BUENOS AIRES 29. marca 1959
MEUSPEÏS S©¥IET®¥ MA SASEPAMJU VARŠAVSKEGA PAKTA
Novi boji med Sovjetsko zvezo in Kitajsko
Drzna komunistična izzivanja v Vietnamu
da bi Kitajska prišla na dnevni red tokratnega zasedanja Varšavskega pakta. Zaradi takega zadržanja romunskega partijskega veljaka, ki je verjetno vsaj še pri nekaterih drugih državah naletelo na podporo,, ker tudi no žele, da bi sovjeti vanje pripeljali še večjo oddelke svoje vojske, so trajali razgovori med komunističnimi delegacijami skoro dva dni, predno je sploh prišlo do pravo konference dne 17. t. m.
Konferenca sama je bila zelo kratka. Trajala je samo dve uri. Na njej so sovjeti pogrevali stare fraze o za-hodnonemški napadalnosti, ki da ogroža mir v tem delu sveta. Poročilo o konferenci govori samo o potrebi ohranitve miru v Evropi ter o mirnem sožitju med narodi. V ta namen naj bi bila vseevropska konferenca.
■S takim miroljubnim pozivom na složno sožitje med narodi so sovjeti pokrili svoj največji neuspeh v zadnjem času med lastnimi komunističnimi zavezniki.
Sovjetsko poveljstvo za 'Daljni vzhod je sporočilo v Moskvo, da jo „val za valom“ kitajskih čet napadal otok Da-mansky odn. sovjetsko vojaško postojanko na njem. Sovjeti so utrpeli spet smrtne žrtve, prav tako Kitajci. V boje je na obšli straneh posegalo tudi topništvo.
Otok Damansky so sovjeti zasedli, poročajo Kitajci, 2. marca, ob prvem krvavem sovjetsko-ldtajskem spopadu na reki Ussuri. Takrat jo bilo ubitih 31 sovjetskih vojakov. Moskva je sedaj objavila, da je bilo tod teh 19 ranjenih, pa so jih Kitajci pobili ležeče v snegu.
Sovjetska zveza se je začela bati za svojo varnost pred kitajsko napadalnostjo, zlasti, ker. je Peking začel vedno pogosteje ponavljati zahtevo po „vrnitvi področij, ki jih je imperialistična carska Rusija ugrabila Kitajski pred prvo svetovno vojno in v prejšnjem stoletju“. Sovjetski veleposlaniki v prestolnicah zahodnili velesil so iz Moskve dobili navodila, naj v posebnih notah sproti obveščajo vlade teh držav o razvoju dogodkov med ZSSR in rdečo Kitajsko. Moskva hoče prehiteti Peking, da bi si na Zahodu zavarovala lirbet v slučaju resnejšega spopada.
mora severnoameriški predsednik Nixon opustiti misel na maščevanje.
Nixon je bil izjavil, da bodo ZDA morale izvršiti povračilno akcijo proti Hanoju, če sedanja komunistična raketna ofenziva proti južnovietnamskim mestom ne bo prenehala. V Parizu je vietkonški delegat na te Nixonove izjave dejal, da so „mlatenje prazne slame“ in da Nixon hoče „zavesti svetovno javno mnenje na napačno pot“.
Severnoameriški delegat Cabot Lod-ge ter južnovitnamski delegat Dang Lam sta ostro obsodila komunistično raketno bombardiranje južnovitnam-skih mest ter poudarila, da „teroriziranje civilnega prebivalstva ne bo mo-
Boj med Moskvo in Pekingom
Meja med dvema največjima komunističnima silama, med ZSSR in Kitajsko, postaja zelo nevarna meja na evetu. Nedavni krvavi incident na sibirski reki Ussuri na Daljnem vzhodu je bil spot eden izmed členov dolge verige sporov mod Moskvo in Pekingom, med dvema imperijema, dvema rasama, dvema svetovoma, čeprav ju druži ista rdeča zastava.
Komunizem, ki obljublja odpraviti „nacionalna nasprotja“, ni mogel izbrisati preteklosti. V sporu med Moskvo in Pekingom no gre za boj dveh ideologij, temveč za konflikt oblasti. „Nebo, vedno modro, mi ukazuje vladati vsem ljudstvom,“ je nekoč vzkliknil Džingiskan, in ta „mandat“ roji po glavi Maocetungu in grozi no samo Rusom, temveč vsemu svetu.
Pred 2. svetovno vojno so, izven Sovjetske zveze, komunisti kontrolirali veliko ozemlje z lastno civilno in vojaško upravo tudi na Kitajskem. Od leta 1927 naprej so vzdrževali svojo vojsko in svojo vlado, nasproti osrednji upravi v Pekingu. V desetletju 1927/37 so kitajski komunisti prešli v dejansko vstajo proti centralni vladi, mod 2. svetovno vojno in po njej pa £o si, proti Stalinovim željam in nasvetom, priborili končno oblast.
Maocetung se je postavil po robu ruskemu „niet“ in povzdignil samega sebe v novega svečenika marksizma. Boljševiki v Moskvi, zlasti Hruščov, so hitro ugotovili, da se je s tem dejanjem kitajskega diktatorja začela doba nasprotij, toda sedaj v komunističnih vrstah, doba konfliktov med „tovariškimi socialističnimi“ državami.
„Krivoverstvo“ Jugoslavijo leta 1943 ni bilo dovolj močno, da bi zamajalo sovjetsko vodstvo komunističnega bloka. Tito se je dvignil proti Stalinu, toda Jugoslavija jo majhna država, brez odločilne zgodovinske ali demografske težo, in no more uveljavljati političnih ambicij, ki bi zamajale ves svet.
Toda Kitajska jo druga zadeva. Njena teža, kakor ogromna lopata, koplje vedno globlji propad, ki vedno bolj zija in loči obe Moki mednarodnega komunizma.
Maocetung so je lotil gigantske naloge: obglaviti sovjetsko hegemonijo. Zgodovinska preteklost obeh narodov, ruskega in kitajskega, ima pri tem veliko opraviti. Rusija je bila vedno država-odbijač rumene invazije, naj bo Džingiskanovih hord, Timurlenko-vih čet ali sedaj Maocetungovih množic.
Leta 1853 je Marx zapisal: „Bodoči prevrati narodov v Evropi bodo morda bolj odvisni od tega, kar se bo zgodilo v modrem imperiju (Kitajski), kakor od kateregakoli drugega političnega razloga.“ Marx je bil v svojem bistvu Evropejec, prepričan ne samo v superiornost bele rase nad katerokoli drugo raso, temveč Zahoda nad Rusijo. Njegova hierarhija vrednot je tipično zahodna.
Minila so dolga leta, predno so se mogle ne-bele rase „okoriščati z revolucionarno enakostjo“. Na kongresih Socialdemokratske internacionale v Amsterdamu (1904) in v Stuttgartu (1907) so bile ne-bele rase zavrnjene, šele z Leninom je prišlo do prvega srečanja med makrsizmom in ne-evropskim svetom. Napol Azijat sam je Lenin skušal razumeti revolucionarni potencial azijskih narodov, vendar je tudi on ostal še vedno obrnjen v Evropo.
Razkol med sovjetskim in kitajskim, azijskim marksizmom, se je začel pripravljati takoj prva leta po boljševiški revoluciji v Rusiji. Na 2. kongresu komunistične Internacionale v Moskvi je indijski delegat Roy nasprotoval Leninu in izjavil, da se bo Azija spremenila v „glavni motor zgodovine“ ter vplivala na bodoče dogodke v Evropi. Lenin se je poslužil svoje voditeljske spretnosti in onemogočil Roya z zmago svoje „evropske“ teze. Toda ogenj ni bil po-gašen.
Na 5. kongresu Tretie internacionale leta 1924, že po Leninovi smrti, je eksplodirala druga bomba tipa Roy: indokinski delegat Ngnyen Ai Quio (današnji vietnamski Hočiminh) — je
Istočasno, ko je imel Tito deveti kongres svojo partije v Beogradu, so sovjeti sklicali v Budimpešto konferenco partijskih, državnih ter vojaških predstavnikov držav Varšavskega pakta. Za zasedanje so pripravili načrt, ki naj bi. sovjete podprl v njihovem sporu s Kitajci, še več: Države Varšavskega pakta naj no bi samo obsodile Kitajcev zaradi njihovega spora s sovje* i glede vodstva svetovnega komunizma in njegove revolucionarne delavnosti v svetu, ampak naj bi te države poslale na sovjetsko-kitajsko mejo še oddelke svoje vojske, da bi tam čuvale sovjetsko mejo ter se tudi spopadalo s kitajsko vojsko, če bi skušala motiti sovjetsko ozemeljsko posest. Sovjeti bi pa po svojem načrtu svojo vojsko s kitajske mejo prepeljali v Evropo v posamezne države Varšavskega pakta, da bi „branile varnost njihovih meja pred Sahodnonemško napadalnostjo“.
Prvak romunsko partije Nicolac Ceausecu sc je takemu sovjetskemu načrtu odločno uprl in sploh ni pristal,
Napetost med Sovjetsko zvezo in rdečo Kitajsko se je minuli teden zpo-va stopnjevala. Tako v Moskvi kakor na Kitajskem so komunistične oblasti prirejale protestne demonstracijo proti „kršenju ozemeljsko nedotakljivosti“.
Moskva je poslala novo protestno noto v Peking ter je slovesno sporočila kitajski komunistični vladi, da so meje Sovjetske zvezo „sakrosantne“ in da bodo sovjetsko vojaške sile na sleherno izzivanje odgovorilo „z uničujočim odporom“.
Sovjeti so na kitajsko, mejo prepeljali večje oddelke svoje vojsko iz evropskega dola države, opremljene z najmodernejšim lahkim in težkim orožjem: Kitajci so s svoje strani okrepili vojaške postojanke vzdolž sovjetske moje ter prav tako opozarjajo Moskvo, da „so noben sovjetski vojak, ki bo prestopil kitajsko mejo, ne bo več vrnil živ nazaj.“
Sredi to napetosti jo miniilo soboto prišlo do novega krvavega spopada mod kitajskimi in sovjetskimi vojaškimi oddelki. Iznova na reki Ussuri. Pri tem drugem- incidentu so se sovjeti in Kitajci spopadli za otoček Damansky sredi zamrznjene reke, ki si ga obe velesili lastita.
Medtem ko vietnamski komunisti z raketami bombardirajo številna južno-vietnamska mesta ter povzročajo med prebivalstvom številne smrtne žrtve ter veliko materialno škodo, v Parizu za zeleno mizo hanojska in vietkonška delegacija na eni ter severnoameriška in južnovietnamska na drugi strani še vedno govore o morebitnem premirju.
Toda zadeve niso premaknili z mrtve točke, ker pač komunisti ostajajo pri svojih zahtevah o umiku severnoameriških vojaških oddelkov iz Južnega Vietnama. Vietkonški „zunanji minister“ Kiem je na konferenci tudi izjavil, da komunistična ofenziva v Južnem Vietnamu ne bo prenehala in da
obsodil evropocentrizem in ponovno zatrdil, da je „sedaj Azija središče revolucije“.
■Nič ni pomagalo, da je Stalin še ohranjal videz enotnosti komunistične evropsko-azijske skupnosti. Nič ni pomagalo, da je smatral svoje kitajske tovariše za „komuniste iz margarine, ki jih je mogoče z malo ognja raztopiti“. „Največja sreča mongola je, premagati sovražnika,“ je bila Džingis-kanova življenjska filozofija. „In bistvo akcije je v tem, da jo izpelješ do konca,“ je dodal. Kot odmev, 800 let pozneje, Maocetung, vodja rdečih Kitajcev, dodaja tem trditvam: „Treba je taktično sprejeli nasprotnika, pa ga strateško zaničevati.“
In to je vsebina Maocetungove filozofije, združene z blazno idejo o pre-
živetju milijonskih kitajskih množic po atomski katastrofi.
Kaže, kakor da bi bil boj med dvema velikanoma neizbežen. Moskva zaskrbljena tipa za zavezniki med svojimi zahodnimi nasprotniki. Sovjetsko skoro klečeplazno poročanje zahodnim vladam o dogodkih na reki Ussuri je viden dokaz za to. V Moskvi tudi vedo, da je za Kitajskih 850 milijonov lačnih ust edini življenjski prostor odprt na sever in zahod, na ozemlje Sovjetske zveze. In ker razlogov in vzrokov za interesne konflikte med obema komunističnima velikanoma ne manjka, sta na njuno usodo navezana tudi oba kontinenta, evropski in azijski. Ker pa ta dva zajemata tri četrtine svetovnega prebivalstva, je nadaljnji razvoj tudi ostalih treh kontinentov odvisen od končnega rezultata njunega boja.
Raje) @1 comunismo sa© puede prosperar la verdadera itisticia social
El primer ministro cubano Fidel Castro reconoció recientemente que la zafra azucarera de este año tropieza con dificultades y prometió a los cubanos más y más duro trabajo. “Tenemos la fuerza de voluntad y la capacidad, lo que nos falta es organización.” afirmó Castro.
Es realmente llamativo como tras largos años de dictadura, la administración castristra aún no ha podido llegar a un punto eficiente. Es que todo intento sensato de evolución choca contra la burocracia administrativa, por un lado, y centra la intransigencia política por otro. Do allí que el dictador Castro deba reconocer la falta de organización.
Las ccndiciones para una eficacia real solamente están dadas en el sistema c’e la libre empresa. Y sólo esto sistema es base sólida para las estructuras, en las cuales so fundamenta la verdadera justicia social. Pero ello es incompatible con el régimen comunista.
Komunizem ne more ustvariti soe. pravilnosti
Kubanski ministrski predsednik Fidel Castro je pred kratkim priznal, da jo žetev sladkornega trza naletela na oviro, in je naznanil Kubancem, da bodo morali še več in bolj trdo delati. „Imamo močno voljo in zmožnosti, manjka nam organizacije,“ je zatrjeval Castro.
Zanimivo jo, da po tolikih letih diktaturo, komunistična uprava še ni dosegi zadovoljive učinkovitosti To pa zato, ker vsaka pametna razvojna iniciativa zadeva ob birokratično upravo na eni, in ob politične ovire na drugi strani. Zato mora diktator Castro priznati, da jim primanjkuje organizacije.
Pogoji za resnično učinkovitost so dani samo v svobodnem gospodarstvu. In ramo sistem svobodnega gospodarstva je trdna podlaga za strukture, na katerih s1 oni resnična socialna pravičnost. To pa je seveda nezdružljivo s komunističnim režimom.
glo ostati brez odgovora“ z zavezniške I strani.
Vietkonški delegat jo odgovoril: „Ponovno slovesno izjavljamo, da bosta vse dotlej, dokler bedo ZDA nadaljevalo s svojo napadalnostjo proti Južnemu Vietnamu, južnovietnamsko ljudstvo in njegove oborožene sile (Viet-
I Z TEDNA
Dr. Kurt Georg Kic ingcr je bil v rmishi določil nemško-francoske pogodbe o prijateljstvu iz leta 1963 dne 14. in 15. marca na obisku v Parizu. Z de Caullom jo imel razgovore o sedanji evropski in svetovni politični tor gospodarski stvarnosti. Oba državnika sta ugotovila, da je sedaj Sovjetska zveza z ozirom na kitajsko nevarost bolj pripravljena na razgovore z zahodnim demokratskim svetom. Zahodna Nemčija bo seveda vztrajala pri svoji zahtevi o združitvi obeh Ncmčij. Do Gaullo je nemškemu kanclerju zagotovil svojo pomoč NATu in povsem odobrava sodelovanje Zahodno Nemčije v njej. Povsem tudi odobrava, da oborožene sile zahodnih držav ostanejo še naprej v Evropi. Ta odločitev je važna za razgovore aprila meseca, ko bodo obnavljali dosedanjo pogodbo o NATu, ki je bila določena za 20 let ter sedaj njena veliavnost poteka. Vztraja pa de Gaulle nri svoji odločitvi, da bo še naprej bojkotiral zasedanja Zahodnoevropske zve-
■-ong) nadaljevala svoje napade na okupatorja in njegove pomagače.“ Na-'o je še dodal: „če bodo ZDA izvedle novo pustolovske vojaške akcije pod pretvezo ‘povračilnega odgovora’ na zedr.nic napade osvobodilnih oboroženih sil (Vieiconga) in južnovieinamskega liudstva, bo severnoameriška vlada nosila vso odgovornost za posledice.“
v TEDEN
"c, katere da so poslužuje Anglija, da bi po ovinkih prišla v skupni evropski trg. De Gaulle nima nič proti temu, če v tej zvozi sodeluje Zahodna Ncm-či'a. Do Gaullo in Kiesinger sta se dogovorila, da bosta preučevala možnost ustanovitve nove politične in gospodarsko skupnosti v Evropi, ki bi bila širša ket je pa Skupni evropski trg. Ta hi obstojal še naprej in ga je treba še bolj utrditi, v novo evropsko politično in gospodarsko skupnost naj pa bo vključena tudi Velika Britanija. Ta naj tudi tesno sodeluje z ZDA.
Nixon je odredil zgraditev obrambnega sistema po vsej državi proti sovjetskim in kitajskim raketnim izstrelkom.
V Vatikanu so ustanovili posebno komisijo za odpravljanje nepismenosti med odraslimi v gospodarsko nerazvitih državah. Za predsednika komisije je bil imenovan brazilski škof Evgen de Arau-jo Sales.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Spremembe v vladi
V	preteklem tednu sta bila imenovana dva nova državna tajnika v vladi gen. Ongania. Sta to drž. tajnik za finance dr. dr. Carlos A. Carrera in drž. tajnik za socialno skrbstvo in razvoj družbe dr. Santiago de Estrada. Tem imenovanjem bodo v kratkem sledile še nekatere spremembe v višjih vladnih krogih, s katerimi se bo skušal dati nov zagon v gospodarskem in socialnem razvoju države. Po konferenci guvernerjev vseh provinc, ki bo sredi tekočega leta, se bodo reorganizirale tudi mnoge pro-vincijske vlade. Opazovalci menijo, da ie to znak, da se vlada pripravlja na dokončni vstop v takoimenovano „socialno obdobje“ argentinske revolucije.
Predsednik republike general Ongania bo znova obiskal Patagonijo. Tja bo odpotoval 6. aprila in se bo mudil na jugu države do 11. aprila. Predsednika bo tokrat spremljalo več vladnih funkcionarjev ter bo med njegovim bivanjem sedež vlade v mestu Río Gallegos, nato "a v mestu Rawson. Predsednik republike bo v času bivanja v Patagoniji obiskal več krajev, si ogledal vsa večja javna dela, ki so v izvajanju, ter imel razgovore z guvernerji ter župani posameznih mest.
Y	predsedstvu zbora glavnih povelj-
nikov argentinskih oboroženih sil je bila izvršena sprememba. Namesto dosedanjega poveljnika letalskega brigadirja Jorge Martineza Zuvirie je prišel po turnusu na vrsto glavni poveljnik vojne mornarice admiral Pedro J. Gna-vi. Pri slavnosti je bil navzoč tudi predsednik republike general Ongania. Junta glavnih poveljnikov oboroženih sil je važen činitelj ne samo v koordinacijskem razvoju argentinske vojske, mornarice in letalstva, ampak tudi v izvajanju argentinske revolucije.
V kratkem bo odšla v Južni Vietnam nova skupina častnikov argentinskih oboroženih sil, da si bo na samem bojišču spopolnila vojaško znanje in sposobnost za gverilsko vojskovanje.
Izvoz Argentine je meseca januarja t. 1. dosegel višino 143.6 milijonov dolarjev. Lani je v istem mesecu znašal
101.9	milijonov dolarjev.
Guverner province Buenos Aires general Imaz je v poročilu o delu provin-cijske vlade v letu 1968 naglasil, da je buenosaireška provinca zaključila proračunsko leto s previškom 446 milijonov pesov.
Joseph Farland je novi ameriški veleposlanik v Argentini. Star je 54 let ter je že bil v diplomatski službi v Dominikanski republiki.
Trg Lojzetu Bratuža v P odg orí
Lojze Bratuž je bil po poklicu učitelj na Goriškem. Ko so ga fašisti hoteli pregnati s slovenskih krajev v Italijo, ga je nadškof Sedej poklical za profesorja glasbe v malem semenišču in ga imenoval za nadzornika vseh cerkvenih pevskih zborov v nadškofiji. Dokler je mogla delovati Prosvetna zv*,za, je Lojze Bratuž posvečal vso pozornost tudi 117 pevskim zborom, ki so bili včlanjeni v njej. Fašisti so Bratuža ponovno zaprli, na Travniku v Gorici je bil nadenj izvršen zahrbten napad, kvestura mu je izrekla opomin kar je pomenilo, da so ga vsak trenutek lahko zaprli, da se ni smel družiti s „sumljivimi“ ljudmi, da s sončnim zahodom ni smel zapustiti stanovanja, da ni smel obiskovati javnih' lokalov ip. Dne 27. decembra 1936 so pa fašisti nad Bratužem izvršili strašen zločin. Po drugi maši so ga s štirimi drugimi prisilili, da je moral oditi z njimi. Odvedli so ga v temni prostor, kjer so ga pod grožnjo umora prisilili, da je moral izpiti kozarec strojnega olja. 2. januarja 1937 so Bratuža prepeljali v bolnišnico, dne 16. februarja je pa umrl. V rjuho zavitega so ga prepeljali v mrtvašnico na pokopališču. Fašisti so prepovedali javen pogreb. K zadnjemu zemskemu bivališču je slovensko žrtev za narodno stvar moglo spremljati le kakih 50 ljudi dne 19. februarja 1937.
sko poslanstvo Lojzeta Bratuža, ki je prav v Podgori kot dirigent močnega cerkvenega zbora istočasno držal visoko dve svetinji — vero in narodnost.
Svoj govor je zaključil z ugotovitvijo: „Slovenski narodni sovražniki so začasno s svojimi načrti uspeli, Lojze Bratuž se je pa zmagovito vrnil v Pod-goro, in trg, ki se sedaj po njem imenuje, bo še bodočim rodovom naznanjal njegovo duhovno navzočnost v slovenski sredini.“
Trije recitatorji so nato občuten' podajali odlomke' iz sonetnega venca „šopek spominčic na grob“, ki ga je v spomin svojemu možu-mučencu spesnila pokojnikova žena pesnica Ljubka Šorli-Bratuževa.
Za recitatorji je zbrani množici o-risal zgodovino trga, ki nosi sedaj ime po Lojzetu Bratužu, msgr. Budi Klinec. Po pesmi moškega zbora iz Pod-gore ,,Kaj viharjev“ je povzel besedo obč. svetovalec v Gorici dr. Avgsst. Sfiligoj ter je zlasti mladino opozarjal na trdo slovensko preteklost v teh krajih med obema vojnama. Kajti po letu 1926, ko se je fašistična diktatura utrdila, so fašisti zadušili po slovenskih krajih 230 slovenskih izobraževalnih, prosvetnih, pevskih in gospodarskih društev ter organizacij. 150 slovenskih učiteljev so premestili globoko v Italijo, L. 1930 je goriški prefekt ukinil
slovensko sirotišče, slovenske otroke pa so razdelili po italijanskih zavodih. Slovenske priimke so spremenili v italijanske, prepovedana so vsa slovenska krstna imena. Da je sedaj nastopila v teh krajih sprememba, imajo po govorniku zaslugo „tisti slovenski volilci. ki vedno in redno dajejo glasove slovenski listi pri volitvah. S tem so omogočili, da so prišli v občinski odbor slovenski zastopniki, ki so predlagali to poimenovanje, na njem vztrajali in ga dosegli.“
Moški zbor Mirko Filej je zatem zapel Bratužcvo pesem „Sonce vstajaš in zahajaš“, za njim je pa vsem orisal Bratužev lik, njegovo delo in prikazal njegovo pretresljivo smrt dr. Teofil Simčič iz Trsta. Poudarjal je zlasti, da je vse Bratuževo življenje in delo raslo iz njegove vere. Omenjl je njegovo širino do drugače mislečih. Svoja izvajanja je zaključil z ugotovitvijo: „Ljubil je Boga. (Njemu v čast v čast komponiral, njemu v čast se žrtvoval za svojo ljudstvo. Zato je tudi umrl s križem na prsih.“
Že navedeni zbori, katerim so se pridružili še Fantje izpod Grmade, podgorski mešani zbor ter zbor Lojze Bratuž so zapeli pesem „V Gorenjsko oziram so skalnato stran.“
S to mogočno pesmijo je bilo slovensko narodno slavje v spomin narodnega mučenca Lojzeta Bratuža v Podgori zaključeno.
Spomin na tega slovenskega narodnega mučenca je od tedaj živel v srcu zavednih slovenskih ljudi po vsej Goriški in Primorski ter jim dajal poguma in novih moči, da so vztrajali v najtežjih dneh in upali na rešitev tudi tedaj, ko ni bilo nobenega izgleda. In temu slovenskemu narodnemu junaku so v nedeljo, 16. februarja t. 1. izkazali slovenski ljudje in sedanje demokratske oblasti na Goriškem čast s tem, da so po njem poimenovale trg v Podgori. Zadevni sklep je na predlog slovenskih demokratskih predstavnikov sprejel skoro soglasno goriški občinski svet. Za sklep je glasoval tudi sin slovenskega mučenca slovenski narodni zastopnik dr. A. Bratuž.
Slovesnost poimenovanja trga v Podgori po Lojzetu Bratužu se je začela z mašo v župni cerkvi. Za pokoj duše Lojzeta Bratuža jo je daroval škofijski kancler msgr. Rudi Klinec, na koru so pa peli združeni moški in mešani zbori.
Slavnost na trgu se je pa začela s pesmijo, ki je bila narodnemu mučencu Lojzetu Bratužu zelo ljuba in so mu jo pevci nekaj dni pred smrtjo pocl oknom bolnišnice zapeli v slovo „Monotono pojo mi kraguljčki“. Besedilo pesmi je napisal pesnik Štefan Tonkli, župnik v Mavhinjah, Lojze Bratuž jo je pa uglasbil. Zapel jo je moški pevski zbor iz Podgore pod vodstvom pevovodje Mirka Špacapana.
Prvi govor je imel dr. Karel Bre-ščan. Svoja izvajanja je navezal na nedavni papežev govor češkim romarjem ob llOOrletnici smrti sv. Cirila, tla Slovani s pesmijo molijo in da z molitvijo pojejo. Tako je bilo tudi življenj-
Tito'poskuša rešiti vprašanje svojega nasledstva
V Beogradu je Tito 15. t. m. zaključil IX. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Trajal je 5 dni. Udeleževalo se ga je 1297 delegatov: Iz Bosne in Hercegovine 147, Črne gore 38, Hr-vatske 225, Makedonije 75, Slovenije 67, Srbije 462 (Vojvodina 124, Kosovo 45) ter 49 delegatov iz vojske. Ostalih 127 so bili člani Centralnega komiteja ter kontrolne in revizijske komisije. Iz inozemstva je bilo 67 zastopstev. Sovjetska zveza in ostale države Varšavskega pakta razen Romunije so Titov partijski kongres bojkotirali. Čehi in Slovaki so bili že na tem, da odpotujejo v Beograd, pa je v zadnjem trenutku prišla iz Moskve telefonska prepoved.
Tito je na kongresu dvakrat govoril, Ob začetku kongresa in ob zaključitvi. V' obeh govorih je zavračal sovjetsko doktrino o omejeni suverenosti komunističnih držav ter napovedoval, da se bo Jugoslavija uprla vsakemu napadu, pa naj pride od katerekoli strani. Branil je stališče jugoslovanskih partijcev, I da na svoj način grade socializem. Medtem ko je na začetku kongresa go-
spremenili tako, da bo predsedstvo partije, ki šteje 52 članov, izvolilo posebni .izvršni odbor, člani tega odbora bodo piedsedniki in tajniki partijskih organizacij iz šesrerih republik. Nekatera poročila so navajala, da bodo v tem odboru še Edvard Kardelj, Veljko Vlahovič in Kiro Gligorov. Bo to neko vrste politbiro, ki ga je jugoslovanska komunistična partija ukinila že leta 1966 in ki je imel 16 članov.
Pravila ZKJ so bila spremenjena tudi v tem smislu, da znova dajejo osrednjemu vodstvu partije večje pravice, kot jih je pa imela doslej, kar bo seveda okrnjevalo dosedanjo svobodo partijam po republikah.
O ostalih sklepih partijskega kongresa ter njegovih odločitvah bomo še poročali.
Žalostni pojavi
Poročila iz raznih držav v svetu navajajo, da nova mini moda s pre kratkimi krili pri mladoletnicah ubija čut sramežljivosti, kar ima za posledico olajšano pot do predčasnega spol-
voril mirno, je po ponovni izvolitvi za nega obševanja. Tudi število spolnih vodjo jugoslovanske komunistične partije za naslednja štiri leta svoje trditve o pravici do lastne poti v socializem
in komunizem ter do neodvisnosti posameznih narodov in držav spremljal tudi z udarci svoje pesti po mizi.
Tito je na zadnjem partijskem kongresu skušal rešiti tudi vprašanje svojega nasledstva tako v partiji kakor v državnem vodstvu, potem ko njega več ne bo‘. V ta namen so partijske statute
prestopkov in kriminala se je zadnja leta močno dvignilo.
Težave s temi vprašanji imajo tudi doma. V zadnjih letih se je v posameznih delih države že skoro razširila nova „epidemija“:	Deklice, ljudskošolske
učenke postajajo matere. Tako se je pred kratkim zgodilo doma, da je desetletna deklica, prišla k zdravnikom v čačku ter jih prosila, da bi ji prekinili nosečnost. Lansko leto so postale ma-
Kdor ljubi svojo domovino, se bo vsega veselil, kar povišuje srečo domovine; srce ga bo bolelo, če jo zadene nadloga in nesreča; vse njene prigode ho občutil v srcu. Prerok Jeremija je občutil v srcu vse nadloge domovine in je v svojih žalostnim pesmih žaloval nad njenim razdejanjem. Jezus je jokal nad Jeruzalemom.
Kdor svojo domovino ljubi, ji iz vsega srca želi, kar je zanjo dobrega in koristnega. Svojo domovinsko ljubezen izkazujemo tedaj tudi s tem, da ji iz srca želimo vse dobro in koristno.
Anton Martin Slomšek, Ponovilo 1854.
SZDL na lovu za glasovi
Za prihodnje parlamentarne volitve so 17. februarja sprejeli ustavne spremembe ter tri volilne zakone tudi v ljubljanski skupščini. Tri dni pozneje se je sestala republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva. Predsednik te konference Janez Vipotnik je imel programski govor o nalogah te partijske politične formacije z ozirom na prihodnje volitve. Navajal je mod drugim spremembo v strukturi slovenskega naroda. Medtem ko je bila leta 1948 na Slovenskem še polovica prebivalcev kmetov, jih je zdaj samo še 23%. Aktivno zaposlenih prebivalcev na terciarnem področju je sedaj že skoro 30%. Žena je v Sloveniji zaposlenih 41%. Avtomobilov je bilo leta 1958 v Sloveniji 7.500, sedaj jih je okoli
100.000.	Televizijskih sprejemnikov je
165.000.	Vsako leto jih ljudje kupijo okoli 23.000. Pri teh dosežkih je pa moral priznati, da ima 60% slovenske industrije zastarele stroje in ugotoviti v samoupravljanju, „da so še daleč od
BRALI SMO
Tukaj v Ameriki . . „
... „Z hvaležnostjo ugotavljamo, da se naša javnost zanima za izseljence, organizira obiske izseljencev v poletnih mesecih. Izseljenska matica je tudi za leto 1969 izdala koledar. Hvalevredna je skrb za naše brate, katerih ni tukaj. Menim, da bi koristilo nepristranski vrednoti tega koledarja, če bi sestavljavci bolj upoštevali katoliški dal slovenskih izseljencev. Težko je objektivno pisati zgodovino slovenskega ljudstva doma, v zamejstvu ali v izseljenstvu in pri tem prezreti njegov katoliški del in njegovo življenje. Upamo, da bo kmalu napočil čas, ko bo brat čisto mirno segel bratu v roko, čeprav sta različnega svetovnega nazora. Zakaj ne bi mogli v skupnih zadrmh skupno delati?“
Škof Janez Jenko, Družina 1. decembra 1968
tere v Jugoslaviji tri enajstletne deklice. Da tu ne bi bilo „nobenih trenj med narodi“, je bila ena v Slovenili, druga na Hrvaškem, tretja pa v Srbiji. Pretresljivo je tudi poročilo o mladoletni deklici-otroku, ki je postala mati v Vi-šegradu. Govori o motnji v nadaljnjem duševnem razvoju tega otroka.
Zaskrbljujoči so tudi podatki o splavih pri mladoletnicah. Samo v Beogradu so v letu 1968 opravili 5000 splavov pri deklicah med dvanajstim in osemnajstim letom. V letu 1967 jih je bilo samo nekaj sto manj.
tega, da bi samoupravljanje v delovnih organizacijah in politično-teritorialnih skupnostih potekalo tako, da bi delovni ljudje resnično odločali o vprašanjih, za katera so življenjsko zainteresirani".
Govoreč o gospodarski reformi je tožil, „da so tem ostrejša nasprotovanja protireformskih sil, cim bolj se reforma bliža svojemu uresničenju“.
Na podlagi Vipotnikovega govora so bila izdelana „programska izhodišča za kandidiranje odbornikov in poslancev“, da bi se na kandidacijskih konferencah dogovarjali „o najvažnejših nalogah v prihodnjih lotih“. Kandidati pa da morajo biti takšni, ki bodo „hoteli in znali graditi na doseženih rezultatih, nadaljevati znanstveno delo pri razvoju Slovenije kot samoupravne in državne skupnosti v socialistični skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije“.
Izhodišča so formulirana tako, da bi imela čim večji propagandistični vpliv v vseh slojih ljudstva —• med ra-zumstvom, delavstvom in kmečkim slojem. Tako med drugim SZDL zatrjuje, da bo „za razvoj in rast slovenskega naroda bolj razvijala čut za skupnost“, da bo „krepila samobithost slovenskega naroda“, da „Slovence v zamejstvu obravnava kot sestavni del slovenskega naroda“. Napoveduje, da se bo zavzela, „da bodo načela, inštitucije in praktična politika federacije vselej izraz samoupravnega sporazuma vseh njenih republik“, zahteva, naj se v novem „mandatnem obdobju izoblikuje celovit dolgoročni razvojni načrt Slovenije“, ki naj bo „odprt v jugoslovanski prostor in v svet“.
Da hi pridobili zasebne kmete, napoveduje „izboljšanje možnosti za gospodarjenje“. Kmetje da morajo dobiti možnost za „svobodno združevanje v zadružnih organizacijah in za uveljavljanje kot kooperant ter samoupravljavec v proizvodnih in poslovnih organizacijah“. Kmetje naj bi dobili tudi „ustreznejša zastopstva v predstavniških političnih in drugih organizacijah“. Ustvariti da je treba pogoje, da se bo položaj „individualnega kmeta utrjeval in da se bodo tudi njegovi življenjski pogoji izboljšali“.
Programska izhodišča govore obširno tudi o znanosti, o šolstvu ter o kulturi, katerim mora biti zagotovljen nemoten razvoj.
Tako skuša Socialistična zveza delovnega ljudstva z aktualnimi problemi iz slovenskega gospodarskega in kulturnega ter socialnega življenja zainteresirati ljudi čim bolj za volitve ter si zagotoviti njihove glasove.
Dr. Weiter zavraea Mueherjeve sovražne izpade
proti Sloveneem
Slovanskima blagovestnikoma sv. bratoma Cirilu in Metodu sta papeža Janez XXIII. ter Pavel VI. izkazala posebno čast pred vsem svetom. Papež Janez XXIII. je za to izkoristil priložnost 1100-letniee prihoda solunskih sv. bratov na Moravsko ter je v zvezi z njo objavil apostolsko pismo „Magnifici eventus“. V njem je prikazal veliko delo svetih' bratov za katoliško Cerkev med Slovani. Sedanji papež Pavel VI. je pa ob 1100-letnici smrti sv. Cirila izdal prav tako apostolsko pismo. V njem je tudi on opozoril na veličino po obeh sv. bratih opravljenega dela ter na sodobnost apostolata sv. Cirila. Za papeža je veličina sv. Cirila in Metoda zlasti v tem, da sta z iznajdbo svojskih črk in z uvedbo živega jezika v bogoslužje vključila -slovanske narode v območje evropske kulture. Pri oznanjevanju evangelija in civilizacije ju je pa vodila edinole ljubezen do duš, želja povsem služiti Bogu in šiliti njegovo kraljestvo med narodi na zemlji.
Tako o svetih bratih papeža Janez XXIII. in Pavel VI. Ni pa takega mnenia o svetih bratih sedanji župnik pri Gospe Sveti na Koroškem Wilhelm Mueher. znan po svojem sovraštvu do Slovencev. To je bilo pri njem tudi gonilo, da se je po objavi apostolskega pisma papeža Janeza XXIII. spustil celo z njim v polemiko ter je v nasprotju s. sv. očetom sv. Cirila in Metoda označeval skoro kot• navadna nacionalistična propagandista in prav nič sveta moža. To je storil lani v svoji brošuri „Die Sprache des Religionsunterrichtes in Südkärnten“. Eine Entgegnung.'Cyril und Metod“.
Ta Mucherjev izpad proti Slovencem na Koroškem zaradi njihove zahteve po poučevanju slovenskih otrok v slovenskem jeziku in proti-sv. bratoma je dala priložnost znanemu avstrijskemu poznavalcu manjšinjskega problema na Koroškem dr. Veiterju, da je o njej zavzel v Našem tedniku naslednje stališče: ••
„Ta spiš se bavi z manjšinskimi problemi na Koroškem. Njegov pisec je rim. kat. župnik pri Gospe Sveti pri Celovcu. Njegova stolnica spada med najkrasnejše zgradbe visoke gotike v alpskih deželah. Njena zgodovina je precej pomembna v narodnem boju med Slovenci in Nemci, čeprav danes Gospa Sveta nima nobenih Slovencev (pred 60 leti je bilo njeno pre-
bivalstvo še jezikovno mešano). Wilhelm Mueher je znan kot nasprotnik slovenske manjšine na Koroškem. Pod imenom Hermagoras Scbribar je pred leti, ko je bil še župnik v jezikovno mešani občini čajni pod Dobračem, objavil protislovenski spis „Minderheit ohne Maske“ (Manjšina brez krinke).
Pred kratkim izdana knjiga je v prvem delu odgovor na publikacijo ka-
toliškega Narodnega sveta koroških Slovencev, izdano pri Mohorjevi družbi v Celovcu v nemščini z naslonom „Für den Religionsunterricht in der Muttersprache“ (Za verouk y materinščini). Ta brošura koroških Slovencev katoliškega prepričanja je zbudila oster odpor tudi na katoliški strani nemške Koroške, posebno pri generalnem vikarju krške škofije, msgr. Kadrasu; in tudi izredno miroljubni škof dr. Jožef Köstner, ki se trudi za poravnavo vseh nacionalnih nasprotij, je bil zaradi tega slovenskega spisa nekoliko prizadet. Na Koroškem je kazala narodno zavedna slovenska duhovščina pravzaprav vedno znak prekipevajočega nacionalizma. Treba pa je k temu vsekakor pravici na ljubo pripomniti, da so nemški .Korošci za čstsa, ko je cvetel nemški liberalizem (do leta 1918) in Cerkvi sovražni nemški nacionalizem (od leta 1920 do 1945), diskriminirali že takrat zelo verne: Slovence, bodisi kot Slovence ali kot praktične katoličane, in da so njihovo domačo zemljo sistematično naseljevali od drugod, da bi jih raznarodili. Zaradi'tega pa se ne more opravičiti nelepa tendenca slovenske spomenice iz leta 1966, ki je zelo otežkočila katoliškim cerkvenim oblastem posredovalno vlogo.
Kljub temu je treba docela zavreči sedanji spis katoliškega župnika, ki je le deloma odgovor (brez cerkvenega dovoljenja) na slovensko spomenico.
Ta spis gre tudi preko dejstva, da le dostojna razprava prepričuje nasprotnike. Gre tudi preko tega, da uveljavljajo Slovenci na Koroškem na področju verouka v materinščini dejansko marsikatero upravičeno zahtevo, katere jim doslej še niso izpolnili (v podrobnosti je to nakazal dr. Podstenar v temeljiti znanstveni razpravi „Boj za verski nauk v krški škofiji na Koroškem“ v zadnjih treh letnikih katoliškega „Zbornika Slovenije“. Mueher se dela, kot da ne pozna tega spisa, ki ga je v podrobnosti ponatisnil „Naš' tednik“, glasilo katoliških Slovencev). Mueher odklanja sleherni slovenski verouk za slovenske otroke, ako starši in ' vzgojitelji ne zahtevajo izrecno tega pouka. S tem se dotika izredno važnega vprašanja na Koroškem, namreč tako imenovane pravice staršev.
Na splošno velja povsod, koder so manjšine, da odločajo starši tako v verskih kot jezikovnih zadevah otrok. Na Koroškem pa to ni mogoče, ker je pretežen del slovenskih staršev pod hudim družbenim pritiskom, ki teži za tem, da označi slovenščino kot kulturno manj vredno ali kot jezik titovskih Slovencev v Jugoslaviji, in potemtakem kot jezik sovražnikov Koroške. Antiklerikalizem nemško-liberalnih krogov Koroške, ki so v družbeni stvarnosti na južnem in srednjem Koroškem nespremenjeno merodajno, še zmerom živi in v veliki meri ovira slovenske
starše, da bi mogli brez diskriminacije poskrbeti za verouk in za versko vzgojo svojih otrok. Ker nima podlage v državnih zakonih, zato tudi ne morejo zahtevati verouka v materinščini. To je pravi začarani krog, iz katerega skoraj ni mogoče priti, ker navaja sleherna stranka argumente za svoje stališče.
Pa čeprav bi morda mogli spisu Wilhelma Mueher ja nekako pritrditi kot pismenemu odgovoru, je pa vendar to docela nemogoče, ker v drugem delu spisa skuša napraviti protislovansko akcijo proti sv. Cirilu in Metodu. Kot nepoznavalec zgodovine se obrača Mu-(cher proti mnenju, da sta si pridobila Ciril in Metod npr. na Moravskem zasluge za pokristjanjenje domačinov; Ciril da ni bil ne Rimu ne papežu zvest, Ciril in Metod da nista spreobrnila niti enega Slovana. Mueher napada nadalje menihe v Niederalteicbu, ker se hočejo ti pokoriti s svojim vzhodnim obredom za grdo ravnanje, ki ga je moral pretrpeti Metod. On misli, da ni bilo nobenega razloga za tako pokoro, ker da Metoda niso trpinčili prehudo. Prav tako, da je tudi napačna sedanja vnema menihov v Niederalteichu in drugih, ki se zanimajo za vzhodno liturgijo; tudi izjave regensburškega škofa leta 1963 nasproti Slovanom (spravna izjava v Salzburgu na Ciril-Metodij-skem kongresu) da so bile odveč. Ali se Mueher boji Slovanov?

V Gospodarski zbornici Slovenije su imeli zborovanje predstavniki opekarn v Sloveniji. V obravnavi so imeli onovejšo odredbo zveznega zavoda za cene, ki med dragim predvideva, da mu morajo vso opekarno pošiljati v Beograd zavodu cene svojih izdelkov. Govorniki so ostro nastopali proti tej zahtevi, ker vidijo v njej prikrito željo in nevarno centralistično težnjo, da bi zamrznili ceno opeki in morda določili tudi enako ceno opeki za vso državo.
Pravega in dobrega cvička ter belega in rdečega bizeljčana je vsako leto manj zaradi zastarelosti vinogradov. Podjetje Slovenija vino, ki ima vsako leto v svojih kleteh okoli 5000 vagonov vina — od te količine ga pridela približno dve tretjini na svojih področjih in pridobi s kooperacijo z zasebnimi vinogradniki — se je odločilo, da bo s svoje strani podprlo obnovo zastarelih vinogradov na Dolenjskem in Bizeljskem. Za obnovo prihaja v poštev okoli 1500 zasebnih vinogradov ter bo zanje podjetje Slovenija vino preskrbelo poleg lastnih kreditov tudi bančne kredite z nizko obrestno moro za dobo 10 let. Razen toga bo poskrbelo zlasti za dela s stroji in cepljenke, kmetje pa bodo prispevali svoje delo in hlevski gnoj. Slovenija vino se bo obvezalo, da bo stalno odkupovalo od vseh vinogradnikov letni vinski pridelek. V ta namen namerava v Brežicah zgraditi predelovalni obrat in klet za tipiziranje vin.
Dr. Anton Vratuša, stalni zastopnik Titove Jugoslavije pri ZN, je imenovan tudi za izrednega in pooblaščenega veleposlanika na Jamajki s sedežem v New Yorku.
Med slovenskimi pevskimi zbori je
bil vedno med najboljšimi Učiteljski pevski zbor Emil Adamič. Sedaj ima 75 članov. Predsednik zbora je Celjan Jaka Majcen, njegov dirigent pa mariborski pevovodja Branko Rajšter, kateremu pomagata dva korepetitorja. Člani učiteljskega pevskega zbora so imeli ob polletnem šolskem semestru več dni vaje v Celju ter so naštudirali zahteven program. Med drugim dela Gallusa, Adamiča, Lajovica, Simonitija, Lipovška, Mokranjca, Wilearta, Bruck-nerja, Tahejeva in drugih. Ker je sedaj v zboru večina učiteljev s štajerske in Prekmurja, namerava odbor pevskega zbora pridobiti za pevski zbor še več učiteljev z ostalih predelov Slovenije, da bo imel zbor potem „vseslovenski značaj“.
Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva sta pred devetimi leti ustanovila okrajna odbora Novo mesto in Ko-per ter določila tudi finančna sredstva za prvo srečanje kiparjev istega leta. Razen obeh okrajev sta kulturno ustanovo podprla tudi zvezni in republiški sklad. Po ukinitvi okrajev so finančne obveznosti prešle na občini obeh krajev. V dobrih osmih letih je na simpoziju sodelovalo 108 kiparjev, ki so skupno izdelali 132 skulptur. Prva tri leta je imela Forma viva dve stalni delovni mesti. V Kostanjevici na Krki so udele-leženci simpozija oblikovali skulpture iz odpornega hrastovega lesa, v Seči pri Portorožu pa iz istrskega kamna. Leta 1964 so ustanovili še tretje delovno mesto v Ravnah na Koroškem, kjer oblikujejo skulpture iz železa. Tri leta pozneje je nastalo še četrto delovno mesto v Mariboru za oblikovanje skulptur iz betona. Za dosedanja srečanja domačih in inozemskih kiparjev so porabili okoli 1.17 milijona din.
Cankarjeva založba v Ljubljani je
izdala najnovejše delo dr. Dušana Kermavnerja „Ivan Cankar in slovenska
politika 1918“. Knjiga je prikaz poli- | Logatcu,
ličnega, zlasti socialističnega gibanja na Slovenskem v letih 1917 in 1918 z analizo Cankarjevih predavanj 20. a-prila 1918 v Trstu ter 1. junija istega leta v Ljubljani.
Na Norveškem je izšel izbor jugoslovanske poezije. Od Slovencev sta v njem zastopana Edvard Kocbek in Dane Zajc.
Založba Borec je v Ljubljani razdelila Kajuhove nagrade za leto 1969. Nagrade so bile podeljene samo za zgodovinska dela, ker literarno ni bilo predloženo nobeno. Tudi prve nagrade niso nikomur dali. Drugo nagrado je dobila (Nevenka Nedog za biografijo o Tonetu Tomšiču, Ladislav Kiauta za monografijo o XVIII. partizanski diviziji, Janez Vidic pa za opremo pesniške zbirke Jožeta Šmita „Koleselj iz cedilikc“.
Delavstvo v valjarni celjske cinkarne je 14. in 15. februarja stavkalo. Po tem skrajnem sredstvu je seglo, ker na vse prošnje za povišanje prejemkov od podjetja ni dobilo zadovoljive rešitve. Povprečni osebni dohodek zaposlenih delavcev v cinkarni je bil lani okoli 900 dinarjev. Največji problem v podjetju so pa nizke plače fizičnih delavcev, ki dobivajo samo po 600 'do 700 dinarjev. Na zahteve delavstva po zvišanju o-sebnih dohodkov se je podjetje izgovarjalo, da za povišanje nima sredstev na razpolago, ker so povečane dohodke zaradi večje proizvodnje požrli povečani proizvajalni stroški. Podjetje se tudi pritožuje nad sedanjim izvoznim sistemom ter se izgovarja, da ima pri izvozu nad 6 milijonov dolarjev samo med carinami okoli 16 milijonov din. izgube. Vodstvo cinkarne je stavkujoče delavstvo pridobilo za obnovo dela v obrtu s povišanjem plač za 20%.
V komisiji CK ZKS za družbeno-po-litični sistem so na februarskem sestanku v razpravah o gradivu za minuli IX. kongres ZKJ ugotavljali, da si sicer na vso moč prizadevajo, „da bi vse pobude, interesi, stališča delovnih ljudi prihajala na dan v Socialistični zvezi, v družbeno-političnih organizacijah, v organizacijah samoupravljanja in drugih družbenih telesih. Kljub temu pa nekateri družbeni konflikti udarjajo na dan in iščejo svojo razrešitev tudi mimo in zunaj teh organizmov (razne stavke ip). To so bolezenski signali, ki kažejo, da ti organizmi niso uspeli zadovoljivo razviti svojega delovanja.“
Umrli so. V_ Ljubljani: Jurij 'Novak, upok., Franc Černe, fin. preglednik v p., Ana Žejn roj. Pavletovič, Alojz Golob, žel. uradnik vp., Alojz Dietner, obrtnik, Franc Dimič, Evlalija Karlin roj. Golob, Janka Kobi roj. Brunet, mr. ph. Slavko Hočevar, biv. lekarnar, Frančiška Bevc, Janez Vrhovnik, Alojzija Pustavrli, Jožica Šuštar roj. Ravnikar, učit. v p., in Feliks Stare v Šenčurju, Pavla Nahtigal, računovodkinja v p. v Novem mestu, Ana šarbon, upok. v Tržiču, Marijana Proprotnik roj. Langus v Ljubnem na Gor., Terezija Lavrič v Starem trgu pri Ložu, Antonija Končan v Domžalah, Uršula Mrak roj. Hiršelj, vdova na Vrhu pri št. Rupertu, Franc Kregar v stepanji vasi, Uršula šolar na Bledu, Justina štifter roj. Ogrizek v Celju, Mihael Deržič v Za-kotu pri Brežicah, Ludvik Rančigaj v Kranju, Mihael Tomše, upok. v Grob-Ijah pri Šentjerneju, Ivan Petrič na Gor. jezeru pri Cerknici, Štefan Vučak, učitelj v Murski Soboti, dr. šandor Hra-šovec, odvetnik v p. v Šmarju pri Jelšah, Jože Kovačič na Bizeljskem, Alojz Verčkovnik, polic, nadzornik v p. v Celju, Milena Bratina, učiteljica v p. v Kranju, Jože Kočar, upok. v Studencu in Ivanka Trkulja roj. Verbič v Dol.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
OBREDI VELIKEGA TEDNA V SLOVENSKI HIŠI
Cvetna nedelja, 30. marca, ob 9.30:
blagoslov oljk, sv. maša.
Velikonočne butarice bodo na razpolago pred sv. mašo.
Veliki četrtek, 3. aprila, ob 19: sv.-maša s sv. obhajilom, nato češčenje sv. Rešnjega Telesa.
Veliki petek, 4. aprila, ob 19: pridiga, berila, prošnje, razkrivanje in češčenje križa ter sv. obhajilo in križev I?ot.
Velika sobota, 5. aprila, ob 23: blagoslov ognja in velikonočne sveče, sprevod z lučjo, berila in litanije, blagoslov krstne vode, obnova krstnih obljub in slovesna sv. maša.
ARGENTINI
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Jožeta Škrbec in njegove žene ge. Jožice roj. Oman se je rodila hčerka. V cerkvi v Quilmesu je bila krščena na ime Gabriela Frančiška. Botrovala sta ga. Ana Oman in g. Boberto Villa. Srečnim staršem naše čestitke.
ADROGUE
Začetek šole
Kot vsako leto v začetku meseca marca, se je tudi letos škofov zavod spet razživel s prihodom gojencev iz vseh delov Velikega Buenos Airesa.
šolsko leto smo začeli z blagoslovom, pri katerem smo Boga prosili, da
bi nas spet podpiral v našem študiju SAN MARTIN in življenju. Večina gojencev, ki ima že izkušnjo o življenju v zavodu in že pozna njegov dnevni red, se je kmalu nastanila na svoja mesta in si potem pričela pripovedovati dogodivščine zadnjih počitnic. Novinci pa so seveda bolj plašno gledali ter se razgledovali po vsej stavbi.
Letos nas je v zavodu na žalost bolj malo, le 27, od teh je 6 novih.
Gimnazijcev je 17, ljudskošolcev pa 10.
Kakor vidite iz števila, nam manjka naraščaj. Je res škoda, da starši ne pošljejo svojih fantov v zavod, kjer bi se nekoliko osamosvojili, se privadili in izpopolnili v življenju v družbi.
Načrti za letošnje leto so kar obsežni: Narediti nameravamo nekaj izletov in taborjenj, poživili bomo izven-šolsko delo v zavodu s pripravo slovenskih in družabnih večerov ter petjem ob tabornem ognju. Kakor vidite, življenje v Rožmanovem zavodu ni mrtvo in, če Bog da, bo še dolgo živelo.
Zavodar
MAR DEL PLATA
Obisk. Prve dni meseca marca t. 1. jo obiskal Mar del Plato in tu živečo Slovence g. direktor msgr. Anton Ore-har v spremstvu g. dr, Mirka Gogale.
Oba gosta, ki sta v času svojega kratkega bivanja v Mar del Plati obiskala v družbi našega duhovnega vodje g.
Borisa Komana nekatere tukaj živeče slovenske družine, sta v četrtek 6. marca popoldne zapustila naše mesto ter se vrnila v Buenos Aires.
Slovenska služba božja. Po dvomesečnem presledku smo v nedeljo, dne 2. marca imeli mardelplatski S'ovenci zopet svojo običajno mesečno slovensko sv. mašo v kapeli zavoda Divino Ro-stro, katero je tokrat bral g. direktor msgr. Anton Orehar, ki je med sv. mašo imel tudi času in razmeram primerno pridigo. Med sv. mašo je kot vedno pilepeval slovenske cerkvene pesmi tukajšnji slovenski pevski zbor. Slovenci v Mar del Plati imamo svojo skupno slovensko sv. mašo vsako prvo nedeljo v mesecu ob 10,45 v omenjeni kapeli.
Dvojno slovo. Naš pevski zbor je izgubil svojo organistko ter pevko obenem, go. Marto, ki se je preselila v Buenos Aires, kjer je sedaj uslužben njen soprog. V zahvalo za njeno dolgoletno zvesto in vestno sodelovanje pri zboru ji je ta po svoji zadnji pevski vaji priredil prisrčno slovo ter ji je ob tej priliki zapel tudi nekaj slovenskih pesmi.
V nedeljo, dne 9. marca t. 1. pa je slovenska skupnost v Mar del Plati priredila v hotelu naše članice in pevke ge, Vide Markuža poslovilno kosilo na čast dr. Vekoslavu Kisovcu in njegovi ljubeznivi gospe Aniti, ki bosta dne 26. marca odpotovala z ladjo „Sugenio C“ v Evropo, da tam še enkrat obiščeta oba sinova in njuni družini, kakor tudi ostale sorodnike, prijatelje in znance. V času svojega bivanja v starem svetu se bosta zadrževala deloma pri mlajšem sinu v Nemčiji, deloma pa v Trstu, kamor ju bodo prišli obiskat ostali sorodniki, prijatelji in znanci. Od obeh zavednih in delavnih članov naše tukajšnje slovenske skupnosti sta se poslovila g. Branko Furlan v kaste-ljanščini, v slovenskem jeziku pa g.
Slavko Tršinar, ki jima je izročil za spomin tudi pergament, na katerega so se vsi navzoči podpisali, želeč jima srečno pot, pa tudi srečno vrnitev. G. dr.
Kisovcu pa je izročil še poseben pergament s čestitkami mardelplatskih Slovencev , za njegov 85- rojstni dan, ki ga bo obhajal 7. maja, ko se bo že nahajal v Evropi. V imenu navzočih hrvatslcih in srbskih prijateljev se je od obeh imenovanih poslovil g. dr. Costa. G. dr. Kisovec se je vidno ganjen zahvalil vsem navzočim za njih udeležbo pri njunem poslovilnem kosilu ter vsem trem govornikom za njih pozdravne besede, izrečene želje in tudi čestitke.
Poslovilnega kosila so se udeležili tudi štirje zastopniki v sosednjem Miramaru živečih Slovencev.
Izlet Slovenskega pevskega zbora je bil v nedeljo, 9. marca na pristavo Jožeta Leskovarja v Escobarju. Udeležilo se ga je nad 40 pevcev in pevk in njihovih družinskih članov. Kljub muhastemu vremenu se je vsa sanmartin-ska pevska družina izvrstno zabavala in lepo preživela nedeljo v zeleni naravi. Seveda ni manjkalo slovenskih pesmi. G. Leskovar je vso številno družbo pogostil, za kar se mu Slov. pevski zbor v San Martinu iskreno zahvaljuje.
Nov član slovenske skupnosti. Pred vratkim se je preselil iz Cordobe v . Mar del Plato skupno s svojo družino in svakinjo g. dr. Janko Jazbec, ki je v našem mestu odprl trgovino z zlatnino. Ker je g. dr. Jazbec dober pevec, je njegovega prihoda predvsem vesel tukajšnji slovenski pevski zbor. G. doktorja in njegovo družino v naši sredi prav lepo pozdravljamo in upamo, da bo tudi on prav tako vnet za našo slovensko stvar kot je bil pred leti umrli njegov oče v času svojega bivanja v Mar del Plati.
SLOVENSKA VAS
V	nedeljo, dne 9. marca t. 1. je imelo društvo Slovenska vas svoj 16. redni letni občni zbor v novem Hladnikovem domu.
Po uvodnih pozdravnih besedah predsednika g. Jana Lovreta, so sledila poročila posameznih odbornikov.
Zanimivo so številko iz blagajniškega poročila. Vaščani so v pretekli poslovni dobi poleg prostovoljnega dela, darovali za novi dom 399.000 tisoč pesov. Brezobrestno so posodili društvu za gradnjo 523 tisoč pesov, medtem ko je pa bilo obrestnega posojila
1.024.000	pesov.
V	istem obdobju je društvo vrnilo
1.134.000	posojila. Trenutno društvo dolguje le še 535 tisoč pesov.
Kljub gradnji pri novem domu, društvo ni pozabilo na svoje kulturno poslanstvo. Kulturni referent je poročal, da je bilo v pretekli dobi 6 predavanj najrazličnejše tvarine. Med kulturne prireditve moramo šteti tudi nastop mešanega in mladinskega zbora. Krajevni misijonski odsek je priredil misijonsko prireditev ob stoletnici Baragove smrti, šolska mladina je zaključila svoje leto z dobro uspelo zaključno akademijo. Za naše male je društvo priredilo Miklavžev večer.
Voditeljica slovenske sobotne šole je v svojem poročilu omenila, da je 98 otrok skozi leto obiskalo slovensko šolo. Ta šola se je zaradi pomanjkanja prostorov v nedodelanem domu, vršila v farni šoli g. lazaristov, ki so svoie prostore gostoljubno odstopili. Odslej naprej se pa vrši slovenski pouk v novih društvenih prostorih v Hladnikovem domu, katere smo s sodelovanjem vaščanov dokončali do pričetka šolskega leta.
Predstavnik gradbenega odbora je poročal o raznih delih, ki so se izvršila med letom. Med temi je gotovo najvažnejše: dovršitev družabne sobe in šolskih prostorov, napeljava vode po gostinskih sobah in v straniščih poleg drugih številnih del.
Predsednik Jan Lovro je poročal o denarni akciji za pridobivanje gmotnih sredstev za gradnjo doma. Od obiskanih članov jih je 89 obljubilo po 10 tisoč, 37 je obljubilo delni prispevek, 11 obiskanih je pa svojo obljubo za prispevek zaradi trenutnih težav za nekaj časa odložilo. Nihče pa ni odklonil svojega sodelovanja.
Po podanih poročilih so bile volitve.
Novi odbor je sestavljen takole: Predsednik Jan Lovro, podpredsednik Boštjančič Tone, tajnik Jan Maks, blagajničarka ga. Marija Gorše, kult. referent Mehle Stane, gospodar Reven Slavko, knjižničar Zajc Tone. Odborniki so pa: Petek Janez, Miklič Martin, Urbanija Srečo in Bokalič Vinko. Nadzorni odbor sestavljajo: Lužovec Janez, Vilfan Franc in Kokalj Radko. Odbo-rove seje se udeležita tudi zastopnika fantovske in dekliške organizacije.
Kot predzadnja točka dnevnega reda je bil delovni program za bodoče poslovno leto. Da bi društvo laže dosegalo svoje namene, je predsednik Jan Lovro predlagal ustanovitev posebnih pododsekov, ki naj bi bili v pomoč glavnemu odboru. V te podod-seke naj se pritegne čimveč mladine, ki naj potem počasi stopajo na mesta starejših odbornikov v glavnem odboru. Ti odseki so sledeči:
1. Za zbiranje gmotnih sredstev za nadaljevanje gradnje ter tudi v pomoč članom; 2. za gradnjo in vzdrževanje društvenih prostorov; 3. za slovensko šolo; 4. za organizacijo društvenega gostinskega obrata; 5. za izvedbo prireditev; 6. za prosvetno udejstvovanje; 7. za šport in razvedrilo; 8. za mladino, posebno skrb za naraščaj.
Glavna skrb novega odbora je postavitev in dograditev primernega odra za gledališke predstave.
Ob zaključku se je predsednik zahvalil vsem za sodelovanje in razumevanje v pretekli dobi kakor tudi za udeležbo in sodelovanje na občnem zboru.
Vsak teden ena
OB KOLOVRATU
Josip Murn-Aleksandrov
Kolovrat beži, ropoče lahno, ob njem pa dekle si šepeče tako:
Čemu mi le boš predivo mehko, ko v zimskih večerih te spredem tenko?
Da tebe takrat mi mamica da, ko s svojim preljubim k oltarju bom Šla?
Da v tebe tedaj me mrtvo dade, če njemu verjelo zaman je srce?
Kolovrat beži, ropoče lahno, prediai pa lepi postaja hudo...
SLOVENCI PO SVETO
ŠVEDSKA
Odkar imajo slovenski naseljenci v tej državi svojega dušnega pastirja g. Flisa, imajo slovenske maše po raznih mestih. Za cvetno nedeljo, 30. marca, za veliko noč, 6. aprila in na belo nedeljo, 13. aprila bo zlasti 'v Malmo in Goteborgu več cerkvenih govorov in crekvenih pobožnosti. V tem času bodo imeli slovenski naseljenci na švedskem med sabo na obisku glavnega direktorja slovenskih dušnih pastirjev msgra. Ignacija Kunstlja.
ZAHODNA NEMČIJA
V Ravensburgu ob Bodenskem jezeru so imeli 26. januarja slovenski večer v prenovljeni dvorani Kolpinghausa. Slovenske delavce sta na večeru najprej pozdravila direktor Kolpinghausa Jansen ter zastopnik mestnega dekana kaplan Reuter. Ta večer so v Kol-pingovem domu tudi odprli slovensko knjižnico. V bodoče bo Kolpingov dom tudi zbirališče Slovencev, ker imajo v njem enkrat na mesec na razpolago dvorano za družabne prireditve, skiop-tična predavanja in filme. Na razpolago je tudi soba za slovenskega dušnega pastirja. V njej je tudi slovenska knjižnica.
PO ŠPORTNEM SVETU
Na Vit ranču pri Kranjski gori je bilo 23. februarja zaključeno 24. državno prvenstvo v alpskih disciplinah. Organizacijo prvenstva so prevzeli jeseniški smučarski delavci, da bi s tem tudi proslavili 100-letnico jeseniške Železarne. Vendar je bila ravno organizacija letošnjega prvenstva zelo šibka, ker Jeseničani niso mogli z dela v Železarni. Posebno slabo je bila zavarovana proga v smuku. Na neki nevarni točki je prišlo do hude poškodbe Mariborčana Dušana Karničnika. Karničnik je zadel v drevo ob progi, si razbil . lobanjo in je nato v jeseniški bolnišnici umrl.
V	slalomu in veleslalomu je zmagal Peter Lakota in odnesel tudi prvo mesto v alpski kombinaciji, v smuku pa je postal prvak Blaž Jakopič.
V	Ljubljani se je pričelo svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine B, v kateri igrajo Jugoslavija, Vzhodna Nemčija, Poljska, Zahodna Nemčija, Italija, Avstrija, Norveška in Romunija. V Skopju pa igrajo Švica, Japonska, Madžarska, Nizozemska, Bolgarija in Danska za prvenstvo skupine C. Elita' svetovnega hokeja pa se meri v Stockholmu za naslov svetovnega prvaka: Sovjetska zveza, ZDA, Kanada, ČSSR, Švedska in Finska. Jugoslovanska ekipa, ki jo sestavljajo Knez (Jesenice) in Sinanovič (Medveščak, Zgb.), Jan Ivo in Ravnik (oba J.), Jug (Olimpija, L j.), Rataj (Medv.), Razinger (J.), Mihajlovski (Partizan, Bgd.), Felc, Bogo Jan in Mlakar (vsi Jes.), Beravs, Rudi Hiti in Roman Smolej (vsi 01.), Franc Smolej (J.), Goja-novič (Medv.) in Eržen ter Gorazd Hiti (oba Jes.) je premagala v prvih dveh tekmah Zah. Nemčijo s 4:1 in Italijo z 2:1. Jugoslavija je eden favoritov skupine B, saj je bila prva leta 1968- v skupini B, vendar bo huda borba za naslov med Vzh. Nemčijo, Poljsko in Avstrijo.
S helikopterjem so rešili sodnika pred jezo 5000 palermskih navijačev, ki so ga hoteli v nedeljo linčati po nogometni tekmi med Neapljem in Palermom. Sodnika so hoteli napasti, češ da je pristransko prisodil enajstmetrovko v korist Neaplja, ki je s tem zmagal nad Palermom s 3:2.
V Planici na Gorenjskem bodo od 21. do 23. marca mednarodne tekme v smuških poletih.
Uprava Svobodne Slovenije potrebuje več dobro ohranjenih izvodov Koledarja Svobodne Slovenije za leto 1954. Kdor jih ima, pa jih ne hrani in ne potrebuje, naj nam sporoči, če jih je pripravljen prodati.
Stran d
SVOBODNA
SLOVENIJA
•ù
Buenos Aires, 20. 3. 1969 - No. 12
OBVESTILA
Sobota, 22. marca 1969:
V	Našem domu v San Justu ob 19 sestanek staršev šolo Fr. Balantič z občnim zborom in predavanjem g. Anice Kralj.
Nedelja, 23. marca 1969:	'
V	Slov. domu v San Martinu ob 10. uri dop. občni zbor Dekliškega krožka.
V	Slovenski hiši ob 9.30 uri dop. občni zbor društva Zedinjena Slovenija.
V	Slomškovem domu tradicionalna tombola.
V	Našem domu ob 10 XIII. redni informativni sestanek članov zadruge Naš dom.
Četrtek, 27. marca 1969:
V	Slovenski hiši ob 16.30 predavanje ge. Anice Kralj za žene, matere in
vzgojiteljice. Vabi Pripravljalni odbor zveze mater.
Sobota, 29. marca 1969:
Občni zbor Hranilnice in posojilnico ob 20 v zadružnih prostorih.
Nedelja, 30. marca 1969:
V	Slovenskem domu v San Martinu slovo od dosedanjega dušnega pastirja :n sprejem novega.
V	Slovenskem zavetišču ob 10 občni zbor D. S. P. B. Tabor, skupno kosilo (asado) in razgovor z arhitektom o načrtu zavetišča.
V	Našem domu v San Justu po sv. maši redni občni zbor Dekliške organizacijo.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Srednješolski tečaj. Vpisovanje v soboto, 22. marca, ob 15. Začetek ob 17. s sv. mašo in uvodno besedo o zadnjem
ODBOR ZADRUGE “NAŠ DOM” V SAN JUSTU
vabi vse člane na
,	I
Klilo redni informativni sestanek
v nedeljo, 23. marca ob 10. uri dop.
KMI, redni občni zbor
bo pa po dnevnem rodu društvenih pravil v nedeljo, 30. marca ob 10 v prostorih Našega doma
ubiuiiutruju norosK.in vojvod prea ooo leti. Začetek rednega pouka 29. marca ob 15.30.
Vpisovanje v dopolnilni učiteljski kurz
srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka bo 22. marca ob 15 v pisarni Zedinjene Slovenije.
Zedinjena Slovenija bo letos organizirala slovenske tečaje za otroke, mladino in odrasle, ki sc žele naučiti na lahek in prijeten način slovenskega jezika. Vpisovanje bo v soboto, 22. marca, ob 15 v pisarni Zedinjene Slovenije.
Mladinski pevski zbor Gallus vabi o uroke od 8. do 13. leta, ki imajo posluh in voljo do petja, da se pridružijo onim, ki že pojejo. Vaje so ob sobotah ob 13.30 v Slomškovem domu.
Dr» Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje za rojake ob sredah in petkih od 17—19
Na telefonu 47-4852 tudi dopoldne
Lavalle 2331 5. nadstropje, pisarna 10
Ena kvadra od subte. „Pasteur“
Vsi otroci, ki obiskujejo slovenske liudskošolske tečaje na področju Vel. Buenos Airesa, so prejeli brezplačno tablice za tombolo v Slomškovem domu. Dobitke bodo lahko dvignili le osebno navzoči otroci.
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital
T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Francia 952 T. E. 735 ali 516
V tpetek in soboto od 9.—13. ure.
Pripravljalni odkCf ZVEZE MATER IN ŽENA
vabi na predavanje ge, Ar.i:e Kralj:
Is zmede v Jasnost
v Slovenski hiši v četrtek, >
27. marca, ob 16.
W Rojaki! V redčijo, £3. marca S vsi v Slomškov dom, k j ec to
aM
g
©
«e
s»
pat
1
e®
91
»
©
Cb
©
l"9
m
P
m
fc
TRADICIONALNA
TOMBOLA
® Pričetek i ri editve ob 15, klicanje številk ob 16.
@ • Vre avtomobiliste prosimo, da prste svoja vozila v stranskih ulicah in r.c pred vhodi v garaže.
® Kupite čim več tablic!
® Otroci, ki ¡'ocečajo slovenske ljudske šo'c co prejo’i zastonjsko tablice. Dobitka morejo dvigniti lo osebno.
© Pripo jite na tombolo tudi svoje prijatelje!
© Darujte dobitke!
© Razr.c igre bodo razvedrilo za mlade in stare.
® Delovale bodo dobro založene stojnice.
• Na svidenje!
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(C. C. SLOGA Ltda.)
Bartolome Mitre 97	- T. E. 658-6574	Ramos Mejia
R EIINI OBČNI ZBOR
v soboto, 29. marca 1969, ob 20 v zadružnih prostorih Dnevni red:
1.	Izvolitev dveh overovateljev zapisnika občnega zbora.
2.	Izvolitev volilne komisije.
o. Obravnavanje bilance, izkaza izgube in dobička, poročila upravnega in nadzornega odbora.
4.	'Volitve odbornikov. Za dve leti: predsednika, namestnika taj-
nika, namestnika blagajnika, treh svetovalcev in enega namestnica svetovalca. Za eno leto: dveh članov nadzornega odbora.
5.	Obravnavanje Pravilnika medsebojnega podpornega fonda.
6.	Slučajnosti.
Upravni odbor
: i
Društvo Slovenskih protikomunističnih borcev “TABOR” v Argentini
sklicuje
XIII. MEDNI LETNI TABOR
(občni zbor) v nedeljo, 30. marca t. 1. v zavetišču dr. G. Rožmana. Dnevni red:
1.	Ob 10 redni občni zbor v soglasju z društvenim statutom.
2.	Spominski govor in komemoracija našim padlim junakom.
3.	Ob 12 sv. maša za padlo soborec (daruje kurat č. g. J. Guštin).
4.	Skupno kosilo (asado) za vse Slovence (dobiček gre v korist Slovenskega zavetišča).
Vabljeni soborci, njihove družine in vsi zavedni Slovenci!
Marijan Amon,
tajnik
Ivan Korošec,
starešina
ESLOYENIA UBRE
Editor responsable: Milos Star* Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aire*
T. E. 69-9503 Argentina
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAFE CASCANTE
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642 Buenos Aires
T. S. 35-8827
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intlectual No. 955.451	
:i
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1959: za Argentino $ 2.700.—. Pri pošiljanju po pošti $ 2.800.—; ZDA in Kanado 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol. 'talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado* Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
V Slovenskem (lomu v SAN MARTINU se bomo v nedeljo, dne 30. marca, popoldne POSLOVILI od sedanjega dušnega pastirja in POZDRAVILI novega
SPORED: POPOLDNE V DVORANI DOMA
sv. maša (kot zaključek duhovne obnovo) — somaševanje direktorja msgr. Oreharja, župnika Gregorija Malija in g. Jurija Rodeta akademija, pri kateri sodelujejo slovenska šola in sanmartinske organizacije.
Po akademiji bo na razpolago prigrizek.
Vsi sanmartinčani prav toplo vabljeni.
POTOVALNA AGENCIJA
Paraná 230-5
iver su.
Buenos Aires
Telefon
46-6661
9—18.30
(EVGEN RUPNIK)
Mednarodni vozni listki: letalski, pomorski, rečni, ombnibus, železnica Hoteli, ekskurzije, najem avtomobilov — Taksi letala, izleti skupin, letov šča Vozni listki za vsa prometna sredstva v Argentini — Ugodno ceno in kredit
Informirajte sc
Sp^očamo, da je že izdelana druga izdaja plošče naših najlepših nabožnih pesmi, v ličnem ovitku s kompletnim slovenskim besedilom pesmi. Zato ne pozabite:
ZA PRAZNIKE
ZA GOD
ZA ROJSTNI DAN najlepše darilo GALLUSOVA PLOŠČA
Na razpolago v Dušnopastirski pisarni, pri1 ge. Koritnikovi, pri g. Rajerju ali pri zboru samem.
L i_’._.-	..	____=
Bebec Martin
Ivan Cankar
K nam se včasih prikaže visokorasel, krepak, dokaj mlad človek ter se ponudi za hlapca; nekaj dni dela, nato nanagloma zapije, kar zasluži, ter izgine Bog vedi kam. Pride plah, smehlja se nerodno, ozira se vstran kakor otrok, ki se je bil potepal po gozdu in se boji šibe. Njegov obraz nikakor ne sodi k plečatemu životu in šapastim rokam; čisto detinski je, svetlosinje oči gledajo nedolžno, brez greha so, brez izkušnje in spoznanja. Od kod je, čigav in kdo, ne morem prav dognati, ker vselej pove drugačno zgodbo, še dom njegov ni zmerom na enem kraju. Včasih bi se mi zdelo, da je iz premožne hiše; oblači se čedno, ob nedeljah in praznikih skoraj gosposko; bel telovnik ima in pisano pentljo. Včasih pa se bridko razjoka ter toži, da nima na milem svetu, kamor bi položil glavo. Ko je nekoč povezal culo je rekel, da se gre ženit; da je že vse do kraja pripravljeno, nevesta, in bala in vse. Čez štirinajst dni se je povrnil; shujšal je nekoliko, oči je imel pod-brekle, obleko zaprašeno in dišal je po vinu. Vprašali smo ga po nevesti. ,.Eh, babe!“ je odmahnil ter se napotil pod kozolec.
Oni dan je nesel na rami težak hlod, nesel ga je iz gozda v breg, sopel je lagodno, še požvižgaval je.
„Kako, Martin,“ sem se mu čudil, „kako da niste vojak, silni kakor ste?
Zdaj ko sem nosil sivo suknjo še jaz, sirota!“
„Saj sem bil, saj sem bil!“ je hitel. „Pa so me spodili stran!“
In zdelo se mi je, da je na rahlo zardel.
Še tisti večer mi je pokazal, kaj so mu napisali za slovo. ¡Napisali so mu, da so ga bili spoznali za bebca. Koliko časa in kje da je služil cesarja, sem ga vprašal, kako da se mu je godilo in kaj da je tam vse videl in doživel.
„Kaj bi pravil!“
Njegov nedolžni obraz je bil vznemirjen, plah — otrok, ki nenadoma u-gleda človeka, katerega se je bil nekoč sila prestrašil ter ne pozabi nikoli več nanj. Povesil je glavo.
„Nekaj grdega so mi naredili v skodelico, ko sem spal!“
„Kaj so naredili?“
„Eh, kdo bi pravil!“
In kadar koli sem ga povprašal o tistih časih, mi je z gnusom in strahom potožil zaradi skodelice, ki so mu jo bili ponoči oskrunili, drugega ni povedal ničesar.
Zaradel je sneg, da nikoli takega; na hribu nas je zametlo do pasu in čez. Sedeli smo za pečjo, v topli ječi; in naše misli so bile uklenjene z nami, se plahe in premražene skrivale v tišino srca, si niso upale do grla. Že smo bili zagrnili okna; bela noč je bila zu-
naj, neskončna v miru in hladni praznoti. Dekla je šla zaklenit hišna vrata, ali blizu nato je udarila nanje močna pest: „Odprite, ljudje božji!“
V vežo je stopil Martin. Otepal si je suknjo in škornje, šklepetal je z zobmi, pomežikoval urno in se obrnil vstran, ko mu je dekla posvetila s svečo v obraz.
„Tako je pač... dolga je, dolga, ljubi Bog... in strma... in snega je veliko!“
Jecljal je, govoril zase, da najbrž sam ni vedel kaj, oziral se plah naokoli, kakor da nekoga išče ali da se nekoga boji. Položil je culo na tla, postavil palico v kot, nato je prisedel k nam za peč, oprl premrle roke ob kolena, skl jučil život globoko in nagnil glavo; očitno je bil sila utrujen.
„Kod ste hodili, popotni Martin, ob taki uri in v teh zametih?“
Mencal je dlan, pomajeval z glavo, gledal v tla.
„Daleč... prav od horjulske stra-
ni... Težko sva bredla in brodila, izgubila sva se... kajpak, saj poti ni... in tudi hiše ni... in če je, za popotnega človeka je zakljenjena in zadelana!“
Dali smo mu kruha in vina; jedel je hlastno, pil zduškoma; in ko je jel in pil, sem videl, da se mu roka trese in da je v lice ves bolan in star.
„Kdo pa je še hodil s teboj,“ je vprašala dekla, „ko praviš, da sta bredla in brodila?“
„Eh, kdo... popotnik je bil! Tam
nekje se mi je bil pridružil... v polhograjskih hribih..."
„Kje pa je ostal?“
„Nikjer! Saj je šel tod mimo...“
Gledal je v tla na pol meže, kakor da ga je sram, ustnice so se mu smehljale po strani in vztrepetavale.
„Tak človek je, da ne mara družbe ... Zares, če sva ugledala hišo in v oknu luč, me je vlekel stran... Dolgo pot ima še pred seboj, neznano dolgo, pa jo bo že zdelal kako... saj je popotnik!“
„Čuden popotnik!“ se je zasmejala dekla; vzela je svečo, zazehala na ste-žaj ter šla spat. Ostala sva sama za pečjo, vino je bilo pred nama na mizi. Martin se je nagnil k meni; govoril je tiše, zamolklo šepetaje, kakor da bi govorila iz njegovega zbeganega srca sama ta noč, tako samotna in tesnobna.
„Saj nisem bil v horjulski dolini... kaj bi tam? Rekel sem kar tako... da bi ne izpraševali... ne poizvedovali po njem, siromaku... Bil sem čisto na drugi strani, tam pod Kamnikom; od ondod sem prišel. Blizu Črnuč se mi je pridružil. Spočetka ga nisem spoznal; mislil sem, da je le moja senca, ki se maje in ziblje pod tem sivim soncem. Dotaknil se me je, pobožal me je z dlanjo po rami; takrat sem ga pogledal natanko in sem videl, kdo je. Zabolelo me je v srcu, da nikoli še ne tako. Postaral se je bil od sile; čisto siva je bila brada prej tako lepa in svetla; oči so bile objokane, kalne, rdeče obroblje-
ne vse naokoli. Suknja je bila že vsa preperela, visela je v cunjah od njega, tresel- se je od mraza; hodil je ob dolgi pastirski palici; opotekal se je, pogrezal se, padal na kolena, ker je bil truden od take poti in najbrž tudi lačen. Smilil se mi je, pa kaj bi bil storil, kaj bi mu bil dal? Prijel sem ga pod pazduho, da bi mu malo pomagal, pa mi je samemu že zmanjkovalo. Na Posavju naju je zalotil mrak. Ob cesti sva ugledala vojaka, ki je stal tam z bajonetom ter naju meril s temnim o-česom. Tovariš me je potegnil za rokav in mahnila sva jo kar čez polje, gazila sva načelo, padala, Bog se usmili. Oni pa ni jeknil, ni potožil z besedo ne. Tam prav blizu se je prikazala topla lučka; krenil sem tja, da bi se ogrela, pa se je ves tresel in me vlekel stran. Bal se je ljudi; in jokal je brez nehanja, še roka mu je poihte-vala... “
„Kdo je bil ta popotnik?“
Nagnil se mi je . prav do ust.
„On sam je bil — Jezus..."
Spreletelo me je od lic do nog kakor strah pred nečim silnim, kar je blizu, že tik pred durmi.
„On sam je bil... Jezus...“
Molčala sva. Nazadnje me je pogledal naravnost s svojimi sinjimi, otroškimi očmi in se zaupljivo nasmehnil.
„Jaz pa sem mu potožil vse... tudi zaradi tiste skodelice, veste, sem mu potožil...“
Drugi dan ga ni bilo ne v hlevu ne pod kozolcem, izginil je; in mislim, da ga ne bo nikoli več. —