f o TEORETSKA PRILOGA TRIBUNE S l/i Proizvodno delo in znanost če govorimo o delu, govorimo o človeku samem. Vpra-šanje se postavlja o tistem delu, ki se običajno imenuje »neposredno proizvodno, materialno delo«t torej o tistem, ki je do sedaj skozi vso človeško zgodovino okupiral naj-večji del vsake družbene skupnosti in je dajal pečat vsem ostalim človeškim dejavnostim, če ne že drugače, vsaj tako, da jih je omogočil, čeprav ne ustvaril. Danes se je vsebma pojmc proizvodnega dela v temelju spremenila, ker je sama znanost postala odločilna proizvodna sila in je odnos vidustrije in znanosti postal tako neločljivo pove-zan, da ni mogoče dati nobeni prioritete, ker druga brez druge ne moreta obstajati v takšra obliki kot obstajata, medtem ko je še vse do nastajanja kapitalistične proiz-vodnje materialna produkcija lahko obstajala brez zna-nosti. Ta pa ni mogla obstajati brez nje. Ze več kot dve stoletjt intenzivno potrjujeta Marxovo misel, da je od vsega začetka laž ena osnova za znanost, druga za indu-strijo. Kaj vse neka družba šteje za proizvodno delo, je odvisno od njenega temeljnega družbenoekonomskega od-nosa. To pomeni, da se mora spremeniti tudi v socialistič' ni druzbi, čeprav še danes zadevamo na isto pojmovanje proizvodnega dela, ki ga je Marx apliciral oziroma izvedel iz kapitalistične družbe. Poudarja se. kar je jasiio, da to ni več proizvodnja zaradi profita, a istočasno imamo za proizvodno delo samo delo v materialni produkciji. Tako pojmovanje še izvira delno iz nebogljenega karakterja druz-benega značaja dela. Ne glede na navedene omejenosti, imam v sestavku v mislih to vrsto proizvodnega deta. Orcdje - strcj - ovtomatiziran tehnološki proces Današnja temeljna organizacijska oblika dela je tovar-niško delo. To delo je strojno. mehanično. On je ukinil individualni, privatni karakter dela, ki prikriva njegov druzbeni značaj. Vsebina tegd karakterja se je pokazala preko osiromašenja individualnih del. To osiromašenje se je pri delavcu pokazalo tako, da je postal ravnodušen do različnih vrst del in je lahko dokaj svobodno prehajal od ene vrste do druge. Hitro se je lahko prilagodil katerikoli vrsti, ker razlika je obstajala samo znotraj enotnosti: me-hanskega značaja dela. Gibanje delovnih sredstev odseva torej gibanja človekovega dela in obratno. Prvotna člove-kova sredstva so orodja. »Orodie je vedno le izboljšava, podaljšanje, okrepitev človeških organov, toda nobena na-domestiteh teh« (Georg Klaus: Kybernetik in philosophi-schen Sichtr str. 382, Dietz Verlag 1961). Stroj pomeni osvo-boditev orbdij človeške roke. Stroj se ne razlikuje od orodja z ozirom na izvor energije, ampak po prenosu člo-vekovih funkcij na stroj. Gornji zastareli kriterij pa še vedno lahko srečujemo v marsikateri enciklopediji in znan-stveni razpravi. Najdemo ga tudi lahko v »Brockhaus Na-turivissenschaft und Technik« na strani 472, Leipzig 1956. Stroj prerašča v sistem strojev, ta v tekoči trak, ta zopet v avtomatiziran proces, avtomatiziran proces enote in od-delka pa v avtomatično tovarno. To je seveda zelo groba in poenostavljena skica razvoja, dejanski razvoj je bii ve-liko bogatejši. Do nastarika strojne proizvodnje je diferen-ciacija orodij Šla vzporedno z diferenciacijo človekovega dela, nato pa se vzporeden proces obrne v obratno pote-kajoča procesa: delovna sredstva postajajo vse bolj kom-plicirana, gredo v integracijo, človekovo delo pa v parcia-lizacijo, a delovna sila v integracijo. Da je človekovo delo. lahko prešlo na stroj, se je sam moral spustiti na nivo stfoja. čim bolj človek postaja siromašen, tem bolj bognt pbstaja stroj, ki je utelešena ustvarjalnost človekovih mož-ganov in njegovih rok. Zgodovinska predpostavka je, da js stroj posredovan skozi človeka. Pri orodju je jasno videti, da je njegovo gibanje odvisno in to v teliki meri tudi od človekovih zmožnosti. V strojni proizvodnji se vidi da ta določitev od človeka popolnoma izgine, kar bi se tudi lahko hitro zaključilo iz Marzove misli, da je »dejavnost delav-ca... po vseh plateh opredeljena in regulirana z gibanjem mašinerije, a ne obratno«. (Grundrisse, Dietz Verlag 1953, str. 404). Tega se ni treba oprijeti z obema rokama, če se spomnimo, da Marx govori tudi o prirodni meji človeških zmogljivosti, na katere zadene tešnja po nenehnem podalj-ševanju delovnega dne, ali nenehno povečanje intenzivnosti dela, vzporedno ob rasti produktivnosti. Gibanje delavca je res podrejeno .gibanju mašinerije, njegov »priroden« ritem je nabrušen, toda to še ne pomeni, da človekovo. delo v svoji podrejenosti ne omejuje njegovega gibanja. človek je tu še vedno člen tehnološkega procesa in tehno-loško ni postavljen na svojo prirodno osnovo in človek ne na človeško. Oba še vedtio drug drugega omejujeta, samo prvi v svojem gospostvu, drugi pa v svoji podrejenosti. Mnogo so že govovili o humaniziranju stroja^ kako njegovo konstrukcijo prilagoditi človeku; pri tem pa so pozabljali na dejstvo, da je hitri razvoj stroja bil omogočen s tem, da ni več posnemal ročnega dela. človek je skušal izobli-kovati prva orodja in stroje po analogiji s svojimi organi. To še prav tako velja za današnje kibernetične stroje. Re-volucionarnost ni v prilagajanju človeka stroju ali obratno, temveč v osvobajanju obeh. To prizadevartje kljub temu ni treba ignorirati ali mu celo nasprotovati. Ta borba je podobn borbi delavskega razreda za zvišanje mezd. Marx ni nikdar obsojal te borbe, samo zahteval je, da borba ne zamegli temeljnega cilja, da se odstrani sama mezda. Samo to zvišanje mezd namreč tudi prispeva k temu, da se odstrani sama mezda. Ker ima stroj družbeno obliko kapitala, sene more raimati po človeku, temveč nasprotno, svojo obliko hoče prignati do konca: spremeniti se v avto- matičen sistem strojev, kjer se »reši« svojega nasprotnega pola-delavca. Tu se kapital v tej obliki proizvodnje po-stavlja kot absoluten, kjer skrivnostnemu oplajanju kapi-tala ustreza skrivnostno samogibanje mašinerije. Zdi se, da je kapital našel adekvatno formo proizvajalnih sil. Nje-gov ideal je dosežen: obstaja sam brez svojega nasprotja. Proizvodnja, kot proizvodnja profita, se tu pojavlja v naj-bolj čisti obliki. Vsi ostali cilji ki so prej do neke mere opravičevali kapitalistično produkcijo in jo utemeljevaM, kot je to prikazal Marx v analizi obtoka kapitala, so sedaj izginili. Cilj D...D je pogoltnil vse ostale. Ko se kapital postavlja kot absolut, se izkaže, da kot absolut ne more obstajati, ker je od svojega rajstva vezan na svoje na-sprotje — delo. S tem, ko je delo izrinjeno, se morata delo in kapital ukiniti. Tu stojita tudi najbolj ostro na-sproti opredmeteno delo na eni strani in delo v svoji sub-jektivnosti, toda subjektivnost zahteva opredmetenje, potr-jevanje, da bi kot subjektivnost lahko obstajala. Ni se torej razvijal samo kapital, razvijalo se je tudi delo. DA delo ni imelo namena v samem sebi, se pokaže v tej raz-dvojenosti, ker ni delalo zato, da bi lahko delalo, ampak zatot da ne bi moglo več delati, da bi postalo nepotrebno in bi propadlo. Subjektivnost noče propasti, temveč se hoče polastiti, kar je ustvarilo. Meja bornirane načene produkdje se pokaše tudi kot meja potrošnje. To je me-ščanski mislec Friedrich Pollock izrazil; »Stroj lahko na-redi vse, samo z eno izjemo: da kupi stvari, ki jih je pro-duciral« (Friedrich Pollock: Automation — Materialien zur Beurteilung der okonomischen und socialen Folgen, Euro-paische Verlanganstallt 1956, str 290). Kapitalistični pro-dukciji se kaže potrošnja kot nepotrebna ovira v oploje-vanju kapitala, hoče biti produkcija brez potrošnje. Ta pa je toliko produktivna in potrebna, kolikor je produk-tivna potrošnja in v kolikor je pogoj profitu. Unlverzalni, podružbljeni karakter produkcije, opredmetene duhovne in telesne sposobnosti človeštva, se upira univerzalnemu tro- trošiti svoje sile le kot družbene, ne pa kot individualno silo, ki se razlikuje od drvžbene. Ko razlika izgine, merilo ni več potrebno. Avtomatiziran proces proizvodnje pa ravno kažet da je produktivna sila individuov postala do takšne mere družbena, da so individualne razlike postale nepomembne. Clovekova produktivna sUa se je tako p& mnošila, da jo ni treba več meriti. Merilo ni več potrebno, ko isginejo razlike. Merilo tudi ni več potrebno, ko je delo v neposredni obliki relativno reducirano na minimum in se vedno manjša z razvojem proizvajalnih sil, čeprav rce-nehno raste. To je Marx v svojem času takole izrazil: »Ko-likor je delo v neposredni obliki prenehalo biti veliki vir bogastva, prenehuje in mora prenehati biti delovni čas njegova mera in menjalna vrednost (mera) uporabne vred-nosti: ali: »Sam kapital je protislovje v procesu, (s tem) da skuša reducirati po eni strani delovni čas na minimum, medtem ko ga po drugi strani vzpostavlja koi edino mero in vir bogastva« (Grundriss, str. 593). Nepotrebnost merila pomeni tudi, da se pogoji produkcijn izenačujejo in ne motejo več nifiati individualne ali sektorske produktivnosti okoli splošne družbene. Splošnost se tu reproducira kot posamična, ne pa kot idealna splošnost, ki izhaja iz niza posamičnosti in je pravzaprav posebnost, privilegij, mo~ nopol. Z uknitvijo zakona družbeno povprečnega potreb-nega časa, se ukinja tudi zakon vreonsti, ki temelji na prvemt čeprav ne velja obratno. To pomeni, da se človek do svojih proizvodov ne bo več obnašal kot do nečesa, kar se da kupiti ali prodati, ampak jih bo edinome lahko tro-šil, se na njih potrjeval, jih občudoval ter raziskoval itd. Avtomatizaclja in človekovo ustvarjalno mišljenje Prva industrijska revolucija predstavlja po svoji teh-nični plati r^ehaniziranje človekove roke. Mehanizacija fe tudi zgodovinska predpostavka avtomatizacije. Nekateri av~ torji, kot je omenjeni Pollock ali Kurt Doberer v svoji knj-i Anton Bivol, Lesorez II šenju in potrjevanje te moči in sposobnosti. Naj dodam k temu Marxove misli: »Toda praktično, če se odstrani bornirana buržoazna oblika, kaj je bogastvo drugega kot v univerzalni menjavi porojena univerzalnost potreb, spo-sobnosti, ušitkov, protuktivnih sil et. individuov?« (Grund->riss .. ., str. 387).' Avtomatizacija in zakon vrednosti človekova produkcija in potrošnja je bilo doslej go-njena na minimumu drušbeno potrebnega delovnega časa. Mera njegove dejavnosti je bil čas. Ta je prirodna mera za gibanje. Potrjevanje in razvoj človekovih sposobnosti je torej določevala prirodna zakonitost. človek torej ni bil določen po samem sebi, po proizvedeni predpostavki, tem-več po prirodni predpostavki. »V bodoči družbi,« pravi Marx, »ne bo minimum potrebnega delovnega časa dolo-čeval potrošnjo, temveč bo družba določevala čas, name-njen za proizvodnjo.« Ne bo čas določal človeka, ampak bo človek določal čas. Zakon družbeno potrebnega delov-nega časa velja toliko časa. obstaja toliko časa, dokler individualno delo ni postalo splošno družbeno delo, dokler se individuum ne pokaše kot družbeni individuum, ki more gi »Sinn und Zukunft der Automation« 1958, radikalno za-stopajo tezo, da predstavlja avtomatizacija revolucionarno kvalitativTio novo stopnjo, z globokimi družbenoekonom-skimi possledicaml, medtem ko pa lahko v knjigi »Das grosse Buch der Technik«, 1961, beremo popolnoma na-nasprotno trditev: »Tezo o avtomatizaciji kot drugi indu-strijski revoluciji je težko pregnati iz glave. Pri tem ;e avtomatizacija prav tako malo revolucionaren proces, kot je prihajajoče obdobje strojev. Avtomatizacija ni r ev o -lucionaren, temveč evolucijski tehnični proces. Kar more na avtomatizaciji biti revolucionamo, so nf^ne po sledice na človekovo družbo« fstr. 482). Toda, da se lahko izvršijo revolucionctrne posledice, morajo obstajati kvali-tativne revolucionarne lastnosti. Običajna definicija avto-matizacije je kontrola strojev skozi stroje. Pod avtomatom seveda ni treba razumeti stroja^ ki se absolutno sam od sebe giblje. že elementarni strofi so v tem ali onem oziru avtomati, v kolikor gotove funkcije izvršujejo brez dolo-čenih človekovih posegov. Toda v procesu avtomatizacije nastopi kvalitativno nov tip stroja, in sicer stroji, ki spre-jemajo, obdelujejo in oddajajo informacije. Taki stroji Nadaljevanje na Z. strani. ČLOVEK IN AVTOMATIZAC1JA r v Clovek in avtomatizacija Nadaljevanje s 1. strani ne najdejo mesta v moderni mašitieriji, kot jo je definiral Marx, in ki sestoji iz naslednjih treh temeljnih elementov: a) pogonski stroj bj transmisijski mehanizem c) delovni stroj. Kibernetika je postala teoretska osnova avtomatizacije in izhodišče za konstrukcijo tega novega tipa strojev. Kon-strukcija teh strojev se gradi na principu obratne veze, sklopa, feedback, Rilckkopplung, Riickmeldung. Tu je prin-cip linearne kavzalnosti, ki je obvladoval dosedanjo gra-ditev strojev, doživel praktično zlom. Centrcdni pojem v klasičnem svetu strojev je bil pojem energije, tu pa stopa v ospredje pojem informacije. Idealni klasični stroj je ne-spremenljiv strojt kibernetični stroj pa se bogati z dosežki svoje preteklosti,' izboljšuje svoj način učinkovanja v času delovanja. Klasični stroj funkcionira najboljše na začetku svojega obstoja, kibernetični stroj pa funkcionira na začetku naj-slabše.. Kibernetika je tako globoko prodrla v najrazlič-nejše znanstvene discipline in jim prinesla tako revolu-cionarne aspekte, da se zahteva filozofska analiza ieh dej-stev in to pionirsko delo je odlično opravil že filozof Georg Klaus. Danes poteka avtomatizacija čiovekovih rutinerskih mi-selnih funkcij in problem itstvarjalnosti človekove glave se pojavlja v bolj izostreni obliki. Prvič v zgodovini člo-veške družbe se postavlja direktno vprašanje odnosa člo-vekovega proizvoda in ne več samo osnos mišljenja do ob-čutkov, zaznav, predstav, mišljenja v njegovi biološki, psi-hični določenosti ali v kakšni drugi relaciji. Vse doslej se je res človekovo mišljenje tudi opredmetovalo, ponavljalo v različnih proizvodih, toda nikjer ne po svoji formi kot danes. »V parnem stroju, elektrarni, orodnem stroju in le~ talu učinkuje prirodn nekako za sebe in človek ji je te dal obliko in smer. V elektronskih računskih strojih se je nasprotno duh uresinčil, govorejeno s Heglom, v prirodi poznanjih tako, da človek na tem modelu svoj lastni duh hkrati bolje in globlje razume% kako ta njegov duh funk-cionira« (cit. de, str. 406). To, kar stroji izvršujejo, ni miš-Ijenje, to je samo fizikalna forma zapisa miselnih operacij. Nekateri na osnovi istega rezultata zaključijo, da stroji mislijo, toda to ni osnovano. Mnogi veliki strokovnjaki ria področju kibernetike, tako na Vzhodu kot na Zahodu, so na osnovi tega zapadli v trditev, da stroji mislijo, to pa samo kaže kako nefilozofsko so dojeli mišljenje. Eden te- meljnih pojmov kibernetike je gotovo algoritem, ki pre-prosto pomeni sistem pravil, na osnovi katerih stroj more' izvršiti določene funkcije. Toda danes že obstajajo stroji, ki nimajo strogo fiksiranega programa, ampak ki nasprotno celo sami med procesom delovanja formirajo. Načelno je možno, da se avtomatizira vsaka dejavnost, za katero ob-stajajo pravila. človekovo mišljenje, ki vztraja pri pra-vilih, se jih drži, jih ponavlja, je za človeka s stališča stra-ja nevredno, neustvarjalno, ponavljalno. Ustvarjalno miš-Ijenje je torej edino tisto, ki se ne ustavi pri nobenem do-seženem, katero je temeljna karaktinstika, je večna nega-cija. Dosedanji kibernetični stroji še posnemajo človekove miselne funkcije in zato mnoge analogija zapelje v isto-vetnost, toda verjetno, kot nam kaše zgodovina tehnike, se bodo ti osvobodili te analogije in s tem se bo znatno razširila možnost njihovega nadaljnjega razvoja. Avtomatizacija ne reducira potrebnega delovnega časa na minimum, temveč nasprotno, briše sdmo razliko med potrebnim in »nepotrebnim«, ne nujnim delovnim časom, ki naj bi bil namenjen za umetnost in zrumost, šport, za-bavo itd. Vsi tisti, ki vidijo generalno reštiev in jo sku-šajo najti v prostem delovnem času, posredno priznajo, da le delo, proizvodnja, prokletstvo sa človeka, ki bo vedno obstajalo. Današnja stopnja razvoja proizvajalnih sil pa nam kaže že veliko bolj jasno kot v Marzovih dneh, da se proizvodno delo spreminja v ustvarjalno delo, kjer je člo-vek postavljen na lastno osnovo in proizvaja v prvi vrsti po lastni meri. človek ne bo proizvajal tedaj, ko ne dela, v nedeljo. Ustvarjalnost in integracijo človekove osebnosti je v splošnem mogoče doseči^ ko obstaja tudi opredmetena integracija njegovih družberiih organov. Produkcija je in bo vedno obstajala kot pogoj za človekov obstoj in kot tako je do neke mere tudi sredstvo za obstoj, toda to dej-stvo je popolnoma lastrto človekovim smotrom v produk-ciji. Do sedaj se je cilj produkcije vzdrževal skozi njegov značaj sredstva, sedaj pa bo sredstvo določeno po smotru in mu bo podrejeno. Problem avtomatizacije ni delen, ampak je totalen. Av-tomatizacifa za socialistične dežele lahko pomeni samo re-volucionaren razvoj obstoječih revolucionamih pridobitev, za kapitalistične dežele pa pomeni nufni poziv, da se od-rečejo temeljnim predpostavkam svoje družbene reproduk-cjie. Treba je, da v tej novi luči ocenimo Mariovo teore-tično misel, njegov horizont in s tem zgodovino in perspek-tivo človeka. Avtomatizacija že v mnogih deželah vse bolj invenzivno spreminja celotno družbenoekonomsko struktu-ro. Treba je, da mislimo na začetek, ne pa na zrel rezultat, ki je že v razkroju. Menim, da se moramo študentje fUozofije usmeriti tudi na to, da bomo v detajlih prikazali pota dialektičnega od-nosa človek—delovno sredstvo, ne pa, da bomo celotno človekovo bogastvo ''odpravljali z dolgočasnivi ponav-ljanjemf da je ono le sredstvo ipd. Pri taki površnosti mi-slim, da nas popolnoma upravičeno zadene analogen oči-tek, kot ga je Marx usmeril na psihologe in na njihovo znanost: »Vidimo, kakor je zgodovina industrije in nastalo predmetno bivanje industrije odprta knjiga človeških bi-stvenih sil, ki dq sedaj ni bila pojmovana v svoji poveza-nosti s človekovim bitjem, ampak vedno samo v zunanjem odnosu koristnosti, 1. ... Psihologija, za katero je ta knji-ga... torej najbclj pristopen del zgodovine zaprta, ne mo-re postati stvarna, vsebinska in realna znanost. Kaj da sploh mislimo o znanosti, ki imenUno abstrahira od tega velikega dela človeRovega dela in ne občuti v sami sebi svojo nepopolnost vse dotlej, dokler ji tako razširjeno bo-gastvo ne kaže nič, razen morda nekaj, kar se mora reči z eno besedo; »potreba«, »prosta potreba«. Kaj naj mt filozofi mislimo c sebi in drugi o nas, ki to človekovo bo-gastvo pogosto odpravljamo z eno samo besedo: sredstvo, enostavno sredstvo. Smo še daleč od tega da bi se strinjal s celotno Heideggrovo koncepeijo tehnike, pa vendar mi-slim, da ;e on s svojo tezo, da jc tehnika neke vrste raz-krivanje, t. j. dogajanje resnice, ki je sicer izzivanje, daleč pustil za seboj tiste marksiste, ki dolgočasno ponavljajo, da je tehnika sredstvo in pika. Poleg navedene literature v tekstu se??z se posluževal še naslednjih. 1. Enciklopedija sovremenoi tehmkii — Moskva 1962; 2. Vozmožnoe i nevozmožnoe v kibernetike — Moskva 1963. 3. Herman Ley: Damon TecHnik? — Berlin 1961. Andrej Kirn Vprašanje celovitosti socialistične družbene prakse Nadaljevanje iz prejšnje številke Odpira se kopica vprašanj. Dejstvo je, da se je gibala samoupravna iniciativa v zadnjem,obdobju na univerzi po politični logiki. Toda kakšnenarave? Ali smo z akcijp potrjevali samoupravnost študentskega družbenega sveta, ali ga zanikali v osnovi, mistifi cirali samoupravljanje in naš družbeni svet. članki, ki smo jih študentje pisali v Tribuno, niso bili pro-blemski, ampak v vsej osnovi konfliktne narave; ni šlo za graditev konceptov, ampak za zaostrovanje njih nasprotij; skratka gibali smo se v skrajnostih, v zaostrovanju konceptov brez istočasnega sinteti-ziranja. Kaj pa v Naselju? Ali smo se opredeljevali po argumentih, ali po tem, kdo je govoril? Ne bi od-govarjal na lastna vprašanja! Način opredeljevanja je pokazal, da smo zopet ločili obliko od vsebine, še več; celo »pogum« od vsebine. Ali ne izhajajo lahko iz tega simptomatični zaključki, da manjka vsem v dvoranah poguma; da ga mora nekdo namesto nas poosebljati. Ne samo, da nam je zmanjkal pogum v nastopanju, ampak celo v opredeljevanju po argu-mentih. Politična logika je torej pokazala ozko politično naravo. Od zborovanja se je že pričenjalo ugotav-ljati, kdo je v~manjšini oziroma v večini. Razum-ljivo je, da je vsebina morala stopati v ozadje in bili smo tik pred tem, da naj bodo dnevni okvir sociali-stične politike Topla greda in klasični politični posegi. če tako politiko tretiramo z vidika realnih možnosti socialistične politike, samoupravne politike, potem pomeni, da je postala družbeno nefunkcio-nalna. V politiki smo se zanikali kot subjektivni družbeni faktor. Politika kot družbena dejavnost je dobila karakteristike odtujene sfere, dobila je ka-rakteristike sferne logike in je začela prisilno po-vratno učinkovati: 1. Ker je narekovala k ukrepom ozke politične narave, k ukrepom, ki bi imeli administrativni pri-zvok; istočasno pa jo je od teh ukrepov odvračalo spo-znanje, da bi samo kvantitativno afirmirali sociali-stične sile in ne bi sproščali socialistične vire, kva-liteto socialističnih odnosov. 2. Posledice političnih ukrepov bi bile naslednje: ustvarjali bi pridušene situacije, v katerih bi se za-čeli prikrito anonimno ustvarjati pozitivni elementi sferne strani, istočasno pa bi potekali poskusi diskva-lifikacije članov. To je v današnjih pogojih politična logika, ki ra-zume pod kritiko zaostrevanje konceptov brez isto-časnega sintetiziranja, ki ni problemska, ki zavrača obstoječo zgodovinsko sintezo in s tem posredno kaže na to, da ji gre za svojo zgodovinsko sintezo. Kdorkoli sprejema danes kulturno poslanstvo v tem akcijskem okviru, naj odgovorno sprejema »nekul- turno poslanstvo v tem akcijskem okviru, naj od-govorno sprejema »nekulturno« — politično ponaša-nje te akcije do poslednjih konsekvenc. Ni to kriza kulture, v kolikor pa je, je kriza kulturne politike določene skupine, ki je v samoupravnem družbenem odnosu in nasproti njemu absolutizirala njegov po-litični vidik. Kot smo spoznali, je Tribuna adekvatno odraža-la to situacijo: študentje smo (tudi po svojih pred-stavnikih) označevali njen koncept, da v osnovi ustreza; situacijo, ki smo jo ustvarjali na slehernem zborovanju, pa smo dolgo časa smatrali za avtentično. V tem je treba ločiti dvoje: mislim, da je bil dosežen dejansko korak naprej, če situacijo do predkratkim ocenjujemo kot »družbeno angažirano, kritično« in če to primerjamo z nekakšnim lebdenjem v situaciji, ko so potence %e neizvedene. Pred leti smo zapisali, da smo enotnost nekritičnih zamenjali z neenotnostjo kritičnih. Toda dejstvo je, da smo pristali na grupno politično delovanje in se začeli gibati na naslednjem nivoju: teza, antiteza, dve resnici o obstoječem, dve zgodovihski interpretaciji, iz česar bi v doglednem ča-su kot sinteza lahko izplavala samo administrativna logika. Tako deldvanje pa je istočasno zanikalo in zanikuje avtentičnost naše družbene angažiranosti, je mistificiralo situacijo, raztegnilo problem zgolj na ideološko kopito, vsakodnevno pa utapljalo idejo v politiki in študenti smo se gibali stalno na meji fron-talno protidružbenega (opredeljevanja). žal taka poli^tika — ozkogrupno politično delova-nje — na dosega največje možne stopnje v reševanju problemov, ker se reducira predvsem na opredelje-vanje o problemih. Na univerzinse je izkazalo, da je začela legitimacija pripadnosti nadomeščati vsebinski kriterij in ideloški faktor je odrival resnično ustvar-jalnost akcije. Kaj je bilo torej z resnico, ki govori o tem, da se morajo subjektivne sile v socialistični politiki neprestano podrejevati, ne pa zanikovati. V preteklih dveh letih smo se zavedali te resnice, an-gažirali smo se za reševanje protislovij naše družbene eksistence, toda V popačeni obliki, v nerealnem grupnem aktivizmu. Ni bila napaka v tem, da smo se, opredelili na konfliktno zaostritev študentskih inte-resov, ko (če) so bile vse ostale možnosti izčrpane, ampak da smo vsiljevali konflikt interesov kot traj-no opredelitev. To pa je bilo nerealno, ker smo zani-kovali dejansko možnost, da bi se negirala nasprotja, ki so sestavni del celovitega dru:v enega procesa z or-ganskim razreševanjem po samoupravni, po demokra-tični poti. (Nasprotja so tu mišljena kot element pro-tislovnosti družbenega odnosa). V zadnjih dveh mesecih govori marsikaj o tem, da dosegamo tretjo stopnjo, fazo sinteze v naši poli-tični angažiranosti. Dveletna praksa, v kateri smo izsiljevali izključno politične rešitve, bili pa na jeziku neprestano proti njim — bo morda postala izhodišče, da nadvladamo dosedanjo politično kroniko. To pa nikakor ne pomeni absolutno ukinitev političnega značaja naših prizadevanj in akcij, ampak njihovo vraščanje v neposredno delo, s slehernim odnosom in pri vsakem študentu. Naloga politične analize je osvetlitev dosedanjega prizorišča, še posebno, ker nam to jasneje omogoča zadnja časovna distanca. Osvetlitev prizorišča pa pomeni, da pokažemo nje-govo politično dimenzijo, da ugotovimo svoje me-sto v dosedanjih konfliktnih situacijah, skratka, da postanemo nosilci situacije tudi njeni kritiki. Dejstvo je, da še dolgo ne bomo izključili kon-fliktnih interesov kot političnih konfliktov. Vzemimo samo primere prekinitve dela .. in konec koncev spomnimo se na vlogo in upravičenost ustavnega sodišča. Socialistična akcija se bo gibala v vsem tem razdobju na razponu politične politike — samouprav-na politika; istočasno bo presegala politično reševa-nje in bo to reševanje postajalo integralni del, neod-tujljiv del samoupravnega odnosa in procesa. Skratka, socialistična praksa — dokler je to ne izključuje kon-fliktnih situacij kot političnih konfliktov, socialistič-ne sile pa se morajo v pogojih samoupravljanja načelno opredeljevati proti njim. Vsaka druga pozi-cija vsebuje nevarnost, da se posebni interes razraste v politični avanturizem. Realni teoretični problem, ki izhaja iz vsebine socialistične politike, je danes naslednji: če hočemo zagotavljati celovitost socialistične družbene prakse, se ne smemo doktrinarno izogniti nobenega proble-ma. Efekt bo v takšnem primeru samo ta: nekdo bo prevzel zanikani problem in naredil z njim kariero. Z vztrajanjem na doktrinarnem zanikanju se bo zani-kani problem pplitično krepil, skupina, ki ga bo raz-vijala, pa bo prej ali slej dobila opozicionalni poli-tični značaj. S tem pa bi že pristajali na politiko po-sebnega interesa. Opredelitev na samoupravljanje je opredelitev na demokratično reševanje družbenihprotislovij, jeopre-delitev na razvijanje protislovne narave družbenega procesa in njegovo demokratično razreševanje ... pre-den se družbena protislovja razrastejo v konfliktna, v politična nasprotja. Samoupravljanje omogoča ne-posredno družbenost in nasprotuje gibanju v ozkih političnih nasprotjih, pomeni to njeno mistifikacijo. Kot je bilo že rečeno; situg,cija na univerzi zahteva jasno opredelitev in če smo doslej lagodno ploskali dramam, ki smo jih igrali na odrih, je po-trebna treznost v dvoranah. Toda prvo je drugemu pogoj. Oder je pomenil izigravanje študentske zavesti. Treba je, da jo pričnemo uveljavljati in se poslo-vimo od mistifikacije. Ob tem pa mpramo stalno raz-mišljati naslednje: 1. Da je bilo možno študentsko zavest izigrati. Potrebno se je spraševati po tem, kaj je ta »zavest« prej delala. 2. Iz te politične logike se ne smerfio učiti samo študenti, potrebno je široke politične analize. Ivan Hvala OPOMBA Sestavek predstavlja nadaljevanje prispevka Situacija in alternativa iz Zasnov št. 2 ter Vprašanje celovitosti družbene prakse iz Zasnov št. 3. ZASNOVE STRAN 2 Akumulacija kapitala kot faktor ekonomskega razvoja v deželah južne in vzhodne Azije V zadnjem času smo pnča vse večj^mu zammanju svetovne javnosti za probleme med-narodne politike, ekonomike in prava. Toda to zanimanje se ne kaže samo v težnji po objektivnejšem informiranju svetovndh dogodkov, temveč tudi v težnji razumevanja ozadja, vzrokov in motivov teh dogodkov. Osnovno protislovje v današnjem svetu je protdslovje med razvitimi in nerazvitimi deželami oziroma deželami v razvoju. Ni dvoma, da je pro-učevanje problemav dežel v razvoju kompieksno in težavno. Zato ta problem istočasno obravnavamo z ekonomskega, socialno-političnega, etnološkega, psihološkega itd. aspekta. V svoji semlnarski nalogi sem osvetlil problem predvsem z ekonomskega in političnega aspekta. Omejil sem se predvsem na dežele južne in vzhodne Azije. Glede na to, da je akumulacija eden temeljnih faktorjev ekonomskega razvoja, sem v svojd nalogi poudaril problem akumulacije v teh deželah. Proces akumulacije v južni tn vzhodni Aziji se srečuje skoraj z i&timi problemi kot ostaie dežele v razvoju, če še ne s b.ujšimi Samo če pogledamo povprečni per capita dohodek 84 dolarjev, je med najnižjimi na svetu, Navedene dežele dosežejo relativno naj-višjo stopnjo akumulacije šele pri relativno najnižji stopnji razvitih dežel, kar je posledica nizko institucionalizirane ekonamije. Razmerje med nivojem per capita dob-odkom in neto domačo akumulacijo 1950—1959 kaže, da dežeJe Indija, Ceylon, Burma in LR Kitajska, čeprav imajo per capita dohodek nižji od 100 dolarjev, so med deželami z najvišjimi akumulacijskimi stopnjami tega dela Azije, kar pomeni da akumulacija ni advisna samo od per capita dohodka, ternveč tudi od ostalih faktorjev družbeno-politične in ekonomske narave. Neto stopnja domače akumulacije je v največji meri odvisna od privatne, razen pri Ceyionu in LR Kitajska. Odvisnost domače akumulacije od privatne je tesna, zarada slabega državnega sektorja, neučinkovite administracije in pretežnega kmetijskega sektorja ter zaradi usmerjenosti gospodarstva s strani kolonialne dominacije ter veleposestnikov, ki skušajo konzervirati stare odnose. Ruralno prebivalstvo dosega vedno večji razkorak z mestnim. Zaradi vedno hujšega sircanašenja je sposobno vedno manj akumulirati. Razpo-ložljivi dohodek gaspodinjstev pri azijskih deželah v razvoju je mnogo višji od razpolož-ljivega dohodka razvite Japonske. Toda % akumulacije od BNP je pri domačinstvih Japon-ske mnogo višji, kar je značilno za razmerje med razvito in nerazvito ekonomijo, Veleposestniki in oligarhi izžemajo množice, sami pa akumulacijo nefimkcionalno tro šijo. Vzrak ekonomsko nefunkcianalne akumulaoije je v lastninskih odnosih, ki ne omogo-čajo spreminjanja nefunkcionalne akumulacije v funkcionalno. Bogata sloji so v teh deželah zaradi tega reiativno bolj bogati kot v razvitib. deželah. Popolnoma odločiino vlogo pri akumulaciji v celoti igra državna akumulacija pri LR Kitajski. Državna akumulacija je skoraj v vseh deželah izredno nizka, kar je posledica neenako-merne obdavčitve, neučinkovite administracije ter v oblast infiltrirane oligarhije in vele-posestnkov. Vlade se tako zatekajo k inflaciji in -indirektni obdavčitvi, kar gre v največji meri za neekonomske investicije; birokracijo, vojsko, kar spravlja državo v še večjo odvisnost od privatne in tuje akumnlacije Akumulacija iz amortizacijskih virav v sklopu bruto domače akumulacije je pri deželah južne in vzhodne Azije z ozirom na razvite dežele relativno nižja od razvitih dežel. Verjetno je to pojav tudi dezinvestiranja (npr. pri Indoneziji, Pakistanu in Pilipinih), kjer je glavni vir bruto akumulacije ravno amortizacija. Dežele južne in vzhodne Azije ndso absolutno prenaseljene, temveč z oz-koim na svojo materiaJno bazo bi lahko rekli, da so relativno prenaseljene. Pretežno gre v teh deželah za potencialno delovno silo. Realna akumulacija, to je organizirana potencialna delovna sila, je možna samo preko sprememb v celotnem družbeno-ekonomskem življenju dežele s strani subjektivnih sil. liii (I r r • , • s ¦; \- 'o,. \ Akumulacija iz, mednarodnih teansierov v obliki kapitala predstavlja znatno po&tavko le pri Formozi in Jvižni Koreji Dežele z najvišjo populacijo razpolagajo z najnižjo tujo akumulacijo, kar kaže diskrimi-natorski odnos mednarodnega kapitala do teh dežel. Poleg tega se tuja akumulaeija p«re-težno porabi za poravnavo dolgov v plačilni bilanci. Vpliv zunanje trgovine na akumulacijo je negativen. Zadolžitve v plačilni bilanci azijskih dežel v razvoju vedno bolj naraščajo. Z analizo hočem pokazati, da je problem akumulacije v deželah južne in vzhodne Azdje dolj političen kot ekonomski. Poleg tega je ta proces tesno vezan z vsemi ostaliini procesi v teh deželah. Stekanje družbene akumulacije v roke ekonomsko sterilnih slojev, je glavna ovira, da nacionalne ekonomije ne razpolagajo z zadostno mero akumulacije za svoj gospo-darski razvoj. Zato problem, tako akumulacije kot ekonomskega razvoja, lahko reši samo pozitdvna akcija subjektivnih sil, ki se v teh deželah vedno bolj osveščajo v smeri socializma. Južna in vzhodna Azija spada med najbodj nerazvite dele sveta. Toda prav v tem delu^ Azije se nahajajo dežele z največjim potencdalom delovne sile. Ta delovna sila je zaradi ekonomske zaostalos-ti ostala še vedno potencialna in v manjši meri produktivna.^ Zaradi bogatih naravnih virov so se v tem delu Azije vedno križali interesi kolonialnibj sil. Zato se je do nedavnega bogastvo teh dežel predvsem kopičilo pri domačih veleposest-nikih in inozem&kdh bankah. Imperializem je v teh deželah ustvaril dualizem družbeno-ekonomske strukture, gradil moderni eksportni sektor (izkoriščal rudna bogastva, formiral plantažni sistem agrarne produkcije itd.), ki je služil razvoju ekonomij kolonialnih sil. Celotno gospodarstvo teh dežel je bilo tako skoraj ižključno vezano na zunanji trg. Notra-nji trg je stagniral, ali celo nazadoval — na primer (Indija). Vse to je omogočilo kolc nialnim silam resnično konzervirati dražbene odnose, skoraj fevdalno družbeno strukturo," ki jim je bila tudi eden izmed faktorjev ekspioatacije. Za ilustracijo naj omenim, da deaele; LR Kitajska, Severna Koreja in Severni Vietnam predstavljajo 26.1% svetovnega prebdvalstva in razpolagajo le s 4.4% svetovnega bruto nacionalnega dohodka. še bolj jasno kaže nerazivitost Azije kot celote navedena tabela: Per capita dohodek na prebivalca po nekaterih regijah m državah za leto 1961 v ameri-ških dolarjih. Dežele Per capita dohodek Afrika 100 Azija 84 Latinska Amerika 311 Zapadna Evropa 1.091 ZDA . 2.790 SSSR 818 Kitajska 83 Vir: UN Stafcistical Yearbook 1961 Tabela kaže velike disproporce v per capita dohodku za razvite in nerazvite dežele. Najhujši dispraporc je dejansko med celotnim ostalim svetom in nerazvito Azijo. Per capita dohodek Azije znaša samo 84 dolarjev, kar je za 16 dolarjev manj kot v Afriki. Per capita dohodek ZDA nasproti Aziji pa je v razmerju 33.2:1, SSSR skoraj 10: 1 in zapadne Evrope 13: 1. še slabše je to razmerje za LR Kitajsko, katere per capita dohodek niti ne doseže azijskega povprečja. Vsd podatki nas opozarjajo na nerazvitost Azdje kot celote. 1. AKUMULACIJA KOT RUiTOR EKONOMSKEGA RAZVOJA Akumulacija spada med najvažnejše faktorje ekonomskega razvoja in predstavlja osno-vo družbeno-ekonomsikemu napredku vsake dežele. Toda kljub temu da pred&tavlja osnovo napredka, ni to še napredek sam. Proces, ki je tesno povezan s procesom akumulacije, je proces investiranja, kajti šele smotrao investiranje sproži razširjeni proces akumulacije in s tem razširjeno reprodukcijo družbene proizvodnje. Akumulacijo lahko označimo tudi kot ekonomski presežek pri neprestanem večanju produktivnosti človeškega dela. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je akumulacija tista količina družbene proizvodnje, ki jo dana družba v določenem časovnem obdobju proizvede, toda je neposredno in takoj ne potroši. Akumulacija kapitala je značilna za vsako družbo, vprašanje pa je, kdo s tem nakopdče-nim bogastvom razjpolaga ter, ali je to bogastvo sraotmo vloženo ali nesmotmo. Temeljno vprašanje je vprašanje funkcionalne in nefunkcionalne akumulacije. V nerazvitih deželah še danes v veliki meri z nakopičenim bogastvom razpolagajo veleposestniki in tuji kapitaH. Smotrno vlaganje akumulacije v investicij&ko potrošnjo je povsem odvisno od družbenega razreda, ki je na oblasti in odnosov, ki jih ta razred vzdržuje ter investicijske politike, M jo vodi ta razred. Glavni problem pri procesu akumulacije v nerazvitdh deželah je količina nefunkcionalne akumulacije predvsem v rokah veleposestnikov, ki onemogoča* hitrejšj razvoj produkcijskih sdl. Poleg tega je proces akumulacije, zaradi monokulturnega eksportnega sektorja vezan na procese v gospodarsko razvitih deželah. To pa predvsem zato, ker je kolonialna dominacija dežel razvitega dela sveta, monokulturno gospodarstvo dežei v razvoju tesno vezala na svoje matične ekonomije. 1. Bruto agregirana akumulacija Proces akiunulacije v južni in vzhodni Aziji se srečuje z istimi problemi kot v ostalih nerazvitih deželah. Lahko rečemo še s hujšimi, saj nam o tem govori že uvodna tabela 1. Povprečni per capita dohodek Azije je 84 dolarjev, kar pomeni najnižji per capita dohodek, ne samo proti razvitemu delu sveta, temveč tudi protd nerazvitemu. Empirična analiza nerazvitdh dežel južne in vzhodne Azije nas bo opozorila predvsem na vire, možnosti in na dejansko akumulacijo v teh deželah. Stopnja bruto domače akumulacije za dežele južne in vzliodne Azdje (v procentih od bruto narodnega proizvoda — 1950 do 1959) bruto. dom. azijske dežele bruto. dom. Razvite dež. akumulacija v razvoju akumulacija Japonska 28.7 Malaja 22.0 Norveška 271 Burma 19.4 Zahodna Nemčija 26.3 LR Kitajska 16.8 Italija 19.5 Indija * 1 14.9 ZDA 18.6 Tajska 14.3 Francija 18.4 Ceylan 12.7 Belgija 17.6 Formoza 9.6 Anglija 15.2 Filipini 6.9 Pakistan 6.0 Indonezija 5.8 VIR: Economic Survey of Asija and Far East 1961, stran 63. 1960, stran 19. World Economic Survey Anton Bivol, Lesorez I Primerjalna tabela stopenj bruto domače akumulacije azijskih dežel v razvoju z raz-vitim delom sveta kaže, da dežele jnžna. Ln vzhodne Azdje dosežejo relativno najvižjo stopnjo akurmimlacije šeie pri relativno najvišji stopnji za razvite dežele. Prav gotovo so v samem procesu akumulacije zakonitosti, ki vplivajo na to, da je v teh deželah obseg akumulacije mnogo manjši kot v industrializiranih deželah. Aktunulacijo kot statističi^ll agregat sestavljajo in ustvarjajo vsd procesi, ki žive v narodnem gospodarstvu določene dežele. Zato moramo iskati zakonitosti akumulacije tako v bazi kot v nadstavbi. Tabela 2 nas apozarja, da dežele v razvoju jnžne in vzhodne Azije nasproti razvitim deželam rela-tivno malo akumulirajo. Ta fenomen nizke stopnje akumulacije se kaže pol^ ostalih fak-torjev tudi v nizki institucionalizirani ekonomiji. Ta zakonitost pride še bolj do izraza, če pogledamo na sestavne dele bruto akumulacije. MIRKO BUNC (Se nadaljuje) ZASNOVE STRAN 3 KRITlCNA" K — Pojavil se je odvetnik družbe s projektom, ki spravlja »negospodarsko panogo, kot je kultura, pod varuštvom družbe, ki s tržnirru mehanizmi vrednotd njeno delo«, zago-vornik mentalne prevetnive (beri cenzure), apeloget in pni-vrženec ekskluzivnega ali celo ekstenzivnega ekonomskega determinizma ter, da bo mera polna, še (seveda) eden tistih, ki jim je neljub že sam izraz dialog — »glej Tii-buna 4. 7. 1964, M. Kerševan — Na temo Perspektive brez strehe«. Ob zadnjem ljubeznivem pojasnilu bo bralec zve-del, pa če bo pogledal Tribuno aLi ne, da sodi vrh vsega še med tiste, ki niso bili niti takoj v začetku odločno proti »administrativnim posegom v kulturo«. (Kolikor se bo potrudil in posegel po nasvetovani Tribuni, bo sicer ugotovil, da je spioh ni in, če bo sam poiskal pravo, da je v inkriminiranem članku celo res enkrat omenjen izraz dialog — in sicer kot »ukinjanje dialoga«. Ob tem bo lah-ko sklepal: 1. da postavljanje besed v narekovaje lahko res pomend antipatičnost izraza, lahfco pa na primer zgodj oznako vsakdanje krilatice; 2. da eventualna antipatija do ukinjanja dialoga ndkakor ne pomend tudi njegovo odkla-njanje, temveč prej obratno. Kolikor bo štel potem obtožbe M. Vakanjca na račun avtorja članka za podtikanje ...- kaj hočemo, polemika je pač polemika.) »Ne vem, toda zdi se mi,« (da uporabim avtorjev vzorec za »nečvrsto fiksacaijo v nezmotljivost svojih argumentov« in se tako izognem očitani avtoritativnosti), da je le taka predstava in sveta jeza ob njej lahko privedla do take kii-tike mojega članka Delovni princip in avtonomija dela, kakršno je podal M. Vakanjac v članku Poenostavljena apo-logija v 3. številki Zasnov. Lahko bi imel potvorbe take vrste, kot sta med dru-gtma na primer: — trditev, da imam neko konstrukcijo »za utopijo, za-radi tega, če jih zreduciram na'eno dilemo, ki jio te kon-strukcdje skušajo preseči« (ko namesto tega nesmisla v članku razločno pdšem: »... da so te komstrukoije ali uto pdčne ali pa se ... zreducirajo«) — trditev, da mi dejstvo, da »razprava o njih očitno ni vprašanje dneva«, predstavlja dokaz neutemeljenosti teh konstrukcij (ko je iz teksta razvidno, da imam to le za razlog, da se ne spuščam v njihovo natančnejšo obravna-vianje), — za navadno podtakanje po logiki, »saj obravnavanega teksta nihče ne bo znova bral«, če ne bi dva druga pri-mera kazala, da lahko gre zgolj za nerazumljivo površnost pri branju in obravnavanju teksta. Za pdisca kritike pač ne more zadostovati izgovor, da je za nepravilno tolmačenje kriv slab stil, z množico odvisnikov obremenjenih stavkov, čeprav bi bil tak očitek sam po sebi verjetno povsem upra-vičen. »Zanimivo bi bilo vedeti«: kako je mogoče najprej citirati, da vir težav našega samoupravljanja ni toliko v neustreznosti obstoječega modela, arapak v pogojih stvar-nosti, ki sami ravno pogojujejo in zahtevajo izbiro modela, ki je z vidika logičnosti in doslednosti lahko tudi neustre-zen in kompromisen, je pa zato stvaren« — takoj za lem pa vprašati, kakšni so pogoji stvarnosti, »ki.^samd ravno ... zahtevajo izbiro modela, so pa obenem z vidika dosledno-sti in iogičnosti lahko tudi neustrezni in kompromasni« (podčrtal M. K.), čemur sledd dodga tirada o tem, kako M. Kerševan razlaga pogoje stvarnosti, medtem ko ni ta o svojem pojmovanju pogojev stvarnosti (žal) napisal nati besedice. Kako je mogoče v oitiranem odstavku, kjer govorim, da morajo drobrao blagovni proizvajalci prepustiti svoje proizvode trgu, da dobe preko njega ekvivalent za v proiz-vode vloženo družbeno potrebno delo, če nočejo propa-sti..., odkriti, da posdljujem bralca z »raziago, kje bla-govni producentje izvedo za resnično vrednost blaga..., katero je moč najti v vsakem učbeniku politične ekono-mije«. Razen če seveda avtor meni, da prepuščajo blagovni producenti svoje proizvode trgu zato, da bi tam zvedeli za njihovo vrednost. Toda kaj takega žal ni zaslediti v no-benem učbeniku politične ekonomije, pač pa v marsiifcateri glavi po slabo prebavljeni izpitni snovi iz palitične eko-nonoije. II. Avtor hoče najti v mojem članku model za družbo na-sploh in projekt za negospodarska področja posebej, opise stvarnih procesov v naši družbi, dialog z določenimi gru-pami naših kultumih krogov, odnos do virov težav našega samoupravljanja... Tega v članku ni, ker pač nisem imel nobenega od namenov, ki ba jih avtor od mene želel. Kako le more pričakovati, »da bom skušal odpreti dialog med ... določenimi grupami v našah kultumih krogih in seboj«; tako megalomanskih. želja — hvala bogu — nimam. Zato me tudi »ugotovitve« o neustreznosti mojega mo-dela, nepoznavanju stvarnih procesov v naši družbi, eko-nomskemu determinizmu, nezaupanju v progres sedanjih oblik delavskega samoupravljanja preveč ne prizadenejo. Namen članka je bil kntika tako imenovanega prinoipa avtonomije dela oziroma določenih njegovih interpretacij; njena osnova je v bistvu res tiavtološka konstrukcija — kot md avtor enkrat začuda točno očita — da je (družbeno) delo družbeno delo. (V članku zavestno in posebno opredelim objekt svo-jega obravnavanja: delo kot dejavnost usmerjeno k za-dovolijevanju družbenrilh potreb — torej delo kot ekonom-sko kategorijo, na katerem sloni obstoj delovnih organi-zacij, o katerih se v članku govori ves čas. Predpostavljam torej tudi obstoj dejavnosti, ki niso usmerjene k zadovoljevanju družbenih potreb; ki z vidika posameznika torej niso sredstvo za vzdrževanje ngegove eksistence, če take detjavnostii ne pojmujem za »delo«, mi M. Vakanjac lahko predlaga boljšo terminologijo, ne pa, da ogorčeno ugotavlja »avtorju je torej prav vsako delo usmerjeno k zadovoljevanju družbenih potreb«, kot da ne bi nikdar slišal, da se z običajnim terminom delo ozna-čujejo pogosto zelo različni pojmi, da je Marx na primer govoril o ukinitvi dela ipd.). Prav s to tavtološko konstrukcijo pa se našemu avtorju ne zdi vredno ukvarjati, verjetno zaradi tega, ker z njo nisem povedal prav zaros ničesar novega. Oglejmo si le tole Maraovo izvajanje: »Kadar individuum sam producira svoja neposredna življenjska sredstva ..., kot v tradicdonalnih %agrarnih od-nosih, njegova proizvodnja nima družbenega karakterja in njegovo delo ne družbenega značaja. če pa producira in-dividuum kot privatni individuum — ta njegov položaj ni nekaj naravnega, temveč rafiniran rezultat družbenega procesa — se kaže družbenri. značaj v tem, da je posamez-nik v vsebini svogega dela določen po dnižbeni zvezi (Zu-sammenhang) in da dela le kot njen del, to pomeni za potrebo vseh ostaliih — družbena odvisnost zanj torej ob-staja... Kakor hitro pa ima delo po družbeni zvezi dolo-čeno vsebino, velja kot splošno delo. Oblika te splošnosti dela se potrjuje skozi njegovo realnost kot člena določene celote del, kot posebnega načina eksistiranja družbenega dela« (Grundrisse, str. 910—911 in 908). Avtonomijo dela je pri nas doletela usada, kakršno je bil deležen že marsikak »princip«. Spomnimo se na »prin-cip planskega gospodarstva«. Z določenimi namerami in razvojno stopnjo pogojeno ravnanje se je proglasilo za princip, oziroma celo za zakonitost sociaMstičnega gospo darstva, nakar se je v njegovem imenu posiljevalo ob-močje in razmere, ki s takim »splošnim principom« naso imele zveze. Hkrati pa se je pozabljalo na dejanske zako-nitosti gospodarstva, blagovne proizvodnje itd. — dokler nas niso k temu zopet prisilile posledice takega ravnanja. Podobno se je tudi razumljiivo in upravičenio poudarja-nje avtonomnosti delovnih organizacij v razmerju do drža-ve in prejšnjega centralizma začelo »teoretično« utemelje-vati in pojasnjevati z načelom avtonomije dela, z gesli o tem, da proizvod pripada tistemu, ki ga je ustvaril. Ker so se pogosto za temi gesli in načeli skrivale tudi razne nenačelne, a povsem naravne želje (recimo za geslom >xprodukt pripada proizvajalou« — denar pripada podjetju, pa čeprav to izkorišča monopolni položaj), So se tudi spontano in ne le uradno navdušeno pcniavljale, se tako fetišiz,irale, ne da bi pomislili, kaj same po sebi lahko predstavljajo in na čem temelje. Ko pa je avtonomija dela začola nastopati »sama po sebi«, ko ni več le popu-larno objasinjevala in uteimeljevala neke »družbeno potreb-ne« prakse, ko se je začelo v njenem imenu zahtevati in utemeljevati prateso, ki očitno ni bila splošno sprejemlji-va, ko so zato nastopili kanflikti tedaj se je šele začelo iskati njeno globljo teoretično uitemeljenost. Ta »poglobitev« je v svoji dosledni izivedbi privedla do teorij, iz katerih je izihajalo, da je družba več ali manj njeino komponirainje, torej, da na avtonomiji dela sloneča družba ne more predstavljati »kakršne koli splošne družbe — in splošnih družbefnih interesov.« Nasproti takemu mišljenju sem skušal pokazati, da v družbi z razrvito delitvijo dela (kakršne so vse razvite družbe in tudd naša) »ne obstaja splošni interes samo v predstavi kot ,obče', teonveč predvsem v stvarnositd kot medsebojna odvismast individuofv, med katere je delo raz-deljeno« ter, da se ta deditev dela, ta mesebojna odvisnošt, »dokler se ne bo dejavraost delila svobodno in ne stihijs(ko<( Anton Bivol, Lesorez III (kot se Se vedno v večini tudi pri nas), uveljavlja kot »človeku nasprotna sila, ki ga podjannlja, naroesto da ji on gospodaril« (glej Marx-Engels Nemačka ideologija, Kultura, stir 30/1). Zapirati oči pred tem je ravno tako apo-logija stvarnosti, kot trditi, da je to večnostni pojav! Primer drobno blagovnih proizvajalcev, s kateriml ilu-striram te trditve, ima avtor za »slabo prikrita retorična namigavanja« (!). Edino možno razlago za to vidim v obse-denosti s predstavo, da predlagam neke projekte za »ne-gospodarsko panogo kot je kultura« (formulacija M. Va-kanjca.) Kdor šteje družbo (v njeni ekonomski strukturi) za »celoto odnosov\med ljudmi, med katere je delo razdelje-no,« seveda ne more zanikati stvarnosti pojma družbe, ne more pa tudi zaiti v identificiranje družbe, s katerim koli delom družbe, delom odnosov med ljudmi, pa če je ta del tudd oblast, država; tudi ne k identificiranju druž-benih interesov s hotenji predstavnikov kakorkoli perso nificirane družbe, pa naj si bodo to politiki ali pa kakšni drugi posestniki resnice. Kadar sem uporabljal termin družba, sem to večkrat še posebej ekspliciral, čeprav se že zaradi strukture jezika ni mogoče vedno izogniti izražanju, ki vzbuja asociacije na razna poosebljenja družbe — kot »pravice družbe,« »inte-resd družbe« itd. — in čeprav sem včasih take zveze tudi nekorektno rabil, na primer »odnos med proizvaoailci in družbo«. Da bi izključil možnosti interpretacij, da izenačujem uveljavljanje družbenega interesa s kakršnimkali obvez-nim tutorstvom >^>redstavnikov družbe« v vsakdanoem po-menu besede, sem poudaril, da je ob vsem priznavanju objektivne realnosti družbenega interesa »nekaj drugega vprašanje, kdo in kako določa, oziroma spoznava družbeni interes. Lahko se za nekatera gospodarska področja dogo vorimo, da odločajo o njem povsem sami ustvarjalci«. No. videti je, da mi vse to ni nič pomagalo, kajti M. Vakanjcu se takoj postavlja vprašanje, »kako naj ustvarjalci na ne-gospodarskih področjih sklenejo ,gentlemanski sporazum* z družbo .... če jim obenem visi nad glavo Damoklejev meč potencialnih kršiteljev družbenega interesa. Mar ni to podobno epigramu: enakopravnost za vse razen za."..« (!) Ali ni morda zdaj avtor tisti, ki operira »čudežno tvor-bo — družbo«, ko moje, »da se dogovorimo« — preformu-lira v »sporazum med ustvarjalci na nekem področju in družbo«, pri čemer očitno razume ta sporazum kot spo-razum, s kakorkoli personificirano družbo ali njenimi predstavniki. Ce si avtor družbenega tnteresa ne more predstav-ljati drugače kot pod podobo (samo)volje predstavnikov družbe, potem naj se zarnLsld nad kritiko »pravnih socia-listov«, za katere Marx pravi, »da si pod zunanjo prisilo ne predstavljajo ofnejujočih materialnih pogojev življenca danih individuov, temveč samo državno prisilo, bajonete in policijo ... (prav tam,225/II). III V afirmiranem delu svoje polemike poda avtor nekaj zelo lepih in neoporečnih izjav (o tem, da mora komu-nizem predstavljati revalorizacijo človekove osebnosti pre-ko osvobajarnja čioveškega dela, da je delo specifičnost človeške eksistence, da so nam drugl potrebni ne samo pri delu, ampak tudi v prijateljstvu in ljubezni itd.) kom-biniranih z ne vem komu namenjenimi deklaraoijami (o »prakticističnih umih, nekaterih, ki z neutrdljivo vnemo dokazujejo, da smo z uvedbo delavskega samoupravljanja že del strateško napredujočega človeštva apriori. . .«) in opozorili tov. Kerševanu. Ta se stekajo v očiitek, da niti z besedico ne omenjam dela kot specifičnosti človeške eksi-stence in potl do revalorizacije človekove osebnost:. Ooitek enostranosti je upravičen v toliko, kolikor sem se v članku dejansko omejil le na en aspekt dela, tisti aspekt, katerega štejem za bistvenega pri -obravnavanem problemu — zlasti v polemiki s tistimi, ki ga povsem igno-rirajo. Toda če pravim, da je delo dejavnost, usmerjena 4c zadovoljevanju družbenih potreb, ni v tem še nobene osno-ve za avtorjevo opozorilo: »da je neskladost med trditvi-jo, da gre pri delu izključno za zadovoljevanje družbenih družbenih potreb ih Mancovo, da delo ni samo sredstvo, ampak tudi samo zase potreba, očitna.« Za razlikovanje, da izjava, »kozarec je naprava za pitje vode (lahko pa tudi posoda za cvetje)«, ni isto kot izjava, »kozarec je izključ-no naprava za pitje vode (in toraj ne more služiti tudi kot vaza)«, menda ni potreben ravno izpit iz logike. . Govoreč o delu, sicer res le z enega aspekta, ne iz-ključujem možnosti in potrebe po obravnavanju drugih njegovih aspektov. Bojim pa se, da to dela M. Vakanjec, ko izjavlja, »da delo, podvrženo izključno zakonom, oplod-nje kapitala (od kod naenkrat kapital? — op. p.) ne more predstavljati predmete našega zianimanja — ampak edinole delo kot primarna človekova potreba«, (podčrtal M. K.). Naj mi avtor ne zamerl, če mu zopet predlagam v pre-mislek nasiednji odlomek Mancove polemike z enim »pravnih socialiistov«: — »Delo kot svobodma dejavnost, polna užitka, ki navdaja človeka z zadovoljstvom in hkrati služi splošni koristd, je osnova organizacije dela«. Ker je šele potrebno in nujno, da delo postane »svo-bodna dejavnost itd.«, ker torej to še ni, bi bilo prej pri-čakovati, da bo obratno, organizacija dela osnova »dela kot dejavnosti polne užitka«. Toda pojem dela kot take dejavnosti našemu avtorju popolnoma zadostuje, (prav tam, 229/11). Za konec še malce zlobno, sicer pa popolnoma resno razmišljanje: Avtor je ogorčen nad družbo, ki pretehta vsako delo posameznika in mu podeljuje ald ne družbeni blagoslov, glede na to, ali je namenjeno zadovoljevanju družbenih potreb ali ne ipd. V nasprotju do takega dela, ki da ga menda jaz propagiram. se očitno zavzema za delo kot primarno potrebo, kot pot k revalorizaciji človekove oseb-nosti. Za najino polemiko je močno dvomljivo, če je za-dovaLjila kakšno družbeno potrebo, če je bila družbeno (koristno) delo, vsaj dvomljivo je, če je imela sploh tak namen; nedvomno je kvečjemu to, da je bil njen namen služiti« valorizaciji in revalorizaciji človeške osebnosti Milenka Vakanjca in mene) In vendar je družba najino delo ocenila, ga priznala kot družbeno potrebno, mu dala svoj blagoslov — v znesku recimo 15.000 dinarjev. če je nama ta denar priznalo uredništvo, izdajatelj itd., to nič ne spremeni na dejstvu, da je denar priznanje, ekvivalent za družbeno (potrebno) delo — če prej ne, se to pokaže, ko dobiš zanj stvari, ki jih potrebuješ. Hic Rhodus, hic salta! Marko Kerševan ZASNOVE STRAN 4