je doživel globoko starost in je najverjetneje, da je umrl neopa-ženo v kateri izmed številnih gorskih skal, kjer je prebil večji del življenja. Družina ga je tu tudi pokopala, zakaj hajd.uk se ni smel nikdar nadejati, da bo pokopan kakor ostali mrliči na skupnem pokopališču. Nekaj neraziskanega gradiva o njem in njegovi družini je bilo prej v starem turškem arhivu, ki ga je zasačil avstro-ogrski okupator v Sarajevu. Danes ne vemo, kje se sedaj to gradivo nahaja. Fantastični oblaki prihodnosti Kje so zametki bodočih vojn Predsednik ameriškega zemljepisnega društva Izaija Bowmanm je izdal atlas, ki je izdelan natančno v smislu političnih posledic svetovne vojne; najzanimivejši je komentar, ki daje zaokroženo sliko gospodarskega, socijal-nega in političnega stanja vsake posamezne diržave in označuje probleme, iz katerih bi utegnila kedaa v bodočnosti nastati nevarnost za to državo. Pro- i fesor na Colege de France Jean Brun-' hes, pisec slovečega »Poljudnega zemljepisa«, je ta atlas prevedel in izdal, kar pove dovollj o njegovem pomenu. Skušajmo posneti iz njega nekatere zanimivosti. Onim, ki so malodiušni spričo zapletene nejasnosti evropskih razmer, pravi pisec, da je »vsaka velika doba v zgodovini človeštva imela svojo katastrofo, svojo veliko vojno«. Tudi v Ameriki, čije civilizacija je mnogo mlajša, so sporna ozemlja, ki so ponekod večja od Francije (n. pr. Cha-C0', ki si ga prisvajata Bolivija in Para-guay). O Španiji sodi, da je največja nevarnost, ki jo ograža, upliv in moč verskih komgregacij. O Portugalski ima površen opazovalec napačne pojme: misfli, da je revolucija zaplodila v tej deželi saimo anarhijo. Po Bowmannu pa je Portugalska na poti v lepo bodočnost. Belgija ni bila žrtev svoj'h lastnih po-željenj, kakor se v zgodovini dogaja najčešče, marveč žrtev ambicij svojih sosedov, ki jo še vedno ogražajo. O Jugoslaviji nima Američan preveč optimistične prerokbe; obkoljena je skoraj od samih nasprotnikov, kar ji mora visiljevaiti veliko vzdržnost in previdnost. Poljska je bila poklicana k pomembnim nalogam, toda ima črva v svojem jedru: Številno, bogato in vplivno židovsko prebivalstvo je in bo ostalo še dolgo odtujeno poljskemu narodnemu življenju, kar zr državo, ki ježi med Nemčijo in Rusijo, ni malega pomena. Izbruh otomaoskega nacionalizma bo uničil trgovinski pomen Carigrada, ki ga je imelo to mesto mnoga stoletja. Izmena prebivalstva med Turčijo in Grčijo je povzročila nezaslišne primere osebne bede, toda napetost je vendarle popustila in vzrokov za konflikte je danes manj nego v prejšnjih časih. Glede Avstrije misli Američan, da bo imela vedho hude preglavice s svojo preveliko in predebelo glavo — Dunajem, da pa ni moči govoriti o njeni nesmrtnosti, zakaj Cislitanija je bila že prej dokaj umetelen političen stvor. Madžarsko tarnanje se mu ne zdi čisto neupravičeno, toda ne smemo pozabiti da je pravi vzrok madžarske nesreče »stoletno zatiranje nemadžarsikih ras, zastareli sistem zemlij'ške posesti, izkoriščanje kmetov s strani mest, ki jih obvladuje močno, po večini židovsko trgovstivo.« O Angliji govori B edinstven na svetu: »ta dežela ogromnih dimenzij, z bogastvom, ki je praktično še neizčrpno, omejena na vzhodu in na zapadu z oceani, na jugu s skoro neprehodno puščavo, na severu pa s kanadsko mejo, kjer vlada takšno zaupanje, da je silinejše od vseh trdnjav in posadk, lahko živi in se razvija v trajni izolaciji: gospodarski, politični in zemljepisni«. Američani so se tako vživeli v to zavest absolutne varnosti, da se jim zdi kot da bi bili prebivalci ozvezdja Sirija; Evropa se jim vidi kakor drug planet in njenim sporom ne pripisujejo večjega pomena nego odrasli ljudje prepirom igrajoče se dece. Yamkeeji nimajo vitežlkega duha, so od siile sebični (kot narod) in ne čutijo niti najmanjše solidarnosti s prepirljivimi evropskimi narodi. Za Bowmanma je brutalno dejstvo, da so Američani sami osmešili Wilsona in njegovo velikodušnost. Posihmal ne bo noben ameriški prezident vtikaj nosa v delikatne evropske »malenkosti«. Važen problem Amerike je to, da se dežela nag,lom a kolonizira in silno velikopotezno izkorišča vse, kair je dala ptriroda. Koncem dvajsetega stoletja bodo šteJe Zedinjene države toliko kot je pplovica prebivalstva Kitajske. Staro vprašanje Zamorcev se bo najbrž rešilo samo po sebi, ker se bo njih število stalno zmanjševalo. Za enkrat se še italijanski, slovanski in madžarski živili med ameriškim prebivalstvom idejno >in z občutjem upirajo tradicionalni ameriški izolaciji, ker so še vedno nekoliko zvezani s sitaro domovino. Za Zedinjene države je velik problem, kalko se bodo ti živJiji, ki tvorijo znatno-večino ameriškega prirastka, pomešali z Angfosafcsonci iti a,M bo ta novi na-rodlnosM plod osital takisto kot »staro-ameriškii« nasproten vsakemu sodedo-lovamjiu z Evropo. Drugi ameriški problem so »mikroskopičine« republike v Južiraj Ameriki, k'i jih naseljujejo »v glavnem zamorci, Indijanci in miuilati in katere imajo »slabe vlade«. Tu je odkrito tajno kopito imperializma Zedinjenih dlržav; če se bo tej veiledržavi zahotelo širjenja, bo pritisnila na jug v obsežne pokrajine latinske Amerike. * Ali bodo bodoče vojne trajale dolgo časa? Predsednik »Labor Bureau« v New-yorku Stuart Chase je objavil v maj-niški številki časopisa »The New Re-publice« članek, ki iz njega posnemamo: Dne 13. avgusta 1928 je otvorila »severna sila« napad na London. 75 letal, katerih vsako je nosilo 500 funtov »bomb«, je priplulo s severovzhodne strani nad mesto. Njim naproti je prihitelo enako število obrambnih letal in precejšnje število baterij z letalskimi topovi in sploh z vsemi sredstvi, ki se lahko uporabljajo v zraku v obrambo pred letalskim napadom. Toda v teku 30 minut, ko so »sovražna« letala preplavala »mejno črto«, so se zlahka izmaknila obrambnim letalom; napad se je osredotočil naravnost nad Londonom, »bombe« so bile vržene na vnaprej določena mesta in napadalna sila se je brez vsakršnih izgub umaknila na sever. Bombardiran je bil vsak v naprej določeni cilj. 50.000 funtov teoretičnih razstreliv se je vrglo na mesto iz višine 5000_ m z natančnostjo topovskega strela. Če bi bilo teh 22 ton bomb napolnjenih z diphenylovim klorarzenom, tedaj bi bila morala polovica londonskega prebivalstva neizprosno poginiti. Ta drama v zraku je bila kajpada zgolj manever, toda poizkus je bil izvršen z natančno eksaktnostjo. Vse znane obrambne metode so bile ničeve nasproti napadu 75 letal. Niti eno samo »sovražno« letalo ni bilo prisiljeno k odstopu. Zamislimo si, kaj vse bi se utegnilo storiti s 500 letali — številom, ki ga vsaka izmed vodilnih držav mobilizira z lahkoto. Francija lahko že danes z eno samo brzojavko dvigne pokonci 4000 letal. Obstojita najmanj dve različni vrsti strupenih plinov, ki pred njimi ne ščiti nobena maska. Vsi veliki narodi imajo v kakodyl — isocyanidu tako uničujoč plin, da so častniki izjavili ob neki priliki zastopnikom tiska, da bodo morali ljudje, ki bodo uporabljali ta plin v sovražnem napadu na mesta, zelo premagovati svoja človeška čustva. Sovražnik lahko preskrbi tudi bombe z bacili kuge ali bombe z bacili antroxa, ki pokonča krave in konje. V zadnjem času je bil iznajden »radiumatomit«, učinkovitejše razstrelivo nego je trinitrotolu-ol; danes imamo že precej močna le- tala, ki so tako zgrajena, da jih lahko prenese en sam človek z mesta na mesto. Denimo, da je napovedana vojna. V Bremenu ali Calaisu se povzpne 1000 mož na svoja letala. Signal k startu, nato eno- ali dveurni let, malce lavi-ranja, metanja bomb in izogibanja, ko se pojavijo obrambna letala; eno ali dve nezgodi, ko se radiumatomit avija-tiškili topov trudi, da bi napolnil s plinom prostor 150 km v kvadratu in na 6 in pol km globoko; zamolklo treska-nje — okrog pok za pokom: to padajo bombe po naprej določeni shemi. Tako je lahko v neznatnem času uničena civilizacija, ki jo je utemeljil Viljem Osvajač in ki je dala svetu Bacona, Newtona in Watta. Ko je to opravljeno, so London, Liverpool, Manchester, Bristol po vrsti zbrisani z liste obljudenih krajev na svetu. Niti ena sama podgana, da celo mravlja ne more uiti skupni usodi; vse, kar je živega, mora poginiti zaradi diphenylovega klorar-zena. Letalo je vse ostalo vojno orožje — vojne ladje, trdnjave, tanke — poslalo med staro šaro. Edino pribeževališče, ki mu najbrž ne more do živega, je podmornica, nahajajoča se 30 m pod morsko površino. Toda dobra podmornica stane približno 5 milijonov dolarjev; potrebuje 30 mož posadke in prevali pod vodo komaj največ 30 km na uro, vrhu tega ne more streljati s tako gotovostjo, da zadene cilj, kakor top na kopnem. Dobro letalo stane kakih 5000 dolarjev; posadka obstoji iz enega samega pilota, prevali v eni uri 300 km in lahko- meče bombe z veliko natančnostjo. Skratka — danes ne kaže govoriti o drugem vojnem orodju kot je letalo, ki je izmed vseh najbolj smrtonosno in vrhu tega še poceni. Edina pot, da velika mesta odvrnejo letalske napade, je to, da razpolagajo s fantastičnim številom letal z obrambnimi topovi. Toda prebivalstvo bi imelo tudi v tem primeru hude nadloge; brez težke jeklene zaščitne strehe se ne bi.mogel nihče gibati po ulici. Vojaški strateg pa ima dober odgovor na letalski napad iz zraka. Najbojj-ša obramba je napad na sovražnika. Če torej zapusti Hamburg tisoč aeropla-nov in krene proti angleškim mestom, se dvigne ob istem času v Londonu 1500 letal in krene v smer proti nem- škim mestom. Lahko da se bodo pota križala; toda ker se vsaki skupini zelo mudi, ne bo velikih nezgod. Tako ne pripravljajo nova vojna sredstva samo konca ene civilizacije, marveč konec dveh. Če bo splošna vojna, bo šlo vse križ-kražem. Pri bodoči vojni pa lahko omenimo vsaj eno dobro stran: ne bo trajala dolgo časa. V dveh urah se more cela zadeva odločiti. To, kar je bilo 1. 1914. kljub nadejam dunajskih krogov in Wil-helma II. še nemogoče, bo v letalsko-plinski vojni mogoče; vojna bo zelo kratka. , OBNAVLJANJE STARIH SLIK. Preprost in pripraven način za restavri« ranje podob obstoji v naslednjem. Staro pokost (firnež) prevlečeš s plastjo kopaivs nega balzama. Potlej obesiš sliko blizu 1 meter nad kotel, tolikšen kakor zahteva obseg platna in napolnjen s hladnim alko* holom. V tem vodoravnem položaju ostane platno toliko časa, kakršna je pač starost ali poškodba, nikdar pa ne nad 24 ur. Iz> parine alkohola razstope snov, natrto po podobi, balzam se amalgamira s staro po> kostjo, ki jo razkroji ter ji podeli njeno svežino, sijajino, prosojnost, a ne proniknc v slikarijo. Ko si umotvor obesil na prejš* nje mesto, se zdi prevlečen z novim fir= nežem. OSTRIGE POLETI. Naši izletniki, namenjeni v Pariz, gotovo vedo, da so kamenice ali mišlini, kakor se reče ponekod ostrigam, ob vročih pasjih dneh lahko kaj opasna hrana. Francoska ljudska modrost pravi celo: »V mesecih brez r (maj, junij, julij, avgust) je ta mors ski sadež peklenska jed«. Pred kakimi 20 leti je celo izšel v Babilonu ob Seini od« lok, ki prepoveduje prodajati od 15. rož» nika do 1. kimavca te školjke za živež. Poslej so pristojni strokovnjaki proučevali vprašanje in dognali, da kamenice ne mo> rejo škodovati ob času ploditve, torej v poletnih mesecih, in sploh nikdar, ako so sveže, nepokvarjene. Tako trdijo higieniki Giart, Bouchon»Brandely i. dr., potem bios logi kot Henneguy, bakteriologi kot Bodin etc. NEBOTIČNIK -- SVETILNIK. Iz New Yorka napovedujejo, da se skt« raj zgradi velikanska dbnebnica, ki bo imela 63 nadstropij in bo segala 840 čevljev nad ulico, to je nad 250 m. Ta neboder bo zvečer tako razsvetljen, da se bo videl mnogo milj daleč in bo takisto vodil ladje na morju ali lajšal posel zrakoplovcem. Ramsay Mac Donaldi Moje življenje Dih romantike obdaja moža, ki se je drugič povzpel na najvišji vrh moči v britanskem svetovnem imperiju. V naslednjem razgovoru, ki ga je dal britonski premier našemu londonskemu dopisniku, prU poveduje Mac Donald s skromnimi besedami pomen svojega živ* Ijenja. Rojen sem v Lossienmouthu, majhni škotski vasici, ki šteje jedva dva tisoč duš. Vaščani se preživljajo deloma z ribolovom, deloma s poljedelstvom. Otroška leta sem preživel v času, ko so imo- stelinov, ki so stali takrat pred konkurz-nim sodiščem. Moje šolanje je bilo običajno. Potika! sem se po lepih gozdovih in zamujal po- Tako preživlja Mac Donald svoje počitnice. Poleg njega hči Ishbel, zadaj njegova zasebna tajnica vitejši posestniki pritiskali na revnejše prebivalstvo. In v tem času je pognalo pošteno škotsko sovraštvo do vlasteli-nov globoke korenine. Dobro se še spominjam majhnih kmetij, ki so jih požrla veleposestva in sinov malih kmetov, ki so jih poslali očetje na univerzo v Aber-dean. Spominjam pa se tudi bogatili vla- uk, da sem mogel uživati po mili volji divje morsko obrežje. Kolikor se spominjam, ni proslavil noben moj šolski tovariš svojega imena, toda vsi so danes na odgovornih mestih. Nekateri so pomorski kapitani, drugi ugledni trgovci po kolonijah, eden je znan zdravnik v Aberdeenu, mnogi pa so se posvetili bančnim poklicom, saj je znano, da so Škoti nadarjeni za to stroko. 2e v rani mladosti sem se zelo zanimal za politiko. V moji ožji škotski domovini so prevladovale radikalne tendence. tovo delo. Sicer pa noben mož ne bo utrpel škode, če opravlja težko ročno delo. Čudil sem se, da je toliko kmetov znalo na izust Burnsa prav tako kakor sv. »sem nam se je zdelo, da smo rojeni demokrati. Po končani šolski dobi sem moral resno misliti, kako se bom preskrbel za življenje. Moj prvi zaslužek je bilo poljedelstvo. Naučil sem se ceniti in ljubiti kme- pismo. Razen tega so skoraj vsi skušali skladati svoje pesmi. Vsak kmet je prepeval na polju. Samo v eni stvari sem se razlikoval od njih. Nisem hodil nai njihove cerkvene slavnosti in tudi nisem komponiral S = i"? £ k r- & 35 L. 05 a, o "I » S «B A! 2 2 c •«• t- c ec 'o* S —i c C « i. CS «> P «3 c C o 5 o O i. tO M pesmi. Moj učitelj je pregovoril mojo mater, da sem moral nadaljevati šolanje. Poučeval me je za polovičen honorar. Tako sem postal učiteljski kandidat. Nameraval sem obiskovati univerzo v Aberdeenu, toda neke okoliščine so preprečile izvedbo mojega načrta. To se je zgodilo v času, ko je Carnegieva ustanova odprla otrokom revnih staršev pot do univerze. Sicer pa ne obžalujem, da nisem mogel na univerzo, temveč sem celo mnenja, da prinese akademski študij večini mladeničev več neprijetnosti nego blagoslova. Cez nekaj časa sem prišel kot zasebni tajnik v Bristol. Tako sem se hotel preživljati med istočasnimi pripravami za specijalen študij na kaki univerzi, n. pr. na Royal College v Minosu, kajti takrat je bilo v meni veliko zanimanje za znanost. Poskus v Bristolu se je ponesrečil in tako sem prišel v London, kjer nisem poznal žive duše. Končno sem se vendarle spomnil nekega znanca. Postal sem pisarniški pomočnik pri nekem odvetniku, s katerim sem se bil seznanil v zvezi z nekim mladinskim časopisom. Dan za dnem sem iskal službe. Prišel sem bil namreč v London brez vseh sredstev. V žepu nisem imel niti tradicijonalne pol krone. Končno sem dobil mesto pisarja v nekem kolesarskem društvu, kjer sem prepisaval naslove za deset šilingov na teden! Služba je bila le začasna. Spoznal sem, kaj se pravi tavati po Londonu s praznim žepom in s precejšnjimi dolgovi. Nato sem bil pisar v neki trgovini. Na teden sem imel že 15 šilingov! Ker sem živel skromno, sem si prihranil nekaj denarja. Praznike sem preživljal na Škotskem, podpiral sem mater in pošiljal svoje prispevke Londonskemu kolegiju v Birkbocku in Institutu v Hisrhburgu. Moja sredstva mi niso dopuščala, da bi pil čaj ali kavo. Sicer pa sem se uve-ril, da topla voda prav nič ne zaostaja za čajem glede hranilnih snovi in da ima prav dober okus, kadar se človek privadi nanjo. Za kosilo v Aldersgate Streetu nisem dal nikoli več kakor tri pence. Ne vem, ali je bilo dobro ali slabo, toda moj želodec je bil napolnjen. Cez nekaj časa so me dodelili računskemu oddelku in mi zvišali plačo na en funt tedensko. Pozneje mi je nriskr-bel neki prijatelj, ki mi je dovolil brezplačen obisk svojega laboratorija, razna kemična dela. Tako sem mogel zapu- stiti računski oddelek, kar pa bi moglo postati zame usodepolno, kajti delal sem doma dopoldne, popoldne in ponoči. Ko sem okreval, sem moral zopet na lov za novo službo. Višji tajnik Nacijonalnega liberalnega kluba, ki sem ga poznal osebno, mi je povedal, da išče Thomas Lough zasebnega tajnika. Služba mi ni bila po volji, toda prevzel sem jo enostavno zato, ker mi je šlo za kruh. Ko sem bil spoznal, da ni dobro viseti med znanostjo in politiko in ker mi je bolezen onemogočila izpit, sem sklenil, da se posvetim politiki in žurnalistiki. Pri Loughu sem deloval štiri leta, da sem prišel v položaj samostojne žurnalistič-ne eksistence. Pozneje sem napisal številne socijalistične razprave. Kmalu po svojem prihodu v London sem se bi! namreč vpisal v socijalistično stranko, čeprav to takrat ni ničesar pomenilo. Eden prvih strankinih voditeljev, s katerim sem se seznanil, je bil John Burns. Prišel sem v London baš v času, ko se je vršila preiskava proti Burnsu, Hyndmanu in \Villiamsu. Ker sem bil brezposeln, sem pazno zasledoval razvoj procesa. Drugi voditelj, s katerim sem se spoznal, je bil H. Champion, ki je bil tedaj zelo aktiven. Odpovedal se je oficirski časti kot stotnik, ker se ni hotel bojevati v egiptski vojni. Priključil sem se tudi Fabianovim socijalistom ter sem bil nad dvajset let ponovno izvoljen v odbor. Ob izbruhu burske vojne sem izstopil, ker sem domneval, da ta frakcija ne bo zavzela dovolj jasnega stališča v tem vprašanju. Takrat sem spoznal tudi Bernarda Shawa, »rdečelasca,« ki ga nihče ni poznal. Njegove šale. ki jih je priobče-val v Monthly Corner, mi niso ugajale. The Modern Press je priobčil njegovo prvo delo. Še vedno hranim en izvod v originalnem ovitku. Tri leta po ustanovitvi Labour Par-ty sem postal njen član in sem ostal do danes. Z vso vnemo sem se posvetil ustanavljanju klubov med delavstvom. Svoje stanovanje sem spremenil v klubske prostore, kjer sem poučeval dora-ščajočo mladino v čitanju dobre literature. (Nato govori g. Mac DonaJd o svojem nadaljnem delu v okrilju socijalistične stranke ter nadaljuje): Več let sem že deloval v delavskem pokretu, ko so me razne volilne skupine naprosile, da bi prevzel kandidaturo, po kateri nisem posebno hrepenel. Izjavil sem bolj za šalo kakor iz drugih razlogov, da sem pripravljen prevzeti kandidaturo za Dover. Bil sem uver-ien, da iz tega ne bo nič, ker nisem mogel misliti, da je že prišel čas, ko bi mogla socijalistična stranka zastopati interese volilcev v parlamentu. Toda kmalu sem spoznal svojo zmoto. Kakih dvanajst mesecev pozneje sem kandidiral v Southamptonu (1. 1895.) in sem dobil 867 glasov. Liberalci so postavili protikandidata — liberalnega delavskega voditelja — in moje delo za Trade Union je bilo zaman. Pozneje me je naprosilo mesto Leicester, naj prevzamem kandidaturo. Sprejel sem ponudbo in sem dobil 1. 1900. že 4000 glasov, čeprav sem bil zoper vojno, zoper vsako aneksijo in zoper vse, kar ni bilo všeč ljudstvu. Pri prihodnjih volitvah sem bil zopet kandidat in sem zmagal. Peru Republika Peru ne spada med južno« ameriške države orjaške razprostranjen nosti. Po obsegu je komaj tako velika kakor polovica Argentine in pet do šestkrat manjša od Brazilije. Vendar je s svojimi 1,400.000 do 1,900.000 štir* jaškimi kilometri še vedno šest do se* demkrat večja od naše države. Povr* šna cenitev njenega ozemlja najtočnej* še izpričuje, da se zemlja v tej deželi \ -S/. I %labaz = y=5BOUVIE. "V 0\,......... . t/v pARAGVAY - *A5VNC/OH f--. Jrj C. '—y> f—S. i-) <». A' , "Z o ! _ ■ ityrat» j, f0 "VE-" N : & ne meri po četvornih metrih kakor v gosto poseljenih civiliziranih državah Evrope. Ozemlja, ki so n. pr. tako ve* lika kakor Belgija ali Nizozemska, se v Peruju premikajo sem ali tja z eno* stavnimi mejnimi korekturami in me« njavajo državno pripadnost po lastni* kih. Kljub ogromni razsežnosti ima Pe* ru samo štiri do šest milijonov prebi* valcev. (Tudi podatki o številu prebi* valstva niso točni, ker se je vršilo zad* nje ljudsko štetje pred dobrimi štiri; desetimi leti.) Dežela pa je zelo boga* ta na zlatu, srebru, petroleju in bakru. Njena bogastva so tako velika, da bi lahko prehranjevala še enkrat toliko ljudi. Zato v Peruju ne tvori problema »ljudstvo brez zemlje«, ampak narobe: zemlja brez ljudstva. Kakor iščeta Ja* ponska in Kitajska zemlje, kjer bi na* selili preobilico svojih ljudi, tako išče Peru ljudi za poselitev svoje prostor* nine. Jedro prebivalstva so v Peruju ka* kor v malone vseh tropskih deželah Amerike Indijanci, ki tvorijo skupaj z mešanci petino vsega prebivalstva. In* dijanci, praprebivalci Peruja, so tisti, ki dajejo peruanskemu ljudstvu značil* no potezo. Plast Kreolov, ki zavzemajo danes najvišje položaje, ter daje de* želi prezidente, ministre in diplomate kakor da bi bila Peru dežela belokož* cev, je samo varljiv videz; po vsej pra* vici jim gre naslov »la gente decente«. Indijanci so od njih zelo oddaljeni. Ko je leta 1532. vdrl Pizarro s svo* jimi Španci v današnji Ekvador in Peru, je vladajoče ljudstvo Inkov sko* valo iz Peruja, Ekvadorja, Bolivije in severozapadne Argentine ter velikih delov današnje republike Čile ogrom* no državo, ki je bila organizirana na komunistično*verski podlagi. Kakor v orijentalskih despotijah in v komuni* stični Rusiji so obvladovali življenje celokupnosti in vsakega posameznika ogleduhi in uradniki. Na čelu vlada* ioče kaste pa je stal nekakšen bog* kralj. Legenda pripoveduje, da so prejeli Inki oblast naravnost od solnčnega bo* ga. V njegovem imenu je položil te* melj kraljestvu Manco Capac na gori Guanacaure pri Cuzcu. V resnici pa je podoba, da so bili Tnki neznatno ple* me, ki si je podvrglo na visoki ravnici Peruja sosedne rodove. Tako je poteg* nilo vso oblast nase. Izročilo govori o 10 do 13 kraljih te rodovine. Zgodo* vinske podatke imamo samo o neka* terih osebnostih, zlasti o petorici: Hui* racochi. Yupanki, Tupac Yupanki, Hu* ayna, Capacu in Atahuallpi. Ti so bili, ki so bistveno pripomogli deželi do veličine in slave, o kateri se dandanes toliko govori in piše. Kraljestvo Inkov je bila teokratska monarhija, v kateri so zavzemali pri* padniki Inkov najvišje položaje. Ljud* stvo je imelo v pogledu dela enake ob* veznosti in dolžnosti. V tej uredbi vi* dijo nekateri realizacijo socijalistične« ga državnega ideala, kar ni povsem točno. Enake dolžnosti so vezale vse, a so terjale od njih tudi enake pra* vice. Inki so Izumrli, dežela pa je postala leta 1542. španska kolonija z glavnim mestom Limo. V prvem času so spa* dali zraven še Čile, Paragvaj, Buenos Aires in Tierra Firme. Pozneje so se ti kraji odtrgali in postali samostojni. Nezavisnost Peruja je bila proglašena precej pozno, šele v drugi polovici les ta 1821. Španski osvajači niso imeli težkega dela z zasedbo dežele. Pizarro je vdrl v kraljestvo s 102 pešcema in 62 konji* ki. To se bo zdelo marsikomu čudno, Naravna »skalna vrata« na ; Inki so imeli državno religijo, ne« kakšne vrste solnčni kult. Državni je* zik je bil kešua, poleg njega pa so se v deželi govorila še druga narečja. Bla* ginja Inkov je bilo poljedelstvo, ki so ga visoko čislali. Smatrali so ga narav* nos t za sveto obveznost, kateri se ni smel odtegniti niti vladajoči monarh. O visoki kulturi Inkov priča še danes velika cesta, ki se vleče po grebenih And in je še vedno porabna. Kraljestvo Inkov je doseglo naj* bujnejši razcvit pod vladarjem Huay= na Capacom (1475—1525). Njegov na* slednik Atahuallpa je izgubil 1. 1533. državo in življenje. Deželo so osvojili španski konkvistadorji pod Pizarrom. ji med Perujem in Bolivijo vendar je resnica, da je uspel. Podob* ne zasedbe najdemo tudi drugod v zgodovini: Aleksander je na sličen način stri kraljestvo Perzov, Indija in Kitajska pa sta se podali smešno pičle* mu številu evropskih čet. Na razvalinah kraljestva Inkov so Španci osnovali svoje vicekraljestvo, ki se je šele pred sto leti izpremenilo v samostojno republiko Peru, ne da bi se bila pri tem kaj preobličila gospo* darska podoba dežele z ozirom na In* dijance. Mesta in položaje, ki so jih prej zavzemali Inki, so zdaj prešli na Špance in Kreole. Ti so se zadovoljili s tem, da so praprebivalce dežele za silo pokristjanili, na zunaj pa hispani* Indijancev pod temi pogoji Hitro krčiti. Iz dobro organiziranega ljudstva, kjer so bili preskrbljeni vsi skupaj in vsak posameznik zase, kjer je bil prej zasis guran vsak član države, je nastala brezmočna množica posameznikov, ki so naenkrat prišli v zavisnost in so si morali začeti služiti kruha po rovih in v plantažah. Mešanci pa so dobili pri* vilegirane položaje v obrti in industriji. Kreoli, katere je proklamacija re* publike napravila za gospodarje dežele, pa niso znali braniti gospodarskih ugodnosti. Njihovo izseljevanje in živs ijenje v svetu, izven puščav in prago» zdov, jih je pomehkužilo. Rajši kakor doma bivajo v Limi ali Parizu, delajo dolgove in žive od upnikov. Njihove plantaže doma pa se krčijo in preha* jajo čedalje bolj v tujo posest. Gospo* darji postajajo mesto njih Kitajci, ameriški jankeji in Italijani, Poleg avtohtonih Peruancev, ki so že sto in stoletja v deželi, je v Peruju še mnogo tujcev, ki so se naselili po« tem, ko je država proklamirala samo= stojnost. Treba jim je v čast povedati, da njihova aktivnost kljub temu, da žive v tropskih krajih, ni popustila. Postali so važni za vse gospodarstvo. Indijanska koliba zirali. In tako je doletela Indijance ža« lostna usoda, da so morali pod zemljo v rudnike, medtem ko je poljedelstvo propadalo. Ni čuda, da se je jel rod Civiliziran Indijanec Med tujci gre prvo mesto Italijanom. Čeprav jih je v Peruju jedva nad 20.000, uspevajo dobro, ker nimajo na« sprotnikov. V Peruju niso naleteli na odpor kakor n. pr. v Mehiki pri Ga* ljegih,' potomcih severnih Špancev, ki jih po žilavosti daleč nadkriljujejo. Italijani so si utrdili v Peruju lepo eksistenco, posebno tam, kjer jih niso prehiteli Kitajci. Nagrabili so si pre« moženje in imajo danes vplivno be« sedo v trgovini, obrti in industriji. Pre« cejšnja razlika - pa je med stališčem Italijanov in Angležev. Angleži so bili tisti, ki so dali denar za ureditev drža« ve. Z njihovim denarjem se je začelo industrijaliziranje Peruja. Stekle so prve železnice, začeli so se dvigati iz zemlje zakladi. Ker je bil položaj v finančnem pogledu obupen, ni bilo an> gleškim bankam posebno težko prido« biti si odločilen vpliv na potek stvari. To prednostno stališče Angležev je trajalo tja do svetovne vojne. Tedaj so zamenjali njih vlogo Američani. Skoro vse nove investicije kapitala po« tekajo danes iz Amerike, Angleži pa se previdno umikajo. Že danes imajo Američani v finančnem oziru v deželi večjo moč kakor Angleži. 1 Galjegi, prebivalci nekdanjega španske® ga kraljestva v severozapadnem delu špan« skega polotoka. Ljudstvo je močno in krep« ko, resno in zelo verno, živi pa zelo eno« stavno. Zgodovina jih smatra za potomce Rimljanov, Gotov, Mavrov in drugih prvot« nih prebivalcev današnje Španije. Galjegi se zaradi slabih življenskih pogojev doma radi izseljujejo v tujino. Poleg Američanov in Italijanov so v Peruju vpliven element tudi Francozi, Španci in Nemci, čeprav igrajo slednji kaj neznatno vlogo. Še večji pomen od teh pa imajo Kitajci, ki so po odpravi suženjstva začeli poplavljati republiko in so se z veliko energijo vrgli na vse gospodarsko življenje, kjer se je po« kazala potreba delovnih sil. Njih moč je postala namah tako velika, da so se je začeli vsi plašiti. Zato je republika kmalu zaprla dotok rumenemu življu kljub temu da šteje danes Peru naj« manj 50.000 čistokrvnih Kitajcev in gotovo ne manj od pol milijona Peru* ancev, po katerih žilah se pretaka tudi azijatska kri. Navzlic tej poplavi tujcev je v Pe« ruju še vedno dosti prostora za ino« zemce. Možje, ki nekaj znajo, imajo v Peruju najlepše izglede za sigurne življenske pogoje in dobro bodočnost. Službo dobe lahko posebno mehaniki in inženjerji vseh strok, bančni urad« niki in trgovci. Da si človek ustvari dobro pozicijo v Peruju, je potrebno samo nekaj aklimatizacijskega talenta. Življenske razmere so namreč v Peru« ju dokaj drugačne kakor pri nas. Prva ovira, katero velja premagati, je klima. O njej se lahko reče, da ni nezdrava, čeprav leži tik ekvatorja. Samo v ni« žinah na vzhodni strani And se po* javljajo tropske temperature, na oba« lah pa je vročina zaradi hladu, ki ga prinaša Ilumboldtova reka, skoro ved« no znosljiva. V gorah omiljuje naval tropske vročine običajni planinski hlad. „Pet dni v tednu delaj!" V ameriškem socialnem življenju opažamo zanimivo novost: po zmagi, ki si jo je izbojevalo defevstvo s sploš« nim uveljavljenjem osemurnega delav« nika, se je začelo širiti geslo: Pet de« lavnih dni na teden! Iz »The Literarv Digest« z dne 18. maja t. 1. posnema« mo, da kaže to gibanje že očitne uspe« he in da so mu naklonjeni tudi neka« teri zastopniki velekapitala. 150.000 stavbnih delavcev v New Yorku je že doseglo novo ugodnost, ne da bi se jim zaradi tega znižal tedenski zaslužek. V petih dneh zaslužijo potem takem toli« ko kot prej v petih in pol delovnih dneh (delovni dan šteje 8 ur, ob sobo« tah popoldne v Ameriki že do sedaj niso delali, ker se je splošno uveljavil tako zvani week«end — nedeljski od« dih.) Petdnevni delovni teden prehaja v vedno širše kroge. Ne uvajajo ga sa« mo v New Yorku, ampak tudi na obali Tihega oceana. Ameriška strokovna zveza proglaša, da v Zedinjenih drža« vah uživa že 500.000 delavcev novo so« cialno ugodnost. Kdo je dal pobudo za to idejo? Ni« hče drugi kot največji ameriški tovar« nar Henry Ford, ki — kakor znano — hoče veljati za nekakega filozofa dela. Delodajalci iz industrijskih krogov sa« mi spoznavajo, da je v njihovem in« teresu, če je delavstvo vedno zaposle« no, če ima dovolj dohodkov, da lahko kupuje industrijske produkte in ako ima dovolj prostega časa, da se razve* seljuje z njimi. Še nedavno je opozoril generalni direktor železnice Baltimore* Ohio, da je produkcijska zmogljivost ameriške industrije za 25 odstotkov večja nego zmogljivost konzuma, in da bodo morale tovarne zmanjšati svojo produkcijo, če se ne bo konzum poveš čal. Pač pa je treba ubrati eno izmed dveh poti: ali se reducirajo delovne ure, ali pa se dajo delavstvu višje me> zde, da bo več kupovalo. Krajši delov* ni teden je tedaj tudi v kapitalističnem interesu, zakaj stalna nadprodukcija zmanjšuje dobičke, odpuščanje delav* stva pa veča brezposelnost in prinaša ostrejša socialna gibanja, ki ogražajo mir in kapitalistično svobodo. Neposredni rezultat krajšega delov* nega tedna v New Yorku je to, da so se stavbeni stroški, ki so bili v naj* večjem ameriškem mestu že doslej za 9 odstotkov višji, še bolj zvišali. Dnev* na mezda zidarja znaša v New Yorku od 1. maja 15 dolarjev (skoraj 1000 di* narjev)! Neki filozof prerokuje, da v bodoči dobi, ki pa nam ni preveč oddaljena, ne bo nihče delal več ko dve uri na dan. Mogoče je, da ta mož ni dovolj upošteval dejstva, da vsaka naredba, ki ima namen, da prištedi delo, povzro* ča prav za prav novo delo. Avtomobil je dal tovarniškemu delavcu in meha* niku stokrat več dela nego kolarju voz, s katerim so se ljudje vozili pred avto* mobilom. Mogoče je, da bodo delavci morali sprejeti petdnevni delovni teden, ne* mara celo nekoč dvaurni delavnik. Upajmo pa v njihovem interesu, da se v bodočnosti ne bo gospodarski polo* žaj tako zelo poslabšal, zakaj nič ni slabšega nego brezdelno pohajkovat nje. Tako ameriški časopis. Pri nas ta zadeva ne bo še tako kmalu dozorela: skušajmo najprej doseči, da naše delo na bo imelo tako slabe kupne moči. Le primerjajmo mezdo ameriškega zi* darja s plačami tjaših delavcev . . . Dr. VI. Travner Čarovništvo in čarovniški procesi Drugi del Naravoslovne, mitološke, narodopisne in versko=nravne razlage čarovništva. Čarovništvo in umetnost Čarovništvo in čarovniški procesi imajo svetovno zgodovinski pomen prav tako kakor n. pr. velike ideje (krščanstvo, budizem), velike vojne in revolucije, nova odkritja i. t. d. Saj je vera v čarovništvo po svojem ča* sovnem in prostornem obsegu in po svojih nedogledno strašnih posledicah, ko je mogoče prav ta vera otežkočila kulturni razvoj za več stoletij, največ* ja duševna epidemija, kar jih pozna svetovna zgodovina. Zato je umevno, da so skušali to uganko rešiti ne samo zgodovinarji, temveč tudi drugi znan« stveniki z drugih vidikov. Tako so na* stale o vzrokih in pomenu čarovništva tekom zadnjega stoletja neštete in naj* različnejše teorije. Ker pa bi opis teh teorij zahteval obširno knjigo, se mo* ramo zadovoljiti samo z navedbo naj* važnejših poskusov, rešiti to vprašanje, i 1.) Naravoslovne razlage Umevno je, da zanimajo čarovniški procesi v prvi vr^ti naravoslovce, ki skušajo razložiti pojave v čarovništvu z naravnimi silami, ki so bile v času čarovniških procesov še neznane in ki so jih smatrali ljudje zaradi tega za dela hudobnega duha. Že Ivan Weyer in za njim Bacon Verulamsld (v svoji knjigi »Silva silvarum«) sta skušala do* kazati, da so čarovniška mazila, pijače in vino, ki so ga baje pile čarovnice na satanskih sestankih, vsebovale raz* ne narkotične snovi, ki so povzročale halucinacije tako, da so čarovnice, ko so prišle zopet k zavesti, bile prever* jene, da je vse to, kar so doživele v polsnu, n. pr. nočni poleti, pl-:l z de* moni, orgije in dr., gola resnica. Po* gumni Weyer je v dokaz temu navedel celr razne recerte mazil, ki jih je po* snel po Portovi knjigi »Magia natura* lis«. [VI novejšem času sta zagovarjala te nazore posebno dva znanstvenika: Ru= dolf ReulS (»La sorcellerie au 16 et au 17 siecle« — Pariš 1871) in Ludvik Ma* jer (»Die Periode der Hexenprocesse« Hannover 1882). Od Slovencev je pisal o tem Tušek v »Slov. Glasniku« 1. 1864 str. 51—170. Majer meni, da je povzro* čil te halucinatorične predstave oparek navadnega kristavca ali svinske dušice (Stechapfel, datura stramonium) t. j. znane strupene rastline iz vrste šolana* ceae, ki raste posebno na ruševinah in ob potih in ki izpušča posebno ponoči zelc neprijeten duh. (O tej rastlini po* roča tudi Valvasor XI. knjiga st. 152 do 155.) Moderna veda je namreč do* gnala, da vsebuje ta rastlina atropinu soroden, pa mnogo močnejši strup, imenovan daturin, ki povzroča različne halucinacije, vizije predstave o poletu in erotično (seksualno) razpoloženje takozvani priapismus. Majer trdi, da so to skrivnostno rastlino prinesli k nar cigani, ki so prišli okoli leta 1420., toraj v času, ko so se začeli širiti čas rovniški procefi, iz Indije v Evropo. Z razširjenjem te rastline se po Majer* jevi hipotezi širijo tudi čarovniški pro* cesi. Toda to naziranje ne drži. HoU zinger (»Zur Naturgeschichte der He* xen« v Mitteilungen des naturwissen* schaftlichen Vereines f. Steiermark 1882, str. 113 i. si.) je namreč točno do* kazal, da se je pojavila ta rastlina v prosti naravi v vzhodni Evropi šele v 17. stoletju, v srednji Evropi pa celo šele v prvi polovici 18. stoletja, toraj v času, ko so čarovniški procesi jeli že polagoma pojemati. Gotovo je samo, da so povzročile narkotične snovi v posameznih sluča* jih halucinacije in vizije, o katerih je mislil storilcc, da jih jc resnično dozi* vel. Nekaj takih nrimerov je ohranjen nih v sodnih spisih ir v povsem vero* dostojnih poročilih sodobnih pisate* Ijev. Saj so o tem poročali celo vneti zagovorniki čarovniških procesov, ki so bili sami mnenja, da morejo po* vzročiti narkotična sredstva take pred« stave. V dokaz naj nam služijo nasled* nji primeri: Možnosti halucinacij po narkotičnih sredstvih ne izkliučuje ce* lo eden najstarejših čarovniških pisa* teljev namreč Ivan Vinretii, ki je pisal o tem že leta 1475. (el. Rvloff str. 312). Že omenjeni Geiler v. Kaisersberg nam potrjuje iz lastnega opazovania, 'da so se namazale stare ženice s tako mastjo, postale nezavestne in potem, ko so se zopet zbudile, govorile o ča> rovniških sestankih, ki so se jih prav* kar udeležile (gl. Kon. Lex. 1887 VIII članek »Hexe«). Že omenjeni Graff nar poroča na str. 207 — žal brez na* vedbe vira — o nekem štajerskem ča> rovnem sodniku, da je ukazal obtoženi čarovnici namazati se z mazilom, na* kar je začela čarovnica divje plesati ter se slednjič v konvulzivnih krčih zgrudila nezavestna na tla. Ko se je zavedla, je rekla sodniku, da je bila pravkar pri čarovnicah na Schocklu. Tudi naš Valvazor, ki je o istinitosti čarovnic popolnoma preverjen in ki se (v III. zv. 11 knjiga st. 102—108 i. dr.) zelo obširno bavi s čarovniškim mazi* lom, pravi (na str. 102): »Moje mnenje pa je. da omenjeno čarovniško mazilo ne povzroči pravega in resničnega po* leta na plesišče čarovnic, temveč samo domišljijo.« Popolnoma uverjen pa Val* vaz a ni, ker pravi, da more povzročiti hudič take polete in da ima druge ne* ovržene dokaze zato, da se taki poleti tudi v resnici zgode. (Gl. tudi Gruden 1. c. str. 1082.) V splošnem pa te hipoteze ne more* jo obveljali. V mnogih primerih pripo* vedujejo namreč oVoženci, da so do* bili mazilo šele potem, ko so se že ude* ležili satanskih sestankov in da 'im je dal ma^'lo hudič, da morejo letati po zraku (gl. primere, ki jih navaja Bvloff na str. 311 op. 10). V drugih slučajih, kakor n. pr. pri mariborskem procesu iz I. 1546., povdarjajo čarovnice izrec* no, da niso namazale s čarovniškim mazilom svojega telesa, temveč samo nredmet, na katerem so letale (burk* lje), tako da torej z mazilom vobče ni* so prišle v neposredno dotiko. V mno* gih primerih — posebno na Štajerskem — na se čarovnice mazila vobče ne po* služujejo, ker letajo po zraku v vraž* iih kočiiah, v hudičevi suknji ali v vi* harju. G°tovo bi bilo tudi zelo čudno, da bi imele vse čarovnice v nairazlič* neiših krajih in v najrazličnejših po* ložajih (n. pr. nevedna kmetica in iz* obražena meščanka) popolnoma iste halucinaciie. Slednjič so se nam ohra* nila poročila, da so čarovnice, ko so se namazale z mazilom, zletele v zrak v pričo sodnikov in občinstva. Tako se je n. pr. 1. 1527. v Pampeloni (Španiia) namazala neka čarovnica s čarovniškim mazilom, šla na neki stolp in zletela odtod v pričo velike množice liudstva v zrak, pri čemur je prišlo 150 žensk ob življenje. Taka poročila pa so mo* goca k večjemu, če so bili vsi gledalci in uradne osebe sugestirani, ne pa če je obstojal polet le v fantaziji čarov* niče (gl. Byloff str. 312). Zdravnikispsihiatri, pred vsem prof. Krafft Ebing, so mnenja, da so bili ča* rovniki duševno bolni in da je bilo vse, kar so »priznali«, le izrodek njihove bolne domišljije. Sodniki so bili po* vsem neizobraženi in niso poznali bol* trikov oziroma so mislili, da so obse* deni in so zaradi tega smatrali vse te fantastične bajke za golo resnico. Brez* dvomno so se taki primeri zgodili zelo pogosto, kar smo že povdarjali. To iz* haja namreč že iz sodnih spisov samih. Tako so n. pr. nekatere čarovnice sa-^ me od sebe in brez natezalnice pripo* vedovale, da so prijateljsko občevale obenem z Bogom, Marijo, angelji in svetniki ter s hudiči (n. pr. Eva Raincr iz Reina pri Gradcu 1. 1664.). Zelo po* gosto so bile obtožene stare osebe, ki so trpele očividno na senilni slaboum* nosti, kakor n. pr. Hans Trolpl, ki je bil glasom spisov samostana Rein iz 1. 1589 star 100 (!) let. Večkrat so tudi soobtoženci in celo priče zatrjevali, da je ta ali oni čarovnik neumen, česar pa sodniki navadno niso verjeli. Pri* znati moramo namreč, da tedanji sod* niki niso imeli za patološke pojave ob* tožencev niti najmanjšega smisla, kar nam dokazujejo nešteti čarovniški pro* cesi, pred vsem p najstrašnejši pro* ces, ki se je vršil v naši domovini, namreč proces z per Marino Vukinec iz Hrastovca iz 1. 1673., ki ga bomo na* tančno obravnavali pri opisu posamcz* nih štajerskih pr cesov. Vsa ta dokazana dejstva pa nam pri* čajo le, da so se taki slučaji pogosto zgodili, nikakor pa ne da bi bili vsi ne* šteti čarovniki blazni. Misliti bi morali le, da je razsajala od 1. 1275. do 1. 1750. v Evropi (toda samo v katoliških in protestantskih deželah!) neka nalezlji* va blaznost, kar na je po dosedanjem stanju medicinske vede nopolnoma ne* mogoče. Medicina pozna res neke na* lezljive duševne bolezni (po imitaciji); te bolezni pa so silno redke in jim pod* lažejo samo zato disponirane osebe. Kdo naj verjame, da so bili vsi sto in stotisoči, ki so zgoreli na grmadah ali prišli drugače ol življenje, sami blaz* neži in da so si iskali krvni sodniki sa* mo blaznih žrtev? Kako naj si razla* gamo, da so imeli vsi ti nesrečniki po* polnoma iste fiksne ideje? Zakaj je bi* Ia potem potrebna tortura, da so mo* rali sodniki te fiksne ideje od ubogih trpinov, ki so živeli v teh fiksnih ide* jah, z nečloveškimi mukami izsiliti? Zakaj so potem ti blazneži pogosto preklicali »priznanje«, ki jim je bilo iz* siljeno? Ali naj mislimo, da so vse te žrtve blaznosti naenkrat in nemotivi* rano oziroma celo vsled strašnih du* ševnih in telesnih muk okrevale? Prav gotovo je, da so strašne bolečine na natezalnici, na kolesu in na čarovni* škem stolu prisilile mnoge k priznanju dejanj, ki jih nis izvršili in niso mogli izvršiti ali pa, da je marsikaka čarov* niča priznala neumne obdolžitve le, da se reši torture. Vse to pa je popolno* ma naravno. Istotako ne morejo zadovoliiti ne* štete druge naravoslovne hipoteze, ka* k-r da so povzročili vero v ča vnice živalski magnetizem, somnambulizem, sugestija in avtosugestija, hipnoza, pri* vidi (halucinacije) i. t. d. Morda je v tem ali onem primeru taka hipoteza pravilna; .ikakor na se ne sme teh hi* potez generalizirati in sklepati, da so bili to edini in izključni vzroki tc ogromne zmote človeškega rodu. RAST NOHTOV. Pri eni in isti osebi ne poganjajo vsi nohti enako: desnica je na sploh ugodnejša od levice, kazalec pa na priliko boliši od mezinca. Na drugi strani pa zavisi rast od letne dobe, od zdravja in hrane. Po-prek se nohti na roki povečajo za približno 0.0079 na teden, torej dobre 4 cm na leto. Človek 70 let je po taksm priredil 65 metrov roženine na koncu svojih 10 prstov. Sleherni izmed njih se ie v teku svojega življenja 186-krat dočista prenovil. DVOJČKI Statistika ni povsem zanesljiva, vendar se smatra, da pride na sto porodov enkrat dvoiica na dan. Nadalie štejejo trojčke na 6.000 porodov, četvorčke na 230.000 porodov. petorčke na 10.000.000. Umljivo je, da je živnost tem manjša, čim več otrok pride hkrati na svet. Pred vojno so poročali iz Lancashirea o šestorčkih, od katerih se je samo eden ohranil. Znan je zgled Kevsove družine v Oklahomi: pred 14. leti je mati povila četvorico in vse štiri deklice se lepo razvijajo. Današnji številki je priloženo kazalo 7.a peto knjigo. Kazalo dobe vsi naroč' niki »Življenja in sveta«. Volčji človek Indijanska Bil je nekoč mož, ki je imel dve ženi: bili sta slabi in sta mu delali sramoto in nečast. Mislil je, da bo ženi poboljšal, če pojde ž njima stran od ljudi. Zato si je postavil šotor daleč od svojega plemena zunaj na preriji. Tam blizu je bil grič, na čigar vrh se je popel vsak pravljica plenom težko obložen vračal domov, sta mu jeli marljivo pripravljati večerjo. On je pojedel, potem pa je šel kakor navadno na grič in je hotel sesti na bivolovo lobanjo — tedajci pa so se veje pod njim zašibile in je padel v jamo. Ko sta ženi videli, da je izginil, sta ta- Sioux Indijanec z vojno perjanico iz orlovskih peres (Lesorez E. Justina) večer ob solnčnem zatonu, da se razgleda po pašoeih se bivolih in bližajočih se sovražnikih. Na griču je ležala bivolova lobanja, na katero se je vselej vsedel. — Oh. kako mi je dolg čas, je nekega dne rekla ena črna žena drugi. — Dajva, ubijva najinega moža, je odvrnila druga. Potlej pa se vrneva k sorodnikom in bova lepo živeli. V ranem jutru, ko je šel mož na lov, sta ženi splezali na grič. Tam sta izkopali globoko jamo, jo prekrili z drobnimi vejami, travo in prstjo in položili na vrh bivolovo lobanjo. Ko sta popoldne zagledali moža, ki se je z lovskim koj razdrli šotor, naložili vse na pasjo vprego in se odpravili proti glavnemu taborišču svojega plemena. — Kaj vama je? so ju vprašali tam. Zakaj jadikujeta? Kje imata moža? — Mrtev je, sta odgovorili. Pred petimi dnevi je šel na lov in se ni več vrnil. Mož se je bil pri padcu v jamo hudo poškodoval in ni mogel splezati iz nje. Tedaj se je tja priklatil volk, ki se mu je nesrečnež zasmilil. Ahu—u! Ahu—u! je zatulil, da so ga slišali vsi volkovi, ki so jadrno pritekli pogledat, kaj se je zgodilo. Tudi mnogo prerijskih volkov, jazbecev in prerijskih lisic se je zbralo pred jamo. — Glejte, kaj sem našel v tej jami! je rekel volk. Neki človek je bil padel vanjo. Izkopljimo ga ven, potem pa nam bo brat. Sicer nam bo vsem brat, ali ker sem ga jaz odkril, je čisto prav, da bo živel pri nas, velikih volkovih. Drugi so bili s tem zadovoljni in so začeli kopati. In ko je bilo že vse od-kopano, je volk potegnil moža iz jame. ubrali proti eni teh staj, da nakradejo mesa. Ko so ji bili že blizu, je dejal volčji človek: — Počakajte malo, grem dol, da odstranim zanke. In je šel in potrgal vse zanke, potem pa se je vrnil in pozval vse volkove, prerijske volkove, jazbece in prerijske lisice; vsi so srečno prišli v stajo in se dobro namastili. Drugi dan so presene- Dali so mu jesti ledic in ko se je opomogel, so ga volkovi vzeli s seboj domov. Tam je bil ko zemlja star slep volk, ki je imel mogočno zdravilo. Ozdravil je moža in dal njegovi glavi in rokam volčjo vnanjost. ves ostali trup pa mu je ostal človeški. Takrat so imeli Indijanci navado, da so puščali vrata v ograjah bivoljih staj odprta in obesili tam zanke, ki so se volkovom in drugim živalim, kadar so prišle krast meso, zadrgnile okoli vratu. Neko noč so jo bili volkovi spet čeni Indijanci opazili, da je vsega mesa nestalo in da so bile vse zanke razdrte; zelo so se začudili. Več noči po vrsti se je to ponovilo; toda neko noč, ko so se volkovi spet odpravili na krajo, so našli samo meso garjevega bika. Tedaj se je volčji človek razsrdil in je za-vpil: — Slabo — meso — dajete! U-u-u-u! Slabo — meso — daiete! U-u-u-u! In so ga slišali Indijanci in so rekli: — Volčji Človek je vse to storil! Za-jemimo ga! »Rdeči oblak« — Sioux Indijartka. (Lesorez E. Justina) Položili so tedaj v stajo pemikana in slastne hrbtne masti in so se v velikem številu skrili v bližini vabe. Komaj se je stemnilo, so prišli volkovi. Ko je volčji človek zagledal vabljivo jedačo, je planil k njej in jo jel goltati. Tedaj pa so vsi, ki so bili na preži, pritekli, ga zajeli z vrvmi in odveli v šotor. Ko so si ga ogledali pri taboriščnem ognju, so ga na mah prepoznali in so rekli: — To je vendar mož, ki je bil poginil! — Ne, je odgovoril mož, nisem bil poginil. Moji ženi sta me sicer skušali ubiti in sta izkopali globoko jamo, ki sem padel vanjo in nisem mogel več ven; toda usmilili so se me volkovi, ki so me rešili, sicer bi bil v jami umrl. Ko so njegovi soplemenjaki to culi, so se razjezili in mu začeli prigovarjati, naj kaj ukrene, da bosta njegovi ženi kaznovani. — Dobro! je odvrnil, predal ju bom I-kun-uh-kah-tsi;*) oni bodo že vedeli, kaj jim je storiti. Od tiste noči niso onih dveh žen nikoli več videli. *) Tajno društvo mož s policijsko pravico. Govoreči filmi Ze koncem preteklega stoletja so se nekateri iznajditelji, med njimi tudi Edison, bavili s tem, kako bi nemo filmsko dejanje poživili z govorico igralcev in vobče z vsem akustičnim ozadjem. Iz teh prizadevanj se je pred pičlimi 30 leti rodil prvi govoreči film. ki je poleg slik reproduciral tudi govor in petje. Samo pomanjkljivi tehniški pripomočki so krivi, da se ni bil že takrat vdo-mačil. Neutrudljivo so iznajditelji delali za svoj smoter. Predvsem je bilo treba rešiti problem sinhronizma, t. j. istočas-nosti med živimi slikami na platnu in govorico igralcev. Ne sme se namreč zgoditi, da bi igralec n. pr. zdajle odprl usta, besedo pa bi začuli šele čez nekaj trenutkov, ali pa nasprotno. Sin-hronizem bi se najlaglje dosegel na ra način, da bi se glasovi istočasno s snemanjem slike vtisnili na filmski trak. V ta namen pa je treba seveda glasove fotografirati, natanko tako, kakor se fotografirajo slike. To pa ni lahka reč. Dolga leta so si fiziki z njo zaman belili glave. Hoteli so si pomagati s pojočo obločnico, ki kaže v svojem delovanju neke zavisnosti med svetlobo in glasovi. Še preden pa so po tej poti prišli do uspehov, so že nastati nekateri preprostejši osnutki govorečega filma. Mesner je n. pr. na duhovit način združil gramofon s filmsko kamero — in z njegovim aparatom so že 1903. v Berlinu predvajali prvi govoreči film. Medtem je tehniki že tudi uspelo glasove fotografirati in 1. 1910. je Feo-dor Čase aiel prvi film, ki je imel poleg slik fotografirane tudi glasove. L. 1922. so Masolle-Engel-Vogt spravili v javnost svoj »Triergon« govoreči film, ki pa ni še zadovoljil. Kot pravi rojstni dan govorečega filma pa smemo upravičeno šteti 7. avgust 1926., ko so v Newyorku s presenetljivo velikim uspehom v nabito polni dvorani prikazovali govoreči film »Don Juan«. Temu uspehu je sledila v Ameriki pravcata mrzlica na nove filme in v Hollywoodu se je vse preokrenilo na »Talkies«, to je na govoreče filme. V patentne urade vseh držav so začele deževati prijave novih iznajdb, ki se posredno ali neposredno tičejo govorečega filma. Med celo grmado teh iznajdb pa je mogoče v glavnem razlikovati tri skupine: Čisti fotografski govoreči film, gramofonski film in mag-netsko fotografski film, pri katerem se zvoki vtisnejo na jeklenem traku. Govoreči filmi se snemajo približno takole: Optična slika filmskega dejanja se natanko tako kakor pri nemem filmu fotografira na filmski trak. Poleg kamere za snemanje slik, se pa uporablja še kamera za fotografiranje zvokov. Obe se vrtita z istim pogonskim mehanizmom, tako da se oba trakova odvijeta točno v istem tempu. Zelo zanimivo je, kako se fotografirajo glasovi. V ta namen se na prizor-nici, kjer se igra dejanje, razpostavijo zelo občutljivi mikrofoni, ki dojemajo glasove in jih izpreminjajo v impulze električnega toka. Ti električni impulzi, ki so v vseh odtenkih podobni zvočnim valovom, se takoj nato močno oja- čijo in dovajajo posebni električni žarnici, tako imenovani tlilki, ki ima ime od tod, ker sveti v njej poseben žlahtni plin, ki tli, kadar teče skozenj električni tok. Zaradi pulzirajočega električnega toka utripa seveda tudi svet- osi). Ako istočasno vpada nanj žarek enakomerne svetlobe, tedaj se odbije z njega na mimotekoči filmski trak, po katerem migota kakor zajček, ki ga delamo na solncu in riše po njem vijugasto črto, ki je točno podobna zvoč- Rjoveči lev v govorečem filmu Snemanje tako interesantnih »statistov« je združeno z velikimi nevarnostmi. Slike se snemajo z navadno filmsko kamero, glasove pa sprejema mikrofon, ki ga vidimo na sredi. loba tlilke in sicer natanko tako kakor glasovi. Na ta način se glasovi spremene v svetlobo, ki se more vsak čas vtisniti na svetločutkem filmskem traku. V ta namen spuste svetlobne žarke tlilke skozi ozko špranjo na mimodrse-či filmski trak. Ko se film pozneje razvije, se vidi na njem ozek pas, »sestavljen« iz brezštevilnih tenkih prečnih črtic, ki so različno močno osenčene. Ta način vpodabljanja zvokov na filmskem traku je spočetka delal iznaj-diteljem velike preglavice. Zaradi tega so nekateri konstruktorji ubrali nekoliko drugačno pot. Ti ne puste, da bi električni toki, ki se vzbude v mikrofonu, spreminjali svetlobo tlilke, marveč jih speljejo v oscilograf (posebne vrste aparat z majhnim zrcalcem, ki ga impulzi električnega toka vrte na desno in levo okoli njegove ravninske nim valovom. Vse to se vrši seve natanko istočasno s snemanjem slik. Sedaj pa še, kako se govoreči filmi predvajajo. V glavnem natanko tako, kakor nemi filmi. Projekcijska kamera, ki meče slike na platno, je domala podobna dosedanji. Nov je samo dodatni aparat, ki na filmskem traku vpodob-ljene zvoke pretvori nazaj v glasove. Ta aparat sestoji iz močnega žarometa, ki meče svetlobne žarke skozi filmski trak, ua katerem so fotografirani glasovi. Toda ne na platno, kamor se projicirajo slike, marveč na posebno svetlobno električno celico. Ta ima lastnost, da je jakost električnega toka, ki teče skoznjo, močno odvisna od ja-kosti svetlobe, ki jo obseva. Čim močnejša je svetloba, tem jačji tok propu-šča celica in nasprotno. Ker pa mimo tekoči filmski trak svetlobo nepresta- no bolj ali manj zastira in iznova pro-pušča, utripa seveda tudi električni tok v celici. Na ta način se fotografirani glasovi spremene nazaj v pulzirajoč električni tok, ki je prav takšen, kakor oni, ki je nastal pri snemanju v mikrofonu. Treba ga je le še ojačiti in speljati v zvočnike — in zopet slišimo fotografirane glasove. Druga velika skupina govorečih filmov so gramofonski filmi. Že ime pove, da se pri teh glasovi reproducirajo prav tako, kakor pri gramofonu. Pri snemanju filma se s fotografsko kamero istočasno vrti z voskom prevlečena gramofonska plošča, v katero riše jeklena igla glasove v obliki valovite ri-že. Iz te plošče se jih lahko naredi poljubno število, kolikorkrat se film pač razmnoži. K vsakemu filmu je seve treba sneti več plošč. Njih število je odvisno od dolžine filma. Kamere za predvajanje gramofonskih filmov imajo pripravo, ki vrti film in ploščo obenem, vrh tega pa plošče tudi avtomatično zamenjava, da preigrajo celo dejanje neprekinjeno od začetka do konca. V zadnjem času čedalje bolj sili na površje tretja skupina govorečih filmov, pri katerih se glasovi magnetično zabeležijo na jeklenem traku. Tudi ta način konserviratija glasov ni nov, samo ni našel doslej pravega mesta. Velika prednost govorečega jeklenega traku je v tem, da se po snetju lahko takoj preizkusi. Ni ga treba šele razvijati in kopirati. Glasove, ki jih je shranil, vrača tako pristne, kakor jih je sprejel. Vse, od bobnenja pavk do rahlega šepetanja, od temperamentnega govora pa do nežne glasbe reproduci-ra enako dobro. Na aparatih za snemanje in reprodukcijo je najvažnejše tako imenovano govorilo, skozi katero polzi tenek jeklen trak tik pred močnim elektromagnetom. Impulzi govorilnega električnega toka neprestano spreminjajo njegov magnetizem, ki se v vseh odtenkih prenaša na jekleni trak. Na ta način se nizajo v magnetizem spremenjeni zvoki drug poleg drugega po traku. Najtežje je bilo doseči, da se vzporejajo na traku jakosti magnetizma, ki točno odgovarjajo vibriranju glasov. Vsak magnet ima namreč neprijetno lastnost, da ohrani nekaj magnetizma še potem, ko vzbujevalni tok že jenja. Reprodukcija se tudi pri teh filmih vrši z zvočniki. Aparat, ki posnema glasove z jeklenega traku in jih spreminja v govorilne električne toke, je 'Akustični režiser v zvokestno zaprti celici, od koder opazuje filmsko dejanje skozi debelo steklo širokega okna. Glasov ne sliši direktno, marveč samo s pomočjo zvočnika, tako da lahko sproti popravlja vse aku* stične napake. povsem sličen aparatu za snemanje. Trak inducira s svojim magnetizmom v posebni tuljavi električne toke, ki v zvočnikih reproducirajo glasove. Pri tem sistemu govorečih filmov je zelo pripravno to, da se glasovi, ki ne ugajajo, lahko vsak čas popravijo. Magnetizem se namreč lahko izbriše s traku z močnim magnetom in na očiščeno mesto se lahko glasovi takoj iznova vtisnejo. Tudi razmnoževanje jeklenih trakov je zelo priprosto, še bolj kakor razmnoževanje filmov ali gramofonskih plošč. Izdelovanje in snemanje govorečih filmov zahteva seveda popolnoma drugačne pripomočke, kakor snemanje nemih filmov. Prizornica mora biti napram okolici tako izolirana, da mikrofoni ne sprejemajo zvokov, ki niso v zvezi s samim dejanjem. Operater, ki vrti kamero, se zapre v nekakšno stekleno celico, da se brnenje aparata ne sliši na ven. Fotografira se tedaj kar skozi debele steklene celične stene in operater je samo v telefonski zvezi z režiserji in igralci. Zunaj operaterjeve celice so razmeščeni mikrofoni, ki se lahko premikajo v vseh smereh nad ateljejem. Na drugem koncu ateljeja, ali pa — kakor je v Ameriki navada: pod stropom ateljeja — je drug velik steklen prostor, v katerem kraljuje akustični režiser, ki ima glavno besedo pri snemanju govorečih filmov. Tudi ta prostor je zvokotesno zaprt napram okolici in ves v steklu, da ima režiser svoboden razgled na prizornico. Glasove pa sliši režiser samo posredno, to se pravi s slušali, tako da lahko neprestano sledi akustiki dejanja in daje s svetlobnimi signali navodila, kako naj se postavljajo mikrofoni, kako naj se ojačuje itd. Tehnika snemanja govorečih filmov je tedaj precej zapletena in si bo morala šele pridobiti ono prakso, ki jo že ima tehnika nemih filmov. Filmi, pri katerih se glasovi izpre-minjajo v utripajočo svetlobo tlilke, imenujejo v Ameriki »Movietone« in so se doslej med vsemi sistemi najbolje obnesli. Tudi za bodočnost imajo največ izgledov na uspeh, ker so za njih predvajanje potrebne le malenkostne spremembe na dosedanjih aparatih za snemanje in projekcijo. Glasovi in slike se namreč pri njih fotografirajo skupaj na en in isti filmski trak. Mikrofoni, ki se uporabljajo pri snemanju teh filmov, posnemajo v neka- terih delih človeško uho. Zaradi tega dojemajo prav vse one zvoke, ki so dostopni našemu sluhu. Električni toki, ki jih glasovi vzbude v mikrofonu, so tako šibki, da se morajo stotisočkrat ojačiti, preden vzplamte tlilko. To se doseže z ojačevalcem na 8 elektronk, ki so ga po dolgotrajnih poskusih nalašč v ta namen konstruirali v laboratorijih največjih ameriških elektrotehniških tovarn. Prava mojstrovina precizne mehanike pa je kamera za snemanje. Vsi gibajoči se deli na njej so izdelani na ti-sočinko milimetra natančno, tako da se pri vrtenju ne sliši noben postranski šum, ki bi motil mikrofon. V kameri je tudi tajnost Movietonea: električna tlilka, ki jo imenujejo Aeo-luč, in ki meče 2.3 milimetre širok svetlobni žarek na desni rob filma. Ker so normalni filmi 35 mm široki, se praktično prav nič ne pozna, če se sličice za toliko zožijo. Ker film naglo drsi pred Aeo-žar-nico, se njena, zaradi glasov utripajoča svetloba z vso natančnostjo fotografira. Na filmu nastanejo bolj ali manj razmahnjene črtice, ki so temnejše ali svetlejše, kakršna je že jakost glasov. Visoki toni se fotografirajo kot zelo tesno skupaj ležeče črtice, pri nizkih tonih pa so med posameznimi črticami širši presledki. Predvajanje Movietone filmov zahteva prav take preciznosti, kakor snemanje. Zakaj mnogi sistemi govorečih filmov doslej niso uspeli, je treba iskati vzroka v pomanjkljivih reprodukcijskih aparatih. Ce je reprodukcija glasov slaba, je občinstvo nezadovoljno, pa naj bodo glasovi še tako verno posneti. Reprodukcijski aparati, ki se uporabljajo pri Movietone filmih, so plod mnogoletnega laboratorijskega dela največjih elektrotehniških podjetij v Ameriki. Pri predvajanju Movietone filmov teče filmski trak tako kakor pri starih filmih skozi projekcijsko kamero, samo s tem razločkom, da je njegova brzina popolnoma enakomerna. Desno od glavne obločnice, ki meče slike na platno, je še druga manjša električna žarnica, ki meče tenek žarek svetlobe skozi oni pas filma, na katerem so fotografirani glasovi. Ta žarek pada nato na svetlobno električno celico, kjer modulira električni tok, ki napaja zvočnike. Zvočniki so postavljeni tik za platnom, tako da svetlobna in zvočna reprodukcija dejanja napravljata na gledalca prostorsko povsem pravilen vtis. Dr. F. Morton Curacao Curacao, nizozemska posest v Karaibskem morju, je bil prvotno špam ska last. Nizozemska je dobila otok šele v westfalskem miru l. 1648. Ak= tualen je postal Curacao zaradi nedavne ga divjaškega napada Venezue* lancev. Nizozemski otok Curacao se kuha v tropski vročini. Edino, kar poživi eno= ličnosti sito oko v tem kraju, so male, čedne, pestre hišice, ki učinkujejo s svojimi strehami in opaži naravnost osvežujoče. Na ulicah Willemstada je živahen promet, na trgu, kjer se vse giblje in teka sem in tja, so naprodaj neobičaj= ne ribe in sadeži. Mimo prodajalcev in kupcev se smučejo koketne zamori ke, prikupljivo oblečene, z zaponami in bleščečimi ogrlicami. Tudi v pristaš nišču je vse živo. samostojno poganjati in rasti. Dim in žar, ki puhti in uhaja iz veli« kih čistilnic, se vije in spremlja našo ladjo. Mostič so že potegnili na suho. V nočni temi ugašajo zadnje luči, ki so ostale za nami na obali. Iz Curacaa prav za prav ni več nego dober skok do venezuelske obale. Le* teče ribe nami presekavajo pot, poskas kujejo nad valovi ter izginjajo v vodi in se izgubljajo v morju, svojem ele« mentu. Mi pa se jamemo bližati visos kemu nabrežju južnoameriške celine. Rdeča ilovnata zemlja se vleče po re» Pristanišče v Willemstada Zunaj, na prosti obali pa zadene no* ga takoj na hrapave kamenite tvorbe. Te čeri, ki so trdne in čvrste kakor iz železa, sestoje iz koral. Povsod jih je polno. Med njimi vidiš krasne primer* ke. A ne le korale — tu najdeš tudi kakteje, ki so visoke kakor stebri in zopet druge, ki imajo podobo ogrom* nih listov. Ta nenavadna flora je še danes, dasi dodobra raziskana, privlač* nost za prirodoslovca. Potem so tu do= ma še mangrove, katerih plod se raz= vije v rastlini«materi in zraste v nekak; šne cigare, ki se odločijo ter zapičijo na dno morja v blato, kjer začno takoj brih. Deloma je razorana in razpokana in včasi napravlja vtis, kakor bi rasla naravnost iz morja, hiše pa se zdijo kakor bi bile prilepljene nanjo. A tam za goro se dviga nova pokrajina, pogo« zdovana zemlja. Začenja se venezuel* ska visoka ravnica, ki se dviga v tera* sah vedno višje. Na bregu, kjer šume valovi Atlantika, pa je vroče kakor v pek'u. Tam rastejo palme, jabolka z velikanskimi cvetovi, banane in ogroms ne agave. Nad njimi pa kraljujejo kak* teje. Kaj bi dal moderni ljubitelj kak= tej, če bi lahko samo enkrat videl ta raj tropskega rastlinstva! Doma ra= stejo kakteje v lončkih, tukaj poganja* jo naravnost iz tal. Deset in več metrov visoki bodičasti stebri kipe v nebo. Še* le na vrhu se razcepijo in razvejijo ka= kor svetilniki z ogromnimi koleni. V barvi pa so zeleni ali belkasti. Na Cu* racau rastejo tudi takozvane kačje kak* teje, rastline, ki se po več metrov ši= roko plazijo pri tleh ter imajo krasne cvetove. Tu so doma tisti flibustjerji, ki so se spustili s svojih divjih čudovitih planin v srednjeveške običaje in so z drzno roko zamenjali svoje pravljično cvetje in kliktajoče kolibrije za korale ter .zanesli zločin umora med mirne ljudi, da bodo zopet morali sedati diplomati k zeleni mizi. Curacao ima jedva polovico toliko prebivalcev kakor Ljubljana in še ti Po sledeh človeka iz ledne dobe V zadnji (26.) številki je pomotoma iz* ostal naslednji konec članka: Isto paleontološko srečno leto 1908 pa je poklonilo znanstvu še tretji osta* nek ogrodja iz daljnih dni pradobc, človeško spodnjo čeljust, ki je prišla na dan iz peščevja vasi Mauer južno od Heidelberga. Ta pa predstavlja, ako ne varajo vsi znaki, nekaj načelno novega v zgodovini najdb pračloveka. Spodnja čeljust »heidelberškega člove* ka«, ki je z njegovo najdbo nerazloč* ljivo zvezano ime heidelberškega an* tropologa Otona Schoetensacka, se namreč ne razločuje samo od čeljusti vseh še danes živečih ljudi, ampak tudi od čeljusti neandertalskega ple* mena, in ker so se v isti plasti, našli tudi ostanki živali, ki morajo veljati najmanj za starodiluvialne, če že ne za kosti iz tercijarne dobe, zato mislijo s polno pravico, da je Homo Heidel* bergensis znatno starejši nego vsi prej omenjeni Neandertalci. Zdaj pa nastane vprašanje, v čem se vobče pračlovek Homo primigenius, tako bistveno razločuje od vseb poz* nejših ljudi, da ga moreio učenjaki spoznati s tako nezmotljivo sigur* nostjo. Ali je mogoče stotisočletja sta* re lobanje in njih kosti uvrstiti v do* ločen sistem? Že površno primerjanje predzgodo* vinskih lobanj z lobanjami modernih ljudi, iasno kaže globoko segajoče raz* like. Krov lobanje Neandertalca n. pr* niso belokožci, ampak v dobršnem de* lu pripadniki barvastih plemen. Otok sestoji iz diorita in apnenca. Podneb* je je zelo suho; osem mesecev v letu trpe otočani neznosno vročino, dasi pridejo vmes časih grozotni nalivi. Glavno mesto je Willemstad. Gover* nement Curacao je po obsegu večji in obsega poleg Curacaa še sosedne oto* ke Mali Curacao, Bonaire, Aruba, Sa* bo, Otok sv. Evstahija ter sv. Marti* na. Ljudstvo govori več jezikov: po* leg španščine, angleščine in nizozemšči* ne tudi karaibščino in mešanico »pa* piamento«. Za Nizozemce je kolonija velikega gospodarskega pomena. Glav* ni produkti so: koruza, oranže, les, sol, fosfati in maniok. Iz oranže, ki raste na Curacau, pridelujejo liker, ki je znan pod imenom otoka po vsej Ev* ropi. i.ss-t3 je dosti nižji od lobanje današnjega človeka. Nič manj značilno je nizko čelo in mogočne nabuhline nad očmi, ki omejujejo ves zgornji rob očesne votline, stikajoč se nad nosno kostjo, ter delajo lobanjo silno divjo in zve* rinsko. Iste anatomske lastnosti pa na* hajamo več ali manj izrazite tudi pri drugih praljudeh. To so tipični znaki, ki bi že sami zadostovali, da se loba* nja Homo primigeniusa spozna med stotisoči drugih. Antropologi se seveda ne zadovoljujejo s površnim videzom. Oni lobanje pravilno izmerijo in se pri tem poslužujejo prav tako pripro* stih kakor nezmotljivih načinov. Posebno jasno v lobanji stariK Ion* cev mamutov že zaradi tega ni moglo biti, ker se je baš čelni del velikih! možganov, torej središče višjega um* skega delovanja, med drugim govoril* ne zmožnosti, zaradi nazaj potisnjene« ga čela mogel le malo razvijati. Boljše nego z inteligenco je bilo brez dvojbe z vidom in vonjem, kajti prvič je bil tilnikov oddelek velikih možganov, ki krije v sebi središča za predelavanje vnanjih očesnih čutnih dojmov, močno razvit, drugič pa so bile očesne votline pri pračloveku toliko vsaksebi, da se je mogel nos močno razviti. Tudi niže ležeči del obraznih kosti ob čeljustih kaže pri predzgodovin* skem človeku še vidno približevanje njegovim živalskim pradedom. Ves ta del je mnogo bolj molel naprej nego pri sedanjem človeku, tako da je čisto podoben gobcu. Ta vtis še utrjujejo deloma močni zobje, deloma manjka* joči naprej moleče podbradek, to je tista pridobitev modernega človeka, ki ga razločuje od vseh drugih bitij. Brž* kone je človek dobil podbradek šele potem, ko se mu je bila popolnejše razvila govorica, ki je bila pri pračlo* veku zelo preprosta. Spodnja čeljust Maucr*Heidelberža* na, primerjana s spodnjo čeljustjo Av= stralca, zelo vidno kaže, da nima pod* bradka. Sicer pa tudi po svoji obsež* nosti kaže popolnoma opičje znake, zato jo imajo antropologi vobče za najstarejši izmed vseh do sedaj znanih okamenelih ostankov. »Popolno zanes* ljivost, da imamo opraviti s človekom, dokazuje samo to, kakšni so zobje. Po* polnoma ohranjeni zobje jasno kažejo človeka. Podočniki niso nič bolj izra* žiti proti drugim zobnim skupinam. Te sploh kažejo zmerni in skladni razvoj, kakršnega ima današnji človek.« Tako pravi Schoetensack. To je torej spod* nja čeljust, ki jasneje kot vse druge znane oblike združujejo v sebi člove* ške znake in opičje lastnosti, a ima vendarle že določno človeške zobe! Seveda nimamo pravice, da bi iz če* ljusti sklepali še kaj drugega. Heidel* berškega človeka smatramo za pred* hodnika neandertalskega plemena, a čakati moramo še na nadaljnje srečne najdbe, preden mu moremo končno* veljavno določiti mesto v verigi člo* veških pradedov. Dasi je vrsta najdb pračloveka dan* danes že prav znatna, vendar še po* vsod zijajo vrzeli in na vseh koncih prazgodovine našega rodu opominjajo vprašanja k previdnosti. Dandanes še ne moremo z gotovostjo odgovoriti ni* ti na vprašanje, odkod izhaja človeški rod, niti na vprašanje, v kakem raz* irurju so bila razna diluvialna pleme« na med seboj. Po K. W. Neumannu Al. B. LEPOPIS Parlament v Oslu je nedavno odobril zakon, ki obvezuje zdravnika, naj svoje recepte razločno pišejo. Skandinavski zakono-dajci so imeli gotovo dovolj razlogov za tako postavo. Eden je brez dvomov ta, da nečitljiv lekarski zapis utegne postati usoden: neznatna zmota v številkah lahko bolnika spravi pod rušo. Lekarnar ni primoran, da bi 6e vežbal v razreševanju hieroglifov in klinopisja. Nečitne čiričare potekajo sicer največ od Hipokratovih učencev, vendar jih srečujemo tudi pri drugih stanovih. Neki pesnik je n. pr. zakrivil tale stih: Ploden gnoj (znoj) sejavcu kmetu v izorane braz* ne pada... Malo znan pisec ima tole krilatico na vesti: Na veliki petek je bilo žalostno, čulo se je samo rezljanje (ragljanje). Iz folklorističnega sestavka posnemani: Stara kakor naš narod je naša čebuloreja (fe-beloreja). Iz šolske naloge: Mož je menjal svoje prepričanje ko luna svoje srajce (krajce). Skoz okno se je pokazal slonski (slovenski) obraz: bil je Fran Erjavec, Ne-razberljiv rokopis je ustvaril nove tehnične izraze: stilizirana (sterilizirana) voda, živeti v konglomeratu (konkubinatu), glavna skrunitev (skrutinij) itd. Kriva je trditev, da le bedaki lepo pišejo. Ludvik XIV., Dumas starši in polno velemož je imelo krasno pisavo. Tudi Prešernova je dokaj lična. Današnia umetniška nriloga »Jalovec s Srednjega vrha« po originalu znanega mojstra prof. Janko Ravnika, nam odkriva enega izmed najslikovitejših kotov naših planin. «ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din. četrtletno 20 Din. mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se Dri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. > Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir. celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo l in pol dolarja. na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani Foto Janko Ravnik Jalovec s Srednjega vrha