Posamezna številka Din 1.50.
Poštnina plačana v
m!!!
GLASILO NEZAVJSNE DELAVSKE
feain vsak četrtek. — Uredništvo in uptavniMVo; Karl Miitksa (preie Turjaški) trg št. 2, priti. Štev. 9.
^ LA VIJE
-triletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo
LJUBLJANA, četrtek, 21. fe-bru«.
Leto II.
Beda, stradanje, brezposelnost
V	petek je bila sklicana v Zagrebu enketa o vprašanju brezposelnosti. En-keie so se udeležili zastopniki neodvisnih delavskih organizacij, okrožnega urada za zavarovanje delavcev, delavske zbornice, borze dela, hrvalske delavske zveze — Glavni Radnički Savez (Amsterdam) se ni udeležil enkeie; za-slopniki zveze industrialcev in trgovsko-obrtne zbornice ier zagrebški župan. Enketa je ugotovila, da je na lirvalskem že 53.500 brezposelnih delavcev in nameščencev, od teh v samem Zagrebu 10.000! Statistika bolniške blagajne pravi, da je 90% njenih članov bolnih! Enketa je sklenila, da zahteva od vlade podpore za brezposelne, ki naj jih delijo borze dela. Zagrebška občina je sklenila 25 milijonov dinarjev kredita za zidanje stavb, da bi se tako zaposlilo vsaj nekaj delavcev.
Te številke pokazujejo obupno stanje delavstva in uradništva, ki ga je povzročila jugoslovanska buržuazija s svojim gospodarjenjem. Nič bolje kot na Jrirvaiskem ni v Sloveniji in v drugih pokrajinah SHS monarhije. In la beda, dobesedno stradanje in brezposelnost delavcev ter nameščencev se ne manjša, temveč se vedno bolj veča.
In kaj pravi k temu buržuazija, kaj dela kapitalistična Jugoslavija in njena vlada? Danes, ko je gospodarska kriza zavzela že tak razmah, ko stoiisoči delavcev žive v največji bedi, ko brezposelni s svojimi družinami direktno od gladu poginjajo, danes, ko se množe grobovi umrlih izstradanih proletarcev, ko se množe bankroti in konkurzi vedno večjega števila podjetij, poje meščansko časopisje o »ozdravljenju« kapitalističnega gospodarstva, o na raščanju dinarja. Buržuazija množi število proletariata z reduciranimi uradniki, z malimi obrtniki in siromašnimi kmeti, ki ne zmagujejo več neznosnih davčnih bremen in se selijo v tuje dežele ali skušajo prodali svojo delovno moč na domačem trgu. Buržuazija množi vrste gladujoče-ga proletariata z ljudmi, o katerih je de-ial finančni minister, da so se v »bank-rotstvu rodili, v bankrotslvu živeli in Aodo v brankrotstvu umrli«.
Danes, ko gospodarska kriza vedno bolj kosi proletarske vrste, ko se vsak dan odpušča iz podjelij stotine delavcev, ko se je morje brezposelnih razlilo po celi državi in grozi, da požre tisoče delavcev, žena in otrok, govore državniki jugoslovanske buržuazije o »konsolidaciji« svojega gospodarstva, grabijo in si kopičijo milijone, odpravljajo zadnje socialne ustanove.
Antisocialna, cinična politika jugoslovanske barbarske buržuazije se ne kaže samo v njeni ravnodušnosti napram
perečemu vprašanju brezposelnosti, temveč tudi v tem, da noče dati nobenih brezposelnih podpor brezposelnim delavcem in nameščencem.
Sledeča slika proračunskih predlogov popolnoma potrjuje našo konstatacijo:
Leto Celokupni drž.	Od tega pod-
izdaiki	pore za brez-
poselne
1919/20	1.558,000.000	Din	500.000	Din
1920/21	3.994,000.000	Din	618.000	Din
1921/22	6.690,000.000	Din	500.000	Din
1922/23	8.934,000.000	Din	500.000	Din
1923/24	10.344,000.000	Din	400.000	Din
Skupaj	41.894,000.000	Din	2,918.000	Din
Jugoslovanska buržuazija je torej od ! okroglih 42 milijard dinarjev določila j samo 2 milijona 918.000 Din za brez-; poselne za šest let. In niti te vsote ni j dalo vlada za brezposelne, temveč jo 1 je pridržala! Še več!! V momentu po-i večanja krize in katastrofalnega nara-; ščanja brezposelnosti je zmanjšala : vlada sklenjeni kredit za 25%, dočim ! ko je povečala izdatke za vojsko, žan-. darmerifo in policijo za okroglih 20%!
: Vlada pridržuje brezposelne podpore, a ; poveča izdatke za 36.C00 državnih konj ; in oslov za novih 95 milijonov Din in za i 100 policijskih psov na 174.500 Din!
>	Vlada, mesto da bi vodila vsaj nekolik-j šr.o socialno politiko, vodi torej oslov-* sko-pasjo politiko.
2e večkrat je pisal naš list o vpraša-' nju brezposelnosti, pokazali smo pota in način boja proii brezposelnosti, za dosego brezposelnih podpor. Doslej nismo našli potrebnega odmeva v ostalih delavskih organizacijah. NDSJ je v Ljubljani dosegla sorazmerno precejšnji kredi! za brezposelne. »Socialist« Mihevc je bil proti temu kreditu, češ da bodo njihove organizacije delile brezposelne podpore. Medtem se pa nobene strokovne organizacije še niso resno pobrigale za pereče brezposelno vprašanje.
Dolžnost članov NDSJ v neodvisnih strokovnih organizacijah in v onih, ki pripadajo Strokovni komisiji, je, da zastavijo vse sile za to, da se skličejo vse strokovne organizacije, delavska zbornica, bolniška blagajna in borza dela na skupno konferenco, ki se naj peča z vprašanjem brezposelnosti in sklene konkretne mere za njeno omilje-nje, za izdajanje državnih brezposelnih podpor, za podporo od strani občin itd.
Krajevne organizacije NDSJ morajo ločno izvrševali tozadevna navodila, ki jih dobe od strankinega tajništva; vsi člani NDSJ morajo dokazati svojo zavest in požrtvovalnost v tem tako perečem vprašanju, kot v vsakem drugem.
se imenuje v Dalm«,	.ežake.
Ogromna večina teži	j	niti to-
liko zemlje, da bi se i. ^ prehraniti. A več kot 20% težakov .>ima niti pedi zemlje. Dalmatinski ležaki, posebno oni, ki žive na otokih, so v obupnem položaju; stradajo, nimajo niti suhega kruha. Vlada in žandarmerija jih preganjala in zapiraia radi »upora«, razžalje-nja kralja itd. Takih procesov je bilo doslej 10.000! Tako imajo danes revni kmetje že preko 12 milijonov dinarjev sodnijskih stroškov! Težaki iz cele južne Dalmacije so pripravljeni, da se izselijo v Ameriko, pa ne dobe potnih listov. In vlada hoče sedaj, da plačajo ti težaki še oni košček zemlje, ki so ga dobili! Radičevci in klerikalci, mesto da bi pomagali kmetom, se pogajajo sedaj, kako bi sami zlezli v vlado.
Slovenski kmet se ne nahaja v dosti boljšem položaju. Leze v vedno večje dolgove, vsak dan postaja vedno večja
skrb, kako dolgo bo še mogel na ta način preživljali sebe in svojo družino. Razočarale so ga gosposke stranke od samostojnih kmetijcev do klerikalcev. Na drugi strani mu dokazujejo izkušnje ruske revolucije, da se mora zvezati z delavcem, da si zboljša svoj položaj, da bo končno kmet gospodar zemlje in delavec tovarne. Zadnji čas je, da se kmelje zberejo okrog Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije in da se v skupnem boju z delavcem otresejo neznosnih davčnih in vojaških bremen, kuluka, oderuštva, izkoriščanja. Lenin, voditelj delavskega razreda -in revnih kmetov, je pokazal pol osvobojenja delavca in kmeta. Kmetje, pojdite po poli, ki jo je pokazal Lenin, po kateri hodi Neodvisna Delavska Stranka!
V	znamenju delavsko-kmetske bojev-ne zveze je zmaga. In ta bojevna zveza je ravno Neodvisna Delavska Stranka.
I s
kol pri vso/. inudouiiaAiili suankaii, sc izpreminja tudi pri klerikalcih in Radi-čevcih takozvana politična »elastičnost« v politično breznačajnost. Klerikalci in Radičevci so pred nastopom Pašičeve vlade podpisali z radikali neko sporazumno pogodbo oziroma kupčijo, ki se imenuje »Markov protokol«. Z njo so omogočili današnji radikalski režim, ku-luk, ukinjenje zadnjih socialnih pravic in zavarovanje delavstva in uradništva. Danes se vežejo z bankirsko, fašistovsko demokratsko stranko, zato da pridejo na vlado. V svojih časopisih, s katerimi hočejo slepiti predvsem delavce, slavijo Lenina, a pred buržuazijo se hvalijo, da se ima meščanstvo njim zahvaliti za »propast komunizma« v Jugoslaviji, za udušenje velike železničarske stavke 1. 1920. Zato, da pridejo do vladnega korita, so pripravljeni, da se sporazumejo s srbsko buržuazijo, da odnehajo od svoje avtonomije in mirotvorne republike, da odnehajo skratka od vseh parol, s katerimi so pri zadnjih volitvah lovili glasove.
Nič manjšo desorientiranost kažejo klerikalci in Radičevci v zunanji politiki.
En uan so za Stambolijskega, urugi dan za fašista Cankova, en dan so za današnji režim v Madjarski, drugi dan zopet proti njemu, en dan za »katoliško« Nem. Avstrijo, drugi dan proti njej. Nobenega določenega, stalnega stališča nimajo niti napram sovjetski Rusiji, Angliji in Franciji.
Po italijansko - jugoslovanski pogodbi se je našel Radič v najneprijetnejši zagati. Pod pritiskom hrvatske buržuazije se je sporazumel končno z mislijo, da gre v Beograd — in da se tam sporazume z današnjo parlamentarno »opozicijo« ali z radikali, t. j. da kapitulira pred hegemonistično srbsko buržuazijo za ceno neznatnih koncesij. Srbska buržuazija in demokratje ponujajo klerikalcem in Radičevcem zelo malo in sedaj razmišljajo, ako bi se s tem zadovoljili. Klerikalci in Radičevci oklevajo med radikali in demokrati. Oprijemajoč se javne kapitulacije v parlamentu, postajajo žrtve frazerske breznačelnosti in neodločnosti, bodo končali s kapitulacijo v parlamentu ali s še večjim porazom izven parlamenta. V tem znamenju teče snovanje »opozicionaluega bloka.«
Liberalna angleška delavska vlada
„S krvjo bomo branili
u
Dalmatinski kolonisti in revni kmetje So izročili vladi svoje zahteve, da se izvrši agrarna reforma in da vlada umakne svoj »načrt o likvidaciji agrarnih od-nošajev v Dalmaciji«. Zahtevo je podpisalo 10.000 kolonislov in kmetov brez' žemlje ali z neznatnim koščkom zemlje.
V	svoji zahtevi izjavljajo, da ne bodo Zapustili veleposeslniške zemlje, ki so
jo zasedli, in da bodo »s krvjo branili pridobljena zemljišča«.
Vlada namreč namerava ugodili vsem veleposestniškim zahtevam in jim vrnili ono zemljo, ki so jo dobili kmelje lakoj po prevratu. Dalmacija nima mnogo zemlje za obdelovanje in to, kar je je, pripada večinoma veleposestniški gospodi, a ne revnim kmetom. Te kmete
Meščanske stranke od klerikalne do »socialistične« pojejo še vedno slavospeve angleški Maedonaldovi vladi, češ: slovenski delavci, poglejte, Lenin, voditelj »krvave« ruske revolucije, je umrl, istočasno pa je vzela državno krmilo v roke angleška delavska stranka, ki odklanja vsak revolucionani boj, ki ima »pametno« taktiko, da doseže delavstvo svoje zahteve lepo, »mirnim potom«, brez vsakega večjega spora s kapitalisti. Naša buržuazija in njeni agentje — socialisti ter Klemenčič in Fabjančič hočejo dokazati na podlagi napačnega obveščanja in zavijanja slovenskemu delavstvu, da ne potrebuje svoje revolu-| cionarne stranke, da naj ne vodi revolu-! cionarnega razrednega boja, temveč da j naj mirno čaka rešitve od strani beograj-! skega parlamenta.
Prvi koraki Macdonaldove »delavske« vlade pa že kažejo jasno delavstvu, ka-
ko »delavsko« politiko vodi ta vlada. Ve-lemeščanski tisk z zadovoljstvom ugotavlja, da izvirajo člani te vlade večinoma iz meščanskih vrst, da so večinoma radikalni meščanski intelektualci ali pa reakcionarni strokovni birokrati. Lloyd George, Asquith in drugi voditelji angleške liberalne buržuazije so poudarjali v parlamentu in pred svojo meščansko pobliko, da se nahaja ta delavska vlada v takih kleščah, da ne more biti niti malo nevarna angleški buržuaziji. Liberalna stranka lahko vsak trenotek vrže to vlado in radi tega je Macdonal-dova vlada prisiljena, da se strogo drži črte, katero ji riše liberalna stranka. Macdonaldova vlada je v najboljšem slučaju liberalna delavska vlada. Najraz-širjenejši list angleške buržuazije »Times« piše: »Macdonald krmari, mi pa vladamo.« In tako je v resnici. Macdonaldova vlada izvaja program liberalne
stranke in računa s tem, da bo imsla v volilnem boju uspeh proti liberalni stranki, če se bo ta postavila proti kakemu ukrepu >delavske< vlade, li izvira iz programa liberalne stranke
Pri tem računanju pa pozablja Mac-donald in njegovi tovariši, da se inora meščanska politika v vsakem slučaju obrniti proti razrednim interesom proletariata. In na to špekulirajo tudi angleški liberalci. Izgleda, kot da je usoda vseh reformističnih delavskih strank, da služijo buržuaziji proti delavstvu. »Socialistična« Ebert - Scheidemannova vlada v Nemčiji po vojni se je obrnila najprej proti tedanjemu mezdnemu delavskemu gibanju jeseni 1. 1918, Mac-donaldova vlada je nastopila najprej proti stavki vlakovodij in sedaj je nastopila proti generalni stavki pristaniških delavcev; skoro bo imela proti sebi rudarsko stavko itd. Angleški delavski razred se bo v tem zelo razredno prebudil in bo nastopil pot revolucionarnega boja.
Značilne so tudi smernice zunanje politike iviacdonaldove delavske vlade. Ona je dejala najprej zasužnjeni Indiji, da »delavska« vlada ne bo odpravila angleškega gospodstva med Indijo. Libe-
ralni in konservativni angleški meščanski tisk je bil naravnost presenečen nad to imperialistično veroizpovedjo Macdo-naldove vlade. Iz kakih razlogov je pospešil Macdonald priznanje sovjetske Rusije, smo povedali že v zadnji številki. In Macdonald že zahteva danes od sovjetskih rupublik, da priznajo cari-stične dolgove in da ne širijo revolucionarne propagande med vzhodnimi narodi, ki vzdihujejo pod imperialističnim jarmom angleškega kapitala.
Za komunistično stranko Anglije so dane sedaj silne razvojne možnosti. Ona bo pospešila orjaški razvojni proces razredne zavesti angleškega proletariata, ki se pričenja s praktično šolo li-beralno-delavske vlade. Dejstva bodo dokazala, da pomenja nastop Macdonal-dove vlade proti volji angleške buržu-azije in njene »delavske« stranke — razmah revolucionarnega gibanja. Mac-donaldovi vladi pripada kratek zgodovinski trenotek, bodočnost pripada Leninu, leninizmu. Proletarska revolucija v Angliji brezdvomno ne bo navadna kopija ruske revolucije, ali ona bo nosila značilne Marxove in Leninove poteze, ne Macdonaldove.
INTERNACIONALNI PREGLED.
Lemn in vzhodni narodi.
Poslanik Afganistana je položil na Leninov grob venec v imenu svoje vlade in izročil čičerinu brzojavko afganistanskega zunanjega ministrstva, v kateri se izraža sožalje nad smrtjo Lenina, ki je bil veliki branilec vzhodnih narodov. čičerin je odgovoril, da bodo Leninovi veliki ideali še nadalje vodili rusko politiko v cilju osvobojenja vseh potlačenih narodov in čim tesnejše zveze med Rusijo in narodi vzhoda.
Molitve na Turinškem.
Velik napredek komunistov — poraz socialistov.
Nedavne volitve, ki so se vršile na Turinškem, so dale za komunistično stranko Nemčije 149.205 glasov in 12 mandaiov (doslej 6 mandatov) in za socialdemokrate 180.0000 glasov in 15 mandatov (doslej 23 mandatov, torej 8 manj). Zmaga komunistov je lem večja, če uvidevamo, da je komunistična stranka pod izjemnim stanjem in ni mogla svobodno vršiti propagande. Komunisti so v mnogih krajih, ki so bili prej socialdemokratski, dobili sedaj močno večino. Po poedinih krajih je narasflo število komunističnih glasov za 50, 100 do 200%, povprečno za 100%. V Jeni je na-rastio število komunističnih glasov za 250%. Komunistična stranka združuje danes kljub vojaški diktaturi večino industrijskega in poljedelskega proletariata in manjšino uradništva, malih kme-
lov in srednjega stanu. Komunistična stranka je šla v volilni boj z glavno parolo: Oborožitev delovnega ljudstva, j diktatura proletariata.
j Sovjetska Rusija in nova države.
j Litvinov je dal sledečo izjavo: Do | zadnjega časa je prevladovala iluzija, j da prinaša priznanje ruskih sovjetskih S republik koristi samo Rusiji. To iluzijo j so sedaj odstranile Anglija, Italija in Norveška, ki so brez obotavljanja priznale sovjetsko vlado. Od dne do dne se krepi mednarodni položaj sovjetskih republik in s političnega stališča ne more biti vseeno za male države, ako se obotavljajo priznati sovjetsko Rusijo. —
V	Evropi imamo nove države, ki so nastale pozneje kot sovjetske republike, a nas še niso priznale. Mi smo pripravljeni, da jih priznamo. Isto zahtevamo tudi od njih. — Dobra lekcija za češko, jugoslovansko in rumunsko buržuazijo.
izjemni zakon proti nemškim komunistom odpravljen?
Pod pritiskom delavskih množic in na-predlog komunistične frakcije je pruski deželni zbor skleni!, da zahteva od državne vlade, da ukine izjemno stanje proti komunistični stranki Nemčije. Za komunistični predlog so glasovali de-mokrali in socialdemokratje. Nemški klerikalci so glasovali za nadaljevanie vojaške diktature. — Po časopisnih vesteh se ukine izjemno stanje s 1. marcem.
Občinski vestnik.
U opoziciji.
Ko je pred meseci klub občinskih svetovalcev NDSJ iz tehtnih razlogov izstopil iz Zveze Delovnega Ljudstva v ljubljanski občini in stopil v opozicijo, tedaj so posebno gospodje iz klerikalnega kluba vpili, da so »komunisti« prevarili delovno ljudstvo, da gredo na roke demokratom in radikalski vladi, da so demagogi itd. Posluževali so se vseh klerikalnih metod zavijanja in laži, da prikrijejo na zunaj neuspeh svoje kratkovidne in prolidelavske politike v mestni občini. V svoji politični nezre-losii niso videli in ne spoznali pomena proletarskega kluba kot opozicije.
Takrat je občinski klub NDSJ jasno in odločno povedal proletarski javno-s!i, zakaj je stopil v opozicijo: »Ker so klerikalci v zvezi s socialisti skušali gaziti najelemeniarnejše pravice delavstva mestne občine, ni občinski klub NDSJ mogel prevzeti odgovornosti za iako politiko in je vsled tega izstopil iz večine mestne občine, da tako v opoziciji lažje kontrolira delovanje večine in prepreči vsako proiidelavsko politiko.«
Proletariat Ljubljane in cele Slovenije je ta korak edinodušno odobril in sedaj poganjajo prvi sadovi politike delavske opozicije.
Občinska politika klerikalno-socia-listične večine je skrahirala pri prvem odporu delavske opozicije.
Julija meseca lanskega lela je klub občinskih svetnikov NDSJ predložil osnutek delavskega reda in službene pragmatike občinskemu svelu. Ti osnutki so ležali v predalčkih občinskih svetnikov sedanje večine do decembra meseca 1923. leta, do onega casa, ko je naš klub izsilil sklep, da se pragmatika in delovski red obravnaia pred proračunom mestnega zaklada.
Ko pa je hotela sedanja klerikalno-socialistična večina iti preko tega sklepa in razpravljali o proračunu, tedaj je izjavil občinski klub NDSJ v finančnem odseku, da brez pragmatike in delavskega reda ni proračuna.
V	vsej naglici so nato gospodje večine sfabricirali čudovito pragmatiko in delavski red, ki je seveda naletel na upravičen odpor ne samo predstavnikov proletariata v občinskem svetu, ampak proletariata samega.
Oni, ki v parlamentu rohnijo proti krivični pragmatiki državnih nameščencev, so hoteli vsilili nameščencem pragmatiko, ki v nekaterih točkah prekaša radikalno.
Ko je dobila siranka v roke ta načrt, je bil storjen sklep, da se ima sprejetje takega službenega reda onemogočiti z vsemi sredstvi. V sejah perso-nalno-pravnega odseka je iznesel ob-
j činski klub NDSJ naslednje načelne zahteve z izjavo, da od njih ne more odstopiti:
1. enotna ureditev disciplinarnega reda in pokojninskega sklada za delavce in nameščence;
2. ureditev službenih prejemkov tvori bistveni del službenega reda; urediti se imajo po naslednjih načelih:
a) na podlagi eksistenčnega minimuma;
b) na podlagi funkcij, izobrazbe in službene dobe;
c) avtomatično povišanje, če naraste draginja za 5%, znižanje, če pade za 10%;
d) rodbinske doklade;
e) plačilo nadur;
3. enakopravnost žensk z moškimi, ne oziraje se na stan;
4. politična in koalicijska svoboda;
5. ocenjevanje in ocenjevalne komisije odpraviti;
6. časovne določbe:
a) stalnost po enem leiu;
b) 30 letna službena doba;
c) avtomatično napredovanje;
7. zaupništva delavcev in nameščencev.
V	začetku razpravljanja je večina samozavestno ignorirala te zahteve in zavlačevala delo v personalno-prav-nem odseku, tako da službena pragmatika ni ganila' z mesta. Na zadnji javni seji pa so poskušali preiti preko službenega reda na proračun in postaviti tako občinski klub NDSJ pred gotovo dejstvo. To pa se ni posrečilo.
Pretekli teden pa je sprejel občinski klub NDSJ povabilo od župana k sestanku socialističnega in klerikalnega kluba. Stranka se je temu povabilu odzvala in poslala na ta sestanek svoje zastopnike. Na tem sestanku se je razpravljalo, pod kakimi pogoji bi pristal klub NDSJ na razpravljanje proračuna. Zastopniki stranke so dali jasen odgovor, da je predpogoj, da se reši najprej delavski red in službena pragmatika z disciplinarnim redom in pokojninskim skladom, preden bi pripustili razpravo o proračunu. Končno pa so pristali zastopniki naše stranke, da se imajo brezpogojno sprejeti v službeni red zgoraj navedena načela, ki jih je naš klub dostavil pismeno socialistom in klerikalcem.
Danes, ko teče večini voda v grlo in pritiska proračun vedno trdneje, ko vidijo, da se klub občinskih svetovalcev NDSJ ne premakne od svojega načelnega proletarskega stališča, uvidevajo, da je mogoče samo dvoje: ali pristati na načela naše NDSJ ali pa riskirati razpust občinskega sveta.
Ali kakor kaže, bo večina raje ugriznila v kislo jabolko in se udala pritisku opozicije in uredila službeni red po zgoraj navedenih načelih, toda to ne prostovoljno in iz prepričanja, marveč samo pod silo razmer.
LISTEK.
Leninova osebnost.
Lenin, sodrug.
Lenin je mrtev. Nikdar več ne bomo videli tega silnega čela, te sijajne glave ki je bila vtelešenje revolucionarne energije teh živih, praznih oči, teh trdih in izrazitih rok, te silne postave, ki se je dvignila med dvema epo-hama človeškega razvoja. Kot bi se zrušila centralna postaja proletarske inteligence, iz katere je odsevala silna volja, ki se je iztekala skozi milijone spojnih žic in vse vogale in konce našega planeta, povsod, kjer bijejo delavska srca, kjer si kuje zavest delavskega razreda svoje mogočno orožje in pričenja udejstvovati svojo osvoboditev.
Težko se najde v zgodovini voditelja, ki bi ga njegovi bližnji bojevni sodrugi tako ljubili kot Lenina. Vsi so gojili za Lenina posebno čuvstvo. Ljubili so ga. Cenili niso samo njegove visoke inteligence in njegove železne pesti. Ne. Leninovi prijatelji so bili z njim spojeni z množino intimnih zvez. Lenin je bil tovariš, prijatelj, bližnji sotrudnik. On je bi lv najpopolnejšem smislu besede: sodrug. Sodrug — tej veliki besedi pripada bodočnost. Prišel bo dan, ko bo medsebojno razmerje ljudi v resnici razmerje sodrugov.
Ta velika enostavnost je bila tudi prevladujoča poteza Leninove politike.
To ni bila enostavnost mrvnih ljudi. Bila je enostavnost genija. On jc uaSt.1 enostavne besede, enostavne parole, enostavna gesla za najbolj zapletena vprašanja. Nič mu ni bilo bolj tuje kot poze, želja po efektnem nastopanju. Vse to je sovražil in sramotil kot prokleto dedščino preteklosti, ki še leži na nas. Vedel je, kaj je vredno eno dejanje, on je bil smrten sovražnik brezkoristnega kričanja.
N. Buliarin.
Lenin, človek.
Rad bi govoril v Leninu kot človeku. Ali vidim, daje težko, naravnost nemogoče orisati lličevo privatno življenje. Ker ni imel nobenega. Z dušo in telesom je pripadal revolucionarnemu boju. Na primer, nekaj čudovitega bi bilo, slediti čisto osebnim odnoša-jem med Iličem in njegovo ženo Nadeždo Konstantinovo ali njegovo sestro Marijo. Brezdvomno so bile nekje v globini njihovega najbolj notranjega življenja popolnoma skrite zveze. Ilič je bil zelo nežen. Ali Nadežda Kon-statinova se ni zdela niti njegovim najbližjim prijateljem nikdar kot žena, temveč kot zanesljiva sodružica.
Kateri so bili Leninovi najbližji prijatelji? Najvrednejši borci stranke. Mogoče je tega ali onega predpostavljal, ali to se je jedva opazilo. On je ljubil vse, ki so služili stranki. Če se je nekdo izmed njih izkazal kot škodljivec za stranko, je prekinil z njim Lenin vse in je postopal proti njemu brez usmiljenja. Tako je bil n. pr. z A. A. Bogdanovom zelo bližnji prijatelj. V letih 1904 do 1907 ga je visoko cenil in ljubil. Kakor hitro se mu je zazdela Bogdanovova taktika škodljiva, se je boril proti njemu brezobzirno. Prijatelj je zanj izginil. Ilič je ljubil Plehanova. Leta 1904 se je dolgo premišljal, preden je z njim prekinil zveze, ker je dvomil, če bo sani v stanju, voditi boljševiško skupino. Ali, ko se je odločil za prelom, je izginilo vsako nagne-nje napram njemu in ga je napadel z njemu lastno silo.
Ilič je bil v izvajanju svojih sklepov ne-uklonjiv. Kdor ga ni poznal iz največje bližine, ga je lahko smatral za brezsrčnega, neusmiljenega človeka brez vsake sentimentalnosti. In vendar sem ga videl v Genfu, pri neki predstavi, v kateri je nastopala Sarah Bernhard, da si je utiral pritajeno solzo. Trdega, brezsrčnega Iliča je ganila usoda dame s kamelijami do solz.
Zadostuje, videti ga samo enkrat, kako še igra z otroci, da ne veruješ več v njegovo brezsrčnost. Samo malo ljudi, samo najboljši razumejo tako kot on pridobiti simpatije otrok, ki popolnoma pozabijo, da imajo opraviti z »veliko, resno osebo.«
Ilič bo ostal v zavesti vseh, ki so ga poznali, tak, kot je bil: priprost napram vsem, s svetlim razumom, neskončno dober in vendar neuklonjiv, brezobziren in neusmiljen napram samemu sebi in vsem drugim, če je šlo za stranko, za revolucijo.
Ljadov.
Kako je Lenin delal.
On je zasledoval z neverjetno trdovratnostjo izvedbo najmanjših zadev. Prepričeval se je o izvajanju navodil, telefoniral je na primer, da kontrolira, če je po njem poslani zavoj tudi pravilno dospel, glodal neusmiljeno najmanjšo površnost, razjasnil male ne sporazume, ki so se javljali tisočkrat in tisočkrat, radi našega pomanjkanja kulture, vadi ruske brezskrbnosti, radi naše slabe navade, ne dobro delati, radi pomanjkanja čuta za red. Ali Vladimir Ilič je znal tako napraviti, da se nisi nikdar čutil užaljenega, pa čeprav je klical nad tvojo glavo vse kazni do zapora.
Sredi največjih političnih dogodkov ni Vladimir Ilič nikdar izgubil izpred oči tekočih zadev; vsakdo je mogel do njega, on je odgovarjal živahno na stotine in tisoče vprašanj, ki so bila sorazmerno malo važna. To mu je dajalo možnost da je bil vedno poučen o vseit aktuelnih stvareh. Često je posvečal Vladimir Ilič izvajanju manjših zadev več pažnje kot številnim sklepom sveta ljudskih komisarjev.	Gorbunov.
Leninov praktični pogled.
Mi — svet ljudskih komisarjev — smo i se zbirali okrog 11. ure zvečer v Smolni-s jevem inštitutu, kjer se je redno vršila
1
seja. Tam smo delali večinoma do 4. ali 5. ure zjutraj, često do šeste. Tu smo stali pred gospodarskimi življenjskimi vprašanji za deželo. Vladimir Ilič je nezgrešljivo vodil predsedstvo in sicer ne zato, ker je bil vedno določen za predsednika, temveč, ker je bila njegova navada, da je vodil debate in imel iniciativo za reševanje vprašanj. Vse resolucije so izvirale od njega, večinoma pisane lastnoročno ali diktirane. Kazal je največje zanimanje za praktične poedi-nosti vsake zadeve.	Lomov.
Aleksej Ivanovič Rikov.
(Njegov življenjski potek.)
Novoizvoljeni predsednik sveta ljudskih komisarjev sovjetske unije, sodrug Aleksej Ivanovič Rikov, je žrtvoval skoro vse svoje dosedanje življenje v boju za osvoboditev ruskega proletariata in zadelo ga je vse ono, kar so doživeli vsi veliki ruski revolucionarji: ječa, Sibirija, beg iz okovov carizma, skratka bil je deležen vseh nevarnosti podzemskega delovanja.
Rojen od kmetskih starišev C. marca 1881 v Saratovu. Njegova revolucionarna pot se je začela že v srednji šoli kjer je z mladeniško ognjevitostjo delal v ilegalnih skupinah. Med drugim je bil osebni prijatelj Balmačova, ki je bil obešen, ker je ustrelil ultrareakcionarnega ministra Bogoljeva v letu 1902. Že tedaj je bil poznan v marksistični literaturi in je nastopil že v 90-tih letih kot marksistični oponent proti znani social-revolucionarni teroristinji Breškov-skaja.
Na univerzo mu je oblast prepovedala vstop. Pri prvomajski demonstraciji 1898 v Saratovu je bil od žandarmerije do nezavesti prebit. Od tega časa do leta 1917. je živel Rikov pod drugim imenom in vršil ilegalno delo. L. 1900. je dobil devet mesecev poostrenega zapora. Od tega časa
V zadnjem pismu, ki ga je pisal g. župan občinskemu klubu NDSJ, je formulirana proiizahteva občinskega kluba SLS, ki se glasi približno tako-le: »Občinski klub SLS je pripravljen stopiti s klubom NDSJ v razpravljanje glede izprememb nekaterih točk službene pragmatike, ako občinski klub NDSJ poda pismeno obvezno izjavo, da bo sodelovat pri sprejetju proračuna mestnega zaklada.«
Zahteva je prozorna in jasno je, da občinski klub NDSJ ne bo prisial na to.
V interesu proletariata je, da ostane občinska uprava v rokah onih, ki izvajajo občinsko politiko v delavskem duhu v mejah volilnega programa ZDL. To je poleg delavskega reda in pragmatike glavna zahteva NDSJ, ki je poslala svoje zastopnike v občino.
Ako je večini ležeče na tem, da koristi s svojo politiko ljubljanskemu proletariatu, tedaj ona lahko računa s tem, da bo NDSJ podpirala in aktivno sodelovala pri občinski politiki. Samo v tem slučaju.
V	nasprotnem slučaju nam je vseeno, ali sedi na magistratu Perič ali pa komisar. To naj si zapomnijo tudi oni, katerim je na tem ležeče, da občina Ljubljana ne postane eksponent srbske buržuazije.
Ne kompromis, ki prinese malenkostne uspehe, ampak delavska politika v občinskem svetu lahko omogoči nadaljnji obstoj sedanjega občinskega sveta.
Uprli pa se bomo vsakemu poizkusu kratiti delavske pravice.
NDSJ, ki stoji na stališču razrednega boja, ne pozna kompromisov z desnimi, bo pa v slučaju, da oni podpirajo delavske težnje, lojalno pomagala izvajati proletarsko politiko.
Uspeh opozicije občinskega kluba NDSJ je naš uspeh — je istočasno umik kapitalističnih teženj SLS, ki je hotela izrabiti slepost in nezmožnost svojih zaveznikov.
Pot, ki si jo je začrtala opozicija delavske skupine v občini, je pravilna — razredna in beleži sedaj uspehe!
Občinske volitve na Jesenicah.
Naša in socialistična lista razveljavljeni. — Lopovščina demokratov.
cije klerikalcev. — Proletariat ni šel na volišče.
Mahina-
Revolucionarni jeseniški proletariat se je živo zanimal za občinske volitve, ki so se vršile 17. februarja. Vršilo se je več uspelih shodov NDSJ. Krajevna organizacija je izdala posebne letake. Ali črna in bela buržuazija sta napeli vse sile, da delavstvo ne dobi v roke občine; tem pijavkam se je posrečilo s pomočjo enega zapeljanega delavca, narodnega socialista, da je bila razveljavljena lista NDSJ. Klerikalci in demokratje so po razveljavljenju naše liste na vse načine skušali vloviti glasove pristašev revolucionarne NDSJ. Demokrati so izdali sledeče lopovske letake: »Klerikalci se niso sramovali pomagati razveljaviti našo listo Neodvisne delavske stranke, zato da bi dobili v roke občino. Delavec, ki bo volil klerikalce, je izdajalec proletariata. Da se peklenski načrt črnuhov ne posreči, udeležite se vsi volitev in preprečite, da bi vam gospodarili somišljeniki roparjev politične svobode.
. Delavci, oddajte vsi kroglice v drugo skrinjico!« Niso hoteli izdati demokratske firme, ker se ta beloterorisfična banda zaveda, da za njo ne bo šel niti
en delavec. Klerikalci so zopet na svoj klerikalni način hoteli nafarbati delavstvo. A proletariat ni šel na lim niti ene meščanske stranke, temveč je ostal doma, ker je bila njegova lista razveljavljena.
Izmed 1276 votivnih upravičencev se je udeležilo volitev samo 654. In sicer so dobili klerikalci 378 glasov (pri volitvah v konšlituanio so jih imeli 520, torej sedaj 142 glasov manj) in 19 odbor-niških mest, demokrati 245 glasov in 12 odborniških mest, radikali pa 31 glasov in 2 odbomiški mesti. To jasno dokazuje, da ni šel niti en razredno-zavedni proletarec na volišče kljub vsem mahinacijam klerikalcev, demokratov in radikalcev. Proletariat bo znal obračunati z meščanskimi strankami, ki so na ta način onemogočile, da bi vladal jeseniški proletariat nad jeseniško občino. Jeseniški proletariat bo strnil svoje bo-jevne vrste. Kajti boj, akcijska in organizacijska zmožnost proletariata je odločilna sila, ne pa volivne krogljice in posebno ne take volitve.
Jeseničani.
Vsak čeiriek ob pol 8. uri zvečer se vrši članska diskusija ljubljanske krajevne organizacije N. D. S. J.
naprej so prekinjali njegovo delovanje zapori in preganjanja. Vsega skupaj je odsedel devet let samotnega zapora, večkrat je bil poslan v pregnanstvo, odkoder se mu je posrečilo pobegniti. Zlasti težak je bil njegov beg iz polarne pokrajine Pečora, kamor so ga prepeljali po Ledenem morju. Moral bi bili v vasici, osamljeni od vsega sveta. Od tu do prve železniške postaje je bilo 8000 kilometrov in to pot je na begu napravil deloma peš, deloma na saneh. V celokupnem svojem revolucionarnem delovanju je bil v najtesnejših prijateljskih odnošajih z Leninom. Prvič se je sestal z Leninom v Genfu 1. 1903. Od tu je zopet šel ilegalnim potom nazaj v Rusijo. Najprej je delal v srednji Rusiji, potem je bil do tretjega strankinega kongresa v Moskvi.
Revolucija 1905 ga je našla v ječi, v Petrogradu. Osvobojen iz zapora, je bil izvoljen v delavski svet. Udeležil se je bari-kadnih bojev v Moskvi. Po porazu revolucije je šel kot delegat moskovske organizacije na tretji strankin kongres boljše-vikov, kjer je bil izvoljen v centralni odbor.
Po tretjem strankinem kongresu je bil zopet kmalu poslan v pregnanstvo. Fe-bruarska revolucija 1917 ga je našla v Sibiriji, odkoder je takoj šel v Rusijo. V sovjetski republiki je bil izvoljen na polno odgovornih mest, udejstvoval se je zlasti v najvišjem svetu za narodno gospodarstvo. Ko se je 1. 1921. poslabšalo Leninovo zdravje, ga je Lenin predlagal za svojega namestnika v svetu ljudskih komisarjev.
In sedanji sovjetski kongres ga je izvolil za predsednika sovjetske unije; na podlagi njegovega dosedanjega dela je jasno, da bo častno in uspešno vodil to mesto.
Širite „Glas Svobode"!
Mladinski vestnik.
Kongres Zveze Delavske Mladine Jugoslavije v Beogradu.
Prvi kongres delavske mladine Jugoslavije po Obznani! Prvič pod zakonom
o	zaščiti države so se sestali delegati iz raznih pokrajin, da si povedo izkušnje in začrtajo nove smernice za skupno delovanje. Prihajajoč iz delavnic, obratov in šol, so delegati zamogli predstavljati mase mladih delavcev Jugoslavije. In kakor je pomenil kongres Save-za Komunistične Omladine Jugoslavije v juliju leta 1920. velik korak naprej, tako je tudi kongres Saveza Radničke Omladine Jugoslavije udaril temelje in nove poti mladinskemu gibanju.
V	majhni sobici, natlačeni z delegati, zavarovani po požrtvovalnih beograd-skih omladincih pred policijskimi psi, je dvoril s. Mišič kongres, pozdravljajoč zastopnike mladine in spominjajoč se smrti sodruga Lenina, pri čemer so delegati ostali in zaklicali slava. Nato je s. K. iz Ljubljane pozdravil kongres v imenu slovenskih mladih proletarcev, ki vsled terorja žal ne morejo v večji meri sodelovati na kongresu, ki pa so pripravljeni in ki zagotavljajo, da ostanejo v prvih bojevnik, vrstah, kakor so bili doslej. Po svojem sodrugu iz Splita so tudi dalmatinski omladinci poslali pozdrave kongresu. Na predlog je kongres sklenil, da odpošlje pozdrave vsem žrtvam belega terorja, ki ječijo po zaporih.
Svoje zastopnike so poslale organizacije iz Zagreba, Karlovca, Broda, Osijeka, Novega Sada, Beograda, Niša, Smedereva, Valjeva, Kraševca in Splita.
Dnevni red je bil jako obširen. Poročilo člana izvrševalnega odbora o gibanju in delovanju mladinskih organizacij je vsebovalo marsikatere znamenitosti in označevalo voljo mladine, da kljub
vsem zaprekam nadaljuje svojo bojno pot. Izmed vseh pokrajin se je zlasti odlikovala Slovenija, kjer je bilo največ preganjanja mladine, a kjer je bilo vseeno največ akcij in delovanja na vseh poljih, počenši od gospodarskega boja do dečjega pokreta. Sveži revolucionarni sili proletarske mladine Slovenije je hotela zadati buržuazija pogubonos-ne udarce, vendar gibanje živi in klije povsod. Najboljše spričevalo za moč mladinskega gibanja! Slične udarce režima uživa tudi mladina na Hrvaškem, kjer so oblasti prepovedale uspešno delovanje in naglo širjenje Saveza Radničke Omladine. Ali hrvaški sodrugi so se na prepoved požvižgali in delujejo naprej. Zalo pa jim je policija ustavila »Omladinsko Borbo«. Najbolj nemoteno lahko delujejo naši sodrugi v Srbiji, kjer je precej organizacij in kjer se mladina pridno giblje ter zlasti deluje na gospodarskem polju. — Poročilo se je po debati sprejelo in odobrilo delovanje Centralne Uprave.
Pri čitanju novega statuta se je razvila živahna debata, ali naj ostane Sa-vez R. O. še nadalje v sestavu strokovnih organizacij, v Centralnem Radnič-kem Sindikalnem Odbora, ali naj izstopi iz njega. Večina delegatov, zlasti oni iz Hrvaške, Slovenije in Dalmacije, se je postavila takoj na stališče, da mora S. R. O. izstopiti iz C. R. S. O. in postati organizacijsko samostojen po vzgledu mladinskih organizacij v drugih državah in odgovarjajoč potrebam in nalogam delavske mladine. Mladina mora imeti svojo mladinsko organizacijo, v kateri se vzgajajo in s katero se borijo in ki stoji v tesni politični zvezi s stranko delavskega razreda. Če pa bi bila mladinska organizacija v sestavu strokovnih organizacij, pa nastaja nevarnost, da se mladina naleze sindikalizma in oportunizma. Po tej debati se je enoglasno sprejel sklep, da Savez Radničke Omladine izstopi iz C. R. S. O. J. in da ostane samostojen. Tudi se je šta-tut izboljšal in se je delokrog razširil na celo Jugoslavijo.
Popoldne se je nadaljevalo. H gospodarskemu boju je referiral sodrug iz Beograda, označil položaj, v kakršnem se nahaja miadina, podal zahteve, ki še iz tega porajajo in opozoril na to, da je treba težišče, tako gospodarskega, kakor tudi drugega boja prenesti v fabriko, v delavnico, v rov. V obratu se mora voditi račun o interesih delavske mladine, in od tod prehajali k bojem večjega obsega in značaja. Seveda se morajo izkoristiti tudi obrtno-nadaljevalne šole. Resolucija je bila enoglasno sprejeta.
Istotako je bila sprejeta resolucija o prosvetnem delu, ki ga mora voditi mladinska organizacija. Z ozirom na nevarnost fašizma se je govorilo tudi o antifašizmu, o propagandi, ki jo je treba voditi napram njemu in o proletarskih obrambnih četah, ki jih je treba osnovati za boj proti fašistovskim bandam. Dober znak za kongres je bilo tudi dejstvo, da se je govorilo o delu med kmečko mladino, kjer se dosedaj še ni razširila naša ideja. Tudi o dečjem gibanju, o športu, o antimilitarizmu, o agitaciji in propagandi je bilo govora in tozadevne resolucije, ki so bile sprejete, bomo še objavili v časopisu.
Skratka, kongres je storil ogromno delo. Kakor mejnik se nam javlja. Sigurni smo lahko, da plodovi ne bodo izostali in da bo gibanje proletarske mladine zadobilo polet in novih sil.
In kaj je naloga delavske mladine Slovenije? Za nas morajo veljati sklepi kongresa v polni meri! In ker nimamo druge organizacije, moramo razširiti Savez Radničke Omladine (Zvezo Delavske Mladine Jugoslavije) tudi na Slovenijo. S tem dosežemo dvoje: pridobimo si lastno organizacijo in združimo se z našimi sodrugi-omladinci v ostalih pokrajinah naše države ter tako ustvarimo eno edino in močno mladinsko organizacijo za celo Jugoslavijo. O tem še prihodnjič.	F. K.
Samo „GLAS SVOBODE"
se bori za interese delavcev in kmetovi
Samo „GLAS SVOBODE"
vzgaja proletariat za razredni boj proti izkorikčevalceml
Izseljevanje iz »domovine44.
Po štatistiki SHS izseljeniškega komi-sarijata se je izselilo v letu 1923. iz Slovenije 779 oseb in sicer 375 moških in 404 ženske. Med izseljenci je bilo 80 kvalificiranih in 400 nekvalificiranih delavcev, 127 poljedelcev in 87 drugih. V starosti od 18 do 31 let se je izselilo 412 oseb, v starosti od 31 do 50 let 252, preko 50 let starih je bilo 180 in izpod 18 let 96.
Iz cele Jugoslavije se je izselilo leta 1923. 9370 ljudi, od teh 996 kvalificiranih in 3416 nekvalificiranih delavcev, 2781 poljedelcev, drugih 557. V Ameriko jih je šlo 4130 (iz Slovenije 719), v Brazilijo 1535 (iz Slovenije 5), v Kanado 717 (iz Slovenije 46), v Argentinijo 2721 (iz Slovenije 8), v Čile 72, v Afriko 7, v Avstralijo 135 itd. Te številke so nepopolne, ker tu niso všteti rudarji in drugi delavci, ki so se izselili, ko se je brezposelna kriza poostrila. Polno ljudi ni moglo dobiti potnih listov. Ali že te uradne številke pričajo o tem, v kako neznosnem položaju se nahajajo delavci in revni kmetje v »domovini«, ki njih ne more preživljati, zato ker preživlja deseiiiso-če Vranglovih banditov in drugih pijavk.
Vsled take zločinske politike jugoslovanske buržuazije je že danes brezposelnih v Jugoslaviji po uradnih podatkih 200.000 delavcev in delavk! In ta brezposelna armada rapidno naraščal!
Moti se gospoda, če misli, da bo ta brezposelna armada molče prenašala vse zločinstvo in krivico vladajočih.
Mimogrede.
Galantni razgovori »očetov domovine« v parlamentu.
Zemljoradniški poslanec Miletič govori:
»Često sem že slišal govoriti o proti-državnih in državotvornih elementih. Razmišljal sem, kaj so eni, kaj so drugi. In vidim, da se imenuje protidržavne, ki še niso nič ukradli, a državotvorne one, ki delajo po teh podjetjih.« (Steinbeiso-vih famoznih železnicah v Bosni.)
Radikali protestirajo:
»S čim morete to dokazati?« Navedite imena!«
»Evo vam Vlada Susič,« odgovarja Miletič, »ki vodi to podjetje in ki ni imel prej niti dveh oblek, a sedaj ima milijone.«
»Delaven človek, pa si jih je pridobil,« kriči radikal Ubavkič.
»Jaz pa mislim, da morajo biti proti-državni elementi tisti, ki kradejo državne blagajne.«
»Treba dokazati!« kriči Ubavkič in ostali radikali.
Miletič nadaljuje:	»V Slavonskem
Brodu je tovarna vagonov, ki financira en radikalski dnevnik v Beogradu, zato da brani kako koncesijo, čeprav umazano.«
Graja, protesti radikalov tako, da se nič ne sliši.
Miletič nadaljuje: »Pri nas ministri ne predstavljajo državo, lemveč stranke. Proti ministrom je treba uporabiti zakon
o	zaščiti države. Iz ministrskih klopi prihajajo ravno razne afere. Tu imamo forum, ki fabricira lopove.«
»Kako morete to govoriti,« kriče radikali. Vpitje, prerekanje. Najglasnejši ie Miladinovič. Njemu pravi Miletič:
»Vi ste bili minister za pošte, na vas še danes smrdi benzin in vi ste bili edini minister, ki niste vedeli, kaj delate.«
»To je laž!« vpije Miladinovič, rdeč od jeze.
»Vi ste bili edini, ki ste hoteli vodih državno računovodstvo z zaušnicami!« odgovarja Miletič.
Radikali protestirajo.
»Razlika med menoj in Miladinovičem«, kriči Miletič, »je v tem, da jaz nisem nič ukradel državi, on pa je.«
Radikali kriče: »Ali se ne sramujete kaj takega govoriti?!«
Miletič jim odgovarja: »Vi niste nič delali v klubu proti tem zlorabam, ampak ste samo klicali: Glasamo za vla-du, glasamo za bradu, glasamo za zakon o redu i radu i za one, koji kradu.«
Tako izgleda delo »narodnih zastopnikov«.
Dopisi ® dežele.
Železničarski shod.
(Dops iz Ljubljane.)
V	nedeljo 17. i. m. se je vršil v Mestnem domu železničarski shod, ki ga je sklicala »Splošna železničarska organizacija Jugoslavije za Slovenijo«. Dvorana Mestnega doma je bila polna, vendar še bi lahko sprejela tiste, ki niso prišli. Ta shod jej bil protestni shod, ker je ravnatelj Šega, kot namestnik odsotnega generalnega ravnatelja Derocota odklonil deputacijo, ki jo je izvolil shod 7. t. m., da predloži sprejeto resolucijo. Med tem se je vršil sestanek 10. t. m. v Celju in shod v Mariboru 15. t. m., kjer je nad 1500 navzočih železničarjev sprejelo isto resolucijo kot v Ljubljani. Deputacija, ki je tudi prišla iz vseh postaj bivše južne železnice, tudi ni bila sprejeta. Kot odgovor na vse to, je ravnateljstvo državnih železnic drug dan po odklonitvi deputacije ukinilo delavske zaupnike. Naravnost cinično je to dejstvo, v posmeh in v roganje zakonu o zaščiti delavcev, posebno pa še železničarskemu shodu.
Vsled tega je bil nedeljski shod hrupen, poln ogorčenih vzklikov in protestov, ne le od šestih govornikov, ki so nastopili iz udeležencev, nego tudi iz mas.
S.	Makuc, kot prvi govornik je obrazložil, kako je bila deputacija odklonjena in pozival v enotno organizacijo. Treba zbirati bojevni fond in če da vsak železničar 2 Din na mesec, ta fond pri 16.000 železničarjev nastane orodje, da zlomimo ves ta zasmeh in krivice, ki se nam gode.
Vsi ostali govorniki so govorili za bojevni fond. Nastopil je tudi s. Marcel Žorga, ki je povedal, da treba od besed k dejanju. Delavske zaupnike so ukinili.‘S tem so jasno povedali, da se ne boje gospodje na ravnateljstvu, ki so eksponentje buržuazije, železničarskega proletarijata. Jasno, ker je razcepljen. Zato treba enotne organizacije, ne mrtvaške, nego razredne, bojevne. Bojevni fond naj se ustanovi in naj se nabira. Brez tega je vse zaman.
Nato se je sprejela resolucija, v kateri shod med drugimi konštatira, da je državna uprava južne železnice 9. t. m., t . j. drugi dan po posetu železničarske deputacije, izzivalno ukinila inštitucijo delavskih zaupnikov ter kršila zakon o zaščiti delavcev. Podpisal pa je to ukinitev ravnatelj Bračič, ki je že bil januarja hpokojen. Vsled tega zahtevajo, da se mora deputacija sprejeti takoj, ko se povrne generalni ravnatelj Deročo, da se obvesli delegate in jim naznači čas sprejema, da lahko predložijo resolucijo in zahteve. Ako pa se deputacije ne sprejme, bo ravnatelj nosil sam polno odgovornost za posledice nečuvenega izzivanja in preziranja železničarjev.
To resolucijo so takoj po shodu nesli izvoljeni delegati na ravnateljstvo. Spremljala pa jih je množica, ki je bila na shodu.
Policija je ravnateljstvo zastražila. Šega se je skril, deputacijo je sprejel ravnatelj Fatur, ki je obljubil, da sporoči Derocolu zahteve železničarjev.
Bomo videli, ali da generalni ravnatelj Deročo odgovor? Če ne, pridejo železničarji sami ponj.
Navzoči.
GUŠTANJ. V soboto, dne 9. t. m. se je vršil V. redni občni zbor tukajšnje »Svobode«, ki je s svojim potekom pokazala lepo sliko kulturnega dela v preteklem letu, posebno pa še z ozirom na razdrapane razmere v delavskem po-kretu sploh. Udeležba je bila lepa in posebno se je izkazala mladina. V novi odbor so bili izvoljeni sledeči sodrugi: Gradišnik Matija, predsednik; Juh Luka, namestnik; Orosel Josip, tajnik; Keber Maks, namestnik; Štalcer Emerik, blagajnik; Mezner Franc, namestnik; Ta-sotzo Friderik, Kučar Franc, Verčko Ivan, odborniki. Mezner Franc in Keber Maks, pregledovalca računov. Za odseke sta bila izvoljena: Pogorevčnik Franc, predsednik telovadnega in Borštner Josip, predsednik dramatičnega odseka.
5 Ostale funkcionarje odsekov bodo izvo-
>	lili člani odsekov na posebnih zbcrova-1 njih. Knjižnico, glede katere so se spre-J jele posebne reformne naloge in ki po-| stane s 1. marcem t. 1. javna knjižnica, | je prevzel s. Kuhar z namestnikom Stanetom Josipom. Novi odbor jamči za vztrajno delo tudi v tem letu. Po občnem zboru je predaval s. Bajt iz Slovenjgrad-ca o temi: Kulturno delo »Svobode« v primeri s kulturnim delovanjem buržu-aznih kulturnih društev. Predavanje je želo vihar pritrjevanja in želimo le, da se s. Bajt še večkrat oglasi v Guštanju. Guštanjska podružnica nudi dokaz, da j lahko delajo skupaj na kulturnem polju pripadniki vseh struj, če jih res vodi iskrena volja izobraževalnega dela. —
V	nedeljo dne 17. t. m. gostuje guštanjska »Svoboda« na odru tamkajšnje »Svobode« s petdejansko komedijo »Babilon«. Začetek ob 15. uri. Na svidenje!
Prevaljčani.
RUŠE PRI MARIBORU. Vojni invalidi ! iz mariborske okolice odobravamo reso-' lucijo celjskih invalidov. Škandalozno je, kako se nas invalide goljufa, reducira in zapostavlja. Mesto naših zakonitih pravic imamo samo kepo papirnatih obljub, peska v oči. Ali »zora puca, bit če dana.« Vsi invalidi se moramo zavedati tega položaja, da izvršimo enoten pritisk na kompetentne forume, da nam dajo ono, kar nam pripada. Zato pa moramo oživiti tudi svojo organizacijo in zahtevati od nje odločnejšega nastopa. Skup, le skup, invalidi in vojne sirote! Pognali so nas v vojno klanje za žepe dobičkarjev, borimo se sedaj za svoje interese!	I.	Č.
stvo, ki je še v obupnejšem položaju kot slovensko. — Vsej tej ruski falotariji je dala radikalska vlada službe in plače. Ko se je vršila redukcija uradnišiva, se je vse Vranglovce pridržalo v službi, dočim ko je odpuščena množica siromašnih domačinov. Med odpuščenimi
i uradniki se nahajajo iudi faki, ki nika-i kor niso hoteli razumeti težkega polo-j žaja delavcev, kako je hudo, če ni kru-
1	ha in dela. Sedaj jih njihova lastna ne-j sreča uči, da je njihov položaj podo-j ben delavskemu in da je NDSJ njihova | zaščitnica in prijateljica.	A.	C.
Borba , marksistični
časopis
• izide za januar in februar prihodnji leden z bogaio vsebino na 96 slra-neh. Med drugim izidejo sledeči članki:
o	Leninu; Sodobno krščansko-soci-a!no gibanje (Bukovnik, v slovenščini); Razred, stranka, vodstvo, Filipovič; Materialistično pojmovanje zgodovine, Korš; Prilog poznavanju Albanije; Ali je marksizem fatalističen?, Rappoport; Kriza v komunistični stranki Bolgarije, Saša Nelgin. j Nadalje splošni notranji in zunanji politični pregled, gospodarsko-fi-nančni, socialni, strokovni in književni.
I
SPLOŠNA ŽELEZNIČARSKA ORGANIZACIJA JUGOSLAVIJE, KRAJEVNA SKUPINA ZALOG. VABILO na PREDPUSTNO ŽELEZNIČARSKO DELAVSKO VESELICO
ki se vrši
dne 2. marca 1924 v restavraciji na Vevčah.
Na sporedu je: godba, ples, petje, šaljiva pošta, deklamacije, ameri-kanska ženitev in druge šaljive in humoristične zanimivosti.
Tudi dostojne maske dobrodošle. Vstopnina za osebo 5 Din.
Veselični odbor.
MARKSISTIČNA BIBLIOTEKA.
Konzorcij »Glas Svobode« je začel izdajati poljudne znanstvene knjige v zbirki »Marksistična biblioteka«. — Kot prvi zvezek je izšla knjiga:
LENIN,
Ruše. — Na dopis »Delavca« št. 6. z dne 7. februarja 1924 odgovarjamo sledeče: Najprvo vam damo na znanje, da se ne predrznete veliko čez nas zabavljati, kateri ne izpolnjujemo vaših zakramentov in ne poslušamo vaših evangelijev, katere smo poslušali in prenašali, dokler vas nismo spoznali. A sedaj je konec, konec tudi vaše trdnjave v Rušah, katero še sedaj imenujete trdnjavo dravske doline; pa motite se, zelo se motite; tako hitro, kakor preteče v Dravi voda iz Ruš v Maribor, tako hitro bo tudi vaša trdnjava izginila iz Ruš. Pisali ste tudi v »Delavcu« štev. 6. o naših uspehih. Mi smo in ostanemo trdni kot skala v pravih revolucionarnih vrstah, dokler ne bo v Rušah prebujen ves proletariat. To se bo v najkrajšem času zgodilo; smo slišali in videli na vašem občnem zboru dne 17. februarja, kakšno delovanje in red ste imeli v vašem odboru, v katerem ste se voditelji sami med seboj ustmeno bili zaradi blagajne; nato je odpovedal g. P. predsedstvo podružnice in sedaj agitator Orjunov; ali gospod tukaj ne bo imel uspeha. Pustite naše sodruge pri miru, ker majoriteta je tako naša; to vam bomo v kratkem dokazali, ker mi gremo in delujemo za pravi proletarski pokret.
Razredno-zavedni proletarci.
Studenci pri Mariboru. — Pri nas so doslej gospodarili radikalski Nahtigali in socialpatrioti. Ali delavstvo se ne da dolgo zapeljavati. Ono išče resnico in jo tudi prej ali slej najde. Delavstvo v našem kraju je vedno bolj spoznavalo, da SSJ ni prava delavska stranka. In v sredo so se zbrali delavci iz Studencev in ustanovili krajevno organizacijo NDSJ. Na sestanek so prišli tudi delavci, stari člani SSJ; vsi so odobravali politiko in pot NDSJ. Videli so, da je SSJ izdala socializem in da hodi edino NDSJ po poti revolucionarnega Marksovega socializma. S krajevno organizacijo NDSJ smo ustvarili revolucionarno ognjišče, okrog katerega se bo zbiralo delavstvo iz Studencev.
Cetinje. — Pokojne carske Rusije ni več v Rusiji, ali hoče se jo vzpostaviti v državi SHS. Ta carska Rusija obstoja pri nas, v Cetinju. — In kaj vse delajo ti caristični Rusi in Rusinje. V cetinjski kavarni »Dom slobode« vprizarjajo ti banditi orgije, kjer se zapravlja tisočake. Istočasno propada brez vsake pomoči črnogorsko siromašno prebival-
njegovo iarvljerBje, delovanje ara dejanje.
Knjiga, ki ima krasno Leninovo sliko in obsega 52 strani, je sledeče vsebine: 1. Predgovor. — 2. Leninovo življenje in delovanje. — 3. Značaj Vladimirja Iliča. — 4. Lenin. Spisal K. R. — 5. Enotnost v Leninovem nauku in delu. — 6. Revolucionarni marksizem.
Knjiga stane samo 5 Din. Nad polovico naklade je je že razprodane, zato naj se vsakdo, ki želi imeti to predragoceno knjigo, takoj naroči na njo. Naroča se na upravništvo »Glasa Svobode«, Marksov trg 2, Ljubljana. Denar se pošlje naprej; s poštnino stane knjiga 50 para več. Razprodajalci, ki niso člani stranke, ali so brezposelni, imajo 20% popusta. Kdor ne pošlje denarja vnaprej, naj piše, da se mu pošlje knjiga po poštnem povzetju. Sicer se naročilo ne more upoštevati. Denar se lahko pošlje po položnici »Glasa Svobode« s pripombo: za knjigo.
Vsak proletarec mora imeti to knjigo! zato sezite urno po njej!
V začetku marca izide
2. zrveaselc tiaarlkslstiLcjr&e biblioteke
Porišita komuna.
Knjigo bodo krasile pretresljive 4 slike iz pariške komune. To bo najlepše proletarsko čtivo ob obletnici pariške komune (18. marca 1871 je bila proglašena pariška komuna).
Gotove so že
Leninove sfer&sice slilke.
Cena 5 Din. Po pošli 25 p več. Ceno za slike v steklu in okviru sporočimo.
Mednarodni jezik ide.
Kakor je čitateljem inozemskih listov znano, je tretja internacionala priporočala Ido (t. j. reformirani Esperanto) kot najboljši, najlažji in najpraktičncjši mednarodni jezik v učenje in propagando med delavstvom. Meseca avgusta 1923 se je vršil v Kossel-u (Nemčija) 3. kongres delavcev idistov iz Nemčije in sosednih držav. Ustanovili so si tudi mednarodni časopis »Nia Standardo« za internacionalno organizirano delavstvo.
V	prepričanju, da vladohlepna buržua-zija nikdar ne bo vpeljala mednarodnega jezika delavstvu na korist, ker je njena taktika le razdruževanje proletariata, je sodr. Milter ognjevito poživljat navzoče, da naj vsak v svoji deželi energično dela za duševno osvoboditev sodrugov potom širjenja internacionalnega jezika in inlernacionalnega znanja. Jezika Ido se vsak priprost človek lahko sam nauči v 6 tednih in tudi prej po »Učni knjigi«, ki stane malenkostno vsotico. Nekaj izvodov te izborne knjige se še dobi pri Mar. Kert, Pragersko 90.
Tiskovni sklad.
Bravec Ivan, Lož, 5 Din; Stare Franc, Stari trg pri Ložu, 5 Din; Javoršek Vra-tislav, Ljubljana, 5 Din; Eržen Ivan, ] Kranj, 5 Din; Sadel Jakob, Ljubljana, ! 2 Din; Omejc Franc, Šmartno pod
I	Šmarno goro, 5 Din; Kržič Franc, Bo-; rovnica, 3 Din; Velikanja Jožef, Ljub-| ljana VII, 2 Din; Nachiigall Jože, Ljub-j ljana VII, 5 Din; Cerkvenik Karl, Ljub-J ljana, 6 Din; Maček Franc, železničar, j Logatec, 10 Din; Zupančič Jožef, Loga-
i	lec, 10 Din; Šušteršič Jože, Št. Vid nad | Ljubljano, 3 Din; OlerJTanc, Sv. Lenart-! Slov. gorice, 10 Din; neimenovan, 5 Din; neimenovan, 20 Din; Matjašič Štefan, Maribor, 8.75 Din; Edvard Kres, Litija, 5 Din; Ignac Kres, Lilija, 5 Din; Praprotnik Josip, Litijo, 5 Din; Dietinger Ivap, Guštanj, 20 Din; skupaj 144.75 Din; preje izkazanih 372 Din; skupaj 516.75 Din.
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
S Si«.
Zbirajte za tiskovni sklad Glasa Svobode*!