LETO III. — Št. 41
Poštnotekoči račun štev. 23.
GORICA, 29. OKTOBRA 1921
Posamezna številka 20 čent.
GORIŠKI SLOVENEC
IZHAJA VSAKO SOBOTO.
Uredništvo in Upravništvo: Via Carducci št. 10, ll nad.
Naročnin« : Italijanska kraljevina: Celo leto Lir 10.— Pol leta Liro.— Tri mesece Lir 2.50 En mesec Lir 1,—
Oglasi: Oglasi na drugi strani Lir 1,— za vrsto. — Mali oglasi Lir 0.05 za besedo. — Znižane cene za letne naročnike.
Vspehi slovenske politike
Iz odgovorov, ki jih zaporedoma dobivajo slovenski poslanci na svoje interpelacije, se bodo menda zlahka prepričali, da z interpelacijami daleč ne pridemo.
Mislili so, da so italijanski državniki drugačne duševnosti nego masa, mislili so, da se bodo italijanski državniki, ki zastopajo italijanske mase, zgražali nad fašistovskimi čini v Julijski Benečiji, mislili so, da presenetijo italijansko javnost, ako objavijo svoje interpelacije o zatiranju slovenskega plemena v Julijski Benečiji.
Tako kratka je bila pamet naših narodnih zastopnikov, da niso niti trenotek pomislili, da se obrnejo merodajne oblasti, predno oddajo svoj odgovor, vendar naravnost na zastopnike italijanskega režima v Julijski Benečiji. Logično je, da se je moralo tako zgoditi in zato je tudi odgovor prav lahko umljiv, saj drugače ni mogel izpasti.
Za to se nam zdi jako čudno vse zvijanje «Edinosti» in «Gpriške straže«, kakor češ, da takih odgovorov ne more umeti.
ičpte vendar, da naj nas Italijani umejejo, ako črtimo dosledno vse, kar je italijansko, ako bežimo dan za dnevom pred vsakim sporazumom, ako izrabljamo svobodni italijanski režim le zato, da kričimo vedno po vsej deželi, kaka krivica se nam godi, ker so nas potisnili pod italijanski jarem. Kaj hočete da dosežemo pri vladi, ki nas vidi v vsakem hipu stati vedno pri na Iju-tejših sovražnikih sedanjega režima? Kakor kričiš v gozd, takov je tudi odmev, ki ga dobiš.
Zopet se nam zdi čudno, da take, prav za prav za lase privlečene batine, naših politikov le malo ali nič ne spametujejo.
Ako nočemo za vsako ceno postati Irci, moramo uganjati vendar drugačno politiko. To trdimo in ponavljamo že tretje leto, toda le z malim vspehom.
Kot nekoliko ugodnejši lahko smatramo naš sedanji položaj po tem, da se «Edinost» ne bavi mnogo s trentinski-mi dogodki o priliki poseta italijanske kraljeve dvojice, da ne izrablja v svoji kratkovidni politiki vsako dobrodošlo vest iz tirolskega v pod-ž'ganje tlečega sovraštva proti italijanskemu narodu. Vsaj do toliko pameti je prišlo «Edinašk0» uredništvo.
Pa tudi dvomi,ivo dobrikanje, ki se odmeva iz nekega članka o kraljevem po-setu,neV.vabi nobenega zajca iz grma. S kruto od kritosrčno- 1 stjo si moramo priznati, da ni- ‘ ma italijanski kralj nikakega : povoda zameriti se radi peščice Slovencev v Julijski Bene-
| čiji vsemu italijanskemu narodu, med kojim je on prvi in najsvetejši zastopnik.
Nikar se ni delajmo kakih iluzij in ne obljubljamo si ničesar od kakih ojstrih nastopov. «Gorenja Adiža do-cet!«
Pač pa bi bil baš sedaj trenotek, da pokažemo Slovenci javno, da nimamo prav ničesar proti temu, da se nahajamo pod isto streho kakor Italijani, ampak da nam je le za naše pravice in da se nudi Italiji prav lepa priložnost pokazati baš pri Slovencih kako zna velik narod spoštovati pravice manjšine in kakega pomena more biti baš za Italijo dejstvo, da bi lahko pokazala na svoje slovenske državljane rekoč: »Glejte, v Italiji je tako dobro, da so tudi Slovenci, vsaj po večini, radi z nami.»
To bi bil višek sporazumne politike, proti kateri plivamo polagoma, pa gotovo.
Saj baš na posledicah se spametuje jeden in drugi, kajti iz posledic se izvajajo posledice.
«Z razuma svitlim mečem» pa se v naši politiki, kakor nč-i skušnja, malo ali ničesar ne doseže.
Kako \z v odrešeni domovini
Jugoslovanski listi ne morejo dovolj pomilovati nas, ki živimo pod »italijanskim jarmom» in kakor smo drugje omenili ne manjka poročevalcev, ki skrbijo za to, da se polnijo stolpi »Slovenskega naroda« in «SIovenca» z opisovanji grozovitih razmer, v katerih moramo živeti.
Tu ni nobenega Ščeka, ki bi povedal jugoslovanskim listom resnico in tudi »Slovenski narod» in »Slovenec« naščuvana po tukajšnih zaupnikih smatrata gotovo pod svojo častjo, da bi ponatisnila kak naš članek,
Za to pa si hočemo mi privoščiti ljubljanskega »Slovenca« in ponatisniti prav dobro do'el pendant «h go-riškim poročilom.«
Evo Vam, kaj se je prigo-dilo pred kratkim v Ratečah na jugoslovanskem ozemlju: Ako je človek ves obupan, kaj mu še ostane?
Vedna nadlegovanja, ki jih moramo trpeti na tukajšnji demarkacijski črti, so nas že tako okrknila, da smo postali navidezno brezobčutni. Tudi velike davke, ki bi jih radi imeli obe državi, jugoslovanska in italijanska' plačujemo s topo vdanostjo in jih bomo plačevali, doder jih bomo mogli. Prav tako smo ravnodušno prenašali nadzorstvo finančne straže, ki jei moramo dati spričevalo, da se je vedla obzirno
in dostojno. Ampak novo došle čete, ki jih zovejo z lepim imenom »granične trupe«, so nas zopet vzbudile iz otrp-nosti, ker so začele svoje delovanje s puškinimi Topiti in z jeklenim zrnjem. Padla je prva žrtev in s strahom pričakujemo druge in tretje.
Ustreljen je bil Jožef Mežik, tukajšnji posestnik h. št. 15, priden in varčen gospodar, star 66 let. Zapustil je vdovo in osmero otrok, med katerimi so trije še mladoletni. Dne 21. t. m. je peljal ob štirih popoldne gnoj na svojo njvo onstran obmejne črte. Ker se smatra naša vas sedaj za neko trdnjavo, v kateri mora biti vsak vaščan ob šestih zvečer v svoji l isi, podvizal se je tudi Mežik, da bi pri el s konjem in vozom ob šestih donov. Na prazni voz je sprejel nekaj sovaščanov, da so so prišli ž njim Rateče. Itali. ani so pustili vso družbo brez ovir naprej, jugoslovanska straža pa, ki sestoji iz žalostnih ostankov \Vranglove armade, je zastavila Ratečanom pot in jih zavrnila proti Italijanom nazaj, čeprav je bilo le nekaj minut čez šesto uro. Ljudje so prosili stražo, naj jih pusti domu, toda neki vo ak, kije baje kavkaškega plemena, je sunil s puškinim kopitom naj-blf&fega,-da je padel pod voz, drugi so se razpršili in le Jožef Mežik- je ostal pri konju, ki je začel divjat in razbijati okrog sebe. Tačas je prišla Mežikova žena in odpeljala konja v vas, Mežik pa je zahteval od vojaka, naj pusti tuoi njega domov. Naenkrat poči strel in Vležik pade vznak na tla. 1< njemu prileti Janez Kavalar, kliče ga in vzdiguje, toda za Mežika ni bilo nobene pomoči več, ker mu je šla kroglja skozi sredo prs. Tudi Janez j Kavalar, ki je hotel ustrelje-I nemu pomagati, je občutil težo puškinega kopita, s ka-, terim ga je krvavo osuval posuroveli človek.
I Kakor v požaru, tako so hiteli ljudje od vseh strani skupaj, ko se je izvedela pretresi,iva novica. Razburjenje je naraščalo bolj in bolj in le pomirjevalnim besedam naših vrlih orožnikov se moramo zahvaliti, da ni bilo več žrtev.
j Opisali smo dogodek, ka, kor seje vršil, opisali ga zatoi da bi izvedeli zanj tisti, linam lahko pomagajo. Saj se bo itak vršila preiskava, o kateri upamo, da bo nepristranska, t. j. da bo varovala naše l udstvo in ne podivjanih ljudi, ki jih je nesrečni centralizem pognal na tukajšnjo mejo. V svojem poročilu smo se vzdržali vseh trdih dostavkov, ki silijo v pero. Pripomniti (ali če hočete : prositi) pa moramo sledeče:
1.	Po Ijite nam na mejo ljudi, ki znajo ceniti človeško življenje. Kakšen pojm o vrednosti našega življenja more imeti človek-, ki živi že se-
dmo leto od samega pobijanja? Dovolj imamo vdov in sirot, ali se bo to število še množilo z orožjem lastne države ?
2.	Pošiljite nam ljudi, ki se bodo dostojno vedli v moralnem oziru. V kratkem času bivanja obmejnih čet na našem ozemlju imamo izglede, da niso pred nekaterimi varne niti stare ženice, kaj šele mlada dekleta!
3.	Dajte nam ljudi, ki razumejo naš jezik, da ne bo treba kazati z vnanjimi znamenji, kaj hoče ta ali oni.
4.	In — least not least — dajte nam ljudi, ki bodo s svojim nastopom imponirati tu im državam, da nam ne bodo očitali Italijani: »Ali nimate nič boljšega človeškega materiala?
Kratko: Dajte nam ljudi, ki bodo delali čast Jugoslaviji !
Tako je v Jugoslavi.i.
Habsburška tragikomedija,
Nedeljski brzo avi so raznesli po svetu senzacijonal-no vest, da je priplul v zrakoplovu razstoličeni kralj in cesar Karl v Šopronj na Oger-sko, kjer so ga čakali njegovi zvesti kakih, 4000 mož bro-ječi pristaši in bojevniki.
JCarl je mislil resno, toda vse je končalo prav tragično in ob jednem tudi smešno, kajti s peš-ico oboroženih ljudi je pričel Karel prodirati proti Budimpešti, od koder so se vsule nanj vladne čete ter v kratkem boju razkropile »Karliste«, ki so izkali rešitev v begu in samomoru.
V trenotku razpada ni nihče več mislil na kraljevo dvojico, ki se je morala udati na milost in nemilost Hart-hy evim četam.
Horthy je dal začasno internirati kraljevo dvojico v neki samostem v Tihanyju ob Blatnem jezeru. -
Med tem časom bodo zavezniki odločili na kak način se habsburško golazen stori za vedno neškodljivo, kajti izkazalo se je, da je Karle res preveč nemirnega duha in ob jednem tudi jako ve*-rolomen in nehvaležen človek, ki brezobzirno dela sitnosti tudi državi, ki mu je gostol ubno odprla vrata.
Potem pa je tudi še vedno preveč nezadovoljnežev z novimi čaše, ki opirajo vse svoje nade na habsburškodinastijo.
Zato pa odmeva tudi iz govorov vseh državnikov: »Proč s Habsburžani.«
Ogerska pa, ki ne more utajiti, da ni dovolj nadzorovala monarhističnega giban a, kajti v afero so zapleteni nič manj kot trije ministri: Ra-kowsky, Andrassy in Dr. Gratz, bo eksemplarno kaznovana s tem, da ji zavezniki naložijo povračilo vseh troškov, ki so nastali vsled nepotrebne mobilizacije v Čehoslovaški, JugoslaviJ in Avstriji.	t
Sicer pa se je to pot izkazalo, da širše plasti ma-žarskega prebivalstva nikakor ne simpatizirajo s konservativnimi vladami, kajti mali kmetič, delavec in dijak na Ogerskem noče ničesar neč slisati o Karlovem povratku.
Goriški poročevalci
Poročevalcev iz Julijske Benečije slovenskim listom iaaš na manjka. Pa tudi jugoslovansko mnenje o naših razmerah je sila čudno.
Pred kratkim sem se srečal s starim znancem ki se je prišel zdravit iz Jugoslavije v Gorico. Začudeno me prične izpraševati, kako vstrajam v Gorici. »Prav dobro«, sem mu odgovoril. Ni sicer, kakor je bilo pod Avstrijo v časih, ko ni nihčfe sanjal o vojni, a vendar, kdor se zna razmeram prilagoditi, shaja in upamo tudi še na boljše čase, kedar se nam posreči rešiti nekatera »viseča vprašanja«, ki vznemirjajo tega in onega.
Tako je resnica. Dan za dnevom prihajnjo delavci iz Jugoslavije iskat -dela v Julijsko Benečijo, ker je v Jugoslaviji za delavce slabo. Pri nas rabimo dosti delavcev, ki so v raz-me ju z onimi v Jugoslaviji še precej dobro plačani.
Komunisti se pri nas svobodno sprehajajo in tudi lahko razgrajajo; nikomur ne pade v glavo, da bi jih zapiral, dokler ne postajajo nevarni javnemu redu in miru.
Kmetje prodaiajo svoje pridelke vsak dan dražje, italijansko vino ni še nikakor spodrinilo domačega pridelka.
Porušeni kraji vstajajo zopet iz razvain, država izplačuje predujme in vojne odškodnino.
Životarimo v teh žalostnih povojnih časih še precej dobro.
To je gladka resnica, vse drugo so izmišljotine, ki jih pošiljajo v Jugoslavijo fantastično navdahnjeni poročevalci, ki menijo, da si s krivim poročanjem pridobe naravnost zasluge za Jugoslavijo.
Res, da je marsikaj neljubega v naših razmerah, toda vse to je utemeljeno v vojni, ki jo je zanetila Avstrija in drugič v slovenski trmoglavosti, ki hoče kljubovati tudi rapaleski pogodbi in sploh vsakemu poskusu, da bi prišlo do zbližanja, med- italijanskim in jugosloven-skim plemenom.
Evo Vam posledice!
Vsled tega zadržanja se pojavlja na italijanski strani od dne do dne večja nezaupljivost in neugodno razpoloženje za slovenske zahteve.
Radi tega ni mogoče rešiti povoljno šolskega vprašanja, nisi gotov, kedaj stopiš v kak urad, da bode uradnik potrpežljivo sprejemal tvoje težnje, nisi gotov kadaj in kako bode tvoja zadena rešena, ker ne znaš dopovedati italijanskemu referentu česa bi rad, oa pa nao-
• GORIŠKI SLOVENEC*
i ‘9	.
pak tvbje slovenske vloge, ne omeje in mora radi tega iskati tolmača, ki pa morda celo ni prav dobro vešč slovenščine ali italijanščine, kar ti zna le škodovati.
To odkritosrčno priznavamo, da je pri nas marsikaj težko, a temu gotovo ni kriva edino Italija, ampak, da se take razmere vzdrže in če mogoče še celo vko-reninijo, zato skrbe oni patrijoti, ki prirejajo narodne veselice in Šuntajo ljudstvu, naj se nikakor « ne uda.»v
V tem znamenju politike ni čuda, da ljudstvo javnih organov ne rešpektira in se pripetijo uboji, ki bi bili nepotrebni.
Ako bi pod Avstrijo stopil orožnik v plesno dvorano in ukazal ustaviti ples, ker je policijska ura odbila, bi nihče ne črhnil besedice. Vse bi se tiho razšlo. Karabinirju se pa ljudstvo, ki je naščuvano, roga. Pri, tem pa še nihče ne v pošten a italijansko vročekrvnosti, ki ne dopušča izzivanja.
Ravno . tako je tudi glede aretacij. Danes beži vsak pred karabmirjem. češ, ako odnesem pete, grem v Jugoslavije, in z Bogom Italija in njeni karabi-nirji. Pred avstrijskim ženda-rjem bi nihče ne bežal, ampak od strahu, bi mu niti na um ne prišlo, da bi poskusil bežati.
Naši ljudje iz neumljivih razlogov beže pred nabitimi puškami. Ali se še spominjate, kaj se je zgodilo v bližini Ljubljane z mladim baronom Co-delli-jem, ki je bežal pred srbskimi orožniki? Streljali so nanj kakor imajo orožniki v Jugoslaviji navado. Kdo naj odgovarja za take slučajne nesreče ? Opomin našemu ljudstvu naj se hladno obnaša.
—
Nepoznani bojevniK-
Prošli teden je videla Gorica prizor kakor malokdaj. Od vseh svečanosti, ki jih je do danes priredil italijanski narod, je ta gotovo najsimpatičnejša in tudi najbolj posrečena.
Sprevod, ki smo ga videli v Gorici, ko so pripeljali 7 krst nepoznanih bojevnikov, ki so žrtvovali svoje življenje v bojnih metežih, je bil naravnost nekaj veličastnega. Udeležba je bila ogromna in zastopane so bile malone vse stranke.
Saj je to tudi lahko umljivo. Katera more biti pač večja žrtev za domovino kakor darovati svoje življenje brez onega naj-skromnejšega zadoščenja, da je ime ovekovečeno v zapisnikih o vojnih zgubah. Za onim, za kojem je zginil vsak sled njegovega življenja, baš ker ga je granata raznesla, ker ga je močvirje požrlo ali ker so ga v naglici zakopali tovariši, ki so sami poginili, žaluje vsa Italija, žalujemo mi vsi, ki cenimo hero-izem in z njim spojeno žrtev.
Pretresljiva tema, ki teži nad krstami nepoznanih bojevnikov, vzbuja v nas globoko spoštovan je do žrtve in nas dvigu,e nad vsakdanje pojmovanje o razlikah od človeka do človeka, od plemena do plemena.
Mi vsi, ki čutimo človeški in zamoremo ceniti velikansko žrtev, doprinešeno bas po teh neznanih mučenikih, kojih kosti so raztrošene po vseh frontah, kjer je vihralo človeško sovraštvo z odprtim naličnikom, se .klanjamo žrtvam brez razlike
kar žrtvujemo manam padlih junakov....
Ta praznik ni le italijanski, ampak je tudi naš praznik. Tudi naše vdove in sirote imajo svojce, ki so poginili v neznanih krajih in na neznam način. Njihova osoda je v temo zavita in njihovega groba ne obišče nikdar ne žalujoča soproga, ne žalujoči potomci. V tuji je človek enak človeku. Kakor zjednači smrt vse, tako nas jednači tudi globoka tuga. Zatorej praznujemo vsi svečanost nepoznanega bojevnika. V njem je izražena najglobokejša pijeteta do ranj-cih, ki so nam bili dragi in so nam dragi radi njihove žrtve in usode....
Kdo more drugače misliti in pojmovati o tej svečanosti ? Mislimo da nihče. A vendar temu ni tako. Našla se je zopet peščica zaslepljenih politikov, ki hoče v tem trenotku v opoziciji svečanosti za nepoznanega junaka postavljati spomenik padlim jemakom slovenskih sirot in vdov z zgradbo sirotišnice. Da je to humanitarna ideja, kateri bi se v vsakem drugem trenotku z navdušenjem pridružili, ni nobenega dvoma. A baš sedaj se hoče peščico slovenskega ljudstva odvračati od te svečanosti in zahtevati od ljudstva nov «OboIus» kot protest in izzivanje proti svečanosti za nepoznanega bojevnika? Ali ni to blazno? Ali more biti slovenski odpor res tako dosleden, da se izogne najhumanitarnejši in najspoštljivejši svečanosti, le da ne bode nikdar najmanjšega sledu sočustvovanja med jednim in drugim narodom? Ali je to morda krščansko-socijalna politika ali pa najUberalnejša ? Naši možgani te politike ne morejo zapopadati. Torej je res, da ni nič svetega več na svetu, kar ni odobreno in pohvaljeno od višjega politično-kulturnega sveta tržaških politikov !
Nič več se ne čudimo, ako zaide slovensko ljudstvo Julijske Benečije s takimi voditelji v katastrofalni položaj.
vanje Karla na Madžarkem smatrale za casus belli. Kakor znano, je madžarska viada odgovorila na noto zaveznikov, da Karel po zakonu nima suve-renskega prava v Madžarski in da mora zapustiti deželo. Vlada je odredila za to potrebne ukrepe. Te izjave je včeraj madžarki poslanik po nalogu svoje viade pcnovil Della Tor-retta. Della Torretta je napram poslaniku vztrajal pri tem, da se madžarka viada uveri o absolutni potrebi tudi v interesu Madžarske, da se stvar z naj-večjo naglostjo in krepkovolj-nostjo neutegoma uredi. Della Torretta je izjavil, da priznava Italija zadržanje male antante kot upravičeno in da mora biti ž njo solidarna. Dostavi! je, da so zavezniki popolnoma složni in da restavracije po mirovnih pogodbah in po sklepih veleposlaniške konference ne bodo pripustili.
Delitev Gornje šlezije
»Agencija Ha vas» poroča o vsebini razsodbe zveze narodov v Ženevi glede delitve Gornje Šlezije. Ta sodba določa, da se Gornja Šlezija deli in sicer pripadejo kraji s poljsko večino Poljakom, drugi pa Nemčiji. Nemci se sedaj bridko pritožujejo nad tem izrekom, ki je z ozirom na izid plebiscita z dne 20. marca t. 1. gotovo pravilen, in dokazujejo potrebo nedeljivosti G. Šlezie, kakor so svo-ječasno dokazovali nedeljivost Koroške.
V glavnem tvori mejo reka Odra. Poljski pripadejo : južno-vzhodni del in okrožja Rutibor, večji del okožja Rybnik in okrožja Katovice, Krolenvska Huta, Bytom, Tarnovice, Lubli-nik in Pština. Ostali deli pripadejo Nemčiji.
Italija in dogodkj na
Madžarskrskem
Agenzia Stefani je objvila to izjavo : Kakor hitro je italijanska viada neposredno doznala, da je bivši cesar Karel dospel v Šopronj, je poslala svojim zastopnikom v inozemstvu navodila, pri čemer je (stopila v zvezo z viadami v. Londonu, Parizu, Beogradu, Pragi in Bukarešti. Zatrdilo se je, da je Italija iznova odločena, čuvati šenžermensko in trianonsko pogodbo in ostati v ozkem spoju z zavezniki in z malo antanto glede storjenih sklepov proti, vsaki restavracijski nameri kar-listov. Italijanski zastopnik v Budimpešti se je torej mogel s svojim francoskim in angleškim kolegom dogovoriti o akcji, ki je bila kolektivno predložena madžarski viadi. Zaeno je ita-lianska viada v ozkem stiku z viadami v Beogradu. Bukarešti in Pragi uvedla izmeno misli z Jugoslavijo in Češkoslovaško, s katerina je Italjia zvezana s protihabsburško konvencijo. Zatrdila je, da ima najboljši namen, skupno ž njima pričeti energično in učinkovito akcijo. Zastopniki male antante v Bu-

Tiskarna G. JuchSPREJEMA mfl
GORICA* VIA HIORELLI 14
TISKARSKO DELO
narodnosti, kajti to je človeško dimpesti so madžarki viadi iz-čustvovanje, največ In najboljše 1 javili, da bodo njih viade bi-
Lord Cecil o dogodkih na
albanski meji.
Robert Cecil je izjavil v spodnji zbornici, da se je po informacijah zunanjega urada dogodil spopad med jugoslovenskimi in albanskim i četami na ozemlju, ki so ga jugoslovanke čete okupirale na podlagi pogojev premirja, oziroma na albanski meji. Definitivni sporazum se pričakuje na konferenci poslani-in potem bo mogoče zahtevati od jugoslovanske, kakor tudi od albanske vlade, da odpokličeta svoje čete na določeno mejo. Povodom bivanja ministrskega predsednika Pašiča v Parizu se mu je sporočila neob-hodna potreba, da se vzdži mir na albanskemu albanski meji sličen svet se je dal tudi predsedniku v Parizu.
Domače vesti
Rok za vlaganje prošenj za vojno odškodnino. Generalni civilni komisariat objavlja: Prizadetim se daja na znanje, da se kr. odlokom, ki se bo v kratkem razglasil, podaljša rok za vlaganje prošenj za vojno odškodnino, ki bi moral steči z dnem 31. oktobra t. 1., vse do 31. decembra 1921. V tem roku se bodo morale predložiti tudi vse listine, ki so potrebne : kot priloge prošnje.
Upravitelj in urednik: Karol Jušiii.
Tiskarna G. Juch v Gorici.
}	Agrarni zadružni Konsorcij	v	Gorici	}
Zadruga z omejeno zavezo
JP	Tekališče „Giuseppe Verdi11 št. 29 (Mestni dvorec)
Pri tem konsorciju se razprodajajo:	1^
I.	KRMILA: Oves, otrobi, moka za krmljenje, /j
v	sezamove	pogače, sol za živino.	Nk
II.	SEMENA ZA PAŠNIKE: Različne vrste detelj, P
rastlin za	krmljenje in vrtnin.	H
/	III. GNOJILA: napravl jena umetno	iz	najboljših	P
kemičnih	snovi.	fl
^	IV. VITRIJOL IN ŽVEPLO.	p
V. PLUGI znamke «Sack» in drugih' ter razni /j poljedeljski stroji.



Societa Servizi Automobilistici
ING. RIBI &C.i
sprejema predznambe za izleto ob nedeljah in praznik ah v — Gradež. —
Za nedelje se bile stavljene proge Kojasko-Dobra, Ajdovščina -Vipava, Krmin - Čedad.
Banka za Julijsko Benečijo v Gorici
Anonimna družba - Društvena glavnica L 1,000.000
Agencij*:
Ajdovščina, Aj«Ho, Gradišče,Grad«, Červinjan, Kormin, Tržič.
Depoziti - posojila - odračuni
Brezplačna emisila bančnih naKazov, Ki so vporablijvi po celem kraljestvu