MOJA
SREČANJA S SLOVENSKIM PORABJEM
str. 4.
ŠTIRI LEJTA V BOJNA
str. 3
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 5. decembra 1991  Leto l, št. 22-Cena 10 forintov
DESET POKLICEV V NOVI ŠOLI
V Monoštru so pred nedavnim tudi uradno odprli novo poklicno šolo, kjer usposabljajo mlade v desetih poklicih: keramik, šivilja, tkalka, mizar, ključavničar, strugar, varilec, mehanik, kovač in elektrikar.
Šolo obiskuje 331 dijakov, poučuje pa jih 16 profesorjev. Na šoli, ki so jo obnovili in dogradili v enem letu, imajo osem učilnic, klubske prostore, knjižnico. Načrtujejo še gradnjo telovadnice, internata in jedilnice.
OBESIMO
 JIH!
HUDI BESEDI, KAJNE? KAJ BI LAHKO REKLI O ČLOVEKU - NE GLEDE NA TO, ZA KOGA GRE -KI DANDANES SREDI EVROPE PREDLAGA NEKAJ TAKEGA? RECIMO BARBAR?
MILO REČENO.
Kaj bi lahko rekli o človeku, ki dandanes sredi Evrope, recimo v madžarski skupščini, vstane in kratko malo z vso resnostjo predlaga: obesimo jih! Poslanec Janos Denes, ki se ima za demokrata in sedi v demokratično izvoljenem madžarskem parlamentu, pa meni nič, tebi nič zahteva kar ve-šala za tiste, ki so si po njegovem to v prejšnjem gnilem režimu zaslužili. Predsednik skupščine Gyorgy Szabad, ki sicer rigorozno opominja mlajše poslance ob najmanjših odstopanjih od "lepega vedenja" kot kakšen vaški šolnik ob obisku šolskega nadzornika, ko poredneži kažejo inšpektorju osle za njegovim hrbtom, tokrat molči kot grob, In ne trene niti z očesom. Nobene opombe niti s strani vladne koalicije. Televizija pa vse skupaj neposredno predvaja. Vsi tisti, ki so sicer tako glasni, kako da moramo iti v Evropo in bojda že strumno tudi korakamo v to smer, zdaj molče kot kamen. Ljudje z bujnejšo domišljijo pa imajo občutek, kot bi v tej mični tišini že celo videli in slišali bingljanje vrvi z zanko na vislicah...
Edino vodja poslanskega kluba največje opozicijske stranke (opozicijske tudi v prejšnjem režimu, le da takrat v ilegali) je pripomnil, da se ni še nikoli v zgodovini zgodilo, da bi kdor koli v madžarski skupščini govoril o nujnosti obešanja.
Ti, tolikokrat opevana Evropa, pa boš res lahko vesela, da se lahko združiš
z nami! Kakšna neki bi bila brez "luškanih", demokratičnih madžarskih vislic, stesanih iz naj lepši h stoletnih hrastov, ki jih je dala prostrana madžarska pusta? Pusta, a ne?
Že tudi zaradi folklore. Saj bi v bližini, menda zelo potrebnih vešal, lahko zgradili npr. luksuzne čarde, čardice, kjer bi si naši
Hungary, kar bi bilo stoodstotno jamstvo za stoodstotno kakovost. Nato bi se lahko začelo vsesplošno rajanje okoli objektov, v ritmu najbolj značilnega madžarskega plesa čardaša: dva koraka na desno, dva na levo. Pa spet dva na levo. Skratka, ples, pri katerem nikamor ne prideš. Pa nič za to! Pomembno je, da se utrudimo. Pa da bodo naši Soevropej-ci iz Francije tleskali z jezikom, kako da so naše gavge vseeno bolj demokratične, kot je bila njihova giljotina. Vivre la bikaver a la bikova kri! Liberte, egalite, fraternite! Saj smo zdaj že vsi svobodni, enaki in bratski v Evropi. Kako lepo rdeča je ta bikova kri! A votre sante! Pijmo ga! Dobro, da ste se I. 1991 spomnili tehle vešal. Vidite, kako ste bili z njimi gospodarsko in turistično uspešni tudi za časa Svetovne razstave 1995. na Madžarskem!...
"Ja, verjetno se sliši, zelo čudno, če rečem, da sem prvič v tem slovenskem delu Porabja, čeprav sem do Monoštra prihajal. Porabja se ves čas nekako zavedam, hkrati pa tudi spoznavam, da sem ga na neki način odrival od sebe oziroma da je za mene živelo skozi davni otroški spomin, " je bil človeško topel in pisateljsko iskren naš sogovornik Feri Lainšček, uspešen slovenski pisatelj, rojen v obmejnih Dolencih, ko smo ga pritegnili v pogovor v števanovskem kulturnem domu. Bil je med gosti na jesenski kulturni turneji po Porabju, na kateri je nastopilo tudi neodvisno gledališče Guliver z njegovim Živim kamnom.
In dalje: "Cerkev v Dolencih je bila fara, kamor so prihajali iz Andovec, se pravi s te strani; potem ljudje, tudi moji starši, so prihajali čez, se družili. Na drugi način se je pojavila tu meja, ki je v tem otroškem spominu nekako živela kot meja, čez katero so "švercali", na kateri so ubili mojega sorodnika, ker je "švercal". Več smrtnih primerov je bilo in vse to so postajale nekakšne pravljice. Vedno sem se počutil na začetku nekega mita, na začetku, recimo tako, zgodbe, v katero se nisem spuščal. "
Koliko se porabska resničnost razlikuje od omenjenega otroškega spominjanja?
Pisatelj odgovarja, da poskuša skozi nekdanje Porabje osmisliti samega sebe oziroma svoje otroštvo, kajti: 'Tu najdevam ljudi, ki živijo še zmeraj na isti način, kot so živeli ljudje z one strani v mojem otroštvu. Mnoge stvari iz otroštva zdaj poskušam razumeti skozi te razmere med ljudmi, zato se zdaj sploh nisem gibal med temi, ki Porabje predstavljajo uradno, tudi ne v Monoštru, ampak sem šel naravnost v Andov-ce pa sem v Števanovce in se pogovarjal z mnogimi starejšimi ljudmi. Našel sem žensko, ne da bi jo iskal, s katero sva na neki način v sorodu, prek nekih daljnih sorodnikov. Pozna vse tiste ljudi iz mojega otroštva. "
Pisatelj je tudi vznemir-
2
S PISATELJEM IN GORIČANCEM IZ DOLENEC FERIJEM LAINŠCKOM O PORABJU
ČE BI BIL POLITIK, BI MEJO TAKOJ ODPRL
jen: "Začel sem razmišljati o vsem, kar se dogaja v Porabju. Pravijo mi, da bi bilo mogoče Porabje literarno zanimivo, ker mislijo, da mene zanima zgolj v tem pogledu, čeprav vidite, da ni samo to. Ko je bila, naj še rečem, tu železna zavesa, se je tu težko živelo, in tedaj je zaprta meja naredila na ljudi vtis. "
Ta meja je še neke vrste zavesa, rečemo in nadaljujemo: zdaj se toliko govori o odprtju mejnega prehoda med Gornjim Senikom in Martinjem; ravno te dni smo se pogovarjali tudi z mladim strokovnjakom, ki dela v Sombotelu, sem pa se vrača ob koncu tedna, in njegova velika želja je, da bi tudi tu odprli mejo, ds bi se lahko on, Andovčan, družil s prijatelji na drugi strani. Tu je bilo in je še dosti
vezi, nove pa bi nastajale, kajti stari ljudje iz Dolenec in Salovec so često pripovedovali, kako so hodili peš v
"Varaš" (Monošter) v trgovino...
"Vsekakor bi bilo mejo
dobro odpreti. Če bi bil jaz politik, bi jo kar odprl, ker bi to največ naredilo za to, da se obdrži narodna zavest, kajti jezik se verjetno ne bo ohranil. Ampak da bi se ohranila zavest do slovenstva in da bi se ti stari ljudje nekako izživeli skupaj. Bilo bi jim po tem obdobju železne zavese res neko darilo. Za te stare ljudi mi gre, ki bi se res lahko izživeli, nekako preboleli mejo, ki se je tu brez dvoma zajedla... "
In še to: "Zanimivo je bilo opazovati, kako je za točilno mizo v gostilni. Stari ljudje govorijo prekmursko govorico, ki jo povsem razumem, ni niti besede, ki je ne bi razumel. Za točilno mizo pa je stregel la-stničin sin, njen otrok, kateremu je lahko naročala zgolj v madžarščini, ker on
drugače ne razume. "
Prijeten občutek, ko slovenski izobraženec na tak način razmišlja in dojema Porabski vsakdanjik. Nemara tudi zato, ker se za Porabje zanima še vedno premalo slovenskih razumnikov. Velike besede o slovenstvu, o enotnem slovenskem kulturnem prostoru in še o marsičem so mnogim pogosto na jeziku, toda do Porabja, tja ali sem na Gornji Senik, v Števanovce ali na Verico ali še v katerega med slovensko-madžarskimi kraji jim je predaleč.
Na neki način je bilo če tudi dejstvo, da med porabskimi Slovenci (še) ni niti enega pisatelja, ne poznamo slikarja porabskega Slovenca, pa tudi s skladateljem se (še) nismo srečali. Ali ni tudi to davek preteklosti, tistim črnim raznarodovalnim dnevom, ki so (po)tiačili skoraj vse, kar je bilo več od folklore... A to je že druga zgodba, ki pre presega tokratni pogovor s Ferijem Lainščkom, slovenskim pisateljem iz Dolenec.
Feri Lainšček
fotografija: arhiv Vestnika
eR
ZA NARODNOSTI GRE
22. novembra je Kalman Attila, sekretar ministrstva za kulturo in prosveto, obiskal Monošter. Tu so ga na 2. osnovni šoli pričakali predstavniki narodnostnih in lokalnih oblasti, vodstev šol in učitelji narodnostnega šolstva. Dr. Szabo Laszlo, direktor Pedagoškega inštituta Železne županije, je gosta seznanil s položajem narodnosti v Železni županiji.
V uvodnem poročilu se je dr. Szšbo dotaknil kadrovskih težav v narodnostnem šolstvu in njihovega izobraževanja. Tudi z učbeniki so težave zaradi nizke naklade in počasnosti izhajanj. Posebej je omenil dobro sodelovanje nemške narodnosti z Avstrijo in slovenske z R Slovenijo.
Po tej uvodni informaciji je besedo takoj povzel Kdlman Attila. Poudaril je predvsem problem Madžarske zaradi več narodnosti, ki
žive v državi. To je na eni strani bogatitev države, na drugi pa dodatna obremenitev. Izpostavil je še že večkrat popravljen in dopolnjen osnutek manjšinskega zakona, ki je vsekakor kompromis med željami, potrebami in možnostmi. Ta narodnostni zakon pa naj bi vsekakor poskušal nakazati stopinje manjšin v Madžarski že za 21. stoletje, in to v sedanjem času družbenih in gospodarskih sprememb. Ob tem pa bo prav gotovorše težka naloga urejanje razmer v manjšinskem šolstvu.
V razpravi je ravnateljica gimnazije omenila problem slovenskega jezika in prijav. Ravnateljica z Gornjega Senika pa je opozorila na nekatere člene osnutka zakona — predvsem pri financiranju narodnostnega šolstva — in na nesprejemljive normative za oblikovanje oddelkov
Udeleženci so pouda-
rili tudi problem izdajanja učbenikov. Te dobimo vsako leto ob začetku šolskega leta z 1 do 2 mesečno zamudo.
Zla slovensko narodnost pa so v ospredju naslednji problemi;
V vrtcih je problem znanje slovenskega jezika pri vzgojiteljicah. Ta nivo je večinoma dokaj nizek, zato jezikovno težko delajo z otroki. Težava pa je v tem, da za vzgojiteljice narodnostnega vzgojnega dela v slovenskem jeziku ni nikjer organiziranega študija slovenskega jezika.
Na osnovnih šolah so težave zaradi zastara lih učbenikov in prepočasnosti izdaje novih. To bo nujno nadoknaditi s slovenskimi učbeniki iz R Slovenije, predvsem za slovnico, kjer je mnogo jezikovnih vaj, za spoznavanje okolja itd.
Omenjen je bil še problem mature iz sloven-
skega jezika na gimnaziji. Gospod Kaiman je
Crosil, naj mu ta prolem gimnazija posreduje v pisni obliki.
Neomenjen pa je še en problem — meddržavno priznanje mature za srednješolce, s čimer bi omogočili porabskim srednješolcem obiskovanje srednjih šol v R Sloveniji.
Kaj lahko rečemo za konec? Mnogo problemov je še ostalo neomenjenih. Škoda le, da ie bilo za razpravo o tako pomembni problematiki tako malo časa. Prav bi bilo, da bi našli čas za predstavitev problemov in iskanje rešitev prav s takimi visokimi gosti, da bi drug drugega bolje razumeli in probleme laže razreševali. Pa upajmo, da bo še kdaj priložnost, da bodo predstavniki narodnosti lahko svoje probleme razgrnili in utemeljili.
JK
Porabje, 5. decembra 1991
3
Kalendar (7)
Stare maštrije
Prvi naši pisatelge so bili dühovniki i škonicke. Puconski škonik Števan LÜLIK je 1833. leta z rokauv napiso ene knige za šalaure v Slovenskoj pa vogrskoj rejči, štera je gnes v Arhivi v Somboteli: 'Ta velke ABC ali Soiszka—Vcsenyá v-zgovarjanyi vu Plemenitom Vas Vármegyövi sztojécsim Szlovenom na vörazsirjávanye vogrszkoga jezika... " V te knigaj je dojspiso Vsefale maštrije tö: mlinarijo, ciglarstvo, cimermanstvo, vaužarstvo, pintarijo, kolarijo, tišlarijo, draksarijo i drüge.
Vaužar s konoplenoga ino z lenovoga prediva motvauze, vajati, kertöfejke, štrange ino vauže zna plesti. K šteromi pletenjej sta dvej osobi potrejbno: ta edna, štera to vaužarsko kolau goni, ta drüga pa, štera na etom kolej bodaučoj ednoj
železnoj kapčici pridrgnjeno predivo z med nazaj idenjem tak na dugi predé to nit, kak dugo on njau potrejbno bidti štima. Mešterski človek vu varaškom mesti z vsake fele predivom, z lenovim ino konopleni semenom, s smolov, z oliom, s kolomason i z drüge fele drobnejšov partejkov tüdi döpuščenjé ma slobodno tržiti.
Pintar vnogofele lesene posaude, lagve, kadi, püte (koše), vejdre ino škafe z vred vzeti daug — štere on na tom velkom hobliči, prvle na ednako zhobli — zna napraviti. Z brezovi štang napravlenimi obroči v küpe zveže, štere posaude dna je on prvle s krožilom (šestilom) k njemi zmero, i s tauv ovov drobnejšov škerjov notri zravnao.
Glavnikar z rogauv, čont, železa ali pa iz žutoga meda razločne glavnike i za pükšni praj rožuše (rogove) zna
rediti (na kejpi). Z naužicon i duplinsko žagico on ti draubni glavnikov gauste zobnice vöžaga. On te rogé ob prvim v toploj vodi zmehkoti (zmehča), ober ognja njih v ednako zravna. Z naušcom svojim na menševekše falate razrejže. Zobnice vözožaga i na glatko pozvoščeno lepau drago zodá (proda). 
Šporar na dveri, omare, lade i na aukna valon klüčov-šporov, zajrov ino pantov rejenja prilično zna obračati. Njegovoj meštriji sliši šporov gori odpiranje. Zat je njemi trdno poštenomi človeki biti. Brez toga kaj bi se on od drügi nebi zvau, je nej slobodno njemi drügi lüdi zaklenjene špore goriodpirati, či ovak tolvajsko imé nositi i od zaslüženo kaštigo spadnoti nešče.
Marija Kozar
ŠTIRI LEJTA V BOJNA!
Mladéjnej sa dougo cajta vejdi par sodakon eno leto, ka morajo dola zaslöjziti. Pa kakšno ja bilau štiri lejt par sodakon te, da ja bojna? Od tauga sa pito enoga staroga sodaka. Té stari sudak ja Matjaž Bedič, po hiši Karbin.
"Da so vas zvali za su-daka? "
"1940. decembra v Sombotel Tan so nas vövčéjli. Namé so za radioša djali, tau sa sa mogo vcéjti. Vnoči-vudné smo titi-ta goučali, zato ka smo sa mogli navčéjti morse nöjcati. Par 8 divizije sa bijo kak obveščevalec. 200 ja nas bilau toj. 1941. leta v djasen so nas pelali v Lendjelsko (na Poljsko) v Krako. Z Nenci vred smo šléj na front. Pau leta smo bili tan. Z Lendjelskoga smo v Rusičko šléj. Cejlak do Doneca smo préjšli, tan so nas Rusi gorastavili. Te smo biléj najglobša v Rusičkon. Odtec so nas že težili znak. Cejlak do Doneca smo pejški šléj. "
"Nej sta sa bojali (bali) v bojna? "
"Sprvoga smo sa bojali, dapa sledkar že nej. Téjsto ja bilau najbola parkleto, da so od letala (repülőről) bombe dola löjčali na nas. "
De sta spali? "
"Vanej (zunaj) smo spali na vadréjni. Koco smo dola-
prstrejli na zamlau pa tan. Zmrznili bi, če bi nej dubili eno velko tableto sakši zranjak (jutro). Tau so zato dali, aj nan nudjé pa rutjé dola ne pozabéjo pa aj nan ne bauda mrzlo. Ena takšna tableta je sploj dosta koštala. Tau tableto samo na fronta leko daubo, ejndrek (drugje) nej. Nan so tü Nenci dali.
Toj par Doneca je béjo najvekši napad (támadás). Mogli smo sa obarnauti. Nazaj so nas zbili Rusi. Tau ja 4. majuša bilau. Tak so strejlali, ka sa ja vse zemla trausila.
Sakši sudak si ja mogo njati edan golaubiš, ka če ga Rusi zgrabijo, te aj sa v glavau starléj. "Baugša bauda, kak Ruson v rutjé pridti, " so prajli nan prejdnji.
Cejlak do Győra so nas gnali nazaj. Bijo je, Sto je prklinjo, bijo taši, steri je djauko. Par Gyóra so meli zgrableno Nenci več djezero rusučtji sodakov. Dva tjedna smo samo té vozili v Nenško.
Naslejdnja smo že par Graca biléj, Rusi so že tak naprej Prišli. Tan so nas pa Angleži zgrabili pa smo v sodačtji tabor préjšli. Tan je sakšoféla lüstvo bilau: Francouzi, Törki, Nenci, Vogri...
Djesti smo drügo nej dobéjli, samo paržgano župo. Tréj mejsaca sa béjo tan. Vudné smo par pavron delali, vačer pa nazaj tarbelo téjti v tabor.
Nej dalač od Graca djé ena ves, Gotthard. Sploj radi smo biléj, da smo tau spoznano ime čüli. Pa smo si mislili, da mo leko vidli svojo domovino.
Nikdar sa nej piso domau pismo. Ka bi piso? Nika dobra ne mora od bojna pisati. Oča so tak vedli, kakšna ja bojna, ka so oni pa v prvoj biléj. Po spajsa smo si šagau meli goučati: "Sedan-osan ja nas doma, če spadnan, zato štja ostanajo doma. "
V cejlo bojni ja mraz bijo najlagvejši. Minus 30 — 35 °C ja šagau melo biti.
S snagaun smo sa mujvali. Briti pa vlase rezati smo si samo te mogli, če smo znak prišli. Tak smo vögledáli kak divdjo lüstvo. Puno smo biléj z bujami pa z višami. Tau ja štja nikak trpo človak, dapa da ga ja stanica štjipnila, téjsto ja lagvo bilau. "
"De sta sa najbola bojali? "
"Znautra v Varaša (v me-stu). Zato ka tan človak nej vedo, ka Odkec starléjo na njega. Do 1945. sa bijo sodak. Na séjsvecovo sa préjšo domau. Štiri lejta sa béjo v bojna. Naslejdnja samo tau štjen prajti, ka od bojna ja edan minout dosta, nej pa štiri lejta. Nikdar nikoma ne žaléjn, aj bi v bojno prišo!
K, Holec
SLOVENCEM NA MADŽARSKEM, BRALCEM PORABJA SE PRIPOROČA S SVOJIMI IZDELKI TER ŽELI USPEŠNO IN SREČNO NOVO LETO 1992.
KOLEKTIV
TEKSTILA-
PLETILSTVA
PROSENJAKOVCI
Porabje, 5. decembra 1991
4
OD
SLOVENIJE...
PRIZNANJE PRED BOŽIČEM?
Italijanski premier Giulio Andreotti je v pogovoru z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom potrdil, da bo Italija enako kot Nemčija pred božičem priznala Slovenijo in Hrvaško, in to hkrati. To naj bi pomenilo, da bodo novi državi priznale tudi mnoge države Evropske skupnosti. Na to naj bi bile zdaj že pripravljene Danska, Belgija in Luksemburg, pa tudi veliko držav zunaj Evropske skupnosti in po svetu.
ELAN PRODAN
Za 31. 800. 000 mark so pred kratkim na dražbi prodali Elan, najbolj znano slovensko podjetje, ki pa je pred nekaj meseci zašlo v velike težave. Kupila ga je skupina Comel, v kateri so združeni slovenski in hrvaški upniki. Comelu so konkurirale tri velike slovenske banke: Ljubljanska banka Ljubljana, Stanovanjsko komunalna banka in Ljubljanska banka Kranj. Predstavniki teh bank so protestirali, češ da upniki ne izpolnjujejo pogojev za sodelovanje na dražbi in da je zato le-ta nična.
ZANIMIVA MEJA
Meja med Slovenijo in Madžarsko postaja v zadnjem času vedno bolj zanimiva. Tako se prek mejnega prehoda v Dolgi vasi vsak dan valijo kolone tovornjakov, ki ne morejo več potovati proti jugu prek hrvaškega ozemlja, saj tam divja vojna. Meja pa postaja zanimiva tudi za begunce iz afriško-azijskega območja. Organizatorji in vodniki tihotapljenja ljudi čez mejo na zahod so se opogumili. Policisti na obeh straneh meje pa imajo polne roke dela.
VILKO NOVAK
MOJA SREČANJA S SLOVENSKIM
PORABJEM
ZA MONOŠTER SEM SLIŠAL že zelo zgodaj, saj sta tam hodila v gimnazijo moja dva "vučeka" (ujca) in skrivnostni črni leseni "kufer" na podstrešju z madžarskimi šolskimi knjigami in "Ertesftoji" (letnimi poročili) monoštrske gimnazije so
me že v ljudski šoli seznanjali z gimnazijskim življenjem. Moj zadnji ujec je sedem let hodil iz Moudi-nec (Nagyfalva) vsak dan v gimnazijo, v osmem razredu pa je stanoval pri Bedičevih v Slovenski vesi, kjer sta bila z Jožkom istih let in sta bila prijatelja. Vsa ta imena, tudi Dolenji Senik, kjer sem imel daljne sorodnike, sem stalno slišal. Vendar je srečanje s temi kraji čakalo na konec mojih gimnazijskih študij.
KO SEM KONČEVAL OSMI RAZRED v Ljubljani, mi je moj nekdanji soboški profesor Janez Sever (ki je umrl letos star 94 let v Clevelandu) izročil razpravo Avgusta Pavla: Nyilttuzhelyu konyhak a hazai szlovenoknal. Dale so mu jo Pavlove daljne sorodnice v Soboti, pri katerih je stanoval. (Objavljena je bila v: A Magy. Nemz. Muzejjm Neprajzi Taranak Ertesitoje 1927). Sever mi je rekel, naj jo prevedem, on pa bo poskrbel za objavo v Ljubljani. Pisal je tudi Pavlu za dovoljenje in klišeje tlorisov porabskih kuhinj. V počitnicah po maturi 1928. sem v Bogojini prevajal prvi spis iz madžarščine. Ni bilo lahko, tudi pravega slovarja nisem imel, domače sem moral vprašati za nekatere izraze. Mikavne pa so mi bile narečne besede, zapisa-
ne po izgovoru, z znanstvenimi znaki, kakršne sem poznal že iz Pavlove knjige A vashidegkuti szloven nyelvjaras hangtana 1909, (Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja), ki jo je imel moj ujec stalno na mizi, na njej pa je bil podpis
mlajšega ujca, pesnika Miroslava, ki je dvaindvajset-
leten leta 1916. umrl v Som-botelu.
KER SEM BIL JESENI NAMENJEN	študirat
slavistiko so mi bile te besede posebno ljube in zanimive in šele čez dve leti sem zvedel od svojega profesorja'dr. Ramovša, ko sem mu v bolnico prinesel Pavlove pozdrave, da tudi on pozna to razpravo in se je začudil, da sem jo jaz prevedel. Zanimala me ie tudi vsebina pa izraz "neprajz" — in tako je bil A. Pavel eden od pobudnikov mojega zanimanja za etnološko ali narodopisno (narodoslovno) znanost, ki sem se ji pozneje tudi posvetil...
Ko sem razpravo prevedel, napisal s črnilom na velike pole papirja, sem jo izročil Severju, ta pa v Etnografskem muzeju v Ljubljani dr. Stanku Vurniku, umetnostnemu zgodovinarju in muzikologu, ki se je razvil v dobrega raziskovalca ljudskega stavbarstva in noše Kustos Vurnik je pomagal
svojemu ravnatelju Niku Zupaniču urejati muzejsko glasilo Etnolog, kjer naj bi bila Pavlova razprava natisnjena. Toda razmerje z Madžarsko je bilo tedaj bolj zamotano in dolgo je trajalo, da so klišeji prišli v Ljubljano. Tako je moj prevod (brez mojega imena) bil natisnjen šele v 4. letniku Etnologa 1931.
MED TEM JE JOŽEF BEDIČ PRIŠEL ŽE 1927. ali 1928. v spremstvu mojega ujca in prof. Severja v Ljubljano, kjer smo mu razkazali mesto, ga peljali v opero itn. Mudil se je tudi v Prekmurju. Avgusta Pavla pa sem prvič videl v poletnih počitnicah 1921. in
1922., 	ko je obiskal mojega najstarejšega ujca v Bogojini. Kot vojni invalid je šepal in hodil s palico. Bral sem neko mladinsko knjigo in me je vprašal: "Je lepo? " O njem so govorili pri nas z velikim spoštovanjem in v spominu mi je ostala podoba nenavadne osebnosti, znanstvenika — nekaj skrivnostnega. Živi na "Vogr-skon" in piše o Slovencih... in bral sem, da so ga v letih 1919—20 vabili za šolskega nadzornika v osvobojeno Prekmurje... Po prvem letu študija na univerzi, poleti
1929., 	pa je Pavlov brat Alfonz, salezijanec (umrl je mlad v Južni Ameriki), obhajal na Cankovi novo mašo. S prijateljem sva se s kolesi odpeljala tja in seznanil sem se z vso Pavlovo družino. Bil je vesel in začelo se je najino prijateljstvo. Povabil me je v Sombotel, kamor sem odpotoval julija prihodnje leto. Stanoval sem v Pavlovi hiši, v tisti podstrešni sobi, kjer je čez nekaj let stanoval njegov dijak — Šandor Weöres!
Pavel me je seznanil z dr. Gyulo Gefinom, svojim sošolcem, profesorjem in ravnateljem bogoslovja, zgodovinarjem sombotelske škofije. V arhivu mi je pokazal pisma Mikloša Kuzmiča prvemu sombotelskemu škofu, Janošu Szilyju, ki mu je založil prve prekmurske katoliške knjige, ki sem jih nekaj prepisal. Ogledal sem si muzej, ki ga je vodil Pavel, in njegove zapiske o prekmurščini, slišal od njega mnogo o njegovem življenju in delu.
Pred Pavlovo hišo v marcu 1956. vSombotelu
(se nadaljuje)
LB POMURSKA BANKA, d. d., UVAJA NOVE STORITVE
BRALCEM PORABJA IN SLOVENCEM NA MADŽARSKEM ŽELI SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 1992
LB-Pomur$ka banka, d. d., je vodilna banka ne samo v Prekmurju, ampak tudi na širšem območju. Ker hoče to pomembno vlogo obdržati tudi v prihodnje, nenehno skrbi, da je njeno poslovanje na takšni ravni, da zadovolji vse stranke ne glede na to, od kod prihajajo.
V vse ostrejših razmerah tržnega gospodarstva, ko je vse večja konkurenca, je zato skrb za vsako stranko izrednega pomena.
Da bi banka stranke obdržala in pridobila tudi nove, je začela uvajati tudi razne nove storitve, ki se jih tisti, ki prihajajo v banko, radi poslužujejo. Zanimivo je, da se nekaterih bančnih storitev poslužujejo tudi stranke iz drugih držav.
Ena takšnih je na primer izdajanje sefov. Sefi so majhne blagajne, spravljene v posebnem prostoru, do katerih lahko pride samo tisti, ki sef najame. V tej blagajni lahko shrani razne vrednostne papirje ali kakšno drugo dragocenost, za kar je zajamčena popolna tajnost.
Se pred novim letom bodo lahko varčevalci v LB-Po-murski banki dvigovali privarčevani denar kar 24 ur na dan. S pomočjo posebne kartice bo lahko stranka prišla kadarkoli do bankomata, kjer bo vtisnila znesek denarja, ki ga želi imeti in avtomat ji ga bo "izplačal".
Pomembna je tudi menjava tuje valute. Banka menjava tujo valuto vsaki stranki, in to po najugodnejšem tečaju.
Porabje, 5. decembra 1991
5
TUDI TO SE JE DOGAJALO
(NEKDANJI POLOŽAJ V SLOVENSKEM PORABJU)
Ko se je Tito sprl s Stalinom, so zagnali madžarski oblastniki Rakošijeve diktature, ki so še naprej ostali zvesti Stalinu, sovražno politično kampanjo proti Jugoslaviji. S tem se je začelo najbolj črno obdobje za nas Slovence, ki živimo v obmejnem kotu Porabja. Madžarske in jugoslovanske obmejne patrulje so se streljale. Meja in tudi mi smo bili strogo zastraženi. Na meji so postavili žične ovire.
Madžarski oblastniki so gledali najbolj sumljivo med vsemi porabskimi Slovenci Gornjeseničane. Imeli so nas za nezanesljive (nem megbfzhato) in skrite titoiste. Slovensko prebivalstvo tik ob meji je zaradi tega živelo v negotovosti (bizonytalansagban). Če je pripeljal v našo vas kakšen tovornjak (teherauto), smo trepetali od strahu, da je morda prišla komisija za državno varnost in nas bodo internirali.
V tistem kritičnem času sem delal kot pisar na
občinskem uradu. Neki dan je prišel na naš urad tovariš iz okrajnega partijskega komiteja, da bi v vasi nadzoroval kulake. Kot pisar sem ga moral spremljati po vasi. Ko sva prišla do hiše nekega kulaka, je tovariš takoj šel v prednjo izbo, odpiral omare in gledal vanje, češ kaj vse imajo kulaške družine v svojih omarah. Ko sva odšla iz hiše, je tovariš rekel, da je treba "tak formalno" malo groziti kulakom. Ko sva nadaljevala pot po vasi, sva prišla do hiše, kjer so mlatili pšenico. Gospodar nama je prinesel sladek jabolčni mošt. Najprej ga je seveda ponudil tovarišu. Toda on ga ni hotel prvi piti in ga je dal meni. Jaz sem ga seveda pil. Potem sem mošt ponudil tovarišu, ki ga je zdaj spil. Šla sva od hiše in tovariš mi je povedal, da zato ni prvi poskusil mošta, da ga ta "nezanesljivi titoist" morda ne bi zastrupil (meg-mergezne).
Vendel Mukič
BOJEJMO SA
Da sa v Andovca ojdo, sa vido, ka en možak eno völko grabo kopa pred ižov. "Baug daj! Ka delata? "
"Bunkar si redin. Zaka? Če Stavi v Andovca préjdajo, te sa es skréjan, "
pravijo po spajsa. "Zavolé skrak smo k granicej pa sa bojéjmo. Nej ka bi es Prišli. Kama mo mej te šli. Naša domovéjna je toj. Naš djezik je slovenstji, dapa živimo na Vogrskon. Nan aj Srbi mir dajo! "
"Vejpa Srbi es nedo šléj! "
"Nej gvüšno! Oni so že steli meti spaudnji tau Balatona. Če sa Zdaj drüdji rusadji (države), notra zmejšajo v téjsto, ka oni med sebov majo, te ena velka bojna vövdari. Vekša bojna, kak ja 1944. bejla. Toj ja vse puno bunkarov kaulak po brdjej. Leko ka mo bunkara štja gnauk nöjcali? Tau bi nej rad béjo! " pravi pa tadala kopa grabo za vodovod.
K JH.
ŽABE
BO. v Ritkarovci so Zdaj nej dugo šli v lejs siraute brat pa jin je na pamet prišlo, ka bi bilau, če bi malo svojo Sirauta sestro poglednili, štero so že več lejt nej vidali. Vej bi samo deset minut tarbölo pejški titi po ton lasej tadale pa bi že tan bili tö. V Čöpanci. Baja je samo v ton, ka je Vmejs grajnca. Vejpa v zadnjon cajti so prej pri Verici tö samo tak prejk po zeleni grajnci Prišli lidgé iz Slovenije pa so prej eške fejst igrali pa spejvali v gostilni. Že skor ka bi sé napautili, pa jin je te v glavau spadnilo, ka so gnauk že ojdli tak k sestri v Čöpance...
Tau je bilau pred bojno, da so na Vogrskon eške šandarge pa pengőnge bili. B. D. so te eške mlada dekla bili pa so en den ranč krumple kopali pri Trajbarni. Te jin je tö napamet prišja draga sestra, štera se je v Čöpence oženila. Hajdi taprejk!
Da sta se dvej sestri srečale, je bilau velko veseldje. Depa nej dugo, ka je prišo en slavski graničar pa mlado deklo iz Ritkarovec haup zöu. Cejlo nauč go je tan stražo na sestrinon domi. Zrankoma pa go je gnau na cuk pa go v Mursko Soboto sprevodo na policijo. Tan so go vse vöspitavali, što go je poslo, zaka go je poslo, čen špijon je. Naslejdnje pa so go nutri v eno kmično zamenico (klet) zaprli. Mojti baug! Tan je pa eške üše bilau, kak da so go vöspitavali. Vse puno koratov, žab pa
krapanc (krastač) je skakalo po sarteli (na tleh). Mlada dekla je cviketala pa nej znala, štero nogau bi prva gorzdignila. Če je obedvej nagnauk, tisto pa nej dugo tarpelo. (O ton nemamo informacije, če so v ton koncerti in diskoni koratov samo krapance bzikale aj pa stoj drugi tö. )
Ne vejmo, kak bi sé cejli špetakli skončo — leko ka je nad korati büu kakši kralič tö!? —, depa zmejs se je zvödalo, ka na policiji aj v vauzi dela njena edna žlata. Sin od očinoga brata, pa go je tisti dau vöpistiti. (Oča so bili z Martinja doma).
Da go je nikši podrepaš sprevodo do Büdinec, te je že Vesela bila, ka je tan mejla svojo krstno botra, štera ji je dala pun förtok orejov. Podrepaš pa go je pri Andovci prejk dau vogrskin šandaron.
Tau več ne vejmo, ka sé je tadale godilo. Gvüšno js samo tau, ka so šandarge oreje pogeli pa se jin je en zaub nej vöobrno.
Francek Mukič
BRALCEM PORABJA IN SLOVENCEM NA MADŽARSKEM ŽELI SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 1992 ABC POMURKA -
SKUPNA FINANČNA ORGANIZACIJA MURSKA SOBOTA
... DO
MADŽARSKE
SPREMEMBE RADIJSKOGA PROGRAMA
Slovenski program na Gyorskon radioni de se 8., 15. in 22. decembra čiiu samo na UKV (po vogrski URH) programi, tan ge se čuje Kossuth na URH-ni. Oddaje se te tri paut začnejo v 10. 20 pa do tarpele do 11. 00. Tau pa je zato, ka de centralni radio v Budapešti te tri nadele nüco srejdnji val, na šteron Gyorski Radio to dava.
5 MILIJONOV FORINTOV ZA 24 ORGANIZACIJ
Na začetku leta je madžarska skupščina odobrila organizacijam narodnih in etničnih manjšin 200 milijonov forintov. Februarja je bilo razdeljenih 180 milijonov. Ostala sredstva so rezervirali za nove organizacije. Tako so razdelili društvom Rusinov, Poljakov, Bolgarov in Armencev 15 milijonov. O "usodi" ostalega denarja je konec novembra odločila komisija za narodne in etnične manjšine ter človekove pravice pri skupščini. Denar so razdelili med 24 organizacij. Večjo vsoto so dobile organizacije in društva, ki pomagajo pri oskrbi beguncev. Tako sta srbska in slovenska zveza dobili 250 tisoč forintov, zveza Nemcev 500 tisoč, hrvaška zveza pa 1 milijon forintov.
KDAJ BO MEJA ODPRTA?
Na koncu leta bo meja med G. Senikon in Martinjem odprta:
24. 	decembra: od 7. do 2. ure (zaradi polničnice)
25. 	decembra: od 9. do 19. ure
31. decembra: od 7. do 19. ure
1. januarja leta 1992 od 7. do 19. ure
Porabje, 5. decembra 1991
6
KAK JE ČARALICA ZNAURILA VRAGA!
Najda sa vrag s čaralico pa ji tak pravi: "Naleči sa, ka zranja préjdan po té. "
Čaralica sa ja strašno zbojala, ka bau Zdaj z njau. Ka aj Zdaj dela? "Nikak bi ga znauriti tarbelo, " si brodi
Drüdji den vačer čaralica préjma krajdo pa goraspéjša na dvera: "Nej sa doma, vej zranja. " V paunauči préjda vrag. Že sa naprej smajé, ka da tau grdo čaralico leko v petjau (pekel) neso. Dapa da k dveran préjda, ta véjdi, ka ja na-péjsano. "Nika ne deja, vej zranja po njau préj-
dan. " si brodi vrag. Drüdji, tretji pa štrti den tü ranč tak bilau kak prvi den. Na vrata je goraspéjsano: "Vej zranja. " Peti den čameran grata pa nutra vtrna dvera.
Zdaj ta v petjau odnasén, ka si ma za nauroga gledala. Pondejlak sa toj béjo pa si na dvera mejla spéjsano ka "zranja". Pa drüdji den tü pa štja zdaj maš tau goraspéjsano na dvera. Cejli cajt si doma bejla! "
"Zaka bi nej béjla doma? V nedelo sa spéjsala gora, ka pondejlek nemo doma, dapa drudja dneva sa doma béjla, samo sa z dvera pozabila dolazbrisati, ka sa napéjsala. Če si téj na telko butasti, te ti tak tarbej! "
"Dotejgamau si ma za nauroga gledala, dapa Zdaj ta odnasén, " pravi vrag. Caralica si brodi pa tak ma pravi: "Leko ma odnaséš, če
eden žatjau prvin (prej) zašéjaš kak dja. " "Dobro, " pravi vrag. Čaralica parnasé cvöran (nit). Seba tenkoga, vradjej pa dobra kustoga. Da vrak véjdi, ka on kustoga cvöran dubéj, fejst sa vasaléj. "S tejn mo naletja šejvo, ka se mi neda trgo, " si brodi vrag. Caralica parnasé igle pa nagnauk začnata. Caralica brž nutrapotegna cvöran v iglau pa začna šéjva-ti. Vrag bi tü šéjvo, dapa nikak ne more cvöran v iglau putegniti. Zaman sa mantra, v iglej je löjknja mala, cvöran pa kusti.
Čameran grata, cvöran vtjüpstrga pa tak pravi čaralicej: "Zdaj si ma znaurila, dapa zranja pa préjdan! "
Drüdji den vaselo préjda pa pravi: "Na, šejvala va žatjau! " "Dobro, šéjvajva, " ma pravi čaralica.
"Dapa zdaj mena tü takši tentji cvöran daj kak sebi! " Parnasé čaralica cvöran. Sebi kratkoga, vradjej pa tréj mejtar dougoga. Da vrag tau véjdi, sa začna smajati pod bajöjsi. "S tejn cvörnon kaulak zašéjan cejli žatjau nagnauk, " si brodi.
Začnata šéjvati. Čaralica ja s kratjin cvörnon naletja šejvala, dapa vrak ja samo tak leko šéjvo, če ja okno aupro, pa notra pa vö skako. Zaman ja skako brž vö pa notra na okno, nikanej mogo naprajti.
"Pa si ma znaurila! Zranja znauva préjdan pa te dja povejn, ka ka mo
delali, pa s tjejn, " pravi vrag.
Tretji den préjda vrag pa pravi čaralicej: "Zemi si edno žalejzno šibo. Sprobava, ka sto vej drügoga prvin dolapikniti. " "Zdaj go dolasmeknan, ka ona samo eno žalejzno šibo ma, dja pa na trejrase vila, " si misli vrag.
Préjda čaralica z žalejzno šibo pa pravi: "Če va sa pikala, te sa prejk seča pikajva. "
"Mena je vseeno, " pravi vrag.
Deta k sečaj. Eden na eden kraj, drüdji na drüdji kraj pa sa začnata badati. Vrag trejrasna vila nikak nej mogo prejk seča potisniti, Zaman ja težo z cejlo rečtjauv. Čaralica ja pa žalejzno šibo med vejtje putisnila pa vöpiknila vraga okau. Vrag ja talüčo vila pa odleto.
Etak ja znaurila čaralica vraga.
Zapisal: Karel Holec
NAŠE PESMI (13)
MAČIJA
Pšenica na polji že zori, mamica maja v grobi spi. O preíúba mamica vi, zakaj ste me zapüstiti.
Dejtece šlo pred cerkvico, mežnar paj bejli dan zvoniu. O prelubi mežnar vi, povejte, gé moja mamica spi.
Idi ti dejte ta na grob, tan boš ti najšla jamico. Tan boš ti najšla jamico, notik paj svojo mamico.
Dejte je želo igüco, in šlo je na gomilico.
Paj je kopalo cele tri gni, paj do mamice prišlo nej.
Idi ti dejte nazaj a domau, doma maš drügo mačijo. Štera tebi bo dala krüheka, tebi bo dala pit vodico.
Dejtece prosi krüheka, mačija dala kamena.
Sunce je za goro šlo, dejte pa ešče na tešče bio.
Dejtece prosi vodico, mačija dala šibico.
Tak dugo ga je šibala, da ga je krv polejvala.
(Gorenji Sinik) —mkm-
Porabje, 5. decembra 1991
7
OTROŠKI SVET
NAŠA VAS
Doma sem z Gornjega Senika. To je največja vas v Porabju.
Hiše v naši vasi so lepe. Ob hišah so majhni vrtovi, kjer vaščani gojijo povrtnino in cvetlice. Mnogo hiš stoji ob glavni cesti, za njimi so gospodarska poslopja, to so hlevi in skednji. Na kmečkih dvoriščih vidimo kokoši, race, pure in gosi.
Sredi vasi je trgovina. Tam lahko marsikaj kupimo. Kupovat pa hodimo tudi v Monošter, kjer je veliko lepih trgovin. V vasi so še pošta, gostilna, avtobusna postaja.
Otroci obiskujemo osnovno šolo. Cicibani hodijo . v vrtec. Ob praznikih imamo prireditve v kulturnem domu. Enkrat na teden
predvajamo tudi filme. V šoli je tudi knjižnica.
V našem kraju smo otroci člani gasilskega društva. Zbiramo se v šoli in se učimo gasilskih veščin.
Renata Cizmaš
DRAGI
DEDEK
MRAZ!
Zelo te že čakamo. Prinesi nam mnogo daril in sneg.
Tomaž Fartek in sošolci
MOJA MAMA
Mi smo v družini štirje, oče, brat, mama in jaz. Moja mama je zelo lepa in priljubljena. Težko je povedati in napisati, kako dobra in draga je. Svoje skrivnosti zaupamo njej.
Moral bi ji malo več pomagati.
Žolt Bajzek
V naši družini smo vsi veseli in pomagamo drug drugemu. Moja mama je stroga. Dobro kuha. Ne kadi. Dosti dela v Monoštru in tudi doma. Doma pere obleko, pospravlja v stanovanju. Na polju okopava in seje.
Obljubim, da bom vsak dan pomagala mamici in ji ne bom nagajala.
Renata Čizmaš
VEŠ-VEM
Poznate mnogo živali. Ste se kdaj vprašali, zakaj ima slon rilec ali kot rečemo lepo slovensko trobec.
Sloni živijo v pragozdovih Indije. Tam pa je mnogo odmrlih dreves, ki jih prepletajo razne ovijalke. Da
lahko slon hodi po takem pragozdu, si pomaga s trobcem. Raztrga ovijalke, z njim odmakne kako deblo s poti, da gre lahko naprej.
Sorodniki indijskega slona gangini pa živijo v savani. Njim trobec rabi kot žirafi dolg vrat. S trobcem obirajo listje in si lomijo veje z dreves. Z njim pa lahko tudi trgajo travo. Trobec pa je tudi močno podaljšan nos, zato slon skozenj tudi diha. Na koncu trobca ima prstast izrastek. Z njim lahko izbrska v travi ali pesku sladkorček, če mu ga vržete, in si ga nese v usta. S trobcem si lahko slon tudi
povrta po ušesu, če ga srbi. Trobec pa je slonu obenem tudi vodna črpalka. Skozi nosnici pije, vodo pa lahko iz nosnic tudi izbrizga na sebe ali koga drugega. Tako se slon s trobcem tudi prha ali posipava s pes-
kom. Tako si odganja mrčes.
Slonicam pa trobec pomaga tudi pri vzgoji mladičev. Slonica lahko s trobcem svojega mladiča poboža ali pa mu primaže zaušnico. Mali slonček pa se ob premikanju rad prime s svojim trobcem za mamin rep in ji tako sledi. Tako bi lahko rekli, da je trobec slonu ravno tak del telesa kot človeku roka. Samo slon, opica in človek lahko tako spretno prijemljejo razne predmete ali opravljajo različna dela. Zato slona prištevamo med zelo razumna živa bitja.
MOJ DOM
KJE NABIRAM KOSTANJE?
Kostanj lahko nabiramo jeseni. Najraje raste v gozdovih, ponekod ga imajo tudi pri hiši. Žal ga mi nimamo. Jaz berem ta sadež v gozdu poleg babičine hiše. Pravijo, da je na Gubiču mnogo kostanjev. Rad bi šel tja, ampak ne poznam poti.
Upam, da mi bo kdo pokazal, ko bom večji!
Kristjan Mižer, OŠ Gornji Senik
Živim na Gornjem Seniku.
* Naše stanovanje je sredi vasi. Samo nekaj korakov in sem v šoli, v vrtcu, v trgovini ali na pošti. Vse je poleg. Tu živimo štirje: mama, oče, brat in jaz. Stanovanje je majhno. Imamo dve sobi, kuhinjo in kopalnico. Z bra-
tom sva v manjši sobi. Tu se igrava, učiva, to je na-
jino "kraljestvo". Meni je moj dom všeč. Rad živim v njem.
Kristjan Mižer
MOJA MUCA
Moja muca je tako lepa, da ves svet jo gleda.
Bela in tudi črna, ampak ni večna.
Dam ji hrano različno, toda pri hrani je izbirčna. Kar ji ne ugaja, izpljuje, dobro pa "poje".
Žolt Bajzek, OŠ Gornji Senik
Porabje, 5. decembra 1991
DRAGI
OTROCI!
V uredništvo je prišlo* več pravilnih rešitev male slikovne križanke. Žreb je knjižni nagradi dodelil: Renati Horvath iz 6. b 2. osnovne šole v Monoštru in lldiki Sardo, ki obiskuje 5. razred OŠ Gornji Senik. Tokratno križanko pa je sestavil Ladislav Kosednar iz 7. razreda OŠ Gornji Senik.
DEZINFORMACIJA
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 400 dni, rednega mejnega prehoda pa še ni.
(Politiki potujejo le ob sobotah in nedeljah?! Mi pa tudi takrat ne... )
STARI RECEJPTI ZA
MLADE KÜJARCE
ŽGAUNTJA (ZA ŠTIRI LIDI)
Vcöj valaun: déjnska mela (ajdova moka) - 3/4 kila;
žir (mast) — 3 žlice; vrnjo mlejko — 1/2 litra; sau
Vlejmo 3 litra vudé v pistjar, dejmo notra sau. Da voda začna vreti, te vlejmo nutra déjnsko melo. Malo aj vré. Putéjstin go dob-ro vtjüpar zmejšajmo. Tau zdraubimo v edno tepšo (pekač). Vlejmo gora žir pa vrnjo mlejko. Pa že leko djejmo z vrnjo mlejkov ali s šalatov.
Dober tek!
Povedala: Karbina Nana iz Andovce
Če sa prejk Andovca pelamo, pri bautej leko véjdimo eno staro bzekanco vöpostavlano. Tau so štja z rokauv gonili mostji, če ja odjan béjo. Naletja so jo taparvlekli, kama so steli. Edni pravijo, ka ja ta štja baukša bejla kak nauva. Dosta ognja so pogasili z njauv. Vözaslöjžila svojo, Zdaj pa pred bautov počéjva.
Ijubljanska banka
Pomurska banka d. d. Murska Sobota
Pravi naslov za denarne zadeve
NIKA ZA SMEJ
SLADOLED 
Naš Gusti je eden lejpi den Varaš üšo. S seov je pelo maloga Petra, svojga sina. Njema je Sto küpiti črejvla, oblejko, ka da Peter v djesen v šaulo.
Kak se šetata po Varaša od edne baute do druge, gnauk samo mali Peter zagledna edno slaščičarno (cukrászdát). Peter včasih vlači za rokau svojga očo pa ga lepau prosi: "Ata, küpi mi sladoled (fagyi)! "
Naš Gusti je strašno skaupi človek. Zatok pa etak pravi svojmi Petri: "Nej nej mali sinek. Zdaj že ne moreš sladoled lizati. Razmraziš se. Te da pa mama namé krivila. Vej dargauč. Dobro? "
Mali Peter kaj nej vedo, mogo je baugati.
Nej daleč pa prideta k ednoj krčmi. Peter vidi, ka lüdje zvüna sedijo pa sakši nika pidjé. Začna vlačiti očo za rokau pa ma pravi: "Ata, küpi mi pepsikolo, žeden se. " Naš Gusti se pa strašno čüdiva, stana pa etak tomači malomi Petri: "Peter, ti si pa sploj čüden. Kak pa ti tau misliš? Gor na sladoled pepsikolo piti, -tau je nej zdravo. "
REPA...
Naš Vendel je letos nikak tazaosto pa je nej parcajti (pravočasno) vöpaubro repo. Že je novembra skurok konec, repa je pa eštja v zemlej. Vendel se eden zranjek na tau parbidi, ka je mali snejg spadno. Tak je
čemerasti grato, ka je san s seov nej lado, če je na svojo repo brodo. Dosta je nej brodo, zejo sé je, pa dé na njivo repo brat. Kakoli je prauto podneva že začnilo sunce sijati, Vendela je strašno zeblo na roké. On pa samo v čemeraj dela tak kak nauri. Tak vöskibé pa na küp lüča repo, ka ranč po pravon gor ne pogledna. Zatok je pa nej vido tau tü' nej, ka so gospaud župnik šli v sausadno ves spo-vadavat. Gospaud že dejo nazaj, pa se oni poklaunijo. "Baug daj, Vendel. Repo bareš? Pa te ne zabé? "
Vendel pa pravi: "Boga nej! " Te pa gor pogledna pa vidi, Sto stoji pred njin, pa etak pravi brž: "Hvalen bojdi Jezuš Kristuš. "
I. Barber
STARŠI RAZMISLIMO
OTROK POTREBUJE ČLOVEKA, KI GA IMA RAD
Vsi starši želimo, da bi se naši otroci dobro počutili, da bi bili srečni tudi, ko bodo že odrasli ljudje. Zato je potrebno, da otrok že v rani mladosti živi z občutkom, da ga imamo resnično radi, da je na varnem, da se v našem okolju nima ničesar bati.
Drugi pomemben element je, da v otroku že od rane mladosti vzbujamo in vzdramimo živahno, sproščeno zanimanje za vse, kar ga obdaja.
Vsak otrok je~ že po naravi zelo radoveden, zanima se za vse okrog sebe. Starši seveda moramo nenehno otrokovo zanimanje buditi in krepiti. Tako otrok potrebuje v svoji bližini človeka, ki mu zaupa in ki ga ima resnično rad. Zaradi bližine se čuti otrok varnega, ljubljenega. Vse to otroku vliva pogum in željo po odkrivanju sveta okrog sebe. Z otrokom se torej moramo sproščeno ukvarjati od rane mladosti, od otroštva naprej. Otrok v svojem razvoju usmerja vso svojo energijo, ki je ne uporabi za hranjenje in razgibavanje, v raziskovanje svojega okolja.
Del okolja, ki ga otrok raziskuje, sta tudi mati in
oče, oziroma človek, s katerim je otrok skupaj. V zvezi s tem ožjim okoljem — mati, oče — si otrok uri svoje čute, svoje mišljenje in ob vsem tem predvsem svoje sposobnosti o ustvarjanju podobe o svetu, ki ga obdaja. Npr. po vedenju mame ali očeta otrok spoznava vedenje drugih ljudi. Vendar otrok svoja dognanja ali ugotovitve nenehno preverja. Na primer, če se otrok smeje, ali je tudi na maminem obrazu nasmešek. Če starši v svojem vsakdanjem življenju reagirajo nestabilno, danes tako, jutri drugače ob istem primeru, svojega otroka zelo ovirajo pri oblikovanju sodbe o okolju.
Nasprotno takega otroka ni potrebno nagrajevati od zunaj, če pozneje pridno dela domače naloge, se pridno uči itd. ali raziskuje svoje okolje. Največja nagrada za takega otroka je njegova notranja radost zaradi uspeha ali odkritja. Pri takem otroku pozneje ni boljše spodbude pri učenju, kot je njegova notranja motivacija.
Pustimo torej otroku možnost, da "nas vodi'., da nam postavlja vprašanja o vsem, kar ga zanima. Živi
naj torej v okolju, v katerem bo po mili volji raziskoval. Vseeno je, kaj otroka zanima, pomembno je in tudi odločilno takšno družinsko ozračje, v katerem bo otrok ob pomoči vzpodbud začutil, da vsi v življenju raziskujemo, odkrivamo in da je tako učenje zabavno.
JK
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. SLT celoletna naročnina 240 forintov oz. SLT
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota, Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.