kot prepričan demokrat človečanskim idealom, pa tega ni skrival, da mora tak človek danes iskati zavetja izven domovine. Drugačna usoda v naših nasilnih časih, ko se Evropi majejo temelji in grozeče preži pošast vojne, za moža Wendlovega kova ni mogoča.                                                         K. Dobida.
LIKOVNA UMETNOST
RAZSTAVA MARIBORSKE »BRAZDE". Novembra je razstavilo v Jakopičevem paviljonu v okviru mariborskega umetniškega kluba »Brazde" šest slikarjev. Trije so iz Maribora, po eden pa iz Ptuja, od Sv. Lenarta v Slovenskih goricah in iz Prage. Ljubljanskemu občinstvu so razstavljala znani z raznih prireditev, vendar so nastopili to pot prvič skupno. Notranjih vezi med posamezniki sicer ni, in je klub očividno zbral le vse oziroma vsaj večino oblikujočih umetnikov, kar jih živi v Mariboru in njegovi širši okolici. Po pojmovanju, izražanju, pa tudi po vrednosti so si med seboj močno različni.
Precejšnjo zbirko pokrajinskih motivov, po večini vedute iz Zgornje Savinjske doline, pa tudi iz drugih krajev Slovenije je pokazal Anton Gvajc, eden najstarejših živečih slovenskih slikarjev. Prvih naših umetniških gibanj okoli leta 1900. se je Gvajc že živahno udeleževal. Danes je kot sedemdesetletnik razstavil plodove umirjenega, oblikovno dognanega realizma brez težnje po razvoju. Da mu bomo pravični, moramo gledati njegova dela s stališča dobe, ko je dozoreval. So to prikupni izrezi iz prirode, podani na ustaljen, neoseben način. Njegove oljne slike so lirsko mirne in nekam bledo presojne. Paleta mu obsega le ozko lestvico svetlih, zlasti sivomodrih in zelenkastih tonov, kar daje podobam sicer enoten, a hkratu monotono brezkrven izraz. Več čuvstvenosti je v manjših kompozicijah, medtem ko velika platna s praznimi ploskvami učinkujejo manj zanimivo.
Na videz impresionistično je delo Alberta Sirka. V kompoziciji in barvni obdelavi je viden močan temperament, ki postaja ponekod skoro samemu sebi namen. Dasi je njegov baročni zamah silovit in so žareče barvne ploskve do skrajnosti razgibane, je končni učinek mnogih Sirkovih kompozicij le bolj dekorativnega značaja. Ta južnjaška mogočnost je le redko prepričevalna, tako da so prizori gledalcu bolj kakor odsev površine brez živega jedra. Njegove figure pogrešajo telesnosti in so razpostavljene v prostoru brez globine. Boljše so pokrajine, kjer je več občutja in prisrčnosti. Je pa v Sirku zdrav prirodni slikarski talent, ki si še išče poti do pravega izraza. S temeljitejšim študijem narave in z umirjenostjo bo postalo njegovo ustvarjanje realnejše in še bolj življenjsko.
Medtem ko slika Sirk skoro izključno morje in živahne obmorske prizore, je Karel Jirak slikar solnčnih vinskih goric. Iz Haloz je zbral venec pokrajinskih motivov in figuralnih kompozicij. Očitna je težnja po naturalističnem oblikovanju kmetskega življenja, ki pa ostane bolj pri sentimentalno prikupni vnanjosti, da pogrešaš resničnost, življenjsko in umetnostno. Tak je prizor „Po trgatvi v Halozah" pa »Ljubezen" in »Haložanka". Zdi se, da slikarju naturalizem ni nujen izraz. Figure so idealizirane in v bistvu le dekoracija, vstavljena v pokrajino. Tako ostane celota brez neposrednosti in tiste prvinske moči, katero zahteva snov, pa tudi čuvstveno nedoživljena. Kmetski ljudje v sliki trgatve so kakor klišeji brez individualne označitve. Telesne oblike niso niti
730
naturalistično verne niti utemeljeno stilizirane. »Haložanka" je v anatomiji nejasna, zlasti roke so brez prepričevalne funkcije, v barvnem nastrojenju pa sladkobna. Od oljnih pokrajin je boljši »Most čez Krko", sijajen motiv kolo-ristu, ki pa ni do kraja izčrpan, niti enotno rešen. Izmed portretov je mala deška glava gotovo najboljša, ker je naj dosledneje zgrajena in v barvi najbolj zaključena. Poučno je primerjanje Jirakovih „Rib" s precej podobnimi Beci-čevimi. Medtem ko so to res resnične ribe, so Jirakove samo kakor njih naslikana zunanja podoba. V pastelih je pogosto sladek, čeprav kažejo več barvnega smisla.
Najrazličnejše tehnike je pokazal Ivan Kos. Če razstavljena dela primerjamo s starejšimi, kar smo jih doslej videli, razočarajo. Njegovi zgodnji oljni portreti (kakor na primer »Dekle z oranžo") so obetali, da se slikar razvije v krepkega portretista. Kako je s tem, ta razstava ni pokazala, ker razen akvarelnih in risarskih študij Kos ni razstavil portretov. Njegova olja so po hoteno iskani snovi skoro groteskna (»Starka moli"), kompozicijsko okorna in trda (»Opoldne"), barvno pa močno preprosta, skoro suhoparna, tako da zbujajo vtisk barvne grafike. Ponekod opazimo na isti sliki mešanje dekorativnih in naturalističnih prvin, kar povečuje dojem nemirnosti. Boljše so male pokrajine, med katerimi kažeta »Krajina s cesto" in veduta „Iz okolice Konjic" svežino. Linorezi in risbe so še v stadiju nedognanih študij, da na javno razstavo skoro ne sodijo.
Izrazit prirodni slikarski dar ima France Košir. Njegov razvoj, kakor se nam kaže z dosedanjih razstav, gre počasi, pa dosledno in ga zanesljivo uravnava neutrudno pridno delo. Koširjev močno plastični način slikanja bo s poglobljenim barvnim izražanjem pridobil izdelanost in skladnost. Njegove pokrajine, zlasti prizori z vodo, so bile izprva res toplo občutene in krepke, kakor so njegova tihožitja in izraziti portreti. V oljnih pejsažih iz zadnjega časa se ta uravnovešenost pričenja krhati. Pojavljajo se nasprotstva, ki povzročajo nemirnost. Slika »Drava pri Ptuju" kaže v prednjih partijah tolikšne kvalitete, da sliči skoro delom dobrega beneškega baročnega pokrajinarja. Pretežki most pa preseka podobo in v zvezi s slabotnim nebom pokvari močno posrečeni vtisk daljne globine obzorja. Koširju je treba omogočiti, da se spo-polni v inozemstvu, sicer ga utegne ožina razmer zavreti v razvoju. — Kakor ni v njegovih oljih nič poze in nič pretvarjanja, tako pošteno in solidno so slikani njegovi akvareli. Tudi tod mu je živa voda najpriljubljenejši motiv. »Hiše ob vodi" in nežnega nastrojenja polni »Mrak na Savi" sta akvarela, kakor jih pri nas malo vidimo.
Najkrepkejši, pa tudi najizvirnejši med razstavljala je Anton Trstenjak, prleški rojak, ki živi izmenoma v Pragi in v Parizu. Čeprav je v inozemstvu večkrat in z uspehom razstavljal, ga v Ljubljani že od leta 1926. nismo več videli. Trstenjak je kolorist nežnega in izglajenega okusa — vidi se mu, da je dolgo živel v Parizu. Njemu je tiha ubranost barvnih tonov resnična glasbena harmonija, kateri žrtvuje obliko. Zato so njegova tihožitja prav za prav le čiste barvne simfonije, kjer je predmet manj, važen. Mnogo, morda cel6 preveč so ga privlačevali blesteči zgledi pariških kolorističnih čudotvorcev, vendar mu niso pokvarili očesa. Trstenjak navzlic opaznim vzorom črpa iz sebe in se za modne smeri ne ogreva. Podajati hoče na objektivno resničen način — a vendar po svoje — naravo kar najlepše. To lepoto pa išče kjerkoli, čeprav najrajši
731
v izpreminjajočih se barvnih odtenkih vode. Zato je tolikokrat slikal motive ob Seini in morje v Bretagni in po Dalmaciji. — Rastavil je vrsto guašev in akvarelov, olj, žal, ne. Med prvimi so zanimiva v barvah diskretna tihožitja, veduta z Montmartra in dvoje pisanih motivov iz Prlekije. Bolj značilni zanj in še bolj sveži so akvareli. Slike od Seine ga kažejo kot rahločutnega kolorista s samoraslo osebno noto. Po svežini gre prvo mesto barviti „Pod-karpatski vasi". — Brali smo, da namerava Trstenjak prihodnjo pomlad prirediti v Ljubljani kolektivno razstavo. Bilo bi to res potrebno, da omogoči pregled svojega dela, ki mu mora odkazati tisto mesto v našem slikarstvu, katero mu po zmožnosti in uspehih pritiče.
*
Če odštejemo Koširja in Trstenjaka, ki dajeta razstavi krepak poudarek, se zdi, da nam »Brazda" zaenkrat nudi le precej bledo in morda tudi nepopolno sliko slovenskega umetniškega ustvarjanja ob Dravi. Morda je ta vtisk povečala delno tudi ureditev razstave, ki bi ob strožji jurvji dosegla močnejši uspeh. Sicer pa ni čudno, če Maribor z zaledjem ne bi bil mogel v kratkem času, odkar živi lastno zavestno življenje naša oblikujoča umetnost, pokazati večjih uspehov. Brez starega izročila in dolge tradicije se ne dajo kar čez noč ustvariti pogoji za postanek in razvoj oblikovne umetnosti, ki bi segala preko zgolj krajevne pomembnosti, zlasti če so tla za upodabljajočo umetnost tako malo ugodna, kakor so povsod na Slovenskem, pa tudi v Mariboru. Zaenkrat moramo biti hvaležni mariborskim umetnikom, da vztrajajo v delu in se preko načelnih razlik, ki jih ločijo, združujejo in skušajo mladi slovenski likovni umetnosti pridobiti v obdravski metropoli možnost nemotenega udejstvovanja in uveljavljenja.                                                                               K. Dobida.
GLOSE
IZ LITERARNEGA ŽIVLJENJA V LJUBLJANI LETA 1840. Ko je Janez Čop, brat učenjaka Matije, potoval z Dunaja v Trst, da vstopi pri odvetniku Pavaniju za koncipienta, se je v začetku decembra 1840. mudil nekaj časa tudi v Ljubljani. O teh svojih doživljajih je dne 20. decembra obširno poročal prijatelju Jerneju Zupancu na Dunaj. Nas zanimajo ona mesta v pismu, ki so v zvezi s Prešernom in Kastelcem.
„Sonderbar kam mir in Laibach vor, daB von den beiden Stadtbriicken keine fur Wagen fahrbar ist, ja die Spitalsbriicke nur als Steg fortbesteht, und man fur die neu zu errichtende nicht einmal einen approbierten Plan habe. Auch die Zoisische Brucke ist schon sehr schadhaft; dann werden sie wahrscheinlich auf Kahnen die Kommunikation unterhalten. Die Hutteln auf der Spitalsbriicke hat man abgetragen und sie sehr hubsch in der Elephantengasse in eine Reihe gemauert. Sie stehen schon fertig aber offen da und bieten zu gewissen Dingen eine herrliche Gelegenheit. Die Gasse will man Bazargasse taufen. Prešern sagte: ,Mi imamo tudi Bezar, se vsako noč prav lepo noter «bezajo» .. /
Mit Prešern und Kastelic flankierten wir in den Wirtshausern. Kastelic ist ganz von seinen Baulichkeiten absorbiert. Hat damit sehr vielen VerdruB auch von Seite des Magistrates und hat nicht nur kein Geld, um es mir zu leihen, sondern ist selbst in fortwahrenden Verlegenheiten, wie er mir sagte, und was
732