Vidim te ...
Vidim te, kako doraščaš; kakor na dlani gledam tvoje življenje. Danes, jutri, čez deset, čez dvajsel let. Jn te Ijubim, ker tvoje življenje je bilo moje, in moje bo tvoje.  Mi smo kakor sklenjena veriga.
V dnevih trpke nejevolje, ko te bo obletavala nelepa vsakdanjost nalik netopirjem, ki se zadevafo svečer ob belo zidovje hiš, te bo zazeblo do srca. Ob uri najbolj bridki si poiščeš samoto, kjer boš sklenil roke in še{ iskat — svoj mladi čas.
Prav gotovo ga pojdeš iskat.
Za tolažbo in zdravilo ga pojdeš iskat.
Ti bo v tolažbo, ti bo v hladeče zdravilo?
Trudnih rok boš segal skosi gosti mrak trpljenja za svetlo mladostjo. Al% boš stregel kaplje utehe v razbolelo dlan?                                                     J
Blagor ti, če jih boš!                                                                                    1
*          *      *                                                                                      I
Kakšno je življenje, ki ga živiš, deček?  Mlad si, zdrav si in lep!         ]
Od Boga imaš um in prosto voljo: vse ti je dano, kar ti le dano biti more.         j
Na tebi, samo na tebi je, da živiš mladost dobrega človeka. Nad tvojo dušo        1
in nad tvojim telesom bdi neutruden zvonar — vest. Kadar se oglasi njegov         j
zvonec, ali ga poslušaš in greš za njim? Srečen li, če ga poslušaš in greš         j
za njim. Blagor za tvoja mlada leta in stokrat blagor sa tvo\a stara leta.         J
Vest, deček, to je vse, in vsa modrost je samo ena: ko bi Ijudje snali in         1 hoteli poslušati glas vesti, bi ne vedeli mi za gorje na svetu. Vadi se, hoti, da boš slišal njen najrahlejši klic!
Na tebi je, da živis življenfe dobrega človeka.
*              *
85
Zdaj je zima in burja in led. N« okna riše mraz vsevprek blede, mrzle roze. Če dihaš vanje, se raztajajo in izginejo. Tako bo raztopila misel na zdravo, pošteno mladost hladne roše, ki $ih riše zwl\en\e toli rddo.
In tako diham v tvoje srce še jaz, ki te imam rad. Ki te poznam in te imam rad. Setn s teboj vsako uro tvojega časa: s teboj, ko štojiš spo-mladi na griču in pevaš v zdravi objesti; s tebo], ko sanjaš zvečer ob prebrani knjigi; s teboj blizu in daleč, s teboj v luči in mraku. In ponoči, fco spiš, iščem zate besedo, da ti jo rečem.
Ali jo zavržeš?
*              *                          -
No tebi je, da živiš življenje dobrega človeka. Tvo]a mati, tvoj oče in mi drugi, vsi smo lončarji.  Zastonj se trudimo, če ni ilo pravo.
Anton Žužek       J